Članki o stripu v naših časopisih
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
http://gorenjskiglas.v1.myvirtualpaper. ... l/?page=28
Za nazaj: Gorenjski glas, tekst o Mikserju in Deveti sobi, avtor Igor Kavčič.
Za nazaj: Gorenjski glas, tekst o Mikserju in Deveti sobi, avtor Igor Kavčič.
vir: Delo, 3.10.2008Iznogudove zarote od ponedeljka v Delu
Iznogudove zarote iz bagdadskega kalifata pod Harumom el Salamom, pravzaprav demokratično urejene države s posebnostjo, da je na tamkajšnjih volitvah o novem kalifu vsakih deset let odločal le en imetnik volilne pravice – namreč obstoječi kalif –, se vračajo v Slovenijo. Prihodnji ponedeljek, ko bo na Delovih kulturnih straneh znova začel razgrajati tisti, ki je v Bagdadu, postavljenem v ne povsem definirano preteklost, vsekakor pa v čas, ko je bila nafta še nekoristna nadloga, na lokalni hierarhični lestvici zasedal nehvaležen drugi položaj.
Govorimo o (le okoli poldrugega metra visokem) velikem vezirju Iznogudu, čigar edina življenjska preokupacija je neutrudno razmišljanje o tem, kako se znebiti omenjenega kalifa, sicer lenega in nadvse korpulentnega, a hkrati krotkega, naivnega, dobrodušnega in pri ljudeh priljubljenega monarha, ki se s silo gravitacije največkrat sooča tako, da se ji, podložen z obilico blazin, prepusti v horizontalnem položaju. Iznogud seveda koprni po njegovem mestu in mu nastavlja nešteto podlih pasti; pri njem rek starih »Nomen est omen« vsekakor drži, pri čemer pa je treba njegovo ime brati z angleščino v mislih. Pa čeprav je strip Iznogud pravzaprav trdna klasika devete umetnosti ne z anglosaškega, ampak s frankofonskega območja.
»Nidober«, eden najprepoznavnejših evropskih stripovskih antijunakov z znamenito, neštetokrat ponovljeno krilatico »Je veux être calife à la place du calife!«, ki se v novem slovenskem prevodu glasi »Hočem biti kalif namesto kalifa«, je kot Iznogoud prvič zaživel leta 1962 v zgodbi Avanture kalifa Harouna el Poussaha, objavljeni v stripovski reviji Record. V slovenščini bo »o« izgubil, zvesta soprotagonista njegovih bagdadskih prigod, ob – v izvirniku – kalifu Harounu el Poussahu je to še njegov trpežni sluga Dilat Larath, pa bosta spregovorila kot Harun el Salam in Abis Mehrad.
Iznogud je sicer rezultat dela enega tistih klasičnih dvojcev znotraj francosko-belgijske šole, katerih trdno polovico je predstavljal scenarist René Goscinny (1926–1997), ki je ob Iznogudu v sodelovanju z različnimi risarji med drugim zakrivil še Asterixa, Srečnega Luko in šolarja Nikca. Vsi trije so, čeprav ne nujno gostobesedno, že spregovorili v slovenščini, ob pridevniku francoski pa bi lahko pred ime René Goscinny pravzaprav postavili še marsikaj. Čeprav po rojstvu Parižan, je namreč odraščal pod budnimi očmi očeta Poljaka in matere iz Ukrajine, pri čemer se je njegova družina kmalu po njegovem rojstvu preselila onkraj Atlantika, v Buenos Aires, in zatem na severno poloblo, v New York. Prav tam je, denimo, spoznal Mauricea de Bévèra oziroma Morrisa, risarja Srečnega Luke ... V Francijo se je vrnil leta 1951, ta sprememba okolja pa mu je prinesla predvsem dolgotrajno sodelovanje z Albertom Uderzom, risarjem Asterixa. In seveda Iznoguda.
