Članki o stripu v naših časopisih

Vse v zvezi s stripi.

Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke

User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by ninel »

Miki Muster o politični karikaturi:

Ljubljana – V zadnji številki Mladine so v satirični rubriki Mladinamit pod naslovom Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels objavili kratek prispevek, v katerem se pridružujejo protestom proti »Seni Driskiću [Denisu Sarkiću], ki je na svojem fejsbuku dr. Grimsa primerjal z dr. Goebbelsom. Mogoče se zdi, da se dr. Grims zgleduje po svojem vzorniku, a mu do njega še veliko manjka,« so zapisali v Mladinamitu, zraven pa objavili dve sorodni družinski fotografiji: Josepha Goebbelsa in Branka Grimsa, vsakega z ženo in tremi otroki.

Kje so meje politične satire?
To vprašanje smo zastavili dvema uveljavljenima in dolgoletnima satiričnima spremljevalcema slovenskega političnega dogajanja, karikaturistu Mikiju Mustru in komiku Borisu Kobalu. »Politična karikatura je zvrst, kjer je dovoljeno marsikaj, edino nekaj ni: osebna žalitev,« je povedal Muster. Dopušča tudi najrazličnejše primerjave in vzporednice, a pri posamezniku kritiziraš in karikiraš njegova dejanja, ne pa njega kot osebnost. Nikakor pa se ne sme vključevati otrok politikov. »Oni niso javne osebnosti.« Konkretnega primera pa Muster ni komentiral, ker ga ne pozna. »Veste, Mladine pa res ne berem.«

Več si lahko preberete na: http://www.delo.si/clanek/143313
User avatar
jang
Moderator STRIPOHOLIK
Posts: 11249
Joined: 26.01.2005 19:42:10
Location: bled

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by jang »

Grims je budala, primerjava v Mladini je pa še pod njegovim nivojem
User avatar
Poli 78
STRIPOHOLIK
Posts: 8500
Joined: 23.10.2007 12:52:48
Location: Ljubljana

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by Poli 78 »

Iskreno mislim, da je "budala" še izredno blag in v celofan zavit izraz za Herr G-ja.

Da njegovega mentorjá (poudarek na dolgem a) ne omenjam. :sick: ...a to je že politika, rajš živce šparat. :censored_red: :whistle:


Drugače pa, :yes: za Denisa. Grega Repovž je napisal lep uvodnik v zadnji Mladini na to temo.
Anything is possible
Be the Change You Want to See
User avatar
Gusar
Posts: 2299
Joined: 19.10.2006 0:07:01
Location: Ptuj

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by Gusar »

Grims je tudi za mene en navaden trotl, ampak to, da je Mladina vrgla ven njegovo sliko z ženo in njegovimi otroci(v primerjavi z Goebbelsom in njegovo družino) pa je vsaj zame podn(ampak pri Mladini smo tega tako že vajeni).
Namreč, kaj pa so otroci krivi, če imajo takega očeta?
Sploh ni problema, da se mediji delajo norca iz politikov(to je po mojem mnenju zelo zaželeno oz nam zelo primanjkuje politične satire) , ampak naj se delajo norca iz konkretnega politika, njegove familijo, še posebaj otroke pa bi lahko mirne volje pustili pri miru.
Mene pa še bolj moti nekaj drugega.
Tako Mladina kot Reporter(bivši Mag) sta zame navaden drek :fart:
To pa zato, ker v Mladini nonstop pljuvajo le po desnici, Janši, SDS, cerkvi in domobrancih; v Reporteru pa nonstop pljuvajo po levici, Pahorju, vladi, SD, Tuerku, Kučanu, partizanih...skratka isto s*****, drugo pakovanje.
Nimamo pa enega časopisa(v tem primeru tednika), ki bi odkrival nepravilnosti in kriminalna dejanja pri vseh politikih ne glede na njihovo ideologijo in ki bi upal pljunit enkrat Pahorja ali Kučana, drugič pa Janšo ali Rodeta.
Tako pa imamo dva tednika od katerih je eden zlizan z levičarskimi komunajzarji, drugi pa je zlizan z janševim SDS.
Ob taki izbiri ti lahko gre samo na kozlanje :sick:
Miki Muster pa je še enkrat dokazal, da je načelen človek, ki se ne boji povedati svojega mnenja, pa čeprav se bo s tem marsikomu zameril 8)
GOTOF JE!
sloppy
Posts: 530
Joined: 14.01.2008 21:10:07
Location: Ljubljana

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by sloppy »

in kaj ma to vse skupi veze s stripom? to da je muster komentiral nekaj kar nima veze s stripom, razen da se navezuje na karikature kar pa samo po sebi nima veze s stripom. karikatura je samo to, karikatura. ni strip. če nek ilustrator dela oboje je to v večini primerov dokaz da ima razpon. v sloveniji pa tudi dokaz da se strip ne plača dovolj da bi lahko delal samo to.

to jamranje o levih in desnih in mediski predstavitvi le teh pa tako jajcajo povsod in je za mene totalno nepomembno. koga lahko in koga naj se ne bi vlačilo po medijih pa še toliko manj vsaj glede na to kakšne medije imamo.

