Članki o stripu v naših časopisih
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
V današnjih Delovih Književnih listih je Gaja Kos napisala recenzijo Schmidtovih Slovenskih pravljic pod naslovom Živel je mož, ki je pravljice povedal v stripu...
Je pa zanimivo, da izjemno konzervativni Književni listi, ki so vedno trdno stali za okopi visoke literature in ki jim je bila že sama omemba stripa bogokletna,
v zadnjem času dajo precej poudarka stripu, vsaj tistemu, ki je kakorkoli povezan s književnostjo (adaptacije književnih del). Na pisanje o izvirnih avtorskih stripih pa bomo morali vseeno še malo počakati.
Je pa zanimivo, da izjemno konzervativni Književni listi, ki so vedno trdno stali za okopi visoke literature in ki jim je bila že sama omemba stripa bogokletna,
v zadnjem času dajo precej poudarka stripu, vsaj tistemu, ki je kakorkoli povezan s književnostjo (adaptacije književnih del). Na pisanje o izvirnih avtorskih stripih pa bomo morali vseeno še malo počakati.
Točno to sem se jaz tudi spraševal, vedno sledim tem objavam in vedno mislim, da bo tudi od Risarja kaj objavljeno, pa nič!jang wrote:kako to da se pa Vojkovi stripi (oziroma Risarjevi) skoraj nikoli ne pojavijo v teh medijih za široke mase?
če primerjam z Stripburgerjevo produkcijo ga sploh ni.
mogoče ne zna podmazat ali kaj? v čem je problem?
A je sploh kdaj kaj bilo objavljeno od njega v teh "naših" medijih?
Odstrani se pošast!
Stripburger vsako novo izdajo pospremi bodisi z novinarsko konferenco ali predstavitvijo stripa pri Buchu (ali kje drugje). Ravno tako Grafit, ali pa druge založbe, ki občasno izdajajo stripe. Mogoče bi moral tudi Vojko reklamirati vsako novo izdajo (vsaj albumsko) na ta način. Meni se zdi zelo škoda, ker se ni nič pisalo o vsaj dveh izjemnih Bumerangovih stripih, Črnih gričih in Rdečem gospodarju, ki bi si zagotovo zaslužila vsaj kratko recenzijo v dnevnem časopisju, če se jim že za obširnejšo analizo takih vrhunskih del zdi škoda prostora.
Schmidtove Slovenske pravljice, denimo, niso nikakršen stripovski presežek (seveda pa še zdaleč niso slabe), ampak ker jih je dolga leta objavljal Ciciban, ki je sinonim za kvalitetno otroško literaturo, ker jih je izdala Mladinska knjiga, ki izdaja večinoma zelo kvalitetne mladinske knjige, ker so letos dobile nagrado za najboljšo izvirno slikanico in ker je bilo ob predstavitvi precej reklame, se pač o njih veliko piše.
Schmidtove Slovenske pravljice, denimo, niso nikakršen stripovski presežek (seveda pa še zdaleč niso slabe), ampak ker jih je dolga leta objavljal Ciciban, ki je sinonim za kvalitetno otroško literaturo, ker jih je izdala Mladinska knjiga, ki izdaja večinoma zelo kvalitetne mladinske knjige, ker so letos dobile nagrado za najboljšo izvirno slikanico in ker je bilo ob predstavitvi precej reklame, se pač o njih veliko piše.
http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042355688
60-LETNIK - CHARLIE BROWN JE GOVORIL ŽIVLJENJSKE MODROSTI
Optimistični večni poraženec
Med leti 1950 in 2000 je bilo natisnjenih skoraj 18.000 stripov Peanuts in v petinsedemdesetih državah ga je bralo več kot 355 milijonov bralcev, med njimi večina odraslih
Letos bo slavil svojo 60-letnico, zdi pa se, da je prisoten že zelo dolgo, čeprav ga ljudje očitno še ne razumejo dovolj. Stripovski junak Charlie Brown namreč s svojo druščino, ki ga je ustvaril Charles Monroe Schulz. Umrl je leta 2000 in se je za svojega življenja vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov.
