macon wrote: 28.10.2020 22:08:41
Odlično. Pričakujem še protestne akcije Levice pred ambasadami vseh islamskih držav za pravico žensk do lastnega telesa. Potem pa še protest za pravico islamskih žensk do lastnega telesa v EU (proti burkam, proti dogovorjenim porokam, proti poročanju mladoletnic, proti obrezovanju, proti nasilju moškega dela njihovih skupnosti).
Ampak pričakovati načelnost od Levice je seveda utopija, ker jim ne gre za načelnost in pravice kogarkoli.
Smrt fašizmu se danes malo drugače tolmači, svobodo od levičarskih skrajnežev pa tudi vsi rabimo. Ena sama umobolnica ta levica.
Nesrečni Denis Poniž
(Odgovor na prispevek Nevarne blodnje tovarišice Svetlane na portalu Kud Kdo, 26.10.2020.)
Verjetno ne bi odgovarjala Denisu Ponižu na njegov novi ksenofobični, tokrat tudi seksistični izpad, če ga ne bi razširjal sam predsednik vlade Janez Janša: Poniževo občinstvo ksenofobov je zdaj doseglo sam vrh oblasti. Kar se spodnjega registra tiče, komentarjev ne bom več navajala, bom pa bralke in bralce obvestila, da zame tokrat predlagajo, da me odnese virus, da se mi razbije glava, da se me zakolje, in da se na meni opravi lobotomija.
Denis Poniž pa me imenuje ”nesrečna babica”: ker sva rojena istega leta, si ga bom dovolila poimenovati ”nesrečni dedek”. Nesrečni dedek Poniž torej spet potrjuje, da je ksenofob, saj naj bi bilo vse tisto, kar je zapisal, zgolj čista resnica. Sovraži vse, kar prepoznava kot tuje, balkansko v njegovem mestu, in to je defincija ksenofobije. Pravi, da so bili nekateri njegovi najboljši prijatelji Balkanci (seveda tam, na Balkanu), in to je tipična formula, ki jo izgovarjajo ksenofobi, nacionalisti, rasisti. Tu lahko samo citiram Agecanonixa iz stripa o Asterixu: Nič nimam proti tujcem, samo naj lepo ostanejo tam. In ne, da si ksenofob, ti ni treba sovražiti ene ali druge narodnosti: črnci so takšni ne glede na to ali so iz Nigerije, Konga ali Haitija, če sovražiš severnoafriške priseljence je povsem vseeno ali so iz Alžirije ali Maroka, Bosanci, Srbi ali Albanci so vsi enostavno balkanoidi. Izogibanje imenovanju naroda ravno definira ksenofoba: drugače bi bil etnofob.
Njegova kritika je pravzaprav usmerjena zoper Slovence, ki do danes niso našli načina, kako srednjeevropsko Slovenijo očistiti balkanske golazni, jo poslati nazaj tja, kamor pripada. Nesposobnost in neučinkovitost slovenskih ksenofobov je torej očitna – a predsedniku vlade in Jožetu Možini se kljub temu zdi vredno, da jih podpirata. Nesrečni dedek Poniž ima zdaj zaveznika na samem vrhu države in malce nižje, pri morebitnem bodočem Prešernovem nagrajencu. Iz tega izhaja logičen sklep, da sem ksenofob pravzaprav jaz, da menda sovražim vse slovensko. Takšni logiki se ni mogoče zoperstaviti. Nesrečnemu dedku Ponižu lahko samo predlagam, da se čim prej odreče zelo pozitivne ocene, ki sem jo objavila o njegovi knjigi (Svetlana Slapšak, [Mlada] slovenska poezija sedemdesetih in osemdesetih let, Celovec, 1989, Borba, Beograd, 1990, 68-69, str.10).
To seveda za nesrečnega dedka Poniža ne more biti dovolj. Morda bi pomagalo, če bi napisal eno celo ksenofobno in seksistično knjigo? Horizont pričakovanj je v tem trenutku neskončen. S svoje strani pa vidim naslednjo možno rešitev: kaj ko bi vsi, ki nimamo dokazanega slovenskega porekla do tretjega kolena v nekem trenutku izstopili iz Slovenije, vsaj za nekaj časa? Tako bi ksenofobi lahko ostalim Slovencem nazorno pokazali, kaj je prava sreča enovitega naroda. No, morda bi morali nekoliko spremeniti nacionalno himno in iz Prešerna vreči nekaj tistega o sosedih pa dodati malce več Boga.
