V Celju razstava Slovenski strip in animirani film 1996-2006
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
V Celju razstava Slovenski strip in animirani film 1996-2006
V Galeriji sodobne umetnosti Celje bodo v petek, 1. decembra, ob 19. uri odprli pregledno razstavo Slovenski strip in animirani film 1996-2006. Dela bodo razstavljena v treh razstaviščih, ki so del Centra sodobne umetnosti Celje - Galerija sodobne umetnosti bo ponujala vpogled v slovenski strip, v Likovnem salonu si bodo obiskovalci lahko ogledali animirane filme, galerija Račka pa bo v skladu s svojim "erotičnim" poslanstvom ponujala na ogled stripe z erotično vsebino, so sporočili iz galerije.
Kustosa razstave - odprta bo do 20. januarja prihodnje leto - sta Igor Prassel in Irena Čerčnik. Razstavo bo spremljal katalog s teksti Jakoba Klemenčiča, Igorja Prassla, Igorja Španjola in Špele Štandeker. Ciril Horjak je za katalog prispeval strip Šnelkurs stripa, ki daje vpogled v zgodovino stripa, njegove najpomembnejše avtorje in stripovski jezik. Dodana je kronologija revije Stripburger, ki je v tem času odločilno vplivala na razmah slovenskega stripa ter uveljavljala njegove avtorje doma in na tujem.
Razstava je nadaljevanje razstave Slovenski strip, ki je bila v Galeriji sodobne umetnosti postavljena leta 1996. Tokratna predstavitev zajema krajše obdobje stripovske ustvarjalnosti in vključuje pregled dogajanja v animiranem filmu. Kustosa sta medija združila predvsem zato, ker se doslej v sintetičnih pregledih slovenske umetnosti stripa in animiranega filma ni obravnavalo. Izhajala sta tudi iz sorodnosti obeh umetniških praks, katerih osnovni značilnosti sta zmožnost reprodukcije in pripovednost.
Skupna značilnost stripa in animiranega filma je tudi neposredno nagovarjanje publike izven galerijskega prostora. Strip prek tiska (revij, časopisov in albumov) nagovarja različne družbene skupine, enako velja za animirani film, kadar ga predvajajo izven festivalov prek TV medija. Poleg tega kar nekaj avtorjev ustvarja na obeh področjih.
V Sloveniji je nekaj odličnih stripovskih avtorjev. V zadnjih desetih letih so se tistim, ki so konec 80-ih let oblikovali t.i. Mladinin krog striparjev, pridružili mlajši, predvsem okrog Stripburgerja. Prvi so se posvečali družbenim temam, mlajši posegajo po intimnih vsebinah. V zadnjem času je slovenski strip prepoznavnejši v tujini, saj avtorji objavljajo dela v mednarodnih stripovskih revijah, v tujini so izšli tudi stripi Tomaža Lavriča. Za Stripburger je bila prelomna izdaja Stripbureka leta 1997 v celoti v angleščini, nato nagrada za najboljši stripovski fanzine leta 2001 v francoskem Angoulemu. Pred desetimi leti so bile samostojne knjižne izdaje stripov redkost, danes je skoraj vsak avtor izdal vsaj en album.
V kratkem prikazu stanja na področju stripa pripravljalci razstave poudarjajo, da "strip skupaj z animacijo predstavlja edino preostalo področje kulturne produkcije, ki v novih družbenih in geopolitičnih okoliščinah kljubuje vsesplošni marginalizaciji herojskih tradicij alternativne kulture osemdesetih let".
Kustosa razstave - odprta bo do 20. januarja prihodnje leto - sta Igor Prassel in Irena Čerčnik. Razstavo bo spremljal katalog s teksti Jakoba Klemenčiča, Igorja Prassla, Igorja Španjola in Špele Štandeker. Ciril Horjak je za katalog prispeval strip Šnelkurs stripa, ki daje vpogled v zgodovino stripa, njegove najpomembnejše avtorje in stripovski jezik. Dodana je kronologija revije Stripburger, ki je v tem času odločilno vplivala na razmah slovenskega stripa ter uveljavljala njegove avtorje doma in na tujem.
Razstava je nadaljevanje razstave Slovenski strip, ki je bila v Galeriji sodobne umetnosti postavljena leta 1996. Tokratna predstavitev zajema krajše obdobje stripovske ustvarjalnosti in vključuje pregled dogajanja v animiranem filmu. Kustosa sta medija združila predvsem zato, ker se doslej v sintetičnih pregledih slovenske umetnosti stripa in animiranega filma ni obravnavalo. Izhajala sta tudi iz sorodnosti obeh umetniških praks, katerih osnovni značilnosti sta zmožnost reprodukcije in pripovednost.