obvoz v temo razno, preden se to razplamti. je škoda varnega pristana :)
User avatar
Gusar
Posts: 2299
Joined: 19.10.2006 0:07:01
Location: Ptuj

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by Gusar »

Mah brez skrbi, nič se ne bo razplamtelo 8)
Niso to Stripovi.com :lol:
GOTOF JE!
sloppy
Posts: 530
Joined: 14.01.2008 21:10:07
Location: Ljubljana

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by sloppy »

:D
wer
Posts: 1796
Joined: 21.08.2008 9:56:12

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by wer »

Davide Toffolo

L'INVERNO D'ITALIA (Coconino Press)

Iz prispevka: grafična novela opisuje internacijo Slovencev v koncentracijskem taborišču Gonars. Doživljanje etničnega čiščenja, deportacije in internacije v Toffolovem delu propovedujeta otroka, ki se v taborišču spoznata in spoprijateljita.

Časopis Dnevnik oz. priloga objektiv v soboto dne 19.3.2011: http://www.dnevnik.si/objektiv/vec_vsebin/1042431831
play it again
User avatar
TomDar
Administrator STRIPOHOLIK
Posts: 5925
Joined: 21.01.2005 19:09:40
Location: Logatec
Contact:

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by TomDar »

Nekaj o stripih v naših medijih, spodaj prilagam making of Crna Mačka Beli Mačor

Tudi scenarist razlaga o Alan Fordu in osebam kot iz stripa...

Film, ki je to nedeljo predvajan na A kanalu. Skozi cel film, eden od pomočnikov bere , kaj drugega kot strip in to Alan Forda :)
Odstrani se pošast!
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by ninel »

Milan Trenc v Mladini

V današnji Mladini je obsežen štiristranski intervju z Milanom Trencom,
hrvaškim striparjem, ilustratorjem in animatorjem, ki je v Ameriki zaslovel
s slikanico Noč v muzeju, po kateri so posneli tudi zelo uspešen film,
v Sloveniji pa je najbolj poznan po angažiranem političnem stripu
Zgodba z vzhoda, ki je bil objavljen v Mladini v začetku 90-ih let.
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by ninel »

Novice.Dnevnik.si Tiskane izdaje/Dnevnik

Matthias Lehmann, francoski stripovski avtor
Stične točke glasbe in stripa

Pop/Kultura - sobota, 16.04.2011 Tekst: Špela Standeker

Ljubljana - Ni prav veliko stripovskih ustvarjalcev, ki bi bili pripravljeni tvegati čas in energijo za ustvarjanje grafičnih romanov v zamudni in težavni tehniki praskanke (scratchboard), kljub temu pa obstaja peščica avtorjev, ki dotično tehniko s pridom in tudi uspešno uporabljajo.


Med mojstre praskanke v sodobnem stripu prav gotovo spada znani francoski avtor Matthias Lehmann, čigar stripe zaznamujejo inovativen avtorski pristop, detajlirana risba in dinamično kadriranje, kar ustreza njegovim vsebinsko večplastnim in pripovedno kompleksnim zgodbam. (Foto: Luka Cjuha)


Med mojstre praskanke v sodobnem stripu prav gotovo sodi francoski avtor Matthias Lehmann (rojen leta 1978), čigar stripe zaznamujejo inovativen avtorski pristop, detajlirana risba in dinamično kadriranje, kar ustreza njegovim vsebinsko večplastnim in pripovedno kompleksnim zgodbam.

Lehmann riše ilustracije za francoska časnika Liberation in Le Monde, stripovske zgodbe pa objavlja v mednarodnih stripovskih antologijah, kot so Hôpital Brut, Lapin, Comix 2000, Dirty Stories, Zone 5300 in seveda Stripburger. Ob tem se ukvarja tudi z glasbo in pod psevdonimom Plague Henry ustvarja godbo, ki črpa predvsem iz bluegrass in folk izročila. Sam zase pravi, da bi bilo pretenciozno, če bi se označil za glasbenika. "Lahko pa bi rekel, da sem stripovski avtor, ki se v povsem amaterski maniri ukvarja tudi z glasbo."

Prvo vprašanje se ponuja kar samo od sebe - zakaj tehnika praskanke?

Najprej me je tehnika praskanke pritegnila zato, ker sem lahko z njo dosegel podoben učinek kot z lesorezom, in ko sem prvič poskusil ustvariti krajši strip v tehniki praskanke, se mi je to zdelo kot neke vrste razodetje. V nasprotju z drugimi tehnikami se mi zdi praskanka dosti bolj grafično zadovoljiva, saj lahko z njo dosežem večjo detajliranost in boljši kontrast risbe. Na začetku se mi je sicer zdelo, da ta tehnika ne bo najbolj primerna za daljše stripe, ko pa sem odkril "virtuoze" praskanke, kot so Thomas Ott, Marc Caro in Scott Gillis, sem ugotovil, da je mogoče z njo ustvariti tudi daljše stripovske zgodbe oziroma stripovske albume.

Stalnica v vaših stripih, skoraj neke vrste zaščitni znak, pa je tudi glasba oziroma številne reference na glasbo, kar morda ne preseneča, saj se tudi sami ukvarjate z glasbo. V kolikšni meri oziroma kako glasba vpliva na vaše ustvarjanje stripov in obratno?

