
Članki o stripu v naših časopisih
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
Re: Članki o stripu v naših časopisih
Intervju z Mirkom Ilićem o Poletu:


Re: Članki o stripu v naših časopisih
Recenzija stripa Reke krvi Vuka Popadića v beograjski Politiki:
IGOR KORDEJ: TARZAN
Nedavno se u izdanju beogradskog Sistem komiksa i čačanskog Lavirinta pojavilo integralno izdanje stripa „Reke krvi” čija je priča o nastanku jednako zanimlјiva,
ako ne i uzbudlјivija i od same Tarzanove avanture o kojoj pripoveda.
Naime, danas već legendarni crtač i povremeni scenarista Igor Kordej je početkom osamdesetih godina, nakon zapaženog starta u okviru zagrebačkog Novog kvadrata,
u naletu energije generisane komercijalnim uzletom domaćeg stripa, po motivima priče Nevena Antičevića, uradio šesnaestostraničnu epizodu o svom omilјenom
junaku iz detinjstva i istu ponudio novosadskom Marketprintu kao ideju za početak jedne duže serije. Kordejev naum je bio da se narativnim stilom nasloni na vrhunce
stripskog novinskog serijala o Tarzanu oličene u radovima Harolda Fostera i njegovog naslednika Berna Hogarta, te da u njegovoj verziji stripa nema „oblačića” kao
izražajnog sredstva već da se kompletan tekst nalazi u takozvanim „kapcijama” (captions), što je u kombinaciji sa inventivnom upotrebom prizor polјa i fluidnim
pripovedanjem davalo nesvakidašnji, retrofuturistički ugođaj samom stripu. Marketprint je uredno platio table, ali je serijal odbijen sa obrazloženjem da je previše
artistički postavlјen za tadašnju licencnu politiku Zaveštine Edgara Rajs Berouza koja se uveliko oslanjala na estetiku u to vreme veoma popularnih Filmejšenovih
crtanih filmova i pojednostavlјene i klišeizirane skaske o gospodaru džungle.
Ovakav razvoj događaja Igora nije obeshrabrio, te je on nastavio da razvija svoj stil radeći na drugom serijalu inspirisanom književnim predloškom („Vam” Vladimira
Kolina) koji će mu otvoriti mnoga vrata i pružiti mogućnost da se stripom bavi i u Francuskoj, SAD, Kanadi, Danskoj... A baš je u Danskoj pronašao saveznika oličenog
u Heningu Kureu, uredniku koji mu je, videvši proto epizodu ”Reka krvi” početkom devedesetih ponudio da oživi svoj zaboravlјeni projekat ovog puta u boji i sa oblačićima
za severnoameričkog izdavača Malibu komiks. U osvit rata u bivšoj nam državi, Kordej je dobio priliku da nastavi rad na Tarzanu i u radio je 48 tabli pre nego što je
projekat obustavlјen. Kako se mukotrpan rad ponekad ipak isplati tako je i Kordej, nekoliko godina kasnije, nakon nekoliko uspešnih radova za američki Dark hors uspeo
da pridobije uredništvo ove kuće da sa Antičevićem konačno ispriča priču za koju su davno postavili teren. Mini serijal od osam epizoda je odobren, četiri su epizode
obojene i objavlјene, još dve su u potpunosti nacrtane i istuširane pre nego što je serijal ukinut zbog loše prodaje. Tarzan čija je radnja izmeštena iz džungle i smeštena
u Beč pred početak Velikog rata, komplikovana mreža likova i događaja, susreti sa Jungom i Frojdom, jurnjava po krovovima miteleurope, afrički zli duh čije je kretanje