Skupna značilnost stripa in animiranega filma je tudi neposredno nagovarjanje publike izven galerijskega prostora. Strip prek tiska (revij, časopisov in albumov) nagovarja različne družbene skupine, enako velja za animirani film, kadar ga predvajajo izven festivalov prek TV medija. Poleg tega kar nekaj avtorjev ustvarja na obeh področjih.
V Sloveniji je nekaj odličnih stripovskih avtorjev. V zadnjih desetih letih so se tistim, ki so konec 80-ih let oblikovali t.i. Mladinin krog striparjev, pridružili mlajši, predvsem okrog Stripburgerja. Prvi so se posvečali družbenim temam, mlajši posegajo po intimnih vsebinah. V zadnjem času je slovenski strip prepoznavnejši v tujini, saj avtorji objavljajo dela v mednarodnih stripovskih revijah, v tujini so izšli tudi stripi Tomaža Lavriča. Za Stripburger je bila prelomna izdaja Stripbureka leta 1997 v celoti v angleščini, nato nagrada za najboljši stripovski fanzine leta 2001 v francoskem Angoulemu. Pred desetimi leti so bile samostojne knjižne izdaje stripov redkost, danes je skoraj vsak avtor izdal vsaj en album.
V kratkem prikazu stanja na področju stripa pripravljalci razstave poudarjajo, da "strip skupaj z animacijo predstavlja edino preostalo področje kulturne produkcije, ki v novih družbenih in geopolitičnih okoliščinah kljubuje vsesplošni marginalizaciji herojskih tradicij alternativne kulture osemdesetih let".
Stripe bojo razstavljali:
Žiga Aljaž
Matjaž Bertoncelj
Primož Bertoncelj
Matej de Cecco
Janja Gedrih
Ciril Horjak
Dani Kavaš
Saša Kerkoš
Dušan Kastelic
Jaka Klemenčič
Marko Kociper
Andreja Kladnik
Matej Kocjan
David Krančan
Primož Krašna
Tomo Lavrič
Matej Lavrenčič
Izar Lunaček
Grega Mastnak
Ivan Mitrevski
Jure Meden
Olmo Omerzu
Jure Perpar
Miloš Radosavljević
Gašper Rus
Iztok Sitar
Jernej Slak
Zoran Smiljanić
Damijan Sovec
Igor Šinkovec
Romeo Štrakl
Andrej Štular
Mina Žabnikar
Žiga Aljaž
Matjaž Bertoncelj
Primož Bertoncelj
Matej de Cecco
Janja Gedrih
Ciril Horjak
Dani Kavaš
Saša Kerkoš
Dušan Kastelic
Jaka Klemenčič
Marko Kociper
Andreja Kladnik
Matej Kocjan
David Krančan
Primož Krašna
Tomo Lavrič
Matej Lavrenčič
Izar Lunaček
Grega Mastnak
Ivan Mitrevski
Jure Meden
Olmo Omerzu
Jure Perpar
Miloš Radosavljević
Gašper Rus
Iztok Sitar
Jernej Slak
Zoran Smiljanić
Damijan Sovec
Igor Šinkovec
Romeo Štrakl
Andrej Štular
Mina Žabnikar
Lahko naštejem več avtorjev, ki niso zastopani. Organizator ni kontaktiral uredništva Pil-a ali Cicibana, da bi dobil stik z ilustratorji, ki rišejo stripe za otroke ali mladino in imajo obsežne opuse. Manjkajo tudi nekateri, ki so v zadnjih desetih letih risali pasice v časopisih.
potem so tukaj vsi Stripburgerjevi "avtorji", ki so uspeli narediti kakih 10 strani. Po mojem bi si vsi skupaj zaslužili eno stran v katalogu.
Stripburgerji spet pišejo svojo zgodovino, v katalogu bo polno flanc o kvaliteti in značaju Stripburgerja. Zame je to samo mrtvi tok in slepo črevo s polno slabih stripov tudi v domeni "alternative". Sami si bodo spisali tekste v katalogu in hvalili same sebe.
Zdajle takoj lahko naštejem tri avtorje, ki niso našteti med posamezniki:
-MARJAN MANČEK: vem, da v Cicibanu redno riše enostranski strip Modri Medvedek, tudi druge kratke stripe.
