VigeVageKnjige

[macon]

Odpiram novo temo o izdajah in vsem povezanim z založbo VigeVageKnjige.

https://i.ibb.co/Qvz3KP0/01.jpg

[macon]

Richard McGuire: Tukaj (2021)



Risoroman govori o spominu kraja, ker je kamera fiksirana na eni točki, kadri pa na tej isti točki skačejo po času. Začne se v letu 2014 v dnevnem prostoru v katerem dominira kamin. Sama lokacija je lahko zvezna država New York, New Jersey ali Delaware na vzhodni obali ZDA (zaradi dialoga Nizozemca z domorodci v 17. stoletju, Nizozemci so poselili dele teh zveznih držav).



Prostorski kader je dvostranski, časovni odlomki so pa lahko tudi drobni izseki dvostranskega prizorišča. V odprti pripovedi skačemo od sto milijonov let in več nazaj pa do par stoletij v prihodnost. Stare čase pretežno ponazarjajo pejsaži menjajoče se narave, ki je milijone let nazaj prazna planjava, tisočletje nazaj pa gozdnato močvirje. V 18. stoletju se za sobo s kaminom zgradi danes zgodovinska zgradba, izvemo pa tudi, da je prostor s kaminom in pripadajoča zgradba nastal na začetku 20. stoletja. Likovnost je perfektna, mehke barve se menjajo glede na letne čase in dele dneva, občasno prostor naseljujejo liki, ki med sabo tudi neobvezno komunicirajo.

Vsebina mi je preveč neobvezna in ničesar ne zaostri ali izostri. Stripovske sekvence so največ po par odprtih kadrov, ki ponavadi začnejo kak banalen pogovor ali opazko, nadaljujejo se pa na več dvojnih straneh interiera dnevne sobe. Odveč so mi vse sekvence iz kvazi prihodnosti, ker so praktično vse klišeji znanstvene fanatike (na srečo jih ni veliko). Mogoče bi bile boljše prazne podobe meglic in krajin kot iz daljne preteklosti oziroma enigmatični namigi na drugačno organiziranost človeškega prostora ali nasploh z nečim ali nekom naseljenega zaprtega prostora. Brez kamina.



Kraj naseljujejo nevidni duhovi vseh, ki so prečkali ali naseljevali njegove koordinate in v resnici nikoli nič ne izgine, četudi je očem nevidno. Samo, da se na krajih v stoletjih dogodijo tudi za ljudi in bitja pomembne ter tudi na različne načine usodne reči in ni vse samo neobvezno kramljanje oziroma premiki skozi prostor.

Tehnični podatki na
https://vigevageknjige.org/knjigarna/tukaj

[Poli 78]

Macon, daj zgoraj v prvi post nalimaj še tole slikco vseh do zdaj izbranih stripov, da se takoj najde:
https://i.ibb.co/Qvz3KP0/01.jpg

[jang]

Zrihtal

[BuDi]

[BuDi]

SUMATRA, prvenec Katarine Šeme, je že v tiskarni. Nastavljamo še zadnje podrobnosti in določili smo način tiska, da bodo vse sivine v straneh prišle dovolj do izraza, ker je ključno, da je knjiga tudi v 3D taka, kot je na računalniškem zaslonu. Če bo vse po sreči, jutri zaženejo tiskarske stroje, mi pa lahko že objavimo, da bo Katarina prve izvode knjige podpisovala od 18h dalje na našem štantu na stripovsem sejmu Tinta v KinoŠiška. Knjiga bo obsegala 284 strani, format bo pa skoraj tak kot je Chaboutejev Sam, mehke platice z zavihkoma.

Gašper pa je konec minulega tedna oddal VAŠKE PTICE, nadaljevanje Mestnih ptic. Knjiga je trenutno v lekturi in uredniškem pregledu, sledilo bo par krogov popravkov, nakar bo šla v drugi polovici oktobra v tisk, da bo nared najkasneje za Slovenski knjižni sejem, ki se prične 23. 11. na Gospodarskem razstavišču. Tam kanimo en dan (bomo še sporočili, kateri dan točno) na našem štantu, ki bo letos obsegal 16m2, organizirati veliko podpisovanje naših avtoric in avtorjev, kamor bomo seveda povabili tudi Gašperja, ki bo ravno takrat praznoval tudi izid drugega dela svoje "ptičje" trilogije.

[žokač]

Nove bera za prihodnjo sezono:

[BuDi]

skrajšano obvestilo za javnost.

OBVESTILO PO PREJEMU ODGOVORA MZK NA PRITOŽBO REZULTATOV RAZPISA JAK RS
Minuli petek smo prejeli odgovor Ministrstva za kulturo na našo pritožbo na odločbo JAK RS o sofinanciranju naših izdaj za leto 2024.