Njegov risarski partner pri slednjem je bil Jean Tabary (1930), mojster učinkovite, energične, dokaj nervozne risarske linije, ki je prav tako videl nekaj sveta, saj je bil rojen v Stockholmu. Na področju stripa je debitiral že pred prvo Iznogudovo zgodbo, leta 1956 s serijo Richard et Charlie v reviji Vaillant, tej pa je v isti reviji sledila še serija Totoche z naslovnim junakom, pravzaprav vodjo tolpe paglavcev.
Iznogud, ki je doslej v izvirniku ob objavah na najrazličnejših mestih izšel tudi v obliki animiranega in igranega filma, predvsem pa v dolgi seriji 27 knjig, se počasi bliža abrahamu, torej nekako starosti, ustrezni bradatemu videzu, ki mu ga je v stripu dodelil Tabary. V slovenščini je prvič spregovoril pred davnimi desetletji v Zabavniku, prevajanja Goscinnyja, sicer znanega kot ljubitelja težko prevedljivih besednih igric, pa sta se za objave v Delu tokrat lotila Kristina Šircelj in Mitja Roner.
Gre za klasične Iznogudove zgodbe o vedno znova izjalovljenih zarotah, Delov partner pri objavah, ki si bodo dnevno sledile v 53 številkah, nakar je napovedana tudi albumska oblika, pa je Založba Desk. Mimogrede, strip je Francoze spodbudil, da so »iznogudovstvo« prilepili tudi nekaterim sonarodnjakom, protagonistom tamkajšnje politike. Ultradesničarskemu Brunu Mégretu, nekdanjemu drugemu možu Front National, ko je želel s prestola stranke izpodriniti Jean-Marieja Le Pena, tovrstni karakterizaciji pa se ni zmogel izogniti niti aktualni predsednik Nicolas Sarkozy.
Žiga Valetič je v Magu v rubriki magart orisal letošnjo stripovsko bero v Sloveniji:
http://www.mag.si/index.php?option=com_ ... &itemid=44
http://www.mag.si/index.php?option=com_ ... &itemid=44
Sobotno Delo, priloga za januarLe monde diplomatique
Zadnja stran-24
Deveta umetnost jemlje usodo v svoje roke.
avtor:Morvandiau(avtor stripov,soustvarjalec "Periskopa" t.j. združenja avtorskega stripa in neodvisnih založb.
Piše:
- o Festival v Angoulemu v Franciji-"največji stripovski knjižni sejem na svetu"
-o stripovski industriji
-o neodvisnih založbah
V elektronski obliki si celoten članek lahko preberte na
http://www.monde-diplomatique.si/
KO BO OBJAVLJENA JANUARSKA 09- ŠTEVILKA 41 (zaenkrat je samo decemberska08)
.
Zadnja stran-24
Deveta umetnost jemlje usodo v svoje roke.
avtor:Morvandiau(avtor stripov,soustvarjalec "Periskopa" t.j. združenja avtorskega stripa in neodvisnih založb.
Piše:
- o Festival v Angoulemu v Franciji-"največji stripovski knjižni sejem na svetu"
-o stripovski industriji
-o neodvisnih založbah
V elektronski obliki si celoten članek lahko preberte na
http://www.monde-diplomatique.si/
KO BO OBJAVLJENA JANUARSKA 09- ŠTEVILKA 41 (zaenkrat je samo decemberska08)
.
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
vir: MMC RTVSLOAsterix bojuje najhujši boj: proti kapitalistom
Hčerka Alberta Uderza proti nadaljevanju stripov po očetovi smrti
Vse skupaj je tako, kot če bi vrata galske vasi na široko odprli Rimljanom. Tako je hčerka risarja Asterixa komentirala pogodbo, ki zagotavlja izid stripov po smrti Alberta Uderza.
Sylvie Uderzo meni, da so francoski založniki s pogodbo, katere sestavljanje je očitno vodil le pohlep po čim večjem dobičku, "izdali duha neukrotljivega galskega bojevnika". Uderzova se boji, da bodo zgodbe, ki jih bodo po smrti njenega očeta ustvarjali za zdaj še neznani ustvarjalci, občutno slabše kakovosti kot delo, ki sta ga v petdesetih začela risar Albert Uderzo in prvi avtor besedil, leta 1977 umrli René Goscinny. Vendar se Sylvie ne bo predala; gospa, ki je prepričana, da so njenega očeta prebrisano pregovorili v jalovo kupčijo, se je po poročanju časopisa The Independent sočno izrazila: "Vstopam v obrambni boj proti verjetno najhujšim Asterixovim sovražnikom - finančnikom in industrialcem."
