Družbene anomalije: fašizem
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
Re: Družbene anomalije: fašizem
Pesmi Sovjetske zveze, ki je zmagala v največji vojni, ob dnevu zmage.
Re: Družbene anomalije: fašizem
Ustaška Hrvaška.
Praznovanje dneva zmage v Vukovarju.
https://www.portalnovosti.com/u-vukovar ... 7SfrI04_bc

Praznovanje dneva zmage v Vukovarju.
https://www.portalnovosti.com/u-vukovar ... 7SfrI04_bc

Re: Družbene anomalije: fašizem
https://pozareport.si/post/591159/jakob ... ikoli-ovca
JAKOBINEC KUČAN IN DRUGI KONVERTITI ALI KAKO VOLK NE BO NIKOLI OVCA
Piše: Boštjan M. Turk
Ofenziva proti vladi demokratične alternative dosega razsežnosti, kakršnih si ni bilo mogoče predstavljati. Ker se je svet te dni spomnil 200-letnice rojstva Napoleona Bonaparta – njega pa je na plan potisnila francoska revolucija –, za osvetlitev domačih razmer uporabimo naslednjo primerjavo. Francoska revolucija je namreč poznala dvoje počel v razmerju do republike: žirondistično in jakobinsko. Žirondisti so se upirali prelivanju krvi in so vladali na način konsenza, jakobinci na način terorja. Žirondisti so predstavljali francoske dežele, jakobinci so imeli svoj prestol v Parizu. Jakobincem je bilo predvsem do tega, da po vsej sili odstranijo vsako politično konkurenco. Francija je zakrvavela, še posebno ker so se ti ljudje imeli za nosilce nekakšnega pooblastila višjega reda, da lahko državo spreminjajo po svoji volji. Pooblastilo naj bi prihajalo neposredno od ljudstva.
Vzporednic s Slovenijo ni težko uvideti. Avtohtono izvedena revolucija, ki se je imenovala en-o-be, služila pa prihodu partije na oblast, je na jakobinski način urejevala razmerja s svojo politično konkurenco. Ne z revolucionarnim pravom in giljotino, temveč še bolj učinkovito. Slovenija je zakrvavela, rane se niso zacelile do danes. Prevratniki so se sklicevali na mandat ljudstva, četudi ga nikoli niso dobili. Ta vzorec so obdržali. Ko enkrat izgubijo oblast, se prav s sklicevanjem na polnomočja, ki naj bi jih zagotavljalo ljudstvo, na vse pretege trudijo, da bi prišli nazaj do moči.
Danes v Sloveniji doživljamo jakobinsko fazo revolucije, nekrvavo reprizo dogajanj v letu 1945. Presenečata dve izstopajoči značilnosti. Tu je najprej absolutna brezobzirnost v postopanju z demokratično alternativo: glavno orožje ni več sovjetska pištola za likvidacije v tilnik (način usmrtitve pri povojnih pobojih), temveč do laži stopnjevane polresnice, pripravljene za takojšnji izvoz na evropsko medijsko sceno. Poglejmo samo odmeven članek v francoskem Le Mondu in se ustavimo pri njegovih poudarkih. Izhodiščna teza je bila, da Slovenija iz muzejev izganja vse intelektualce in da je sedanja vlada obračunala s prav vsakim od direktorjev teh ustanov.
Stvar je docela nesmiselna: bila je že tolikokrat zanikana, a kljub temu.
Naprej: da so te menjave izraz ideološke obsedenosti. Naposled se je k besedi priglasil še Slavoj Žižek in trdil, da je sedanji predsednik vlade svojo stranko preobrazil v ultrakonzervativno desnico (?). Potem so še besede o deklaraciji 150 svetovnih (najbolj) uglednih akademikov, ki zaskrbljeni sporočajo vsem zainteresiranim na planetu, da se pri nas tako rekoč pripravlja genocid, katerega zadnje dejanje bo – ustanovitev muzeja osamosvojitve (tako!).
Skratka, izobraženi Francoz, ki bo to bral, bo dobil vtis, da je v Sloveniji jakobinski teror. Ni ga mogoče poučiti (ker se sliši samo eno mnenje), da gre res za jakobinski teror, le da sta rabelj in žrtev zamenjana. Da teror izvaja tisti, ki najbolj glasno kriči, kako hudo ga mikastijo po zadnji plati.
Omenjeni članek je samo eden od nešteto člankov, ki imajo ta skupni imenovalec, da v nobenem od njih ni ene povedi, ki bi izražala skladje med besedami in resnico. Da so vsi ena sama izmišljija.
Druga lastnost jakobinske revolucije 2020–2021 je njeno osredotočenje na prestolnico, na Ljubljano. Rekli smo, da so se Roberspierrovi zasidrali v Parizu, v konventu svetega Jakoba. Če je bilo na petkovih kolesarskih paradah v Ljubljani še nekaj ljudi, jih je bilo v Mariboru komaj za četico, v Celju, Kopru in drugod pa zgolj za vzorec. Večina razgrajačev je doma iz mesta ob megleni reki: tu so si našli prostor, kjer najlažje uresničujejo svojo ambicijo: črpajo iz proračunskih sredstev, se gredo umetnike (in drugo), hkrati pa sporočajo, da to počno v imenu vseh. Iz centra se da lažje vladati, to so vedeli vsi avtokratski režimi, še posebno če želiš vladati "v imenu ljudstva". V prestolnici domujejo tudi glavni mediji: predvsem sta vplivna RTV Slovenija in Pop TV. Oni so tisti, ki v vsak dom prenašajo "pooblastila", ki naj bi bila nasprotnikom demokratične alternative dana od "ljudstva".