Glavne trditve nesrečnega dedka Poniža, ki se nanašajo name so komične in jih navajam samo zato, da razveselim bralke in bralce: po nesrečnem dedku Ponižu obstaja nekaj, kar imenuje balkanoidnost, in to naj bi bile pojavne oblike balkanske mentalitete: s krožnim argumentum ne prideš daleč, tako da so zaključki prav ljubko smešni. Balkanoid, denimo jaz, je/sem pač rasistična invencija (kot mongoloid). Nesrečni dedek Poniž pa tu dodaja še celo serijo izmišljotin: tlači me v isto vrečo s komunisti (nikoli nisem bila v partiji), s pijanimi oficiri (jaz nisem služila vojaškega roka), z ”nebeškim narodom” (pojmu sem se posmehovala in ga obsojala v svojih esejih, knjigah, tudi v drami in v kolažu – eden se točno tako imenuje), s turbo-folkom (ki ga težko prenašam) itn. Končno predlaga, da bi za razumevanje mene posegel po Freudu.
Razumem, da je nesrečni dedek Poniž besen, ne razumem pa, zakaj svojo ksenofobijo podpira s tako bedastimi lažmi. V Ljubljani oz. Sloveniji sem občasno od leta 1974, ostala sem v Ljubljani leta 1991, ker so mi srbski nacionalisti (pijani oficirji?) grozili s smrtijo in ker mi je bilo pomembno, da sem v težkih časih s soprogom. Laži, ki jih pridno ponavljajo na Nova24TV in drugod (iz srbskih udbovskih virov Bojana Požarja), jih tudi v njihovem članku o prispevku nesrečnega dedka Poniža seveda ne morem pripisati njemu, se pa lepo skladajo s kriminalno dimenzijo balkanoidnosti, ki jo omenja. Lahko pa obsodim njegovo manipulacijo, da ga menda povezujem s pristaši, ki so pisali komentarje pod prispevkom. Ne, nesrečni dedek Poniž, veliko huje je to, da nimajo nobene zveze s tabo, ampak da v tvojem tekstu prepoznajo svoje želje in motive – povsem po Freudu. Nesrečni dedek Poniž omenja njihove frustracije: kaj pa, če je med njimi tudi predsednik vlade?
No, pa dajmo tudi po Freudu: nesrečni dedek Poniž razkriva svojo zelo bolečo frustracijo. Kot nesrečna babica pomenim seveda manj kot moški istega letnika – nesrečni dedek Poniž, saj sem ženska, po določenih letih nefunkcionalna, kajneda. In tako nesrečna babica ob kaminu čoha mačko – kar je podoba odsotnosti cilja in dela, v popolnem nasprotiju s tistim, kar jaz delam, pišem in v čemer sodelujem. Pa še kamina nimam. Sicer nikoli nisem govorila na petkovih protestih, nesrečni dedek Poniž se spet zapleta v laž.
Nesrečni dedek Poniž se obregne ob mojo slovenščino, kar je posebej zabavno, saj gre za še en topos njemu ljubih medijev pri napadih name. Ni imel težav, ko sem njegove knjige brala v slovenščini, ni imeli pripomb, ko je sodeloval v komisijah za ocenjevanje na ISH, kjer sem veliko predavala, pisala ocene in objavljala knjige in članke. To je bila priložnost za ugovor, pa je ni izkoristil. Ali pa sem morda bolje govorila in pisala v slovenščini pred desetimi, petnajstimi, dvajsetimi, tridesetimi leti?