Njegove stripe je namreč objavljalo več kot 2600 časopisov in revij po vsem svetu. To je bil rekord, rekorden pa je tudi prihodek iz licenc, ki jih dobivajo Schulzevi dediči, več kot milijardo dolarjev na leto.
Dobičkonosna ideja
Schulz je namreč pred šestdesetimi leti prvič objavil strip Peantus, pripoved o plešastem in zelo bistrem, vendar še vedno osemletniku Charlieju Brownu, ki je zaljubljen v bejzbol in predvsem v svojega inteligentnega psa Snoopyja. Ta je bil v začetku potepuški pes, vendar je ustvarjalec stripa kmalu ugotovil, da potrebuje drugačnega psa. Takšnega, ki bo pomagal vsem okoli sebe in ki ima tudi svojega prijatelja, rumeno ptičko Woodstock, ki najraje spi na Snoopyjevem smrčku, oba skupaj pa najraje na pasji utici. Ptička je podobna kanarčku. Schultz natančno nikoli ni povedal, kakšna ptica je to, ime pa je dobila po letu 1970, po tistem slavnem rock festivalu v Woodstocku. Charlie ima še svojo mlajšo sestrico, šestletno Sally Brown. Zaljubljena je v svojega brata in ga imenuje veliki brat, za razliko od njega pa je lena, slaba učenka v šoli in vse dneve presedi pred televizijskim sprejemnikom. Navdušena je nad Charliejevim prijateljem Linusom van Peltom, no, zaljubljena je vanj. Po svoje razumljivo, ker če Sally res ne ve ničesar o življenju, je Linus poln filozofskih misli in čeprav je izredno pameten, je zaljubljen v svojo svetlomodro odejo. Trdi, da bi brez te svoje odeje umrl, za vse drugo pa tako ali tako najde odgovore.
Druščina je zbrana okoli Charlieja Browna. Tu so še Linusova starejša sestra Lucy in njun mlajši brat Rerun, Marcie, Frieda, prvi afriško-ameriški risani junak Franklin in mnogi, ki pravzaprav prikazujejo povprečno ameriško druščino, ne samo otrok na dvorišču, ampak Američanov nasploh. Charlie in njegovi prijatelji so izrezani Američani z neusahljivim optimizmom, vztrajni in če je potrebno tudi trmasti. Najlepši dokaz za to je večni poraženec Charlie, ki v bejzbolu še nikoli ni zmagal in ga to sploh ne skrbi: "Nimam težav s porazi. Prenašam jih zelo dobro, saj vedno izgubim!"
S takšnim pogledom na svet in vsakodnevne težave je mogoče rešiti marsikaj, celo majhne skrite modrosti Brownove druščine, pes Snoopy je znan po svojem stavku: "Ne pozabite nahraniti psa," se pokažejo kot resnične.
Američani so svoje otroke že zdavnaj učili o čim lažjem preživetju. Kako razporediti čas, čeprav ga nimajo, kako ugotoviti, ali je življenje podobno golfu ali košarki? Gre za povsem običajne in vsakodnevne življenjske modrosti otrok z odraslim načinom razmišljanja. Schulz je celo za pametnega Snoopyja, včasih bolj pametnega od človeka, priznal, da v resnici sploh ni pes, ampak predvsem posplošena predstava, ki jo imajo ljudje o psih.
Kot ameriško dvorišče
Iz na prvi pogled povsem običajnega stripa je nastal ep o vsakdanjem življenju in o tem, kako drug drugega ne razumemo, kako smo drug od drugega odtujeni in nevoščljivi. Nastal je strip, s pomočjo katerega veliko bolj razumemo preziranje in negotovost, na koncu koncev morda povsem običajno nesrečo v ljubezni.
Charlie Brown s Snoopyjem in drugimi je postal najpopularnejši stripovski dvojec, celo tako, da so o njem pisali razprave mnogi strokovnjaki. Kaj da se skriva v stripu Peantus? Kritiki so šele pozneje ugotovili, da je strip Američanom morda uničeval idealizirano predstavo o zlatem obdobju po koncu druge svetovne vojne. Profesor s floridske univerze Scott F. Stoddart je pred desetimi leti natančno preučil Peanutsa, še posebej psa, v raziskavi Politicizing the Pooch: Snoopy as Ideological Apparatus pa ugotovil, da je ta Charliejev pes v resnici tudi politična žival.
