Knjige
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Fredric Brown: Obsodba
Charley Dalton, vesoljec po rodu z Zemlje, je pičlo uro po pristanku na drugem planetu v osončju Antares, zagrešil enega najhujših zločinov. Ubil je Antarijca. Na večini planetov je uboj zgolj manjši prekršek, na nekaterih pa celo hvalevredno dejanje. Na Antaresu II pa je uboj zločin nad zločini.
"Obsojam te na smrt. Jutri zjutraj boš umrl pod salvami strelskega voda," je svečano naznanil antarijski sodnik. Na Antaresu II se na smrtno obsodbo sploh ni bilo mogoče pritožiti.
Charleya so odvedli v razkošni obsojenski apartma. Izkazalo se je, da ima apartma kar osemnajst luksuznih soban, v katerih je bilo vse polno hrane, pijače in dobesedno vse, kar mu je poželelo srce. V vsaki sobi je bila tudi baldahinasta postelji, na postelji pa lepotica brez primere.
"Naj me koklja brcne!" je čisto iz sebe izdavil Charley.
"Na našem planetu je običaj, da obsojenec na smrt svojo poslednjo noč preživi v največjem možnem udobju. Imeti mora vse, kar mu poželi srce," je pojasnil antarijski stražar in se globoko priklonil.
"Saj se je skoraj splačalo," je tiho pripomnil Charley. "Hej! V težave sem zašel takoj po pristanku, tako da sploh nisem imel časa pregledati medplanetarnega vodiča. Kako dolgo tukaj traja noč? V koliko urah se tale planet obrne okoli svoje osi?" je zanimalo Charleya.
"Urah? To je zemeljska terminologija, kajne? Poklical bom kraljevega astronoma, ki bo pojasnil, kakšno je časovno razmerje med našim in vašim planetom," je odvrnil stražar.
Stražar je stopil k telefonu, obrnil številko in nekaj časa pazljivo poslušal. "Vaš planet se v času ene noči na Antaresu II triindevetdesetkrat obrne okoli sonca. To pomeni, da je ena naša noč dolga triindevetdeset vaših let," je pojasnil stražar.
Charleyu Daltonu je bil tako zaprepaden, da mu je dobesedno zastal dih. Prešinila ga je misel, da verjetno sploh ne bo živel tako dolgo. Medtem se je antarijski stražar, čigar življenjska doba je znašala dvajset tisoč zemeljskih let, še enkrat globoko priklonil in se z izrazom globokega sočustvovanja na licu dostojanstveno umaknil.
In tako se je Charley Dalton, v dolgi noči, ki je bila še pred njim, posvetil hrani in pijači in še vsemu tistemu drugemu, kar je imel na izbiro. In seveda ne nujno v takem vrstnem redu. Priznati pa je tudi treba, da so bile ženske res prave lepotice, Charley pa je bil sam v vesolju že zelo dolgo, dolgo časa.
Prevedel Žiga Leskovšek
Charley Dalton, vesoljec po rodu z Zemlje, je pičlo uro po pristanku na drugem planetu v osončju Antares, zagrešil enega najhujših zločinov. Ubil je Antarijca. Na večini planetov je uboj zgolj manjši prekršek, na nekaterih pa celo hvalevredno dejanje. Na Antaresu II pa je uboj zločin nad zločini.
"Obsojam te na smrt. Jutri zjutraj boš umrl pod salvami strelskega voda," je svečano naznanil antarijski sodnik. Na Antaresu II se na smrtno obsodbo sploh ni bilo mogoče pritožiti.
Charleya so odvedli v razkošni obsojenski apartma. Izkazalo se je, da ima apartma kar osemnajst luksuznih soban, v katerih je bilo vse polno hrane, pijače in dobesedno vse, kar mu je poželelo srce. V vsaki sobi je bila tudi baldahinasta postelji, na postelji pa lepotica brez primere.
"Naj me koklja brcne!" je čisto iz sebe izdavil Charley.
"Na našem planetu je običaj, da obsojenec na smrt svojo poslednjo noč preživi v največjem možnem udobju. Imeti mora vse, kar mu poželi srce," je pojasnil antarijski stražar in se globoko priklonil.
"Saj se je skoraj splačalo," je tiho pripomnil Charley. "Hej! V težave sem zašel takoj po pristanku, tako da sploh nisem imel časa pregledati medplanetarnega vodiča. Kako dolgo tukaj traja noč? V koliko urah se tale planet obrne okoli svoje osi?" je zanimalo Charleya.
"Urah? To je zemeljska terminologija, kajne? Poklical bom kraljevega astronoma, ki bo pojasnil, kakšno je časovno razmerje med našim in vašim planetom," je odvrnil stražar.
Stražar je stopil k telefonu, obrnil številko in nekaj časa pazljivo poslušal. "Vaš planet se v času ene noči na Antaresu II triindevetdesetkrat obrne okoli sonca. To pomeni, da je ena naša noč dolga triindevetdeset vaših let," je pojasnil stražar.
Charleyu Daltonu je bil tako zaprepaden, da mu je dobesedno zastal dih. Prešinila ga je misel, da verjetno sploh ne bo živel tako dolgo. Medtem se je antarijski stražar, čigar življenjska doba je znašala dvajset tisoč zemeljskih let, še enkrat globoko priklonil in se z izrazom globokega sočustvovanja na licu dostojanstveno umaknil.
In tako se je Charley Dalton, v dolgi noči, ki je bila še pred njim, posvetil hrani in pijači in še vsemu tistemu drugemu, kar je imel na izbiro. In seveda ne nujno v takem vrstnem redu. Priznati pa je tudi treba, da so bile ženske res prave lepotice, Charley pa je bil sam v vesolju že zelo dolgo, dolgo časa.
Prevedel Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
A. Hyatt Verrill: Iztrebljevalec
Iztrebljevalec je bil naravnost veličasten primerek svoje vrste. Bil je prosojno bele barve, izredno hiter, imel pa je tudi malodane nenaravno sposobnost za odkrivanje plena. Poleg tega, da je svoje naravne sovražnike tudi vedno pokončal, je iztrebljevalec izstopal predvsem po svoji požrešnosti. Ni poznal milosti, bil pa je vsaj tako neizprosen ubijalec kot podlasica ali rosomah. V nasprotju s tema dvema brezobzirnima uničevalcema, ki sta morila samo zaradi ubijalske sle, je iztrebljevalec svoj plen vedno požrl. Na kakršenkoli stvor je naletel, pokončal ga je in požrl. Bilo bi nekaj enkratnega, če bi ga bilo mogoče opazovati pri lovu. Naglica, s katero se je vrgel na svoj plen, trenutek popolne negibnosti, navideznega oklevanja, komaj opazen drget telesa in v hipu je bilo vsega konec. Uboge živalce, ki je nič hudega sluteč ubirala svojo pot, ni bilo več in iztrebljevalec je medtem že pohlepno iskal novo žrtev. Nenehno je bil v gibanju in si s plavanjem utiral pot po enakomerno tekoči rečni struji. In ker je bila vedno trda tema, sploh ni potreboval oči ali kakršnihkoli drugih čutil, ampak se je popolnoma prepuščal naravnemu nagonu.
Seveda ni bil sam. Okoli njega se je kar trlo njemu podobnih, v rečnem toku pa je bilo vse polno tudi drugačnih bitij: rdečkastih stvorov, ki so se lenobno gibala sem ter tja, paglavcem podobnih migetajočih živalic; od takih, ki so imela zvezdasta telesa do takih s podolgovatim trupom, pa okroglastih in brezobličnih stvorov, ki so med premikanjem nenehno spreminjali svojo obliko; drobcenih, skorajda nevidnih bitjih, pa nitkastih in kačastih stvorov; in takih, ki so še najbolj spominjala na jegulje in še cela vrsta drugače oblikovanih bitij. Med vsemi temi stvori si je iztrebljevalec na slepo utiral pot, pri tem pa ga je obsedal en sam, prvobitni nagon: ubijati in požreti.
Na nek nedoločljiv, skrivnosten način, je prepoznaval sorodne, prijateljske vrste in nepogrešljivo razločeval sovražne življenjske tvorbe. Ogibal se je rdečkastim bitjem, saj se zavedal, da jih mora pustiti pri miru. In čeprav se je nemalokrat zgodilo, da so ga popolnoma obkrožila, ga dobesedno dušila in premetavala sem ter tja s svojimi telesi, je iztrebljevalec ostal neomajen. Niti na kraj pameti mu ni prišlo, da bi poškodoval ali požrl katerokoli od njih. Kar pa seveda ni veljalo za vse druge stvore. Za zvijajoča, nitkasta bitja; za okroglaste, jajčaste, koničaste, paličaste, svetlikajoče stvore in za migetajoče, paglavcem podobne organizme. Vendar je tudi med njimi delal razlike. Nekatera je pokončeval in žrl kot za stavo. Mnogim ni storil nič žalega, druge pa je napadel, poklal in požrl z nesluteno krutostjo. Sicer pa se iztrebljevalec ni prav v ničemer razlikoval od drugih pripadnikov svoje vrste, ki so še najbolj spominjali na jato sestradanih morskih psov, v morju polnem rib. Bili so tako obsedeni s slo po uničevanju, da zaradi tega v reki, kjer je sicer kar mrgolelo plena, včasih tudi dalj časa niso mogli odkriti ene same žrtve.
Kljub temu pa ni bilo videti, da bi iztrebljevalci kdajkoli trpeli pomanjkanje. Brez hrane so zdržali izredno dolgo in medtem ko so lenobno pluli sem ter tja po toku, v katerem včasih sploh ni bilo plena, so bili videti prav tako zadovoljni, kot če bi se še malo pred tem prenažirali po krvavem pokolu. In tudi takrat, ko niso mogli upleniti prav ničesar, se niso nikoli spravili nad rdečkasta bitja in njim podobne stvore, ki jih je bilo vedno vse polno, saj so jih nekako imeli za svoje zaveznike. Če bi bilo mogoče razložiti njihove nagibe, bi se celo izkazalo, da so bili najbolj zadovoljni takrat, ko v njihovi bližini sploh ni bilo naravnih sovražnikov, katere so sicer pobijali nagonsko in z neustavljivo, podivjano slo.
Včasih pa se je tudi dogajalo, da se je rečni tok, ki je bil življenjsko okolje plenilcev, tako močno segrel, da jih je mnogo kar pobralo. In kot vedno, so se po takem smrtonosnem davku na hitro namnožile tolikšne trume sovražnikov, da jih iztrebljevalec skorajda ni mogel ugonobiti. Prav tako pa se je dogajalo, da je reka začela teči tako počasi in lenobno, da je iztrebljevalec kar otrpnil. Tedaj je izgubil slo za ubijanjem, njegova moč je usahnila in ni mu bilo niti do plavanja, ampak se je kar prepuščal rečnemu toku. Seveda pa so temu vedno sledile spremembe. Reka je dobila okus po grenkobi in medtem, ko si je iztrebljevalec skoraj čudežno opomogel, je cel kup njegovih sovražnikov pobralo kot za šalo. In takrat se je nesluteno povečalo tudi število drugih plenilcev. Medtem, ko se je iztrebljevalec z nezaslišano požrešnostjo spravil nad preostale sovražnike, pa se je na nek skrivnosten način povečalo tudi število plenilcev in rdečkastih bitij. Videti je bilo, kot da se pojavljajo iz niča, dokler jih ni kmalu vsepovsod kar mrgolelo.
Iztrebljevalec ni dojemal časa, ni poznal dneva in noči in se mu ni niti sanjalo, kaj pomenijo daljave. Zavedal se je le toplotnih sprememb v rečnem toku, kjer je živel. In seveda prisotnosti ali odsotnosti svojih naravnih sovražnikov in drugih plenilcev. In čeprav se mu je morda bežno svitalo, kakšna naključna pota ubira vodni tok, saj se je reka valila skozi navidez neskončno število podzemskih rovov, ki so se obračali, zvijali in razcepljali v neštete nove smeri in s tem tvorili prave blodnjake manjših, stranskih voda, ni mogel vedeti niti odkod niti kam tečejo vse te vodne gmote. Plaval in prepuščal se je tokovom, da so ga na slepo nosili, kamorkoli je pač naneslo. Nedvomno so bili v tem spletu podzemskih rovov tudi drugi primerki njegove vrste. Prav tako velikanski, mogočni in nenasitni uničevalci, kot je bil on sam. Toda zato, ker je bil iztrebljevalec slep in gluh in ni imel nikakršnih drugih čutil, s katerimi višje razvita bitja zaznavajo in presojajo svoja življenjska okolja, se tega ni zavedal. Nekoč pa je celo naneslo, da je kot edini primerek svoje vrste preživel nepredviden splet okoliščin in si tako že zaradi tega še kako zaslužil svoje ime.
Prav tako se je zgodilo, da se je rečni tok za dalj časa močno segrel in takrat se je v vodi dobesedno nagnetlo sovražnih življenjskih tvorb, ki so kot za stavo ugonabljale rdečkasta bitja. Na žalost se je občutno zmanjšalo tudi število plenilcev, tako da se je moral iztrebljevalec s peščico zaveznikov na vso moč truditi, da jih nasprotniki niso popolnoma preplavili. In čeprav so iztrebljevalci dajali vse od sebe in neutrudno ugonabljali in žrli svoje žrtve, pa je bilo videti, kot da se kljub temu trume zvijajočih, vrtečih, švigajočih in migetajočih sovražnih stvorov nenehno povečujejo. Vse je že kazalo, da bodo iztrebljevalci izgubili boj, da jih čakata samo še poraz in dokončno uničenje, ko je rečni tok, ki je začenjal teči vse hitreje in hitreje, dobil jedek, grenak priokus, temperatura je padla, število sovražnih stvorov pa se je začelo tako hitro zmanjševati, kot če bi jih zajel oblak strupenega plina. In skorajda istočasno se je začelo povečevati število plenilcev, ki so se pojavili kot po čudežu in se v hipu pognali nad preostale sovražnike. Bledikasti stvori so neverjetno hitro opravili s svojimi nasprotniki in jih pokončali malodane do zadnjega. V rečnem toku je bilo nenadoma znova vse polno rdečkastih bitij in iztrebljevalec, ki je iskal še morebitne preživele sovražnike, se je moral dobesedno prerivati med njimi, da se je prebil naprej. Nekaj naključno preživelih je odkril v vrtincih in slepih tokovih, se zapodil proti njim in jih v hipu pokončal in požrl. Nato se je, kot da bi ga vodila neka skrivnostna sila, zagnal v nek ozek, podzemni rov in se šele takrat zavedel, da so nedaleč pred njim trije sovražni, nitkasti stvori. Njegovi najhujši sovražniki. Iztrebljevalec se je pognal v lov. V hipu jih je dohitel, ko pa je bil ravno na tem, da pokonča svojo prvo žrtev, se je zgodilo nekaj groznega. V steni podzemskega rova je nenadoma zazijala velikanska raztrganina in rečni tok je začel tako silovito dreti skozi odprtino, kot se zliva voda skozi umetni kanal pri rečni zapornici. Čeprav je bil iztrebljevalec popolnoma nemočen v silovitem, vrtinčastem toku, ki ga je divje obračal in premetaval sem ter tja in neustavljivo nosil proti velikanski luknji v steni, je njegova nenasitna sla po ubijanju nekako nadvladala grozo in ostale občutke, ki so ga prežemali. Medtem ko ga je tok nezadržno vlekel naprej, mu je kljub vsemu uspelo, da je zgrabil zvijajočo pošast, ki je bila tik pred njim in jo požrl kar živo. Prav takrat je k njemu zaneslo še preostala dva stvora in iztrebljevalec se je s skrajnimi napori vrgel na najbližjega sovražnika. V trenutku, ko je pogoltnil svoj plen, pa ga je rečni tok zanesel iz sveta večne teme v bleščečo svetlobo.
Vodni tok je presahnil. Vsepovsod naokoli so nastajale velike rdečkaste luže, ki so se hitro zgoščevale in v katerih je kar mrgolelo rdečkastih organizmov, ki so se počasi, slabotno premikali in se zbirali v skupinice, kot da bi iskali pomoč. Iztrebljevalec je začutil, da je čisto blizu še zadnji sovražni stvor, ki ga je še maloprej tako zavzeto lovil, vendar pa se v vse bolj gosti tekočini, v kateri so ga rdečkasta bitjeca močno ovirala, skorajda ni mogel več premikati. Čeprav se je na vse kriplje trudil, da bi se dokopal še do zadnjega sovražnika, je bilo vse zaman. Bil je vse bolj in bolj slaboten in začenjal se je dušiti. Bil pa je tudi popolnoma sam, saj je od vseh plenilcev samo njega zaneslo skozi raztrganino v steni, daleč stran od podzemskih rovov, ki so bili tako dolgo njegov svet.
Nenadoma je začutil, da se dviguje v zrak. S skupkom rdečkastih organizmov, se je na majhni zaplati naravnega okolja, dvigoval visoko v zrak. In nato so vsi skupaj zgrmeli v globino. Iztrebljevalac se je med padanjem zavedel, da se je ponovno znašel v neposredni bližini svojega dednega sovražnika, nitkastega stvora, ki se je zvijal tik poleg njega. To mu je vlilo novih moči, saj je še vedno obstajala možnost, da se dokoplje do plena in ga pokonča. Že naslednji hip pa se je na njega spustil težak predmet. Iztrebljevalec je bil ujet skupaj s svojim smrtnim sovražnikom, katerega pa kljub temu, da je bil čisto blizu, ni in ni mogel doseči. Postajal je vse slabotnejši, vendar ga je kljub temu navdajala silna želja po maščevanju. Rdečkasta bitja, ki so ležala okoli njega so že zdavnaj otrpnila in se niso več niti ganila. Samo še iztrebljevalec in sovražni nitkasti stvor sta kazala znake življenja. Medtem, ko se je rdečkasta tekoča tvar okoli njiju vse bolj strjevala, se je iztrebljevalec s skrajnim naporom za hip osvobodil, z zadnjimi močmi dosegel sovražnika, ga zmagoslavno pogoltnil in nato dokončno otrpnil.
***
»Če to ni več kot čudno...« se je oglasil moški, ki je skozi mikroskop opazoval kapljico krvi na stekleni ploščici. »Prisegel bi, da sem še malo prej opazil nek bacil. Zdaj pa o njem ni niti sledu,« je dejal.
»Ja, ta novi antibiotik, ki smo ga uporabili, dela prave čudeže,« je pripomnil drug moški.
»Res je. Kriza je minila in bolnik ni več v nevarnosti. Saj kar ne morem verjeti, da v temle vzorcu ni niti enega samega bacila,« je odvrnil prvi moški.
Seveda pa se zdravnika nista zavedala, kako pomembno vlogo je odigral iztrebljevalec. Videla sta le mrtvo belo krvničko, en samcat levkocit, ki je negibno ležal v kapljici krvi, ki se je že skoraj popolnoma strdila.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Iztrebljevalec je bil naravnost veličasten primerek svoje vrste. Bil je prosojno bele barve, izredno hiter, imel pa je tudi malodane nenaravno sposobnost za odkrivanje plena. Poleg tega, da je svoje naravne sovražnike tudi vedno pokončal, je iztrebljevalec izstopal predvsem po svoji požrešnosti. Ni poznal milosti, bil pa je vsaj tako neizprosen ubijalec kot podlasica ali rosomah. V nasprotju s tema dvema brezobzirnima uničevalcema, ki sta morila samo zaradi ubijalske sle, je iztrebljevalec svoj plen vedno požrl. Na kakršenkoli stvor je naletel, pokončal ga je in požrl. Bilo bi nekaj enkratnega, če bi ga bilo mogoče opazovati pri lovu. Naglica, s katero se je vrgel na svoj plen, trenutek popolne negibnosti, navideznega oklevanja, komaj opazen drget telesa in v hipu je bilo vsega konec. Uboge živalce, ki je nič hudega sluteč ubirala svojo pot, ni bilo več in iztrebljevalec je medtem že pohlepno iskal novo žrtev. Nenehno je bil v gibanju in si s plavanjem utiral pot po enakomerno tekoči rečni struji. In ker je bila vedno trda tema, sploh ni potreboval oči ali kakršnihkoli drugih čutil, ampak se je popolnoma prepuščal naravnemu nagonu.
Seveda ni bil sam. Okoli njega se je kar trlo njemu podobnih, v rečnem toku pa je bilo vse polno tudi drugačnih bitij: rdečkastih stvorov, ki so se lenobno gibala sem ter tja, paglavcem podobnih migetajočih živalic; od takih, ki so imela zvezdasta telesa do takih s podolgovatim trupom, pa okroglastih in brezobličnih stvorov, ki so med premikanjem nenehno spreminjali svojo obliko; drobcenih, skorajda nevidnih bitjih, pa nitkastih in kačastih stvorov; in takih, ki so še najbolj spominjala na jegulje in še cela vrsta drugače oblikovanih bitij. Med vsemi temi stvori si je iztrebljevalec na slepo utiral pot, pri tem pa ga je obsedal en sam, prvobitni nagon: ubijati in požreti.
Na nek nedoločljiv, skrivnosten način, je prepoznaval sorodne, prijateljske vrste in nepogrešljivo razločeval sovražne življenjske tvorbe. Ogibal se je rdečkastim bitjem, saj se zavedal, da jih mora pustiti pri miru. In čeprav se je nemalokrat zgodilo, da so ga popolnoma obkrožila, ga dobesedno dušila in premetavala sem ter tja s svojimi telesi, je iztrebljevalec ostal neomajen. Niti na kraj pameti mu ni prišlo, da bi poškodoval ali požrl katerokoli od njih. Kar pa seveda ni veljalo za vse druge stvore. Za zvijajoča, nitkasta bitja; za okroglaste, jajčaste, koničaste, paličaste, svetlikajoče stvore in za migetajoče, paglavcem podobne organizme. Vendar je tudi med njimi delal razlike. Nekatera je pokončeval in žrl kot za stavo. Mnogim ni storil nič žalega, druge pa je napadel, poklal in požrl z nesluteno krutostjo. Sicer pa se iztrebljevalec ni prav v ničemer razlikoval od drugih pripadnikov svoje vrste, ki so še najbolj spominjali na jato sestradanih morskih psov, v morju polnem rib. Bili so tako obsedeni s slo po uničevanju, da zaradi tega v reki, kjer je sicer kar mrgolelo plena, včasih tudi dalj časa niso mogli odkriti ene same žrtve.
Kljub temu pa ni bilo videti, da bi iztrebljevalci kdajkoli trpeli pomanjkanje. Brez hrane so zdržali izredno dolgo in medtem ko so lenobno pluli sem ter tja po toku, v katerem včasih sploh ni bilo plena, so bili videti prav tako zadovoljni, kot če bi se še malo pred tem prenažirali po krvavem pokolu. In tudi takrat, ko niso mogli upleniti prav ničesar, se niso nikoli spravili nad rdečkasta bitja in njim podobne stvore, ki jih je bilo vedno vse polno, saj so jih nekako imeli za svoje zaveznike. Če bi bilo mogoče razložiti njihove nagibe, bi se celo izkazalo, da so bili najbolj zadovoljni takrat, ko v njihovi bližini sploh ni bilo naravnih sovražnikov, katere so sicer pobijali nagonsko in z neustavljivo, podivjano slo.
Včasih pa se je tudi dogajalo, da se je rečni tok, ki je bil življenjsko okolje plenilcev, tako močno segrel, da jih je mnogo kar pobralo. In kot vedno, so se po takem smrtonosnem davku na hitro namnožile tolikšne trume sovražnikov, da jih iztrebljevalec skorajda ni mogel ugonobiti. Prav tako pa se je dogajalo, da je reka začela teči tako počasi in lenobno, da je iztrebljevalec kar otrpnil. Tedaj je izgubil slo za ubijanjem, njegova moč je usahnila in ni mu bilo niti do plavanja, ampak se je kar prepuščal rečnemu toku. Seveda pa so temu vedno sledile spremembe. Reka je dobila okus po grenkobi in medtem, ko si je iztrebljevalec skoraj čudežno opomogel, je cel kup njegovih sovražnikov pobralo kot za šalo. In takrat se je nesluteno povečalo tudi število drugih plenilcev. Medtem, ko se je iztrebljevalec z nezaslišano požrešnostjo spravil nad preostale sovražnike, pa se je na nek skrivnosten način povečalo tudi število plenilcev in rdečkastih bitij. Videti je bilo, kot da se pojavljajo iz niča, dokler jih ni kmalu vsepovsod kar mrgolelo.
Iztrebljevalec ni dojemal časa, ni poznal dneva in noči in se mu ni niti sanjalo, kaj pomenijo daljave. Zavedal se je le toplotnih sprememb v rečnem toku, kjer je živel. In seveda prisotnosti ali odsotnosti svojih naravnih sovražnikov in drugih plenilcev. In čeprav se mu je morda bežno svitalo, kakšna naključna pota ubira vodni tok, saj se je reka valila skozi navidez neskončno število podzemskih rovov, ki so se obračali, zvijali in razcepljali v neštete nove smeri in s tem tvorili prave blodnjake manjših, stranskih voda, ni mogel vedeti niti odkod niti kam tečejo vse te vodne gmote. Plaval in prepuščal se je tokovom, da so ga na slepo nosili, kamorkoli je pač naneslo. Nedvomno so bili v tem spletu podzemskih rovov tudi drugi primerki njegove vrste. Prav tako velikanski, mogočni in nenasitni uničevalci, kot je bil on sam. Toda zato, ker je bil iztrebljevalec slep in gluh in ni imel nikakršnih drugih čutil, s katerimi višje razvita bitja zaznavajo in presojajo svoja življenjska okolja, se tega ni zavedal. Nekoč pa je celo naneslo, da je kot edini primerek svoje vrste preživel nepredviden splet okoliščin in si tako že zaradi tega še kako zaslužil svoje ime.
Prav tako se je zgodilo, da se je rečni tok za dalj časa močno segrel in takrat se je v vodi dobesedno nagnetlo sovražnih življenjskih tvorb, ki so kot za stavo ugonabljale rdečkasta bitja. Na žalost se je občutno zmanjšalo tudi število plenilcev, tako da se je moral iztrebljevalec s peščico zaveznikov na vso moč truditi, da jih nasprotniki niso popolnoma preplavili. In čeprav so iztrebljevalci dajali vse od sebe in neutrudno ugonabljali in žrli svoje žrtve, pa je bilo videti, kot da se kljub temu trume zvijajočih, vrtečih, švigajočih in migetajočih sovražnih stvorov nenehno povečujejo. Vse je že kazalo, da bodo iztrebljevalci izgubili boj, da jih čakata samo še poraz in dokončno uničenje, ko je rečni tok, ki je začenjal teči vse hitreje in hitreje, dobil jedek, grenak priokus, temperatura je padla, število sovražnih stvorov pa se je začelo tako hitro zmanjševati, kot če bi jih zajel oblak strupenega plina. In skorajda istočasno se je začelo povečevati število plenilcev, ki so se pojavili kot po čudežu in se v hipu pognali nad preostale sovražnike. Bledikasti stvori so neverjetno hitro opravili s svojimi nasprotniki in jih pokončali malodane do zadnjega. V rečnem toku je bilo nenadoma znova vse polno rdečkastih bitij in iztrebljevalec, ki je iskal še morebitne preživele sovražnike, se je moral dobesedno prerivati med njimi, da se je prebil naprej. Nekaj naključno preživelih je odkril v vrtincih in slepih tokovih, se zapodil proti njim in jih v hipu pokončal in požrl. Nato se je, kot da bi ga vodila neka skrivnostna sila, zagnal v nek ozek, podzemni rov in se šele takrat zavedel, da so nedaleč pred njim trije sovražni, nitkasti stvori. Njegovi najhujši sovražniki. Iztrebljevalec se je pognal v lov. V hipu jih je dohitel, ko pa je bil ravno na tem, da pokonča svojo prvo žrtev, se je zgodilo nekaj groznega. V steni podzemskega rova je nenadoma zazijala velikanska raztrganina in rečni tok je začel tako silovito dreti skozi odprtino, kot se zliva voda skozi umetni kanal pri rečni zapornici. Čeprav je bil iztrebljevalec popolnoma nemočen v silovitem, vrtinčastem toku, ki ga je divje obračal in premetaval sem ter tja in neustavljivo nosil proti velikanski luknji v steni, je njegova nenasitna sla po ubijanju nekako nadvladala grozo in ostale občutke, ki so ga prežemali. Medtem ko ga je tok nezadržno vlekel naprej, mu je kljub vsemu uspelo, da je zgrabil zvijajočo pošast, ki je bila tik pred njim in jo požrl kar živo. Prav takrat je k njemu zaneslo še preostala dva stvora in iztrebljevalec se je s skrajnimi napori vrgel na najbližjega sovražnika. V trenutku, ko je pogoltnil svoj plen, pa ga je rečni tok zanesel iz sveta večne teme v bleščečo svetlobo.
