Stripovski izbor

[ninel]

Preden se zažene Tinta: smerokaz po stripovski ustvarjalnosti
Bralni seznam (slovenskega) stripa
https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/pr ... 1zju422PQw

Žiga Valetič / pisatelj, publicist, prevajalec, scenarist, grafični oblikovalec

Tomaž Lavrič: Rdeči alarm (Forum, 2010)
Gre za vrhunski in obenem šolski primer, kako iz osebnih izkušenj ter iz izkušenj ljudi, ki jih poznaš (ali si jih poznal), ustvariti Fikcijo z velikim F – novo zgodbo, ki bo na majhni zgodbi majhnih protagonistov prikazala mnogo širši čas in veliko družbeno gibanje, v tem primeru glasbeno oziroma pank. Lavrič je večinoma sam avtor svojih stripovskih zgodb/scenarijev, a čeprav se večina njegove fikcije naslanja na takšne ali drugačne pretvorbe zgodovine, je Rdeči alarm najbolj oseben, izpoveden in izkustven. To se preprosto čuti in to je začutil tudi francoski založnik, ki je nedavno izdal Alerte Rouge. In s tem še nič nisem povedal o sami risbi, ki je pač delo največjega sodobnega slovenskega likovnika, če smem biti stripovsko pristranski.

Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič: Alma M. Karlin, svetovljanka iz province (Forum, 2015)
Obsedenost s filmskimi biografijami ustvarjalk in ustvarjalcev, ki se je pri meni začela v osmem razredu osnovne šole s Formanovim Amadeusom, se je v tem tisočletju razširila na stripovsko polje. Pred kratkim (2015!) je Alma Karlin: svetovljanka iz province ponudila prvo zares temeljito stripovsko zgodbo o vrhunskem slovenskem umetniku, ki je bil – kar gre izdelku šteti v velikanski plus – umetnica! Scenarist Pušavec in risar Klemenčič sta zavzeto posegla v pomanjkanje tovrstne literature in začrtala pot za nove velike zgodbe, ki so sledile – od Cankarja do Ivana Roba in tudi drugih historično zanimiv glav. Njun strip je popoln v svoji nepopolnosti, toda film bi Almo težko upodobil bolje.

Eric Dooker: Flood! (Dark Horse Books, 2007)
Naj bo tretji strip »tuj«, sem si rekel, čeprav je v vse daljši vrsti odličnih del skoraj nemogoče narediti tako krut izbor. Nihal sem med Brodeckovim poročilom, Medeno kožo in Na božjastni poti, na koncu pa se mi je v roke zalepila Flood! (Poplava!), ki je ni treba prevajati, saj razen v odlični spremni besedi in v dodanem intervjuju (k navedeni izdaji iz leta 2007) nihče ne govori. Zgodbo o velemestni samotnosti in odtujenosti bi težko bolj verodostojno upodobil kdo drug kot stripar (mogoče pesnik ali pesnica?), toda Eric Dooker to naredi s skrajno likovno poetiko dvobarvne praskanke. Navdih je črpal pri legendarnem flamskem grafiku Fransu Masereelu in njegovih lesorezih iz časov industrijskega razcveta mest (The City). Obe zgodbi pripovedujejo podobe, kar dokazuje, da so striparji lahko vsi »domači« in da nobeden ni "tuj".

Ivan Mitrevski / ilustrator in stripar

Tanja Komadina: Zakaj se psi vohajo? (Forum, 2017)
Čeprav to ni najbolj informativna knjiga o vedenju psov, je skoraj zagotovo najbolj zabavna. Odgovor na naslovno vprašanje dobite v stripu, ki je narejen po istoimenski ljudski basni. Tanja je strip mojstrsko izrisala ter nam s svojo humorno risbo in jezikovnimi domislicami približala starodavno ljudsko basen. Strip je namenjen predvsem otrokom in je izšel v zbirki Ta ljudske v stripu. Posebnost te zbirke, ki v stripovski obliki prinašajo ljudske pripovedke in basni, je tudi izvirno oblikovanje. Privlačen manjši format vsebuje velike kadre, ki velikokrat segajo čez celo stran, zato lahko vse ilustracije pridejo do izraza, da se majhne oči lahko napasejo. Najbolj inovativna stripovska zbirka pri nas.

Liv Strömquist: Prepovedani sad (VigeVageKnjige, 2018, prev. Mita Gustinčič Pahor)
Težko je narisati zabaven strip, še veliko težje strip, ki je obenem zabaven in poučen. Avtorici je uspelo ravno to. Osnovno vprašanje stripa je ženski spolni organ – kaj je to? Ne dvigujte obrvi prekmalu. Vzemite raje strip v roke. Gotovo se boste naučili česa novega, saj nas strip z osnovnim vprašanjem v mislih popelje na dolgo pot neverjetnih domnev, čudaških teorij, trapastih vraž in kolosalnih zgodovinskih zmot. A ne smejmo se prednikom prekmalu. Nekatere zmote in predsodki so tako globoko zakoreninjeni, da še danes vztrajajo. Strip za naš čas. In komu je sploh namenjen tak strip? Moškim? Ženskam? Mladini? Odraslim? Odločite se sami.

Lewis Trondheim, Joann Sfar, Manu Larcenet: Graščina – Zlati časi. (Graffit; Stripolis, 2020, prev. Izar Lunaček)
Graščina je razvejana trdnjava, polna neverjetnih pošasti. V resnici gre za nekakšen zabaviščni park, kamor v upanju na slavo in bogastvo srečo hodijo skušat številni pustolovci. Redki resda odkrijejo zakladek in jim uspe najti izhod iz graščine, večina pa jih s premoženjem vred konča v grajskih blodnjakih, kjer jih pokončajo številne zelo domiselno narisane grajske kreature. Veliko heca, veliko akcije in morda zraven še kak nauk za pozornega bralca. Kaj je ena največjih odlik tega stripa? To, da bodo v njem uživali tako otroci kot odrasli, tako ljubitelji fantazijske literature kot vsi drugi. Priporočam za skupinsko branje.

Katja Štesl / stripovska kritičarka in članica uredniške ekipe revije Stripburger

Nicolas Presl: Sin očeta medveda (Stripburger/Forum Ljubljana, 2016)
Presunljiv stripovski roman brez besed je delo francoskega avtorja, ki se je specializiral prav za neme stripe. Gre za eno njegovih zgodnejših del, v katerem z distinktivno ekspresivnimi črno-belimi risbami pripoveduje o družinskih odnosih, pogojevanju družbene sprejemljivosti ter sobivanju človeka in živali. Strip omogoča nadvse raznolike interpretativne pristope in spodbuja čustveno vključenost bralca, predvsem pa je pomemben kot izvrsten primer za utemeljitev tematske neomejenosti stripovske forme in uveljavitev njenih umetniških potencialov.