Nasplošno sicer ne bi mogel reči, da glasba vpliva na stripe ali obratno, vsekakor pa vidim skupne točke ali bolje rečeno vzporednice med obema. Podobno kot v glasbi - predvsem v zvrsteh, kot so folk, blues in ragtime - je tudi v stripu pomemben ritem, ki se ga ustvari in spreminja s postavitvijo strani, z zaporedjem sličic, s kadriranjem, z načinom pisanja teksta oziroma dialoga in tako dalje. Kljub temu ne bi rekel, da ima glasba kak poseben vpliv na moje stripovsko delo, razlog pa je najverjetneje v tem, da je moj pristop h glasbi - v nasprotju s pristopom k stripu - povsem neprofesionalen, se pravi amaterski. Kadar igram glasbo, so stripi oziroma moje "zaresno" delo, če lahko tako rečem, zadnja stvar, na katero hočem misliti.

Zakaj se torej po vašem mnenju tako številni stripovski avtorji posvečajo glasbi?

Res je kar precej stripovskih avtorjev, ki ustvarjajo glasbo, eden takih je na primer Jeffrey Lewis, ali pa se z glasbo ukvarjajo kot kritiki in poznavalci, med njimi na primer Harvey Pekar, Chris Ware in Robert Crumb. Kot sem že omenil, imata strip in glasba določene skupne točke, ob tem pa gre pri ukvarjanju z glasbo - vsaj po mojem mnenju - tudi za zelo "moško" stvar; zbiranje plošč, ustvarjanje seznamov, kot so "top ten", in tako dalje so stvari, ki jih moški radi in obsedeno počnemo. Morda pa je eden od razlogov tudi prikrita in nemogoča želja, da bi bili tudi sami glasbeniki, dobro poznani in dobro plačani seveda (smeh).

Ste morda kdaj razmišljali, da bi za svoje stripovske albume posneli soundtrack in ga, tako kot je to naredil Jeffrey Lewis, prodajali skupaj s stripovskim albumom?

Ne, mislim, da ne. Kot sem že omenil, raje vidim, da sta ti dve aktivnosti ločeni, saj se vsake lotevam in v njej uživam na drugačen način.

Kaj je navdihnilo album Ezekielove solze in predvsem glavno junakinjo Bette Lord, ki se je pred tem pojavila tudi v nekaterih vaših krajših stripih?

Bette Lord se je najprej pojavila v kratkih zgodbah, ki sem jih ustvaril pred skoraj desetimi leti, nato se je pojavila v stripu, ki sem ga naredil za stripovsko zbirko Sekira v medu - Honey Talks, vseskozi pa se mi je zdelo, da bi si zaslužila povsem svojo zgodbo, podano v albumskem formatu. To se pogosto dogaja z mojimi liki - rodijo se v kratkih zgodbah, nekateri od njih nato za zmeraj izginejo, drugi pa mi ne dajo miru in se motajo po moji glavi, dokler ne najdem zgodbe ali formata, ki jim najbolj ustreza. Tisto, zaradi česar nekateri ostanejo, drugi pa ne, je precej neubesedljivo, je "tisto nekaj", kar mi ne da miru - in to je imela oziroma še vedno ima tudi Bette Lord.

Kar pa se tiče ideje za album Ezekielove solze kot celoto, je bil glavni vir navdiha prav gotovo strip Grandma’s painting, ki sem ga ustvaril za že omenjeno zbirko Sekira v medu - Honey Talks. Prav zaradi tega sem zelo zadovoljen, da je album zdaj preveden tudi v slovenščino, saj brez Stripburgerja in Sekire v medu sploh ne bi bilo tega albuma.

Nekateri deli albuma Ezekielove solze se zdijo precej osebni, celo intimni. V kolikšni meri gre v njem za avtobiografsko zgodbo?

Po mojem mnenju se fikcija in avtobiografija do neke mere vedno prepletata in tudi v tem primeru je tako. Lik stripovskega ustvarjalca, ki ga v albumu spremljamo skozi dokumentarni film, je delno avtobiografski, saj sem tudi sam nekaj časa živel v podobnem kraju, tudi jaz sem imel mačko in tako kot on sem tudi jaz en sam album ustvarjal osem mučnih let (smeh). Kljub temu pa je lik Bette - ne glede na to, da gre za žensko protagonistko - precej bolj avtobiografski oziroma se lahko z njim dosti bolj poistovetim. Bette je skozi kratke zgodbe na neki način zrasla v moj alter ego, na katerega sem lahko nadel elemente svoje lastne zgodbe. Prav zato se mi je zdela Bette najbolj primerna za glavno junakinjo tako intimne zgodbe, kot so Ezekielove solze.

Še preden ste se lotili ustvarjanja tega albuma ste dejali, da bi radi poskusili ustvariti "celoten grafični roman brez predhodnih skic". Vam je to morda z Ezekielovimi solzami uspelo?

Na žalost ne (smeh). Zelo rad bi ustvaril celoten album na tak način, a se bojim, da tega enostavno nisem sposoben. Poznam ljudi, ki so sposobni ustvariti album popolnoma brez skic, zdi se, kot da bi improvizirali, in vse se jim izteče brez težav. Jaz sam pa moram napraviti številne skice, osnutke in tako dalje.