-MATJAŽ SCHMIDT: riše 2-4 stranske stripe v Cicibanu, v glavnem pravljice. Človek, je EDEN DVEH, ki je imel KDAJKOLI SAMOSTOJNO stripovsko razstavo v kulturni inštituciji najvišjega ranga v Sloveniji: v NARODNI GALERIJI, Ljubljana. Razstava je bila na temo znanih slik, poleg njih so bile B0 reprodukcije enostranskih Schmidtovih stripov, ki so komentirali slike. Izdan je bil tudi katalog s stripi.
Drugi je Kostja Gatnik, katerega retrospektiva je bila pokazana v kletnih prostorih Moderne galerije v Ljubljani.
-STANE KREN, več let so mu v Slovenskih Novicah DNEVNO objavljali pasični strip Maca, barvan z računalnikom in po mojem povsem v redu.
Tole so trije, za več bi moral pobrskati po Cicibanih in Pil-ih, našlo bi se vsaj 10 ljudi.
potem so tukaj vsi Stripburgerjevi "avtorji", ki so uspeli narediti kakih 10 strani. Po mojem bi si vsi skupaj zaslužili eno stran v katalogu.
Stripburgerji spet pišejo svojo zgodovino, v katalogu bo polno flanc o kvaliteti in značaju Stripburgerja. Zame je to samo mrtvi tok in slepo črevo s polno slabih stripov tudi v domeni "alternative". Sami si bodo spisali tekste v katalogu in hvalili same sebe.
Zdajle takoj lahko naštejem tri avtorje, ki niso našteti med posamezniki:
-MARJAN MANČEK: vem, da v Cicibanu redno riše enostranski strip Modri Medvedek, tudi druge kratke stripe.
-MATJAŽ SCHMIDT: riše 2-4 stranske stripe v Cicibanu, v glavnem pravljice. Človek, je EDEN DVEH, ki je imel KDAJKOLI SAMOSTOJNO stripovsko razstavo v kulturni inštituciji najvišjega ranga v Sloveniji: v NARODNI GALERIJI, Ljubljana. Razstava je bila na temo znanih slik, poleg njih so bile B0 reprodukcije enostranskih Schmidtovih stripov, ki so komentirali slike. Izdan je bil tudi katalog s stripi.
Drugi je Kostja Gatnik, katerega retrospektiva je bila pokazana v kletnih prostorih Moderne galerije v Ljubljani.
-STANE KREN, več let so mu v Slovenskih Novicah DNEVNO objavljali pasični strip Maca, barvan z računalnikom in po mojem povsem v redu.
Tole so trije, za več bi moral pobrskati po Cicibanih in Pil-ih, našlo bi se vsaj 10 ljudi.
Tole je nedopustna šlamparija, če gre za pregledno razstavo slovenskega stripa 1996-2006. V bistvu je izrezan cel žanr otroških in mladinskih stripov.
Ne dvomim v dobronamernost organizatorjev, vidim pa, da si organizator ni pustil svetovati iz več strani. Stripburgerji potrebujejo medijsko nastopaštvo, iz tega par posameznikov zase vleče materialne koristi. Ta razstava bo imela odziv, zato je treba sebe in svoje početje čimbolj postavljati v ospredje, čeprav vsaj delno nezasluženo in na račun spregledanih.
Ne dvomim v dobronamernost organizatorjev, vidim pa, da si organizator ni pustil svetovati iz več strani. Stripburgerji potrebujejo medijsko nastopaštvo, iz tega par posameznikov zase vleče materialne koristi. Ta razstava bo imela odziv, zato je treba sebe in svoje početje čimbolj postavljati v ospredje, čeprav vsaj delno nezasluženo in na račun spregledanih.
Se strinjam glede spregledanih avtorjev.. skoda. Sam bi omenil se Igorja Ribica, ki je, ce se ne motim, pred nedavnim izdal celo strip album (s stripom, ki je pred tem v nadaljevanjih izhajal v Trobentici).
Pa se bi se jih naslo..
Pa se bi se jih naslo..
Last edited by Igor on 04.12.2006 14:47:28, edited 1 time in total.
Ma ja. Zdi se mi, da sem delno paranoičen pa vidim negativno vsepovsod.
Razstava je velika, na njej 33 avtorjev. Katalog ima skoraj 200 strani in vsebuje čisto spodobne tekste, stripografije avtorjev (malo konfuzne), strani stripov, 29 stranski strip Cirila Horjaka o stripu, blok za animacijo, ki je krajši. Stane 2000 sit.
Žalostno je, da nihče v Ljubljani ni pripravljen organizirati česa takega. Kje šele izdati pregleda slovenskega stripa.