Le-to mora razumeti, da morajo jakobinci s svojim terorjem biti pač stalno na oblasti.
Prav vloga medijev je tu nepogrešljiva: jakobince morajo preobličiti v žirondiste. Biti žirondist namreč pomeni biti splošno sprejemljiv za ljudstvo. Delovati v njegovo korist. Največjega (najbolj krvavega) jakobinca so na teh prostorih že od nekdaj konvertirali v najbolj uglajenega žirondista. Človeka, ki je v zgodovino (dejansko) stopil po tem, da je zasedel deseto mesto na lestvici največjih morilcev 20. stoletja, so mediji ustoličevali kot državnika skrajno prefinjenih manir; najlepših krojev in z najbolj rafiniranimi cigarami v ustih.
Njegovemu razumu so pripisovali tako rekoč nadzemsko moč. Pred kasarno v Pulju je leta 1982 stal napis z dvometrskimi črkami: "Tito je máršal, on je genije, on je komandant naše armije." Bil je celo v verzih, da se ga je dalo lažje zapomniti, predvsem tistim, ki so prihajali krepit "bratstvo in enotnost", pa so imeli bolj kratkohlačno pamet. Razumljivo je, da je "največji sin naših narodov" vladal iz Beograda – in v imenu ljudstva.
To je bila lekcija iz zgodovine, ki tvori jedro sodobne Slovenije. Ko je za trikratnega heroja proglašeni samodržec enkrat odšel tja, kjer je večina človeštva, je isto bitje (Zlodej) kot njegovo dušo odneslo tudi njegovo partijo.
Začel se je razpad Jugoslavije: Kučan in njegovi so razumeli, da jih bo kot jakobince doletela usoda padlih diktatorjev. Romunski predsednik je bil pač nepozabna lekcija. Razumeli so, da se morajo konvertirati v žirondiste, če hočejo ostati na prizorišču. In začel se je sestop z oblasti, ki je ena od največjih potegavščin naše države. Formula ja bila jasna: zavreči vsak sum v totalitarno naravo lastnih političnih stremljenj, oprati se zgodovinske krivde ter nastopiti s stališča nespornih pravičnikov.
Tu je Milan Kučan posekal celo "največjega sinú jugoslovanskih narodov". Kučan je ves čas ostajal radikalen, če ne kar brutalen jakobinec. Če je mogel, je uničil ali vsaj poskušal uničiti kakršnokoli politično konkurenco. Sedanji predsednik vlade bi o tem vedel nekaj povedati. Uničeval ni samo obstoječe, temveč tudi potencialno konkurenco. Kot predsednik Krščanskih demokratov sem mu bil predstavljen 26. 10. 1994, ko je Ljubljano obiskal dunajski župan Helmut Zilk, na naše povabilo. Še preden sem odprl usta, je izstrelil: "Poznam vaše pisanje. Veste, kaj je to? Vaše pisanje je nov prispevek k slovenski politični blaznosti. Ampak to ni individualno, to je vselej kolektivno početje," je žugal s prstom. Podobnih groženj v življenju nisem slišal veliko. A isti Milan Kučan si je privzel podobo najbolj nedolžne kreature v stvarstvu: tako prepričano se je preobrazil, da bi ga lahko postavil v enciklopedijo. Če bi na primer stal zraven vrtne ograje in bi človek mimo njega vstopil v hišo, bi ga v slabši svetlobi utegnil imeti za vrtnega palčka …
A nič tako ne ponazarja konvertiranja jakobinskega terorja v žirondinski glamur kot pot avtorja Kazenskega zakonika Ljuba Bavcona (Ljubo Bavcon, Kazenski zakonik, Ljubljana, 1970). Bavcon je bil prvo znamenje sestopanja z oblasti, saj je že leta 1988 postal predsednik novoustanovljenega sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ali je na ustanovni skupščini te združbe spregovoril o svojem angažmaju v Šentviškem taborišču smrti junija 1945, ne bomo nikoli izvedeli. Vemo pa, da je do leta 1987 njegov Kazenski zakonik še vedno veljal, tako da je bilo njegovo predsedovanje groteskno z vseh vidikov razen z vidika sestopanja z oblasti. Bavconov Zakonik najdete v Narodni univerzitetni knjižnici ali v kateri od specializiranih knjižnic.
Leta 1993 je isti Bavcon prejel najvišje državno odlikovanje Republike Slovenije, zlati častni znak. Utemeljitev je bila naslednja: "Za izjemne zasluge na področju kazenskega prava, pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prispevek k ugledu Slovenije v svetu kot države, v kateri imajo človekove pravice pomembno mesto.
"In povezava s sedanjim trenutkom? Kazenski zakonik Ljuba Bavcona izhaja iz namišljenega pooblastila partije nad ljudstvom: po tem načelu je stopnja prividnega zastopanja (varovanja) pred delikti zoper "ljudstvo" toliko večja, kolikor manjša so dejanska pooblastila "ljudstva" za te vrste opravil.