Album ima precej kompleksno zgradbo, različne zgodbe se prepletajo, kar najbrž pojasni številne osnutke in skice. Kakšen je bil razvoj tega albuma?

Težko bi opisal njegov natančen razvoj, saj nimam neke stalne, utečene prakse - vsak album zahteva drugačen pristop in to me vedno znova spravlja v obup. Tako tudi ne morem razložiti, zakaj se mi je takrat zdelo nujno združiti in preplesti tako različne zgodbe, vem samo, da sem to enostavno moral narediti. To je seveda vključevalo precej pisanja, predelav, skiciranja in tako dalje. Tisto, kar mi je vzelo največ časa in energije, pa je bilo oblikovanje posameznih strani, kar je - vsaj po mojem mnenju - bistvo stripovskega ustvarjanja.

V vaših prejšnjih stripih je bilo vedno precej referenc na brazilsko kulturo, tokrat pa ste se temu popolnoma izognili. Ali ste na ta način zavestno želeli ustvariti bolj "francoski" strip, ali pa je bil razlog kje drugje?

Moja mati je Brazilka, oče pa Francoz, in čeprav smo bili vsi otroci rojeni v Franciji, se je mati vedno trudila, da smo rasli z brazilsko kulturo. Tako je ta postala del nas in kasneje sem tudi sam posvetil kar nekaj časa raziskovanju brazilske zgodovine in folklore. Ko sem se začel ukvarjati s stripi, sem zavestno pazil, da nisem dajal prednosti eni ali drugi kulturi, in kar nekaj časa sem porabil, da sem si priznal, da je v meni več "francoskega" kot pa "brazilskega". Album Ezekielove solze sem ustvarjal ravno v času, ko sem bil prvič v življenju bolj gotov o svoji lastni identiteti in tako sem si končno lahko priznal, da sem Francoz, rojen in odrasel v Franciji.

Vir: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042438658
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by ninel »

O stripu in risanem romanu

V današnjih Pogledih, Delovem štirinajstdnevniku za kulturo, družbo in umetnost
Žiga Valetič pod naslovom O stripu in risanem romanu piše o knjigi Scotta McCloda
Kako nastane strip, obenem pa se dotakne še širše slovenske stripovske scene.
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by ninel »

Zaključek mesca francoskega stripa

V današnjem Delu je malone cela kulturna stran posvečena stripu,
ali točneje povedano, zaključku Mesca francoskega stripa.
V članku Mona Lisa kot nekakšna pasja Madona Vojko Urbančič
na kratko oriše vse stripovske prireditve, ki so bile večinoma
stacionirane v alternativnem kulturnem centru Kinu Šiška,
veliki finale, predstavitev prvega dela integrala Dekalog,
katerega četrti album je narisal Tomo Lavrič, pa je bila v
Strip.art.nici Buch, ki je bila tudi založnik tega projekta.
Drugi polstranski članek pa prinaša intervju z avtorjem
stripa Ezekielove solze, ki je izšel pri založbi Stripburger,
Matthiasom Lehmannom izpod peresa Maše Ogrizek.
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by ninel »

Novice.Dnevnik.si Objektiv/Več vsebin

Če boste brali stripe, se vam ne bodo trajno okvarili možgani

Tekst: Uroš Zupan

Standardno dalmatinsko malomestno okrožje na otoku Murter v mestecu Murter, enkrat v prejšnjem stoletju in prejšnjem tisočletju. Večer je in mi smo ravnokar prispeli. Oče in mati sta se odločila, da se zapeljemo malo bolj na jug, ne samo do Savudrije ali pa Raba. Njuna odločitev je bila nekako logična in na mestu: imeli smo namreč nov avto, za tiste čase pravo limuzino, ki se je ponašala s 1600 kubiki in devetdesetimi konji - sivega fiata 125
Če sem čisto natančen, smo v letu 1971. Oče je avto parkiral v bližini turističnega biroja, zraven je bil tudi pomol in seveda morje in nekje na pomolu - trafika. Pri moji takratni starosti so trafike že začele dobivati velik pomen. Bile so čisto poseben, a v isti sapi tudi univerzalen kraj. V njih je bilo mogoče dobiti skoraj vse, kar me je kot otroka zanimalo: nekatere igrače, recimo plastične pištole kolibri, par vrst avtomobilčkov, lovske nože, različne vrste sličic in pa seveda stripe.

Zakladi med odpadnim papirjem
Stranski stranici trafike nista bili rezervirani za pornografijo, kot se to redno dogaja danes, takšen tisk je bilo treba takrat pretihotapiti čez državno mejo, zato so se morali domači "bralci" zadovoljiti z blažjimi, socialističnimi izpeljavami in variantami - Startom, Čikom, Adamom in Evo in kasneje z Zum Reporterjem -, pač pa so bili tam stripi. Platnice stripov so bile debele, naslovnice seveda barvne, na njih pa Indijanci, kavboji in druge kreature z Divjega zahoda, kajti ravno nekje v tistem času so začeli pri nas, se pravi v Jugoslaviji, izhajati Bonellijevi stripi v edicijah Zlatna Serija in Lunov Magnus Strip.