Gunnar Lundkvist: Klas Katt (Stripburger/Forum Ljubljana, 2013, prev. Danni Stražar)
Klas Katt je serija stripov švedskega striparja, prežetih z melanholično milenijsko apatijo, ki deluje na dveh ravneh – po eni strani gre za pristno občutenje odtujenosti v nič kaj prikladnem sodobnem svetu, a obenem tudi za posmehljivo distanco do te nove oblike svetobolja. Glavni lik je osamljen maček žalostnega obraza, likovno razmeroma preprosto, a nadvse učinkovito upodobljen na večinoma ploskovitih črnih ozadjih. Kljub dialogom je strip precej tih, njegova poglavitna izrazna moč je v specifičnem ozračju absurdistične resignacije, ki jo je mogoča premagati le s smehom.

Christophe Chabouté: Sam (VigeVageKnjige, 2018, prev. Katja Šaponjić)
Brezmejnost človeške domišljije, mitski načini razlaganja sveta in pomenska večplastnost besed, ki jo lahko razbere zgolj vedoželjno, a tudi institucionalno nepopackano bitje – avtor z likom samotneža ugodi fantaziranju o tem, kako bi videli svet okoli nas, če ne bi imeli znanja, ki nam ukaluplja pogled. Toda kaj kmalu tej perspektivi tudi subtilno doda idejo, da tovrstno romantiziranje samozadostne (ne)vednosti ignorira goltajočo osamljenost, pravzaprav zavrženost, ki s tem sovpada. Delo pusti bralca grenko ganjenega ob spoznanju, da stvarnost ne more zadostiti radostnim pričakovanjem, s katerimi stopimo vanj. Strip je obenem tudi eden boljših zgledov za to, kako naj bi v stripovskem jeziku forma pomensko podpirala vsebino.

[BuDi]

matr kaj vse v sloveniji izdajamo.....

[ninel]

matr kaj vse v sloveniji izdajamo.....

Počakaj, da vidiš še druge anketirance.

[KGB]

Sto ljudi, sto čudi.

prav veliko novih bralcev pa pomoje s tem izborom ne bodo pritegnili.

[ninel]

Stripi, ki jih ne gre spregledati: od Bosanskih basni do Človeka gore
Drugo poglavje predlogov v sklopu Bralnega seznama (slovenskega) stripa
https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/st ... ore/537699

Izar Lunaček / stripar in filozof

Tomaž Lavrič: Bosanske basni (Buch, 2014)
Čista klasika slovenskega stripa, ki je postala tudi prva izvozna atrakcija, ko je francoski prevod požel kup nagrad na tamkajšnjih festivalih; jezikovni babilon jezikov bivše juge in zahodnjega čebljanja vojakov združenih narodov ter tujih novinarjev, ki so se v devetdesetih mešali na balkanskem bojišču; hommage mrtvemu Mladininemu novinarju in kurilcu slovenske strip scene Ivu Štandekerju, ki se v eni epizodi skupaj z Ervinom Hladnikom Milharčičem še živ potika po bošnjaških gozdovih; in obenem najboljši dokument bosanske vojne doslej – brez osladnosti, brez eksotike, surov, nemoralističen in poetičen.

Riad Sattouf: Arabec prihodnosti (LUD Literatura, Forum, 2016, prev. Barbara Pogačnik)
Eden najvplivnejših risoromanov zadnjih let, ki s komično risbo ležerno in obenem brutalno opisuje avtorjevo odraščanje med očetovim Bližnjim vzhodom in mamino Francijo. Otroški linči libijskih psičkov, ljubavni nasveti jebačkih normandijskih dedkov in koprnenje po orjaškem robotu v Damasku še nikoli niso bili tako zabavni in zadeli tako globoko.

Joann Sfar: Pascin (Forum, 2013, prev. Maja Meh)
Pariška medvojna boemijada se ljubi, slika, zapija in razpravlja o umetnosti v tem zgodnjem delu najbolj razvpitega francoskega striparja novega tisočletja. Opojno, pametno, spackano in čudovito lepo.

Veronika Šoster / pesnica in literarna kritičarka

Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić: Ivan Cankar: podobe iz življenja (MGML, Forum, 2018 (spremna beseda Ana Bogataj)
Strip prinaša Ivana Cankarja, kot ga še nismo videli. Avtorja se odločita za linearno pripoved o njegovem življenju, ki pa ni suhoparna, ampak predvsem osvobojena predsodkov in klišejev, zato to veliko figuro slovenske književnosti nariše predvsem človeško, z vsemi vrlinami in hibami vred. Črno-beli strip je razgiban, presenetljiv in vizualno poln inovativnih abstraktnih rešitev za dejanske dogodke. Čeprav se močno zanaša na tekst, ki prikaže prav vse zasebne in javne nianse njegovega življenja, je dovolj razrahljan in zračen. Spoštljiva in umetelna obravnava tako pomembne in pogosto zlajnane figure pa je zato še toliko bolj dragocena.

Lewis Trondheim, Joann Sfar, Manu Larcenet: Graščina – Zlati časi. (Graffit; Stripolis, 2020, prev. Izar Lunaček)
Graščina je odpuljena zgodba o grajski trdnjavi, kjer mrgoli nevarnosti in pošasti, in ima funkcijo zabaviščnega parka za junake in pustolovce. Za večino se naloga seveda konča nesrečno, kar je tudi namen njenega pohlepnega lastnika. Pričujoča kompilacija vsebuje najbolj zabavne in odštekane dogodivščine pisane družbe, in čeprav s svojo risbo deluje precej razigrano otroško, bo tudi iz odraslih izvabila krohot. Pravzaprav je Graščina žlahtna parodija vzvišenega viteštva. Slastno!

König, Ralf: Prototip (VigeVageKnjige, 2014, prev. Anja Golob)
Da se salve smeha ne bodo polegle, pa bo poskrbel Prototip, bizarni risoroman o božjem stvarjenju človeka in vseh neprilikah, ki se zgodijo ob tem. Naslovni prototip je seveda Adam, ki je bogov poskusni zajec, bolj in manj posrečene domislice pa komentira kača, ki je čisto ogorčena nad celotnim dogajanjem in bogovim maličenjem človeka, ki je imel vendar tako krasne temelje, zdaj pa namesto filozofskih razglabljanj iz njegovih ust prihajajo le še nevzdržne hvalnice tistemu na višavah. Fascinantno dinamiko med tremi bibličnimi liki poganja obilica črnega humorja in ščepec zdrave žlehtnobe.