i uticaj teško pretpostaviti i pratiti su bili previše za prosečnog čitaoca akcionog stripa u sveskama kakav je Dark horsov Tarzan bio na početku milenijuma. Tiraž zbog
kojeg je ukinut je par godina kasnije postao nedostižan za mnoge danas komercijalne stripove, a trebalo je da protekne još desetak godina kako bi nakon udruživanja
energije i truda dva domaća izdavača „Reke krvi”bile po prvi put na bilo kom jeziku u potpunosti ispričane kroz već opisan korpus strip tabli i niz dodatnih skica i postavki,
te detalјno raskadriran scenario-storibord poslednje dve sveske koje donosi ovaj integral.
Sjajno nacrtani Tarzan iz "Reka krvi" je možda i vrhunac Kordejevog realističnog stila - dovolјno racionalizovan crtež u odnosu na njegova dela iz osamdesetih je zadržao
svu snagu i želјu autora da se predstavi u najbolјem svetlu, a dobio je i nove slojeve kvaliteta izražene kroz već dobrano ispečen „kruh" vanrednog kadriranja i zavidnih
zanatskih veština, te vođenja radnje na nivou najvećih majstora devete umetnosti.
U jednoj knjizi je predstavlјena priča o nastanku, kreaciji i gašenju jedne od najambicioznijih nekanonskih, a kanonskih priča o Tarzanu umetnutih u stvarni kontinuitet
Berouzovih knjiga; priča o virtuoznosti vizuelnog pripovedanja čoveka čija autorska vizija zahteva koloristu koji dosledno prati njegove postavke i scenaristu koji je spreman
da se podredi ovoj nesvakidašnjoj stvaralačkoj energiji.
Originalno objavljeno u Politici
(dodatak Kultura Umetnost Nauka, 28.11.2015.)
IGOR KORDEJ: TARZAN
Nedavno se u izdanju beogradskog Sistem komiksa i čačanskog Lavirinta pojavilo integralno izdanje stripa „Reke krvi” čija je priča o nastanku jednako zanimlјiva,
ako ne i uzbudlјivija i od same Tarzanove avanture o kojoj pripoveda.
Naime, danas već legendarni crtač i povremeni scenarista Igor Kordej je početkom osamdesetih godina, nakon zapaženog starta u okviru zagrebačkog Novog kvadrata,
u naletu energije generisane komercijalnim uzletom domaćeg stripa, po motivima priče Nevena Antičevića, uradio šesnaestostraničnu epizodu o svom omilјenom
junaku iz detinjstva i istu ponudio novosadskom Marketprintu kao ideju za početak jedne duže serije. Kordejev naum je bio da se narativnim stilom nasloni na vrhunce
stripskog novinskog serijala o Tarzanu oličene u radovima Harolda Fostera i njegovog naslednika Berna Hogarta, te da u njegovoj verziji stripa nema „oblačića” kao
izražajnog sredstva već da se kompletan tekst nalazi u takozvanim „kapcijama” (captions), što je u kombinaciji sa inventivnom upotrebom prizor polјa i fluidnim
pripovedanjem davalo nesvakidašnji, retrofuturistički ugođaj samom stripu. Marketprint je uredno platio table, ali je serijal odbijen sa obrazloženjem da je previše
artistički postavlјen za tadašnju licencnu politiku Zaveštine Edgara Rajs Berouza koja se uveliko oslanjala na estetiku u to vreme veoma popularnih Filmejšenovih
crtanih filmova i pojednostavlјene i klišeizirane skaske o gospodaru džungle.