Vodni tok je presahnil. Vsepovsod naokoli so nastajale velike rdečkaste luže, ki so se hitro zgoščevale in v katerih je kar mrgolelo rdečkastih organizmov, ki so se počasi, slabotno premikali in se zbirali v skupinice, kot da bi iskali pomoč. Iztrebljevalec je začutil, da je čisto blizu še zadnji sovražni stvor, ki ga je še maloprej tako zavzeto lovil, vendar pa se v vse bolj gosti tekočini, v kateri so ga rdečkasta bitjeca močno ovirala, skorajda ni mogel več premikati. Čeprav se je na vse kriplje trudil, da bi se dokopal še do zadnjega sovražnika, je bilo vse zaman. Bil je vse bolj in bolj slaboten in začenjal se je dušiti. Bil pa je tudi popolnoma sam, saj je od vseh plenilcev samo njega zaneslo skozi raztrganino v steni, daleč stran od podzemskih rovov, ki so bili tako dolgo njegov svet.
Nenadoma je začutil, da se dviguje v zrak. S skupkom rdečkastih organizmov, se je na majhni zaplati naravnega okolja, dvigoval visoko v zrak. In nato so vsi skupaj zgrmeli v globino. Iztrebljevalac se je med padanjem zavedel, da se je ponovno znašel v neposredni bližini svojega dednega sovražnika, nitkastega stvora, ki se je zvijal tik poleg njega. To mu je vlilo novih moči, saj je še vedno obstajala možnost, da se dokoplje do plena in ga pokonča. Že naslednji hip pa se je na njega spustil težak predmet. Iztrebljevalec je bil ujet skupaj s svojim smrtnim sovražnikom, katerega pa kljub temu, da je bil čisto blizu, ni in ni mogel doseči. Postajal je vse slabotnejši, vendar ga je kljub temu navdajala silna želja po maščevanju. Rdečkasta bitja, ki so ležala okoli njega so že zdavnaj otrpnila in se niso več niti ganila. Samo še iztrebljevalec in sovražni nitkasti stvor sta kazala znake življenja. Medtem, ko se je rdečkasta tekoča tvar okoli njiju vse bolj strjevala, se je iztrebljevalec s skrajnim naporom za hip osvobodil, z zadnjimi močmi dosegel sovražnika, ga zmagoslavno pogoltnil in nato dokončno otrpnil.
***
»Če to ni več kot čudno...« se je oglasil moški, ki je skozi mikroskop opazoval kapljico krvi na stekleni ploščici. »Prisegel bi, da sem še malo prej opazil nek bacil. Zdaj pa o njem ni niti sledu,« je dejal.
»Ja, ta novi antibiotik, ki smo ga uporabili, dela prave čudeže,« je pripomnil drug moški.
»Res je. Kriza je minila in bolnik ni več v nevarnosti. Saj kar ne morem verjeti, da v temle vzorcu ni niti enega samega bacila,« je odvrnil prvi moški.
Seveda pa se zdravnika nista zavedala, kako pomembno vlogo je odigral iztrebljevalec. Videla sta le mrtvo belo krvničko, en samcat levkocit, ki je negibno ležal v kapljici krvi, ki se je že skoraj popolnoma strdila.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Walter Tevis : Žogica skokica
"Počakaj, da ti nekaj pokažem," je dejal Farnsworth, postavil skoraj prazen kozarec Bacardija na polico in se napotil v klet.
Sedel sem v velikem usnjenem naslanjaču, opazoval ogenj in počutil sem se izredno spokojno. Karkoli mi je Farnsworth že nameraval pokazati, je bilo gotovo neprimerno bolj zanimivo kot gledanje televizije, kar sem itak počel vsak večer. Pri Farnsworthu, ki je imel neverjetno pronicljiv um, v hiši pa kar štiri laboratorije, sem vedno preživel najlepši večer v tednu.
Ko se je moj gostitelj vrnil čez nekaj trenutkov, je s seboj prinesel majhno, kak decimeter veliko škatljico. Pazljivo jo je držal v roki in se teatralno postavil pred kamin. Bil je majhen in zelo debel možakar, rdečeličnega obraza, za tak nastop pa bi bil primernejši visok moški, v obleki iz tvida in s pipo v ustih, lahko pa bi se ponašal tudi s kakšno staro rano od sablje. Kakorkoli že, teatralno je dvignil škatlico in dejal: "Prejšni teden sem se igračkal v kemijskem laboratoriju in skušal narediti novo vrsto radirke. Z ostalim risalnim priborom mi je šlo še kar dobro, posebej še z dimenzionalnim krivuljnikom in črnilom, ki je občutljivo na svetlobo. No, tega dela sem se lotil predvsem zato, ker sem iskal material, ki bi vpijal grafit, ki pri uporabi ne bi drgnil papirja."
To me je nekoliko razočaralo. Vse skupaj je zvenelo precej nezanimivo in čeprav Farnsworth ni povedal nič posebnega, sem le vprašal: "In kako se je zadeva iztekla?"
Farnsworth je razmišljujoče nakremžil svoj zalit obraz: "Ko sem snov sintetiziral, se je pokazalo, da deluje tako. kot sem pričakoval. Vendar pa ima še eno dodatno lastnost, zaradi katere jo je nekoliko nerodno uporabljati. Kljub temu je to precej zanimiva lastnost in prepričan sem, da je naravnost enkratna."
To je bilo pa že nekaj. "In kakšna je ta lastnost?" Z bližnje mize sem vzel steklenico ruma in si natočil kozarec. Običajno sicer ne pijem čistega ruma, vendar ga imam rajši kot koktajle, ki jih Farnsworth pripravlja s kar preveč domišjije.
"Saj ti bom pokazal, John," je odvrnil Farnsworth. Odprl je škatljico, ki je bila napolnjena z nekakšno vato, potipal z roko, izvlekel sivo, kot za golf veliko žogico in odložil škatlo na rob kamina.
"In to naj bi bila... radirka?" sem vprašal.
"Da," je odvrnil, počepnil, dvignil žogico kak centimeter nad tla in jo nato ponovno izpustil.
Žogica je odskočila, kar pa je bilo popolnoma normalno. Nato je ponovno odskočila. In še enkrat. Ni pa bilo normalno, da se je drugič odbila višje kot prvič. In tretjič še višje. Z izbuljenimi očmi sem opazoval žogico, ki se je v pol minute odbila že dober meter visoko in se z vsakim skokom odbijala še višje.
"Za hudiča," sem izustil in trdno zgrabil kozarec.
Farnsworth je iztegnil svojo debelo roko in ujel žogico. Držal jo je v roki in se nekoliko boječe nasmehnil. "Zanimiva lastnost, mar ne?"
"Počakaj malo. V čem je vendar štos?" sem vprašal in se nekoliko zamislil. "Mar si v žogico vgradil motorček?"
Farnsworth je široko razprl oči in videlo se je, da sem ga prizadel.
"Nobenega štosa ni, John. Prav nobenega. Žogica ima samo nekoliko svojevrstno molekularno strukturo."
"Molekularno strukturo? Prav nič me ne briga, kako so sestavljene njene molekule" sem vzkliknil. "Odbijajoča se žoga mora vendar od nekje dobivati energijo. Če energije ne dobivaš, je tudi trošiti ne moreš."
"Oh, seveda imaš prav. Sicer pa je prav to najbolj zanimivo, saj žogica energijo tudi v resnici dobiva. Na, pokazal ti bom."
Farnsworth je ponovno izpustil žogico, ki se je začela odbijati, vse višje in višje, dokler se ni zadela v strop. Iztegnil je roko in jo skušal ujeti, vendar ni bil dovolj spreten. Žogica je oplazila njegovo roko, se zadela v polico nad kaminom in švignila preko sobe. Zaletela se je v nasprotno steno in se z vse večjo hitrostjo odbila še od treh preostalih sten.
Ko je švignila mimo mene kot izstrelek, me je že začenjalo skrbeti, vendar se je zaletela v eno od težkih zaves, kar je tako zmanjšalo njeno hitrost, da je padla na tla. Takoj je začela ponovno poskakovati, vendar je Farnsworth prihitel z drugega konca sobe in jo pograbil. Bil je ves prepoten in začel je premeščati žogico iz roke v roko, kakor da bi bila vroča.
"Na," je rekel in mi jo podal.
"Kot da bi bila iz ledu," sem vzkliknil in jo skoraj izpustil. "Mar si jo imel v hladilniku?"
"Ne. Pravzaprav je imela še pred nekaj trenutki sobno temperaturo."
"Počakaj, vendar! Čeprav poučujem fiziko samo v srednji šoli, bom že vedel, da to ni mogoče. S poskakovanjem v toplem prostoru se razen z izhlapevanjem ne more shladiti nobena stvar," sem povedal.
"No, tu imaš vzstopne in izstopne podatke. Žogica se je med poskakovanjem shladila. To je povsem enostavna pretvorba," je menil Farnsworth.
"Pa menda nočeš reči, da ta majhna zadevica pretvarja toploto v kinetično energijo," sem vprašal in si pri tem skoraj izpahnil čeljust.
"Očitno." Farnsworth se je razmišljujoče nasmehnil. "Na takšen način pretvarjata energijo parna lokomotiva in parna turbina. Seveda pa napravi nimata dobrega izkoristka," je menil moj gostitelj.
Medtem se je žogica, ki sem jo držal v naročju, nekoliko ogrela. "Toda delo teh strojev je vendar mehanično in delujejo samo zato, ker se voda s pretvarjanjem v paro prostorninsko razširi," sem ugovarjal.
"Kaže, da se z žogico dogaja nekaj drugega," je ugotavljal Farnsworth in razmišljujoče srkal temnorjavi martini. "Pravzaprav ne vem natanko, kaj se dogaja. Morda zaradi molekularnih premikov prihaja do nihanja električne napetosti. Opravil sem nekaj testov in z meritvami odbojne energije, ki sem jo primerjal z izgubo toplote, ugotovil da je pretvorba skoraj osemindevetdeset odstotna. Kolikor sem torej lahko ugotovil, žogica pretvarja toploto v energijo zelo učinkovito. Zanimivo, mar ne?"
"Zanimivo?" Ob tem sem skoraj padel s stola in možgani so mi popolnoma ponoreli. "Farnsworth, če me ne vlečeš za nos, si odkril nekaj, kar je mogoče pomembnejše od odkritja ognja."
"Nekaj takega sem si mislil tudi sam," je sramežljivo priznal in zardel.
"Ljubi bog! Ali se sploh zavedaš, koliko toplote je na razpolago?" sem vprašal. Bil sem že tako razburjen, da nisem več vedel kako in kaj.
Farnsworth se je še vedno smehljal. Bil je nadvse zadovoljen s samim seboj. "Predvidevam, da bi žogico lahko položil v škatlo s krmilnim mehanizmom, ki bi prevajal toploto in jo pustil, da bi notri poskakovala..."
"Na to sem že pomislil. Ne bi delovalo. Ob udarcu bi se vsa kinetična energija ponovno spremenila v toploto in prej ali slej bi se žogica tako nabila z energijo, da bi enostavno preluknjala vsako škatljo, ki bi jo lahko napravil."
"No, kaj pa bi ti naredil na mojem mestu?"
"Najprej bi žogico položil v velik jeklen valj," sem začel in zvrnil kozarec ruma. "Nato bi na valj pričvrstil ročično gred in vztrajnik in pretresel napravo, tako da bi se žogica začela odbijati. Takšna napravica bi delovala nekako tako kot bencinski motor. Če bi jo vgradil v hišo, bi z njo lahko črpal vodo, poganjal generator, istočasno pa še hladil stanovanje."
Počutil sem se zelo negotovo, zato sem ponovno sedel in si natočil še en kozarec.
Farnsworth je vzel žogico in jo previdno položil v oblazinjeno škatlico. Tudi on je bil vidno vznemirjen. Lica so mu še bolj pordela in oči so se mu svetlikale bolj kot običajno. "Kaj pa če ti ni treba hladiti hiše in če nimaš nobenega dela, ki bi ga bilo treba opraviti?"
"Stvar je popolnoma enostavna," sem pojasnil. Napravo postaviš pred hišo, saj bi znotraj uporabljala topel zrak, vztrajnik pa lahko dviguje ali spušča uteži ali karkoli ti že pade na pamet. Če pa ti ne bi bilo do tega, da bi pozimi hladil hišo, jo lahko postaviš v lopo pred hišo, jo priključiš na generator in pridobljeno energijo uporabljaš za karkoli pač hočeš. Recimo za ogrevanje hiše. Tudi v decembru je v ozračju veliko toplote."
"John, ti si izredno bister. Prav mogoče je, da bi delovalo," je menil Farnsworth.
"Seveda bo delovalo," sem odvrnil in v mislih so se mi kar porajale številne ideje. "Mar se ne zavedaš, da tvoja žogica pravzaprav pomeni idealno rešitev izkoriščanja sončne energije? Selenska zrcala v najboljšem primeru nudijo samo deset odstotni izkoristek. Kar zamisli si velikanske črpalke sredi Sahare. Vsa tista vročina in tolikšna potreba po energiji za namakanje." Za boljši vtis sem nekoliko zastal. "Farnsworth, tvoja napravica lahko spremeni celotno podobo Zemlje."
Videti je bilo, kot da se je Farnsworth popolnoma izgubil v mislih. Končno me je čudno pogledal in dejal: "Morda bi bilo najboljše, če zgradiva poskusni model."
Celotna zadeva me je tako vznemirila, da tisto noč sploh nisem mogel zaspati. Sanjaril sem o energetskih postajah, čezoceanskih ladjah in celo o avtomobilih, ki naj bi jih poganjale poskakujoče žogice. V mislih sem zgradil celo vesoljsko ladjo. Bila je podobna svinčenemu izstrelku, opremljena z žiroskopi za boljše upravljanje, na zadnjem delu pa je imela velikansko gumijasto žogo, ki je reševala največji inženirski problem izstrelitve vesoljskega plovila. Problem odvečne toplote. Zgraditi bi bilo treba še ogromno lansirno ploščad in to na živi skali, skočiti v ladjo in vključiti mehanizem s poskakujočo žogico. Seveda bi bil tak polet precej nemiren...
Naslednji dan sem zjutraj poklical svojega predstojnika in mu naročil, naj do konca tedna za mene poišče zamenjavo. Čakalo me je veliko dela.
Tako sem začel delati v Farnsworthovi kletni delavnici in skušal narediti poskusni model naprave, ki bi s pomočjo ročične gredi, dušilca in izmeničnega cilindra poskakajoči žogici pobrala nekaj kinetske energije in jo koristno uporabila. Vsaj za obračanje kakšnega vretena, če ne za kaj drugega. Ravno sem izdeloval toplotno zračno črpalko, ki bi v žogici uravnavala kroženje toplega zraka, ko je vstopil Farnsworth. Pod pazduho je previdno nosil kroglo, ki je bila velika kot košarkaška žoga in če jo je naredil po mojih navodilih, je tehtala vsaj petnajst kilogramov. Farnsworth je zaskrbljeno gubal čelo.
"Saj ni videti slabo. Ali je kaj narobe?" sem ga vprašal.
"Kaže, da sva naletela na manjši problem. Preizkušal sem prevodnost in ugotovil, da je izredno nizka," je povedal.
"Ravno zdaj se ukvarjam s tem. V bistvu moram samo še ugotoviti, kako naj žogico napolnim s toplim zrakom. Kaže pa, da bova imela dvajsetodstotno izgubo izkoristka. Sicer pa pri strojih taka izguba niti ni vredna omembe."
"Morda imaš prav. Toda ta material prevaja toploto celo slabše kot guma."
"Včeraj s tem ni bilo nobenih težav."
"Seveda ne, saj se je žogica dolgo časa segrevala. Pa tudi površina je bila v primerjava z maso izredno majhna. Večja žoga pa ima v primerjavi s površino bistveno večjo maso."
"Prav imaš, vendar mislim, da bova tudi to lahko razrešila. Mogoče bo treba žogico preluknjati in preurediti del motorja, da bo poganjal črpalko s toplim zrakom, kar pa nama ne bi smelo delati težav."
Tistega dne sem ves čas delal s stružnico, rezkalnikom in kovinsko žago. Ko sem pritrdil novo žogo na delovno mizo, se je prikazal še Farnsworth. Čeprav sva skupaj delala vse do večera, nama ni uspelo, da bi končala z delom. Bil sem preutrujen, da bi šel domov in zato mi je odstopil prosto spalnico, kjer sem lahko prespal.
Bil pa sem tudi preutrujen, da bi lahko mirno spal. Farnsworth je živel na samem obrobju San Francisca, poleg obvoznice za tovornjake in tako sem se skoraj vso noč boril z blazino in rjuhami in napol pri zavesti poslušal težka vozila, ki so vozila mimo. Ves čas sem premišljeval o mali sivi žogici, ki je poskakovala in poskakovala in poskakovala...
Ob zori, ko mi je ušesa nenadoma napolnilo bobneče treskanje, sem se v hipu prebudil. Kazalo je, kot da bobnenje prihaja iz kleti. Pograbil sem svoje hlače in plašč in pohitel iz sobe. Malo je manjkalo, pa bi v veži prevrnil Farnswortha, ki si je natikal čevlje in nato sva se skupaj spustila po stopnišču.
V kleti je bil popoln nered. Vsepovsod je ležala razbita in obtolčena oprema, ob nasprotni steni pa je na tleh ležala prevrnjena miza, na kateri je bila pričvrščena žogica. Vendar žogice ni bilo več. Čeprav sem vso noč slabo spal, sem bil ob pogledu na ves ta nered in spoznanju, kaj to pomeni, v hipu popolnoma buden. Po vsej verjetnosti je ponoči kak težak tovornjak malenkostno zatresel žogico, ki je imela dovolj mase, da je začela poskakovati skupaj z mizo. Tako je plesala po sobi, dokler ni dobesedno potrgala spon in se osvobodila. Bilo je več kot očitno, kaj se je zgodilo potem, saj je žogica z vsakim nadaljnim skokom samo še pridobivala hitrost.
Toda kje je bila žogica sedaj?
Nenadoma je Farnsworth hripavo kriknil: "Poglej!" S pogledom sem sledil njegovemu iztegnjenemu, debelemu prstu, s katerim je kazal na eno od kletnih oken. Majhno okno, ki pa je bilo dovolj veliko, da bi skozenj odletel kot košarkaška žoga velik predmet, je bilo razbito.
Od zunaj je prosevala šibka svetloba in tedaj sem zagledal žogico. Bila je v Farnsworthovem dvorišču, kjer je nekoliko lenobno poskakovala po travi. Trava je njeno poskakovanje ublažila, tako da bi jo lahko še ujela. Razen če...
Kot blisk sem planil navzgor po stopnicah. Tik za dvoriščem sem namreč opazil nekaj, kar me je dodobra prestrašilo. Le nekaj metrov stran od mesta, kjer se je odbijala žogica, se je začenjala široka šestpasovna obvoznica. Širok pas gladkega, trdega betona.
Stekel sem skozi hišo na verando, planil ven in znašel sem se na dvorišču ravno v trenutku, ko se je žogica prvič odbila na betonu. Ves prevzet sem opazoval, kaj se dogaja. V primerjavi z mehko travo, ki je blažila njeno poskakovanje, je bil beton prava odskočna deska. Žogica je v hipu poletela visoko v zrak. Stekel sem čez dvorišče proti njej in molil sam pri sebi, da naj bi naslednjič padla na travo.
Še preden sem se ji približal, je ponovno padla na beton in tokrat sem videl, da se je odbila vsaj dvajset metrov visoko. V tistem trenutku so se mi porodile številne zamisli. Iz hiše sem nameraval privleči žimnice, narediti mreže ali karkoli podobnega, s čimer bi lahko zaustavil padajočo, petnajst kilogramov težko žogo. Toda nisem se mogel niti premakniti in sem le gledal, kako je ponovno priletela na cesto. Tokrat se je odbila vsaj petdeset metrov visoko. In nato je kakih deset metrov naprej še enkrat priletela na betonska tla. V smeri proti mestu.
Odbila se je vsaj sto metrov visoko in ko je ponovno priletela na tla, je tako zabobnelo, da jo je bilo mogoče slišati tudi pol kilometra stran. Dejansko sem videl, da se je na cesti dobesedno sploščila in se nato odbila z še enkrat večjo hitrostjo, kot je priletela na tla.
Nenadoma sem se nečesa domislil. Obrnil sem se in stekel nazaj v hišo. Farnsworth je stal na dvorišču in drgetal v jutranjem mrazu kot kak izgubljen in na smrt prestrašen otrok.
"Kje imaš ključe od avta?" sem skoraj zakričal nanj.
"V žepu."
"Pridi že!" Prijel sem ga za roko in ga dobesedno odvlekel do garaže. Vzel sem mu ključe, vžgal avtomobil in se tako, da sem storil kakih sedem prometnih prekrškov in povozil tri čudovite okrasne rožne grme, prebil na avtocesto in zapeljal v smer, v katero je poskakovala žogica.
"Poglej! Vem, da je tvegano, vendar če nama uspe z avtom zapeljati pod žogico in pravočasno izskočiti, bo le-ta treščila skozi streho. To bi jo moralo dovolj upočasniti, da bi jo lahko ujela," sem pojasnjeval in skušal med vožnjo odkriti, kje se nahaja žogica.
"Toda, kaj bo z mojim avtom?" je blebetal Farnsworth.
"In kaj bo s prvo stavbo ali s človekom, ki ga bo žogica zadela v San Franciscu?"
"Oh, na to pa nisem pomisli," je odvrnil.
Upočasnil sem avto in pomolil glavo skozi okno. Medtem je postalo svetlejše, vendar žogice nisem opazil. "Če bo naneslo, da bo priskakala v mesto, katerokoli mesto, bo priletela z višine kakih dvajsetih ali tridesetih kilometrov. Če ne celo štiridesetih."
"Mogoče bo skočila tako visoko, da bo pri padcu zgorela kot meteor."
"Nemogoče. Mar si pozabil, da sem vgradil hladilni sistem?"
Ravno v trenutku, ko je Farnsworth presenečeno izdavil "oh", je bobneče zadonelo in videl sem žogico, kako je dobrih dvajset metrov od ceste treskoma priletela na bližnje polje. Tokrat ni bilo videti, da bi se njena hitrost podvojila, zato sem sklepal, da je bila zemlja dovolj mehka in je ublažila njen padec. Vendar pa se njeno poskakovanje ni prav nič upočasnilo, saj je imela več kot dvojni odbojni koeficient. Nisem niti pogledal, kako je ponovno šinila v zrak ampak sem z vso hitrostjo zapeljal proti mestu, kjer je priletela na tla. Ko sem zapeljal s ceste sem z avtom mimogrede pobral še nekaj metrov cestne ograje.
Luknja je bila globoka skoraj en meter. Pravi mali krater. Skočil sem iz avta in se ozrl navzgor. Potreboval sem kar nekaj trenutkov, da sem jo uzrl na nebu. Vzhajajoči sončni žarki so jo obsijali od strani, tako da je bila videti kot lesketajoča, izginjajoča pikica. Počakal sem, da je izginila v višavah in se nato ponovno pojavila. Nato sem počakal še nekaj trenutkov in skušal oceniti, kam bo padla. Tedaj se mi je posvetilo, da zares nima nobenega smisla, da bi tudi Farnsworth tvegal življenje in sem zakričal nanj, naj se spravi iz avta. Nato sem skočil v avto, ki je imel še vedno vžgan motor in zapeljal dobrih sto metrov naprej proti mestu, kamor naj bi padla žogica.
Ko sem se uzrl skozi okno, sem jo zagledal na nebu. Bila je velika kot jajce. Še malo sem prestavil avto in planil ven, kot da mi gre za življenje. Žogica je priletela na tla samo kak trenutek kasneje. Odbila se je kakih dvajset metrov od avta. Takrat sem tudi doumel, da skušam pravzaprav narediti nekaj nemogočega. Pametneje bi bilo, če bi upal, da bo žogica padla v kak ribnik, se odbila proti morju ali pa da bi pristala v peščeni sipini. Edino smiselno je bilo, da jo zasledujeva in poskušava ujeti, če bi se ji zmanjšala hitrost.
Žogica, ki se je ponovno odbila od mehkih tal, je sicer odskočila, vendar tokrat ni podvojila svoje višine. Kljub temu se je odbila tako visoko, da je minila cela večnost, dokler je nisem ponovno zagledal.
In nato se je zgodila naravnost neverjetna smola. Žogica je z oglušujočem treskom ponovno priletela na betonsko avtocesto. Videl sem, kako se je odbila in takoj zatem je čez celo cesto zazijala kot prst široka razpoka. Žogica je šinila v zrak kot raketa.
"Moj bog. Zdaj je pa zadeva že več kot resna. Naslednjič bo..." sem še pomislil. Medtem ko sva s Farnsworthom zvijala vratove, da bi jo ponovno zagledala, se nama je zdelo, kot da se je čas ustavil. Ko se je končno prikazala, je prižvižgala s tako hitrostjo, da sva jo komaj opazila. Zagledala sva jo kot droben, siv madež, hip zatem pa se je kot bomba zarila v tla slabega pol kilometra stran od mesta, kjer sva stala.
Vendar pa tokrat nisva videla, da bi se tudi odbila.
Trenutek sva brez besed strmela drug v drugega. Nato je Farnsworth zašepetal. "Morda pa je priletela v ribnik?"
"Ali pa v največji kup gnoja na svetu. Pridi že! " sem ga pozval.
Če bi bil kmet, ki je obdeloval polje, preko katerega sva tekla, kje v bližini, bi zagotovo streljal. Ko sva se prebijala čez polje, sva potacala vse, kar nama je bilo na poti. Tudi zelje in rabarbaro. Nato sva iskala žogico vsaj še deset minut, vendar je nisva našla. Odkrila sva le luknjo v zemlji, ki je bila velika kot krater, ki ga naredi manjši meteor. Bil je globok dobrih šest metrov. Vendar na dnu ni bilo žoge.
Šele po dobri minuti, ko sem divje strmel v globino, so se mi oči dovolj privadile, da sem na dnu opazil na stotine drobnih delcev.
Obema se je istočasno posvetilo, kaj se je zgodilo. Žogica je bila slab prevodnik in je pri zadnjem padcu porabila vso razpoložljivo toploto. Zgodilo se je tako, kot če bi žogico za golf obdal z zamrznjenim dušikom in jo spustil na tla, da bi se razletela na drobne koščke.
Po strmi steni sem splezal v luknjo in ker nisem imel pojma, kako močno se je žogica shladila, sem z robčkom pobral enega od drobcev.
Nisva se motila. Drobec je bil hladnejši od ledene sveče.
"Pojdiva domov," sem dejal, ko sem splezal ven, vendar me je Farnsworth le razmišljujoče opazoval. Nato me je postrani pogledal in vprašal: "In kaj misliš, da se bo zgodilo potem, ko se bodo vsi ti drobceni koščki ogreli?"
Zastrmel sem se vanj in si v mislih predstavljal na stotine srebrnih drobcev, ki naključno švigajo naokrog. Kako se kot izstrelki odbijajo od stavb. Kako v središču San Francisca in še v dvajsetih sosednjih okrožjih, vedno hitreje švigajo sem ter tja in to ne glede na to, kam se zaletijo. In to tako dolgo, dokler je v ozračju dovolj toplote, katero pretvarjajo v kinetično energijo.
Nato sem na drugi strani travnika opazil lopo z orodjem, vendar me je Farnsworth že prehitel. Ves zasopel se je odzibal tja, izvlekel orodje in mi podal lopato.
Nato več ur nisva spregovorila niti besedice. Potrebno je namreč veliko časa, da se napolni šest metrov globoka luknja. Še posebno, če moraš zemljo nasuvati skrajno pazljivo in jo nato še močno, močno zbijati.
prevedel: Žiga Leskovšek
"Počakaj, da ti nekaj pokažem," je dejal Farnsworth, postavil skoraj prazen kozarec Bacardija na polico in se napotil v klet.