Pred drugim padcem kakovosti?
Tokratno razmišljanje o ohranjanju kakovosti stripov o malem Asterixu in njegovih kameradih iz galske vasi, ki ob pomoči Getafixovega magičnega napoja svojo malo deželo odločno branijo pred nadutimi Rimljani, ni prvo. Med ljubitelji stripov v Asterixu namreč ni tako zelo malo tistih, ki na Uderzovo pisateljsko delo ne dajo kaj dosti in zatrjujejo, da so pravi Asterixi le tisti, ki jih je napisal Goscinny. Uderzu seveda priznavajo risarsko virtuoznost, vendar pa menijo, da so njegove zgodbe veliko bolj puhle in nezabavne kot pa prvih 24 zvezkov z Goscinnyjevim podpisom.
To naj bi bilo opazno že na prvi pogled oziroma ob pogledu na naslove. Goscinnyjeve zgodbe so namreč ohranjale pravo mero realističnosti oziroma so bile zabavne parafraze resničnega življenja Galcev in Starih Rimljanov, in ravno to jim je dajalo čar. Niso potrebovale letečih preprog, neverjetnih popotovanj, navdih za katere so filmi o Jamesu Bondu, ali celo obiskovalcev iz vesolja. Morda tudi zavedanje Alberta Uderza, da njegovo pisateljsko delo ne dosega Goscinnyjeve perfekcije, botruje njegovi odločitvi, da hčerkinih besednih eskapad in sploh celotne 'afere' ne bo komentiral. Vendar je bil Uderzo vedno bolj skop v besedah in je raje ustvarjal, kot pa se vpletal v razprave o (ne)kakovosti svojega dela. Navsezadnje so podatki o prodaji vedno govorili njemu v prid. Prodaja namreč po letu 1977 nikakor ni pojenjala in do danes je šlo v promet okoli 325 milijonov izvodov stripov o malem Galcu, čigar prva dogodivščina je na prodajne police prišla oktobra 1959.
Čtivo v narečju kretskih Starih Grkov
Okoli stripov o Asterixu se je že pred leti spletel pravi kult. Ta se med drugim kaže tudi v tem, v kako nenavadne jezike so prevajali zgodbe. Asterixa lahko danes beremo v več kot 100 jezikih, med njimi pa sta tudi latinščina in stara grščina. Zabavni so tudi podvigi, ki so se jih lotili predvsem v Nemčiji in Franciji; gre za prevajanje stripo o Asterixu v lokalne dialekte. Asterixa lahko tako danes med drugim beremo v švabščini ali v pikardijski in alzaški francoščini. Vse za veselje strastnih oboževalcev: galske dogodivščine so zapisali celo v pontski in kretski grščini, dveh narečjih antične grščine.
Današnje sobotno Delo-kultura stran 14
Tekst o osrednjem evropskem stripovskem festivalu v francoskem Angouleme-ju, ki bo trajal od 29.1-1.2.09
Morda kdo gre na ta festival?
info:
http://www.bdangouleme.com/
--
Tekst o osrednjem evropskem stripovskem festivalu v francoskem Angouleme-ju, ki bo trajal od 29.1-1.2.09
Morda kdo gre na ta festival?
info:
http://www.bdangouleme.com/
--
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
vir: MMC RTVSLOZaradi njega celotne generacije jedo špinačo
Popajev 80. rojstni dan
Pozabite na legijo junakov s spodnjicami, oblečenimi čez pajkice. Deset let, preden je Superman sploh ugledal luč sveta, je svet spoznal momljajočega ljubitelja špinače.