Ovakav razvoj događaja Igora nije obeshrabrio, te je on nastavio da razvija svoj stil radeći na drugom serijalu inspirisanom književnim predloškom („Vam” Vladimira
Kolina) koji će mu otvoriti mnoga vrata i pružiti mogućnost da se stripom bavi i u Francuskoj, SAD, Kanadi, Danskoj... A baš je u Danskoj pronašao saveznika oličenog
u Heningu Kureu, uredniku koji mu je, videvši proto epizodu ”Reka krvi” početkom devedesetih ponudio da oživi svoj zaboravlјeni projekat ovog puta u boji i sa oblačićima
za severnoameričkog izdavača Malibu komiks. U osvit rata u bivšoj nam državi, Kordej je dobio priliku da nastavi rad na Tarzanu i u radio je 48 tabli pre nego što je
projekat obustavlјen. Kako se mukotrpan rad ponekad ipak isplati tako je i Kordej, nekoliko godina kasnije, nakon nekoliko uspešnih radova za američki Dark hors uspeo
da pridobije uredništvo ove kuće da sa Antičevićem konačno ispriča priču za koju su davno postavili teren. Mini serijal od osam epizoda je odobren, četiri su epizode
obojene i objavlјene, još dve su u potpunosti nacrtane i istuširane pre nego što je serijal ukinut zbog loše prodaje. Tarzan čija je radnja izmeštena iz džungle i smeštena
u Beč pred početak Velikog rata, komplikovana mreža likova i događaja, susreti sa Jungom i Frojdom, jurnjava po krovovima miteleurope, afrički zli duh čije je kretanje
i uticaj teško pretpostaviti i pratiti su bili previše za prosečnog čitaoca akcionog stripa u sveskama kakav je Dark horsov Tarzan bio na početku milenijuma. Tiraž zbog
kojeg je ukinut je par godina kasnije postao nedostižan za mnoge danas komercijalne stripove, a trebalo je da protekne još desetak godina kako bi nakon udruživanja
energije i truda dva domaća izdavača „Reke krvi”bile po prvi put na bilo kom jeziku u potpunosti ispričane kroz već opisan korpus strip tabli i niz dodatnih skica i postavki,
te detalјno raskadriran scenario-storibord poslednje dve sveske koje donosi ovaj integral.
Sjajno nacrtani Tarzan iz "Reka krvi" je možda i vrhunac Kordejevog realističnog stila - dovolјno racionalizovan crtež u odnosu na njegova dela iz osamdesetih je zadržao
svu snagu i želјu autora da se predstavi u najbolјem svetlu, a dobio je i nove slojeve kvaliteta izražene kroz već dobrano ispečen „kruh" vanrednog kadriranja i zavidnih
zanatskih veština, te vođenja radnje na nivou najvećih majstora devete umetnosti.
U jednoj knjizi je predstavlјena priča o nastanku, kreaciji i gašenju jedne od najambicioznijih nekanonskih, a kanonskih priča o Tarzanu umetnutih u stvarni kontinuitet
Berouzovih knjiga; priča o virtuoznosti vizuelnog pripovedanja čoveka čija autorska vizija zahteva koloristu koji dosledno prati njegove postavke i scenaristu koji je spreman
da se podredi ovoj nesvakidašnjoj stvaralačkoj energiji.
Originalno objavljeno u Politici
(dodatak Kultura Umetnost Nauka, 28.11.2015.)
Re: Članki o stripu v naših časopisih
V sredo, 9. decembra, si lahko v praznični dvojni
številki Pogledov preberete kar dve stripovski recenziji,
prva je o Lommu Tomaža Lavriča,
http://www.pogledi.si/knjiga/risarski-kameleon