Sedel sem v velikem usnjenem naslanjaču, opazoval ogenj in počutil sem se izredno spokojno. Karkoli mi je Farnsworth že nameraval pokazati, je bilo gotovo neprimerno bolj zanimivo kot gledanje televizije, kar sem itak počel vsak večer. Pri Farnsworthu, ki je imel neverjetno pronicljiv um, v hiši pa kar štiri laboratorije, sem vedno preživel najlepši večer v tednu.
Ko se je moj gostitelj vrnil čez nekaj trenutkov, je s seboj prinesel majhno, kak decimeter veliko škatljico. Pazljivo jo je držal v roki in se teatralno postavil pred kamin. Bil je majhen in zelo debel možakar, rdečeličnega obraza, za tak nastop pa bi bil primernejši visok moški, v obleki iz tvida in s pipo v ustih, lahko pa bi se ponašal tudi s kakšno staro rano od sablje. Kakorkoli že, teatralno je dvignil škatlico in dejal: "Prejšni teden sem se igračkal v kemijskem laboratoriju in skušal narediti novo vrsto radirke. Z ostalim risalnim priborom mi je šlo še kar dobro, posebej še z dimenzionalnim krivuljnikom in črnilom, ki je občutljivo na svetlobo. No, tega dela sem se lotil predvsem zato, ker sem iskal material, ki bi vpijal grafit, ki pri uporabi ne bi drgnil papirja."
To me je nekoliko razočaralo. Vse skupaj je zvenelo precej nezanimivo in čeprav Farnsworth ni povedal nič posebnega, sem le vprašal: "In kako se je zadeva iztekla?"
Farnsworth je razmišljujoče nakremžil svoj zalit obraz: "Ko sem snov sintetiziral, se je pokazalo, da deluje tako. kot sem pričakoval. Vendar pa ima še eno dodatno lastnost, zaradi katere jo je nekoliko nerodno uporabljati. Kljub temu je to precej zanimiva lastnost in prepričan sem, da je naravnost enkratna."
To je bilo pa že nekaj. "In kakšna je ta lastnost?" Z bližnje mize sem vzel steklenico ruma in si natočil kozarec. Običajno sicer ne pijem čistega ruma, vendar ga imam rajši kot koktajle, ki jih Farnsworth pripravlja s kar preveč domišjije.
"Saj ti bom pokazal, John," je odvrnil Farnsworth. Odprl je škatljico, ki je bila napolnjena z nekakšno vato, potipal z roko, izvlekel sivo, kot za golf veliko žogico in odložil škatlo na rob kamina.
"In to naj bi bila... radirka?" sem vprašal.
"Da," je odvrnil, počepnil, dvignil žogico kak centimeter nad tla in jo nato ponovno izpustil.
Žogica je odskočila, kar pa je bilo popolnoma normalno. Nato je ponovno odskočila. In še enkrat. Ni pa bilo normalno, da se je drugič odbila višje kot prvič. In tretjič še višje. Z izbuljenimi očmi sem opazoval žogico, ki se je v pol minute odbila že dober meter visoko in se z vsakim skokom odbijala še višje.
"Za hudiča," sem izustil in trdno zgrabil kozarec.
Farnsworth je iztegnil svojo debelo roko in ujel žogico. Držal jo je v roki in se nekoliko boječe nasmehnil. "Zanimiva lastnost, mar ne?"
"Počakaj malo. V čem je vendar štos?" sem vprašal in se nekoliko zamislil. "Mar si v žogico vgradil motorček?"
Farnsworth je široko razprl oči in videlo se je, da sem ga prizadel.
"Nobenega štosa ni, John. Prav nobenega. Žogica ima samo nekoliko svojevrstno molekularno strukturo."
"Molekularno strukturo? Prav nič me ne briga, kako so sestavljene njene molekule" sem vzkliknil. "Odbijajoča se žoga mora vendar od nekje dobivati energijo. Če energije ne dobivaš, je tudi trošiti ne moreš."
"Oh, seveda imaš prav. Sicer pa je prav to najbolj zanimivo, saj žogica energijo tudi v resnici dobiva. Na, pokazal ti bom."
Farnsworth je ponovno izpustil žogico, ki se je začela odbijati, vse višje in višje, dokler se ni zadela v strop. Iztegnil je roko in jo skušal ujeti, vendar ni bil dovolj spreten. Žogica je oplazila njegovo roko, se zadela v polico nad kaminom in švignila preko sobe. Zaletela se je v nasprotno steno in se z vse večjo hitrostjo odbila še od treh preostalih sten.
Ko je švignila mimo mene kot izstrelek, me je že začenjalo skrbeti, vendar se je zaletela v eno od težkih zaves, kar je tako zmanjšalo njeno hitrost, da je padla na tla. Takoj je začela ponovno poskakovati, vendar je Farnsworth prihitel z drugega konca sobe in jo pograbil. Bil je ves prepoten in začel je premeščati žogico iz roke v roko, kakor da bi bila vroča.
"Na," je rekel in mi jo podal.
"Kot da bi bila iz ledu," sem vzkliknil in jo skoraj izpustil. "Mar si jo imel v hladilniku?"
"Ne. Pravzaprav je imela še pred nekaj trenutki sobno temperaturo."
"Počakaj, vendar! Čeprav poučujem fiziko samo v srednji šoli, bom že vedel, da to ni mogoče. S poskakovanjem v toplem prostoru se razen z izhlapevanjem ne more shladiti nobena stvar," sem povedal.
"No, tu imaš vzstopne in izstopne podatke. Žogica se je med poskakovanjem shladila. To je povsem enostavna pretvorba," je menil Farnsworth.
"Pa menda nočeš reči, da ta majhna zadevica pretvarja toploto v kinetično energijo," sem vprašal in si pri tem skoraj izpahnil čeljust.
"Očitno." Farnsworth se je razmišljujoče nasmehnil. "Na takšen način pretvarjata energijo parna lokomotiva in parna turbina. Seveda pa napravi nimata dobrega izkoristka," je menil moj gostitelj.
Medtem se je žogica, ki sem jo držal v naročju, nekoliko ogrela. "Toda delo teh strojev je vendar mehanično in delujejo samo zato, ker se voda s pretvarjanjem v paro prostorninsko razširi," sem ugovarjal.
"Kaže, da se z žogico dogaja nekaj drugega," je ugotavljal Farnsworth in razmišljujoče srkal temnorjavi martini. "Pravzaprav ne vem natanko, kaj se dogaja. Morda zaradi molekularnih premikov prihaja do nihanja električne napetosti. Opravil sem nekaj testov in z meritvami odbojne energije, ki sem jo primerjal z izgubo toplote, ugotovil da je pretvorba skoraj osemindevetdeset odstotna. Kolikor sem torej lahko ugotovil, žogica pretvarja toploto v energijo zelo učinkovito. Zanimivo, mar ne?"
"Zanimivo?" Ob tem sem skoraj padel s stola in možgani so mi popolnoma ponoreli. "Farnsworth, če me ne vlečeš za nos, si odkril nekaj, kar je mogoče pomembnejše od odkritja ognja."
"Nekaj takega sem si mislil tudi sam," je sramežljivo priznal in zardel.
"Ljubi bog! Ali se sploh zavedaš, koliko toplote je na razpolago?" sem vprašal. Bil sem že tako razburjen, da nisem več vedel kako in kaj.
Farnsworth se je še vedno smehljal. Bil je nadvse zadovoljen s samim seboj. "Predvidevam, da bi žogico lahko položil v škatlo s krmilnim mehanizmom, ki bi prevajal toploto in jo pustil, da bi notri poskakovala..."
"Na to sem že pomislil. Ne bi delovalo. Ob udarcu bi se vsa kinetična energija ponovno spremenila v toploto in prej ali slej bi se žogica tako nabila z energijo, da bi enostavno preluknjala vsako škatljo, ki bi jo lahko napravil."
"No, kaj pa bi ti naredil na mojem mestu?"
"Najprej bi žogico položil v velik jeklen valj," sem začel in zvrnil kozarec ruma. "Nato bi na valj pričvrstil ročično gred in vztrajnik in pretresel napravo, tako da bi se žogica začela odbijati. Takšna napravica bi delovala nekako tako kot bencinski motor. Če bi jo vgradil v hišo, bi z njo lahko črpal vodo, poganjal generator, istočasno pa še hladil stanovanje."
Počutil sem se zelo negotovo, zato sem ponovno sedel in si natočil še en kozarec.
Farnsworth je vzel žogico in jo previdno položil v oblazinjeno škatlico. Tudi on je bil vidno vznemirjen. Lica so mu še bolj pordela in oči so se mu svetlikale bolj kot običajno. "Kaj pa če ti ni treba hladiti hiše in če nimaš nobenega dela, ki bi ga bilo treba opraviti?"
"Stvar je popolnoma enostavna," sem pojasnil. Napravo postaviš pred hišo, saj bi znotraj uporabljala topel zrak, vztrajnik pa lahko dviguje ali spušča uteži ali karkoli ti že pade na pamet. Če pa ti ne bi bilo do tega, da bi pozimi hladil hišo, jo lahko postaviš v lopo pred hišo, jo priključiš na generator in pridobljeno energijo uporabljaš za karkoli pač hočeš. Recimo za ogrevanje hiše. Tudi v decembru je v ozračju veliko toplote."
"John, ti si izredno bister. Prav mogoče je, da bi delovalo," je menil Farnsworth.
"Seveda bo delovalo," sem odvrnil in v mislih so se mi kar porajale številne ideje. "Mar se ne zavedaš, da tvoja žogica pravzaprav pomeni idealno rešitev izkoriščanja sončne energije? Selenska zrcala v najboljšem primeru nudijo samo deset odstotni izkoristek. Kar zamisli si velikanske črpalke sredi Sahare. Vsa tista vročina in tolikšna potreba po energiji za namakanje." Za boljši vtis sem nekoliko zastal. "Farnsworth, tvoja napravica lahko spremeni celotno podobo Zemlje."
Videti je bilo, kot da se je Farnsworth popolnoma izgubil v mislih. Končno me je čudno pogledal in dejal: "Morda bi bilo najboljše, če zgradiva poskusni model."
Celotna zadeva me je tako vznemirila, da tisto noč sploh nisem mogel zaspati. Sanjaril sem o energetskih postajah, čezoceanskih ladjah in celo o avtomobilih, ki naj bi jih poganjale poskakujoče žogice. V mislih sem zgradil celo vesoljsko ladjo. Bila je podobna svinčenemu izstrelku, opremljena z žiroskopi za boljše upravljanje, na zadnjem delu pa je imela velikansko gumijasto žogo, ki je reševala največji inženirski problem izstrelitve vesoljskega plovila. Problem odvečne toplote. Zgraditi bi bilo treba še ogromno lansirno ploščad in to na živi skali, skočiti v ladjo in vključiti mehanizem s poskakujočo žogico. Seveda bi bil tak polet precej nemiren...
Naslednji dan sem zjutraj poklical svojega predstojnika in mu naročil, naj do konca tedna za mene poišče zamenjavo. Čakalo me je veliko dela.
Tako sem začel delati v Farnsworthovi kletni delavnici in skušal narediti poskusni model naprave, ki bi s pomočjo ročične gredi, dušilca in izmeničnega cilindra poskakajoči žogici pobrala nekaj kinetske energije in jo koristno uporabila. Vsaj za obračanje kakšnega vretena, če ne za kaj drugega. Ravno sem izdeloval toplotno zračno črpalko, ki bi v žogici uravnavala kroženje toplega zraka, ko je vstopil Farnsworth. Pod pazduho je previdno nosil kroglo, ki je bila velika kot košarkaška žoga in če jo je naredil po mojih navodilih, je tehtala vsaj petnajst kilogramov. Farnsworth je zaskrbljeno gubal čelo.
"Saj ni videti slabo. Ali je kaj narobe?" sem ga vprašal.
"Kaže, da sva naletela na manjši problem. Preizkušal sem prevodnost in ugotovil, da je izredno nizka," je povedal.
"Ravno zdaj se ukvarjam s tem. V bistvu moram samo še ugotoviti, kako naj žogico napolnim s toplim zrakom. Kaže pa, da bova imela dvajsetodstotno izgubo izkoristka. Sicer pa pri strojih taka izguba niti ni vredna omembe."
"Morda imaš prav. Toda ta material prevaja toploto celo slabše kot guma."
"Včeraj s tem ni bilo nobenih težav."
"Seveda ne, saj se je žogica dolgo časa segrevala. Pa tudi površina je bila v primerjava z maso izredno majhna. Večja žoga pa ima v primerjavi s površino bistveno večjo maso."
"Prav imaš, vendar mislim, da bova tudi to lahko razrešila. Mogoče bo treba žogico preluknjati in preurediti del motorja, da bo poganjal črpalko s toplim zrakom, kar pa nama ne bi smelo delati težav."
Tistega dne sem ves čas delal s stružnico, rezkalnikom in kovinsko žago. Ko sem pritrdil novo žogo na delovno mizo, se je prikazal še Farnsworth. Čeprav sva skupaj delala vse do večera, nama ni uspelo, da bi končala z delom. Bil sem preutrujen, da bi šel domov in zato mi je odstopil prosto spalnico, kjer sem lahko prespal.
Bil pa sem tudi preutrujen, da bi lahko mirno spal. Farnsworth je živel na samem obrobju San Francisca, poleg obvoznice za tovornjake in tako sem se skoraj vso noč boril z blazino in rjuhami in napol pri zavesti poslušal težka vozila, ki so vozila mimo. Ves čas sem premišljeval o mali sivi žogici, ki je poskakovala in poskakovala in poskakovala...
Ob zori, ko mi je ušesa nenadoma napolnilo bobneče treskanje, sem se v hipu prebudil. Kazalo je, kot da bobnenje prihaja iz kleti. Pograbil sem svoje hlače in plašč in pohitel iz sobe. Malo je manjkalo, pa bi v veži prevrnil Farnswortha, ki si je natikal čevlje in nato sva se skupaj spustila po stopnišču.
V kleti je bil popoln nered. Vsepovsod je ležala razbita in obtolčena oprema, ob nasprotni steni pa je na tleh ležala prevrnjena miza, na kateri je bila pričvrščena žogica. Vendar žogice ni bilo več. Čeprav sem vso noč slabo spal, sem bil ob pogledu na ves ta nered in spoznanju, kaj to pomeni, v hipu popolnoma buden. Po vsej verjetnosti je ponoči kak težak tovornjak malenkostno zatresel žogico, ki je imela dovolj mase, da je začela poskakovati skupaj z mizo. Tako je plesala po sobi, dokler ni dobesedno potrgala spon in se osvobodila. Bilo je več kot očitno, kaj se je zgodilo potem, saj je žogica z vsakim nadaljnim skokom samo še pridobivala hitrost.
Toda kje je bila žogica sedaj?
Nenadoma je Farnsworth hripavo kriknil: "Poglej!" S pogledom sem sledil njegovemu iztegnjenemu, debelemu prstu, s katerim je kazal na eno od kletnih oken. Majhno okno, ki pa je bilo dovolj veliko, da bi skozenj odletel kot košarkaška žoga velik predmet, je bilo razbito.
Od zunaj je prosevala šibka svetloba in tedaj sem zagledal žogico. Bila je v Farnsworthovem dvorišču, kjer je nekoliko lenobno poskakovala po travi. Trava je njeno poskakovanje ublažila, tako da bi jo lahko še ujela. Razen če...
Kot blisk sem planil navzgor po stopnicah. Tik za dvoriščem sem namreč opazil nekaj, kar me je dodobra prestrašilo. Le nekaj metrov stran od mesta, kjer se je odbijala žogica, se je začenjala široka šestpasovna obvoznica. Širok pas gladkega, trdega betona.
Stekel sem skozi hišo na verando, planil ven in znašel sem se na dvorišču ravno v trenutku, ko se je žogica prvič odbila na betonu. Ves prevzet sem opazoval, kaj se dogaja. V primerjavi z mehko travo, ki je blažila njeno poskakovanje, je bil beton prava odskočna deska. Žogica je v hipu poletela visoko v zrak. Stekel sem čez dvorišče proti njej in molil sam pri sebi, da naj bi naslednjič padla na travo.
Še preden sem se ji približal, je ponovno padla na beton in tokrat sem videl, da se je odbila vsaj dvajset metrov visoko. V tistem trenutku so se mi porodile številne zamisli. Iz hiše sem nameraval privleči žimnice, narediti mreže ali karkoli podobnega, s čimer bi lahko zaustavil padajočo, petnajst kilogramov težko žogo. Toda nisem se mogel niti premakniti in sem le gledal, kako je ponovno priletela na cesto. Tokrat se je odbila vsaj petdeset metrov visoko. In nato je kakih deset metrov naprej še enkrat priletela na betonska tla. V smeri proti mestu.
Odbila se je vsaj sto metrov visoko in ko je ponovno priletela na tla, je tako zabobnelo, da jo je bilo mogoče slišati tudi pol kilometra stran. Dejansko sem videl, da se je na cesti dobesedno sploščila in se nato odbila z še enkrat večjo hitrostjo, kot je priletela na tla.
Nenadoma sem se nečesa domislil. Obrnil sem se in stekel nazaj v hišo. Farnsworth je stal na dvorišču in drgetal v jutranjem mrazu kot kak izgubljen in na smrt prestrašen otrok.
"Kje imaš ključe od avta?" sem skoraj zakričal nanj.
"V žepu."
"Pridi že!" Prijel sem ga za roko in ga dobesedno odvlekel do garaže. Vzel sem mu ključe, vžgal avtomobil in se tako, da sem storil kakih sedem prometnih prekrškov in povozil tri čudovite okrasne rožne grme, prebil na avtocesto in zapeljal v smer, v katero je poskakovala žogica.
"Poglej! Vem, da je tvegano, vendar če nama uspe z avtom zapeljati pod žogico in pravočasno izskočiti, bo le-ta treščila skozi streho. To bi jo moralo dovolj upočasniti, da bi jo lahko ujela," sem pojasnjeval in skušal med vožnjo odkriti, kje se nahaja žogica.
"Toda, kaj bo z mojim avtom?" je blebetal Farnsworth.
"In kaj bo s prvo stavbo ali s človekom, ki ga bo žogica zadela v San Franciscu?"
"Oh, na to pa nisem pomisli," je odvrnil.
Upočasnil sem avto in pomolil glavo skozi okno. Medtem je postalo svetlejše, vendar žogice nisem opazil. "Če bo naneslo, da bo priskakala v mesto, katerokoli mesto, bo priletela z višine kakih dvajsetih ali tridesetih kilometrov. Če ne celo štiridesetih."
"Mogoče bo skočila tako visoko, da bo pri padcu zgorela kot meteor."
"Nemogoče. Mar si pozabil, da sem vgradil hladilni sistem?"
Ravno v trenutku, ko je Farnsworth presenečeno izdavil "oh", je bobneče zadonelo in videl sem žogico, kako je dobrih dvajset metrov od ceste treskoma priletela na bližnje polje. Tokrat ni bilo videti, da bi se njena hitrost podvojila, zato sem sklepal, da je bila zemlja dovolj mehka in je ublažila njen padec. Vendar pa se njeno poskakovanje ni prav nič upočasnilo, saj je imela več kot dvojni odbojni koeficient. Nisem niti pogledal, kako je ponovno šinila v zrak ampak sem z vso hitrostjo zapeljal proti mestu, kjer je priletela na tla. Ko sem zapeljal s ceste sem z avtom mimogrede pobral še nekaj metrov cestne ograje.
Luknja je bila globoka skoraj en meter. Pravi mali krater. Skočil sem iz avta in se ozrl navzgor. Potreboval sem kar nekaj trenutkov, da sem jo uzrl na nebu. Vzhajajoči sončni žarki so jo obsijali od strani, tako da je bila videti kot lesketajoča, izginjajoča pikica. Počakal sem, da je izginila v višavah in se nato ponovno pojavila. Nato sem počakal še nekaj trenutkov in skušal oceniti, kam bo padla. Tedaj se mi je posvetilo, da zares nima nobenega smisla, da bi tudi Farnsworth tvegal življenje in sem zakričal nanj, naj se spravi iz avta. Nato sem skočil v avto, ki je imel še vedno vžgan motor in zapeljal dobrih sto metrov naprej proti mestu, kamor naj bi padla žogica.
Ko sem se uzrl skozi okno, sem jo zagledal na nebu. Bila je velika kot jajce. Še malo sem prestavil avto in planil ven, kot da mi gre za življenje. Žogica je priletela na tla samo kak trenutek kasneje. Odbila se je kakih dvajset metrov od avta. Takrat sem tudi doumel, da skušam pravzaprav narediti nekaj nemogočega. Pametneje bi bilo, če bi upal, da bo žogica padla v kak ribnik, se odbila proti morju ali pa da bi pristala v peščeni sipini. Edino smiselno je bilo, da jo zasledujeva in poskušava ujeti, če bi se ji zmanjšala hitrost.
Žogica, ki se je ponovno odbila od mehkih tal, je sicer odskočila, vendar tokrat ni podvojila svoje višine. Kljub temu se je odbila tako visoko, da je minila cela večnost, dokler je nisem ponovno zagledal.
In nato se je zgodila naravnost neverjetna smola. Žogica je z oglušujočem treskom ponovno priletela na betonsko avtocesto. Videl sem, kako se je odbila in takoj zatem je čez celo cesto zazijala kot prst široka razpoka. Žogica je šinila v zrak kot raketa.
"Moj bog. Zdaj je pa zadeva že več kot resna. Naslednjič bo..." sem še pomislil. Medtem ko sva s Farnsworthom zvijala vratove, da bi jo ponovno zagledala, se nama je zdelo, kot da se je čas ustavil. Ko se je končno prikazala, je prižvižgala s tako hitrostjo, da sva jo komaj opazila. Zagledala sva jo kot droben, siv madež, hip zatem pa se je kot bomba zarila v tla slabega pol kilometra stran od mesta, kjer sva stala.
Vendar pa tokrat nisva videla, da bi se tudi odbila.
Trenutek sva brez besed strmela drug v drugega. Nato je Farnsworth zašepetal. "Morda pa je priletela v ribnik?"
"Ali pa v največji kup gnoja na svetu. Pridi že! " sem ga pozval.
Če bi bil kmet, ki je obdeloval polje, preko katerega sva tekla, kje v bližini, bi zagotovo streljal. Ko sva se prebijala čez polje, sva potacala vse, kar nama je bilo na poti. Tudi zelje in rabarbaro. Nato sva iskala žogico vsaj še deset minut, vendar je nisva našla. Odkrila sva le luknjo v zemlji, ki je bila velika kot krater, ki ga naredi manjši meteor. Bil je globok dobrih šest metrov. Vendar na dnu ni bilo žoge.
Šele po dobri minuti, ko sem divje strmel v globino, so se mi oči dovolj privadile, da sem na dnu opazil na stotine drobnih delcev.
Obema se je istočasno posvetilo, kaj se je zgodilo. Žogica je bila slab prevodnik in je pri zadnjem padcu porabila vso razpoložljivo toploto. Zgodilo se je tako, kot če bi žogico za golf obdal z zamrznjenim dušikom in jo spustil na tla, da bi se razletela na drobne koščke.
Po strmi steni sem splezal v luknjo in ker nisem imel pojma, kako močno se je žogica shladila, sem z robčkom pobral enega od drobcev.
Nisva se motila. Drobec je bil hladnejši od ledene sveče.
"Pojdiva domov," sem dejal, ko sem splezal ven, vendar me je Farnsworth le razmišljujoče opazoval. Nato me je postrani pogledal in vprašal: "In kaj misliš, da se bo zgodilo potem, ko se bodo vsi ti drobceni koščki ogreli?"
Zastrmel sem se vanj in si v mislih predstavljal na stotine srebrnih drobcev, ki naključno švigajo naokrog. Kako se kot izstrelki odbijajo od stavb. Kako v središču San Francisca in še v dvajsetih sosednjih okrožjih, vedno hitreje švigajo sem ter tja in to ne glede na to, kam se zaletijo. In to tako dolgo, dokler je v ozračju dovolj toplote, katero pretvarjajo v kinetično energijo.
Nato sem na drugi strani travnika opazil lopo z orodjem, vendar me je Farnsworth že prehitel. Ves zasopel se je odzibal tja, izvlekel orodje in mi podal lopato.
Nato več ur nisva spregovorila niti besedice. Potrebno je namreč veliko časa, da se napolni šest metrov globoka luknja. Še posebno, če moraš zemljo nasuvati skrajno pazljivo in jo nato še močno, močno zbijati.
prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
George H. Smith: Pomembna skrivnost
"Tega možaka preprosto ne moremo razkrinkati, gospod," je policijski častnik povedal javnemu tožilcu. "Vemo, da izsiljuje ljudi, ne vemo pa zakaj in kako to počne."
Javni tožilec Waters je s skrbno negovano roko segel skozi srebrnkasto sive lase in mrko preletel poročilo na mizi. "To so pomembni ljudje, Bolasky. Ne moremo dopustiti, da bi se ta lažni vedeževalec kar tako izmazal. Le kaj ve o njih? Kakšen madež imajo na svoji preteklosti, da so pripravljeni plačevati njegovo molčečnost?"
"Prav to je najbolj nenavadno pri vsem tem. Preiskali smo preteklost vseh ljudi, s katerimi je Maraat prišel v stik, pa nismo odkrili nič, zaradi česar bi jih lahko izsiljeval."
"Dobro. Toda zakaj...?"
"Nimamo pojma. Vemo le to, da so mu skoraj vsi, s katerimi je stopil v stik, plačali."
"Skoraj vsi? Mar hočete reči, da nekateri niso plačali?"
"Kakih petindvajset med njimi si je nagrabilo ogromno denarja. Zdravniki, pravniki, politiki, pomembnejši poslovneži. Maraat je tako samozavesten, da sprejema celo čeke, mi pa mu ne moremo prav nič, saj ga nihče ne prijavi. Nihče nam noče povedati, kaj sploh počne. V bistvu ne priznajo niti tega, da jih izsiljuje. No, kakorkoli že, ljudje so prestrašeni na smrt."
"Kaj pa tisti, ki niso plačali?"
"Pet jih je bilo. Maraata so sicer vrgli iz pisarne, vendar so v enem tednu po njegovem obisku napravili samomor."
"Ne razumem in ne razumem. Zanesljivo ste kaj spregledali," je jezno menil tožilec.
"Samo to si želimo, da bi bilo res tako," je žalostno pripomnil Bolasky. "No, kot kaže moramo Maraata izpustiti."
"Če proti njemu nimamo nobenega dokaza, potem pač nimamo druge izbire."
"Hudičevo nerad počenjam kaj takega, vendar ga zgolj zaradi sumničenj ne moremo zadrževati."
"Veste kaj! Preden ga boste izpustili, ga pošljite k meni. Rad bi ga spoznal in morda se mi bo posrečilo kaj izvleči iz njega," je menil tožilec, policijski častnik pa je bil ob tem vidno zaskrbljen.
"Zelo čuden tič je, gospod Waters. Ali čisto zares želite, da ga pripeljem k vam? Večina ljudi v postaji se ga izogiblje, kolikor je le mogoče."
"No, nič čudnega, da se vam ni posrečilo nič izvleči iz njega. Pripeljite ga sem, da ga zaslišim. Prisegam, da bom ugotovil, kako izsiljuje ljudi."
Čez nekaj časa sta dva policista v tožilčevo pisarno pripeljala majhnega, črnolasega moškega. Videti je bil popolnoma nepomemben, le njegove iskrive oči so se neobičajno lesketale. Kot dva navidezno, brezmejna tolmuna, ki sta tožilcu vzbujala skrajno nelagodje. Waters je spregovoril glasno in osorno, da bi prikril svojo vznemirjenost.
"Preidiva takoj k stvari, Maraat. Vemo, da ste izsiljevalec, ne vemo pa, kako to počnete. Seveda bomo to prej ali slej odkrili, če pa zdaj vse priznate, si boste svoj položaj močno olajšali.
Možakove tanke ustnice so se skrivenčile v nasmeh.
"Rade volje vam vse pojasnim, gospod Waters."
"Kaj?" Hočete reči, da boste priznali?"
"Vse vam bom pojasnil, gopsod Waters. Stenografinje sploh ne boste potrebovali."
"Kaj naj to pomeni? Če ste tako voljni priznati, zakaj tega niste storili že na poveljstvu?" Trdno odločen, da možaku ne bi pokazal, da postaja vse bolj živčen, je pomignil stenografinji naj oddide. Nenadoma ga je obšla silna želja, da ne bi poslal po Maraata.
"Nikakršnega smisla ni imelo, da bi priznal tistim nepomembnežem. Vedel sem, da boste poslali po mene. Samo počakati je bilo treba."