A vsako dejansko pooblastilo te vrste dajo zgolj demokratične volitve. Ker pa teh v SFRJ nikoli ni bilo, so si ta pooblastila arbitrarno pridobili sami. Mala pripomba: vlada, ki je sedaj odgovorna za Slovenijo, je zmagala na volitvah. In spodnašajo jo prav zaradi tega, po logiki, ki jo popisujemo. Naprej: Bavcon pravi: "Kdor s pisano besedo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva k nasilni ali protiustavni spremembi družbene ali državne ureditev, k strmoglavljenju predstavniških teles ali njihovih politično-izvršilnih organov, k razbijanju bratstva in enotnosti narodov Jugoslavije, k narodni neenakopravnosti ali k odporu proti odločitvam predstavniških teles ali njihovih politično izvršilnih organov, ki so pomembne za varstvo in razvoj socialističnih družbenih razmerij, varnost in obrambo države, ali kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi, se kaznuje s strogim zaporom do dvanajstih let."
A še usodnejša je sodna praksa Kazenskega zakonika. Ta določa kriterije, po katerih se identificira ljudi, ki "ustanavljajo zaroto, tolpo ali kakšno drugačno skupino za izvrševanje kaznivih dejanj". Ljubo Bavcon napiše: "Za skupino oseb se ne zahtevajo nikakršne formalnosti glede njene organizacije niti kakšna pravila o njenem delovanju niti kakšna trajnejša povezava med člani. Zadostuje soglasnost za sodelovanje pri določenih kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. Takšna soglasnost se lahko kaže z izrečenim dogovorom ali samo s konkluentnimi dejanji." Še huje: "Sam pojem kaznivega dejanja združevanja zoper ljudstvo in državo obsega dejansko le pripravljalna dejanja za kazniva dejanja, to pa pomeni, da inkriminira po 117. členu KZ posebno vrsto pripravljalnih dejanj kot samostojna kazniva dejanja." Zaprejo lahko kogarkoli zaradi česarkoli, zaradi kaznivega dejanja, storjenega kjerkoli oziroma kadarkoli – ali nikoli.
In finale? Varuh človekovih pravic Ljubo Bavcon v Kazenskem zakoniku predvidi tudi smrtno kazen. Zadela bi vsakogar, ki bi organizirano poskušal osamosvojiti Slovenijo in bil pri tem vsaj malo uspešen: "Kdor stori dejanje, ki meri na to, da bi se s silo ali po drugi protiustavni poti odcepila od Jugoslavije posamezna republika ali avtonomna enota ali katerikoli del njenega ozemlja, se kaznuje s strogim zaporom najmanj petih let ali s smrtno kaznijo. Dejanje iz tega odstavka se uvršča med kazniva dejanja veleizdaje.
"Porečete, da je to samo knjiga, nekakšno študijsko gradivo za študente Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Ni res: v svoji knjigi Kota 101 (žal je ni več mogoče dobiti – razen v knjižnicah –, ker jih je od tisoč izvodov ostalo zgolj še nekaj, za avtorjev arhiv) obširno analiziram Bavconovo "pravo", popisujem pa tudi zgodbo dveh ljudi, ki sta bila zaprta po njegovem Kazenskem zakoniku.
Pričujoče vrstice nastajajo na dan, ko so v Mestni občini Ljubljana podelili priznanja dvema novima častnima meščanoma za leto 2021. Leta 2014 je to postal tudi avtor Kazenskega zakonika. Zato ima to, kar bo sledilo, še posebno težo.
Gre namreč za dve osebi, ki jima je Kazenski zakonik dobesedno uničil življenje. Spodaj je povzetek delegatskega vprašanja na zasedanju zbora občin 26. maja 1977, kot ga je prineslo nekdanje glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Delo. Da je zaprtih "malo" političnih zapornikov, je pojasnjeval Marjan Orožen, republiški sekretar za notranje zadeve in eden od stebrov slovenske Udbe. Tako: "Franc Miklavčič, bivši sodnik okrožnega sodišča, je bil 18. 2. 1977 pravnomočno obsojen na 2 leti in 6 mesecev strogega zapora. Miklavčič je deloval in ščuval k protiustavnim spremembam državne in družbene ureditve, pripravljal nekakšen program o zedinjeni Sloveniji, ki naj bi bila odcepljena od Jugoslavije, ukinila naj bi samoupravljanje in družbeno lastnino, vpeljala večstrankarski politični sistem, na zasebnem kapitalu temelječe gospodarstvo, uvedla narodno spravo, ki naj bi v tem smislu rehabilitirala narodne izdajalce in podobno. Ob tem programu je poskušal organizirati tudi skupino somišljenikov, vendar mu to ni uspelo. Neupravičeno je izročil nepooblaščenim osebam tudi podatke, ki so po odredbi predstojnika državnega arhiva tajni, govorijo pa o partizanski vojski in drugem.
"Miklavčičeva zgodba je manj znana, bolj znana žrtev Kazenskega zakonika je bil Viktor Blažič, ob Pučniku najbolj izstopajoči disident slovenskega 20. stoletja. Ne nazadnje zato, ker je končno ceno očetovega preganjanja plačal sin Borut leta 1987, na način, da se je za odhod v večnost odločil sam. Ko je Viktor Blažič to izvedel, je spoznal: "… da bo vse čase na strani izgubljenih" (Blažič, Svinčena leta).