Ko sem bil v osnovni šoli, je bilo posebej aktualno polpedagoško svarilo, ki se je s šole (od učiteljev) preneslo najprej na starše in s staršev seveda tudi na nas. Glasilo pa se je: če boste brali stripe, se vam bodo trajno okvarili možgani, in ko malo odrastete, vam bo za vedno onemogočeno, da bi se prebili skozi kakšno resnejšo knjigo. Pravzaprav vas bo branje stripov odvrnilo od vsakršnega poskusa, da bi brali še kaj drugega razen čtiva, ki ga prodajajo v trafikah.

A moj oče tega očitno ni vedel ali pa temu ni verjel ali pa sem bil jaz še na samem začetku osnovne šole in ta pedagoška svarila še niso prišla do staršev ali pa je bil vzrok drugje - v poletju, dopustu, koncu dolge vožnje -, da je popustil pred mojim moledovanjem in pristal, da mi bo kupil enega od stripov, ki so krasili murtersko trafiko. Nemara je ob nakupu tudi dodal, da tistega, kar notri piše, ne bom razumel, saj je bilo napisano v srbohrvaščini.

Zdaj je bilo na meni, da si strip izberem. Dolgo sem kolebal in se na koncu odločil: Teks Viler - Opasna tajna. Na naslovnici so bili namreč Indijanci, a ko sem ga odprl in začel listati, sem bil precej razočaran, saj se je v njem le malo stvari vrtelo okrog moje simpatije - Indijancev, teh je bilo le za vzorec in bili so negativci, glavni so bili kavboji, toda na srečo je bil tam Teksov prijatelj, Indijanec iz plemena Navajo Tiger Džek.

S tem nakupom se je zgodil premik v oblikovanju družinskega proračuna - pojavilo se je novo stroškovno mesto: znesek za občasne nakupe stripov. Vsota je bila, kot vse vsote v tistem času, seveda skromna. Denar se je trošil za Lunov Magnus Strip in za stripe iz Zlatne Serije. Kasneje in sočasno s tem pa tudi za Zvitorepčev roman v stripu in za Politikin zabavnik, ki je začel izhajati v slovenščini in je pri meni bolj nadomestil Vseveda kot pa Zvitorepca, čeprav sem tudi Zvitorepca včasih bral; najraje sem imel epizode o Jekleni pesti, Johnnyju Jaguarju in Tiffany Jones, v Zabavniku pa "notranji strip" - Fantoma, Flasha Gordona, Ripa Kirbyja, Modesty Blaise…

Ampak denar za kupovanje stripov je bil vedno skromen in je skromen tudi ostal in nakupi stripov niso bili glavni vir naših malih kolekcij. Glavni vir pridobivanja stripov so bile zbiralne akcije starega papirja. V trenutku, ko si tako stal pred polnim kontejnerjem starega papirja ali pa ko si se znašel pod stopnicami v stari osnovni šoli in fantov iz višjih razredov kot po nekakšni hipni čarovniji ni bilo na spregled in si bil tam sam ali pa še s prijateljem ali dvema, toliko, da konkurenca ni bila prevelika, pod soncem ni bilo srečnejšega človeka od tebe.

Potem si se zakopal v kupe papirja in se s suhimi rokami in tankimi prsti trudil razvozlati vrvice, ki so povezovale svežnje, in če to ni šlo, si poskusil na silo in si stripe, če si jih seveda našel, našel pa si jih vedno, preprosto vlekel ven, toda pri tem vlečenju si pazil, da jih nisi poškodoval. Ko si kaj našel, in če je bil s tabo še kdo, si hotel deliti veselje z njim in on s tabo in sta se na najdbe opozarjala s kriki navdušenja. In res si imel nekoč srečo in si v nekem kontejnerju, ki je stal pred osnovno šolo Alojza Hohkrauta, našel skoraj vse tiste stripe, ki so delali družbo Teksu Vilerju, kupljenemu v trafiki na otoku Murter; med njimi pa sta najbolj izstopali dve epizodi Zagorja: Zarobljenici crvene veštice in Pukovnikova podvala.

A obstajal je še en način, da smo prišli do stripov - kraja. Stripe smo kradli iz kleti v stolpnici. Tega nismo počeli iz gole adrenalinske objestnosti, ampak bolj iz nekakšnih metafizičnih razlogov, čutili smo, da imamo do njih pravico tisti, ki v sebi nosimo večjo ljubezen, mislili smo si, da si jih zaslužimo bolj od prvotnih lastnikov, ki so jih umaknili iz obtoka, nanje skoraj pozabili in jim zato našli mesto, pravzaprav zadnje počivališče, v kleteh. Nekaj podobnega se nam je kasneje zgodilo z longplejkami; te smo si včasih sposodili in jih nikoli več vrnili prvotnemu lastniku. Svoje dejanje pa smo samim sebi opravičevali z istim razlogom: z večjo ljubeznijo.