druga pa o Pijanem zajcu Davida Krančana,
http://www.pogledi.si/knjiga/ko-zajec-praznuje-bozic

poleg tega pa še intervju z Zvonkom Čohom
izpod peresa Žiga Valetiča.

številki Pogledov preberete kar dve stripovski recenziji,
prva je o Lommu Tomaža Lavriča,
http://www.pogledi.si/knjiga/risarski-kameleon

druga pa o Pijanem zajcu Davida Krančana,
http://www.pogledi.si/knjiga/ko-zajec-praznuje-bozic

poleg tega pa še intervju z Zvonkom Čohom
izpod peresa Žiga Valetiča.
Last edited by ninel on 24.12.2015 16:12:51, edited 2 times in total.
Re: Članki o stripu v naših časopisih


Me prav zanima, če je bil v slovenščini res prevod Racamit.
Re: Članki o stripu v naših časopisih
V sredo, 13. januarja, si lahko v novih Pogledih preberete
recenzijo Alme Karlin Marijana Pušavca in Jaka Klemenčiča.
http://www.pogledi.si/knjiga/alma-za-zacetnike

recenzijo Alme Karlin Marijana Pušavca in Jaka Klemenčiča.
http://www.pogledi.si/knjiga/alma-za-zacetnike

Last edited by ninel on 15.01.2016 13:34:36, edited 1 time in total.
Re: Članki o stripu v naših časopisih
V novi Mladini je portet Andreja Štularja.