Danes se odvija natanko ista zgodba: revolucionarni jakobinci poskušajo z medijskim, pravosodnim in siceršnjim terorjem priti ponovno na oblast. A pri tem trdijo, da so tisto, kar niso. Sredstev ne izbirajo, tako so bili naučeni. Morda gornje vrstice odprejo oči za to, da imajo tudi najbolj maligne manipulacije meje, kjer jih je treba zaustaviti. Če to ni uspelo ob rojstvu države, zakaj ne bi uspelo sedaj? Volk ne bo nikoli ovca, najsi govori in dela, kar hoče.
JAKOBINEC KUČAN IN DRUGI KONVERTITI ALI KAKO VOLK NE BO NIKOLI OVCA
Piše: Boštjan M. Turk
Ofenziva proti vladi demokratične alternative dosega razsežnosti, kakršnih si ni bilo mogoče predstavljati. Ker se je svet te dni spomnil 200-letnice rojstva Napoleona Bonaparta – njega pa je na plan potisnila francoska revolucija –, za osvetlitev domačih razmer uporabimo naslednjo primerjavo. Francoska revolucija je namreč poznala dvoje počel v razmerju do republike: žirondistično in jakobinsko. Žirondisti so se upirali prelivanju krvi in so vladali na način konsenza, jakobinci na način terorja. Žirondisti so predstavljali francoske dežele, jakobinci so imeli svoj prestol v Parizu. Jakobincem je bilo predvsem do tega, da po vsej sili odstranijo vsako politično konkurenco. Francija je zakrvavela, še posebno ker so se ti ljudje imeli za nosilce nekakšnega pooblastila višjega reda, da lahko državo spreminjajo po svoji volji. Pooblastilo naj bi prihajalo neposredno od ljudstva.
Vzporednic s Slovenijo ni težko uvideti. Avtohtono izvedena revolucija, ki se je imenovala en-o-be, služila pa prihodu partije na oblast, je na jakobinski način urejevala razmerja s svojo politično konkurenco. Ne z revolucionarnim pravom in giljotino, temveč še bolj učinkovito. Slovenija je zakrvavela, rane se niso zacelile do danes. Prevratniki so se sklicevali na mandat ljudstva, četudi ga nikoli niso dobili. Ta vzorec so obdržali. Ko enkrat izgubijo oblast, se prav s sklicevanjem na polnomočja, ki naj bi jih zagotavljalo ljudstvo, na vse pretege trudijo, da bi prišli nazaj do moči.
Danes v Sloveniji doživljamo jakobinsko fazo revolucije, nekrvavo reprizo dogajanj v letu 1945. Presenečata dve izstopajoči značilnosti. Tu je najprej absolutna brezobzirnost v postopanju z demokratično alternativo: glavno orožje ni več sovjetska pištola za likvidacije v tilnik (način usmrtitve pri povojnih pobojih), temveč do laži stopnjevane polresnice, pripravljene za takojšnji izvoz na evropsko medijsko sceno. Poglejmo samo odmeven članek v francoskem Le Mondu in se ustavimo pri njegovih poudarkih. Izhodiščna teza je bila, da Slovenija iz muzejev izganja vse intelektualce in da je sedanja vlada obračunala s prav vsakim od direktorjev teh ustanov.
Stvar je docela nesmiselna: bila je že tolikokrat zanikana, a kljub temu.
Naprej: da so te menjave izraz ideološke obsedenosti. Naposled se je k besedi priglasil še Slavoj Žižek in trdil, da je sedanji predsednik vlade svojo stranko preobrazil v ultrakonzervativno desnico (?). Potem so še besede o deklaraciji 150 svetovnih (najbolj) uglednih akademikov, ki zaskrbljeni sporočajo vsem zainteresiranim na planetu, da se pri nas tako rekoč pripravlja genocid, katerega zadnje dejanje bo – ustanovitev muzeja osamosvojitve (tako!).
Skratka, izobraženi Francoz, ki bo to bral, bo dobil vtis, da je v Sloveniji jakobinski teror. Ni ga mogoče poučiti (ker se sliši samo eno mnenje), da gre res za jakobinski teror, le da sta rabelj in žrtev zamenjana. Da teror izvaja tisti, ki najbolj glasno kriči, kako hudo ga mikastijo po zadnji plati.
Omenjeni članek je samo eden od nešteto člankov, ki imajo ta skupni imenovalec, da v nobenem od njih ni ene povedi, ki bi izražala skladje med besedami in resnico. Da so vsi ena sama izmišljija.
Druga lastnost jakobinske revolucije 2020–2021 je njeno osredotočenje na prestolnico, na Ljubljano. Rekli smo, da so se Roberspierrovi zasidrali v Parizu, v konventu svetega Jakoba. Če je bilo na petkovih kolesarskih paradah v Ljubljani še nekaj ljudi, jih je bilo v Mariboru komaj za četico, v Celju, Kopru in drugod pa zgolj za vzorec. Večina razgrajačev je doma iz mesta ob megleni reki: tu so si našli prostor, kjer najlažje uresničujejo svojo ambicijo: črpajo iz proračunskih sredstev, se gredo umetnike (in drugo), hkrati pa sporočajo, da to počno v imenu vseh. Iz centra se da lažje vladati, to so vedeli vsi avtokratski režimi, še posebno če želiš vladati "v imenu ljudstva". V prestolnici domujejo tudi glavni mediji: predvsem sta vplivna RTV Slovenija in Pop TV. Oni so tisti, ki v vsak dom prenašajo "pooblastila", ki naj bi bila nasprotnikom demokratične alternative dana od "ljudstva".