In tukaj je točka, kjer smeh zamre in se moram vprašati: kakšen smisel ima ksenofobija danes v slovenski kulturi? Po mojem razumevanju razkriva osebno zavist in iskanje drugačnih poti prevlade, kot je soočanje kvalitet. Rada bi uničila dosežke sodelovanja prav v balkanskem prostoru, posebej v filmu, gledališču, glasbi in tudi književnosti, od večstranskega sodelovanja in prevajanja do gostovanj, nagrad itn. Za književnika in teoretika je nenavadno, da meša razredno frustriranost (oficirji, pevke, turbo glasba, česen, rakija, vulgarnost) s kulturo – kot da bi balkanski kulturniki kar počez bili oboževalci tega. Obenem pa nesrečni dedek Poniž poda prav idealizirano podobo kulture v socializmu, sodelovanja jugoslovanskih kulturnih elit. Kaj se je torej tako poslabšalo? Posploševano prikazovanje zgodovinskega dogajanja deluje prav bedno ob bruhanju sovraštva izpod peresa nesrečnega dedka Poniža. In končno, edini povezovalni motiv celotne te nekoherentne zgodbe je vendarle – politična korist. Rezultat je že tu – podpora samega predsednika vlade… za katerega sem jaz 1988. pisala peticije in ga kot predsednica Odbora za svobodo izražanja UKS pričakala v Beogradu, nesrečni dedek Poniž pa ne.
Prispevek o nesrečnem dedku Ponižu sem napisala na pobudo redakcije Vrabca Anarhista, in to z veseljem. Ne samo da sem edina odgovorna za napisano, zelo sem tudi ponosna, da izražam stališča mnogih, ki jih visoko cenim in katerih imena veliko pomenijo v današnji kulturi. To sem naredila zato, da podčrtam prevladajočo, neksenofobno, kozmopolitsko in globoko slovensko kulturo, kateri tudi pripadam. Ko so me v tej kulturi najbolj napadali, zmerjali, o meni lagali in me odkrito sovražili ali pa me pometali pod preprogo, je bila moja prva in osnovna skrb, da nikoli ne enačim te osebke s Slovenijo, slovenstvom in kulturo v celoti. Nesrečni dedek Poniž bi želel, da njegova stran zmaga in da vplete vse v svoj klopčič frustracij in bolnih ambicij. Jaz pa še zmeraj verjamem, da se to ne more nikoli uresničiti, tudi približno ne.
Na Sloveniji 2 ob sredah ponavljajo serijo Najglasnejši glas o Rogerju Aliesu, ustanovitelju
in direktorju televizijske mreže Fox news.
Serija je odličen portret skrajnega desničarja, ki gre za dosego svojih ciljev, konzervativne,
ksenofobne in rasistične Amerike tudi preko trupel, svoje uslužbence pa tiranizira in ustrahuje.
In seveda so za vse zlo pod soncem krivi Soroš in komunisti. Kot da bi poslušal naše janšiste.
Če serije še niste gledali, vam jo zelo priporočam. Do zdaj je bila na sporedu trikrat, ostanejo
še štirje deli. Edina malce moteča stvar je prikaz lastnika Ruperta Murdocha kot liberalca, ki
ima v službi Aliesa samo zato, ker mu prinaša denar. Sicer pa je bil Murdoch po političnem
prepričanju zelo blizu Aliesu, in ko ga je na koncu zaradi spolnih škandalov odstavil, mu je dal
še 40 milijonsko odpravnino!
»Gre za dvolično držo kapitalistično-političnih elit: te po eni strani ženske krivijo za neodgovornost v (promiskuitetnih) spolnih odnosih, istočasno pa tako liberalni kot konservativni pol s svojimi ukrepi že v izhodišču omejujeta dostop do abortusa in predvsem do kontracepcijskih sredstev, zlasti med finančno šibkejšimi in depriviligiranimi skupinami žensk. Čeprav je današnje novodobno preganjanje čarovnic usmerjeno v antiabortusne kampanje, moramo poudariti, da je prav omejevanje dostopa do kontracepcije poglavitni dejavnik, ki vodi v naraščanje nezaželene nosečnosti in tudi do abortusa kot zadnjega možnega izhoda za regulacijo rojstev.
Sovjetska zveza je po oktobrski revoluciji in z zamenjavo družbenoekonomskega sistema kot prva država na svetu ne le legalizirala abortus, temveč ga je v okviru vsesplošne sistemske in materialno podprte emancipacijske politike postavila za temeljno človeško pravico žensk pri svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Lenin, tako kot številni drugi komunisti na čelu z Aleksandro Kolontaj, je pravico do abortusa in njegovo univerzalno dostopnost utemeljeval kot temeljno obliko 'zaščite osnovnih demokratičnih pravic žensk'.