Re: Članki o stripu v naših časopisih
Dvospolni Jezus in samostojne ženske v črno-belem svetu
Arjan Pregl, Dnevnik, 9. januar 2016
Teorijo spola so nasprotniki enakih pravic homoseksualcev izredno spretno vrgli v predreferendumsko debato. In to med ljudi, ki še niso slišali,
da se biološki spol nujno ne prekriva z družbenim spolom in vlogami v sodobni družbi (moški ni več nujno lovec na mamute, ženska ni nujno
ustrojevalka kož in nabiralka robidnic). V prihodnje bo treba te stvari malo bolj približati ljudem, a najprej jih še malo zakomplicirajmo.
Pravzaprav vnesimo kanček dvoma o »naravnem« stvarjenju sveta.
Dvospolnost je v marsikateri kulturi označevala univerzalni značaj boga oziroma stvarniškega bitja. Androgina so bila na primer egipčanska
božanstva pa Hermes, Apolon, Dioniz… Tudi v krščanstvu se pojavijo Kristus dvospolnik in Kristusove prsi, iz katerih verniki sesajo mleko
spoznanja. Cerkev je začela sčasoma takšne ideje preganjati, ampak »kot nekakšen kompromis se je spomin na prvotno božje hermafroditstvo
obdržal v spolno dvoumni duhovniški opravi, povsem podobni ženski, ki jo nosijo moški, zaobljubljeni celibatu«. Citat je vzet iz knjige Kri in
mleko prof. dr. Jureta Mikuža. Poglobljena študija se bere kot kak napet »detektivski« roman Umberta Eca, le da sta krivca, ki se ju vseskozi
išče, »pogled in poželenje« na freski v cerkvici Svetega Primoža nad Kamnikom.
A sledi priznanje. Aktualistični uvod mi je služil le kot pretveza za slavospev tako imenovani deveti umetnosti: stripu. Obsežno znanje Jureta
Mikuža, lanskoletnega dobitnika nagrade Izidorja Cankarja, lahko trenutno namreč opazujemo tudi na razstavi v Cankarjevem domu Čarobni
jezik stripa. Pri njej sta združila moči s Tomažem Lavričem, največjim živečim slovenskim striparjem (lovoriko je suvereno nasledil od Kostje
Gatnika, ki jo je pred tem prevzel od Mikija Mustra) in verjetno tudi najboljšim risarjem na Slovenskem. Kar vidimo na razstavi, je sprehod
skozi zgodovino slikarstva, filma, psihoanalize in vizualne antropologije, razložene s primeri Lavričevih »klasik« (Rdeči alarm, Bosanske basni,
Evropa…) in pronicljivih minimalističnih političnih analiz (Diareja). Predvsem pa je razstava odličen uvod v razumevanje sodobne vizualne kulture.
Obstaja splošen, a povsem napačen konsenz, da je »vizualna doba«, v kateri živimo, nekaj vsem razumljivega, preprostega, enodimenzionalnega
in manjvrednega od »kulture besede«, iz katere se je menda celo razvilo stvarstvo.
Sam nisem velik poznavalec stripa. Poznam bolj osnove. Prebral sem sicer vse jugoslovanske izdaje Asterixa, Taličnega Toma pa kakšnega
Zagorja, Tintina in Corta Malteseja. In seveda Alana Forda (njegovo koristnost mimogrede ocenjujem tudi s stališča, da sem se sproti naučil
srbohrvaščine, ki sicer uradno ne obstaja (več), a se z njo vendarle lahko v teoriji sporazumevam s približno 18 milijoni ljudi).
Ob zgoraj omenjeni razstavi lahko brez težav ugotovimo, da je strip medij, ki je kljub »arhaičnemu« formatu odličen za razbiranje sodobnega
sveta. Vzemimo zdaj nekaj naključnih stripovskih zvezkov, ki so presegli ožji krog specializiranega bralstva.
Strip Persepolis, ki je prejel številna priznanja, njegova adaptacija v risani film pa si je prislužila nominacijo za oskarja, je delo iranske avtorice
Marjane Satrapi. Govori o času verske revolucije (1979), ki je grobo posegla v do tedaj zelo liberalno državo Bližnjega vzhoda. Sočasno je to
zgodba o odraščanju in poti v odraslost (bildungsroman), ki zelo jasno pokaže, kako represivne državne strukture v sodelovanju z religijo
vzpostavljajo totalno oblast prav s posegi v intimo: predpisovanje načina oblačenja (burka) in poseganjem v osnovne pravice žensk. (Ob tem
svetujem branje nadškofovega nagovora pri polnočni maši, pri katerem govori o »pravici do življenja«, kar imamo lahko za jasen začetek
problematiziranja ustavne pravice do splava.)