Eni pa manjkajo. Avtorica razstave je želela najboljše, bila je pa več ali manj sama, lovili so jo roki in je spregledala kar nekaj ljudi.
Razstava je velika, na njej 33 avtorjev. Katalog ima skoraj 200 strani in vsebuje čisto spodobne tekste, stripografije avtorjev (malo konfuzne), strani stripov, 29 stranski strip Cirila Horjaka o stripu, blok za animacijo, ki je krajši. Stane 2000 sit.
Žalostno je, da nihče v Ljubljani ni pripravljen organizirati česa takega. Kje šele izdati pregleda slovenskega stripa.
Eni pa manjkajo. Avtorica razstave je želela najboljše, bila je pa več ali manj sama, lovili so jo roki in je spregledala kar nekaj ljudi.
V vsakem primeru, HVALA organizatorki Ireni Čerčnik za razstavo v Celju.
Ki je deljena na 3 lokacije: v Galeriji Sodobne umetnosti je glavna stripovska razstava (originali in skice pod šipami v 4 ali 5 velikih prostorih), na drugi lokaciji (galerije si nisem zapomnil in tam tudi nisem nič bil) so televizorji in računalniki za predvajanje animacij, v galeriji Račka so reprodukcije strani iz erotičnih stripov slovenskih striparjev.
Ki je deljena na 3 lokacije: v Galeriji Sodobne umetnosti je glavna stripovska razstava (originali in skice pod šipami v 4 ali 5 velikih prostorih), na drugi lokaciji (galerije si nisem zapomnil in tam tudi nisem nič bil) so televizorji in računalniki za predvajanje animacij, v galeriji Račka so reprodukcije strani iz erotičnih stripov slovenskih striparjev.
Moj tekst v fanzinu št.1:
Ob razstavi Slovenski strip in animirani film 1996-2006 v Celju
Že kak teden se borim sam s seboj, da bi končno spisal nek spis o razstavi in potem sem si dejal, zakaj pa ne bi napisal, kaj si ob vsem tem zares mislim še o čem drugem, kot samo strogo o razstavi.
1. Razstava je potekala v Celju od 1. 12. 2006 do 20. 1. 2007 na treh lokacijah: v Galeriji sodobne umetnosti (strip), Likovnem salonu (animirani film) in v Galeriji Račka (erotični strip). Je nadaljevanje razstave Slovenski strip iz leta 1996, ki je prav tako potekala v Galeriji sodobne umetnosti v Celju in je predstavljala prikaz stripa od začetkov pa do leta 1996. Za obe razstavi je zaslužen isti človek, kustosinja Irena Čerčnik.
Predstavitev stripa je potekala na največji kvadraturi pri nas namenjeni kaki stripovski razstavi, v 4 velikih prostorih so bile po stenah obešene šipe z originali in skicami (njihova pomešanost ni ravno pripomogla k večji enotnosti predstavitve). Na mizah v sredi prostorov so ležale najrazličnejše stripovske izdaje, obiskovalcem so bile na voljo za listanje in prebiranje. Na otvoritvi je bilo precej obiskovalcev in stripovskih avorjev. V galeriji Račka, oddaljeni par sto metrov od Galerije sodobne umetnosti (sami je ne bi našli, če nas kustosinja ne bi prijazno pospremila na ogled), so bile razstavljene a4 reprodukcije erotičnih stripovskih strani. Žal še nihče ni prišel do kakega resnejšega erotičnega stripovskega izraza, pretežno so prevladovale erotične šale.
Na pregledni razstavi je bilo predstavljenih 33 avtorjev (na erotični nekaj čez 10). Na prvi pogled me je zbodlo v oči, da so zastopani vsi, ki so v Stripburgerju v zadnjih 10 letih objavili par strani (ki predstavljajo vse ali veliko večino tistega, kar so v stripu sploh prispevali), manjka pa cel korpus mladinskih ilustratorjev, ki v otroških in mladinskih revijah poleg ilustracij rišejo tudi stripe (PIL, Ciciban…). Naj naštejem par imen: Marjan Manček, Matjaž Schmidt, Damjan Stepančič, Igor Ribič… skupaj vsaj deset imen. Verjamem, da jih ne zanima razstavljanje v mladinskih klubih, zastopanost na pregledni razstavi pa si enostavno zaslužijo. Nekdo, ki je zmogel »ustvariti« recimo 20 strani je na razstavi, nekdo, ki jih je narisal stotine pač ne. A to kaj pove o silni kvalitetni razliki med avtorjema? O sami razstavi?