Založba VigeVageKnjige je na razpisu za 8 sofinanciranih knjig prejela 55.000 eur subvencije, kar pomeni 6875 eur / knjigo. Upoštevajoč visoke cene tiskov smo se dogovorili lahko zgolj, da za isti denar izdamo 7, ne 8 sofinanciranih knjig.

Tudi namreč, če bomo mi založbo v primeru, da na EU razpisu Ustvarjalna Evropa ne bomo uspešni, prisiljeni zapreti, s tem taka kulturna politika ne bo rešila ničesar. VigeVageKnjige se bodo v zgodovino slovenskega založništva vpisale kot poskus primera dobre prakse, ki je spodletel, ker je bil sicer smel, a za slovensko kulturno politiko in domet njene domišljije prenaiven.

Kaj to pomeni za nas? Na podlagi prejetega odgovora je založba VigeVageKnjige prisiljena pomembno spremeniti svoj knjižni program za leto 2024, V V letu 2024 zaradi znižanih sredstev ne moremo izdati slovenskega prevoda risoromana Chrisa Wara Jimmy Corrigan, The smartest kid on Earth - prevajalsko in postavljalsko delo na knjigi, ki sta trajala od lanskega decembra, smo bili prisiljeni ustaviti. Knjiga novembra 2024 ne bo izšla. Pod vprašajem je še ena izdaja, ključno pa je pod vprašajem tudi nekaj pomembnih izdaj za prihodnje leto. Sistem, v katerem do srede junija ne moremo zapreti finančne konstrukcije za tekoče leto, je absolutno nesprejemljiv, saj v temelju ogroža delovanje založbe.

Jasno je, da bo založba poslej, če bo preživela, ključno odvisna od evropskega sofinanciranja svojih programov.
Anja Zag Golob,
glavna urednica,
VigeVageKnjige

Če kdo misli, da naj jih en k. gleda, če crknejo ob tem, da dobijo 7857 € nepovratnih sredstev za knjigo, ob tem, da knjižnice kupijo tudi 250 izvodov (Ariol) knjig, ki sploh niso poceni, si je sam kriv, ker "nima pojma".

[macon]

Bogato, ni kaj.

Modeli se učijo risati in izdajati stripe za ogromen državni denar na eno izdajo, cene imajo zasoljene in praktično nikoli popustov, vsi udeleženi morajo biti izgleda plačani kot pritiče srednjemu sloju. Prišli so brez predhodnih referenc, noben sploh ni vedel, kdo so ti ljudje. Še zdaj nihče ne ve, razen za izpostavljeno Anjo, ki pa je pesnica.

Na koncu pa domišljav diktat, češ kako smo POMEMBNI. Nekaj, kar poznam pri ostalih "pomembnih" Ljubljančanih več kot 25 let.

[BuDi]

Na koncu pa domišljav diktat, češ kako smo POMEMBNI. Nekaj, kar poznam pri ostalih "pomembnih" Ljubljančanih več kot 25 let.

Ob tem da Anja ni Ljubljančanka ampak je iz Slovenj Gradca.

Kakorkoli, pišejo, da ne morejo s takimi sredstvi vzdrževati dveh fizičnih trgovin in toliko redno zaposlenih kot jih imajo.

- Ob tem bi mogoče lahko videli v tujini in doma, da načeloma manjše založbe nimajo svojih fizičnih trgovin. Večina založb pri nas ima največkrat dejansko samo dva redno zaposlena (poznam primere štirih takih založb), največkrat lastnika in glorificirano tajnico oz. prodajnika, ki navadno skrbi tudi za skladišče in splet, če ta obstaja. Fibra s par 100 izdajami na leto je vsaj do nedavnega imela na redni plačilni listi Markosa + skladiščnika, kar je tam-tam.

[tilitili]

S takim denarjem na leto, bi bili pri Bumerangu na številki 120, zraven bi fasali vsaj en integral na kvartal, Vojkotu še par let ne bi bilo treba u penzijo, Lisec bi prevajal ko mutavi, pa vsake dve leti bi meli Bumerangov Festival!

Jebale jih subvencije in woke založniška politika.

[jang]

z eno besedo: tragedija

[BuDi]

https://vigevageknjige.org/knjigarna/ne-vsi-roboti

123 strani v mehki vezavi, subvencionirano, še vedno 26€

[macon]

Prebral sem Alison Bechdel: Dom za umret (Fun home).