Alma Karlin je bila rojena v Avstro-Ogrski (Celju), z lastnim delom je prepotovala ves svet, pisala v nemščini, skrivala Juda, zaradi česar se je
zamerila rajhu, delovala v partizanih, kjer ji niso zaupali, in živela z žensko, s čimer se je pač zamerila, komur se pred tem še ni. Umrla je
v revščini in odrinjena na rob. Pri njej umestitve med »naše« in »vaše« povsem odpadejo. Podobno kot pri Persepolisu pa strip o Almi Karlin
(avtorja Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič) jasno pokaže, kako so si povsem različne kulture in družbeni sistemi zelo enotni v tem, da
samostojno (kaj šele samozadostno) žensko dojemajo kot grožnjo sistemu.
Ena izmed osupljivejših lekcij s Pulitzerjem nagrajenega stripa o preživetju holokavsta Maus (avtor Art Spiegelman) je drobna opazka na koncu
stripa, ko se izkaže, da je ostareli Jud… rasist. Tukaj se lahko spomnimo izjave Hermana Hesseja: »Če sovražiš človeka, v njem sovražiš nekaj,
kar je del tebe.« In imamo potem Borisa Pahorja, velikega kronista zatirane manjšine, ki izvolitev temnopoltega župana v Piranu leta 2010
označi za »slab znak«. Imamo cel kup slovenskih »neoliberalcev«, ki zagovarjajo prosto delovanje trga, a so zaposleni na ministrstvih, fakultetah
ali (para)državnih podjetjih. Poznam vsaj enega gorečega zagovornika tradicionalnih spolnih vlog, ki ga vzdržuje žena, medtem ko sam skrbi za
otroka, in tako dalje.
In potem se kdaj zgodi, da imam na kolenih strip, iz televizije pa prihajajo besede politikov. Na eni strani torej manihejski boj svetlobe in teme,
kjer sta dobro in zlo jasno postavljena, kjer se vedno najde junak, ki bo rešil vse, samo zaupanja ne smemo zgubiti vanj… A sam v takih trenutkih
raje berem dober strip. Ugotovil sem namreč, da svet prikazuje precej bolj kompleksno in resnično, pa čeprav »le« v črno-beli likovni govorici.
Arjan Pregl, Dnevnik, 9. januar 2016
Teorijo spola so nasprotniki enakih pravic homoseksualcev izredno spretno vrgli v predreferendumsko debato. In to med ljudi, ki še niso slišali,
da se biološki spol nujno ne prekriva z družbenim spolom in vlogami v sodobni družbi (moški ni več nujno lovec na mamute, ženska ni nujno
ustrojevalka kož in nabiralka robidnic). V prihodnje bo treba te stvari malo bolj približati ljudem, a najprej jih še malo zakomplicirajmo.
Pravzaprav vnesimo kanček dvoma o »naravnem« stvarjenju sveta.
Dvospolnost je v marsikateri kulturi označevala univerzalni značaj boga oziroma stvarniškega bitja. Androgina so bila na primer egipčanska
božanstva pa Hermes, Apolon, Dioniz… Tudi v krščanstvu se pojavijo Kristus dvospolnik in Kristusove prsi, iz katerih verniki sesajo mleko
spoznanja. Cerkev je začela sčasoma takšne ideje preganjati, ampak »kot nekakšen kompromis se je spomin na prvotno božje hermafroditstvo
obdržal v spolno dvoumni duhovniški opravi, povsem podobni ženski, ki jo nosijo moški, zaobljubljeni celibatu«. Citat je vzet iz knjige Kri in
mleko prof. dr. Jureta Mikuža. Poglobljena študija se bere kot kak napet »detektivski« roman Umberta Eca, le da sta krivca, ki se ju vseskozi
išče, »pogled in poželenje« na freski v cerkvici Svetega Primoža nad Kamnikom.
A sledi priznanje. Aktualistični uvod mi je služil le kot pretveza za slavospev tako imenovani deveti umetnosti: stripu. Obsežno znanje Jureta
Mikuža, lanskoletnega dobitnika nagrade Izidorja Cankarja, lahko trenutno namreč opazujemo tudi na razstavi v Cankarjevem domu Čarobni
jezik stripa. Pri njej sta združila moči s Tomažem Lavričem, največjim živečim slovenskim striparjem (lovoriko je suvereno nasledil od Kostje
Gatnika, ki jo je pred tem prevzel od Mikija Mustra) in verjetno tudi najboljšim risarjem na Slovenskem. Kar vidimo na razstavi, je sprehod
skozi zgodovino slikarstva, filma, psihoanalize in vizualne antropologije, razložene s primeri Lavričevih »klasik« (Rdeči alarm, Bosanske basni,
Evropa…) in pronicljivih minimalističnih političnih analiz (Diareja). Predvsem pa je razstava odličen uvod v razumevanje sodobne vizualne kulture.