Žiga X Gombač / mladinski pisatelj in medijski multipraktik

Manu Larcenet: Blast (VigeVageKnjige, 2020, prev. Katja Šaponjić)
Blast sestavljajo štirje obsežni stripovski zvezki, ki v nadaljevanjih tvorijo dotikajočo se in kot bodalo ostro stripovsko zgodbo razpadajočega posameznika. Njihov avtor je z ustvarjanjem premagoval svoje duševne težave, kar se čuti na vsaki strani. Tako, kot je mogoče le skozi žanr stripa, so celovito boleče izražena občutja depresije, žalosti, stiske, malodušja, mračnosti, odtujenosti in splošnega neudobja. Blast bralca posrka v svojstveno atmosfero in zagotovo vpliva na njegovo počutje in dnevno formo. Sam sem ga prebral v hrvaškem jeziku, super zadovoljen sem, da so se ga Anja Golob in ekipa odločili izdati tudi v slovensjem jeziku.

Severine Gauthier/Amelie Flechais: Človek gora (VigeVageKnjige, 2019, prev. Katja Šaponjić)
Še en krasen izid, ki so ga uresničili pri založbi VigeVageKnjige. To je stripovska slikanica, ki nas odpelje na čudovito potovanje neizogibnega. Zgodba se v besedilu in ilustraciji dotika odhajanja in odraščanja. Dveh determinant, ki sta lastni vsakemu posameniku. Povsem jasno je, da so se ju v preteklosti lotevali mnogi umetniki. No, tandemu Gauthier/Flechais je uspelo najti neverjetno svež in globok pristop. Lirični in subtilni pristop o dedku in dečku je tako nežen kot usoden. Lep kot neusmiljen. Ter preprost kot globok. Strip lahko pestujemo več ur, medtem ko odkrivamo dovršene likovne detajle, ki enkratno sovpadajo z zgodbo. Vsekakor gre za primerno branje tako za odrasle kot za mulce.

Žiga X Gombač/Jaka Vukotič: Znamenitni (Rokus Klett, 2020)
To je čisto nov strip, ki je pravkar prišel na police domačih knjigarn. Na enem mestu združuje 30 zgodb znamenitih ter imenitnih ljudi, ki so živeli in delovali na ozemlju Slovenije in so s svojim življenjem ter delovanjem premikali meje in pustili pečat. Tandem X Gombač in Vukotič sta poskrbela, da zgodbe niso puščobne, temveč so prežete s humorjem in nepričakovanimi detajli. Strip tako mlajši kot nekoliko starejši generaciji na zabaven način odkriva našo zapuščino, ki jo je nekoliko že najedel zob časa.

[BuDi]

Žiga X Gombač je res skromen.

[ninel]

Žiga X Gombač je res skromen.

Ampak je res. Lahko bi na vsa tri mesta uvrstil svoje stripe, pa se je odločil samo za enega.

[ninel]

Tolpa mladega Ješue kot "fikcija, bolj resnična od Biblije" in drugi stripovski predlogi
Tretje poglavje predlogov v sklopu Bralnega seznama (slovenskega) stripa
https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/to ... ogi/537960

Gašper Rus / risar stripov in ilustrator

Jason Lutes: Berlin (Založba ZRC, 2019, prev. Jakob Rotar, spremna beseda Oto Luthar)
V tej monumentalni trilogiji ameriški stripar Jason Lutes slika življenje v nemški prestolnici v usodnem zgodovinskem trenutku: zadnjih letih Weimarske republike oziroma tik pred nastopom Tretjega rajha. Skozi doživljaje osrednjih protagonistov, mlade umetnice Marthe in zagrenjenega novinarja Kurta, ob njima pa še pisane množice stranskih likov, avtor izrisuje prepričljiv portret predvojne metropole v vseh njenih socialnih, političnih, verskih, narodnostnih, poklicnih, generacijskih in subkulturnih niansah. Ob branju tega izvrstno izrisanega, spisanega, kadriranega in tempiranega stripa boste zgodovinsko katastrofo, ki se proti koncu vse bolj napoveduje, občutili z osebno prizadetostjo, kakršne ob prebiranju suhoparnih zgodovinskih knjig morda še niste doživeli.

Riad Sattouf: Arabec prihodnosti (LUD Literatura, Forum, 2016, prev. Barbara Pogačnik)
Riad Sattouf, francosko-sirski stripar podoživlja svoje otroštvo konec 70-ih in v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja, razpeto med domovino svoje mame (Francijo) in očeta (Sirijo). Odlično nam predstavi zbeganost in fasciniranost otroka, ki izmenično prestopa med okolji, ki sta v razvitosti in kulturi tako daleč narazen, kot bi ne bili z istega planeta. Uspeva mu, da vseskozi ohranja pogled otroka: ta je radoveden, iskren, do vsega odprt in neobsojajoč. Avtor je po duši humorist, po likovnem izrazu pa karikaturist; pri dogodkih večinoma izpostavlja njihovo zabavno plat, ljudi riše v njihovi človeški nepopolnosti, tako v prvem kot drugem pa se ne boji politične nekorektnosti. In čeprav ne skriva, da je bilo z domovino svojega očeta, kakršno je spoznal kot otrok, marsikaj narobe, ni njegov ton nikdar pokroviteljski ali islamofoben.

Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec: Meksikajnarji (UMco, 2006 – 2016)
Zoran Smiljanić, v navezavi z različnimi soscenaristi, zadnja leta izdaja stripovske albume kot po tekočem traku. Čeprav je od zadnjega zvezka Meksikajnarjev izdal že tri nove naslove, se velja vrniti k temu grafičnemu romanu v petih knjigah, ki je po obsegu ter količini vloženega časa, truda in študija prejkone njegov magnum opus. Zgodba o slovenskih fantih, ki so se sredi 19. stoletja pridružili najemniški vojski, ki je v daljni tuji deželi uveljavljala interese velesil, resda ni brez pomanjkljivosti; zlasti naivno realistična risba na nekaterih mestih izpade nekoliko komično, toda v svojem jedru je strip zdrav. Prava izbira, če se vam zahoče odličnega stripovskega razvedrila, ki je napeto, ganljivo in katarzično, poleg tega pa stoji na verodostojnem zgodovinskem ozadju.

Iztok Sitar / ilustrator, stripar in karikaturist

Tomaž Lavrič: Tolpa mladega Ješue 1– 3 (Buch, 2017 – 2019)
Vse se je začelo nekega večera na obali Galilejskega jezera. Skupina mulcev je sedela ob prasketajočem ognju, pekla pravkar nalovljene ribe in se nalivala z ukradenim vinom. In bolj ko je po suhih najstniških grlih teklo sladko vino, bolj je tekel pogovor. Od punc do politike. In krivične družbe. Mladi žurerji so bili Simon, Andrej, Jakob, Janez, Filip in Ješua. Jezus in njegovih prvih pet apostolov. Tako se je v neki pijanski noči zgodila revolucija, ki je spremenila svet. Fikcija, bolj resnična od Biblije. Eden najbolj zamolčanih in eden najboljših evropskih stripov zadnjega desetletja.