"Kako neki bi lahko vedeli kaj takega?"
"Vedel sem, gospod Waters. Vedel sem."
Možakar je zagotovo lagal, toda njegove oči so govorile drugače. Te oči. Od njih bi se človeku prav lahko zmešalo.
"No, pa dajmo. Povejte mi, kaj veste o preteklosti ljudi, ki so vam plačevali tako velikanske vsote denarja?"
"Ničesar, prav ničesar ne vem o njihovi preteklosti, Edmond Waters. Vse kar vem o njih, je njihova prihodnost."
"Kaj?" Waters je težko dihal in imel je občutek, da se bo zadušil. To je bilo zaradi oči, odločnih, nepremičnih oči, ki so izžarevale nekakšno resnicoljubnost. Mar je mogoče, da vidijo v prihodnost? V njegovo prihodnost? Maraat se je z zadovoljnim nasmehom zleknil v naslanjač in umaknil pogled s tožilčevega lica.
"No, saj razumete, gospod Waters. Pravzaprev je vse čisto preprosto. Obiskal sem tiste ljudi, jim povedal, da vidim v prihodnost in da potrebujem denar."
"Hočete reči, da so vam plačali za to, da bi nekaj, kar naj bi storili v prihodnosti, ohranili kot skrivnost? Da tega ne bi nikomur povedali?"
"Ne. Ne da bi skrivnost ohranil pred drugimi, gospod Waters, ampak zato, da je oni sami ne bi izvedeli. Veste, jaz namreč vem, kdaj boste umrli. Leto, dan in uro. Toda za večjo vsoto denarja in za vašo zaščito vam tega ne bom povedal."
Javni tožilec je segel po čekovni knjižici.
"Koliko hočete?" je vprašal.
Prevedel: Žiga Leskovšek
"Tega možaka preprosto ne moremo razkrinkati, gospod," je policijski častnik povedal javnemu tožilcu. "Vemo, da izsiljuje ljudi, ne vemo pa zakaj in kako to počne."
Javni tožilec Waters je s skrbno negovano roko segel skozi srebrnkasto sive lase in mrko preletel poročilo na mizi. "To so pomembni ljudje, Bolasky. Ne moremo dopustiti, da bi se ta lažni vedeževalec kar tako izmazal. Le kaj ve o njih? Kakšen madež imajo na svoji preteklosti, da so pripravljeni plačevati njegovo molčečnost?"
"Prav to je najbolj nenavadno pri vsem tem. Preiskali smo preteklost vseh ljudi, s katerimi je Maraat prišel v stik, pa nismo odkrili nič, zaradi česar bi jih lahko izsiljeval."
"Dobro. Toda zakaj...?"
"Nimamo pojma. Vemo le to, da so mu skoraj vsi, s katerimi je stopil v stik, plačali."
"Skoraj vsi? Mar hočete reči, da nekateri niso plačali?"
"Kakih petindvajset med njimi si je nagrabilo ogromno denarja. Zdravniki, pravniki, politiki, pomembnejši poslovneži. Maraat je tako samozavesten, da sprejema celo čeke, mi pa mu ne moremo prav nič, saj ga nihče ne prijavi. Nihče nam noče povedati, kaj sploh počne. V bistvu ne priznajo niti tega, da jih izsiljuje. No, kakorkoli že, ljudje so prestrašeni na smrt."
"Kaj pa tisti, ki niso plačali?"
"Pet jih je bilo. Maraata so sicer vrgli iz pisarne, vendar so v enem tednu po njegovem obisku napravili samomor."
"Ne razumem in ne razumem. Zanesljivo ste kaj spregledali," je jezno menil tožilec.
"Samo to si želimo, da bi bilo res tako," je žalostno pripomnil Bolasky. "No, kot kaže moramo Maraata izpustiti."
"Če proti njemu nimamo nobenega dokaza, potem pač nimamo druge izbire."
"Hudičevo nerad počenjam kaj takega, vendar ga zgolj zaradi sumničenj ne moremo zadrževati."
"Veste kaj! Preden ga boste izpustili, ga pošljite k meni. Rad bi ga spoznal in morda se mi bo posrečilo kaj izvleči iz njega," je menil tožilec, policijski častnik pa je bil ob tem vidno zaskrbljen.
"Zelo čuden tič je, gospod Waters. Ali čisto zares želite, da ga pripeljem k vam? Večina ljudi v postaji se ga izogiblje, kolikor je le mogoče."
"No, nič čudnega, da se vam ni posrečilo nič izvleči iz njega. Pripeljite ga sem, da ga zaslišim. Prisegam, da bom ugotovil, kako izsiljuje ljudi."
Čez nekaj časa sta dva policista v tožilčevo pisarno pripeljala majhnega, črnolasega moškega. Videti je bil popolnoma nepomemben, le njegove iskrive oči so se neobičajno lesketale. Kot dva navidezno, brezmejna tolmuna, ki sta tožilcu vzbujala skrajno nelagodje. Waters je spregovoril glasno in osorno, da bi prikril svojo vznemirjenost.
"Preidiva takoj k stvari, Maraat. Vemo, da ste izsiljevalec, ne vemo pa, kako to počnete. Seveda bomo to prej ali slej odkrili, če pa zdaj vse priznate, si boste svoj položaj močno olajšali.
Možakove tanke ustnice so se skrivenčile v nasmeh.
"Rade volje vam vse pojasnim, gospod Waters."
"Kaj?" Hočete reči, da boste priznali?"
"Vse vam bom pojasnil, gopsod Waters. Stenografinje sploh ne boste potrebovali."
"Kaj naj to pomeni? Če ste tako voljni priznati, zakaj tega niste storili že na poveljstvu?" Trdno odločen, da možaku ne bi pokazal, da postaja vse bolj živčen, je pomignil stenografinji naj oddide. Nenadoma ga je obšla silna želja, da ne bi poslal po Maraata.
"Nikakršnega smisla ni imelo, da bi priznal tistim nepomembnežem. Vedel sem, da boste poslali po mene. Samo počakati je bilo treba."
"Kako neki bi lahko vedeli kaj takega?"
"Vedel sem, gospod Waters. Vedel sem."
Možakar je zagotovo lagal, toda njegove oči so govorile drugače. Te oči. Od njih bi se človeku prav lahko zmešalo.
"No, pa dajmo. Povejte mi, kaj veste o preteklosti ljudi, ki so vam plačevali tako velikanske vsote denarja?"
"Ničesar, prav ničesar ne vem o njihovi preteklosti, Edmond Waters. Vse kar vem o njih, je njihova prihodnost."
"Kaj?" Waters je težko dihal in imel je občutek, da se bo zadušil. To je bilo zaradi oči, odločnih, nepremičnih oči, ki so izžarevale nekakšno resnicoljubnost. Mar je mogoče, da vidijo v prihodnost? V njegovo prihodnost? Maraat se je z zadovoljnim nasmehom zleknil v naslanjač in umaknil pogled s tožilčevega lica.
"No, saj razumete, gospod Waters. Pravzaprev je vse čisto preprosto. Obiskal sem tiste ljudi, jim povedal, da vidim v prihodnost in da potrebujem denar."
"Hočete reči, da so vam plačali za to, da bi nekaj, kar naj bi storili v prihodnosti, ohranili kot skrivnost? Da tega ne bi nikomur povedali?"
"Ne. Ne da bi skrivnost ohranil pred drugimi, gospod Waters, ampak zato, da je oni sami ne bi izvedeli. Veste, jaz namreč vem, kdaj boste umrli. Leto, dan in uro. Toda za večjo vsoto denarja in za vašo zaščito vam tega ne bom povedal."
Javni tožilec je segel po čekovni knjižici.
"Koliko hočete?" je vprašal.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Patricia Mathews : Mali William
Dr. Winston Hammersmith je bil nenavadno pameten in sposoben možak, ki mu ni bilo para. Zato je bilo njegovo maščevanje gospodični Leontini Lundy vse prej kot navadno. Kaj je gospodična Lundy storila Hammersmithu pravzaprav sploh ni pomembno. Zadostuje naj, če povemo, da mu je ranila dušo in ponos, kaj takega pa nobena ženska ne bi smela napraviti kakemu moškemu.
Hammersmith takrat ni razkril svoje bolečine, ampak se je zatekel v samoto in je premišljeval. Nekega dne je nato stopil k njej in s seboj pripeljal malega Williama.
Mali William je bil otrok, ki bi raznežil vsako mlado damo. Bil je krepak triletni fantič, z jamicami na licih in ljubkimi, svilenozlatimi kodri. Njegove modre oči so bile okrogle kot kovanci, obrobljale so jih zapeljive, dolge temne trepalnice in na licu mu je igral čaroben nasmeh.
Gospodična Lundy ga je pogledala in Hammersmith je bil prepričan, da se ji je izraz na obrazu vsaj za trenutek omehčal. Ne da bi razkrila kakršnokoli čustvo, se je zazrla v Hammersmitha.
"Dobro jutro, Winston. Kaj lahko storim zate?"
Hammersmith se je opravičujoče nasmehnil. "Leontina," je dejal in se globoko zagledal v njene oči. "Nerad te prosim, vendar je naneslo, da sem se znašel v precejšnih težavah in se ne morem obrniti na nikogar drugega."
Gospodična Lundy je privzdignila umetelno naličene obrvi. "Preidi že k stvari, Winston. Vedno preveč ovinkariš."
Hammersmith se je ponovno opravičujoče nasmehnil. "No, to je mali William. Moj nečak je. Njegova mati je vdova in živi popolnoma sama. Zdaj je hudo zbolela in ga je poslala k meni."
"V tem pa res ne vidim nobene težave," je gospodična Lundy hladno odgovorila.
"Nujno delo imam. Delo je povezano z mojimi patenti in moram takoj odpotovati v Washington. Sama veš, da moram, da je popolnoma nemogoče, da bi vzel s seboj triletnega fantiča. Upal sem, da bi ti..."
Leontina se je zmagoslavno nasmehnila. "Torej hočeš, da bi v tvoji odsotnosti skrbela zanj. Res ne vem, zakaj mi tega nisi takoj povedal. No, to je vsekakor zelo velika prošnja." S kotičkom očesa se je ozrla na plavolasega dečka in Winston je z zadovoljstvom opazil, da so se ji poteze na licu ponovno omehčale. Vzravnala se je v držo, ki jo je Winston tako dobro poznal. Videti je bila, kot da je visoka dva metra.
"Naj bo," je dejala. "Čeprav se moraš zavedati, da bom to storila zaradi otroka in ne zaradi tebe. Pričakujem seveda, da se boš kmalu vrnil."
"En teden. Samo en teden me ne bo," je Hammersmith naglo dejal.
"V redu Winston. Lahko ga pripelješ noter."
Obrnila se je in stopila v hišo. Hammersmith ji je sledil z otrokom, nosil kovček in se skrivnostno smehljal za njenim pokončnim, vitkim in neupogljivim hrbtom.
___________
Prvi trije dnevi so bili prijetni in so zelo hitro minili. Mali William je bil čudovit, izjemen otrok. Jedel je z žlico in se ni umazal. Znal je hoditi na stranišče. Bil je nagnjen k različnim razpoloženjem, od katerih je bilo eno bolj očarljivo od drugega. Ni jokal. Gospodično Lundy je klical tetka in jo lepo poljubljal na lice. Bila je zasužnjena.
Leontina je z njim preživela ure in ure. Sprehajala sta se po vrtu, nabirala rože in se igrala skrivalnice. Oči so se ji lesketale in lica pordela. Hammersmith je ne bi prepoznal.
Teden dni je minil tako hitro, da se gospodična Lundy tega sploh ni zavedla. Ko jo je Hammersmith poklical iz Washingtona, povedal da je zadržan in jo poprosil, če bi lahko skrbela za malega Williama še en teden, je od veselja kar otrpnila. Tako sta hladna, nedostopna gospodična in zlatolasi William ostala skupaj še en teden.
V sredini drugega tedna se je William začel spreminjati. Sprva gospodična Lundy tega sploh ni opazila. To so bile majhne stvari, tako malenkostne, da jih je človek kar spregledal.
V ponedeljek zvečer je začel jokati. Gospodična Lundy seje z muko prebudila in stopila k svojemu ljubkemu otroku. Takoj se je pomiril, vendar je naslednjo noč ponovno jokal.
V torek se je njegovo obnašanje pri mizi začelo naglo slabšati. Medtem, ko je prej spretno vstavil polno žlico v svoja angelska, rožnatemu cvetu podobna usteca, mu je zdaj večina hrane ostala na obleki in obrazu. Gospodična Lundy si je dopovedovala, da je to popolnoma naravno. Bila je prepričana, da je to prebrala v neki knjigi.
V sredo ni znal odditi na stranišče, kar je bilo skoraj preveč za njeno deviško rahločutnost. Medtem ko ji je prej vedno po svoje povedal, kdaj bi šel rad v kopalnico, pa je njen zlati fantek, čeprav tega ni hotela priznati, postajal umazan.
V četrtek je ni hotel poljubiti, ko ga je položila spat.In ne samo to. Bruhnil je v jok in jo udarjal z malimi ročicami. To ji je skoraj strlo srce.
V petek ga je našla na vrtu. Sončni žarki so odsevali od njegovih zlatih kodrov in v zbranosti je grbančil čelo. Stopila je k njemu in pogledala kaj počne. Za trenutek je zastal in se ozrl proti njej z blaženim, žarečim nasmehom. Pogledala je na njegove rožnate, zavaljene ročice in stisnilo jo je v grlu. Mali William je srečno trgal okončine veliki kobilici, ki se je v grozi zvijala in trzala v njegovi ročici.
V soboto, ko sta minila že dva tedna od njegovega prihpda, je Leontina ostala pozno v postelji. Počutila se je slabo in bolela jo je glava. Resnično je upala, da bo tega dne Winston končno prišel po otroka. V svojih čustvih je do malega Williama čutila neprijetno protislovnost. Bil je tako rožnat, topel, tako čudovit. Po drugi strani pa...
Odmaknila je odišavljeno krpico, ki jo je imela na čelu in se v hipu zravnala, ko je grozen krik razparal tišino in se zadrl v bolečo točko med njenimi očmi. Negotovo se je postavila na noge in odsunila vrata. Pred očmi se ji je barvno zableščalo in minil je kak trenutek, da je lahko spoznala velikega rumenega mačka po imenu Daisy, ki je bil last njenega kuharja. Videti je bil zelo nenavadno, kot da bi bil pokrit z raznobarvnimi krpicami. Medtem ko se je stiskal v kotu na drugem koncu sobe, si ga je pazljivo ogledala. Njegova dlaka je bila ožgana na različnih mestih. Na drugem koncu sobe pa je stal mali William in v ročici držal velik šop vžigalic.
Gospodično Lundy je preplavilo nenavadno čustvo. Počasi kot dvigajoča se lava se ji je dvignilo v prsih in stopila je proti smehljajočemu se otroku. Stal je in jo gledal, ko je visoko dvignila svojo desno roko in mu na obrazek primazala klofuto. Zdelo se ji je, kot da ne gleda s svojimi očmi, ko se je telesce zrušilo, prekopicnilo in skotalilo po dolgem stopnišču, kjer je zveriženo obležalo na dnu stopnic.
Boleč trenutek je stala tam in zrla navzdol. Nato je odkrila, da se lahko premika in spotikajoč je stopila po stopnicah in pokleknila k njemu. Da bi ga pogladila in odstranila zlate lase z belega čela in stran od široko razprtih modrih oči. Da bi obrnila glavico, ki je bila tako čudno obrnjena. Da bi porinila nazaj drobne bakrene žičke, kolesca in vzmeti, ki so se vsule iz raztrganine nabelem, okroglem vratu. Da bi... Žičke, kolesca in vzmeti. Žičke, kolesca in ... Strahoten krik ji je razparal ušesa in napolnil glavo. Ni se zavedala, da je zakričala ona.
Daleč stran v Washingtonu, pa je Winston Hammersmith pogledal na koledar in se nasmehnil.
Prevedel : Žiga Leskovšek
Dr. Winston Hammersmith je bil nenavadno pameten in sposoben možak, ki mu ni bilo para. Zato je bilo njegovo maščevanje gospodični Leontini Lundy vse prej kot navadno. Kaj je gospodična Lundy storila Hammersmithu pravzaprav sploh ni pomembno. Zadostuje naj, če povemo, da mu je ranila dušo in ponos, kaj takega pa nobena ženska ne bi smela napraviti kakemu moškemu.
Hammersmith takrat ni razkril svoje bolečine, ampak se je zatekel v samoto in je premišljeval. Nekega dne je nato stopil k njej in s seboj pripeljal malega Williama.
Mali William je bil otrok, ki bi raznežil vsako mlado damo. Bil je krepak triletni fantič, z jamicami na licih in ljubkimi, svilenozlatimi kodri. Njegove modre oči so bile okrogle kot kovanci, obrobljale so jih zapeljive, dolge temne trepalnice in na licu mu je igral čaroben nasmeh.
Gospodična Lundy ga je pogledala in Hammersmith je bil prepričan, da se ji je izraz na obrazu vsaj za trenutek omehčal. Ne da bi razkrila kakršnokoli čustvo, se je zazrla v Hammersmitha.
"Dobro jutro, Winston. Kaj lahko storim zate?"
Hammersmith se je opravičujoče nasmehnil. "Leontina," je dejal in se globoko zagledal v njene oči. "Nerad te prosim, vendar je naneslo, da sem se znašel v precejšnih težavah in se ne morem obrniti na nikogar drugega."
Gospodična Lundy je privzdignila umetelno naličene obrvi. "Preidi že k stvari, Winston. Vedno preveč ovinkariš."
Hammersmith se je ponovno opravičujoče nasmehnil. "No, to je mali William. Moj nečak je. Njegova mati je vdova in živi popolnoma sama. Zdaj je hudo zbolela in ga je poslala k meni."
"V tem pa res ne vidim nobene težave," je gospodična Lundy hladno odgovorila.
"Nujno delo imam. Delo je povezano z mojimi patenti in moram takoj odpotovati v Washington. Sama veš, da moram, da je popolnoma nemogoče, da bi vzel s seboj triletnega fantiča. Upal sem, da bi ti..."
Leontina se je zmagoslavno nasmehnila. "Torej hočeš, da bi v tvoji odsotnosti skrbela zanj. Res ne vem, zakaj mi tega nisi takoj povedal. No, to je vsekakor zelo velika prošnja." S kotičkom očesa se je ozrla na plavolasega dečka in Winston je z zadovoljstvom opazil, da so se ji poteze na licu ponovno omehčale. Vzravnala se je v držo, ki jo je Winston tako dobro poznal. Videti je bila, kot da je visoka dva metra.
"Naj bo," je dejala. "Čeprav se moraš zavedati, da bom to storila zaradi otroka in ne zaradi tebe. Pričakujem seveda, da se boš kmalu vrnil."
"En teden. Samo en teden me ne bo," je Hammersmith naglo dejal.
"V redu Winston. Lahko ga pripelješ noter."
Obrnila se je in stopila v hišo. Hammersmith ji je sledil z otrokom, nosil kovček in se skrivnostno smehljal za njenim pokončnim, vitkim in neupogljivim hrbtom.
___________
Prvi trije dnevi so bili prijetni in so zelo hitro minili. Mali William je bil čudovit, izjemen otrok. Jedel je z žlico in se ni umazal. Znal je hoditi na stranišče. Bil je nagnjen k različnim razpoloženjem, od katerih je bilo eno bolj očarljivo od drugega. Ni jokal. Gospodično Lundy je klical tetka in jo lepo poljubljal na lice. Bila je zasužnjena.
Leontina je z njim preživela ure in ure. Sprehajala sta se po vrtu, nabirala rože in se igrala skrivalnice. Oči so se ji lesketale in lica pordela. Hammersmith je ne bi prepoznal.
Teden dni je minil tako hitro, da se gospodična Lundy tega sploh ni zavedla. Ko jo je Hammersmith poklical iz Washingtona, povedal da je zadržan in jo poprosil, če bi lahko skrbela za malega Williama še en teden, je od veselja kar otrpnila. Tako sta hladna, nedostopna gospodična in zlatolasi William ostala skupaj še en teden.
V sredini drugega tedna se je William začel spreminjati. Sprva gospodična Lundy tega sploh ni opazila. To so bile majhne stvari, tako malenkostne, da jih je človek kar spregledal.
V ponedeljek zvečer je začel jokati. Gospodična Lundy seje z muko prebudila in stopila k svojemu ljubkemu otroku. Takoj se je pomiril, vendar je naslednjo noč ponovno jokal.
V torek se je njegovo obnašanje pri mizi začelo naglo slabšati. Medtem, ko je prej spretno vstavil polno žlico v svoja angelska, rožnatemu cvetu podobna usteca, mu je zdaj večina hrane ostala na obleki in obrazu. Gospodična Lundy si je dopovedovala, da je to popolnoma naravno. Bila je prepričana, da je to prebrala v neki knjigi.
V sredo ni znal odditi na stranišče, kar je bilo skoraj preveč za njeno deviško rahločutnost. Medtem ko ji je prej vedno po svoje povedal, kdaj bi šel rad v kopalnico, pa je njen zlati fantek, čeprav tega ni hotela priznati, postajal umazan.
V četrtek je ni hotel poljubiti, ko ga je položila spat.In ne samo to. Bruhnil je v jok in jo udarjal z malimi ročicami. To ji je skoraj strlo srce.
V petek ga je našla na vrtu. Sončni žarki so odsevali od njegovih zlatih kodrov in v zbranosti je grbančil čelo. Stopila je k njemu in pogledala kaj počne. Za trenutek je zastal in se ozrl proti njej z blaženim, žarečim nasmehom. Pogledala je na njegove rožnate, zavaljene ročice in stisnilo jo je v grlu. Mali William je srečno trgal okončine veliki kobilici, ki se je v grozi zvijala in trzala v njegovi ročici.
V soboto, ko sta minila že dva tedna od njegovega prihpda, je Leontina ostala pozno v postelji. Počutila se je slabo in bolela jo je glava. Resnično je upala, da bo tega dne Winston končno prišel po otroka. V svojih čustvih je do malega Williama čutila neprijetno protislovnost. Bil je tako rožnat, topel, tako čudovit. Po drugi strani pa...
Odmaknila je odišavljeno krpico, ki jo je imela na čelu in se v hipu zravnala, ko je grozen krik razparal tišino in se zadrl v bolečo točko med njenimi očmi. Negotovo se je postavila na noge in odsunila vrata. Pred očmi se ji je barvno zableščalo in minil je kak trenutek, da je lahko spoznala velikega rumenega mačka po imenu Daisy, ki je bil last njenega kuharja. Videti je bil zelo nenavadno, kot da bi bil pokrit z raznobarvnimi krpicami. Medtem ko se je stiskal v kotu na drugem koncu sobe, si ga je pazljivo ogledala. Njegova dlaka je bila ožgana na različnih mestih. Na drugem koncu sobe pa je stal mali William in v ročici držal velik šop vžigalic.
Gospodično Lundy je preplavilo nenavadno čustvo. Počasi kot dvigajoča se lava se ji je dvignilo v prsih in stopila je proti smehljajočemu se otroku. Stal je in jo gledal, ko je visoko dvignila svojo desno roko in mu na obrazek primazala klofuto. Zdelo se ji je, kot da ne gleda s svojimi očmi, ko se je telesce zrušilo, prekopicnilo in skotalilo po dolgem stopnišču, kjer je zveriženo obležalo na dnu stopnic.
Boleč trenutek je stala tam in zrla navzdol. Nato je odkrila, da se lahko premika in spotikajoč je stopila po stopnicah in pokleknila k njemu. Da bi ga pogladila in odstranila zlate lase z belega čela in stran od široko razprtih modrih oči. Da bi obrnila glavico, ki je bila tako čudno obrnjena. Da bi porinila nazaj drobne bakrene žičke, kolesca in vzmeti, ki so se vsule iz raztrganine nabelem, okroglem vratu. Da bi... Žičke, kolesca in vzmeti. Žičke, kolesca in ... Strahoten krik ji je razparal ušesa in napolnil glavo. Ni se zavedala, da je zakričala ona.
Daleč stran v Washingtonu, pa je Winston Hammersmith pogledal na koledar in se nasmehnil.
Prevedel : Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Michael Shaara: Človek brez posebnosti
Ves širni svet je osupnil nad neverjetno posebnostjo Thatcherja Blitta, za
katero pa so ljudje izvedeli šele ob koncu leta 2180. Čeprav je bil
Thatcher Blitt, po vseh merilih svoje dobe, izredno uspešen poslovnež,
ljudje temu niso posvečali posebne pozornosti. Blittova smola je bila tudi
v tem, da mu gmotni položaj sam po sebi ni nikoli pomenil kaj posebnega.
V zgodovinskih knjigah ni zapiskov o najuspešnejših trgovcih preteklosti,
razen če so bili slučajno povezani s slavnimi možmi svojega časa. Kralja
Kreza se tako v glavnem spominjamo po podpori, ki jo je dajal slavnim
Rimljanom in zmagovitim vojskam. Tudi finančnega mogotca Hayma Solomona,
ki je izdatno podpiral ameriško revolucijo, bi že davno pozabili, če se ne
bi družil s slavnimi, čeprav revnimi državniki.
Thatcher Blitt je bil sicer res nekaj posebnega, vendar pa njegove
posebnosti ni bilo tako lahko odkriti. Bil je majhen, suhljat in šibke
postave. Imel je prijazen obraz in njegov videz je bil kot nalašč za
statista pri snemanju množičnih filmskih prizorov. Prav nikomur ni padel v
oči. Kljub temu pa je bil Thatcher Blitt eden največjih poslovnežev
svojega časa. Bil je namreč ustanovitelj in direktor ugledne delniške
družbe Genealogija d.d.
Thatcher Blitt jih ni imel niti petindvajset, ko je prišel do spoznanja,
zaradi katerega je postal eden najbogatejših ljudi na svetu. Njegovo
odkritje je bilo tako kot vsa pomembna odkritja nekaj povsem samoumevnega,
obenem pa nekaj izjemno globokoumnega. Blitt je namreč ugotovil, da ima
vsak človek očeta.
Ta misel mu ni dala miru in ko jo je izpeljal do konca, je dognal, da so
tudi očetje imeli očete. In tako je šlo iz roda v rod. Dejstvo je, da ima
prav vsakdo neskončno število očetov, je po dobrem razmisleku ugotovil
Blitt. Tako so se skozi dolga stoletja rodovi prenašali z očeta na sina in
njihove potomce, ki so bili seveda tudi očetje. In to daleč v zgodovino,
po vsej verjetnosti do nerazpoznavnega, morda opičjakovskega očeta daljne
preteklosti.
Misel na prvi pogled sicer ni bila videti prav nič posebnega, vendar je na
mladega Blitta naredila močan vtis. Spoznal je, da bi bilo mogoče zaradi
tega, ker ima vsakdo očeta in tako naprej, sestaviti popoln rodovnik za
vsakega posameznika.
Seveda je bilo kaj takega tudi mogoče narediti, saj je bila to doba
časovnih raziskovanj. S časovno kamero bi lahko natančno sestavili
družinsko drevo za vsakogar. Vse od začetkov časa. Od očeta do očeta. Prav
vsakomur bi lahko popolnoma natančno določili poreklo.
In s to zamislijo je Thatcher Blitt ustvaril bogastvo. Že na samem začetku
se je točno zavedal tega, kar je večina ljudi doumela šele kasneje in
svojo zamisel je tudi patentiral. Ne samo, da je poznal globoko
zakoreninjeni snobizem, ki je značilen za toliko ljudi, zavedal se je tudi
preproste, vendar nepojmljive moči človeške radovednosti. Kdo neki je bil
moj enainštirideseti pradedek, so se spraševali. Rimski legionar? Viking?
Morda graditelj piramid? Ali je bil morda eden od Ksenofonovih deset tisoč
izbrancev? Morda pa je bil Aleksander Veliki? Saj je vendar obstajala tudi
ta možnost.
Thatcher Blitt je torej imel na voljo izdelek, ki pa ga je bilo treba tudi
prodati. In Blitt ga je tudi prodal, saj je že na samem začetku spoznal
njegove prednosti. Človeške rase so se vse bolj prepletale in se tekom
stoletij popolnoma pomešale. Število ljudi je neznansko narastlo.
