V sredo, 15. oktobra, si lahko v novih Pogledih preberete intervju
s Kostjem Gatnikom ob njegovi sedemdesetletnici. Pogovarjala se
je Patricija Maličev.
Upam, da ne bom zdajle kakšnega kozla ustrelil, pišem čisto iz glave .
Oboje je pravilno
Lastna imena oz. samostalniki, ki se v imenovalniku končajo z -a, se načeloma oz. v osnovi sklanjajo po 1. ženski sklanjatvi oz. po 2. moški sklanjatvi (v konkretnem primeru, kakor praviš tilitili, Hanne in Barbere).
Se pa lahko taka lastna imena sklanjajo tudi po 1. moški sklanjatvi (v konkretnem primeru, kakor je v recenziji, Hanna in Barbera).
Slovnično je oboje v redu in stvar proste izbire. Sem pa sam pristaš slednje izbire, ker se tudi moje ime konča na -a, in imam raje, da se ga sklanja po ''moški'' sklanjatvi kot po ''ženski''.
Jaz delam bolj po občutku in mi je ženska bolj všeč. Mislim sklanjatev. Bolj paše v uho kot moška. Si ne morem zamislit, da bi rekel (pravilno slovensko seveda) Jake ni bilo. Kakor pa Jaka ni bilo. Itak po domače rečem Jaketa ni blo. Najbrž smo -ta na koncu dodali, da bi pomoškili žensko sklanjatev. Mi je pa razumljivo, da Ninelu bolj paše moški....eeeee......moška sklanjatev. Njemu so itak vse sklanjatve iste - imenovalnik. Npr:
- to je pica
- pica ni bilo
- pivo paše k pica
- gremo na ena pica
......
Pica je ženskega spola, zato se sklanja po ženski sklanjatvi, Ninel pa živi v čudnih krajih, saj vemo. Racman Jaka, Joseph Barbera in podobni, so osebe moškega spola (čeprav se končajo na -a), zato se jih sklanja po moški sklanjatvi. Čeprav bi bila ženska sklanjatev tudi pravilna, je moška v teh primerih bolj naravna.
Portret Tomaža Lavriča: Cesar je nag – in ima mozolj na riti
Špela Standeker
Dnevnik, 14. november 2015
Tomaž Lavrič je najboljši slovenski stripovski avtor, čigar delo je cenjeno doma in v tujini. Ta teden je prejel medaljo za zasluge, ki mu jo je predsednik republike
Borut Pahor podelil za izjemen prispevek na področju slovenske ilustracije, karikature in stripa. Prihodnji teden pa bodo v Cankarjevem domu odprli tudi razstavo
Čarobni jezik stripa: Tomaž Lavrič.
Tomaž Lavrič (1964) sodi v generacijo slovenskih stripovskih ustvarjalcev, ki so se začeli stripu resneje posvečati sredi 80. let prejšnjega stoletja, v okviru tako
imenovanega Mladininega kroga. Avtorji so razvijali individualne likovne stile, skupno pa jim je bilo to, da so se ukvarjali z aktualnimi, družbeno političnimi temami.
Lavrič pojasnjuje: »Mladina je bila od nekdaj angažirana in kritična politična revija in tam se pač ni dalo objavljati plehkih superherojev. Tako nam je prešlo v kri,
da je pravi strip pač tak – angažiran in kritičen.«
Aktualen, prodoren, duhovit
V tem duhu je začel Lavrič leta 1988 ustvarjati tudi časopisni strip Diareja, ki danes sodi med najbolj prepoznavne stripe pri nas. Diareja je v svoji zasnovi pasični
strip (vsebuje niz zaporednih, med seboj povezanih kadrov), edini lik, ki se pojavlja v stripu, pa je po likovni zasnovi minimalističen in zreduciran na najosnovnešje
poteze. Izrisan je z mehko črto, je vizualno asketski in izrazno dovršen. Kar zadeva likovno plat, Lavrič kot vir navdiha omenja Čarovnika iz Ida Branta Parkerja,
Charlesa M. Schultza in njegov strip Peanuts ter italijansko animirano serijo La Linea Osvalda Cavandolija. Omenjene »reference« pa je Lavrič predelal na povsem
svoj način in tako ustvaril edinstven in samosvoj lik. Zanj je prejel nagrado zlata ptica (1989) in nominacijo za nagrado Prešernovega sklada (2004).