Le-to mora razumeti, da morajo jakobinci s svojim terorjem biti pač stalno na oblasti.
Prav vloga medijev je tu nepogrešljiva: jakobince morajo preobličiti v žirondiste. Biti žirondist namreč pomeni biti splošno sprejemljiv za ljudstvo. Delovati v njegovo korist. Največjega (najbolj krvavega) jakobinca so na teh prostorih že od nekdaj konvertirali v najbolj uglajenega žirondista. Človeka, ki je v zgodovino (dejansko) stopil po tem, da je zasedel deseto mesto na lestvici največjih morilcev 20. stoletja, so mediji ustoličevali kot državnika skrajno prefinjenih manir; najlepših krojev in z najbolj rafiniranimi cigarami v ustih.
Njegovemu razumu so pripisovali tako rekoč nadzemsko moč. Pred kasarno v Pulju je leta 1982 stal napis z dvometrskimi črkami: "Tito je máršal, on je genije, on je komandant naše armije." Bil je celo v verzih, da se ga je dalo lažje zapomniti, predvsem tistim, ki so prihajali krepit "bratstvo in enotnost", pa so imeli bolj kratkohlačno pamet. Razumljivo je, da je "največji sin naših narodov" vladal iz Beograda – in v imenu ljudstva.
To je bila lekcija iz zgodovine, ki tvori jedro sodobne Slovenije. Ko je za trikratnega heroja proglašeni samodržec enkrat odšel tja, kjer je večina človeštva, je isto bitje (Zlodej) kot njegovo dušo odneslo tudi njegovo partijo.
Začel se je razpad Jugoslavije: Kučan in njegovi so razumeli, da jih bo kot jakobince doletela usoda padlih diktatorjev. Romunski predsednik je bil pač nepozabna lekcija. Razumeli so, da se morajo konvertirati v žirondiste, če hočejo ostati na prizorišču. In začel se je sestop z oblasti, ki je ena od največjih potegavščin naše države. Formula ja bila jasna: zavreči vsak sum v totalitarno naravo lastnih političnih stremljenj, oprati se zgodovinske krivde ter nastopiti s stališča nespornih pravičnikov.
Tu je Milan Kučan posekal celo "največjega sinú jugoslovanskih narodov". Kučan je ves čas ostajal radikalen, če ne kar brutalen jakobinec. Če je mogel, je uničil ali vsaj poskušal uničiti kakršnokoli politično konkurenco. Sedanji predsednik vlade bi o tem vedel nekaj povedati. Uničeval ni samo obstoječe, temveč tudi potencialno konkurenco. Kot predsednik Krščanskih demokratov sem mu bil predstavljen 26. 10. 1994, ko je Ljubljano obiskal dunajski župan Helmut Zilk, na naše povabilo. Še preden sem odprl usta, je izstrelil: "Poznam vaše pisanje. Veste, kaj je to? Vaše pisanje je nov prispevek k slovenski politični blaznosti. Ampak to ni individualno, to je vselej kolektivno početje," je žugal s prstom. Podobnih groženj v življenju nisem slišal veliko. A isti Milan Kučan si je privzel podobo najbolj nedolžne kreature v stvarstvu: tako prepričano se je preobrazil, da bi ga lahko postavil v enciklopedijo. Če bi na primer stal zraven vrtne ograje in bi človek mimo njega vstopil v hišo, bi ga v slabši svetlobi utegnil imeti za vrtnega palčka …
A nič tako ne ponazarja konvertiranja jakobinskega terorja v žirondinski glamur kot pot avtorja Kazenskega zakonika Ljuba Bavcona (Ljubo Bavcon, Kazenski zakonik, Ljubljana, 1970). Bavcon je bil prvo znamenje sestopanja z oblasti, saj je že leta 1988 postal predsednik novoustanovljenega sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ali je na ustanovni skupščini te združbe spregovoril o svojem angažmaju v Šentviškem taborišču smrti junija 1945, ne bomo nikoli izvedeli. Vemo pa, da je do leta 1987 njegov Kazenski zakonik še vedno veljal, tako da je bilo njegovo predsedovanje groteskno z vseh vidikov razen z vidika sestopanja z oblasti. Bavconov Zakonik najdete v Narodni univerzitetni knjižnici ali v kateri od specializiranih knjižnic.
Leta 1993 je isti Bavcon prejel najvišje državno odlikovanje Republike Slovenije, zlati častni znak. Utemeljitev je bila naslednja: "Za izjemne zasluge na področju kazenskega prava, pri uveljavljanju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prispevek k ugledu Slovenije v svetu kot države, v kateri imajo človekove pravice pomembno mesto.
"In povezava s sedanjim trenutkom? Kazenski zakonik Ljuba Bavcona izhaja iz namišljenega pooblastila partije nad ljudstvom: po tem načelu je stopnja prividnega zastopanja (varovanja) pred delikti zoper "ljudstvo" toliko večja, kolikor manjša so dejanska pooblastila "ljudstva" za te vrste opravil.