Blitt je imel na razpolago trideset tisoč let človeške zgodovine in bilo
je skoraj nemogoče, da v tem času vsakdo ne bi imel kakega slavnega
prednika. Pogosto je zadoščal že manj pomemben kralj ali celo general kake
pozabljene vojske. Če pa predniki niso zadoščali, je bilo dokaj lahko
poiskati sorodstvene vezi s slavnimi možmi. Saj vendar razumete, da se
rodovniki začenjajo z zelo majhnim številom ljudi. V vsej stari Grčiji je
v času Perikleja živelo le nekaj tisoč družin.
Thatcher Blitt je vse to razumel in nenadoma je imel ogromno dela. Ne samo
to, da je patentiral svojo idejo, zagotoviti je moral tudi ogromne
količine denarja za ustanovitev velikega podjetja. Cena časovne kamere je
bila sprva nedosegljiva, toda ko je sčasoma premagal tudi to oviro, mu je
vlada dolga leta preprečevala, da bi jo lahko sploh uporabljal. Po dolgih
letih naravnost srce parajočega čakanja je tvrdka Genealogija d.d. končno
le začela z delom.
Tvrdka je poslovala izjemno uspešno. Že v nekaj mesecih je njen reklamni
moto Prednik za vsakogar postal nekaj povsem vsakdanjega. Pojavila pa se
je tudi resna težava. Kmalu je namreč postalo jasno, da je včasih nemogoče
določiti pravega očeta. Pri materah s tem ni bilo posebnih težav, očetje
pa so bili nekaj drugega. Sprva je bil to kar tehten ugovor.
Thatcher Blitt pa se ni dal. Zaposlil je več inženirjev elektronike, da bi
našel pot iz slepe ulice in tako odkril rešitev. Inženirji so sestavili
domiselno napravico, ki je bila zasnovana na sinusnih krivuljah posameznih
krvnih skupin in s katero je bilo mogoče s pomočjo časovne kamere
elektronsko testirati kri. To odkritje je dalo še zadnji zagon novi tvrdki
in Genealogija d.d. se je začela uspešno razvijati in postala je ena
najuspešnejših in najuglednejših tvrdk na svetu.
Preteklo pa je še veliko let, predno si je Thatcher Blitt lahko oddahnil.
Blitt se je moral boriti s kršilci patentov, nadziral je nove tehnološke
postopke v laboratoriju in nenehno iskal nove načine, da bi olajšal in
pocenil dolgotrajno in težavno iskanje očetov. Ko se je končno odločil, da
bo storil tudi kaj zase, jih je imel že krepko čez šestdeset.
Vsa ta leta sta Blitta obkrožala blesk in razkošje in postajal je vse bolj
in bolj nemogoč. Pod vplivom pomembnih imen in razkošnih rodovniških
dreves je začel imenom pripisovati pretiran pomen.
Blitt je najprej začel razvrščati svoje prijatelje po poreklu. Na zabavah,
ki jih je sicer bolj poredko prirejal, je svoje goste razvrščal tako, da
so sedeli kot v parlamentu. Nobenega dvoma ni, da je bilo takšno nagnenje
v njem že od samega začetka in prav mogoče je, da je tudi v vsakem od nas
delček tega. Toda pri Thatcherju Blittu je to nagnenje dozorevalo skupaj z
njegovim delom in postajalo je vse močnejše. Kljub temu pa Blitt v vseh
teh letih ni nikoli poiskal svojih prednikov.
Prav mogoče je, da boste vprašali, če se je morda bal. Odgovora na to pač
ne pozna nihče, ostaja pa dejstvo, da je bil Thatcher Blitt pri
šestinsedemdesetih eden redkih mogotcev, ki ni nikoli raziskal svojega
porekla.
In tako je nekoč napočil dan, ko je Thatcher Blitt sedel v svoji pisarni,
si z roko odsotno podpiral glavo in zadovoljno poslušal šumenje in brnenje
naprav, ki so delovale v velikanski stavbi njegovega podjetja.
Ni znano, kaj se je tistega dne premaknilo v njemu. Morda je nanj
vplivalo, da je imel s svojega prostora pogled na dolgo vrsto slavnih mož,
ki so jih posneli s časovno kamero. Morda pa ga je to temeljno vprašanje
težilo že dolga leta in je takrat enostavno izbruhnilo na dan.
Naj je bil razlog tak ali drugačen, tisto dopoldne, ob dve čez enajst, je
Blitt živahno skočil s stola. Poklical je glavnega asistenta Catharta in
izdal ukaz, ki je prišel v zgodovino.
"Kdo sem sploh jaz?" je skozi zobe vprašal Blitt, ki se mu je dvom globoko
zarezal v srce.
Cathart je takoj odhitel in začel iskati odgovor.
Nato je sledilo nekaj najbolj napetih in usodnih dni v sicer bleščeči
zgodovini Blittove delniške družbe. Iskanje očetov zahteva veliko truda,
vendar je kmalu prišlo na dan nekaj zanimivosti.
Prvo odkritje raziskave, ki jo je naročil Blitt, je predstavljal možakar
po imenu Blott, ki je v osemnajstem stoletju živel v Angliji.
Strokovnjakom ni uspelo razložiti, kako je prišlo do spremembe imena Blott
v Blitt in škodoželjneži so se začeli zabavljati čez Blittovo poreklo.
Natolcevali so, da je možakar verjetno spremenil ime, da bi se izognil
sodnemu pregonu. Blottova posebnost pa je bila ta, da je bil znan kot
dokaj premožen vinski trgovec.
Prevladuje splošno mnenje, da Thatcher Blitt s tem ni bil kaj prida
zadovoljen. Trgovci, pa naj so še tako uspešni, niso vredni niti omembe,
je bevsknil. Blitt je hotel imeti v svojem rodovniškem drevesu tvorce
imperijev. Najmanj, s čimer bi se zadovoljil, bi bilo ime, za katerega je
že slišal. Ime moža, ki je ustvarjal zgodovino.
Blittovi uslužbenci so s silno vnemo preiskovali njegovo preteklost.
Minilo je več mesecev, predno se je pojavilo novo ime. V devetem stoletju
je v Angliji živel potujoči pevec, ki se je imenoval John. Bil je znan kot
pevec balad, končal pa je nenaravne smrti v budoarju neke ugledne dame.
Preiskovalcem ni uspelo razbrati njegovega priimka. Čeprav so bile
življenjske dogodovščine tega možaka izjemno zanimive, pa to na starega
Blitta ni naredilo nobenega vtisa. Nasprotno, bil je močno pretresen.
Pevec, pa še potepuh povrh, je bevsknil.
V Genealogiji, d.d. je prišlo do hudih pretresov in Catharsa je zamenjal
moški po imenu Jukes, ki je bil kljub zanimivemu priimku izredno sposoben
možakar. Jukes je začel s polno paro utirati pot v preteklost.
Preiskovanje zgodovine ga je vodilo mimo Kristusovega rojstva, s katerim
Blitt ni bil v sorodu. Zašel je že pozno v stari Egipt, ko se je zavedel,
da je raziskava zašla v res hudo krizo.
Vse do takrat Blitt ni bil drugega kot nepomembnež. Ali če smo bolj
natančni, vsi njegovi predniki so bili nepomembneži. To je bilo skoraj
neverjetno in je bilo tudi proti vsem verjetnostnim zakonom. Vendar je
bilo tako in nič drugače. Blitt ni imel niti enega prednika, ki bi bil
vreden omembe. Prav tako pa ni bilo nobene možnosti, da bi mu kakega
pomembnega prednika podtaknili, saj Thatcherja Blitta ni bilo mogoče
prelisičiti z njegovimi lastnimi metodami. Vse, kar so preiskovalci našli,
je bila neskončna plejada kmetov, sužnjev, občasno kak vojak ali usnjar. Z
izjemo Johna, ki je prepeval balade, sploh ni bilo nikogar, ki bi se ga
splačalo omeniti staremu Blittu. Tak položaj pa se seveda ni mogel vleči v
neskončnost. Ves galski narod in večji del današnje Francije predstavljajo
potomci družine enega samega človeka, ki je v času pred Kristusom živel na
severu Francije. Bilo je popolnoma nemogoče, da bi bil Thatcher Blitt
lahko manj pomemben.
Tako se je lov nadaljeval iz dneva v dan. Strokovnjaki so preiskali
starodavno Grčijo in Jarnsko civilizscijo. Za seboj so pustili izum
kolesa, uporabo kovin, začetke kmetovanja in končno tudi vse začetke
civilizacije. Znašli so se v odmaknjenih, pradavnih časih. V mrzli,
prvobitni divjini današnje severne Nemčije.
In še vedno niso našli ničesar. Čeprav je Jukes vsak dan trepetal. da bo
izgubil službo, mu ni preostalo nič drugega, kot da je nadaljeval z delom.
Odkril je, da je bil v starodavni Nemčiji Blittov prednik nek zanemarjen
možiček, ki je bil le eden od treh moških na območju, kjer zdaj živijo
milijoni. Toda Blittov prednik je ostal dosleden svojemu izročilu. Bil je
samo pripadnik plemena in nič več. Tako kot je bil pred njim njegov oče.
In tako se je nadaljevalo še naprej. Preiskovalci so sistematično
pregledovali preteklost. Od votlin v zahodni Franciji, proti jugu v
Španijo in preko nerazpoznavnega Sredozemlja v starodavne, travnate
pokrajine severne Afrike. Šli so nazaj v času, celo mimo kromanjonskega
človeka in še naprej, trideset tisoč let, petintrideset tisoč let v
preteklost. Medtem je stari Blitt samo še onemoglo blebetal, njegovi
uslužbenci pa niso odkrili niti enega samega, izjemnega prednika.
Prišel je čas, ko je moral Jukes neizbežno in dokončno stopiti pred
starca. Proučil je preteklost tako daleč, kot je bilo sploh mogoče.
Najnovejši prednik, ki ga je predstavil Blittu, je bil nekakšen poraščen
stvor, ki se sploh še ni naučil vzravnano hoditi. Vendar Blitt ni hotel
popustiti.
"Prav mogoče je, da je bil moj prednik prvi, ki se je naučil hoditi
vzravnano," je tulil. "Mora biti nekaj takega. Morda pa je izumil ogenj
ali kaj podobnega."
Šele potem, ko ga je Jukes opozoril, da so vse te možnosti že preiskali,
se je Blitt vdal v usodo. Seveda je bil v sorodstvu s prvim človekom, ki
je hodil vzravnano. Bil je tudi sorodnik prvega človega z razvitimi
možgani. Toda to je bil tudi sleherni prebivalec tega planeta. Ničesar več
ni bilo, kar bi se dalo raziskati. Prav nič več se ni dalo storiti, saj bi
vsako nadalnje raziskovanje samo potrdilo že znano zgodovino.
Tako, kot se take stvari ponavadi dogajajo, se je zgodba hitro razvedela.
In zgodilo se je, da je potem, ko je Thatcher Blitt prestal
štiridesettisočletno obdobje nepomembnosti, nenadoma postal eden
najznamenitejših ljudi vseh časov.
Psihologi in genetiki, ki so proučili in dokumentirali Blittov primer, so
Thatcherja Blitta uvrstili v učbenike kot pomembno razlago naravnih
zakonitosti. Ime Thatcherja Blitta je tako zaslovelo in je slavno še
dandanes, saj je edini človek s to posebnostjo v vsej zgodovini, ki so ga
uspeli odkriti.
V vseh štiridesettisočih letih zgodovine, kolikor so jo preiskali s
časovno kamero, rodbina Blitt ni nikoli dala pomembnega človeka.
Ta dosežek je nedosegljiv.
Prevedel Žiga Leskovšek
Ves širni svet je osupnil nad neverjetno posebnostjo Thatcherja Blitta, za
katero pa so ljudje izvedeli šele ob koncu leta 2180. Čeprav je bil
Thatcher Blitt, po vseh merilih svoje dobe, izredno uspešen poslovnež,
ljudje temu niso posvečali posebne pozornosti. Blittova smola je bila tudi
v tem, da mu gmotni položaj sam po sebi ni nikoli pomenil kaj posebnega.
V zgodovinskih knjigah ni zapiskov o najuspešnejših trgovcih preteklosti,
razen če so bili slučajno povezani s slavnimi možmi svojega časa. Kralja
Kreza se tako v glavnem spominjamo po podpori, ki jo je dajal slavnim
Rimljanom in zmagovitim vojskam. Tudi finančnega mogotca Hayma Solomona,
ki je izdatno podpiral ameriško revolucijo, bi že davno pozabili, če se ne
bi družil s slavnimi, čeprav revnimi državniki.
Thatcher Blitt je bil sicer res nekaj posebnega, vendar pa njegove
posebnosti ni bilo tako lahko odkriti. Bil je majhen, suhljat in šibke
postave. Imel je prijazen obraz in njegov videz je bil kot nalašč za
statista pri snemanju množičnih filmskih prizorov. Prav nikomur ni padel v
oči. Kljub temu pa je bil Thatcher Blitt eden največjih poslovnežev
svojega časa. Bil je namreč ustanovitelj in direktor ugledne delniške
družbe Genealogija d.d.
Thatcher Blitt jih ni imel niti petindvajset, ko je prišel do spoznanja,
zaradi katerega je postal eden najbogatejših ljudi na svetu. Njegovo
odkritje je bilo tako kot vsa pomembna odkritja nekaj povsem samoumevnega,
obenem pa nekaj izjemno globokoumnega. Blitt je namreč ugotovil, da ima
vsak človek očeta.
Ta misel mu ni dala miru in ko jo je izpeljal do konca, je dognal, da so
tudi očetje imeli očete. In tako je šlo iz roda v rod. Dejstvo je, da ima
prav vsakdo neskončno število očetov, je po dobrem razmisleku ugotovil
Blitt. Tako so se skozi dolga stoletja rodovi prenašali z očeta na sina in
njihove potomce, ki so bili seveda tudi očetje. In to daleč v zgodovino,
po vsej verjetnosti do nerazpoznavnega, morda opičjakovskega očeta daljne
preteklosti.
Misel na prvi pogled sicer ni bila videti prav nič posebnega, vendar je na
mladega Blitta naredila močan vtis. Spoznal je, da bi bilo mogoče zaradi
tega, ker ima vsakdo očeta in tako naprej, sestaviti popoln rodovnik za
vsakega posameznika.
Seveda je bilo kaj takega tudi mogoče narediti, saj je bila to doba
časovnih raziskovanj. S časovno kamero bi lahko natančno sestavili
družinsko drevo za vsakogar. Vse od začetkov časa. Od očeta do očeta. Prav
vsakomur bi lahko popolnoma natančno določili poreklo.
In s to zamislijo je Thatcher Blitt ustvaril bogastvo. Že na samem začetku
se je točno zavedal tega, kar je večina ljudi doumela šele kasneje in
svojo zamisel je tudi patentiral. Ne samo, da je poznal globoko
zakoreninjeni snobizem, ki je značilen za toliko ljudi, zavedal se je tudi
preproste, vendar nepojmljive moči človeške radovednosti. Kdo neki je bil
moj enainštirideseti pradedek, so se spraševali. Rimski legionar? Viking?
Morda graditelj piramid? Ali je bil morda eden od Ksenofonovih deset tisoč
izbrancev? Morda pa je bil Aleksander Veliki? Saj je vendar obstajala tudi
ta možnost.
Thatcher Blitt je torej imel na voljo izdelek, ki pa ga je bilo treba tudi
prodati. In Blitt ga je tudi prodal, saj je že na samem začetku spoznal
njegove prednosti. Človeške rase so se vse bolj prepletale in se tekom
stoletij popolnoma pomešale. Število ljudi je neznansko narastlo.
Blitt je imel na razpolago trideset tisoč let človeške zgodovine in bilo
je skoraj nemogoče, da v tem času vsakdo ne bi imel kakega slavnega
prednika. Pogosto je zadoščal že manj pomemben kralj ali celo general kake
pozabljene vojske. Če pa predniki niso zadoščali, je bilo dokaj lahko
poiskati sorodstvene vezi s slavnimi možmi. Saj vendar razumete, da se
rodovniki začenjajo z zelo majhnim številom ljudi. V vsej stari Grčiji je
v času Perikleja živelo le nekaj tisoč družin.
Thatcher Blitt je vse to razumel in nenadoma je imel ogromno dela. Ne samo
to, da je patentiral svojo idejo, zagotoviti je moral tudi ogromne
količine denarja za ustanovitev velikega podjetja. Cena časovne kamere je
bila sprva nedosegljiva, toda ko je sčasoma premagal tudi to oviro, mu je
vlada dolga leta preprečevala, da bi jo lahko sploh uporabljal. Po dolgih
letih naravnost srce parajočega čakanja je tvrdka Genealogija d.d. končno
le začela z delom.
Tvrdka je poslovala izjemno uspešno. Že v nekaj mesecih je njen reklamni
moto Prednik za vsakogar postal nekaj povsem vsakdanjega. Pojavila pa se
je tudi resna težava. Kmalu je namreč postalo jasno, da je včasih nemogoče
določiti pravega očeta. Pri materah s tem ni bilo posebnih težav, očetje
pa so bili nekaj drugega. Sprva je bil to kar tehten ugovor.
Thatcher Blitt pa se ni dal. Zaposlil je več inženirjev elektronike, da bi
našel pot iz slepe ulice in tako odkril rešitev. Inženirji so sestavili
domiselno napravico, ki je bila zasnovana na sinusnih krivuljah posameznih
krvnih skupin in s katero je bilo mogoče s pomočjo časovne kamere
elektronsko testirati kri. To odkritje je dalo še zadnji zagon novi tvrdki
in Genealogija d.d. se je začela uspešno razvijati in postala je ena
najuspešnejših in najuglednejših tvrdk na svetu.
Preteklo pa je še veliko let, predno si je Thatcher Blitt lahko oddahnil.
Blitt se je moral boriti s kršilci patentov, nadziral je nove tehnološke
postopke v laboratoriju in nenehno iskal nove načine, da bi olajšal in
pocenil dolgotrajno in težavno iskanje očetov. Ko se je končno odločil, da
bo storil tudi kaj zase, jih je imel že krepko čez šestdeset.
Vsa ta leta sta Blitta obkrožala blesk in razkošje in postajal je vse bolj
in bolj nemogoč. Pod vplivom pomembnih imen in razkošnih rodovniških
dreves je začel imenom pripisovati pretiran pomen.
Blitt je najprej začel razvrščati svoje prijatelje po poreklu. Na zabavah,
ki jih je sicer bolj poredko prirejal, je svoje goste razvrščal tako, da
so sedeli kot v parlamentu. Nobenega dvoma ni, da je bilo takšno nagnenje
v njem že od samega začetka in prav mogoče je, da je tudi v vsakem od nas
delček tega. Toda pri Thatcherju Blittu je to nagnenje dozorevalo skupaj z
njegovim delom in postajalo je vse močnejše. Kljub temu pa Blitt v vseh
teh letih ni nikoli poiskal svojih prednikov.
Prav mogoče je, da boste vprašali, če se je morda bal. Odgovora na to pač
ne pozna nihče, ostaja pa dejstvo, da je bil Thatcher Blitt pri
šestinsedemdesetih eden redkih mogotcev, ki ni nikoli raziskal svojega
porekla.
In tako je nekoč napočil dan, ko je Thatcher Blitt sedel v svoji pisarni,
si z roko odsotno podpiral glavo in zadovoljno poslušal šumenje in brnenje
naprav, ki so delovale v velikanski stavbi njegovega podjetja.
Ni znano, kaj se je tistega dne premaknilo v njemu. Morda je nanj
vplivalo, da je imel s svojega prostora pogled na dolgo vrsto slavnih mož,
ki so jih posneli s časovno kamero. Morda pa ga je to temeljno vprašanje
težilo že dolga leta in je takrat enostavno izbruhnilo na dan.
Naj je bil razlog tak ali drugačen, tisto dopoldne, ob dve čez enajst, je
Blitt živahno skočil s stola. Poklical je glavnega asistenta Catharta in
izdal ukaz, ki je prišel v zgodovino.
"Kdo sem sploh jaz?" je skozi zobe vprašal Blitt, ki se mu je dvom globoko
zarezal v srce.
Cathart je takoj odhitel in začel iskati odgovor.
Nato je sledilo nekaj najbolj napetih in usodnih dni v sicer bleščeči
zgodovini Blittove delniške družbe. Iskanje očetov zahteva veliko truda,
vendar je kmalu prišlo na dan nekaj zanimivosti.
Prvo odkritje raziskave, ki jo je naročil Blitt, je predstavljal možakar
po imenu Blott, ki je v osemnajstem stoletju živel v Angliji.
Strokovnjakom ni uspelo razložiti, kako je prišlo do spremembe imena Blott
v Blitt in škodoželjneži so se začeli zabavljati čez Blittovo poreklo.
Natolcevali so, da je možakar verjetno spremenil ime, da bi se izognil
sodnemu pregonu. Blottova posebnost pa je bila ta, da je bil znan kot
dokaj premožen vinski trgovec.
Prevladuje splošno mnenje, da Thatcher Blitt s tem ni bil kaj prida
zadovoljen. Trgovci, pa naj so še tako uspešni, niso vredni niti omembe,
je bevsknil. Blitt je hotel imeti v svojem rodovniškem drevesu tvorce
imperijev. Najmanj, s čimer bi se zadovoljil, bi bilo ime, za katerega je
že slišal. Ime moža, ki je ustvarjal zgodovino.
Blittovi uslužbenci so s silno vnemo preiskovali njegovo preteklost.
Minilo je več mesecev, predno se je pojavilo novo ime. V devetem stoletju
je v Angliji živel potujoči pevec, ki se je imenoval John. Bil je znan kot
pevec balad, končal pa je nenaravne smrti v budoarju neke ugledne dame.
Preiskovalcem ni uspelo razbrati njegovega priimka. Čeprav so bile
življenjske dogodovščine tega možaka izjemno zanimive, pa to na starega
Blitta ni naredilo nobenega vtisa. Nasprotno, bil je močno pretresen.
Pevec, pa še potepuh povrh, je bevsknil.
V Genealogiji, d.d. je prišlo do hudih pretresov in Catharsa je zamenjal
moški po imenu Jukes, ki je bil kljub zanimivemu priimku izredno sposoben
možakar. Jukes je začel s polno paro utirati pot v preteklost.
Preiskovanje zgodovine ga je vodilo mimo Kristusovega rojstva, s katerim
Blitt ni bil v sorodu. Zašel je že pozno v stari Egipt, ko se je zavedel,
da je raziskava zašla v res hudo krizo.
Vse do takrat Blitt ni bil drugega kot nepomembnež. Ali če smo bolj
natančni, vsi njegovi predniki so bili nepomembneži. To je bilo skoraj
neverjetno in je bilo tudi proti vsem verjetnostnim zakonom. Vendar je
bilo tako in nič drugače. Blitt ni imel niti enega prednika, ki bi bil
vreden omembe. Prav tako pa ni bilo nobene možnosti, da bi mu kakega
pomembnega prednika podtaknili, saj Thatcherja Blitta ni bilo mogoče
prelisičiti z njegovimi lastnimi metodami. Vse, kar so preiskovalci našli,
je bila neskončna plejada kmetov, sužnjev, občasno kak vojak ali usnjar. Z
izjemo Johna, ki je prepeval balade, sploh ni bilo nikogar, ki bi se ga
splačalo omeniti staremu Blittu. Tak položaj pa se seveda ni mogel vleči v
neskončnost. Ves galski narod in večji del današnje Francije predstavljajo
potomci družine enega samega človeka, ki je v času pred Kristusom živel na
severu Francije. Bilo je popolnoma nemogoče, da bi bil Thatcher Blitt
lahko manj pomemben.
Tako se je lov nadaljeval iz dneva v dan. Strokovnjaki so preiskali
starodavno Grčijo in Jarnsko civilizscijo. Za seboj so pustili izum
kolesa, uporabo kovin, začetke kmetovanja in končno tudi vse začetke
civilizacije. Znašli so se v odmaknjenih, pradavnih časih. V mrzli,
prvobitni divjini današnje severne Nemčije.
In še vedno niso našli ničesar. Čeprav je Jukes vsak dan trepetal. da bo
izgubil službo, mu ni preostalo nič drugega, kot da je nadaljeval z delom.
Odkril je, da je bil v starodavni Nemčiji Blittov prednik nek zanemarjen
možiček, ki je bil le eden od treh moških na območju, kjer zdaj živijo
milijoni. Toda Blittov prednik je ostal dosleden svojemu izročilu. Bil je
samo pripadnik plemena in nič več. Tako kot je bil pred njim njegov oče.
In tako se je nadaljevalo še naprej. Preiskovalci so sistematično
pregledovali preteklost. Od votlin v zahodni Franciji, proti jugu v
Španijo in preko nerazpoznavnega Sredozemlja v starodavne, travnate
pokrajine severne Afrike. Šli so nazaj v času, celo mimo kromanjonskega
človeka in še naprej, trideset tisoč let, petintrideset tisoč let v
preteklost. Medtem je stari Blitt samo še onemoglo blebetal, njegovi
uslužbenci pa niso odkrili niti enega samega, izjemnega prednika.
Prišel je čas, ko je moral Jukes neizbežno in dokončno stopiti pred
starca. Proučil je preteklost tako daleč, kot je bilo sploh mogoče.
Najnovejši prednik, ki ga je predstavil Blittu, je bil nekakšen poraščen
stvor, ki se sploh še ni naučil vzravnano hoditi. Vendar Blitt ni hotel
popustiti.
"Prav mogoče je, da je bil moj prednik prvi, ki se je naučil hoditi
vzravnano," je tulil. "Mora biti nekaj takega. Morda pa je izumil ogenj
ali kaj podobnega."
Šele potem, ko ga je Jukes opozoril, da so vse te možnosti že preiskali,
se je Blitt vdal v usodo. Seveda je bil v sorodstvu s prvim človekom, ki
je hodil vzravnano. Bil je tudi sorodnik prvega človega z razvitimi
možgani. Toda to je bil tudi sleherni prebivalec tega planeta. Ničesar več
ni bilo, kar bi se dalo raziskati. Prav nič več se ni dalo storiti, saj bi
vsako nadalnje raziskovanje samo potrdilo že znano zgodovino.
Tako, kot se take stvari ponavadi dogajajo, se je zgodba hitro razvedela.
In zgodilo se je, da je potem, ko je Thatcher Blitt prestal
štiridesettisočletno obdobje nepomembnosti, nenadoma postal eden
najznamenitejših ljudi vseh časov.
Psihologi in genetiki, ki so proučili in dokumentirali Blittov primer, so
Thatcherja Blitta uvrstili v učbenike kot pomembno razlago naravnih
zakonitosti. Ime Thatcherja Blitta je tako zaslovelo in je slavno še
dandanes, saj je edini človek s to posebnostjo v vsej zgodovini, ki so ga
uspeli odkriti.
V vseh štiridesettisočih letih zgodovine, kolikor so jo preiskali s
časovno kamero, rodbina Blitt ni nikoli dala pomembnega človeka.
Ta dosežek je nedosegljiv.
Prevedel Žiga Leskovšek
Last edited by sigismundus on 20.09.2012 17:41:54, edited 1 time in total.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Jack Finney: Tretje nadstropje
Direktor glavnega newyorškega kolodvora, pa tudi direktorji železniških uprav New Yorka, New Havena in Hartforda, bi prisegli pri celem kupu voznih redov, da ima glavni kolodvor samo dve nadstropji. Jaz pa trdim, da ima tri, saj sem že bil v tretjem nadstropju te velike železniške postaje. Seveda sem storil vse, kar so od mene pričakovali. Med ostalim sem obiskal tudi psihiatra, ki pa je moj prijatelj. Ko sem mu povedal, da poznam tretje nadstropje na newyorškem kolodvoru, mi je odvrnil, da je vse skupaj le posledica neuresničenih želja in nepotešenih sanjarjenj. Menil je, da nisem srečen v življenju, kar moji ženi ni bilo prav nič všeč. Psihiater ji je pojasnil, da je hotel s tem le povedati, kako je sodoben svet poln negotovosti, strahu, vojn, skrbi in vsega podobnega in da sem pač želel vsemu temu ubežati. No, hudiča, kdo pa si tega ne želi? Vsi, ki jih poznam, bi radi kam pobegnili, pa zaradi tega še ne zatavajo v tretje nadstropje te velike železniške postaje.