Dober politični strip, pravi, mora biti »aktualen, prodoren, duhovit. Tudi nesramen. Z jasno poanto. Vedno na strani šibkih. Pokazati mora, da je cesar nag. In da
ima mozolj na riti.« Na vprašanje, kako se po sedemindvajsetih letih še vedno ni naveličal tem, povezanih z domačo politično sceno, pa odgovarja: »To je nekakšna
žajfnica, z vedno istimi zapleti na vedno nove načine. Saj nisem tako vpet v politiko, kot se morda zdi. Bolj se počutim kot kak ljubiteljski naravoslovec, ki od daleč
spremlja vedenje ptic ali recimo pavijanov v naravnem okolju. Pa vendar, ne pozabimo, ti pavijani krojijo naše življenje.«
Prvega ne pozabiš nikoli
Poleg Diareje je Lavrič tudi avtor številnih stripovskih albumov, ki so raznoliki tako po likovni kot vsebinski plati. Avtor tokratne študijske razstave in kataloga dr. Jure
Mikuž je zapisal, da je Lavričev »izraz včasih pripoveden, realističen, drugič konstruktivistično abstrakten, včasih nežen in liričen, drugič jedek in zafrkljiv«. Črpa iz
raznih elementov vizualne kulture in »gradi samo zanj značilno virtuozno likovno govorico s številnimi spreminjajočimi se obrazi«.
Iz obširnega opusa je težko izbrati vrhunce, kljub temu pa je nemogoče zaobiti Lavričev stripovski album prvenec Rdeči alarm, ki ga je izdal leta 1996. Dopolnjen
ponatis je sledil leta 2010, za katerega je avtor ustvaril tudi nov strip z naslovom P.S. Na Rdeči alarm je Lavrič še vedno čustveno navezan: »Prvega ne pozabiš nikoli,
a ne? Poleg tega Rdeči alarm govori o moji mladosti, o časih in krajih in ljudeh, ki sem jih poznal. Uporni mulci v socialistični sivini odkrijejo punk, glasno in grobo
muziko, ki odlično odrazi njihovo jezo in frustracije.« Čeprav je prepričan, da je zgodba končana, pa ima še nekaj drobnih idej, če bo še kak ponatis, nekakšen P.P.S.,
nekaj kratkih, enostranskih opomb pod črto. »Nujno bi bilo recimo omeniti še heavy metal subkulturo iz osemdesetih, 'zaklete sovražnike' punkerjev. Pa kakšno disko
sceno.«
Moja država, moja generacija
Posebno mesto v Lavričevem opusu ima tudi stripovski album Bosanske basni, s katerim je ustvaril ostro kritiko dogajanja med vojno v Bosni in Hercegovini ter s tem
tudi enega redkih stripovskih albumov, ki je na verodostojen način izrisal tragiko vojne na Balkanu. Album je bil preveden v italijanščino, španščino in hrvaščino, Lavrič
pa je zanj prejel številne pomembne nagrade, med drugim grand prix na mednarodnem festivalu Comics Festival v Sierri (Švica) in srebrnega leva, ki ga podeljuje Comic
Strip centre v Bruslju – gre za najpomembnejšo belgijsko stripovsko nagrado. »To je bila moja država, moja generacija, in vojna, posebno tako okrutna vojna, tako blizu,
me je pretresla. In to zlo, ki se je prebudilo v ljudeh, me je fasciniralo. Pa fantje pri nas na Mladini so drveli po bojiščih, pisali, fotkali, se vračali z neverjetnimi
zgodbami. In potem so v Sarajevu ubili našega Iva Štandekerja. Rad je imel stripe, bil je naš mentor in prijatelj in največji fen in brez njega smo se potem počutili