Danes bi ga verjetno krstili za Slabovidnega Mornarja - Pop-eye je namreč aluzija na oko, ki ga je pomorščak menda izgubil v pretepu - a 17. januarja 1929, ko se je Popaj prvič pojavil v stripu Elzieja Crislerja Segarja, politična korektnost ni bila prioriteta. Segar je namreč v Chicagu za zdaj že davno propadli časopis Williama Randolpha Hearsta pisal kolumno, v katero je vključil tudi sličice; ko je založniški magnat opazil njeno priljubljenost, je 25-letnega ilustratorja preselil v New York. Tam se je leta 1919 rodil strip Thimble Theatre, v katerem je Segar najprej predstavil Castorja Oyla in njegovo sestro Olivo. Mornar Popaj se je v njem prvič pojavil šele po desetih letih - šlo naj bi le za enkraten "nastop", a izkazalo se je, da ljudje, ki jih je takrat mučila velika depresija, potrebujejo natančno to, in Popaj je ostal.
Segar Popajevega uspeha ni užival dolgo (leta 1938 je umrl za levkemijo), a je njegovo delo nadaljevala množica ilustratorjev, denimo Tom Sims, Bela Zaboly, Ralph Stein, Bud Sagendorf, Bobby London in danes Hy Eisman. Še leta 1979 se je redno pojavljal v 250 časopisih po vsem svetu, danes pa se je ta številka še precej zmanjšala (čez teden ponatiskujejo stare stripe, ob nedeljah pa se pojavi nov).
Leta 1933 so naš mornar, Oliva in nasilniški Bluto (Segar ga je uporabil v enem samem stripu, za televizijo pa ga je bilo pozneje treba zaradi avtorskih pravic prekrstiti v Brutusa) prestopili med premikajoče se sličice: poskusno so nastopili v epizodi serije o legendarni Betty Boop (poglejte si jo v prvem posnetku na desni) in dokazali, da je Popaj iz pravega testa za samostojno risanko. Tri mesece pozneje so pod okriljem Paramounta v kinematografih začeli predvajati risanke o Popaju; nove so risali do leta 1957, kar pomeni rekord v dolžini trajanja tovrstnih risank za kino.
Špinača ni bila vedno na jedilniku
Med letoma 1935 in 1938 sta NBC in CBS predvajala tudi radijsko nadaljevanko Popaj, v kateri pa mornar svoje moči ne črpa več iz špinače, ampak iz kosmičev Wheatena, katerih proizvajalci so bili, uganili ste, sponzor oddaje. (To, da je Popaj svojo nadnaravno moč dobil iz špinače, je bilo poleg zvijače, ki naj bi otroke pritegnila k uživanju zelenjave, tudi posledica študije iz leta 1870, ki je špinači pomotoma pripisala desetkrat višjo vsebnost železa, kot jo v resnici ima; napako so znanstveniki (potihem) popravili šele leta 1937).
Priljubljenost rasla, kakovost pa upadala
Popajeva priljubljenost je pravo renesanso doživela v petdesetih, ko se je več kot dvesto risank iz kinematografov preselilo na male zaslone: leta 1960 ga je predvajalo kar 150 televizij. Ker so zaradi izjemnega povpraševanja nove epizode risali kot po tekočem traku, je njihova kakovost močno upadla, a otrok to očitno ni preveč motilo: do začetka sedemdesetih je Popaj z nastopi v stripih, kinu in na televiziji zaslužil več kot 50 milijonov dolarjev (in še 100 milijonov z igračami).
Animatorji Hanna-Barbere so Popaja konec sedemdesetih v obliki polurnih oddaj pripeljali v najbolj gledani termin, kar seveda pomeni, da je bilo treba nasilne pretepe iz zgodnjih risank "razredčiti": mornar je otrokom "prodajal" zvodenele nasvete, naj ne kadijo, naj ne pretiravajo s sladkarijami in podobno.
Ni se mogel izogniti ekranizaciji
Nadaljevanje ste lahko uganili: Walt Disney je v sodelovanju s Paramountom leta 1980 posnel igrani film, v katerem se je v Popaja prelevil Robin Williams. Lik so naredili po predlogi originalnega stripa (in iz neznanih razlogov njihov Popaj sploh ni maral špinače), zato se nihče razen poznavalci stripov nanj ni navadil.