A vsako dejansko pooblastilo te vrste dajo zgolj demokratične volitve. Ker pa teh v SFRJ nikoli ni bilo, so si ta pooblastila arbitrarno pridobili sami. Mala pripomba: vlada, ki je sedaj odgovorna za Slovenijo, je zmagala na volitvah. In spodnašajo jo prav zaradi tega, po logiki, ki jo popisujemo. Naprej: Bavcon pravi: "Kdor s pisano besedo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva k nasilni ali protiustavni spremembi družbene ali državne ureditev, k strmoglavljenju predstavniških teles ali njihovih politično-izvršilnih organov, k razbijanju bratstva in enotnosti narodov Jugoslavije, k narodni neenakopravnosti ali k odporu proti odločitvam predstavniških teles ali njihovih politično izvršilnih organov, ki so pomembne za varstvo in razvoj socialističnih družbenih razmerij, varnost in obrambo države, ali kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi, se kaznuje s strogim zaporom do dvanajstih let."
A še usodnejša je sodna praksa Kazenskega zakonika. Ta določa kriterije, po katerih se identificira ljudi, ki "ustanavljajo zaroto, tolpo ali kakšno drugačno skupino za izvrševanje kaznivih dejanj". Ljubo Bavcon napiše: "Za skupino oseb se ne zahtevajo nikakršne formalnosti glede njene organizacije niti kakšna pravila o njenem delovanju niti kakšna trajnejša povezava med člani. Zadostuje soglasnost za sodelovanje pri določenih kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. Takšna soglasnost se lahko kaže z izrečenim dogovorom ali samo s konkluentnimi dejanji." Še huje: "Sam pojem kaznivega dejanja združevanja zoper ljudstvo in državo obsega dejansko le pripravljalna dejanja za kazniva dejanja, to pa pomeni, da inkriminira po 117. členu KZ posebno vrsto pripravljalnih dejanj kot samostojna kazniva dejanja." Zaprejo lahko kogarkoli zaradi česarkoli, zaradi kaznivega dejanja, storjenega kjerkoli oziroma kadarkoli – ali nikoli.
In finale? Varuh človekovih pravic Ljubo Bavcon v Kazenskem zakoniku predvidi tudi smrtno kazen. Zadela bi vsakogar, ki bi organizirano poskušal osamosvojiti Slovenijo in bil pri tem vsaj malo uspešen: "Kdor stori dejanje, ki meri na to, da bi se s silo ali po drugi protiustavni poti odcepila od Jugoslavije posamezna republika ali avtonomna enota ali katerikoli del njenega ozemlja, se kaznuje s strogim zaporom najmanj petih let ali s smrtno kaznijo. Dejanje iz tega odstavka se uvršča med kazniva dejanja veleizdaje.
"Porečete, da je to samo knjiga, nekakšno študijsko gradivo za študente Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Ni res: v svoji knjigi Kota 101 (žal je ni več mogoče dobiti – razen v knjižnicah –, ker jih je od tisoč izvodov ostalo zgolj še nekaj, za avtorjev arhiv) obširno analiziram Bavconovo "pravo", popisujem pa tudi zgodbo dveh ljudi, ki sta bila zaprta po njegovem Kazenskem zakoniku.
Pričujoče vrstice nastajajo na dan, ko so v Mestni občini Ljubljana podelili priznanja dvema novima častnima meščanoma za leto 2021. Leta 2014 je to postal tudi avtor Kazenskega zakonika. Zato ima to, kar bo sledilo, še posebno težo.
Gre namreč za dve osebi, ki jima je Kazenski zakonik dobesedno uničil življenje. Spodaj je povzetek delegatskega vprašanja na zasedanju zbora občin 26. maja 1977, kot ga je prineslo nekdanje glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Delo. Da je zaprtih "malo" političnih zapornikov, je pojasnjeval Marjan Orožen, republiški sekretar za notranje zadeve in eden od stebrov slovenske Udbe. Tako: "Franc Miklavčič, bivši sodnik okrožnega sodišča, je bil 18. 2. 1977 pravnomočno obsojen na 2 leti in 6 mesecev strogega zapora. Miklavčič je deloval in ščuval k protiustavnim spremembam državne in družbene ureditve, pripravljal nekakšen program o zedinjeni Sloveniji, ki naj bi bila odcepljena od Jugoslavije, ukinila naj bi samoupravljanje in družbeno lastnino, vpeljala večstrankarski politični sistem, na zasebnem kapitalu temelječe gospodarstvo, uvedla narodno spravo, ki naj bi v tem smislu rehabilitirala narodne izdajalce in podobno. Ob tem programu je poskušal organizirati tudi skupino somišljenikov, vendar mu to ni uspelo. Neupravičeno je izročil nepooblaščenim osebam tudi podatke, ki so po odredbi predstojnika državnega arhiva tajni, govorijo pa o partizanski vojski in drugem.
"Miklavčičeva zgodba je manj znana, bolj znana žrtev Kazenskega zakonika je bil Viktor Blažič, ob Pučniku najbolj izstopajoči disident slovenskega 20. stoletja. Ne nazadnje zato, ker je končno ceno očetovega preganjanja plačal sin Borut leta 1987, na način, da se je za odhod v večnost odločil sam. Ko je Viktor Blažič to izvedel, je spoznal: "… da bo vse čase na strani izgubljenih" (Blažič, Svinčena leta).