kot sirote.Vse to je sprožilo risanje tega albuma. Najbolj Ivo. Ta strip je bil posvečen njemu.«
Za ljudi, ki ne berejo stripov
V tem nepopolnem izboru Lavričevih stripovskih albumov je treba omeniti vsaj še album Slepo sonce, ki izstopa tako po vsebinski kot likovni plati. Z jasno, ekspresivno
risbo, ki je zreducirana na črno-bel kontrast, je avtor brez odvečnih potez poustvaril svet teme in luči in hkrati osvetlil celo mavrico človeških značajev. Neizbežna
apokalipsa mu je služila zgolj kot ozadje, na katerem se odigrajo intimne drame junakov, veličasten opis konca sveta pa dopolnjuje tudi poetični jezik. Slepo sonce je
bil zelo oseben, intimen projekt: »Vanj sem vložil veliko dela, veliko sebe. To je strip, ki bi ga rad ponudil tudi ljudem, ki sicer ne berejo stripov. Da jim pokažem,
da je strip lahko tudi drugačen, da lahko sodi med resne umetniške prakse.«
Avtor, uganka
Ne glede na prepoznavnost Diareje in dejstvo, da je Lavrič eden najbolj dejavnih slovenskih stripovskih ustvarjalcev, pa avtor sam ostaja uganka. Ne mara soja
žarometov, nerad daje intervjuje, ob tem pa svoja dela podpisuje z različnimi imeni. Njegova distanca do medijev je očitna tudi v dokumentarnem filmu Državljan
Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič Dušana Moravca, ki ga bo mogoče videti tudi na razstavi. V njem se Lavrič sploh ne pojavi, namesto njega pa spregovorijo ljudje,
ki poznajo njegovo delo. »Samoljuben sem toliko kot vsi ustvarjalci in potihoma me veseli, če se govori o meni in mojem delu. Tako smo za film našli kompromis,
ki mi ustreza – da sem, a me ni,« pove Lavrič in v smehu doda: »V filmu me sicer preveč hvalijo. Morali bi poiskati še kakšnega užaljenega politika ali kakšne
nevoščljive kolege, ki me skrivaj obrekujejo.«
Od torka razstava Čarobni jezik stripa: Tomaž Lavrič
Študijsko naravnana razstava Čarobni jezik stripa: Tomaž Lavrič, ki jo bodo odprli v torek, 17. novembra, v Galeriji Cankarjevega doma, bo predstavila vsebinske
sklope, ki uveljavljajo specifiko Lavričevega stripovskega jezika. Po besedah avtorja razstave dr. Jureta Mikuža so le mojstri stripa, kot je Lavrič, sposobni ustvariti
brezhibno medsebojno odvisnost in sodelovanje med podobo in besedo: obe se trudita za isto idejo, ki je nobena od njiju sama ne bi mogla podati tako učinkovito.
Diareja, TBC, Lovro Matič, Josip Visarionovič in še kdo (Delo, 17. 11. 2015)
Tomaž Lavrič, legenda stripa Njegov čarobni jezik ustvarjanja od nocoj v osrednji galeriji Cankarjevega doma Tomaž Lavrič ima priznane zasluge za narod. Minuli četrtek mu je predsednik očetnjave Borut Pahor podelil medaljo za zasluge, nocoj pa bodo njegovo delo z razstavo Čarobni jezik stripa predstavili v osrednji galeriji Cankarjevega doma. Deveto umetnost čara že zelo dolgo; doma riše in piše stripe domala tri desetletja, nekaj več kot polovico kariere objavlja tudi v mednarodnem, pretežno francoskem prostoru.