Strip z Zagorjevimi dogodivščinami
Scott McCloud je bil takrat star malo več kot deset let in njegov esej o stripu v obliki stripa Kako nastane strip še znanstvenofantastična ali pa futurološka postavka, ki jo bo mogoče prinesla prihodnost ali pa tudi ne. Prav tako so bila znanstvenofantastična ali pa futurološka postavka tudi vsa temeljna vprašanja, ki si jih bo McCloud v "oddaljeni" prihodnosti postavljal in nanje v obliki stripa odgovarjal: vprašanja o umetniški obliki, definicijah stripa, osnovnih elementih, o tem, kako um procesira jezik stripa, o tem, kaj se dogaja med posamičnimi kadri (sekvencami), o času v stripu, o interakciji besed, risb in pripovedovanja…

A ljudje ne potrebujemo umetnostne teorije, da bi v umetnosti uživali, in večina konzumentov umetnosti te teorije ne pozna in o njej ne ve ničesar. Stripe smo brali, kot jih berejo otroci, k njim smo pristopali, kot pristopajo otroci k vsaki stvari, ne samo k branju stripov; zdelo se nam je, da se potapljamo v nekakšen čudež, ki mu brezpogojno verjamemo, saj je odpiral in širil naš svet in s tem hranil našo domišljijo in nam dajal iluzijo, ki pa je bila za nas čista in oprijemljiva resničnost, iluzijo, da je v življenju dosegljivo in mogoče popolnoma vse.

Najbolj priljubljen strip je bil zagotovo Zagor, ki je prestopal žanrsko polje dogajanja na Divjem zahodu v devetnajstem stoletju, saj so se v njem časi in epohe mešali. Strip z Zagorjevimi dogodivščinami je bil sicer ujet v točno določeno obdobje, a je vseboval tudi znanstvenofantastične elemente iz prihodnosti in prav tako tudi elemente iz preteklosti. Zagorju so sledili Komandant Mark, Veliki Blek, Teks Viler, Mali Rendžer in tudi stripi, ki niso izhajali v edicijah Lunov Magnus in Zlatna Serija, recimo Diabolik.

V stripih, ki smo jih brali, so bili tudi humorni, ironični, da ne rečem nevrotični vložki, ki so nekako razelektrili atmosfero napete zgodbe, in pa osebe (Čiko, Profesor Okultis), ki so utelešale takšen pogled na svet, bile nosilci takšnih idej, bile nekakšna protiutež neustrašnim junakom, ki so nas kot otroke najbolj zanimali; vendar pa so bile te bolj sublimne plasti za nas manj opazne, prikrite, registrirali smo jih, a nismo vedeli, kaj z njimi početi, toda to nikakor ni zmanjševalo bralskega užitka.

Zaradi osredotočenosti na junaštvo in nepremagljivost glavnih junakov sem doživel pravi šok, ko mi je v roke prišel prvi Alan Ford, ki ga nisem in nisem mogel združiti s svojo takratno percepcijo stripov in stripovskih junakov. Bil sem nekje sredi osnovne šole in svet se mi je obrnil na glavo. Kar naenkrat ni bilo več osebe, s katero bi se lahko identificiral, nikjer ni bilo nobenega Duha s sekiro, ki bi se kot Tarzan gugal na lijanah, pa napol Indijanca Teksa, kar naenkrat ni bilo "ničesar in nikogar", le neki starec na lesenem invalidskem vozičku, ki je davil bralce in svoje tajne agente z didaktičnimi zgodbami o Homerju in s svojo udeležbo pri zgodovinskih dogodkih, potem neki godrnjavec in nezadovoljnež z velikim nosom, potem visoki blondinec, ki je bil še najbliže temu, da bi se lahko z njim identificiral, a kaj, ko je bil tako plašen in neroden in ni obvladal borilnih veščin in je vedno zardeval, potem nekdo, ki je imel vse bolezni tega sveta, in obubožani plemič v razcapani obleki in zavaljeni, leni šef in pa, kot smetana na torti, še izumitelj s svojimi nesmrtnimi parolami.

Nehote in z vso silo sem trčil ob nekaj, kar bo čez leta obveljalo predvsem v sferi književnosti; za branje nekaterih knjig je potrebna zrelost, isto velja tudi za branje stripov. Če seveda želimo in hočemo dobiti totalen vpogled vanje, če hočemo, da se nam predstavijo in razkrijejo v vsej svoji večplastnosti.

Začenjal sem razumeti Alana Forda
Bralne navade so zelo specifična stvar, vendar imajo neko precej vsesplošno veljavno pravilo; ljudje, ko se prenehajo šolati, povečini pozabijo na knjige, vsaj v dobi pred strašnim razcvetom tehnike in tehnologije je bilo tako, in se s tem v prvi vrsti avtomatično prikrajšajo za avtorefleksivno zrenje nase; a polpedagoško svarilo se ni uresničilo - branje stripov mi ni skisalo možganov in mi za vedno onemogočilo, da bi se prebil skozi kakšno resnejšo knjigo. Knjige sem vzljubil in pri tem je tudi ostalo.

Pravzaprav sem začel živeti "dvojno življenje". Bral sem knjige in stripe. Takrat ne več Lunovega Magnus Stripa in edicij Zlatne serije, ki so mi, v enem najbolj žalostnih prizorov mojega otroštva, zaradi vlage in nepredvidljivega vodostaja zgnili v kleti, ampak bolj moji takratni starosti, predvsem pa času primerne - Stripoteko, stripe zagrebškega Novega kvadrata, Magno Purgo in pa nepogrešljivega Alana Forda, ki sem ga počasi začenjal razumeti. V osemdesetih je bilo stripe zanimivo kombinirati s Stendhalovimi in Balzacovimi romani, s Petronijevim Satirikonom, Voltairovim Kandidom, z Življenjskimi nazori mačka Murra ali pa s Célinovim Potovanjem na konec noči.