Ute Helmobold: Jezdec (VigeVageKnjige, 2018, prev. Mojca Kranjc)
Čez dan je močno viharilo in zvečer se je vihar razbesnel, tramovi v hiši so pokali, kot da bo vsak hip odneslo streho, v daljavi se je slišalo bučanje valov in ječanje nasipov, šimel pred hišo je rezgetal, kot da ga koljejo. Gospodar je skočil na konja, ki se je povzpel na zadnje noge in se zapodil v noč proti morju. Avtorica stopnjuje napetost z vedno bolj nervozno in dinamično linijo, dolgočasna in pusta pokrajina se spremeni v grozečo močvirno gmoto, razbesneli valovi se kot v smrtnem krču dvigajo k temačnemu viharnemu nebu, dokler se ne zlijeta skupaj in na koncu ne ostane več ničesar. Razen tega strastnega stripa, nabitega s čustvi in erotiko, o boju človeka z naravo.

Chrostophe Chabouté: Sam (VigeVageKnjige, 2018, prev. Katja Šaponjić)
Sam z obema rokama prime slovar, ga vzdigne nad glavo in spusti na mizo, tako da se odpre na poljubni strani. Zamiži in se s prstom dotakne strani v knjigi. Počasi odpre oči in z otroško radovednostjo pogleda, na katero besedo je položil svoj kazalec. Prebere opis gesla in se prepusti sanjarjenju o pričujoči besedi, pa naj bo to enokaličnica, konfent, podologija, vila, džoging ali farsa. To je njegova večna igra, boj proti času in hkrati boječe hrepenenje po zunanjem svetu, v katerem se pojavljajo pričujoči pojmi in ki ga ni še nikoli videl. Strip o osamljenosti in domišljiji, ki se bere v samoti in tišini in pri katerem čas ne obstaja. Strip, ki je čista poezija.

Marijan Pušavec / avtor

Tomaž Lavrič: Rdeči alarm (Forum, 2010)
Prvi verziji, izšli l. 1996 v samozaložbi, je stripovski mojster v novi izdaji dopisal&dorisal poročilo o stanju stripovskega protagonista in drugih herojev iz ljubljanske pank scene dobro desetletje kasneje. Ker generacija slovenskih pisateljev, rojenih v 60ih letih prejšnjega stoletja, ni zmogla ustvariti generacijskega romana, ga je narisal&napisal Lavrič. Le ko sem s tabo misli so jasne le ko sem s tabo alarm ugasne! so ljubezenski verzi pank benda Rdeči alarm, ki zmorejo bodriti današnje skoraj šestdesetletnike v času pozabljenih in razprodanih iluzij še danes.

Zoran Smiljanić: 1943 (Mladina, 1999, Strip.art, 2017)
Spregledana Smiljanićeva zgodba iz druge svetovne vojne na Slovenskem nikoli ni izšla kot samostojen album. V maniri avtorjevega priljubljenega režiserja vesternov Sama Peckinpaha in njegove legendarne Divje horde se Smiljanić posveti zgodovinopisno izpričani skupini izobčencev, švercerjev, ki sodelujejo tako s partizani kot z belogardisti in italijanskimi okupatorji in v skrbi za svojo rit in lasten dobiček ne šmirglajo nobene ideologije in nobenega boga. Ker premorejo avtentičen človeški ponos in občutek za čast, a niso ne za tardeče ne za tabele, v uradnem zgodovinskem spominu ne obstajajo.

Manu Larcenet: Brodeckovo poročilo (VigeVageKnjige, 2017, prev. Katja Šaponjić)
Čas v remek delu Manuaja Larceneta je povojni, kraj dogajanja pa je na francoskem podeželju, a bi bil lahko kjerkoli npr. na Češkem, Poljskem, na Slovenskem ... Vsaka patriarhalna skupnost ima svoje oblastne moške in svojo čredo prestrašenih in ubogljivih človeških ovčic, vsaka taka skupnost ima svojo temno skrivnost, največkrat povezano z ubojem ali žrtvovanjem nedolžnih prišlekov, tujcev, drugih, drugačnih (protagonistu risoromana je ime Anderer!). Mojstrska risarska roka, ki izrecno aludira na plejado slikarjev velemojstrov, ustvari mračno alegorijo človeških norosti, ki niso vezane na čas in prostor. In bralca konec koncev kljub tesnobi ne pusti v brezizhodnosti.

[ninel]

"Dober strip prikazuje svet precej bolj kompleksno, pa čeprav 'le' v črno-beli likovni govorici"
Četrto poglavje predlogov v sklopu Bralnega seznama (slovenskega) stripa
https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/do ... ici/538317

Bojan Albahari / prevajalec, urednik in kritik

Charles Burns: Črna luknja (Stripburger, 2021, v prevajanju)
Precej bizarna zgodba o nenavadni nalezljivi bolezni, ki napada samo najstnike in jim povzroča čudne in pogosto odvratne mutacije. Burnsova prepoznavna risba prispeva dodatno dozo tesnobnosti že tako neobičajni zgodbi, ki se vrti okrog neučakane najstniške spolnosti in ki se nadvse odkrito spogleduje s kritiko cenenega moralizma, kot je v času nastajanja stripa prevladoval na ameriški desnici. Danes je situacija ravno nasprotna: kako se bodo na kritiko obsedenosti s spodobnostjo odzvali sodobni slovenski dežurni dušebrižniki?

Posy Simmonds: Gemma Bovery (Stripburger, 2009, prev. Maja Novak)
Posrečena predelava Flaubertove klasike, ki je vzpostavila standard za avtoričine kasnejše stripovske romane z glavnimi junakinjami (kot sta Tamara Drewe in Cassandra Darke) in za malodane nov žanr. Avtorica se poslužuje spretnega kombiniranja ilustracije, proze, stripa in drugih, predvsem vizualnih intervencij, da bi ustvarila nekaj čisto novega in na trenutke še bolj literarnega. Delo je zgovorna priča oziroma dokaz, da je strip več kot vitalen in agilen žanr, ki ne potrebuje pretencioznih evfemizmov, da bi bralstvo prepričal v svoje izrazne in narativne sposobnosti.

Jason Lutes: Berlin (ZRC SAZU, 2019, prev. Jakob Rotar)
Lutes je kar dvajset let risal ta špeh in se izredno trudil, da bi bil karseda avtentičen. Preprosta, a učinkovita risba, ki jo podpirajo potrpežljivo prerisovane dejanske berlinske stavbe in lokacije, prikazuje nor in kompleksen splet življenjskih zgodb in okoliščin iz vseh slojev družbe v tridesetih letih 20. stoletja. Vzporedno z artdecojevskimi in velegatsbyjevskimi ekscesi berlinskih elit smo tako priča tudi tegobam najnižjih in najrevnejših Berlinerjev in Berlineric, vse skupaj pa deluje kot krasna velikonočna pletenica, v kateri je vsaka posamezna narativna nit nujni sestavni del te velike berlinske pripovedi, kakršne lahko porodijo samo urbana okolja. Posvečeno "urbi", namenjeno "orbi".