Danes ga otroci komaj še poznajo
Ko so sredi devetdesetih začele neodvisne televizijske postaje po Ameriki propadati, se je krčilo tudi Popajevo občinstvo. Omeniti je treba izjemno retrospektivo digitalno restavriranih najstarejših risank o Popaju, ki jo je leta 2001 začel predvajati Cartoon Network, kljub temu pa tudi založba Kings Features, ki ima lik v lasti, priznava, da niso posvetili dovolj pozornosti ohranjanju znamke pri življenju (prvi antologijski DVD s prigodami Popaja je denimo izšel šele leta 2006). Popaja trenutno nad gladino drži naklonjenost generacije "baby booma", ki se ga spominja iz njegovih najboljših časov.
Ana Jurc
(Multimedijski center RTV Slovenija se zelo trudi glede stripov in risank)
Vir: MMC RTV SLO/STANajslavnejši stripovski novinar ima 80 let
Visoki jubilej stripa Tintin
Če bi prosili ljudi, naj naštejejo deset najslavnejših Belgijcev vseh časov, bi bil poleg Hercula Poirota in Jacquesa Brela na seznamu gotovo tudi Hergé , "oče" antologijskega stripa Tintin.
Tintin, stripovski lik nadobudnega novinarja, ki se med raziskovanjem skoraj vsake zgodbe zaplete v to ali ono nevarno dogodivščino, iz katere se reši s pomočjo lastne iznajdljivosti, praznuje 80 let. Prvič se je pojavil januarja 1929, ko sta z kužkom Snowyjem (Snežkom), s katerim sta bila od takrat dalje nerazdružljiva, obiskala tedanjo Sovjetsko zvezo. Tintinove prigode so doživele številne objave (po svetu je bilo prodanih že 230 milijonov izvodov) in so vir navdiha najrazličnejšim umetnikom, pisateljem in režiserjem. Po raziskavi francoskega časopisa Le Monde se je Tintin znašel na seznamu imen, ki so najbolj zaznamovala 20. stoletje (v družbi Aldousa Huxleyja, Aleksandra Solženicina in Anne Frank).
Tintin, "pogruntavščina" belgijskega umetnika Georgesa Remija - bolj je znan pod psevdonimom Hergé - namreč pooseblja vsesplošne vrednote: večno mlad, pošten, neutrudljiv raziskovalni novinar se bojuje proti krivicam vseh vrst. Zaradi svojega dela potuje po vsem svetu, kar je očitno že iz naslovov epizod (Tintin v Kongu, Ameriki, Tibetu itd.), in opozarja na razmere na posameznih območjih. Treba je povedati, da so prve stripe mnogi kritizirali, češ da se naslanjajo na rasne stereotipe in poveličujejo evropski kolonializem. Hergé je pripombe vzel na znanje in sredi tridesetih let svojim zgodbam vdihnil bolj humanistično sporočilo.
Tintin in Snowy sta se prvič pojavila 10. januarja 1929 v mladinski tedenski prilogi Le Petit Vingtieme, leto pozneje pa so že objavili prvo knjigo stripov z naslovom Tintin v deželi Sovjetov. Leta 1934 je sledila knjiga Tintin v Ameriki. Od leta 1946 so se Tintinove dogodivščine pojavljale v tedniku, imenovanem Tintin (Kuifje v nizozemščini). Zadnja Tintinova dogodivščina Tintin in razbojniki (Tintin et les Picaros) je bila objavljena leta 1976.
Tintin bo "Billy Eliott", njegova nemezis pa novi 007.
Leta 2011 v kinematografe prihaja nova filmska priredba dogodivščin o Tintinu v 3D-različici, lotil se je je nihče drug kot tandem dveh morda največjih (ali pa vsaj najbolj donosnih) režiserjev naše dobe - Steven Spielberg in Peter Jackson. Snemanje visokoproračunskega (130 milijonov dolarjev) The Adventures of Tintin: Secret of the Unicorn se je začelo 26. januarja; režira ga Spielberg, producenta pa sta poleg njega še Jackson in Kathleen Kennedy. Tintina bo igral Jamie Bell, ki se ga verjetno spominjate iz King Konga, predtem pa iz Billyja Eliotta, filma o dečku iz tradicionalnega delavskega okolja, ki si v življenju ne želi drugega kot plesati balet. Seveda ni dobre zgodbe brez negativca; tukaj bo to Red Rackham (Daniel Craig), igralsko zasedbo pa zaokrožujejo še Andy Serkis, Simon Pegg, Nick Frost, Gad Elmaleh, Toby Jones in Mackenzie Crook.
Od preprostega razvedrila do družbene kritike
Georges Remi (1907-1983) je študiral na collegeu Saint-Boniface, kjer pa se je, kot je sam dejal, "na smrt dolgočasil". Leta 1921 se je pridružil skavtom. Verjetno so njegova prva dela objavljena prav v skavtskih revijah. Po koncu študija se je Herge zaposlil pri belgijskem časopisu Le Vingtieme Siecle, kjer je Tintin doživel tudi prvo objavo.
Med drugo svetovno vojno je Herge ostal v Belgiji in delal pri časopisu Le Soir. V delih, nastalih v tem obdobju, na primer v Modrem lokvanju (Le Lotus Bleu), lahko bralec začuti njegov skepticizem do totalitarnih sistemov. Kljub temu se je moral Hergé po vojni braniti z današnje perspektive neutemeljenih obtožb kolaboracije z nacisti.
Treba je povedati, da so prve stripe mnogi kritizirali, češ da se naslanjajo na rasne stereotipe in poveličujejo evropski kolonializem. V stripu Tintin v Kongu je na primer prizor, v katerem junak predava skupinici tamkajšnjih otrok. 'Dragi prijatelji, danes bom spregovoril o vaši domovini: Belgiji.'
V prvih prigodah se je Hergé posvečal zabavnim zgodbicam in puščal domišljiji prosto pot, ko pa je leta 1934 spoznal mladega Kitajca Čong Džena, ki je študiral na likovni akademiji, ga je ta spodbudil k pisanju bolj zapletenih zgodb, ki imajo resnično, dokumentirano ozadje.
T. i. 'ligne claire' (jasna linija), slog, ki ga je uveljavil prav Hergé, danes velja za klasičnega. 'Svoje zgodbe vidim kot filme. Nobene naracije, nobenih opisov, poudarek je na podobi,' je svojo filozofijo opisal sam. Tintinov nevtralni značaj (nekateri so ga opisali kot omlednega) je kontrast nadutosti, neumnosti in zlu, ki ga obdajajo.
Intervju s Primožem Bertoncljem v Jokerju:
http://www.joker.si/article.php?rubrika ... 130&page=1
http://www.joker.si/article.php?rubrika ... 130&page=1
http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042246967
Prepastirano:
Stripi tudi za otroke
Pop/Kultura - torek, 24.02.2009 Tekst: Špela Standeker
Ljubljana - Strip lahko bistveno prispeva k dvigovanju bralne kulture, k izpolnjevanju znanja in s tem tudi k doseganju višje pismenosti. Prav zato je v tujini uporaba stripa kot pripomočka v učnem procesu že dolgo časa stalna praksa. Po eni strani lahko strip pripomore k lažjemu prehodu od slikanic h knjigam (slikanice so namreč zanimive večini otrok, zatakne se šele pri zahtevnejšem čtivu), po drugi strani pa se lahko strip uporablja tudi kot učni pripomoček pri učenju tujih jezikov, umetnosti, znanosti in družbenih ved.

Navkljub dobrim izkušnjam iz tujine se mora strip pri nas še vedno otepati predsodkov o svoji manjvrednosti, kar je najbrž tudi eden izmed razlogov, da za razliko od stripov, namenjenih odraslim bralcem, na področju stripov za otroke še vedno zeva velika praznina. Prav to pa je bil (poleg afinitete do samega medija) tudi razlog, da sta se Zavod za intelektualno produkcijo in založba Graffit odločila za izdajo stripov, namenjenih osnovnošolski publiki.
Nevsiljiva poučnost
Zavod za intelektualno produkcijo je tako v sodelovanju s Strip.art.nico Buch izdal prevod hrvaškega stripa Mali Guj in njegov Zmuj, ki sta ga ustvarila scenarist Darko Macan, stripovski urednik, encikloped ter eden največjih strokovnjakov za deveto umetnost na Hrvaškem, ter risar in ilustrator Frano Petruša. Strip album vsebuje tri kratke zgodbe, katerih glavni junak je osnovnošolec Gaj, ki ima poleg rahle govorne napake tudi precej nenavadnega hišnega ljubljenčka zmaja. Čeprav je Zmuj (kot ga zaradi govorne napake kliče Gaj) v deželi pravljic strah in trepet vsakovrstnih malopridnežev, se doma izkaže za idealnega hišnega ljubljenčka, saj ne pušča dlak, ne povzroča alergij in svojemu lastniku vedno stoji ob strani.
Tematsko so zgodbe razgibane in čeprav se med drugim ukvarjajo tudi z vzgojnimi temami, kot sta škodljivost kajenja in nujnost učenja matematike, se tega lotevajo na zabaven in lahkoten način, ki nikoli ne postane vsiljivo pedagoški. Z malim junakom ter njegovimi problemi doma in v šoli se otrokom najbrž ni težko identificirati, obenem pa strip vsebuje tudi dovolj spontanega humorja, da bralca zabava in tako na najboljši možen način predstavi stripovski medij najmlajšim bralcem.
Priljubljena klasika
Za nekoliko drugačen strip oziroma stripovsko serijo pa so se odločili pri založbi Graffit in izdali prevod legendarne francoske serije Iznogud, ki sta jo že leta 1962 ustvarila René Goscinny ter Jean Tabary. Dogajanje stripovske serije je postavljeno v starodavni Bagdad, kjer živi vezir Iznogud (njegovo ime se izgovarja "is no good" s francoskim akcentom), čigar edina ambicija je postati kalif in s tem absolutni vladar. Njegov glavni moto v življenju se glasi "cilj opravičuje vsa sredstva", ker pa večina ostalih likov ne deli njegovega prepričanja, se vedno znova zaplete v težave, še posebno, ko mu načrte prekriža dobrodušni kalif Harun el Salam. Goscinny in Tabary sta s to serijo ustvarila klasiko humorističnega stripa, ki jo zaznamujejo satirični humor, zanimive besedne zveze in zabavne besedne igre (na tem mestu je treba pohvaliti slovenski prevod Kristine Šircelj in Mitje Ronerja) ter prepoznavne Tabaryjeve risbe.
Razlog, da so se v založbi Graffit odločili za izdajo serije Iznogud, je predvsem v tem, da velja francosko-belgijski strip za najkvalitetnejšega, omenjeni državi pa za prestolnici evropskega stripa. Serija Iznogud navkljub oddaljeni letnici prve objave še vedno sodi med najbolj priljubljene francosko-belgijske stripe, popularnost oziroma aktualnost naslovnega junaka pa z leti ne bledi. To se je pokazalo tudi med zadnjimi volitvami, ko so francoski novinarji Nicolasa Sarkozyja primerjali kar z Iznogudom, saj sta si po mnenju nekaterih podobna v bistvenih značilnostih: oba sta nizke postave in oba si za vsako ceno želita oblast.
Prepastirano:
Stripi tudi za otroke
Pop/Kultura - torek, 24.02.2009 Tekst: Špela Standeker
Ljubljana - Strip lahko bistveno prispeva k dvigovanju bralne kulture, k izpolnjevanju znanja in s tem tudi k doseganju višje pismenosti. Prav zato je v tujini uporaba stripa kot pripomočka v učnem procesu že dolgo časa stalna praksa. Po eni strani lahko strip pripomore k lažjemu prehodu od slikanic h knjigam (slikanice so namreč zanimive večini otrok, zatakne se šele pri zahtevnejšem čtivu), po drugi strani pa se lahko strip uporablja tudi kot učni pripomoček pri učenju tujih jezikov, umetnosti, znanosti in družbenih ved.