Strip je bil večkrat nagrajen in vedno več se je govorilo o sporočilu, ki je bilo skrito v tistih nekaj sličicah, ki so bile objavljene v časopisih vsak dan. Junaki stripa so postali zvezde in že leta 1969 so dobili svoj prvi film, celovečerno risanko (A Boy Named Charlie Brown), nato so jih posneli še v letih 1972, 1977 in 1980. V letih 1967 in 1975 sta velik uspeh doživeli dve glasbeni komediji, izdana pa je bila tudi cela vrsta plošč z glasbo iz te risanke.
--
60-LETNIK - CHARLIE BROWN JE GOVORIL ŽIVLJENJSKE MODROSTI
Optimistični večni poraženec
Med leti 1950 in 2000 je bilo natisnjenih skoraj 18.000 stripov Peanuts in v petinsedemdesetih državah ga je bralo več kot 355 milijonov bralcev, med njimi večina odraslih
Letos bo slavil svojo 60-letnico, zdi pa se, da je prisoten že zelo dolgo, čeprav ga ljudje očitno še ne razumejo dovolj. Stripovski junak Charlie Brown namreč s svojo druščino, ki ga je ustvaril Charles Monroe Schulz. Umrl je leta 2000 in se je za svojega življenja vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov.
Njegove stripe je namreč objavljalo več kot 2600 časopisov in revij po vsem svetu. To je bil rekord, rekorden pa je tudi prihodek iz licenc, ki jih dobivajo Schulzevi dediči, več kot milijardo dolarjev na leto.
Dobičkonosna ideja
Schulz je namreč pred šestdesetimi leti prvič objavil strip Peantus, pripoved o plešastem in zelo bistrem, vendar še vedno osemletniku Charlieju Brownu, ki je zaljubljen v bejzbol in predvsem v svojega inteligentnega psa Snoopyja. Ta je bil v začetku potepuški pes, vendar je ustvarjalec stripa kmalu ugotovil, da potrebuje drugačnega psa. Takšnega, ki bo pomagal vsem okoli sebe in ki ima tudi svojega prijatelja, rumeno ptičko Woodstock, ki najraje spi na Snoopyjevem smrčku, oba skupaj pa najraje na pasji utici. Ptička je podobna kanarčku. Schultz natančno nikoli ni povedal, kakšna ptica je to, ime pa je dobila po letu 1970, po tistem slavnem rock festivalu v Woodstocku. Charlie ima še svojo mlajšo sestrico, šestletno Sally Brown. Zaljubljena je v svojega brata in ga imenuje veliki brat, za razliko od njega pa je lena, slaba učenka v šoli in vse dneve presedi pred televizijskim sprejemnikom. Navdušena je nad Charliejevim prijateljem Linusom van Peltom, no, zaljubljena je vanj. Po svoje razumljivo, ker če Sally res ne ve ničesar o življenju, je Linus poln filozofskih misli in čeprav je izredno pameten, je zaljubljen v svojo svetlomodro odejo. Trdi, da bi brez te svoje odeje umrl, za vse drugo pa tako ali tako najde odgovore.
Druščina je zbrana okoli Charlieja Browna. Tu so še Linusova starejša sestra Lucy in njun mlajši brat Rerun, Marcie, Frieda, prvi afriško-ameriški risani junak Franklin in mnogi, ki pravzaprav prikazujejo povprečno ameriško druščino, ne samo otrok na dvorišču, ampak Američanov nasploh. Charlie in njegovi prijatelji so izrezani Američani z neusahljivim optimizmom, vztrajni in če je potrebno tudi trmasti. Najlepši dokaz za to je večni poraženec Charlie, ki v bejzbolu še nikoli ni zmagal in ga to sploh ne skrbi: "Nimam težav s porazi. Prenašam jih zelo dobro, saj vedno izgubim!"
S takšnim pogledom na svet in vsakodnevne težave je mogoče rešiti marsikaj, celo majhne skrite modrosti Brownove druščine, pes Snoopy je znan po svojem stavku: "Ne pozabite nahraniti psa," se pokažejo kot resnične.