Katerina Mirović / kuratorica in urednica

Max Andersson: Pixy (Stripburger/Forum, 2006, prev. Matej de Cecco)
Pixy predstavlja eno najbolj izvirnih del stripovske literature, ki je navdihnila tudi režiserje za uprizoritev zgodbe na gledaliških odrih. Dinamično pripovedovanje zgodbe, obilica mračnega humorja in nenavadni glavni lik so glavne značilnosti tega stripa. Zgodba, ki se odvija v izmišljenem svetu pravzaprav pripoveduje o dogodkih, ki se bi lahko zgodili oz. se dogajajo za sosednjim vogalom. Srečamo se s pijanim, do zob oboroženim zarodkom, denarjem, ki prosjači, z recikliranimi telesi …

Gipi: Dežela potomcev (Stripburger/Forum, 2017, prev. Bojan Albahari)
Italijanski avtor Gipi, sicer bolj znan po barvitih akvarelnih stripovskih pripovedih, je v črni močno šrafirani risbi ustvaril mračni stripovski masterpiece. V postapokaliptičnem svetu, ob zastrupljenem jezeru polnem trupel, je Dežela potomcev, tistih, ki so preživeli katastrofo. Zgodba z ekspresivno risbo izpostavlja univerzalna vprašanja o življenju, človečnosti, identiteti …
"O razlogih in vzrokih, ki so pripeljali do konca, bi lahko napisali cela poglavja zgodovinskih knjig. A po koncu ni bila napisana niti ena knjiga."
Se bo isto zgodilo tudi nam?

Tomaž Lavrič: Slepo sonce (Stripburger/Forum, Mladina, 2004, uvodnik: Darko Macan)
Najbolj izstopajoč in izviren strip Tomaža Lavriča, ki je širšemu bralstvu bolj znan kot avtor Diareje. Poezija v geometrijski risbi, ob pogledu na katero je marsikateri ljubitelj mainstream stripa doživel živčni zlom, je sicer avtorjev najljubši lastni strip. Prav tako kot Gipi se tudi Lavrič v tem stripu loti ne tako oddaljene prihodnosti, ki prikazuje svet, ki drvi v neizogibno ekološko katastrofo. Če Dežela potomcev domuje ob vodi, se svet v Slepem soncu zaradi vplivov človeške civilizacije spreminja v puščavo. To nakazuje tudi risba, ki za razliko od mračne Dežele potomcev izžareva svetlobo, znamenje drugačnega konca. A prav tako kot Dežela potomcev pripoveduje eksistencialne zgodbe, zgodbe o ljubezni, upanju, brezupu, osamljenosti …

Arjan Pregel / slikar, pisatelj, ilustrator

Obstaja splošen, a povsem napačen konsenz, da je »vizualna doba«, v kateri živimo, nekaj vsem razumljivega, preprostega, enodimenzionalnega in manjvrednega od "kulture besede", iz katere se je menda razvilo celotno stvarstvo. Dobri stripi takšno predstavo zelo močno načenjajo.

Če vzamemo v roke bolj ali manj katerikoli strip Tomaža Lavriča (Rdeči alarm, Bosanske basni, Evropa, Tolpa mladega Ješue …), se o tem takoj prepričamo. Za pripomoček pri branju nam lahko pomaga tudi Čarobni jezik stripa, publikacija, v kateri se obsežno znanje umetnostnega zgodovinarja dr. Jureta Mikuža združi z virtuoznimi podobami Tomaža Lavriča. Peljeta nas na sprehod skozi zgodovino slikarstva, filma, psihoanalize in vizualne antropologije. Pravzaprav gre za odličen uvod v razumevanje sodobne vizualne kulture nasploh.

Drugo priporočilo: ženska, ki je bila rojena v Avstroogrski (Celju), z lastnim delom prepotovala cel svet, pisala v nemščini, skrivala Juda, zaradi česar se je zamerila rajhu, delovala v partizanih, kjer ji niso zaupali, in živela z drugo žensko, s čimer se je pač zamerila, komur se pred tem še ni. Umrla je v revščini in odrinjena na rob. Pri njej umestitve med "naše" in "vaše" povsem odpadejo. Podobno kot pri razvpitem (odličnem) stripu Persepolis, nam strip o Almi Karlin (avtorja Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič) jasno pokaže, kako so si povsem različne kulture in družbeni sistemi zelo enotni v tem, da samostojno (kaj šele samozadostno) žensko dojemajo kot grožnjo sistemu.

Za konec še eno priporočilo. Resda so stripi lahko zelo kompleksne celote, ki so namenjene pozornim odraslim bralcem, a sem ter tja ga le privoščite tudi otroku. Odličen je (pri nas v adaptaciji založbe VigeVageKnjige skoraj vsako leto z Zlato hruško nagrajeni) francoski strip Ariol (Emmanuel Guibert, Marc Boutavant). Spremljamo prigode mladega oslička, ki je ravno prav nagajiv in zvedav. V eni od epizod povsem v duhu časa načenja aktualne problematike. Recimo mami, ki ga pelje na cepljenje, razlaga o prijatelju, ki "je bil po cepljenju za vedno hrom, in to dva dni!"

Kakorkoli, osebno se mi kdaj zgodi, da imam na kolenih strip, iz televizije pa prihajajo besede politikov. Na eni strani torej manihejski boj svetlobe in teme, kjer sta dobro in zlo jasno postavljena, kjer se vedno najde junak, ki bo rešil vse, samo zaupanja ne smemo zgubiti vanj … a sam v takih trenutkih raje berem dober strip. Ugotovil sem namreč, da svet prikazuje precej bolj kompleksno in resnično, pa čeprav "le" v črno-beli likovni govorici.

[ninel]

"Verjetno smo vsi v hudi dilemi, katero Lavričevo delo priporočiti"
Peto poglavje predlogov v sklopu Bralnega seznama (slovenskega) stripa
https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/ve ... iti/538724

Zoran Smiljanić / stripovski avtor

Carlos Sampayo, José Muñoz: Bar Joe (Forum Ljubljana, 2018, prevod Mateja Seliškar Kenda)
Z velikansko zamudo, a nikakor ne prepozno, smo v slovenskem prevodu končno dobili kultni surovo poetični noir biser Joe's Bar (v izvirniku) dveh argentinskih avtorjev, ki sta v medij stripa prinesla kup estetskih in vsebinskih novosti. Risba je grobo kontrastna, liki so čudovito deformirani, karikirani in stilizirani, protagonisti pa vsakdanji ljudje, nepopolni, zlomljeni, melanholični in nesposobni, s svojimi skrivnostmi. Nekje spotoma, neopazno, so se jim zamajale in zrušile sanje. In zdaj so tu. V mračni beznici, imenovani Bar Joe. Kjer je atmosfera tako gosta, da jo lahko primeš v roke. Kamor hodijo ljudje iz mesa in krvi, ne pa papirnati stripovski junaki. In od koder se vije resnično življenje, ki izginja v dimu cigarete in izpareva v hlapih cenenega piva. Mojstrovina, vredna najboljših filmov Roberta Altmana.