Psihiater je bil prepričan, da osnovni vzrok tiči prav v tem. Moji prijatelji bi mu dali prav. Vzemimo na primer mojo zbirko znamk, ki naj bi bila prav tako začasen beg iz realnosti. No, že mogoče, vendar pa mojemu dedku ni bilo treba nikamor bežati. Kolikor mi je znano, sta takrat vladala mir in blaginja, znamke pa je začel zbirati prav on. Pa še lepo zbirko je spravil skupaj. Zbral je skoraj vse ameriške znamke v blokih po štiri, ovojnice z žigom prvega dne, pa še kaj. Mar ne veste, da je celo predsednik Roosevelt zbiral znamke? Naj bo kakorkoli že, na glavnem kolodvoru se je zgodilo naslednje: Lansko poletje sem nekega večera precej dolgo ostal v službi. Ker se mi je potem mudilo domov, sem sklenil oditi na glavni kolodvor in se odpeljati s podzemsko železnico, saj bi prišel domov hitreje kot z avtobusom.
Nikakor ne morem razumeti, da se je vse to zgodilo prav meni. Sem povsem navaden človek petintridesetih let. Tistega dne sem bil oblečen v rumenorjavo volneno obleko in nosil sem slamnat klobuk z modnim trakom. Srečal sem vsaj ducat ljudi, ki so bili podobno oblečeni. Pa tudi bežal nisem nikamor. Samo domov, k svoji ženi Lousi, sem hotel priti.
Do newyorške železniške postaje sem prišel po Vanderbiltski aveniji in spustil sem se v prvo nadstropje, kjer je promet urejen ravno tako, kot je bil v dvajsetem stoletju. Nato sem stopil do drugega nadstopja, od koder vlaki vozijo proti predmestju, se sklonil pod obokanim vhodom, se napotil proti podzemski železnici - in se izgubil. To se kaj lahko zgodi. Čeprav sem bil na glavnem kolodvoru že več kot stokrat, vedno znova naletim na nove vhode, prehode in stopnišča. Nekoč sem zašel v podhod, ki je bil dolg celo miljo in se je končal v preddverju hotela Roosevelt. Enkrat drugič sem prišel v poslovno stavbo na šestinštirideseti aveniji, tri ulice stran.
Včasih me obide misel, da se newyorški kolodvor razrašča kot drevo, ki poganja nove prehode in stopnišča kot korenine. Po vsej verjetnosti si kak dolg hodnik, o katerem nima nihče niti pojma, prav ta trenutek pod mestom utira pot do Times Squarea, kak drug pa morda do glavnega parka.
Morda pa je hodnik, v katerega sem zašel, nastal tudi zato, ker so ljudje glavno železniško postajo vsa ta dolga leta uporabljali kot izhod, da so nekam zbežali... Toda teh misli nisem nikoli zaupal svojemu prijatelju, psihiatru.
Hodnik, v katerega sem zašel, je sprva zavijal v levo in spuščal se je navzdol. Čeprav sem menil, da to ni prava smer, sem nadaljeval pot. Slišal sem le votle odmeve lastnih korakov in nisem srečal niti žive duše. Nenadoma sem pred seboj zaslišal zamolkel hrup, ki je značilen za odprt prostor in govorjenje ljudi. Zavil sem ostro levo, se spustil po kratkih stopnicah in se znašel v tretjem nadstropju glavnega kolodvora. Za hip sem pomislil, da sem se vrnil v drugo nadstropje, potem pa sem opazil, da je bila dvorana manjša, da je bilo manj prodajnih okenc, manj dostopov na peron, informacijska lopa na sredi dvorane pa je bila lesena in bila je videti starinska. Možakar v lopi je imel na glavi zelen ščitnik in nosil je črne narokavnike. Svetloba je bila medla in je rahlo migotala. V hipu sem ugotovil razlog. Dvorano so razsvetljevali plameni plinskih svetilk. Da bi se prepričal, kje sem, sem stopil do prodajalca časopisov in s pogledom ošinil kup časnikov ob njegovih nogah. Naslovnica revije Svet, ki že vrsto let ne izhaja več, je bila posvečena predsedniku Clevelandu, ko pa sem kasneje v knjižnici poiskal tisto naslovnico, sem ugotovil, da je bila natisnjena 11. junija 1894.
Stopil sem k prodajnemu okencu, vedoč, da v tretjem nadstropju glavnega kolodvora lahko kupim vozovnico, s katero bi z Louiso lahko odpotovala v katerikoli kraj v Združenih državah v letu 1894. Nameraval sem kupiti dve vozovnici do Galesburga v Illinoisu.
Ste bili že kdaj tam? Galesburg je še vedno čudovito mesto, z velikanskimi starinskimi hišami, nepreglednimi travniki in visokim drevjem, ki se razrašča nad ulicami in jih prekriva z vejevjem. Leta 1894 so bili poletni večeri daljši kot danes, ljudje so posedali na vrtovih; možje so kadili cigare in se tiho pogovarjali, ženske so se hladile s pahljačami v obliki palmovih listov. V tihem, mirnem večeru je letalo vse polno kresnic. Kaj vse bi dal, da bi bil lahko tam, ko je bilo do prve svetovne vojne še dvajset let, druga svetovna vojna pa je bila več kot štirideset let v prihodnosti... Zaradi tega sem nameraval kupiti dve vozovnici.
Uslužbenec mi je povedal ceno vozovnic. Sicer se je zagledal v moj modni klobučni trak, ceno vozovnic pa mi je povedal kljub temu. Imel sem ravno dovolj denarja za dve vozovnici drugega razreda v eno smer. Ko pa sem naštel denar in dvignil pogled, se je uslužbenec zastrmel vame. Z glavo je pomignil proti bankovcem in s pogledom ošinil predal blagajne.
"Gospod, to ni denar. Če me hočete ogoljufati, vam to ne bo uspelo." Seveda so se starinski bankovci razlikovali od današnjega denarja, pa še enkrat večji so bili. Naglo sem se obrnil in odšel. Prav nič prijetno ni v zaporih. Tudi tistih iz leta 1894 ne.
In to je bilo vse. Predvidevam, da sem ven prišel po isti poti, kot sem zašel noter. Naslednji dan sem med odmorom za kosilo dvignil v banki tristo dolarjev. To je bilo skoraj vse, kar sem imel.
Dejstvo, da sem za celotno vsoto nakupil star denar, je mojega psihiatra v resnici zaskrbelo. Star denar je mogoče kupiti malodane pri vsakemu prodajalcu starih novcev, vendar je treba zanj odšteti pravo premoženje. Za svojih tristo dolarjev sem dobil nekaj manj kot za dvesto dolarjev starih bankovcev, vendar mi to ni bilo kaj dosti mar. Ducat jajc je v letu 1894 stalo le 13 centov.
Povedati pa moram, da hodnika, ki pelje v tretje nadstropje glavne železniške postaje nisem našel nikoli več, čeprav sem še neštetokrat poskušal.
Ko sem vse to zaupal Louisi, je bila zelo zaskrbljena in želela je, da bi prenehal z iskanjem tretjega nadstropja. In nato sem za nekaj časa iskanje opustil. Ponovno sem se posvetil svojim znamkam. Toda zdaj sva našla dokaz, da tretje nadstropje v resnici obstaja in tako vsak konec tedna skupaj nadaljujeva z iskanjem. Izginil je namreč moj prijatelj Sam Weiner. Nihče ne ve, kam je izginil, meni pa se zdi, da vem. Sam je bil rojen v mestu in ko sem mu včasih pripovedoval o Galesburgu, kjer sem hodil v šolo, je vedno govoril, da mu je tako mesto všeč. In zdaj je prav tam. V letu 1894.
Nekega večera, ko sem brskal po svoji zbirki znamk, sem namreč odkril... No, saj veste, kaj je ovojnica prvega dne? Tistega dne, ko izide nova znamka, jo zbiralci kupijo, nalepijo na pismo in jo še isti dan, to je na dan izida, pošljejo na svoj naslov. Poštni žig dokazuje datum izdaje znamke. Takšno pismo se imenuje ovojnica prvega dne. Pošiljatelj v pismo vloži le prazen list papirja, zato se takih pisem nikoli ne odpira.
Tisti večer pa sem v svoji zbirki najstarejših ovojnic prvega dne našel pismo, ki ni sodilo v zbirko. Vendar pa je bilo kljub vsemu v njej. Pismo pa je bilo tam zato, ker ga je nekdo poslal mojemu dedku v Galesburg. Vsaj tako je pisalo na ovojnici. Čeprav je bilo pismo v moji zbirki vse od 18. julija 1894, kot je bilo razvidno s poštnega žiga, se ga sploh nisem spomnil. Na ovojnici je bila temnorjava znamka s sliko predsednika Garfielda. Jasno je, da je dedek pismo takoj po prejemu uvrstil v zbirko, kjer je tudi ostalo, dokler ga jaz nisem vzel in odprl.
List ni bil prazen. Na njem je pisalo:
Ulica Willard št. 941
Galesburg, Illinois
18. julij, 1894
Charley!
Sprva sem si samo želel, da se nisi zmotil, nato pa sem začenjal v to že kar verjeti. In, Charley, prav si imel! Našel sem tretje nadstropje. Tukaj sem že dva tedna in prav zdaj nekdo na ulici, pri Dalyjevih, igra klavir. Vsi so zbrani na verandi in prepevajo pesem "Ko spremljam Nellie domov". Povabili so me na limonado. Charley in Louisa, vrnita se v ta čas. Vztrajajta tako dolgo, dokler ne najdeta tretjega nadstropja. Verjemita mi, da se splača vztrajati.
Pismo je podpisal Sam Weiner.
Odšel sem v numizmatično prodajalno, kjer sem izvdel, da je Sam nakupil za osemsto dolarjev starih bankovcev. To bi mu moralo zadoščati. da bi odprl manjšo trgovino z mešanim blagom. Vedno je govoril, da si to že od nekdaj želi. Sam se s svojim poklicem prav gotovo ne more več ukvarjati. Ne v Galesburgu. Ne v državi Illinois in ne v letu 1894.
Sam Weiner je bil namreč moj psihiater.
Prevedel Žiga Leskovšek
Direktor glavnega newyorškega kolodvora, pa tudi direktorji železniških uprav New Yorka, New Havena in Hartforda, bi prisegli pri celem kupu voznih redov, da ima glavni kolodvor samo dve nadstropji. Jaz pa trdim, da ima tri, saj sem že bil v tretjem nadstropju te velike železniške postaje. Seveda sem storil vse, kar so od mene pričakovali. Med ostalim sem obiskal tudi psihiatra, ki pa je moj prijatelj. Ko sem mu povedal, da poznam tretje nadstropje na newyorškem kolodvoru, mi je odvrnil, da je vse skupaj le posledica neuresničenih želja in nepotešenih sanjarjenj. Menil je, da nisem srečen v življenju, kar moji ženi ni bilo prav nič všeč. Psihiater ji je pojasnil, da je hotel s tem le povedati, kako je sodoben svet poln negotovosti, strahu, vojn, skrbi in vsega podobnega in da sem pač želel vsemu temu ubežati. No, hudiča, kdo pa si tega ne želi? Vsi, ki jih poznam, bi radi kam pobegnili, pa zaradi tega še ne zatavajo v tretje nadstropje te velike železniške postaje.
Psihiater je bil prepričan, da osnovni vzrok tiči prav v tem. Moji prijatelji bi mu dali prav. Vzemimo na primer mojo zbirko znamk, ki naj bi bila prav tako začasen beg iz realnosti. No, že mogoče, vendar pa mojemu dedku ni bilo treba nikamor bežati. Kolikor mi je znano, sta takrat vladala mir in blaginja, znamke pa je začel zbirati prav on. Pa še lepo zbirko je spravil skupaj. Zbral je skoraj vse ameriške znamke v blokih po štiri, ovojnice z žigom prvega dne, pa še kaj. Mar ne veste, da je celo predsednik Roosevelt zbiral znamke? Naj bo kakorkoli že, na glavnem kolodvoru se je zgodilo naslednje: Lansko poletje sem nekega večera precej dolgo ostal v službi. Ker se mi je potem mudilo domov, sem sklenil oditi na glavni kolodvor in se odpeljati s podzemsko železnico, saj bi prišel domov hitreje kot z avtobusom.
Nikakor ne morem razumeti, da se je vse to zgodilo prav meni. Sem povsem navaden človek petintridesetih let. Tistega dne sem bil oblečen v rumenorjavo volneno obleko in nosil sem slamnat klobuk z modnim trakom. Srečal sem vsaj ducat ljudi, ki so bili podobno oblečeni. Pa tudi bežal nisem nikamor. Samo domov, k svoji ženi Lousi, sem hotel priti.
Do newyorške železniške postaje sem prišel po Vanderbiltski aveniji in spustil sem se v prvo nadstropje, kjer je promet urejen ravno tako, kot je bil v dvajsetem stoletju. Nato sem stopil do drugega nadstopja, od koder vlaki vozijo proti predmestju, se sklonil pod obokanim vhodom, se napotil proti podzemski železnici - in se izgubil. To se kaj lahko zgodi. Čeprav sem bil na glavnem kolodvoru že več kot stokrat, vedno znova naletim na nove vhode, prehode in stopnišča. Nekoč sem zašel v podhod, ki je bil dolg celo miljo in se je končal v preddverju hotela Roosevelt. Enkrat drugič sem prišel v poslovno stavbo na šestinštirideseti aveniji, tri ulice stran.
Včasih me obide misel, da se newyorški kolodvor razrašča kot drevo, ki poganja nove prehode in stopnišča kot korenine. Po vsej verjetnosti si kak dolg hodnik, o katerem nima nihče niti pojma, prav ta trenutek pod mestom utira pot do Times Squarea, kak drug pa morda do glavnega parka.
Morda pa je hodnik, v katerega sem zašel, nastal tudi zato, ker so ljudje glavno železniško postajo vsa ta dolga leta uporabljali kot izhod, da so nekam zbežali... Toda teh misli nisem nikoli zaupal svojemu prijatelju, psihiatru.
Hodnik, v katerega sem zašel, je sprva zavijal v levo in spuščal se je navzdol. Čeprav sem menil, da to ni prava smer, sem nadaljeval pot. Slišal sem le votle odmeve lastnih korakov in nisem srečal niti žive duše. Nenadoma sem pred seboj zaslišal zamolkel hrup, ki je značilen za odprt prostor in govorjenje ljudi. Zavil sem ostro levo, se spustil po kratkih stopnicah in se znašel v tretjem nadstropju glavnega kolodvora. Za hip sem pomislil, da sem se vrnil v drugo nadstropje, potem pa sem opazil, da je bila dvorana manjša, da je bilo manj prodajnih okenc, manj dostopov na peron, informacijska lopa na sredi dvorane pa je bila lesena in bila je videti starinska. Možakar v lopi je imel na glavi zelen ščitnik in nosil je črne narokavnike. Svetloba je bila medla in je rahlo migotala. V hipu sem ugotovil razlog. Dvorano so razsvetljevali plameni plinskih svetilk. Da bi se prepričal, kje sem, sem stopil do prodajalca časopisov in s pogledom ošinil kup časnikov ob njegovih nogah. Naslovnica revije Svet, ki že vrsto let ne izhaja več, je bila posvečena predsedniku Clevelandu, ko pa sem kasneje v knjižnici poiskal tisto naslovnico, sem ugotovil, da je bila natisnjena 11. junija 1894.
Stopil sem k prodajnemu okencu, vedoč, da v tretjem nadstropju glavnega kolodvora lahko kupim vozovnico, s katero bi z Louiso lahko odpotovala v katerikoli kraj v Združenih državah v letu 1894. Nameraval sem kupiti dve vozovnici do Galesburga v Illinoisu.
Ste bili že kdaj tam? Galesburg je še vedno čudovito mesto, z velikanskimi starinskimi hišami, nepreglednimi travniki in visokim drevjem, ki se razrašča nad ulicami in jih prekriva z vejevjem. Leta 1894 so bili poletni večeri daljši kot danes, ljudje so posedali na vrtovih; možje so kadili cigare in se tiho pogovarjali, ženske so se hladile s pahljačami v obliki palmovih listov. V tihem, mirnem večeru je letalo vse polno kresnic. Kaj vse bi dal, da bi bil lahko tam, ko je bilo do prve svetovne vojne še dvajset let, druga svetovna vojna pa je bila več kot štirideset let v prihodnosti... Zaradi tega sem nameraval kupiti dve vozovnici.
Uslužbenec mi je povedal ceno vozovnic. Sicer se je zagledal v moj modni klobučni trak, ceno vozovnic pa mi je povedal kljub temu. Imel sem ravno dovolj denarja za dve vozovnici drugega razreda v eno smer. Ko pa sem naštel denar in dvignil pogled, se je uslužbenec zastrmel vame. Z glavo je pomignil proti bankovcem in s pogledom ošinil predal blagajne.
"Gospod, to ni denar. Če me hočete ogoljufati, vam to ne bo uspelo." Seveda so se starinski bankovci razlikovali od današnjega denarja, pa še enkrat večji so bili. Naglo sem se obrnil in odšel. Prav nič prijetno ni v zaporih. Tudi tistih iz leta 1894 ne.
In to je bilo vse. Predvidevam, da sem ven prišel po isti poti, kot sem zašel noter. Naslednji dan sem med odmorom za kosilo dvignil v banki tristo dolarjev. To je bilo skoraj vse, kar sem imel.
Dejstvo, da sem za celotno vsoto nakupil star denar, je mojega psihiatra v resnici zaskrbelo. Star denar je mogoče kupiti malodane pri vsakemu prodajalcu starih novcev, vendar je treba zanj odšteti pravo premoženje. Za svojih tristo dolarjev sem dobil nekaj manj kot za dvesto dolarjev starih bankovcev, vendar mi to ni bilo kaj dosti mar. Ducat jajc je v letu 1894 stalo le 13 centov.
Povedati pa moram, da hodnika, ki pelje v tretje nadstropje glavne železniške postaje nisem našel nikoli več, čeprav sem še neštetokrat poskušal.
Ko sem vse to zaupal Louisi, je bila zelo zaskrbljena in želela je, da bi prenehal z iskanjem tretjega nadstropja. In nato sem za nekaj časa iskanje opustil. Ponovno sem se posvetil svojim znamkam. Toda zdaj sva našla dokaz, da tretje nadstropje v resnici obstaja in tako vsak konec tedna skupaj nadaljujeva z iskanjem. Izginil je namreč moj prijatelj Sam Weiner. Nihče ne ve, kam je izginil, meni pa se zdi, da vem. Sam je bil rojen v mestu in ko sem mu včasih pripovedoval o Galesburgu, kjer sem hodil v šolo, je vedno govoril, da mu je tako mesto všeč. In zdaj je prav tam. V letu 1894.
Nekega večera, ko sem brskal po svoji zbirki znamk, sem namreč odkril... No, saj veste, kaj je ovojnica prvega dne? Tistega dne, ko izide nova znamka, jo zbiralci kupijo, nalepijo na pismo in jo še isti dan, to je na dan izida, pošljejo na svoj naslov. Poštni žig dokazuje datum izdaje znamke. Takšno pismo se imenuje ovojnica prvega dne. Pošiljatelj v pismo vloži le prazen list papirja, zato se takih pisem nikoli ne odpira.
Tisti večer pa sem v svoji zbirki najstarejših ovojnic prvega dne našel pismo, ki ni sodilo v zbirko. Vendar pa je bilo kljub vsemu v njej. Pismo pa je bilo tam zato, ker ga je nekdo poslal mojemu dedku v Galesburg. Vsaj tako je pisalo na ovojnici. Čeprav je bilo pismo v moji zbirki vse od 18. julija 1894, kot je bilo razvidno s poštnega žiga, se ga sploh nisem spomnil. Na ovojnici je bila temnorjava znamka s sliko predsednika Garfielda. Jasno je, da je dedek pismo takoj po prejemu uvrstil v zbirko, kjer je tudi ostalo, dokler ga jaz nisem vzel in odprl.
List ni bil prazen. Na njem je pisalo:
Ulica Willard št. 941
Galesburg, Illinois
18. julij, 1894
Charley!
Sprva sem si samo želel, da se nisi zmotil, nato pa sem začenjal v to že kar verjeti. In, Charley, prav si imel! Našel sem tretje nadstropje. Tukaj sem že dva tedna in prav zdaj nekdo na ulici, pri Dalyjevih, igra klavir. Vsi so zbrani na verandi in prepevajo pesem "Ko spremljam Nellie domov". Povabili so me na limonado. Charley in Louisa, vrnita se v ta čas. Vztrajajta tako dolgo, dokler ne najdeta tretjega nadstropja. Verjemita mi, da se splača vztrajati.
Pismo je podpisal Sam Weiner.
Odšel sem v numizmatično prodajalno, kjer sem izvdel, da je Sam nakupil za osemsto dolarjev starih bankovcev. To bi mu moralo zadoščati. da bi odprl manjšo trgovino z mešanim blagom. Vedno je govoril, da si to že od nekdaj želi. Sam se s svojim poklicem prav gotovo ne more več ukvarjati. Ne v Galesburgu. Ne v državi Illinois in ne v letu 1894.
Sam Weiner je bil namreč moj psihiater.
Prevedel Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Edward D. Hoch: Živalski vrt
Ob koncu avgusta so bili otroci vedno pridni. Posebno takrat, ko se je približeval triindvajseti v mesecu. Medplanetarni živalski vrt profesorja Huga je namreč vsako leto istega dne za šest ur pristal na območju Chicaga.
Množica otrok in odraslih se je tako že pred zoro postavila v vrsto in se čudila, kakšna nenavadna bitja si bo lahko tokrat ogledala.
V minulih letih so že videli trinožna bitja z Venere, visoke, vitke Marsovce in celo kačam podobne pošasti z bolj oddaljenih planetov. Tudi tokrat so z bojaznijo in spoštovanjem opazovali, kako se je velikanska, okrogla ladja počasi spustila na vesoljsko pristajališče na obrobju Chicaga. Takoj po pristanku so se stene plovila dvignile in razkrile rešetkaste kletke. Živali v kletkah, ki bile podobne prikaznim iz nočnih mor, so bile nekakšna mešanica med pajki in konji in so nenehno visoko žvrgolele in sunkovito poskakovale. Medtem, ko je posadka profesorja Huga hitro zbirala ponujene denarce, so se Zemljani zgrnili okoli kletk. Kmalu se je pojavil tudi sam dobri profesor, ki je bil odet v mavrično ogrinjalo na glavi pa je imel cilinder.
"Zemljani," je zaklical v mikrofon.
Ko se je hrup končno le nekoliko polegel, je nadaljeval:
"Zemljani, letos smo vam za en sam dolar pripravili neverjetno predstavo. Lahko si boste ogledali nenavadne stvore, pajkovske konje, s planeta Kaan, ki leži na samem robu znanega vesolja. Sem smo jih pripeljali samo za vas, zato se zberite okoli kletk, oglejte si jih in se zabavajte. Seveda pa o tem povejte tudi svojim prijateljem. Toda pohitite. Moja ladja bo odletela že čez nekaj ur."
Množica, ki se je počasi pomikala mimo, je bila obenem očarana in navdana z grozo, ko je opazovala groteskna bitja, ki so bila podobna konjem, po stenah kletk pa so se vzpenjala kot pajki. "To je resnično vredno denarja. Domov grem po ženo," je dejal nek moški, ki je ravno odhajal."
Tako je bilo ves čas, dokler se več kot deset tisoč ljudi ni zvrstilo pred rešetkastimi kletkami v stenah vesoljske ladje. Ko pa je minilo šest ur, je profesor Hugo ponovno vzel mikrofon v roke.
"Sedaj moramo iti, toda prihodnje leto pridemo spet. Če vam je bila predstava všeč, pokličite prijatelje v drugih mestih in jim to povejte. Jutri bomo v New Yorku, naslednji teden v Londonu, Parizu, Rimu, Hong Kongu in Tokiu. Nato poletimo še na druge svetove."
Hugo je pomahal v slovo in ladja se je dvignila s tal. Vsi obiskovalci so bili navdušeni nad predstavo in so menili, da boljšega živalskega vrta niso videli še nikoli prej.
***
V naslednjih dveh mesecih je srebrna vesoljska ladja obiskala še tri tuje svetove in končno pristala na ostrem, kamnitem kršju planeta Kaan. Nenavadni stvori, pajkovski konji, so eden za drugim zapustili kletke. Potem, ko je profesor Hugo spregovoril še nekaj poslovilnih besed, so z drobnimi koraki odbrzeli v vse smeri in med skalami poiskali svoje domove.
V enem od domov je pajkovska kobila vsa srečna pričakala vrnitev samca in mladiča. Pohitela je proti njima, ju objela in zažgolela v pozdrav. "Dolgo vaju ni bilo. Kako sta se imela?"
Malček je stekel po steni votline na strop. "Najboljše je bilo na planetu, ki so ga imenovali Zemlja. Tista bitja so telesa pokrivala z oblačili in hodila po dveh nogah."
"Mar to ni nevarno?" je zanimalo samico.
"Niti ne. Ves čas smo bili v vesoljski ladji, pred tujimi stvori pa smo bili zavarovani z rešetkami," ji je pojasnil samec. "Veš, naslednič moraš z nama. Se splača, veš. Saj stane samo devetnajst komokov."
"Ja, to je bil najboljši živalski vrt, kar sem jih videl doslej," je zadovoljno prikimal malček.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Ob koncu avgusta so bili otroci vedno pridni. Posebno takrat, ko se je približeval triindvajseti v mesecu. Medplanetarni živalski vrt profesorja Huga je namreč vsako leto istega dne za šest ur pristal na območju Chicaga.
Množica otrok in odraslih se je tako že pred zoro postavila v vrsto in se čudila, kakšna nenavadna bitja si bo lahko tokrat ogledala.
V minulih letih so že videli trinožna bitja z Venere, visoke, vitke Marsovce in celo kačam podobne pošasti z bolj oddaljenih planetov. Tudi tokrat so z bojaznijo in spoštovanjem opazovali, kako se je velikanska, okrogla ladja počasi spustila na vesoljsko pristajališče na obrobju Chicaga. Takoj po pristanku so se stene plovila dvignile in razkrile rešetkaste kletke. Živali v kletkah, ki bile podobne prikaznim iz nočnih mor, so bile nekakšna mešanica med pajki in konji in so nenehno visoko žvrgolele in sunkovito poskakovale. Medtem, ko je posadka profesorja Huga hitro zbirala ponujene denarce, so se Zemljani zgrnili okoli kletk. Kmalu se je pojavil tudi sam dobri profesor, ki je bil odet v mavrično ogrinjalo na glavi pa je imel cilinder.
"Zemljani," je zaklical v mikrofon.
Ko se je hrup končno le nekoliko polegel, je nadaljeval:
"Zemljani, letos smo vam za en sam dolar pripravili neverjetno predstavo. Lahko si boste ogledali nenavadne stvore, pajkovske konje, s planeta Kaan, ki leži na samem robu znanega vesolja. Sem smo jih pripeljali samo za vas, zato se zberite okoli kletk, oglejte si jih in se zabavajte. Seveda pa o tem povejte tudi svojim prijateljem. Toda pohitite. Moja ladja bo odletela že čez nekaj ur."
Množica, ki se je počasi pomikala mimo, je bila obenem očarana in navdana z grozo, ko je opazovala groteskna bitja, ki so bila podobna konjem, po stenah kletk pa so se vzpenjala kot pajki. "To je resnično vredno denarja. Domov grem po ženo," je dejal nek moški, ki je ravno odhajal."
Tako je bilo ves čas, dokler se več kot deset tisoč ljudi ni zvrstilo pred rešetkastimi kletkami v stenah vesoljske ladje. Ko pa je minilo šest ur, je profesor Hugo ponovno vzel mikrofon v roke.
"Sedaj moramo iti, toda prihodnje leto pridemo spet. Če vam je bila predstava všeč, pokličite prijatelje v drugih mestih in jim to povejte. Jutri bomo v New Yorku, naslednji teden v Londonu, Parizu, Rimu, Hong Kongu in Tokiu. Nato poletimo še na druge svetove."
Hugo je pomahal v slovo in ladja se je dvignila s tal. Vsi obiskovalci so bili navdušeni nad predstavo in so menili, da boljšega živalskega vrta niso videli še nikoli prej.
***
V naslednjih dveh mesecih je srebrna vesoljska ladja obiskala še tri tuje svetove in končno pristala na ostrem, kamnitem kršju planeta Kaan. Nenavadni stvori, pajkovski konji, so eden za drugim zapustili kletke. Potem, ko je profesor Hugo spregovoril še nekaj poslovilnih besed, so z drobnimi koraki odbrzeli v vse smeri in med skalami poiskali svoje domove.
V enem od domov je pajkovska kobila vsa srečna pričakala vrnitev samca in mladiča. Pohitela je proti njima, ju objela in zažgolela v pozdrav. "Dolgo vaju ni bilo. Kako sta se imela?"