Navkljub dobrim izkušnjam iz tujine se mora strip pri nas še vedno otepati predsodkov o svoji manjvrednosti, kar je najbrž tudi eden izmed razlogov, da za razliko od stripov, namenjenih odraslim bralcem, na področju stripov za otroke še vedno zeva velika praznina. Prav to pa je bil (poleg afinitete do samega medija) tudi razlog, da sta se Zavod za intelektualno produkcijo in založba Graffit odločila za izdajo stripov, namenjenih osnovnošolski publiki.
Nevsiljiva poučnost
Zavod za intelektualno produkcijo je tako v sodelovanju s Strip.art.nico Buch izdal prevod hrvaškega stripa Mali Guj in njegov Zmuj, ki sta ga ustvarila scenarist Darko Macan, stripovski urednik, encikloped ter eden največjih strokovnjakov za deveto umetnost na Hrvaškem, ter risar in ilustrator Frano Petruša. Strip album vsebuje tri kratke zgodbe, katerih glavni junak je osnovnošolec Gaj, ki ima poleg rahle govorne napake tudi precej nenavadnega hišnega ljubljenčka zmaja. Čeprav je Zmuj (kot ga zaradi govorne napake kliče Gaj) v deželi pravljic strah in trepet vsakovrstnih malopridnežev, se doma izkaže za idealnega hišnega ljubljenčka, saj ne pušča dlak, ne povzroča alergij in svojemu lastniku vedno stoji ob strani.
Tematsko so zgodbe razgibane in čeprav se med drugim ukvarjajo tudi z vzgojnimi temami, kot sta škodljivost kajenja in nujnost učenja matematike, se tega lotevajo na zabaven in lahkoten način, ki nikoli ne postane vsiljivo pedagoški. Z malim junakom ter njegovimi problemi doma in v šoli se otrokom najbrž ni težko identificirati, obenem pa strip vsebuje tudi dovolj spontanega humorja, da bralca zabava in tako na najboljši možen način predstavi stripovski medij najmlajšim bralcem.
Priljubljena klasika
Za nekoliko drugačen strip oziroma stripovsko serijo pa so se odločili pri založbi Graffit in izdali prevod legendarne francoske serije Iznogud, ki sta jo že leta 1962 ustvarila René Goscinny ter Jean Tabary. Dogajanje stripovske serije je postavljeno v starodavni Bagdad, kjer živi vezir Iznogud (njegovo ime se izgovarja "is no good" s francoskim akcentom), čigar edina ambicija je postati kalif in s tem absolutni vladar. Njegov glavni moto v življenju se glasi "cilj opravičuje vsa sredstva", ker pa večina ostalih likov ne deli njegovega prepričanja, se vedno znova zaplete v težave, še posebno, ko mu načrte prekriža dobrodušni kalif Harun el Salam. Goscinny in Tabary sta s to serijo ustvarila klasiko humorističnega stripa, ki jo zaznamujejo satirični humor, zanimive besedne zveze in zabavne besedne igre (na tem mestu je treba pohvaliti slovenski prevod Kristine Šircelj in Mitje Ronerja) ter prepoznavne Tabaryjeve risbe.
Razlog, da so se v založbi Graffit odločili za izdajo serije Iznogud, je predvsem v tem, da velja francosko-belgijski strip za najkvalitetnejšega, omenjeni državi pa za prestolnici evropskega stripa. Serija Iznogud navkljub oddaljeni letnici prve objave še vedno sodi med najbolj priljubljene francosko-belgijske stripe, popularnost oziroma aktualnost naslovnega junaka pa z leti ne bledi. To se je pokazalo tudi med zadnjimi volitvami, ko so francoski novinarji Nicolasa Sarkozyja primerjali kar z Iznogudom, saj sta si po mnenju nekaterih podobna v bistvenih značilnostih: oba sta nizke postave in oba si za vsako ceno želita oblast.
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!