Manu Larcenet: Brodeckovo poročilo (VigeVageKnjige, 2017, prev. Katja Šaponjić)
Zgodba o mali, izolirani sredini, vasici bogu za hrbtom, ki skriva kolektivni zločin. Ko vanjo zatava posameznik, ga naženejo, izdajo ali ubijejo. Če pa pride močnejši sovražnik, se ponižno podredijo in žrtvujejo, kar je pač treba žrtvovati. Strip odlikuje vrhunski grafizem, kjer mrzla, nema in zasnežena pokrajina popolno odraža turobno vzdušje in stanje duha v vasi. V grobih, mračnih ljudi, zavitih v debele, vlažne cunje, se zrcali njihova hinavščina, zloba in grožnja. Pa vendar se za vso grozo, nasiljem in brezizhodnostjo skrivajo tudi žarek spodobnosti, človečnosti in celo ljubezni, ki jih premorejo junak Brodeck in njegova družina. Risarski, scenaristični in tudi založniški triumf.

Tomaž Lavrič in Gorazd Vahen: Tolpa mladega Ješue 1-3 (Buch, 2017-2019)
Stripovska sveta trojica, ki jo sestavljajo albumi Čarodej, Zdravilec in Kralj predstavlja poskus ateističnega branja Svetega pisma. Strip se lahko meri z najbolj izpostavljenimi izdelki, ki so si drznili ubrati nekoliko bolj samosvoje, da ne rečem nepravoverno in neposvečeno branje legende o božjem sinu, ki je na križu trpel za naše grehe; na primer s Scorsesejevo kontroverzno Zadnjo Kristusovo skušnjavo, Russellovimi blasfemičnimi Demoni ali montypythonovo obešenjaško satiro Brianovo življenje, če Gibsonovega zmrcvarjenega Kristusovega pasijona niti ne omenjamo. Ne samo da se lahko meri, ampak je boljši od njih. Lahko smo hvaležni in ponosni na ta strip, ki bi moral biti na voljo vernikom v vsaki slovenski cerkvi. Amen.

Nejc Juren / prevajalec, glasbenik, stripovski scenarist in pisatelj

Tomaž Lavrič: Diareja (Mladina, 1988-1990)
Verjetno smo vsi v hudi dilemi, katero Lavričevo delo priporočiti. To ni jamranje, ampak hvaležnost. Tomaž Lavrič je z Bosanskimi basnimi in Rdečim alarmom posegel v vrhove evropskega stripa. Je izjemno duhovit in tankočuten pripovednik s skoraj neverjetnim likovnim razponom. Že samo dejstvo, da je avtor Tolpe mladega jezusa in Evrope tudi avtor malega črtnega stripa, ki že več kot trideset let komentira naš vsakdan z genialnimi šalami, bi nas moralo navdajati z nekim nacionalnim ponosom. Sicer ne vem, če se zbirke Diarej še dobijo v kakšni knjigarni, a zagotovo so na bolhi in v antikvariatih. Ljubljanski pankrti, šminkerji in darkerji iz osemdesetih let bi težko našli lepši spomenik.

Bastien Vives: Polina (Random House Children's Publishers, 2014)
Polina je nadarjena ruska balerina, ki pod težo prevelikih pričakovanj in odrekanj pobegne v Berlin in bolj ekperimentalne vode modernega plesa. Tudi Bastien Vives je avtor, pri katerem lahko enako občudujemo risbo kot zgodbo. Polinini plesni gibi so tako elegantni, da jo kar vidimo, kako se vrti pred nami. Hkrati pa je Polina poglobljena študija odraščanja hiper talentiranega dekleta, v kateri lahko marsikdaj čutimo tudi avtorja samega. Polina v slovenščino še ni prevedena, a je v hrvaščino in angleščino. Je bil pa Bastien Vives lani gost na ljubljanskem stripovskem festivalu Tinta, katerega obisk tudi letos toplo priporočam.

Bouletcoup.com
Strip je svoje mesto našel tudi na spletu. Še posebej mladi striparji imajo tu ogromno prostora za rast in eksperimentacijo, hkrati pa tudi hitrejši dostop do bralcev in njihovega odziva. Med kopico izjemnih internetnih stripov priporočam Bouletovega, ki izhaja že šestnajst let in je dostopen tako v angleščini kot v francoščini. Boulet je priljubljen francoski stripar, ki je med drugim narisal nekaj delov Graščine, njegov stripovski blog pa je humoren, iskren in tudi likovno zelo pogumen. Mogoče je najbolje, da na tem mestu kar podam enega svojih ljubših.

Maja Kastelic / ilustratorka

Bill Watterson: Calvin in Hobbes, vsi stripi (Založba Didakta)
Kratke pasice o vsakdanjem življenju res posebnega mulčka in njegovega prijatelja, ki ni namišljen, čeprav se morda zdi tako, so polne strašansko duhovitih opazk, filozofskih in političnih razmislekov, legendarnih izjav in domišljijskih manevrov, ki so nam vsem zelo blizu ali pa si vsaj želimo, da bi nam bili. Watterson je mojster, ki je (na srečo) vztrajal pri risanju kljub petim letom zavrnitev in povedal, da v resnici večina od nas ugotovi, kam smo namenjeni, šele ko prispemo – in kako zelo je za srečo pomembna igra.

Pénélope Bagieu: Neustrašne – Portreti neuklonljivih žensk (VigeVageKnjige, 2019, prevod Katja Šaponjić)
Penelope Bagieu je izrisala življenjske zgodbe tridesetih osupljivih žensk, ki so kljubovale okostenelostim, krutostim ter dozdevnim mejam mogočega ter za vse nas spreminjale svet na bolje. Branje je natančno in pretresljivo, obenem pa sproščujoče neposredno in duhovito.

Pablo Auladell: Izgubljeni raj (VigeVageKnjige, 2019, prevod Andrej Tomše)
Prelepe, dih jemajoče risbe tega risoromana te potegnejo v poetičen svet strašnega Miltonovega epa o najbolj zapletenih in temačnih silah človeškega in božjega. Za izjemno, večletno delo je bil Auladell nagrajen, kljub temu pa v uvodu skromno zapiše, da se zdi šele zdaj, ko je dokončal risanje, resnično pripravljen, da bi ga začel.