Malček je stekel po steni votline na strop. "Najboljše je bilo na planetu, ki so ga imenovali Zemlja. Tista bitja so telesa pokrivala z oblačili in hodila po dveh nogah."
"Mar to ni nevarno?" je zanimalo samico.
"Niti ne. Ves čas smo bili v vesoljski ladji, pred tujimi stvori pa smo bili zavarovani z rešetkami," ji je pojasnil samec. "Veš, naslednič moraš z nama. Se splača, veš. Saj stane samo devetnajst komokov."
"Ja, to je bil najboljši živalski vrt, kar sem jih videl doslej," je zadovoljno prikimal malček.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Edward Wellen: Na božični večer
Pripovedovali so, da se je spuščal po dimnikih. Dandanes pa dimnikov ni nikjer več. Pripovedovali so, da je potoval s sanmi, ki jih je vleklo osem severnih jelenov. Seveda pa tudi severnih jelenov ni več.
V bistvu je potoval z avtoplanom, v hiše pa je stopal kar skozi navadna vrata. Res pa je, da je imel rdečo obleko, ki je bila obrobljena z belim krznom in da je vedno nosil veliko vrečo, polno igrač. Tako, kot je bilo v starih, pradavnih časih.
In tako je prišel tudi tisti božični večer.
Božičkov avtoplan se je spustil na streho bivalnega kompleksa Zimski sen. In božiček se je odpravil po posameznih stanovanjskih enotah. V tem kompleksu je živelo preko štiristo družin, bilo pa je tudi devet otrok in noben od njih še ni dopolnil sedem let. Prvih osem otrok je bilo povsem normalnih in si zanje ni vzel niti par minut časa. Deveta pa je bila Katka Lesser, ki je imela šele tri leta. Tako kot vsi drugi, so tudi Clementsovi in Lesserjevi pričakali njegov prihod z mešanimi občutki. Nekje med strahom in upanjem. Vrata v njihovo stanovanjsko enoto so se odprla takoj, ko se je pred njimi pojavil božiček. Še preden je pozvonil. Tako, da je kar vstopil.
Božiček je bil za zbrano družino prava paša za oči. Kako so se svetlikale njegove okice! Njegov nos je bil še najbolj podoben velikanski kumari, usta je imel ukrivljena kot lubenica in njegova brada je bila bela kot sneg. Jamice na njegovih rožnatih licih pa so dale vedeti, da je bil pravi veseljak. Iz pipe, ki jo je trdno stiskal med zobmi, je puhal dim, ki je kot angelski obstret ovijal njegovo glavo. Imel je širok obraz in rahlo napet trebuh, ki se je tresel, ko se je smejal. Kot lonec poln želatine.
“Hoj, hojla, hoj! Hoj, hojla, hoj!”
Božiček je obstal in s pogledom iskal Katko. Dekletce pa se je držalo v ozadju in se skrivalo za mamino kiklo.
“No, kje je moja Katka?”
Mama se je obrnila in jo porinila pred sebe. Katka je počasi dvignila glavo in se ob pogledu na debelega možica kljub vsemu zakrohotala. Božiček je pomežiknil, stresel z dolgo, belo brado in Katka se je v hipu zavedla, da se nima česa bati.
“Hoj, hojla, hoj! Hoj, hojla, hoj! No, kako je kaj, Katka moja?”
Vedel je takoj, ko se je zazrl v njene oči. Bežno se jih je spominjal še od prejšnega leta, vendar pa so bile zdaj globje.
Katka je vtaknila palec v usta, začudeni pogled pa ji je v upanju uhajal proti polni vreči, ki jo je imel božiček še vedno na rami.
“Kaj? Kaj? A ti je muca popala jezička?”
“Plaha punčka je,” se je vmešala mama.
“Mene se pa res ni treba bati.” Božiček je pogledal mamico in vprašal: “ Ali ste pri otroku opazili kaj… nenavadnega?”
Mati je prebledela kot stena in stisnila ustnice. “Nič. Prav nič. Čisto navadna punčka je. Taka kot vsaka druga,” se je hitro oglasila babica.
“Dobro, dobro,” je zamomljal božiček. Nikoli se ni splačalo zgubljati časa s sorodniki. Pa še toliko družin je moral obiskati! Prijazno, vendar odločno jih je poprosil, da so odšli iz sobe na hodnik, od koder so že špegali drugi stanovalci.
Ko sta ostala sama, se je Katka otožno zazrla proti zaprtim vratom. Božiček je urno snel vrečo z igračami in jo postavil na tla. Deklica se kar ni mogla nagledati nabito polne vreče.
“No, Katka, ali si bila letos kaj poredna?” je vprašal.
Katka se je prestrašeno zazrla vanj, spodnja ustnica pa ji je zadrgetala.
“No, no. Saj je vse v redu. Vem, da si bila pridna. Tako kot vse majhne deklice. Zato sem ti tudi prinesel lepo darilce. No, ali uganeš kaj?” je vprašal.
V mislih si je, v levem, spodnjem kotu vreče, predstavljal prelepo punčko in opazoval dekličine oči. Ni pogledala proti spodnjemu delu vreče. Nato si je zamislil, da je v zgornjem delu ogromna, barvasta lizika, vendar Katka ni pogledala tja. Zaenkrat je bilo še vse v redu. Katka ni brala njegovih misli.
“No? Aha, tukaj je,” je rekel in izvlekel punčko. Bila je prav taka kot Katka. Kot da bi bila njena sestrica. Dvojčica.
“Oooo…,” je vzkliknila Katka z odprtimi usti in široko razširjenimi očmi.
“Tako luštna je, kajne Katka? Skoraj tako luštna kot ti. Ali bi jo vzela v naročje?”
Katka je prikimala.
No, pa poglejva, kaj vse zna tvoja punčka. Kaj misliš, da bo naredila? Daj, predstavljaj si!”
Katka je zmajala z glavo.
Še vedno je bilo vse v redu. Katka ni videla v prihodnost.
Božiček je naredil prostor na mizi in postavil lutko na nasprotni rob, tako da je bila z obrazom obrnjena proti njemu. Brž, ko jo je izpustil, je lutka začela hoditi. Božiček je dvignil Katko, tako da je lahko opazovala lutko, ko je stopala po mizi in se zaustavila na skrajnem, nasprotnem robu. Lutka je iztegnila roke."Vzemi me! Vzemi me!" je prosila.
Božiček je postavil Katko na tla, lutkine oči pa so dekletcu proseče sledile. Katka se je zazrla v lutko. Bila je tako blizu, pa vendar predaleč, da bi se jo lahko dotaknila. Dekličine oči so se zasvetile. Lutka je zadrgetala, kot da se je v njej znova prebudilo življenje. Trznila je z nogo in sunkovito stopila prek roba miza.
Čeprav je božiček ves čas opazoval Katko, je ujel lutko, preden je padla na tla. In nato je še pravočasno objel Katko. Za triletno deklico je imela zelo močne telekinetične sposobnosti.
"Na, Katka. Vzemi lutko. Tvoja je"
Medtem, ko je dekletce pestovala lutko, je segel v žep in izvlekel mikročipsko injekcijo.
"Tako ljubke kodrčke imaš. Prav taki so, kot jih ima tvoja lutka," je rekel in ji nekoliko privzdignil laske, tako da je razkril golo kožo na vratu. "Saj nimaš nič proti, če jih malo pobožam?" je vprašal. Vedno, kadar se je pripravljal, da v vrat vbrizga drobceno, kovinsko seme, je bil ves napet. Saj je vedel, da to nič ne boli. Nič več, kot če bi deklico igrivo pocukal za lase. Že hip nato pa bi bilo vse pozabljeno. Ko je končal, jo je potrepljal po glavici, popravil zlate kodrčke in spravil injekcijo v žep.
"Dajva se še malo igrat, cukrček moj," je rekel.
Božiček je deklici nežno vzel lutko iz rok in jo znova položil na nasprotni konec mize. Tokrat pa lutka ni začela hoditi sama od sebe. Z levo roko je dvignil Katko, tako da je lahko opazovala lutko. S prsti na desni roki se je dotaknil stikala na svojem, širokem pasu. Lutka je pogledala deklico, iztegnila ročici in dejala: "Vzemi me! Vzemi me!"
Deklica je hrepeneče zrla prek široke mize. Nenadoma je lutka trznila in začela stopati čez mizo. Proti njima. Sprva so bili njeni koraki sunkoviti, nato pa je stopala vse bolj tekoče. Božiček je pritisnil na stikalo in lutka je upočasnila korak. Hodila je nerodno, kot da bi se upirala močnemu vetru. Toda še vedno se je približevala. Božiček je še enkrat pritisnil na stikalo. Lutka se je približevala še počasneje. S smehljajem na licu, je kot v agoniji, dvigala noge in jih trgala močni sili gravitacije, ki jo je hotela prikovati na mizo. In tako se jima je, kljub vsemu, še vedno približevala.
Božiček je bil že ves prepoten. Še tretjič je pritisnil na stikalo. Še nikoli prej mu ni bilo treba uporabiti tako visokih nastavitev. Če bi mu tudi v tretje spodletelo, bi to pomenilo, da je Katka neozdravljivo bolana. Na zemlji pa za take ljudi ni bilo prostora. Nenadoma se je lutka ustavila. Na vse kriplje se je trudila, da naredila še en korak, trzala je, vendar je končno le obmirovala.
Dekletce je opazovalo lutko. Ostala je tam, kjer je bila. Še vedno je bila predaleč. V Katkinih očeh so se zalesketale solze in tiho spolzele po njenih licih. Za trenutek je bilo videti, kot da je solzami iz otrokovih oči spolzelo še nekaj drugega.
Božiček je iztegnil roko, vzel lutko in jo položil deklici v naročje.
"Tvoja je, Katka, Za veke vekomaj. Pazi nanjo!"
Katka se je nasmehnila, povsem nagonsko vzela lutko v naročje in jo začela pestovati. Božiček je deklici obrisal solzna lica in jo postavil na tla. Nato je s pogledom odprl vrata. "Vse je v najlepšem redu. Sedaj se lahko vrnete," je dejal in Lesserjevi in Clementsovi so se poslušno vrnili v sobo.
"Ali je...?"
"Katka je popolnoma normalna. Tako kot vse druge male punčke," je zagotovil božiček.
"Hvala. Najlepša hvala. Katka, zahvali se še ti."
Katka je zmajala z glavo.
"Katka!"
"Nič hudega. Saj bom zadovoljen tudi s poljubčkom," se je namuznil božiček in se sklonil h Katki.
Katka se je malo obotavljala, potem pa ga je le cmoknila na rdeče lice.
"Hvala ti, Katka," se je zahvalil božiček, zavihtel vrečo z igračami na rame in se zravnal. "Vsem želim prijeten, božični večer," je še dejal, se popraskal po nosu in že ni ga bilo več. Stanovanje v katerem je živela Katka, je bilo v pritličju, tako da je božiček kar šinil skozi hodnik in pristal na travni zaplati pred hišo. Požvižgal je, avtoplan se je dvignil s strehe in pristal tik pred njegovimi nogami.
Medtem, ko je brzel skozi noč k naslednji družini, ga je prešinila vznemirljiva podoba. Le za trenutek se mu je prikazala in bila je tako resnična, da bolj ni mogla biti. Podoba lutke, ki je jokala. Mar mu je to podobo pričarala lastna podzavest, ali pa mu je s Katko spodletelo. Prežel ga je strah. Pa menda ne, da mu je podobo jokajoče lutke vstavila kar Katka sama? Bila je tako resnična in lebdela je na samem robu med zavestjo in podzavestjo.
To vendar ni moglo biti res. Ta podoba je zagotovo prišla iz njega samega. Včasih, ko je rešil posebno težaven primer, so se mu začele prikazovati nenavadne vizije. Divje, strašljive vizije, ki so že skoraj mejile na osebno izkušnjo. Vendar pa mu je do sedaj na srečo uspevalo, da jih je sorazmerno hitro prekinil. Kot po naročilu, se je božičkov avtoplan nenadoma oglasil: “Hoj, hojla, hoj! Hoj, hojla, hoj!” in ga iztrgal uničujoči introspekciji. Božiček se je približeval bivalnemu kompleksu Stanovanjska omama. Ozrl se je po strehah, na katerih pa ni bilo dimnikov. Po katerih naj bi se po starih legendah spuščal v stanovanja. Najbolj verjetno so dimniki iz legende izvirali iz folklorne etimologije. Vzklik “Hoj, hojla, hoj! Hoj, hojla, hoj!” je skoraj gotovo izviral iz naslova starodavne mirovne himne Hojladrija.
"Hojladrija, hojladra,
dinast kin se k nam pelja."
Pa tudi besedico dimnik je bilo mogoče sestaviti iz spodnjega verza. Črko N je bilo mogoče zamenjati z M, besedico kim pa enostavno obrniti. Dimnik. Njegove oči so se svetlikale in jamice na licih so se še poglobile. Pomirjalo ga je, da je bilo tudi starodavne legende mogoče razložiti z logiko. Čeprav včasih to ni bilo vidno na prvi pogled.
Avtoplan je pristal na ostrešju bivalnikov Poletne omame. Božiček si je znova oprtal vrečo z igračami čez rame in se začel spuščati proti stanovanjem.
"Hoj, hojla, hoj! Hoj, hojla, hoj!" je brundal sam pri sebi.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Pripovedovali so, da se je spuščal po dimnikih. Dandanes pa dimnikov ni nikjer več. Pripovedovali so, da je potoval s sanmi, ki jih je vleklo osem severnih jelenov. Seveda pa tudi severnih jelenov ni več.
V bistvu je potoval z avtoplanom, v hiše pa je stopal kar skozi navadna vrata. Res pa je, da je imel rdečo obleko, ki je bila obrobljena z belim krznom in da je vedno nosil veliko vrečo, polno igrač. Tako, kot je bilo v starih, pradavnih časih.
In tako je prišel tudi tisti božični večer.
Božičkov avtoplan se je spustil na streho bivalnega kompleksa Zimski sen. In božiček se je odpravil po posameznih stanovanjskih enotah. V tem kompleksu je živelo preko štiristo družin, bilo pa je tudi devet otrok in noben od njih še ni dopolnil sedem let. Prvih osem otrok je bilo povsem normalnih in si zanje ni vzel niti par minut časa. Deveta pa je bila Katka Lesser, ki je imela šele tri leta. Tako kot vsi drugi, so tudi Clementsovi in Lesserjevi pričakali njegov prihod z mešanimi občutki. Nekje med strahom in upanjem. Vrata v njihovo stanovanjsko enoto so se odprla takoj, ko se je pred njimi pojavil božiček. Še preden je pozvonil. Tako, da je kar vstopil.
Božiček je bil za zbrano družino prava paša za oči. Kako so se svetlikale njegove okice! Njegov nos je bil še najbolj podoben velikanski kumari, usta je imel ukrivljena kot lubenica in njegova brada je bila bela kot sneg. Jamice na njegovih rožnatih licih pa so dale vedeti, da je bil pravi veseljak. Iz pipe, ki jo je trdno stiskal med zobmi, je puhal dim, ki je kot angelski obstret ovijal njegovo glavo. Imel je širok obraz in rahlo napet trebuh, ki se je tresel, ko se je smejal. Kot lonec poln želatine.
“Hoj, hojla, hoj! Hoj, hojla, hoj!”
Božiček je obstal in s pogledom iskal Katko. Dekletce pa se je držalo v ozadju in se skrivalo za mamino kiklo.
“No, kje je moja Katka?”
Mama se je obrnila in jo porinila pred sebe. Katka je počasi dvignila glavo in se ob pogledu na debelega možica kljub vsemu zakrohotala. Božiček je pomežiknil, stresel z dolgo, belo brado in Katka se je v hipu zavedla, da se nima česa bati.
“Hoj, hojla, hoj! Hoj, hojla, hoj! No, kako je kaj, Katka moja?”
Vedel je takoj, ko se je zazrl v njene oči. Bežno se jih je spominjal še od prejšnega leta, vendar pa so bile zdaj globje.
Katka je vtaknila palec v usta, začudeni pogled pa ji je v upanju uhajal proti polni vreči, ki jo je imel božiček še vedno na rami.
“Kaj? Kaj? A ti je muca popala jezička?”
“Plaha punčka je,” se je vmešala mama.
“Mene se pa res ni treba bati.” Božiček je pogledal mamico in vprašal: “ Ali ste pri otroku opazili kaj… nenavadnega?”
Mati je prebledela kot stena in stisnila ustnice. “Nič. Prav nič. Čisto navadna punčka je. Taka kot vsaka druga,” se je hitro oglasila babica.
“Dobro, dobro,” je zamomljal božiček. Nikoli se ni splačalo zgubljati časa s sorodniki. Pa še toliko družin je moral obiskati! Prijazno, vendar odločno jih je poprosil, da so odšli iz sobe na hodnik, od koder so že špegali drugi stanovalci.
Ko sta ostala sama, se je Katka otožno zazrla proti zaprtim vratom. Božiček je urno snel vrečo z igračami in jo postavil na tla. Deklica se kar ni mogla nagledati nabito polne vreče.
“No, Katka, ali si bila letos kaj poredna?” je vprašal.
Katka se je prestrašeno zazrla vanj, spodnja ustnica pa ji je zadrgetala.
“No, no. Saj je vse v redu. Vem, da si bila pridna. Tako kot vse majhne deklice. Zato sem ti tudi prinesel lepo darilce. No, ali uganeš kaj?” je vprašal.
V mislih si je, v levem, spodnjem kotu vreče, predstavljal prelepo punčko in opazoval dekličine oči. Ni pogledala proti spodnjemu delu vreče. Nato si je zamislil, da je v zgornjem delu ogromna, barvasta lizika, vendar Katka ni pogledala tja. Zaenkrat je bilo še vse v redu. Katka ni brala njegovih misli.
“No? Aha, tukaj je,” je rekel in izvlekel punčko. Bila je prav taka kot Katka. Kot da bi bila njena sestrica. Dvojčica.
“Oooo…,” je vzkliknila Katka z odprtimi usti in široko razširjenimi očmi.
“Tako luštna je, kajne Katka? Skoraj tako luštna kot ti. Ali bi jo vzela v naročje?”
Katka je prikimala.
No, pa poglejva, kaj vse zna tvoja punčka. Kaj misliš, da bo naredila? Daj, predstavljaj si!”
Katka je zmajala z glavo.
Še vedno je bilo vse v redu. Katka ni videla v prihodnost.
Božiček je naredil prostor na mizi in postavil lutko na nasprotni rob, tako da je bila z obrazom obrnjena proti njemu. Brž, ko jo je izpustil, je lutka začela hoditi. Božiček je dvignil Katko, tako da je lahko opazovala lutko, ko je stopala po mizi in se zaustavila na skrajnem, nasprotnem robu. Lutka je iztegnila roke."Vzemi me! Vzemi me!" je prosila.
Božiček je postavil Katko na tla, lutkine oči pa so dekletcu proseče sledile. Katka se je zazrla v lutko. Bila je tako blizu, pa vendar predaleč, da bi se jo lahko dotaknila. Dekličine oči so se zasvetile. Lutka je zadrgetala, kot da se je v njej znova prebudilo življenje. Trznila je z nogo in sunkovito stopila prek roba miza.
Čeprav je božiček ves čas opazoval Katko, je ujel lutko, preden je padla na tla. In nato je še pravočasno objel Katko. Za triletno deklico je imela zelo močne telekinetične sposobnosti.
"Na, Katka. Vzemi lutko. Tvoja je"
Medtem, ko je dekletce pestovala lutko, je segel v žep in izvlekel mikročipsko injekcijo.
"Tako ljubke kodrčke imaš. Prav taki so, kot jih ima tvoja lutka," je rekel in ji nekoliko privzdignil laske, tako da je razkril golo kožo na vratu. "Saj nimaš nič proti, če jih malo pobožam?" je vprašal. Vedno, kadar se je pripravljal, da v vrat vbrizga drobceno, kovinsko seme, je bil ves napet. Saj je vedel, da to nič ne boli. Nič več, kot če bi deklico igrivo pocukal za lase. Že hip nato pa bi bilo vse pozabljeno. Ko je končal, jo je potrepljal po glavici, popravil zlate kodrčke in spravil injekcijo v žep.
"Dajva se še malo igrat, cukrček moj," je rekel.
Božiček je deklici nežno vzel lutko iz rok in jo znova položil na nasprotni konec mize. Tokrat pa lutka ni začela hoditi sama od sebe. Z levo roko je dvignil Katko, tako da je lahko opazovala lutko. S prsti na desni roki se je dotaknil stikala na svojem, širokem pasu. Lutka je pogledala deklico, iztegnila ročici in dejala: "Vzemi me! Vzemi me!"
Deklica je hrepeneče zrla prek široke mize. Nenadoma je lutka trznila in začela stopati čez mizo. Proti njima. Sprva so bili njeni koraki sunkoviti, nato pa je stopala vse bolj tekoče. Božiček je pritisnil na stikalo in lutka je upočasnila korak. Hodila je nerodno, kot da bi se upirala močnemu vetru. Toda še vedno se je približevala. Božiček je še enkrat pritisnil na stikalo. Lutka se je približevala še počasneje. S smehljajem na licu, je kot v agoniji, dvigala noge in jih trgala močni sili gravitacije, ki jo je hotela prikovati na mizo. In tako se jima je, kljub vsemu, še vedno približevala.
Božiček je bil že ves prepoten. Še tretjič je pritisnil na stikalo. Še nikoli prej mu ni bilo treba uporabiti tako visokih nastavitev. Če bi mu tudi v tretje spodletelo, bi to pomenilo, da je Katka neozdravljivo bolana. Na zemlji pa za take ljudi ni bilo prostora. Nenadoma se je lutka ustavila. Na vse kriplje se je trudila, da naredila še en korak, trzala je, vendar je končno le obmirovala.
Dekletce je opazovalo lutko. Ostala je tam, kjer je bila. Še vedno je bila predaleč. V Katkinih očeh so se zalesketale solze in tiho spolzele po njenih licih. Za trenutek je bilo videti, kot da je solzami iz otrokovih oči spolzelo še nekaj drugega.
Božiček je iztegnil roko, vzel lutko in jo položil deklici v naročje.
"Tvoja je, Katka, Za veke vekomaj. Pazi nanjo!"
Katka se je nasmehnila, povsem nagonsko vzela lutko v naročje in jo začela pestovati. Božiček je deklici obrisal solzna lica in jo postavil na tla. Nato je s pogledom odprl vrata. "Vse je v najlepšem redu. Sedaj se lahko vrnete," je dejal in Lesserjevi in Clementsovi so se poslušno vrnili v sobo.
"Ali je...?"
"Katka je popolnoma normalna. Tako kot vse druge male punčke," je zagotovil božiček.
"Hvala. Najlepša hvala. Katka, zahvali se še ti."
Katka je zmajala z glavo.
"Katka!"
"Nič hudega. Saj bom zadovoljen tudi s poljubčkom," se je namuznil božiček in se sklonil h Katki.
Katka se je malo obotavljala, potem pa ga je le cmoknila na rdeče lice.
"Hvala ti, Katka," se je zahvalil božiček, zavihtel vrečo z igračami na rame in se zravnal. "Vsem želim prijeten, božični večer," je še dejal, se popraskal po nosu in že ni ga bilo več. Stanovanje v katerem je živela Katka, je bilo v pritličju, tako da je božiček kar šinil skozi hodnik in pristal na travni zaplati pred hišo. Požvižgal je, avtoplan se je dvignil s strehe in pristal tik pred njegovimi nogami.
Medtem, ko je brzel skozi noč k naslednji družini, ga je prešinila vznemirljiva podoba. Le za trenutek se mu je prikazala in bila je tako resnična, da bolj ni mogla biti. Podoba lutke, ki je jokala. Mar mu je to podobo pričarala lastna podzavest, ali pa mu je s Katko spodletelo. Prežel ga je strah. Pa menda ne, da mu je podobo jokajoče lutke vstavila kar Katka sama? Bila je tako resnična in lebdela je na samem robu med zavestjo in podzavestjo.
To vendar ni moglo biti res. Ta podoba je zagotovo prišla iz njega samega. Včasih, ko je rešil posebno težaven primer, so se mu začele prikazovati nenavadne vizije. Divje, strašljive vizije, ki so že skoraj mejile na osebno izkušnjo. Vendar pa mu je do sedaj na srečo uspevalo, da jih je sorazmerno hitro prekinil. Kot po naročilu, se je božičkov avtoplan nenadoma oglasil: “Hoj, hojla, hoj! Hoj, hojla, hoj!” in ga iztrgal uničujoči introspekciji. Božiček se je približeval bivalnemu kompleksu Stanovanjska omama. Ozrl se je po strehah, na katerih pa ni bilo dimnikov. Po katerih naj bi se po starih legendah spuščal v stanovanja. Najbolj verjetno so dimniki iz legende izvirali iz folklorne etimologije. Vzklik “Hoj, hojla, hoj! Hoj, hojla, hoj!” je skoraj gotovo izviral iz naslova starodavne mirovne himne Hojladrija.
"Hojladrija, hojladra,
dinast kin se k nam pelja."
Pa tudi besedico dimnik je bilo mogoče sestaviti iz spodnjega verza. Črko N je bilo mogoče zamenjati z M, besedico kim pa enostavno obrniti. Dimnik. Njegove oči so se svetlikale in jamice na licih so se še poglobile. Pomirjalo ga je, da je bilo tudi starodavne legende mogoče razložiti z logiko. Čeprav včasih to ni bilo vidno na prvi pogled.
Avtoplan je pristal na ostrešju bivalnikov Poletne omame. Božiček si je znova oprtal vrečo z igračami čez rame in se začel spuščati proti stanovanjem.
"Hoj, hojla, hoj! Hoj, hojla, hoj!" je brundal sam pri sebi.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Last edited by sigismundus on 12.10.2012 22:55:10, edited 4 times in total.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Peter Watts : Tisto, kar se ne sme nikoli več zgoditi
Tega, da si oskrunil stričev grob, ti ne bom nikoli oprostil.
Tvoja mama seveda misli, da je kriva ona. Kot vedno. Da pač nisi vedel, kaj delaš, pravi. Takrat, ko si prodal e-motivne slušalke, ki sem ti jih podaril, bi to še verjel. Ali ko si se spoprijateljil s tistimi obritoglavci, ki so se samo pretepali in preklinjali. Nikoli pa ti ne bom oprostil, da si na svoj igralnik narisal kljukasti križ. Ampak, kaj čem. Pač nisi moj sin, ampak sin moje hčere. Kdo ve, mogoče je bilo vse to le mladostniško uporništvo. Sicer pa konec koncev niti nisi mogel razumeti. Le kako naj bi otrok, dandanes leta 2017, vedel, kaj se je dogajalo v koncentracijskih taboriščih. Da je šlo za genocid. Nekaj tako grozljivega, kar niti zgodovinski učbeniki, niti stare, porjavele fotografije, ne bodo nikoli pričarale. Dejstvo je, da nisi doživel teh grozodejstev in zato tega tudi ne moreš razumeti.
Dopovedovali smo si, da si v redu fant. Dober po srcu. Da je zgodovina zate nekaj abstraktnega, nestvarnega. Kot zdravnik, še kako hudo obremenjen z židovstvom, sem si nenehno dopovedoval, da si pravzaprav žrtev sistema. Tistega dne, ko so te policaji pripeljali s pokopališča in ko si me pogledal s tistim praznim, brezbrižnim pogledom, takrat sem nehal iskati opravičila za tvoja dejanja. Sicer pa nisi oskrunil samo stričevega groba. Oskrunil si spomin na šest milijonov nedolžnih žrtev.
Tvoja mama je jokala ure in ure. Mar ti ni pokazala starih albumov, mrežne rodbinske arhive, kjer se je še kako dobro videlo, da so bila rodbinska drevesa v sredini preteklega stoletja malodane okleščena. Mar ti nisva vseskozi pripovedovala, kakšna grozodejstva so se dogajala tam. Tolažil sem jo in tolažil. Pa ni nič pomagalo. Takrat sem se zavedel, da samo z besedami, z opisi masovnih pobojih nedolžnih ljudi, ne bom nikoli prepričal mulca, ki pozna besedi življenje in smrt samo na rezultatih računalniških igric o zombijih. Ti dopovedal, da se kaj takega ne sme več nikoli zgoditi.
Takrat sem se zavedel, kaj moram storiti.