Avtorica razstave mi je zatrdila, da je bila za vse večidel sama in da so bili roki tesni, vendar bi ji morali pravilno svetovati zunanji sodelavci pri razstavi, ki so bili obveščeni in obveščani o samem dogajanju in so za katalog pisali tudi tekste. Uredniki fanzina ali revije Stripburger (fanzina za avtorje, revije za pisarniške delavce, razlika se vzpostavi v neprejemanju ali prejemanju honorarja za delo enih ali drugih), ki so se v zadnjih desetih letih skozi medijsko nastopanje in govorance vzpostavili kot največje stripovske avtoritete v Sloveniji. Klemenčič je pisal tekst o stripu, Prassel o animaciji, Mirović je edina omenjena kot posebna zahvala v katalogu. Ampak od Stripburgerjevih »avtoritet« bi bilo preveč pričakovati, da bi jim pogled segel dlje kot do lastnih riti.
2. Katalog ima 176 strani, format je nekje med a5 in b5. 132 strani je namenjenih stripu. Tukaj sta najprej dva teksta: avtorjev Špele Štandeker (ki občasno piše tekste o stripu v prilogah dnevnika Delo) in Jakoba Klemenčiča. Sledi 29 stranski strip Cirila Horjaka z naslovom Šnel kurs stripa, ki na priljuden mladinski način prikaže kratko zgodovino stripa in njegovo nastajanje. Potem so predstavljene reprodukcije stripovskih del, biografije avtorjev in kronologija stripovske revije Stripburger. Najbolj mi je všeč del z reprodukcijami stripovskih strani. Avtorji so tu razvrščeni v naraščajočem abecednem vrstnem redu, največ strani (6) je dobil Tomaž Lavrič, ki si zaradi vseh uspehov to tudi zasluži. Biografije so bolj kaotične, ni enotne metodologije prikazovanja objav. Tako nekateri naštevajo vsako objavljeno stran, spet drugi z večjimi opusi samo albume (Primož Krašna recimo našteva svoje minije za albume in raje ne bi primerjal minija s par stranmi stripa z več deset stranskim tiskanim albumom, ki je naprodaj v knjigarnah. Vložek ni primerljiv.), letnice so ali pa jih ni. Stripburgerjeve kronologije nimam namena komentirati, iz vsega napisanega pa lahko sklepate, da je v obeh avtorskih tekstih poudarek pretežno na Stripburgerju.
Najprej o besedilu Špele Štandeker: Sodobni slovenski strip. Namenila mi je par vrstic, zdaj sem izgleda obsojen na kratke opazke o skicoznosti in nedodelanosti s tem, da lahko veliko več nedodelanosti in/ali skicoznosti poišče pri nekaterih »avtorjih«, katerim seveda namenja veliko bolj prijazne in podrobnejše besedne sklope. Naj se najprej ustavim pri domačem »eksponentu« stripovskega avtorstva Kocipru, pravemu Frediju Milerju slovenskega stripa, kateremu ne funkcionira niti en element stripovske risbe ali scenarija. Bogato šrafirana risba in podrobnosti so navadno drkljanje in žvrkljanje (da bolj izgleda, koliko se »dela« na eni strani, packanje namesto poudarkov), socialna drama je zmedena bedarija (Špela naj si raje pogleda kako telenovelo, ampak za njeno percepcijo bi bilo to najbrž že preveč kompleksno dogajanje), dinamično kadriranje pa skupek brezveznih rezov ter kotov, ki ne poudarijo nič in so vse polni najbolj osnovnih napak. Potem je tukaj čvekanje o dejavnem Klemenčiču, ki je po svojem 35. letu končno zmogel deset stranski strip, že vso »kariero« pa riše en sam prazen, posiljeno čuden in za lase privlečen bizaren strip. Seveda vredno podrobnejšega opisa vsakih treh strani, katere je »veliki umetnik« zmogel spraviti skupaj po obilnem štipendiranju in podpiranju s strani Stripburgerja (t.j. posredno s strani slovenskega kulturnega ministrstva). Menda tudi eksperimentira? Malo bolj dejaven je menda Sitar s svojimi osmimi albumi iz zadnjih deset let.
Republika Strip je seveda tudi silno izjemen stripovski pojav, vreden še posebnega čislanja (kje je album, nee grafična novela zgoraj omenjenega Klemenčiča?). Jebiga, avtorji tukaj v glavnem rišejo prvi daljši strip z mislijo, da jim bo takoj natisnjen v knjižni obliki, t.j. s štipendijo se učijo risati daljši strip. Rezultati so: raztegnjen Lavrenčičev izdelek (likovno dober), mestoma preveč otročja naracija Horjaka (zame likovno še boljši), dober Kocotov album v katerega je avtor vložil ogromno truda (in v 3 slogih!), korektna Lavričeva zbirka kratkih zgodb (2 sta mi super, 2 pa obupno patetični, likovno spet fino in fajn) in dva Kociprova zmazka. Moj absolutni »vrh« je drekarija (dobesedna in prenesena) o Miloševiću. Take pronicljive družbene satire res ne zmore vsak. Obvezno branje za vse stripofile in Špelo, da bo še bolj poglobila svojo kritično misel. Recimo, da se trudi biti pozitivna in prijazna do svojih stripovskih znancev. Žal naj pisana kritika (če to sploh še obstaja v dobi PR čvekanja) ne bi imela zveze z osebnimi navezami.
Izjemni slovenski avtor Jakob Klemenčič razvija svojo prodorno misel v članku z globokim naslovom: »Knjige že, literatura pa še ne«. Pritožuje se, da se strip jemlje zlahka in kot nekaj plitvega kot pred deset leti, želi si več nežanrskih stripov, upa, da se bo v prihodnje našel kdo bolj usposobljen za pisanje o stripu. Vse v stilu, da bi že končno prišel stric iz Amerike in kaj naredil za nas, tudi odvezal svojo neskončno malho in podprl in sponzoriral vse podpore vredno (najprej seveda Stripburger). No, strica iz Amerike ne bo, vse si moramo narediti sami in res bi bilo od močno podpiranega (v vseh letih se je nabralo tisoče in tisoče kulturnih evrov vloženih v njegovo šibko početje in dobro počutje) Klemenčiča preveč pričakovati kak večji angažma vsaj približno primerljiv s količino štipendij. Recimo pisanje utemeljenih člankov (kar ta lahko tudi je, če pristanete na osnovno pozicijo njegovega pogleda) in kontinuirano risanje ter kak razvoj le tega.
3. Naj svoj žolčni prosti spis zaključim s prvim stavkom iz teksta Špele Štandeker: V Sloveniji najbrž ni medija, ki bi bil tako dosledno prezrt, kot se to večino časa dogaja stripu. Naj malce pomagam, zakaj je tako. Recimo, da ste silno zaposlen človek nekje srednjih let, ki je v mladosti prebral nekaj Alan Fordov in kakega Mikija Mustra. V literaturi ste prišli od Zanea Greya do Imena rože Umberta Eca (ali pa od Bevka do Jančarja), preposlušali ste tudi par plošč klasike in jazza. Kulturo konzumirate občasno in v filmu jasno ločite med Botrom in Boratom. Kot že rečeno, silno ste zaposleni s poklicem, ki v večini primerov nima nič s kulturo. In potem recimo na hitro pogledate Kociprov pasični strip v Dnevniku. Kaj si potem mislite o stokrat pogreti slabo narisani šalici, če sploh kaj? Nekaj, kar ostane v spominu? Kvaliteta? Nak. Zvezice in poznanstva? Vsekakor.
Strip je v Sloveniji medij, ki žal ne dosega povprečnega izraznega in kvalitetnega nivoja ostalih medijev.
Macon
Ob razstavi Slovenski strip in animirani film 1996-2006 v Celju
Že kak teden se borim sam s seboj, da bi končno spisal nek spis o razstavi in potem sem si dejal, zakaj pa ne bi napisal, kaj si ob vsem tem zares mislim še o čem drugem, kot samo strogo o razstavi.
1. Razstava je potekala v Celju od 1. 12. 2006 do 20. 1. 2007 na treh lokacijah: v Galeriji sodobne umetnosti (strip), Likovnem salonu (animirani film) in v Galeriji Račka (erotični strip). Je nadaljevanje razstave Slovenski strip iz leta 1996, ki je prav tako potekala v Galeriji sodobne umetnosti v Celju in je predstavljala prikaz stripa od začetkov pa do leta 1996. Za obe razstavi je zaslužen isti človek, kustosinja Irena Čerčnik.
Predstavitev stripa je potekala na največji kvadraturi pri nas namenjeni kaki stripovski razstavi, v 4 velikih prostorih so bile po stenah obešene šipe z originali in skicami (njihova pomešanost ni ravno pripomogla k večji enotnosti predstavitve). Na mizah v sredi prostorov so ležale najrazličnejše stripovske izdaje, obiskovalcem so bile na voljo za listanje in prebiranje. Na otvoritvi je bilo precej obiskovalcev in stripovskih avorjev. V galeriji Račka, oddaljeni par sto metrov od Galerije sodobne umetnosti (sami je ne bi našli, če nas kustosinja ne bi prijazno pospremila na ogled), so bile razstavljene a4 reprodukcije erotičnih stripovskih strani. Žal še nihče ni prišel do kakega resnejšega erotičnega stripovskega izraza, pretežno so prevladovale erotične šale.