[ninel]

"Joj, samo tri stripe, saj ne mislite resno."
Šesto poglavje predlogov v sklopu Bralnega seznama (slovenskega) stripa
https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/jo ... sno/538800

Matej Kocjan – Koco / stripar, ilustrator in likovni pedagog

Gipi: Dežela potomcev (Stripburger/Forum, 2017, prevod Bojan Albahari)
Dežela potomcev je risarski in pripovedni presežek italijanskega strip mojstra Gipija (s pravim imenom Gianni Pacinotti) o temačnem potovanju dveh bratov po post apokaliptičnem svetu prihodnosti. Vznik novega družbenega reda, mutiranih ljudi, nečloveških odnosov, krvoločnih sekt in vladavine blaznosti so samo spremljevalni program osrednje teme zgodbe – odnosa med mladimi in generacijo njihovih staršev, ki so doživeli prehod iz stare normalnosti v novo družbo norosti. Slednji nastopajo kot enigmatične in nezaupljive osebe, ki svoje preteklosti ne razkrivajo ter jo molče odnašajo s sabo v grob. Njihovi otroci jih ne razumejo, se jim upirajo, izzivajo ... Strah pred lastnim potomstvom sili odrsale v vzgojo brez ljubezni, fizično izkoriščanje, laganje, zatiranje spominov, pisanja, učenja … Prihodnost kot svet kaosa, rezerviran za peščico preživelih, razkriva, da je odraščanje travmatičen proces ter nenehna bitka generacij za moč in prevlado, ki se neprestano odvija vseh družbah in časih, tudi tistih, ki jih še nismo doživeli …

Zoran in Ivan Smiljanić: Črni plamen (ZRC SAZU, 2020)
Pretresljivo poročilo požiga Narodnega doma v Trstu leta 1920 je avtorja Zorana Smiljanića tako prevzelo, da se je za letošnjo 100-letnico obeležitve dogodka odločil skozi obsežen stripovski album prikazati okoliščine te tragedije, ki je za vedno zaznamovala primorske Slovence. Zoranov sin Ivan je s svojim zgodovinarskim znanjem pripomogel, da strip Črni plamen presega dramatizirano rekonstrukcijo dogodkov, jih postavlja v širši kontekst časa ter podkrepi z izvirno slikovno dokumentacijo. Glavnina zgodbe se vrti okoli likov Josipa Furlana in Giuseppeja Pazzija, otrok istega mesta, ki z odraščanjem vse bolj postajata ujetnika lastne nacionalne identitete ter posledično politične ideologije, zaradi katere se zadnjič soočita skozi puškino cev … Ganljiv in poučen strip, ki presega golo zgodovinskost dejstev.

Peter Kuper: Kafka (Stripburger/Forum, 2020, prevod: Bojan Albahari)
Vsestranski strip eksperimentator in vulkan kreativnosti Peter Kuper v stripu Kafka predstavi zbirko kratkih in obenem manj znanih zgodb tega literarnega inovatorja, ki s svojim opusom še danes buri duhove in s svojo nenavadno perspektivo pripovedovanja zgodb izziva umetnike vseh panog. Kuperjev slog risbe – robat in kontrasten, podoben lesorezu – zajame bistvo grotesknosti Kafkovih likov, absurdnost prostora, v katerih se zgodbe odvijajo, in vzdušje, ki je do sedaj najboljši približek t. i. kafkovske situacije. Skratka – ena od bolj posrečenih literarno-stripovskih kreacij zadnjih let.

Pia Nikolič / kritičarka, raziskovalka, (radijska) moderatorka, soorganizatorka festivala Tinta

Kris Wilson, Dave McElfatrick, Rob DenBleyker: Cyanide & Happiness (HarperCollins, 2009)
Zbirka stripov, primerna za ljudi s specifično vrsto humorja in dobrim želodcem. Ti kratki pasični stripi so svoje domovanje sprva našli na internetni strani explosm.net, kjer so trije avtorji vsakih nekaj dni objavili (in še objavljajo) stripe, narejene iz treh do petih kvadratkov, včasih pa jih delno tudi animirajo. Likovno je strip minimalističen, ozadja so zgolj bele ploskve, osebe pa so sestavljene iz kroga za glavo, štirih črtic za okončine in enega kvadrata za trup. Njihova vsebina je delno družbenopolitično aktualna ali povsem vsakdanja, povezuje pa jih popolnoma nekorektni črni humor, ki namerno presega meje "dobrega okusa" ob obilici smrti, krvi in seksa.

Max Andersson, Lars Sjunnesson: Bosanski sploščenec (Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta, 2006/2011)
Sarajevo doživlja obleganje. Vrši se osamosvojitvena vojna. Nekaj striparjev se vseeno neustrašno odpravi na obisk k prijateljem. Namesto prijateljev jih pričaka vse kaj drugega. Na primer srebreniške vdove, ki v labirintu tunelov pod mestom nezakonito pridelujejo sladoled, kar je le krinka za njihov obsežnejši načrt: najti vse dele nekoč že zmrznjenega in nato razrezanega Josipa Broza Tita. Ko ga bodo sestavile, se bo tudi Sarajevo ponovno racvetelo, kot je dehtelo nekoč. Striparje na poti srečajo še druge absurdne in bizarne prigode, ki namesto patetike vojne narišejo zabavno ekspresionistično fantazijsko pripoved.

Iztok Sitar: 4000 (samozaložba, 2001)
Zaključimo venček stripovskih predlogov še z domačim priporočilom. Kot prejšnja dva tudi ta strip do pereče aktualnopolitične situacije pristopa nagajivo in razvedrilno, s čimer ne zmanjšuje njene resnosti, temveč nanjo gleda skozi bolj kreativna in optimistična očala. 4000 je preroški strip z začetka tisočletja, ki ga je Sitar narisal po motivih svojega rojaka iz poljanske doline, Ivana Tavčarja. Mladega neonacista 19. aprila tako močno zbije avto, da se zbudi v prihodnosti. Z dvema očesoma, rokama in nogama v letu 4000 sodi med manj čistokrvne Slovence, zato mora služiti tistim bolj polnokrvnim. Zagleda se v lepotico, ki ga je rešila, a kot nalašč jo mislijo naslednji dan (na dan beatifikacije Janeza Janše) omožiti z nekom, ki sodi v višjo kasto.