Obstaja splošen, a povsem napačen konsenz, da je »vizualna doba«, v kateri živimo, nekaj vsem razumljivega, preprostega, enodimenzionalnega
in manjvrednega od »kulture besede«, iz katere se je menda celo razvilo stvarstvo.
Sam nisem velik poznavalec stripa. Poznam bolj osnove. Prebral sem sicer vse jugoslovanske izdaje Asterixa, Taličnega Toma pa kakšnega
Zagorja, Tintina in Corta Malteseja. In seveda Alana Forda (njegovo koristnost mimogrede ocenjujem tudi s stališča, da sem se sproti naučil
srbohrvaščine, ki sicer uradno ne obstaja (več), a se z njo vendarle lahko v teoriji sporazumevam s približno 18 milijoni ljudi).
Ob zgoraj omenjeni razstavi lahko brez težav ugotovimo, da je strip medij, ki je kljub »arhaičnemu« formatu odličen za razbiranje sodobnega
sveta. Vzemimo zdaj nekaj naključnih stripovskih zvezkov, ki so presegli ožji krog specializiranega bralstva.
Strip Persepolis, ki je prejel številna priznanja, njegova adaptacija v risani film pa si je prislužila nominacijo za oskarja, je delo iranske avtorice
Marjane Satrapi. Govori o času verske revolucije (1979), ki je grobo posegla v do tedaj zelo liberalno državo Bližnjega vzhoda. Sočasno je to
zgodba o odraščanju in poti v odraslost (bildungsroman), ki zelo jasno pokaže, kako represivne državne strukture v sodelovanju z religijo
vzpostavljajo totalno oblast prav s posegi v intimo: predpisovanje načina oblačenja (burka) in poseganjem v osnovne pravice žensk. (Ob tem
svetujem branje nadškofovega nagovora pri polnočni maši, pri katerem govori o »pravici do življenja«, kar imamo lahko za jasen začetek
problematiziranja ustavne pravice do splava.)
Alma Karlin je bila rojena v Avstro-Ogrski (Celju), z lastnim delom je prepotovala ves svet, pisala v nemščini, skrivala Juda, zaradi česar se je
zamerila rajhu, delovala v partizanih, kjer ji niso zaupali, in živela z žensko, s čimer se je pač zamerila, komur se pred tem še ni. Umrla je
v revščini in odrinjena na rob. Pri njej umestitve med »naše« in »vaše« povsem odpadejo. Podobno kot pri Persepolisu pa strip o Almi Karlin
(avtorja Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič) jasno pokaže, kako so si povsem različne kulture in družbeni sistemi zelo enotni v tem, da
samostojno (kaj šele samozadostno) žensko dojemajo kot grožnjo sistemu.
Ena izmed osupljivejših lekcij s Pulitzerjem nagrajenega stripa o preživetju holokavsta Maus (avtor Art Spiegelman) je drobna opazka na koncu
stripa, ko se izkaže, da je ostareli Jud… rasist. Tukaj se lahko spomnimo izjave Hermana Hesseja: »Če sovražiš človeka, v njem sovražiš nekaj,
kar je del tebe.« In imamo potem Borisa Pahorja, velikega kronista zatirane manjšine, ki izvolitev temnopoltega župana v Piranu leta 2010
označi za »slab znak«. Imamo cel kup slovenskih »neoliberalcev«, ki zagovarjajo prosto delovanje trga, a so zaposleni na ministrstvih, fakultetah
ali (para)državnih podjetjih. Poznam vsaj enega gorečega zagovornika tradicionalnih spolnih vlog, ki ga vzdržuje žena, medtem ko sam skrbi za
otroka, in tako dalje.
In potem se kdaj zgodi, da imam na kolenih strip, iz televizije pa prihajajo besede politikov. Na eni strani torej manihejski boj svetlobe in teme,
kjer sta dobro in zlo jasno postavljena, kjer se vedno najde junak, ki bo rešil vse, samo zaupanja ne smemo zgubiti vanj… A sam v takih trenutkih
raje berem dober strip. Ugotovil sem namreč, da svet prikazuje precej bolj kompleksno in resnično, pa čeprav »le« v črno-beli likovni govorici.
Re: Članki o stripu v naših časopisih
Zoran Smiljanić: Alma Karlin za telebane
Recenzija stripa Jaka Klemenčiča in Marijana Pušavca.
http://www.mladina.si/171661/alma-karlin-za-telebane/
Recenzija stripa Jaka Klemenčiča in Marijana Pušavca.
http://www.mladina.si/171661/alma-karlin-za-telebane/
Re: Članki o stripu v naših časopisih
V sredo, 27. januarja, si lahko v novih Pogledih
preberete recenzijo Jungove Medene kože.
http://www.pogledi.si/knjiga/tesna-koza