Potem pa sem branje stripov za celo desetletje opustil in jih povsem nenadejano ponovno odkril, tako kot prvič, na otoku: na letovanju na Mljetu. Kot vsako leto sem s sabo vzel precej knjig in za začetek prebral Andrićevi Travniško kroniko in Most na Drini in nato nekega jutra po naključju opazil, da ima gazdaričin sin, ki ni bil več v osnovni šoli, ampak v svojih dvajsetih, kopico stripov. Zgodovina se je ponovila, a ne kot farsa. Stripi, ki jih je imel, so bili Bonellijevi. Sposodil sem si jih, jih začel brati in se hitro navlekel na Dylana Doga ter si hodil nato vsak dan znova sposojat nove epizode.

Ko sem bral, se mi je zdelo, da občasno tonem v podobno čarovnijo, v katero sem se potapljal, ko sem bil še otrok. Trudil sem se, da se ne bi preveč oziral na tehnikalije, arhitektoniko, strukturo. Tudi junak mi je bil nekako pisan na kožo, bil je fino melanholičen, zasanjan, skrivnosten, prav takšna je bila tudi vsebina stripov - raziskave nočnih mor in paranormalnih pojavov; všeč mi je bilo tudi, da je vozil hrošča in imel za pomočnika, za protiutež, samega Groucha Marxa.

Zgodba se je potem samo ponavljala, kolikor je seveda dopuščal čas. Na morju sem bral svoje najljubše čtivo: debele, po tisoč strani dolge romane in pa stripe, ki so jih v paketih po tri prodajali po znižani ceni. In včasih se je zgodilo, da sem, ko sem enkrat začel brati stripe, pozabil na knjige in ostal samo pri čtivu, ki sem ga kupil v trafiki.

Slavni argentinski pesnik in pisatelj Jorge Luis Borges je napisal znameniti verz: vedno sem si predstavljal, da bo raj nekakšna vrsta knjižnice. Ker imam rad knjige in ker imam doma rad knjige, ki so mi všeč, in ker se v družbi knjig dobro počutim in ker dobro počutje povezujem z nečim, kar včasih imenujemo raj, sem si tudi sam z leti in desetletji ustvaril manjšo knjižnico.

V tej knjižnici pa je ob svetovnih klasikih, domačih klasikih in sodobni književnosti prostor tudi za stripe, tako tiste, ki sem jih bil bral kot otrok in danes ponovno izhajajo ali pa so izhajali, to je za Zvitorepca, Alana Forda, Zagorja, Modesty Blaise, potem za stripe, ki sem si jih kot mladostnik sposojal in so danes postali klasika, za Gilberta Sheltona, Roberta Crumba, Magno Purgo, kot tudi za stripe, ki so izhajali kasneje in pa tudi prej, a jih nisem poznal, in so prav tako postali klasika: Spiegelmanov Maus, Austerjevo Stekleno mesto, Prattov Corto Maltese, kolaboracije Mila Manare z znanimi filmskimi režiserji, v obliki stripa imam celo Proustovo Iskanje izgubljenega časa, tu so še Horjakove Ride, antologije slovenskega stripa, Slovenski klasiki v stripu…

Ker sem bolj kampanjski bralec, tudi stripov ne berem redno. Ko pa jih, sploh če berem tiste, ki sem jih bral kot otrok, se trudim, da v njih ne bi iskal napak, kot tudi pred desetletji v njih nismo iskali napak, a se nam je vseeno zdelo čudno, kako lahko Zagor tako energično kravla pod vodo. V branju skušam preprosto uživati. Občasno mi to tudi uspe.

Pri branju pa vedno znova opažam, da sem pozoren na iste stvari. Še najbolj na to, kako se z leti moja zunanjost spreminja, junaki stripov pa ostajajo enaki, imajo isto fizično podobo, odporni proti staranju so za vedno ujeti v brezčasju domišljije. To jim neskončno zavidam. (Seveda obstaja tudi možnost, da se najde kakšen scenarist, ki se odloči, da jim bo naprtil usodo človeške vrste. Toda če je "blagovna znamka" uspešna, se kaj takega težko zgodi.)

Opazil pa sem tudi, da me junaštva ne pritegnejo več v tolikšni meri, kot so me včasih, pravzaprav se mi zdijo pretirana in smešna, dosti bolj sem pozoren na človeško, na tisto, kar smo včasih opazili, a nismo registrirali, saj nam je bilo popolnoma tuje, ker je pripadalo svetu odraslih; na godrnjavost, na poraze, na skepso, ironijo, predvsem pa na zdravilni in odrešujoči humor. Lik debelega in požrešnega Mehikanca Čika mi je postal precej bolj domač in zanimiv od lika Zagorja. Toda to so bolj moje individualne preference. Avtorefleksivnost, ki jo dobi človek, če veliko bere.