Na pregledni razstavi je bilo predstavljenih 33 avtorjev (na erotični nekaj čez 10). Na prvi pogled me je zbodlo v oči, da so zastopani vsi, ki so v Stripburgerju v zadnjih 10 letih objavili par strani (ki predstavljajo vse ali veliko večino tistega, kar so v stripu sploh prispevali), manjka pa cel korpus mladinskih ilustratorjev, ki v otroških in mladinskih revijah poleg ilustracij rišejo tudi stripe (PIL, Ciciban…). Naj naštejem par imen: Marjan Manček, Matjaž Schmidt, Damjan Stepančič, Igor Ribič… skupaj vsaj deset imen. Verjamem, da jih ne zanima razstavljanje v mladinskih klubih, zastopanost na pregledni razstavi pa si enostavno zaslužijo. Nekdo, ki je zmogel »ustvariti« recimo 20 strani je na razstavi, nekdo, ki jih je narisal stotine pač ne. A to kaj pove o silni kvalitetni razliki med avtorjema? O sami razstavi?
Avtorica razstave mi je zatrdila, da je bila za vse večidel sama in da so bili roki tesni, vendar bi ji morali pravilno svetovati zunanji sodelavci pri razstavi, ki so bili obveščeni in obveščani o samem dogajanju in so za katalog pisali tudi tekste. Uredniki fanzina ali revije Stripburger (fanzina za avtorje, revije za pisarniške delavce, razlika se vzpostavi v neprejemanju ali prejemanju honorarja za delo enih ali drugih), ki so se v zadnjih desetih letih skozi medijsko nastopanje in govorance vzpostavili kot največje stripovske avtoritete v Sloveniji. Klemenčič je pisal tekst o stripu, Prassel o animaciji, Mirović je edina omenjena kot posebna zahvala v katalogu. Ampak od Stripburgerjevih »avtoritet« bi bilo preveč pričakovati, da bi jim pogled segel dlje kot do lastnih riti.
2. Katalog ima 176 strani, format je nekje med a5 in b5. 132 strani je namenjenih stripu. Tukaj sta najprej dva teksta: avtorjev Špele Štandeker (ki občasno piše tekste o stripu v prilogah dnevnika Delo) in Jakoba Klemenčiča. Sledi 29 stranski strip Cirila Horjaka z naslovom Šnel kurs stripa, ki na priljuden mladinski način prikaže kratko zgodovino stripa in njegovo nastajanje. Potem so predstavljene reprodukcije stripovskih del, biografije avtorjev in kronologija stripovske revije Stripburger. Najbolj mi je všeč del z reprodukcijami stripovskih strani. Avtorji so tu razvrščeni v naraščajočem abecednem vrstnem redu, največ strani (6) je dobil Tomaž Lavrič, ki si zaradi vseh uspehov to tudi zasluži. Biografije so bolj kaotične, ni enotne metodologije prikazovanja objav. Tako nekateri naštevajo vsako objavljeno stran, spet drugi z večjimi opusi samo albume (Primož Krašna recimo našteva svoje minije za albume in raje ne bi primerjal minija s par stranmi stripa z več deset stranskim tiskanim albumom, ki je naprodaj v knjigarnah. Vložek ni primerljiv.), letnice so ali pa jih ni. Stripburgerjeve kronologije nimam namena komentirati, iz vsega napisanega pa lahko sklepate, da je v obeh avtorskih tekstih poudarek pretežno na Stripburgerju.