Sestavni del socialistične politike, ki pomeni podružbljanje sredstev produkcije, namreč neizogibno temelji na sistemski zagotovitvi polne materialne in infrastrukturne podpore za uresničevanje te pravice, ki skupaj s splošno dostopnostjo in s tem brezplačnostjo, kontracepcijskih sredstev zagotavlja resnično enakopravnost žensk pri odločanju o rojstvu otrok. Zato je leta 1920 ob sprejetju zakona, s katerim je bil legaliziran abortus v Sovjetski zvezi, ta postal splošno dostopen in brezplačen na individualno zahtevo ženske.«
(Iz spremne besede Lilijane Burcar »Kdo so čarovnice danes?« v knjigi Silvie Federici "Kaliban in čarovnica: ženske, telo in prvotna akumulacija", Sophia, 2019)
Se vračamo v čas, ko smo otroke delili na zakonske in nezakonske? https://www.rtvslo.si/zdravje/novi-koro ... ske/540688
"(Ne)zakonski otroci v odloku o omejitvi gibanja. Medtem ko vlada sprejema ukrepe v boju proti covidu-19,
ne smemo spregledati podrobnosti, ki bi lahko bistveno vplivale na zgradbo in demokratičnost naše družbe
v prihodnje. V vladnih odlokih se je namreč znašla sporna formulacija nezakonski otrok."
Vlada dala 100.000 evrov za jelko v Vatikanu, za nujno opremo
v šempetrski bolnišnici pa zbirajo z donacijami! https://insajder.com/slovenija/vlada-da ... nisnici-pa
"Prioritete slovenske vlade so res nadvse nenavadne. Mnoge je zmotilo dejstvo, da namerava slovenska
vlada – na predlog nekdanje, že odstavljene in nato prisilno odstopljene ministrice Aleksandre Pivec –
nameniti zajetnih 100.000 evrov za jelko v Vatikanu, medtem ko za nujno medicinsko opremo v vrednosti
50.000 evrov v šempetrski bolnišnici zbirajo denar z donacijami.Pri tem je teh 50.000 evrov še manj, kot
je ob spomladanski »zmagi nad koronavirusom« stal prelet vojaških letal zveze NATO nad Slovenijo."
Svetlana Slapšak Newer!
Večer, V soboto, 31. 10 2020
Janez Janša je ameriškemu diplomatu odgovoril v taki angleščini, da z njo ne bi opravil preizkusa znanja niti v višjem razredu osnovne šole. Ne gre samo za napačno črkovanje, ampak tudi za nerazumevanje duha jezika, njegove slovnice in skladnje. Ker gre za predsednika vlade, pomeni to na žalost sramoto za vso državo, in to za državo, kjer je znanje tujih jezikov sicer zelo dobro in razširjeno. Beseda v naslovu je napačno zapisana beseda never, ki pomeni »nikoli«, medtem ko newer pomeni »novejši«: s tem je njen pomen popolnoma spremenjen. In to ni edina napaka v sicer kratkem odgovoru. Tvitu se bodo smejali mnogi Američani in Slovenci, vendar to ni najhujša stvar: veliko huje je, da kljub takšnemu samosramotenju predsednika vlade, njegov medij poroča le, kako odločno da je odgovoril na diplomatove laži. Niti v tem primeru niso našli kritične besede, vsaj šale na račun vodje; vsaka njegova beseda je sveta! Pa bi v tej situaciji vsem prav prišlo malo smeha…
Vlada in njen aparat se tako kot poleti zapleta in ustvarja zmešnjavo ter sprejema medsebojno nasprotujoče si predpise pa odločitve, ki se nenehno spreminjajo in nam jih sporočajo kar prek tviterja. In tako kot že večkrat si tisti na najvišjih položajih ob tem privoščijo resne gafe in napake in se še delajo norce iz nas. Dva ministra, direktorja ključne ustanove in predsednika Državnega sveta so ujeli v javnosti brez zaščitne maske. Njihova pojasnila – razen v primeru ministra Logarja, ki sploh ni blagovolil odgovoriti – so tako smešna, da prav res prispevajo k dobremu vzdušju v teh žalostnih dneh. Poleg tega pa še kažejo, kakšno mnenje imajo ti komiki o sebi. Tako kot Janša, ki nas sramoti s svojimi sporočili ne samo doma, temveč tudi v svetu, zase očitno mislijo, da so večji, boljši in bolj vredni odpuščanja kot drugi državljani. Ali drugače povedano, da so (mali) bogovi.
Predstavljajmo si na primer, da si je navadni državljan snel masko, medtem ko je točil bencin in se ga je nato odpravil plačati. V tem trenutku mu s hrbta pristopita policista.
- Gospod, ne nosite maske.
- res, a tudi jaz sem samo človek, pač zgodilo se mi je, pozabil sem nanjo!
- To lahko reče vsakdo. Pravila veljajo za vse.
- Od mene zahtevate, da sem bog…
- Zato boste dobili tudi kazen za bogove: 4000 evrov.
Navadni državljan se spozabi in brez maske vstopi v kozmetični salon. Kozmetičarka pokliče policijo.
- Gospod, ne nosite maske.
- Zgodilo se mi je, pozabil sem nanjo.
- To lahko reče vsakdo. Pravila veljajo za vse.
- Toda jaz sem državljan, moram biti lep!
- Lepota se plača: 4000 evrov.
Navadni državljan vstopi v Narodno galerijo, ker bi rad posnel selfi med lepimi slikami. Pristopita mu policista.
- Gospod, pravkar ste prišli s testiranja.
- Nosim masko…
- Kljub temu tvegate, da okužite druge. Pokažite rezultat testa.
- Nisem ga še prejel.
- Torej se zavedate svojega prekrška: 4000 evrov.
Navadni državljan skoči čez mejo na Madžarsko, kjer nošenje maske ni obvezno. Ob vrnitvi ga ustavita policista.
- Gospod, ne nosite maske.
- Bil sem na Madžarskem, tam nošenje maske ni obvezno.
- Tukaj je obvezno.
- Snel sem jo zaradi fotografiranja. Se lahko kako dogovorimo?
- Seveda. Namesto 400 evrov, 4000 evrov.
Morda bi bila rešitev, da se vsak državljan, ki ga ujamejo pri kršenju pravil, javno opraviči na televiziji? Da morda policija po javnem priznanju preprosto pošlje odlok o kazni na naslov kršitelja? Tako pa nas zmeda okoli pravil na koncu pripraviti do tega, da začnemo dejansko verjeti, da eni lahko, česar drugi ne smemo. To traja že res dolgo: so mar naše glave tako trde in se tako težko učimo? So, so: če predsednik vlade meni, da mu ni treba znati angleške slovnice, njegova stranka pa ne sme niti pisniti o profesionalnosti njegove ožje ekipe, še manj kritizirati neumnost, ko pride na plan, potem je trda glava dejansko resen in masoven problem.
Ob tako skrajnih primerih je izpad ministra za kulturo videti kot lirski intermezzo: medtem ko njegovi spuščajo meglo glede evropskega denarja in se trudijo ne izplačati že dodeljena sredstva, zraven pa rušijo javno televizijo in delajo obsežne sezname za cenzuro, minister z javnostjo podeli svoje misli o kulturi, še posebej pa o tem, kje bi morala bivati, da bi ostala kultura. Minister v tem času odrekanja in žrtvovanja pojasni, kaj je zanj kultura, zanika povezanost znanosti, zlasti humanistike in družbenih ved s kulturo ter laže praktično o vsem, kar zadeva pravne podlage, status nevladnih organizacij, obveznosti ministrstva za kulturo do njih, pogodbe ter bolj ali manj vse zadevne dokumente. Ne morem, da ne bi občudovala ministrove samokritičnosti: sam je zgodovinar, vendar izpostavlja ravno to, da njegova disciplina, kot tudi druge humanistične in družbene vede, nimajo nobene zveze s kulturo! In vse njegovo razmišljanje in pretresanje meja interdisciplinarnosti je seveda usmerjeno zgolj in samo v korist državljanov ter v njihovo boljše materialno in duhovno stanje…
Da bi še več privarčeval, bo minister vložil vse možne tožbe, plačal zanje ogromne vsote, vendar bo s tem zagotovil blagostanje tiste prave kulture za kulture lačen narod. Z izselitvijo Metelkove 6 bo pridobil prazne razpadajoče prostore, vsi samozvani kulturniki pa bodo dobili možnost, da se razselijo po Sloveniji, torej približajo kulturo tistim, ki jim je sicer najmanj dostopna. Res je težko razumeti, kako bi se lahko kulturni delavci odrekli tako privlačni možnosti: minister pri tem niti omenil ni komun in korekcijskih taborišč s prisilnim delom - ta zamisel je secer zelo priljubljena med podporniki vladajoče stranke, sploh ni govoril o kaznovanju in pokazal je iskreno željo po spremembah v kulturi. In kako so na to odgovorili nehvaležni kulturni delavci? Pred poslopjem ministrstva so instalirali niz pisalnih miz s stoli, imeni in rdečo barvo: ob tem slednjem so se uslužbenci ter nekateri uglajeni in ugledni kulturni delavci, teoretiki in kritiki še posebno zgrozili, saj ta več kot očitno pomeni neposredno grožnjo s smrtjo. Rdeča barva, kot je dobro znano, simbolizira smrt, zločin in krivico: ministrstvo menda že pripravlja predpis in ustrezna pravila o omejevanju uporabe rdeče barve v umetnosti.