Če zdaj razširim horizont in izstopim iz svojih individualnih preferenc ter skušam napisati še kaj o današnji aktualnosti in relevantnosti stripov, s katerimi sem odrasel (dobri stripi imajo tudi nadčasovno dimenzijo in niso strogo usidrani v obdobje, v katerem so nastali), potem sta prvi stvari, ki mi padeta na pamet, Ministarstvo za istraživanje ruda i gubljenje vremena iz Alana Forda in pa legendarni strip Kostje Gatnika iz Magne Purge, ki bi imel lahko naslov Prilika o prstu v riti. Mar nimamo vedno znova, ko gledamo televizijo in beremo časopise, občutek, da spremljamo sestanke na prej omenjenem ministrstvu, ki se mu pridružuje še občutek, da nam je nekdo nekam potisnil prst? Ne ve se točno, kdo, a ve se precej točno, kam.
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Re: Članki o stripu v naših časopisih

Post by ninel »

ČETRTEK 22.09.2011, 08:26

Strip v urbanem kontekstu

Revija Stripburger se je Festivalu stripa pridružila z razstavljanjem Slovenskih klasikov v stripu, ki jih trenutno predstavlja na ljubljanskih avtobusnih postajah.

Slikovna knjiga Slovenski klasiki v stripu, ki sta jo prvič maja 2009 izdala tednik Mladina in stripovska revija Stripburger, je obsežen nabor kratkih, večinoma satiričnih stripovskih upodobitev, ki so jih številni slovenski stripovski ustvarjalci posvetili našim nacionalnim umetnostnim veličinam, njih poglavitnim in splošno poznanim umetniškim delom, kot tudi nekaterim svojstvenim pojavom znotraj slovenske kulture. Na ta način avtorja in organizatorji promovirajo domači strip, izpostavljajo njihove tako vsebinske, kot tudi likovne kakovosti in tovrstno zvrst likovne umetnosti predstavljajo ljudstvu.

Stripburger s ponatisom in umeščanjem stripa na ulice opozarja na tovrstno likovno in založniško dejavnost ter ponovno oživlja zbirko kratkih satiričnih stripov. Organizatorji so stripe postavili v branje prebivalcem mesta Ljubljana in njenim obiskovalcem z razstavo na panojih avtobusnih postajališč, kjer postane čakanje na avtobus del likovno pripovedovalnega izkustva.

Iz klasičnega formata v stripovski plakat

Projekt Slovenski klasiki v stripu je nastajal v intervalih od leta 1992, ko sta Tomaž Lavrič in Ivo Štandeker dobila zamisel, da bi dela slovenske klasične literature in druge teme iz slovenske popularne kulturne in politične scene na novo interpretirala v kratkih, enostranskih stripovskih prevodih oziroma priredbah.

Rezultat njunega začetka je zbirka skoraj dvestotih stripov 66 slovenskih avtorjev, ki so se s stripi večinoma v satiričnem duhu lotili kanonizirane Cankarjeve Skodelice kave, Prešernove Zdravljice, pesmi Otona Župančiča, Dogodka v mestu Gogi, Butalcev, popevk, kot je na primer Zemlja pleše, vsebinsko neprezrte pa niso niti slovenske filmske uspešnice, kot so na primer Sreča na vrvici in Babica gre na jug ali Cvetje v jeseni.

Izvirne obnove literarnih del

Stripe na panojih lahko beremo kot udarne, instantne obnove slovenskih literarnih del, ki znajo marsikateremu mlademu bralcu 21. stoletja na inovativen način približati slovensko klasično literaturo in kulturo časa, v katerem so v izvirniku nastala ter se z Lavričem ter Štandekerjem ponovila.

Stripe na ulici lahko torej beremo kot urbana likovna dopolnila grafitov ali drugih plakatov in vizualnih signalov, kot obnove in predvsem kot opomnike na nacionalno literarno zgodovino. Dodana vrednost vseh teh stripov pa je, da se dela s časovno distanco predstavljajo in postavljajo v sodoben, urban in trenuten čas, katerega uporabniki smo mi vsi.

Iz karikature v strip

Strip je nemalokrat izrinjen iz galerijskega prostora, če izvzamemo redke uspešne predstavitve avtorskega stripa v galerijskem prostoru v Moderni galeriji z Lavričem in v Mestni galeriji z razstavo Risba v stripu na slovenskem. Prav ta potisnjenost stripa ob umetniški rob posledično daje zanimive likovne rešitve tovrstnih ustvarjalcev, ki si nedvomno zaslužijo ne le predstavitve z izdanimi albumi, ampak tudi v širšem galerijskem ali pa urbanem kontekstu, ki je na voljo vsakomur brezplačno.

Strip je ne nazadnje v sodobnem prostoru prisoten na vsakem koraku. V komercialnem in marketinškem smislu se nenehno srečujemo s podobami, ki so podkrepljene s tekstom. A strip je korak dlje od prodaje, strip v kontinuiranem sosledju, v zamrznjenih kadrih pripoveduje zgodbo, ki jo avtor s kreativnimi likovnimi principi udejanja na nosilcu. In urbana predstavitev stripa ne izpostavlja le naših literarnih klasikov, ampak tudi naše izvrstne striparje.

Boris Beja
Post Reply