Prevod naslova je zelo posrečen, ker gre ta biografijo avtoričinega odraščanja, njen oče pa je delal tudi kot pogrebnik in v stripu nastopa kar nekaj mrtvakov na parah. Strip se ukvarja s komplicirano dinamiko meddružinskih odnosov in predvsem podrobno predstavi avtoričinega očeta, ki je bil profesor angleščine, pogrebnik, dekorater in restavrator ter prikriti homoseksualec. S tem se avtorica naveže tudi na lastno spolno zorenje in odkrivanje lezbičnosti. Pripoved dobro teče, čeprav v počasnem ritmu, sigurno ima za jezikovno mojstrstvo zasluge prevajalec Pižama.

Nad likovnostjo nisem navdušen, čeprav sem bil takoj na začetku še manj in me je dobra literarnost pripovedi navadila tudi na šibko likovnost. Avtorica nima pojma, zakaj je linija in zakaj so črnine v čb stripu s poltonom, obrazna mimika drugače solidno narisanih karikiranih likov je pretežno mrtva. Američani so likovno pretežno zelo šibki v primerjavi s Francozi in nasploh Evropejci, čeprav imajo kaj povedati kot tudi v tem stripu. Bechdel je na nižjem nivoju kot je ameriški alternativni kanon devetdesetih (Clowes, Ware, Seth, Burns, brata Hernandez, Woodring, C. Brown), je pa njihova generacijska sodobnica. Založbi priporočam, da si ogleda pred tem naštete, čeprav je modno prebujensko izpostavljati avtorice in lgbtq. Nima pa umetniške vrednosti kot se jo pripisuje.

Tragedija v risotragedija na naslovnici je v zaključku pripovedi, ki ga ne bom izdal. Mlada Alison je odraščala kot pripadnica ameriškega srednjega sloja in ji v socialnem oziru ni bilo nič hudega. Socialne kritike v pripovedi ni. Pripoved sama ni pretenciozna in je prepričljiva.

Ocena bi bila solidna trojka od pet, predvsem zaradi res plastičnega lika očeta in same pripovedi.

[macon]

Prebral sem oboje Kranjčeve ptice in nisem navdušen.

V prvi mi je bila pripoved všeč, pripovedni loki s starim bolnim psom, dedkom in nezadovoljstvom z reklamnim risanjem so se mi fino dopolnili v učinkovit konec. Všeč so mi bile mestne vedute in tudi ptice kot vedno prisotni opazovalci.

V Vaških pticah me je spravljalo ob živce koroško narečje, Nemci in nemščina ter vse v zvezi z drugo svetovno vojno in trpljenjem s katerim se nisem poistovetil. Prav tako se nisem poistovetil z "ubogim" umetnikom v ustvarjalni stiski. V bistvu mi je všeč, da so ptice v naslovu, v stripih so pa opombe in dodatek (niso kak vezni člen in spodbujevalec dogajanja).

Vidim, da ima avtor metodo in pravilne proporce figure, stilistike pa praktično ni in nič svojega. Tako naj bi se risala "realistična figura", receptura izgleda ameriška. Figure so pretežno mrtve, izrazi na obrazih so mrliški. Postavitve strani z malo kadrov in teksta so zanimive in dihajo, vmes so vizualni premori, ko je kadrov in likov ter oblačkov teksta na eni strani več, postanejo strani pretirano monotone, čeprav se da tam potegniti več. Avtor se trudi s spreminjanji kota kamere in oblike kadrov, vendar preveč riše figure v srednjih planih, teže elementov so preveč podobne, namesto, da bi se občasno skoncentriral na detajl, scenografijo in igro svetlobe in sence, da bi popestril dialog.

Barve v Vaških pticah so še bolj ubite kot v Mestnih in to povsem brez potrebe, ker je več dogajanja v naravi, in bi bile barve v manj mestne sivine lahko kvečjemu bolj kontrastne namesto manj. Barvanje bi rabilo kako dodatno osvetlitev in zatemnitev in bi bilo takoj bolj zanimivo.

Krajnc ima enakomerno monotono linijo, poskusi naj prehajanje debeline iste linije in kako prekinitev. To in pa malo bolj izrazita barvna skala z osvetlitvami in zatemnitvami (ob istem ploščatem računalniškem barvanju) bi popravilo strip. Nisem razvil empatije do glavnega moškega verjetno avtobiografskega lika, ker liku manjka značaja. Značaj lika se ne razvije z nezavezujočim small talkom, ki naj bi bil prikaz realizma, je pa za katerokoli delo nezanimiv, če ga je veliko. Pod črto potegnjeno liki tudi pretirano jamrajo. Mestne ptice so mi dale več kot Vaške.