Na vse te izzive lahko državljani odgovorijo samo z – newer! V novem, dvojnem pomenu, ki ga je uvedel predsednik vlade, to hkrati pomeni (nočemo) nikoli, (hočemo) novejše! To je minimalni politični program - v primerjavi s političnimi programi, ki so se pojavili tik pred in v času nastopa formalne skupine, ki se je organizirala s ciljem, da zamenja vlado. Težava s tem političnim projektom, ki poudarja etičnost politike in visoko moralnost, je v tem, da ne more uspeti, če se omahljivci, izdajalci, koristoljubneži in hinavci še enkrat ne obrnejo po vetru. Z drugimi besedami, projekt že v izhodišču opusti »nikoli« in »novejše«! Ravno zaradi tega se je začel upor! Najhuje pa je, da bomo upali na uspeh projekta v državnem zboru, o njem sanjali in si globoko oddahnili, ko se uresniči, potem pa bomo morali biti še globoko hvaležni… Temu se menda pravi realna politika.
Težava z realno politiko je, da avtomatično izključuje vsakogar, ki ima pripombe nanjo: s tem se stara politika perpetuira brez večje škode zanjo in najpogosteje brez kakršnekoli zahteve po odgovornosti ali kazni. Tako se tisti, ki so v spremembe vložili največ sebe in tvegali resne represivne ukrepe, previdno odrivajo na stran, saj niso več potrebni. Tako to počne parlamentarna demokracija. Rešitev je v ohranitvi institucij, ki so se v obrisih kot delujoče pojavile med polletnimi protesti, nikakor ne v njihovem umiku. Nasprotno, newer nas mora čimbolj spodbujati, vsaj toliko, kolikor nas spravlja v smeh.
Tovariš Rački laže. Naštel sem tri elemente, ki nedvomno kažejo, da je rdeča barva kri ministra in uradnikov. Drugo interpretacijo omogoča samo en slabo vidni prikriti element, besede na hrbtni strani listkov z imeni.
Torej: ministra in uradnike predstavljajo
-stoli
-mizice
-imena na listkih (neposredno in direktno!)
Pogled od strani, od daleč ali na hitro bo isto povedal, da so mlake krvi poklanih ministra in uradnikov. Pristopiti moraš zraven in pogledati listke še od zadaj, da vidiš še drugo prikrito konotacijo in pomen. Ampak kot sem že zapisal: uradniški in politični morilci nikoli ne morijo, da so umazani s krvjo žrtev, oni so potem vedno čisti in čimbolj neomadeževani.
Inštalacija je direktni poziv k fizični odstranitvi ministra in uradnikov, ker je tako slabo narejena (na prvo žogo, očitno), da je druga plat, ki jo zdaj prikladno poudarjajo, neizrazita in nepomembna proti glavnemu sporočilu.
V urejeni državi, kjer vlada pravni red in zakoni, ki se pri nas, če je tako prikladno levim ne izvajajo (to dejanje ima opisane posledice v zakonih!), bi se inštalaterji zdajle pogovarjali s preiskovalci. Po mojem tudi ne smeš nečesa brez dovoljenja postavljati na ulico (prevozno za vozila) in je zato zagrožena globa.
Najbolj noro v vsej zavržni levičarski norosti je, da hkrati v isti sapi označujejo vsak neprijeten jim stavek za zločin in kriminal in pozivajo k zakonskim sankcijam, za svoje veliko hujše početje pa imajo tisoč prikladnih laži in izgovorov.
Last edited by macon on 31.10.2020 14:13:21, edited 2 times in total.