Katja Stergar / članica uredništva Zlatih hrušk in avtorica rubrike o knjiga za revijo Pil

Majda Koren: Kapo in Bundo, 2. del (ilustracije: Damijan Stepančič, Sodobnost International, 2020)
Kapo in Bundo (ki jima sama non stop pripisujem še dva dodatna r-ja in sta zame Karpo in Brundo) sta pujsa, ki ne čakata pri koritu na pomije, ampak delata štalo. Pravzaprav sta kot dva navihana mulca s kupom odštekanih idej, a brez razmisleka o posledicah. Svet pred njunimi norijami rešujeta inšpektor Jože in Ivanka, mi pa se vsem štirim hahljamo. Strip je primeren za začetne samostojne bralce, saj album sestavljajo posamične zgodbe o lumparijah, ki jih v svoji značilni risbi upodobi Damijan Stepančič. 1. del zgodbic o razbojniških pujsih in inšpektorju (Inšpektor Jože) je leta 2014 izšel pri Založbi Mladika.

Žiga X. Gombač: Zgodovina Slovenije v stripu (ilustracije: Ivan Mitrevski, Založba Miš, 2017)
Devetošolka Živa, ki vseskozi navdihuje Žigo in Ivana, se rada plazi po ruševinah, zato nastopa v več stripih o posameznih poglavjih slovenske zgodovine. Kot mula sem z Žigo splezala na marsikak hrib, se spustila v jamo ali prehodila pobočja, kjer so nam starši odkrili nekaj novega o naši preteklosti, muzeji so bili tako kot za Živo naš drugi dom. Le super moči, ki bi nas dejansko prestavila v okolje razstavnega eksponata, nismo imeli. Še dobro, da jo ima Živa, sicer bi se lump Razpoka, ki s svojim časovnim strojem skače med različnimi zgodovinskimi obdobji, polastil dragocenih artefaktov. Zgodovina je izpod pravega peresa in ustreznega čopiča lahko zabavna dogodivščina.

Emmanuel Guibert: Ariol 1-7 (ilustracije: Marc Boutavant, prevod Katja Šaponjić in Anja Golob, VigeVageKnjige, 2015–2020)
Ariol je osel (no, oslič, ker ima šele devet let), a njegove dogodivščine bi se (ali pa so se) lahko pripetile prav vsakemu od nas, saj upovedujejo tudi aktualne teme. Nobena pustolovščina ni čisto prava, če je ne doživiš s svojim najboljšim prijateljem – sploh če ta ni osel, ampak pujs, Ramon. In kakšno je življenje, če nisi zaljubljen, tako do ušes (pri osličih so ta kar izrazita), in Petula je res najlepša kravica, pa če ni kdo zaljubljen vate (no, brez tega bi se dalo) in če ga tvoji starši kdaj salamensko ne pokronajo (včasih pa tudi pozitivno presenetijo). Vsak album sestavlja 12 zgodb, prežetih s humorjem in toplino, knjige so idealne za družinsko branje in začetne bralce, ki jih bo navihana risba zapeljala v željo po še, k odlični bralni izkušnji pa prispeva tudi vrhunski prevod.

Dave Pilkey: Pasji mož. 1-6 (prevod Boštjan Gorenc, Založba Mladinska knjiga, 2017–2020)
Dave Pilkey se je v svetu stripa in med mladimi uveljavil s serijo Kapitan Gatnik, med najmlajšimi bralci pa s Pasjim možem. Odrasli pravijo, da ne razumejo, zakaj so ti stripi tak bum, a ko mularija na dvorišču redno sprašuje, če je že nova knjiga, in so tudi vsi stari deli od rabe že pošteno oguljeni, potem je čisto vseeno, če odrasli ne štekajo, kaj je tako smešnega v policaju, ki je sestavljen iz človeškega telesa in pasje glave in se zato pogosto obnaša kot tipičen pes. Še vseeno pa mu tudi s pomočjo najboljšega možnega komandirja in najboljše novinarke Sare Kapodol vsakič znova uspe v zapor spraviti zlobnega Petrčka. Zagotovo pa je za uspeh serije med slovenskimi bralci zaslužen tudi Boštjan Gorenc, ki je ponotranjil humor Dava Pilkeya.

Rok Glavan / antikvar in avtor razstave Alan Ford teče častni krog

Joj, samo tri stripe, saj ne mislite resno. Toliko jih je, v zadnjem času sploh. Krojili so mi otroštvo in me spremljajo v odraslosti. Mikijev in Politikin zabavnik, Miki Muster, Iznogud, Stripoteka, Stripburger, mladi revolveraši in stari mački domače stripovske scene, zabavne interpretacije slovenskih klasikov … Prav, pa tri – samo tiste, ki jih prve vidim na polici.

Seveda prvi in že malo zguljen (zajema cca. 2m police) – Alan Ford
Strip Alan Ford, ki s svojo preroško močjo napovedi današnjih dogodkov preseneča, prav tako pa navdušuje s svojim humorjem in odličnim besedilom; izbrani stavki so se dobesedno vcepili v naš mentalni sistem. Nekateri smo ta strip brali, drugi so ga tudi razumeli, tretji so ga zelo dobro "naštudirali". Če smo se v času, ko je začel izhajati, mi smejali junakom iz stripa, se sedaj, 50 let kasneje, oni smejijo nam.

Triptih zgodovinskih stripov Zorana Smiljanića: Meksikajnarji, Ivan Cankar, Črni plamen
Odlično izhodišče je resničen dogodek, obdobje, velike osebe, a Smiljanićevi stripi dodajo še nekaj drugega, dodajo malega človeka. Običajneža, ki mu lahko brez razmisleka dosodimo verjetnost bivanja in delovanja v času, ki ga opisuje strip. S tem, ko perspektivo širi od znanih osebnosti na množico neznanih (in ko spremljamo zgodbo malega junaka), nam celotna zgodovinska prigoda postane otipljiva, mesena, stvarna. Velike osebe le občasno prekrižajo pot običajnežu in seveda krojijo njegovo usodo. Izjema treh navedenih je seveda Ivan Cankar, a je v stripu prikazan tako preprosto in brez krone na glavi, da je pravzaprav mali človek, ki pa si je, kot vemo iz zgodovine, usodo največkrat krojil sam.

Stripi Tomaža Lavriča: Bosanske basni, Diareja in Ekstremni športi
Prve so zanimiv in berljiv odsev časa, ki smo ga doživljali osebno, zgodb, ki so nas srečevale, če si le želel, in oseb, ki so jih prenašale. Balkanski triler s politično podlago. Diareja je kupček treh knjižic in pasica, ki jo Mladina objavlja že dolgo in mi se ji še vedno gromko ali kislo nasmehnemo. Domači komični triler s politično podlago. Ekstremni športi – le kdo se ne najde v njih? Razplet zgodbic vsakdanježev nas žene v smeh in zgražanje, predvsem pa v filozofski razmislek. Magna purga sodobnega časa. Osebni triler s kančkom ironije, ki deluje tudi brez politične podlage.

[KGB]

Evo, tazadni je edini normalen.