Danes se odvija natanko ista zgodba: revolucionarni jakobinci poskušajo z medijskim, pravosodnim in siceršnjim terorjem priti ponovno na oblast. A pri tem trdijo, da so tisto, kar niso. Sredstev ne izbirajo, tako so bili naučeni. Morda gornje vrstice odprejo oči za to, da imajo tudi najbolj maligne manipulacije meje, kjer jih je treba zaustaviti. Če to ni uspelo ob rojstvu države, zakaj ne bi uspelo sedaj? Volk ne bo nikoli ovca, najsi govori in dela, kar hoče.
Re: Družbene anomalije: fašizem
Mimo mene je pribrzel kolesar in me ozmerjal z besedo "fašist"
https://reporter.si/clanek/izjava-dneva ... EMZDt2os38
Res ne razumem, zakaj se fašistu zdi čudno, če mu rečejo fašist?!
https://reporter.si/clanek/izjava-dneva ... EMZDt2os38
Res ne razumem, zakaj se fašistu zdi čudno, če mu rečejo fašist?!
Re: Družbene anomalije: fašizem
Vlada je sprejela dvig splošne dohodninske olajšave iz 3500 EUR na 7500 EUR (postopno v več letih) in levica je sigurno na okopih proti zanje fašističnemu zakonu, ki bo sleherniku pustil malo višji neto od bruto plače. Hkrati ves čas lažejo, kako se borijo za malega človeka.
En iz vlade je rekel, da verjamejo, da morajo biti osnovna sredstva za preživetje neobdavčena. Še zmerom bodo zaradi ddv in trošarin v cenah izdelkov in storitev, ampak to je vseeno ukrep za mehčanje socialistične uravnilovke v kateri živimo.
Noro laganje levih fašistov spremljamo ves čas že ob sprejemu socialne kapice za bruto prejemke nad 6000 EUR, ki bo "dal več bogatim"! Paraziti in idioti iz skrajne levice, ki bi v normalnem svetu živeli v prikolicah in pod mostovi, delajo vse, da bi čimbolj škodovali in čimveč jemali odvisno zaposlenim, verjamejo jim pa drugi njim podobni idioti in paraziti.
Poguglal sem torej in jasno, tako je kot sem zgoraj zapisal:
http://www.levica.si/sklicujemo-nujno-s ... za-bogate/
"Predlagani dvig splošne olajšave bo dodatno napihnil neto plače zaposlenih z najvišjimi dohodki, medtem ko bodo delavci z nizkimi plačami dobili le drobiž. Znižanje davčne stopnje za najvišji dohodninski razred pa bo koristilo izključno ozkemu krogu 4.300 izbrancev iz elitne kaste menedžerjev in najbolje plačanih zdravnikov ter odvetnikov v državi."
Blazneži pumpajo demagogijo in zavist bedakov. Živimo v tako revni vukojebini, da ima manj kot 0.5% odvisno zaposlenih neto plačo, ki predstavlja spodnjo mejo za vstop v zahodni srednji razred. Norci pa norijo, ker v socializmu ima vendar samo partijski komisar dobre dohodke, ne pa inteligenca, ki skrbi, da karkoli sploh funkcionira. Politikantski idiot, ki je v samo družbeno škodo vendar mora čimveč prejemati, inteligenca se pa lahko entuziastično ukvarja s svojo specialnostjo in je malo bolje plačana od fizičnega delavca, ki za priučitev k delu rabi par dni (intelektualec pa več kot 10 let). Oziroma v našem socializmu fizikalci še dodatno prejemajo socialne bonbončke, ki jih še bolj izenačijo z inteligenco.
Nekje sem bral, da smo plačno najbolj izenačena družba na svetu, drugod spet, da smo v top 10 med več kot 200 državami, ampak to seveda za leve skrajneže ne pomeni nič.
En iz vlade je rekel, da verjamejo, da morajo biti osnovna sredstva za preživetje neobdavčena. Še zmerom bodo zaradi ddv in trošarin v cenah izdelkov in storitev, ampak to je vseeno ukrep za mehčanje socialistične uravnilovke v kateri živimo.
Noro laganje levih fašistov spremljamo ves čas že ob sprejemu socialne kapice za bruto prejemke nad 6000 EUR, ki bo "dal več bogatim"! Paraziti in idioti iz skrajne levice, ki bi v normalnem svetu živeli v prikolicah in pod mostovi, delajo vse, da bi čimbolj škodovali in čimveč jemali odvisno zaposlenim, verjamejo jim pa drugi njim podobni idioti in paraziti.
Poguglal sem torej in jasno, tako je kot sem zgoraj zapisal:
http://www.levica.si/sklicujemo-nujno-s ... za-bogate/
"Predlagani dvig splošne olajšave bo dodatno napihnil neto plače zaposlenih z najvišjimi dohodki, medtem ko bodo delavci z nizkimi plačami dobili le drobiž. Znižanje davčne stopnje za najvišji dohodninski razred pa bo koristilo izključno ozkemu krogu 4.300 izbrancev iz elitne kaste menedžerjev in najbolje plačanih zdravnikov ter odvetnikov v državi."