Američani so svoje otroke že zdavnaj učili o čim lažjem preživetju. Kako razporediti čas, čeprav ga nimajo, kako ugotoviti, ali je življenje podobno golfu ali košarki? Gre za povsem običajne in vsakodnevne življenjske modrosti otrok z odraslim načinom razmišljanja. Schulz je celo za pametnega Snoopyja, včasih bolj pametnega od človeka, priznal, da v resnici sploh ni pes, ampak predvsem posplošena predstava, ki jo imajo ljudje o psih.
Kot ameriško dvorišče
Iz na prvi pogled povsem običajnega stripa je nastal ep o vsakdanjem življenju in o tem, kako drug drugega ne razumemo, kako smo drug od drugega odtujeni in nevoščljivi. Nastal je strip, s pomočjo katerega veliko bolj razumemo preziranje in negotovost, na koncu koncev morda povsem običajno nesrečo v ljubezni.
Charlie Brown s Snoopyjem in drugimi je postal najpopularnejši stripovski dvojec, celo tako, da so o njem pisali razprave mnogi strokovnjaki. Kaj da se skriva v stripu Peantus? Kritiki so šele pozneje ugotovili, da je strip Američanom morda uničeval idealizirano predstavo o zlatem obdobju po koncu druge svetovne vojne. Profesor s floridske univerze Scott F. Stoddart je pred desetimi leti natančno preučil Peanutsa, še posebej psa, v raziskavi Politicizing the Pooch: Snoopy as Ideological Apparatus pa ugotovil, da je ta Charliejev pes v resnici tudi politična žival.
Strip je bil večkrat nagrajen in vedno več se je govorilo o sporočilu, ki je bilo skrito v tistih nekaj sličicah, ki so bile objavljene v časopisih vsak dan. Junaki stripa so postali zvezde in že leta 1969 so dobili svoj prvi film, celovečerno risanko (A Boy Named Charlie Brown), nato so jih posneli še v letih 1972, 1977 in 1980. V letih 1967 in 1975 sta velik uspeh doživeli dve glasbeni komediji, izdana pa je bila tudi cela vrsta plošč z glasbo iz te risanke.
--
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
Vir: DnevnikBorut Mehle wrote:Kot sem ugotovil kasneje, pomotoma. Približno tako, kot da bi Diabolika zamenjal s Fantomom, sem mislil, da je zasedba Zircus, ki je bila najavljena, zasedba Carnaval, ki sem si jo dejansko zaželel slišati.
Povezava na kolumno: http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042377820
Odstrani se pošast!
Miki Muster proti Zoranu Jankoviću:
http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042379522
http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042379522
kje smo že to videli... ahaa...ninel wrote:Miki Muster proti Zoranu Jankoviću:
http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042379522
- Ruki
- STRIPOHOLIK
- Posts: 2022
- Joined: 16.06.2007 16:45:01
- Location: Oblazinjena sobica na zaprtem oddelku
Tale komentar me je nasmejalJa, Nemci so z nacizmom že zdavnaj opravili...Slovenci pa s komunizmom in komunisti še zdaleč nismo. In tudi še dolgo ne bomo, vsaj sodeč po komentatorjih, ki ji jih ne moti zgoraj omenjeno dejstvo, ampak posamezniki, ki na to opozarjajo. Eni ne prenesejo resnice, niti v karikaturi. Najbrž so se prepoznali upodobljeni na zelenici pred Jankovićem.
ne vem če se je treba Mustru pečat s temi k*** političnimi.... tale Janković je pa tak lopov da ga iščeš, prov na bruhanje mi gre ko ga vidim kako se slini po TV in reži kot en pečen maček, ker ve da ima botre za sabo in je nedosegljiv...
Pravo veselje ko sem gledal kako so ga danes kamjonarji stisnili in dobili denar, ker se je revež ustrašil da ne bo nič s triumfom
Pravo veselje ko sem gledal kako so ga danes kamjonarji stisnili in dobili denar, ker se je revež ustrašil da ne bo nič s triumfom