preberete recenzijo Jungove Medene kože.
http://www.pogledi.si/knjiga/tesna-koza

Re: Članki o stripu v naših časopisih
V sredo, 10. februarja, si lahko v novih Pogledih preberete recenzijo
stripa Boža Kosa Kavboj Pipec in Rdeča pesa na Divjem zahodu.
http://www.pogledi.si/knjiga/mladost-na-divjem-zahodu

stripa Boža Kosa Kavboj Pipec in Rdeča pesa na Divjem zahodu.
http://www.pogledi.si/knjiga/mladost-na-divjem-zahodu

Last edited by ninel on 15.02.2016 17:20:51, edited 1 time in total.
Re: Članki o stripu v naših časopisih
Preigravanje stereotipov in resne teme v Super paradižu
Vojko Urbančič, Delo
Super paradiž Ralfa Königa je prvi stripovski album z gejevsko tematiko odkrito gejevskega avtorja v slovenščini.
Škuceva zbirka Lambda se je odprla deveti umetnosti. Kot 118. naslov v njej je izšel Super paradiž nemškega scenarista in risarja stripov
s petintridesetletno avtorsko kilometrino Ralfa Königa, prvi zajetni stripovski album z gejevsko tematiko odkrito gejevskega avtorja v slovenščini.
Domačih nimamo.
Gejevski strip je samostojen žanr z lastnim razvojem. Kot subkulturni fenomen, pregnan iz mainstreamovskega založništva – v ZDA s strani Comics
Code Authority med letoma 1954 in 1989 tudi prepovedan –, se je kot sopotnik aktivističnih gibanj razvijal od sedemdesetih let minulega stoletja,
naposled pa je tržno nišo med bralci iz skupin LGBT zaznalo tudi komercialno založništvo.
Stripovskemu liku Northstaru z repertoarjem nadčloveških kvalitet iz Marvelove serije X-Men, denimo, od leta 2012 dnevi teko v zakonu s Kylom
Jinadujem, ki je, mimogrede, temnopolt.
V tukajšnjem prostoru sta teme iz domen LGBT vpeljala v strip že pionirja avtorskega stripa Marijan Amalietti in Kostja Gatnik, med mlajšimi
avtorji jih je najti v opusih Iztoka Sitarja, Tomaža Lavriča, Cirila Horjaka in gotovo še koga, po drugi strani pa ima Slovenija, v kateri je na znanih
referendumih ena manjšina ob indiferentnosti večine že dvakrat zatrla drugo, gejevskih avtorjev, ki bi pisali, risali in objavljali pretežno za bralce
iz kategorij LGBT, toliko kot, na primer, javno deklariranih istospolno usmerjenih politikov.
To vrzel je zapolnil prevod Super paradiža Nemca Ralfa Königa, ki je tako prvi zajetni stripovski album z gejevsko tematiko odkrito gejevskega avtorja
v slovenščini.
Prebrali ste 242 od 587 besed, več lahko preberete v tiskani izdaji.
Vojko Urbančič, Delo
Super paradiž Ralfa Königa je prvi stripovski album z gejevsko tematiko odkrito gejevskega avtorja v slovenščini.
Škuceva zbirka Lambda se je odprla deveti umetnosti. Kot 118. naslov v njej je izšel Super paradiž nemškega scenarista in risarja stripov
s petintridesetletno avtorsko kilometrino Ralfa Königa, prvi zajetni stripovski album z gejevsko tematiko odkrito gejevskega avtorja v slovenščini.
Domačih nimamo.
Gejevski strip je samostojen žanr z lastnim razvojem. Kot subkulturni fenomen, pregnan iz mainstreamovskega založništva – v ZDA s strani Comics
Code Authority med letoma 1954 in 1989 tudi prepovedan –, se je kot sopotnik aktivističnih gibanj razvijal od sedemdesetih let minulega stoletja,
naposled pa je tržno nišo med bralci iz skupin LGBT zaznalo tudi komercialno založništvo.
Stripovskemu liku Northstaru z repertoarjem nadčloveških kvalitet iz Marvelove serije X-Men, denimo, od leta 2012 dnevi teko v zakonu s Kylom
Jinadujem, ki je, mimogrede, temnopolt.
V tukajšnjem prostoru sta teme iz domen LGBT vpeljala v strip že pionirja avtorskega stripa Marijan Amalietti in Kostja Gatnik, med mlajšimi
avtorji jih je najti v opusih Iztoka Sitarja, Tomaža Lavriča, Cirila Horjaka in gotovo še koga, po drugi strani pa ima Slovenija, v kateri je na znanih
referendumih ena manjšina ob indiferentnosti večine že dvakrat zatrla drugo, gejevskih avtorjev, ki bi pisali, risali in objavljali pretežno za bralce
iz kategorij LGBT, toliko kot, na primer, javno deklariranih istospolno usmerjenih politikov.
To vrzel je zapolnil prevod Super paradiža Nemca Ralfa Königa, ki je tako prvi zajetni stripovski album z gejevsko tematiko odkrito gejevskega avtorja
v slovenščini.
Prebrali ste 242 od 587 besed, več lahko preberete v tiskani izdaji.
Re: Članki o stripu v naših časopisih
Recenzija Zlatka Galla o albumu Alema Ćurina List vode - Atlantida
Genijalni ilustrator i stripaš s margine
http://www.jergovic.com/ajfelov-most/ge ... s-margine/

Genijalni ilustrator i stripaš s margine
http://www.jergovic.com/ajfelov-most/ge ... s-margine/

Re: Članki o stripu v naših časopisih
V sredo, 24. februarja, si lahko v novih Pogledih
preberete recenzijo Julesovih Partizanov.
http://www.pogledi.si/knjiga/vrnitev-odpisanih

preberete recenzijo Julesovih Partizanov.
http://www.pogledi.si/knjiga/vrnitev-odpisanih