Najprej o besedilu Špele Štandeker: Sodobni slovenski strip. Namenila mi je par vrstic, zdaj sem izgleda obsojen na kratke opazke o skicoznosti in nedodelanosti s tem, da lahko veliko več nedodelanosti in/ali skicoznosti poišče pri nekaterih »avtorjih«, katerim seveda namenja veliko bolj prijazne in podrobnejše besedne sklope. Naj se najprej ustavim pri domačem »eksponentu« stripovskega avtorstva Kocipru, pravemu Frediju Milerju slovenskega stripa, kateremu ne funkcionira niti en element stripovske risbe ali scenarija. Bogato šrafirana risba in podrobnosti so navadno drkljanje in žvrkljanje (da bolj izgleda, koliko se »dela« na eni strani, packanje namesto poudarkov), socialna drama je zmedena bedarija (Špela naj si raje pogleda kako telenovelo, ampak za njeno percepcijo bi bilo to najbrž že preveč kompleksno dogajanje), dinamično kadriranje pa skupek brezveznih rezov ter kotov, ki ne poudarijo nič in so vse polni najbolj osnovnih napak. Potem je tukaj čvekanje o dejavnem Klemenčiču, ki je po svojem 35. letu končno zmogel deset stranski strip, že vso »kariero« pa riše en sam prazen, posiljeno čuden in za lase privlečen bizaren strip. Seveda vredno podrobnejšega opisa vsakih treh strani, katere je »veliki umetnik« zmogel spraviti skupaj po obilnem štipendiranju in podpiranju s strani Stripburgerja (t.j. posredno s strani slovenskega kulturnega ministrstva). Menda tudi eksperimentira? Malo bolj dejaven je menda Sitar s svojimi osmimi albumi iz zadnjih deset let.
Republika Strip je seveda tudi silno izjemen stripovski pojav, vreden še posebnega čislanja (kje je album, nee grafična novela zgoraj omenjenega Klemenčiča?). Jebiga, avtorji tukaj v glavnem rišejo prvi daljši strip z mislijo, da jim bo takoj natisnjen v knjižni obliki, t.j. s štipendijo se učijo risati daljši strip. Rezultati so: raztegnjen Lavrenčičev izdelek (likovno dober), mestoma preveč otročja naracija Horjaka (zame likovno še boljši), dober Kocotov album v katerega je avtor vložil ogromno truda (in v 3 slogih!), korektna Lavričeva zbirka kratkih zgodb (2 sta mi super, 2 pa obupno patetični, likovno spet fino in fajn) in dva Kociprova zmazka. Moj absolutni »vrh« je drekarija (dobesedna in prenesena) o Miloševiću. Take pronicljive družbene satire res ne zmore vsak. Obvezno branje za vse stripofile in Špelo, da bo še bolj poglobila svojo kritično misel. Recimo, da se trudi biti pozitivna in prijazna do svojih stripovskih znancev. Žal naj pisana kritika (če to sploh še obstaja v dobi PR čvekanja) ne bi imela zveze z osebnimi navezami.
Izjemni slovenski avtor Jakob Klemenčič razvija svojo prodorno misel v članku z globokim naslovom: »Knjige že, literatura pa še ne«. Pritožuje se, da se strip jemlje zlahka in kot nekaj plitvega kot pred deset leti, želi si več nežanrskih stripov, upa, da se bo v prihodnje našel kdo bolj usposobljen za pisanje o stripu. Vse v stilu, da bi že končno prišel stric iz Amerike in kaj naredil za nas, tudi odvezal svojo neskončno malho in podprl in sponzoriral vse podpore vredno (najprej seveda Stripburger). No, strica iz Amerike ne bo, vse si moramo narediti sami in res bi bilo od močno podpiranega (v vseh letih se je nabralo tisoče in tisoče kulturnih evrov vloženih v njegovo šibko početje in dobro počutje) Klemenčiča preveč pričakovati kak večji angažma vsaj približno primerljiv s količino štipendij. Recimo pisanje utemeljenih člankov (kar ta lahko tudi je, če pristanete na osnovno pozicijo njegovega pogleda) in kontinuirano risanje ter kak razvoj le tega.
3. Naj svoj žolčni prosti spis zaključim s prvim stavkom iz teksta Špele Štandeker: V Sloveniji najbrž ni medija, ki bi bil tako dosledno prezrt, kot se to večino časa dogaja stripu. Naj malce pomagam, zakaj je tako. Recimo, da ste silno zaposlen človek nekje srednjih let, ki je v mladosti prebral nekaj Alan Fordov in kakega Mikija Mustra. V literaturi ste prišli od Zanea Greya do Imena rože Umberta Eca (ali pa od Bevka do Jančarja), preposlušali ste tudi par plošč klasike in jazza. Kulturo konzumirate občasno in v filmu jasno ločite med Botrom in Boratom. Kot že rečeno, silno ste zaposleni s poklicem, ki v večini primerov nima nič s kulturo. In potem recimo na hitro pogledate Kociprov pasični strip v Dnevniku. Kaj si potem mislite o stokrat pogreti slabo narisani šalici, če sploh kaj? Nekaj, kar ostane v spominu? Kvaliteta? Nak. Zvezice in poznanstva? Vsekakor.
Strip je v Sloveniji medij, ki žal ne dosega povprečnega izraznega in kvalitetnega nivoja ostalih medijev.
Macon