Blazneži pumpajo demagogijo in zavist bedakov. Živimo v tako revni vukojebini, da ima manj kot 0.5% odvisno zaposlenih neto plačo, ki predstavlja spodnjo mejo za vstop v zahodni srednji razred. Norci pa norijo, ker v socializmu ima vendar samo partijski komisar dobre dohodke, ne pa inteligenca, ki skrbi, da karkoli sploh funkcionira. Politikantski idiot, ki je v samo družbeno škodo vendar mora čimveč prejemati, inteligenca se pa lahko entuziastično ukvarja s svojo specialnostjo in je malo bolje plačana od fizičnega delavca, ki za priučitev k delu rabi par dni (intelektualec pa več kot 10 let). Oziroma v našem socializmu fizikalci še dodatno prejemajo socialne bonbončke, ki jih še bolj izenačijo z inteligenco.
Nekje sem bral, da smo plačno najbolj izenačena družba na svetu, drugod spet, da smo v top 10 med več kot 200 državami, ampak to seveda za leve skrajneže ne pomeni nič.
Re: Družbene anomalije: fašizem
Re: Družbene anomalije: fašizem
Vsa življenja Toneta Mlakarja
Včeraj je bil po televiziji odličen dokumentarec o partizanu, arhitektu, risarju,
scenografu Kekca in mojem poljanskem rojaku Tonetu Mlakarju (1921 - 2020).
https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174774199?s=mmc

Včeraj je bil po televiziji odličen dokumentarec o partizanu, arhitektu, risarju,
scenografu Kekca in mojem poljanskem rojaku Tonetu Mlakarju (1921 - 2020).
https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174774199?s=mmc

Re: Družbene anomalije: fašizem
In še kar čakamo na vse te silne stotine smrti zaradi kolesarjenja (predvsem 27. aprila) s katerimi nas je strašil Veliki vodja Brezmadežni. A glej si ga no, od takrat število obolelih vztrajno upada. Morda je pa ravno obratno in več, kot nas bo protestiralo proti tej kugi janšizma, prej jih odplaknemo skupaj s korono?
Mislim, da je čas za množične proteste, katerih se kalimero tako boji in kateri so ga v preteklosti že odplaknili, a kaj ko vedno priplava nazaj iz kanala. Verne ovčice pa mu ploskajo. 
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Be the Change You Want to See
Re: Družbene anomalije: fašizem
Slika seveda ni iz časa osvoboditve Zagreba ampak iz časa pozneje.
Partizani pravkar prispelih v osvobojeni Zagreb. Meščani jih bučno pozdravljajo in objemajo (glej fotografijo).

Re: Družbene anomalije: fašizem
Ta slika je bila na strani "Ustaše su najveća sramota Hrvata".
https://www.facebook.com/ustasesramota/ ... 842872197/
Pa še sliki s strani Radničke fronte:
https://www.facebook.com/RadnickaFronta ... 5349649931
https://www.facebook.com/RadnickaFronta ... 5342983265
Kot kaže, zgornja slika res ni bila posneta 8. ali 9. maja, ampak 11., ko je bil v Zagrebu miting.
https://www.telegram.hr/velike-price/pr ... a-zagreba/
https://www.facebook.com/ustasesramota/ ... 842872197/
Pa še sliki s strani Radničke fronte:
https://www.facebook.com/RadnickaFronta ... 5349649931
https://www.facebook.com/RadnickaFronta ... 5342983265
Kot kaže, zgornja slika res ni bila posneta 8. ali 9. maja, ampak 11., ko je bil v Zagrebu miting.
https://www.telegram.hr/velike-price/pr ... a-zagreba/
Re: Družbene anomalije: fašizem
Ustaška in janšistična propaganda je neverjetna!BuDi wrote: 10.05.2021 10:03:54
Partizani pravkar prispelih v osvobojeni Zagreb. Meščani jih bučno pozdravljajo in objemajo (glej fotografijo).
![]()
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Be the Change You Want to See
Re: Družbene anomalije: fašizem
Virus se dokazano širi s človeka na človeka ob neposrednem stiku in množično zbiranje lahko samo pripomore k širjenju virusa, obratno sigurno ne.Poli 78 wrote: 10.05.2021 8:23:16 In še kar čakamo na vse te silne stotine smrti zaradi kolesarjenja (predvsem 27. aprila) s katerimi nas je strašil Veliki vodja Brezmadežni. A glej si ga no, od takrat število obolelih vztrajno upada. Morda je pa ravno obratno in več, kot nas bo protestiralo proti tej kugi janšizma, prej jih odplaknemo skupaj s korono?Mislim, da je čas za množične proteste, katerih se kalimero tako boji in kateri so ga v preteklosti že odplaknili, a kaj ko vedno priplava nazaj iz kanala. Verne ovčice pa mu ploskajo.
![]()
Zato so vse prepovedi zbiranja, zaradi pandemije in mnenja medicinske stroke (ki je hotela prepovedati in zapirati več), ne zaradi levičarskih blodenj o diktaturi.
Vi kar protestirajte, zahtevate socializem in socializem boste imeli. Poleg tega pa malo drugega, boste pa zato lahko besno skandirali gesla. Realnost se vam ne bo prilagodila in komunajzarski lažnivi čvekači ne bodo postali sposobni vodje procesov, ker niso bili nikoli in nikjer. S tem, da so tile danes še za razred bolj zabiti kot so bili recimo tisti v sedemdesetih.
Sovraštvo in laganje vam bo sigurno veliko dajalo.