Čakal sem. Teden, dva. Dovolj dolgo, da si pomislil, da sem ti oprostil. Tako kot vedno. Poznal sem tvojo šibko točko. Tebi se vse dogaja prepočasi. Tudi te čudežne igračke, ki jih imaš, ti niso dovolj. Elektrode, ki berejo čustva in sprejemajo ukaze neposredno iz tvoje podzavesti. Kul ja, ampak ti se že dolgočasiš. Vem, da si videl reklame za program Izboljšana realnost tm , kjer občutke vsadijo neposredno v možgane. Nobenih očal ni več, niti slušalk, ali rokavic. To je vse kaj drugega kot navidezna realnost. Ključe od aparatur lahko kar odvržeš. Adijo pamet. Na obrazu čutiš piš fantazije, vpijaš vonj mogočnih bitk, okušaš kri pošastnih stvorov, ki jih pobijaš kot za šalo. Z vsemi čuti se dobesedno koplješ v klavnicah domišljijskih svetov.
Vem, da si se že naveličal igračkati z animacijo, in tudi čustvene elektrode kmalu ne bodo več dovolj zanimive. Zato vem, da te bo zanimal moj predlog. Tretja možnost. Saj veš, da tvoja mama dela na nekem računalniškem projektu. Za medicinske potrebe, seveda. Je pa zadeva hudo uporabna. In sploh ni izključeno, da ima nekje spravljene tudi neposredne čustvene vsadke. Za testiranja programa, seveda.
Morda bi, če obljubiš, da me ne boš zatožil, pogledala za kaj sploh gre.
Da, sicer sem se res upokojil, vendar pa se nisem odrekel svojim pooblastilom. Čeprav je že dvajset let tega, odkar sem zaprl svojo ordinacijo, še vedno kar nekaj časa preživim v laboratoriju svoje hčere. Še vedno se ne morem načuditi njeni zavzetosti pri proučevanju delovanja človeških možganov in kdaj pride do duševnega zloma. To je podedovala po meni. Jaz pa sem se tega naučil v Treblinki. Pa še toliko nisem bil star kot ti. Takrat sem se tudi sam trudil, da bi zacelil ranjene duše. Vendar pa so v tistih časih psihiatri imeli na voljo silno okorna orodja. Skalpele, s katerimi so rezali meso. Besede in droge, s katerimi so manipulirali z razumom. Zdravniške tehnike so bile takrat tako okorne, kot če bi hotel s poskakovanjem brisati prah s pohištva.
Ampak aparature, ki jih ima tvoja mama. Od sile so! Podlobanjski superprevodniki, možganski, globoko žariščni, mikrovalni oddajniki, szpindlov resonator, pa spominski označevalnik, ki označuje posamezne spominske poti in jih na novo vpiše ali pa izbriše. Že sama imena teh aparatur so slišati kot čarobni uroki.
Seveda aparatur ne znam uporabljati tako dobro kot tvoja mama. Samo osnove poznam. Ne znam vsaditi zvoka niti vida, prav tako ne znam vsajati spominov. No, vsaj novih ne. Spomine, ki jih je mogoče ustvarjati z vzorčnimi procesniki. To pa znam. Desni, prednji možganski reženj, osrednji reženj s hipokampusom, ki skrbi za dolgoročni spomin in dojemanje prostora, centri za strah in odzive na tesnobo. Pošast, ki ždi v človeku, je tako lahko obuditi! Pa še nobenih podrobnosti ti ne bo treba vedeti. Kako so mojo sestrico zadušili v blatu. Niti tega ne, kakšne barve je bilo nebo, ko sem tistega dne nemočno stal in se ji nisem upal niti približati. Saj bi se pošast, ki je vse to zakuhala, spravila name. Čisto nič ti ne bo treba vedeti. Sploh ti tega ne bo treba niti doživeti. Moralni nauk naj bi zadoščal. Ostalo naj opravi podzavest.
***
Ko si se zavedel, si bil sprva zmeden. Potem razočaran. In še kasneje besen in užaljen. Da je bilo vse skupaj brez veze. Da nisi nič doživel, si pravil. No, saj nisem potreboval nobene aparature, da bi videl kaj misliš. Za starega butlja, ki ne ve, kaj počne, si me imel. In ko so dnevi minevali, sem se začenjal bati, da imaš morda celo prav.
Dokler po nekaj dnevih nisem slišal, kako si bruhal v kopalnici. In vse tiste ure, ko si se skrival v svoji sobi. Svojo igralno konzolo pa si pustil kar v dnevni sobi. Tvoja mama je bila čisto preč. Baje prej še nikoli nisi bil tak. Da se bojiš vsake sence, je povedala. Da spanca sploh ne poznaš več. Da je zjutraj prišla v tvojo sobo in videla, da tlačiš obleko v potovalko. In da si vpil, da prihajajo, da prihajajo. Da morate zbežati. In ko te je vprašala, kdo naj bi prihajal, seveda nisi znal odgovoriti.
No, zdaj je tako. Stiskaš se v kotu, zaradi neprespanih noči imaš podplute oči. Nenehno pogleduješ sem ter tja, v vsakem kotu videvaš sence. In grozote, ki se skrivajo tam. Dlani imaš krvave, saj si jih razpraskal z nohti. Vem, kako je to, saj sem bil nekoč tvojih let. Takrat sem se porezal samo zato, da bi vedel, da sem še živ. Sicer pa včasih to še vedno počnem. Spomini ne umrejo. V bistvu še vedno podoživljam vse tiste grozote.
Tvoja mama pravi, da mi bodo nekega dne njeni stroji pomagali. Da bodo pregnali demone, ki me pestijo. Sploh ne razume, da bi bila to huda napaka. Če zgodovino zagrne pozaba, se ponavlja. Mar niso tudi najslabši voditelji priznali, da ljudem ne smeš odvzeti zgodovinskega spomina?
Nobene potrebe ni, da bi ti še kaj rekel. Zdaj se poznava tako dobro, da besed sploh ne potrebujeva več.
Pomagal sem ti, da si dozorel, nečak. Pokazal sem ti svet, kakršen je v resnici.
Zdaj ti bom pa pomagal, da boš lahko v njem tudi živel.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Tega, da si oskrunil stričev grob, ti ne bom nikoli oprostil.
Tvoja mama seveda misli, da je kriva ona. Kot vedno. Da pač nisi vedel, kaj delaš, pravi. Takrat, ko si prodal e-motivne slušalke, ki sem ti jih podaril, bi to še verjel. Ali ko si se spoprijateljil s tistimi obritoglavci, ki so se samo pretepali in preklinjali. Nikoli pa ti ne bom oprostil, da si na svoj igralnik narisal kljukasti križ. Ampak, kaj čem. Pač nisi moj sin, ampak sin moje hčere. Kdo ve, mogoče je bilo vse to le mladostniško uporništvo. Sicer pa konec koncev niti nisi mogel razumeti. Le kako naj bi otrok, dandanes leta 2017, vedel, kaj se je dogajalo v koncentracijskih taboriščih. Da je šlo za genocid. Nekaj tako grozljivega, kar niti zgodovinski učbeniki, niti stare, porjavele fotografije, ne bodo nikoli pričarale. Dejstvo je, da nisi doživel teh grozodejstev in zato tega tudi ne moreš razumeti.
Dopovedovali smo si, da si v redu fant. Dober po srcu. Da je zgodovina zate nekaj abstraktnega, nestvarnega. Kot zdravnik, še kako hudo obremenjen z židovstvom, sem si nenehno dopovedoval, da si pravzaprav žrtev sistema. Tistega dne, ko so te policaji pripeljali s pokopališča in ko si me pogledal s tistim praznim, brezbrižnim pogledom, takrat sem nehal iskati opravičila za tvoja dejanja. Sicer pa nisi oskrunil samo stričevega groba. Oskrunil si spomin na šest milijonov nedolžnih žrtev.
Tvoja mama je jokala ure in ure. Mar ti ni pokazala starih albumov, mrežne rodbinske arhive, kjer se je še kako dobro videlo, da so bila rodbinska drevesa v sredini preteklega stoletja malodane okleščena. Mar ti nisva vseskozi pripovedovala, kakšna grozodejstva so se dogajala tam. Tolažil sem jo in tolažil. Pa ni nič pomagalo. Takrat sem se zavedel, da samo z besedami, z opisi masovnih pobojih nedolžnih ljudi, ne bom nikoli prepričal mulca, ki pozna besedi življenje in smrt samo na rezultatih računalniških igric o zombijih. Ti dopovedal, da se kaj takega ne sme več nikoli zgoditi.
Takrat sem se zavedel, kaj moram storiti.
Čakal sem. Teden, dva. Dovolj dolgo, da si pomislil, da sem ti oprostil. Tako kot vedno. Poznal sem tvojo šibko točko. Tebi se vse dogaja prepočasi. Tudi te čudežne igračke, ki jih imaš, ti niso dovolj. Elektrode, ki berejo čustva in sprejemajo ukaze neposredno iz tvoje podzavesti. Kul ja, ampak ti se že dolgočasiš. Vem, da si videl reklame za program Izboljšana realnost tm , kjer občutke vsadijo neposredno v možgane. Nobenih očal ni več, niti slušalk, ali rokavic. To je vse kaj drugega kot navidezna realnost. Ključe od aparatur lahko kar odvržeš. Adijo pamet. Na obrazu čutiš piš fantazije, vpijaš vonj mogočnih bitk, okušaš kri pošastnih stvorov, ki jih pobijaš kot za šalo. Z vsemi čuti se dobesedno koplješ v klavnicah domišljijskih svetov.
Vem, da si se že naveličal igračkati z animacijo, in tudi čustvene elektrode kmalu ne bodo več dovolj zanimive. Zato vem, da te bo zanimal moj predlog. Tretja možnost. Saj veš, da tvoja mama dela na nekem računalniškem projektu. Za medicinske potrebe, seveda. Je pa zadeva hudo uporabna. In sploh ni izključeno, da ima nekje spravljene tudi neposredne čustvene vsadke. Za testiranja programa, seveda.
Morda bi, če obljubiš, da me ne boš zatožil, pogledala za kaj sploh gre.
Da, sicer sem se res upokojil, vendar pa se nisem odrekel svojim pooblastilom. Čeprav je že dvajset let tega, odkar sem zaprl svojo ordinacijo, še vedno kar nekaj časa preživim v laboratoriju svoje hčere. Še vedno se ne morem načuditi njeni zavzetosti pri proučevanju delovanja človeških možganov in kdaj pride do duševnega zloma. To je podedovala po meni. Jaz pa sem se tega naučil v Treblinki. Pa še toliko nisem bil star kot ti. Takrat sem se tudi sam trudil, da bi zacelil ranjene duše. Vendar pa so v tistih časih psihiatri imeli na voljo silno okorna orodja. Skalpele, s katerimi so rezali meso. Besede in droge, s katerimi so manipulirali z razumom. Zdravniške tehnike so bile takrat tako okorne, kot če bi hotel s poskakovanjem brisati prah s pohištva.
Ampak aparature, ki jih ima tvoja mama. Od sile so! Podlobanjski superprevodniki, možganski, globoko žariščni, mikrovalni oddajniki, szpindlov resonator, pa spominski označevalnik, ki označuje posamezne spominske poti in jih na novo vpiše ali pa izbriše. Že sama imena teh aparatur so slišati kot čarobni uroki.
Seveda aparatur ne znam uporabljati tako dobro kot tvoja mama. Samo osnove poznam. Ne znam vsaditi zvoka niti vida, prav tako ne znam vsajati spominov. No, vsaj novih ne. Spomine, ki jih je mogoče ustvarjati z vzorčnimi procesniki. To pa znam. Desni, prednji možganski reženj, osrednji reženj s hipokampusom, ki skrbi za dolgoročni spomin in dojemanje prostora, centri za strah in odzive na tesnobo. Pošast, ki ždi v človeku, je tako lahko obuditi! Pa še nobenih podrobnosti ti ne bo treba vedeti. Kako so mojo sestrico zadušili v blatu. Niti tega ne, kakšne barve je bilo nebo, ko sem tistega dne nemočno stal in se ji nisem upal niti približati. Saj bi se pošast, ki je vse to zakuhala, spravila name. Čisto nič ti ne bo treba vedeti. Sploh ti tega ne bo treba niti doživeti. Moralni nauk naj bi zadoščal. Ostalo naj opravi podzavest.
***
Ko si se zavedel, si bil sprva zmeden. Potem razočaran. In še kasneje besen in užaljen. Da je bilo vse skupaj brez veze. Da nisi nič doživel, si pravil. No, saj nisem potreboval nobene aparature, da bi videl kaj misliš. Za starega butlja, ki ne ve, kaj počne, si me imel. In ko so dnevi minevali, sem se začenjal bati, da imaš morda celo prav.
Dokler po nekaj dnevih nisem slišal, kako si bruhal v kopalnici. In vse tiste ure, ko si se skrival v svoji sobi. Svojo igralno konzolo pa si pustil kar v dnevni sobi. Tvoja mama je bila čisto preč. Baje prej še nikoli nisi bil tak. Da se bojiš vsake sence, je povedala. Da spanca sploh ne poznaš več. Da je zjutraj prišla v tvojo sobo in videla, da tlačiš obleko v potovalko. In da si vpil, da prihajajo, da prihajajo. Da morate zbežati. In ko te je vprašala, kdo naj bi prihajal, seveda nisi znal odgovoriti.
No, zdaj je tako. Stiskaš se v kotu, zaradi neprespanih noči imaš podplute oči. Nenehno pogleduješ sem ter tja, v vsakem kotu videvaš sence. In grozote, ki se skrivajo tam. Dlani imaš krvave, saj si jih razpraskal z nohti. Vem, kako je to, saj sem bil nekoč tvojih let. Takrat sem se porezal samo zato, da bi vedel, da sem še živ. Sicer pa včasih to še vedno počnem. Spomini ne umrejo. V bistvu še vedno podoživljam vse tiste grozote.
Tvoja mama pravi, da mi bodo nekega dne njeni stroji pomagali. Da bodo pregnali demone, ki me pestijo. Sploh ne razume, da bi bila to huda napaka. Če zgodovino zagrne pozaba, se ponavlja. Mar niso tudi najslabši voditelji priznali, da ljudem ne smeš odvzeti zgodovinskega spomina?
Nobene potrebe ni, da bi ti še kaj rekel. Zdaj se poznava tako dobro, da besed sploh ne potrebujeva več.
Pomagal sem ti, da si dozorel, nečak. Pokazal sem ti svet, kakršen je v resnici.
Zdaj ti bom pa pomagal, da boš lahko v njem tudi živel.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
Danes bom prebral knjigo Alejandrota Jodorowskega, ki ga poznate kot avtorja stripov, njegova knjiga ima naslov Psihomagija. Ja, tudi knjige piše
----
----
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
Re: Knjige
Si (tudi ti) videl reklamo v Delu in se spomnil?risar_69 wrote:Danes bom prebral knjigo Alejandrota Jodorowskega, ki ga poznate kot avtorja stripov, njegova knjiga ima naslov Psihomagija. Ja, tudi knjige piše![]()
----
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Be the Change You Want to See
Re: Knjige
Ne posodila mi jo je gospodična Vesna, ki je njegova prijateljica, pa je še nisem pričel brati, je kar špeh. Imeli so predstavitev predvčerajšnjim in se je z njim pogovarjala po Skajpu-predstavitev knjige. Ona jo je tudi prevedla. Je pa smešno, ko sem jo vprašal, če lahko kak njegov podpis zrihta, pa jo to vsi sprašujejoPoli 78 wrote:Si (tudi ti) videl reklamo v Delu in se spomnil?risar_69 wrote:Danes bom prebral knjigo Alejandrota Jodorowskega, ki ga poznate kot avtorja stripov, njegova knjiga ima naslov Psihomagija. Ja, tudi knjige piše![]()
----
-
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Igor Teper: Zlate solze
Šele takrat, ko se Will znašel med topoli, javorji in hrasti, v gozdnem
raju aventinskega arboretuma, se je zavedel, zakaj je bil vse dopoldne
tako tečen. Bil je tako nemiren, da se je odločil, kljub bolečinam in
utrujenosti, ki sta postali njegov stalen spremljevalec, zapustiti
stanovanje in odditi na daljši sprehod po botaničnem rastlinjaku. In šele
takrat, ko so ga noge, kot v mladostnih dneh, popeljale med drevesa, ki
jih je tako dobro poznal, se je zavedel, da je bila prav tega dne
petdesetletnica poroke.
Alice je oblikovala rastlinjak v gozdiču, kjer jo je zasnubil nekega
hladnega oktoberskega popoldneva, ko sta bila pred več kot pol stoleta na
izletu v Mainu. Navdih za rastlinjak je bil njuna skrivnost, in kljub
temu, da sta se preselila na luno, sta se vračala tja na vsako obletnico
poroke, Vsega skupaj kar šestintridesetkrat. Spomini teh obiskov so še
najbolj spominjali na film, v katerem so iz semen vzklile mladike, ki so
nato hipoma zrastla v drevesa in se končno razbohotila v velikanske
drevesne očake, ki so skoraj popolnoma zastrli svetlobo, ki je prosevala
skozi kupolo arboretuma.
Alice je svoje hortiskulpture postavila po vsem rastlinjaku. Drevesa je
oblikovala z genetičnimi in ekološko vzdrževalnimi programi, ki so
nadzirali temperaturo, vlažnost, osvetljenost in vsebnost hranilnih snovi
v zemlji. Tako se je drevesno rastje krivilo, se prepletalo, tvorilo
oboke, razgledne točke in kupolaste zrastline. Nekatera drevesa so zvijala
veje v spirale, jih prepletala v kite ali pa dvigovala v višino in
spuščala v upodobitvah vodnjakov in listnatih slapov.
Prav ta njun zasebni arboretum, ki je bil v zasnovi enostavnejši od njenih
drugih stvaritev in je bil naravnost prežet s tišino, je bilo njuno
skrivno zavetišče. Tudi potem, ko je Alice prejela ponudbo, da na luni
oblikuje nov avetinski arboretum, se je Will temu dolgo in na vso moč
upiral. Ni se hotel preseliti, saj ni hotel zapustiti življenja, ki sta ga
ustvarila in kraja, kjer je ves čas živel. Na koncu je vsemu navkljub le
popustil, Alice pa mu je v zahvalo, ker ji je omogočil, da je z zelenjem
okrasila celo mesto, s svojim izjemnim talentom poustvarila delček Nove
Anglije, ki jo je tako pogrešal.
In ko je Will leto za letom opazoval, kako so se razraščala drevesa, je
bil vse bolj zaprepaden nad vernostjo njunega novega skrivnega zavetišča.
Ne samo to, da se skoraj v ničemer ni razlikoval od prvotnega avetinskega
arboretuma, ampak je globoko v sebi celo čutil, da je to prav tisti kraj,
kjer je Alice ponudil prstan in jo vprašal, če bi bila njegova žena. Edina
razlika je bila v tem, da so bila drevesa, takrat ko jo je zasnubil, odeta
v prečudovite zlate in škrlatne jesenske barve, medtem ko je bilo listje v
novem arboretumu, kjer ni bilo letnih časov, venomer zeleno. Enkrat
samkrat je to povedal Alice, ki je samo obnemela in pogledala stran. Tako,
da potem tega ni nikoli več omenil.
Will v vseh šestih letih, odkar je umrla Alice, ni več obiskal arboretuma.
Tako, da zdaj to ni bil več samo spomin, ampak se mu je zdelo, kot da je
drevesni gaj postal živi most skozi prostor in čas. Bilo je, kot da je
Alice segla k njemu iz preteklosti. Kot da je bila tako blizu, da se je je
lahko dotaknil.
Z rokami se je oprijel enega od največjih javorjev in osuplo ugotovil,
kako ga je sivkasto rjavo lubje z svetlimi lisami in temnimi marogami
spominjalo na njegovo starikavo, pegasto roko. Spoznal je, da se je v
času, ko so drevesa dosegla častitljivo starost, tudi on močno postaral in
da je bil daleč od tistega moškega, s katerim se je Alice poročila.
Zatisnil je oči. Lubje je bilo toplo in raskavo na otip. Hladen vetrič ga
je božal po vratu in bilo mu je, kot da so se mu tla umaknila pod nogami.
Listje je šumelo nad njim in v zraku je lebdel vonj, ki mu je bil obenem
tako znan, vendar ga kljub temu ni mogel prepoznati. In prav ta vonj je
priklical silovit, boleč spomin, kako je Alice zrla nanj, ko je tisti dan,
ko jo je zaprosil za roko, klečal pred njo. Will je odprl oči in ni mogel
verjeti, kar je videl.
Drevesa okoli njega so dobesedno žarela v najbolj veličastnem sijaju
jesenskih barv, ki jih je kdajkoli ugledalo njegovo oko. Vrtinčast
kaleidoskop zlata, brona, bakra, jantarja, karneola in rubinov se je
svetlikal, bleščal in žarel. Popolnoma osupel je vstal in se z odprtmi
usti zazrl navzgor in se odmaknil od velikanskega javorjevca. Nato se je
obrnil, in skušal s pogledom zaobjeti vse, kar je bilo okoli njega. Vsako
drevo, vsako vejo in vsak list.
Še v sanjah se ni mogel predstavljati, kakšni genetični in biokemijski
čudeži so lahko sprožili preobrazbo dreves ob njegovem dotiku. Za zlato
obletnico poroke. Alice mu je podarila jesen. Vse skupaj je pripravila že
pred desetletji, vendar mu ni nikoli niti namignila, kaj namerava. Niti
takrat, ko je umirala. Vendar pa je nekje v sebi kljub temu nekako vedel,
kaj je pripravljala. Saj je prišel po njeno darilo. Ali pa ga je tako
dobro poznala, da je že vnaprej vedela, da bo prišel.
Willa je zabolelo srce in stisnilo v grlu. Zavedel se je, da pogreša Alice
bolj kot vse na svetu. Da jo je imel in da jo bo vedno imel tako rad, da
se to še povedati ni dalo. Po licih so se mu vsule solze, vroče solze ki
so pojile zemljo, v katero je Alice posadila svojo ljubezen. In medtem ko
je jokal, je okoli njega začelo padati listje. Kot solze iz čistega zlata.
Prevedel Žiga Leskovšek
Šele takrat, ko se Will znašel med topoli, javorji in hrasti, v gozdnem
raju aventinskega arboretuma, se je zavedel, zakaj je bil vse dopoldne
tako tečen. Bil je tako nemiren, da se je odločil, kljub bolečinam in
utrujenosti, ki sta postali njegov stalen spremljevalec, zapustiti
stanovanje in odditi na daljši sprehod po botaničnem rastlinjaku. In šele
takrat, ko so ga noge, kot v mladostnih dneh, popeljale med drevesa, ki
jih je tako dobro poznal, se je zavedel, da je bila prav tega dne
petdesetletnica poroke.
Alice je oblikovala rastlinjak v gozdiču, kjer jo je zasnubil nekega
hladnega oktoberskega popoldneva, ko sta bila pred več kot pol stoleta na
izletu v Mainu. Navdih za rastlinjak je bil njuna skrivnost, in kljub
temu, da sta se preselila na luno, sta se vračala tja na vsako obletnico
poroke, Vsega skupaj kar šestintridesetkrat. Spomini teh obiskov so še
najbolj spominjali na film, v katerem so iz semen vzklile mladike, ki so
nato hipoma zrastla v drevesa in se končno razbohotila v velikanske
drevesne očake, ki so skoraj popolnoma zastrli svetlobo, ki je prosevala
skozi kupolo arboretuma.
Alice je svoje hortiskulpture postavila po vsem rastlinjaku. Drevesa je
oblikovala z genetičnimi in ekološko vzdrževalnimi programi, ki so
nadzirali temperaturo, vlažnost, osvetljenost in vsebnost hranilnih snovi
v zemlji. Tako se je drevesno rastje krivilo, se prepletalo, tvorilo
oboke, razgledne točke in kupolaste zrastline. Nekatera drevesa so zvijala
veje v spirale, jih prepletala v kite ali pa dvigovala v višino in
spuščala v upodobitvah vodnjakov in listnatih slapov.
Prav ta njun zasebni arboretum, ki je bil v zasnovi enostavnejši od njenih
drugih stvaritev in je bil naravnost prežet s tišino, je bilo njuno
skrivno zavetišče. Tudi potem, ko je Alice prejela ponudbo, da na luni
oblikuje nov avetinski arboretum, se je Will temu dolgo in na vso moč
upiral. Ni se hotel preseliti, saj ni hotel zapustiti življenja, ki sta ga
ustvarila in kraja, kjer je ves čas živel. Na koncu je vsemu navkljub le
popustil, Alice pa mu je v zahvalo, ker ji je omogočil, da je z zelenjem
okrasila celo mesto, s svojim izjemnim talentom poustvarila delček Nove
Anglije, ki jo je tako pogrešal.
In ko je Will leto za letom opazoval, kako so se razraščala drevesa, je
bil vse bolj zaprepaden nad vernostjo njunega novega skrivnega zavetišča.
Ne samo to, da se skoraj v ničemer ni razlikoval od prvotnega avetinskega
arboretuma, ampak je globoko v sebi celo čutil, da je to prav tisti kraj,
kjer je Alice ponudil prstan in jo vprašal, če bi bila njegova žena. Edina
razlika je bila v tem, da so bila drevesa, takrat ko jo je zasnubil, odeta
v prečudovite zlate in škrlatne jesenske barve, medtem ko je bilo listje v
novem arboretumu, kjer ni bilo letnih časov, venomer zeleno. Enkrat
samkrat je to povedal Alice, ki je samo obnemela in pogledala stran. Tako,
da potem tega ni nikoli več omenil.
Will v vseh šestih letih, odkar je umrla Alice, ni več obiskal arboretuma.
Tako, da zdaj to ni bil več samo spomin, ampak se mu je zdelo, kot da je
drevesni gaj postal živi most skozi prostor in čas. Bilo je, kot da je
Alice segla k njemu iz preteklosti. Kot da je bila tako blizu, da se je je
lahko dotaknil.
Z rokami se je oprijel enega od največjih javorjev in osuplo ugotovil,
kako ga je sivkasto rjavo lubje z svetlimi lisami in temnimi marogami
spominjalo na njegovo starikavo, pegasto roko. Spoznal je, da se je v
času, ko so drevesa dosegla častitljivo starost, tudi on močno postaral in
da je bil daleč od tistega moškega, s katerim se je Alice poročila.
Zatisnil je oči. Lubje je bilo toplo in raskavo na otip. Hladen vetrič ga
je božal po vratu in bilo mu je, kot da so se mu tla umaknila pod nogami.
Listje je šumelo nad njim in v zraku je lebdel vonj, ki mu je bil obenem
tako znan, vendar ga kljub temu ni mogel prepoznati. In prav ta vonj je
priklical silovit, boleč spomin, kako je Alice zrla nanj, ko je tisti dan,
ko jo je zaprosil za roko, klečal pred njo. Will je odprl oči in ni mogel
verjeti, kar je videl.
Drevesa okoli njega so dobesedno žarela v najbolj veličastnem sijaju
jesenskih barv, ki jih je kdajkoli ugledalo njegovo oko. Vrtinčast
kaleidoskop zlata, brona, bakra, jantarja, karneola in rubinov se je
svetlikal, bleščal in žarel. Popolnoma osupel je vstal in se z odprtmi
usti zazrl navzgor in se odmaknil od velikanskega javorjevca. Nato se je
obrnil, in skušal s pogledom zaobjeti vse, kar je bilo okoli njega. Vsako
drevo, vsako vejo in vsak list.
Še v sanjah se ni mogel predstavljati, kakšni genetični in biokemijski
čudeži so lahko sprožili preobrazbo dreves ob njegovem dotiku. Za zlato
obletnico poroke. Alice mu je podarila jesen. Vse skupaj je pripravila že
pred desetletji, vendar mu ni nikoli niti namignila, kaj namerava. Niti
takrat, ko je umirala. Vendar pa je nekje v sebi kljub temu nekako vedel,
kaj je pripravljala. Saj je prišel po njeno darilo. Ali pa ga je tako
dobro poznala, da je že vnaprej vedela, da bo prišel.
Willa je zabolelo srce in stisnilo v grlu. Zavedel se je, da pogreša Alice
bolj kot vse na svetu. Da jo je imel in da jo bo vedno imel tako rad, da
se to še povedati ni dalo. Po licih so se mu vsule solze, vroče solze ki
so pojile zemljo, v katero je Alice posadila svojo ljubezen. In medtem ko
je jokal, je okoli njega začelo padati listje. Kot solze iz čistega zlata.
Prevedel Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje