Vsekakor pa je ta knjiga odlična za ljudi, ki jih zanimata 2.svetovna vojna in še posebaj zgodovina kot so jo videli poraženci druge svetovne vojne.
Knjige
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
Re: Knjige
Avtor Jonathan Littell je sicer Američan, ampak je delo napisal v francoščini in sicer je originalen naslov LES BIENVEILLANTES, sam sem knjigo prebral v slovenščini, saj francoščine ne obvladam
Vsekakor pa je ta knjiga odlična za ljudi, ki jih zanimata 2.svetovna vojna in še posebaj zgodovina kot so jo videli poraženci druge svetovne vojne.
Vsekakor pa je ta knjiga odlična za ljudi, ki jih zanimata 2.svetovna vojna in še posebaj zgodovina kot so jo videli poraženci druge svetovne vojne.
GOTOF JE!
Re: Knjige
Naslov v angleščini je The Kindly Ones in je na BookDepositoryMaglorfin wrote:Zveni izjemno zanimivo! Tole bom tudi sam slejkoprej prebral, saj me II. svetovna vojna in zgodovina nacizma zelo zanimata. Si bral prevod ali original? Kakšen je pa angleški naslov knjige (da jo lahko poiščem na Amazonu ali Book Depository)?
Odstrani se pošast!
Re: Knjige
Super, hvala lepa!
Daj takvu zapovijed i u trbuhu ću ti napraviti toliku rupu da ćeš u njemu moći držati otvoreni kišobran!
-- Kit Carson
-- Kit Carson
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
V majski številki Življenje in tehniki je izšel članek o vesoljskih dvigalih. Septembra bo iz vesolja skočil nek avstrijec in skušal postaviti svetovni rekord.
Naslednja zgodbica, ki popisuje prosti pad iz vesolja in pristanek s padalom na zemlji je torej usklajena s tem, kar se trenutno dogaja.
Če bo enkrat septembra nekje blizu vas zazijala velika luknja, potem avstrijec verjetno ni pravočasno odprl padala.
Eric James Stone: Prosti pad
Prosti pad je bil najboljši del skoka.
Medtem, ko je padala proti Zemlji, se je Gina Wright zazrla navzdol.
Zemlja je bila napol v senci in jutranja zarja se je počasi plazila proti
njenemu pristajališču v Kanzasu. Gina je uživala v spoznanju, da bo v
kratkem porušila svetovni rekord v prostem padu za več kot trideset tisoč
kilometrov. To je bilo vse kaj drugega kot skok s stare mednarodne
vesoljske postaje. Pred seboj je imela še štirideset minut prostega pada,
predno bo sploh zašla v atmosfero.
Z žiroskopi, ki so bili vgrajeni v njeno vesoljsko obleko, se je obrnila
stran od Zemlje. Kabel vesoljskega dvigala, mimo katerega je padala, se je
raztezal navzgor kot pajčevinasta nit vse do kolesu podobnega vesoljskega
terminala, s katerega je skočila. Geoterminal 1. Nenadoma je tako močno
poblisnilo, da je Gina trenila z očmi, čeprav je vizir na njeni čeladi v
trenutku potemnel zaradi premočne svetlobe. Ko se ji je ponovno razbistril
pogled, je opazila, da se je kabel tresel, ko je od zgoraj navzdol po njem
plal močan sunek. Pa menda ne, da se je kabel pretrgal? jo je prešinilo.
Vklopila je telefon in poklicala očeta.
"Kaj je?" je na kratko odgovoril.
"Kaj se dogaja? Videla sem, kako se je zableščalo..."
"Lej, delo imam. Nima časa za razgovor," je odvrnil in prekinil zvezo.
Kako tipično od njega, je pomislila. Če bi govoril s Kylom, bi mu vse
razložil in bi skušala skupaj razrešiti težavo. Ne pa z njo. Razvajenko,
ki je zapravljala življenje s skoki iz vesolja. Saj jo je dosedaj itak
zanimalo samo to, kako visoko je bil terminal in če bi lahko z njega tudi
skočila. In samo to ji je tudi nekaj pomenilo. Sicer pa ni smela dovoliti,
da bi ji očetov odnos pokvaril uživanje v skoku. Vključila je žiroskop in
se obrnila stran od terminala.
Nekaj minut kasneje se je oglasil njen prenosni telefon. Bil je oče.
"Gina? Gina?" V njegovem glasu je bilo čutiti napetost.
"Ja?" je odgovorila.
"Ej, oprosti za prej. Izgubili smo protiutež." Gini je vzelo sapo.
Geostacionarni terminal je potreboval protiutež, ki je bila na višini
skoraj 150.000 kilometrov, tako da je bil kabel vseskozi napet in da ga ni
odneslo v zemeljsko orbito. Brez protiuteži bi že sama teža kabla
potegnila terminal navzdol, na Zemljo. In tudi vse ljudi, ki so bili na
njem.
"Za božjo voljo! Kako se je to zgodilo?"
"O tem kasneje. Pomembno je, kaj lahko sploh še storimo."
Če je terminal padal proti Zemlji, je to pomenilo, da je z njim vred padal
tudi oče. "Očka, ali je kakšen način, da se rešiš?" je vprašala.
"Trenutno ne. Ampak vse bo v redu, ko bomo odklopili kabel. Brez teže, ki
bi nas vlekla navzdol se bomo utirili v stabilno, geostacionarno orbito.
"Oh, oh." Jasno. Saj je bilo popolnoma jasno, da so imeli pripravljene
načrte za primer nesreče, je pomislila.
"Gina, ali se lahko približaš kablu," jo je vprašal oče.
"Imam nekaj zasilnih raket, s katerimi lahko manevriram, če bi se
pokvarili žiroskopi. Zakaj" je odvrnila.
"Saj imaš pri sebi tisti vibronož, s katerim bi lahko prerezala vrvi
padala, če bi se zapletle? Z njim bi lahko prerezala tudi kabel iz
ogljikovih nanocevk, kajne? Spomnim se, da si mi to povedala," je zanimalo
očeta.
"Ja. Zakaj pa?" je zanimalo Gino, ki je bila popolnoma preč, da se je oče
sploh spomnil karkoli, mu je povedala o skakanju.
"Kyle se ravnokar vzpenja z dvigalom in če bomo kabel odklopili na
terminalu, bo padel tudi on," je pojasnil oče.
Čeprav je bila Gina že v prostem padu, jo je tako močno stisnilo v
želodcu, da je kar zastokala. "Če ne bo šlo drugače, bo Kyle umrl," je
hripavo pojasnil oče. "Eno življenje za tisoč drugih. Ne morem drugače.
Toda, če bi ti uspelo, da bi se približala kablu in ga prerezala pod
dvigalom, bi se Kyle lahko še naprej vzpenjal proti terminalu in vsi
skupaj bi se utirili v orbiti, dokler ne bi poslali reševalne ladje.
Gina se je s pomočjo žiroskopov obrnila proti kablu. Minikatapult jo je iz
terminala izstrelil v nasprotno smer in jo usmeril v prosti pad proti
Zemlji. Upala je, da ima dovolj goriva, da bi se lahko pravočasno
približala kablu.
Običajno me je moj dobri, iznajdljivi bratec, reševal iz neumnosti, ki sem
jih počela, se je zahehetala in se skušala otresti nenadne teže
odgovornosti. Ko je tvegala lastno življenje, ji ni bilo težko. Če pa je
bilo od nje odvisno življenje nekoga drugega, je bilo popolnoma drugače.
"Kdo se je sploh domislil tega," je vprašala očeta.
"Kyle. Jasno. Rekel je, da si le ti tako nora, da bi ti lahko uspelo," je
odvrnil oče.
Medtem, ko je Gina padala z vrtoglavo hitrostjo, je svetlobni niz na
kablu, le kak meter stran, utripal v nejasni, zamegljeni črti. Vendar pa
ji je že zmanjkovalo goriva. Svetila ji je rdeča lučka, saj je bilo goriva
le še za nekaj kapelj. V bistvu je porabila skoraj vsega, da je spremenila
smer padca in se približala kablu. Ni pa ga imela dovolj, da bi upočasnila
padec. Sicer pa je morala itak počakati, da se bo vesoljsko dvigalo s
Kylom na krovu dvignilo višje, saj je bila trenutno nad njim. Bilo je le
še vprašanje časa, kdaj ji bo popolnoma zmanjkalo goriva in jo bo odneslo
daleč stran. Bila je še več tisoč kilometrov nad atmosfero in tako si s
padalom ni mogla pomagati. Nobenega načina ni bilo, da bi upočasnila ali
zaustavila prosti pad, kar je pomenilo, da ne bo mogla prerezati kabla. Ob
tej hitrosti bi ji vibronož iztrgalo iz roke, kot bi mignil. Zavedla se
je, da bo izneverila Kyla. Da bo izneverila očeta. Misli so ji begale sem
ter tja, dokler se ji ni dokončno posvetilo, kaj lahko stori. Kylu mora
dati padalo.
"Očka?" je končno spregovorila
"Ja, še vedno sem tukaj."
"Ali me lahko povežeš s Kylom?"
"Samo trenutek."
"Ojla, sestrca. Kakšen razgled imaš tam zgoraj?" se je že po nekaj
sekundah oglasil Kyle.
Gina se ni zmenila, da jo je dražil in je mirno začela odpenjati padalo.
Vse hitreje je padala proti njegovemu dvigalu, tako da ni imela več dosti
časa. "Kyle, saj si samo ti v dvigalu, kajne?" je vprašala.
"Da." Bilo je očitno, da se je Kyle zavedel, da se jima čas izteka, zato
je odgovoril čisto na kratko.
"Ali imaš vesoljsko obleko?" je vprašala.
"Seveda. Zakaj?"
"Prehitro padam in ne bom mogla prerezati kabla. Vendar pa snemam svoje
rezervno padalo in ga bom pritrdila na kabel, še predno bom priletela mimo
tebe. Padalo bo treščilo na krov dvigala s precejšno silo, vendar mislim,
da bo vse v redu. Saj je kabel izdelan iz ogljikovih vlaken. Potem pač
pojdi ven in si ga nadeni."
"Še nikoli nisem skakal iz vesolja," je pripomnil Kyle.
"Nastavila bom padalo tako, da se bo avtomatsko odprlo na pravi višini.
Tako, da ne skrbi. Zaupaj mi!"
Porabila je še nekaj kapelj goriva, da se je dovolj približala kablu, da
bi nanj namestila padalo.
"Saj ti zaupam, sestrca. Saj ti zaupam," se je po krajšem premoru oglasil
Kyle.
"Tako je prav," se je nasmehnila Gina. Nastavila je mehanizem padala tako,
da naj bi se odprlo takoj, ko bi zašlo v atmosferski ovoj. Nato je snela
še varnostne preveze s svojih ramen.
Videla je, kako se ji luči dvigala hitro približujejo. Pazljivo, da se ne
bi dotaknila kabla, je ohlapno namestila varnostne preveze okoli kabla in
jih staknila. Nato je porabila še preostanek goriva in se umaknila stran.
Medtem, ko je dvigalo švignilo mimo nje, je padalo z vso silo treščilo na
vrh kabine.
"No, Kyle, padalo imaš na dvigalu," je rekla Gina. "Kyle..." je začela.
"Kaj? Kaj?"
Hotela mu je reči, da ga ima rada, vendar v družini niso nikoli
pretiravali s čustvenimi izlivi. Sicer pa je to že itak vedel. Da ga ima
rada. Kar mu bo potrdilo tudi to, ko bo zvedel, da sploh ni imela
rezervnega padala. "Ej, srečen pristanek, bratec," je samo še dodala.
"Tudi tebi, sestrca. Tudi tebi. In hvala."
Gina je izključila telefon. S pomočjo žiroskopov se je še enkrat obrnila k
Zemlji. Še zadnjič si jo je ogledala. Obenem pa jo je vse bolj in bolj
preveval tisti, tako dobri znani užitek.
Prosti pad je bil najboljši del skoka.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Naslednja zgodbica, ki popisuje prosti pad iz vesolja in pristanek s padalom na zemlji je torej usklajena s tem, kar se trenutno dogaja.
Če bo enkrat septembra nekje blizu vas zazijala velika luknja, potem avstrijec verjetno ni pravočasno odprl padala.
Eric James Stone: Prosti pad
Prosti pad je bil najboljši del skoka.
Medtem, ko je padala proti Zemlji, se je Gina Wright zazrla navzdol.
Zemlja je bila napol v senci in jutranja zarja se je počasi plazila proti
njenemu pristajališču v Kanzasu. Gina je uživala v spoznanju, da bo v
kratkem porušila svetovni rekord v prostem padu za več kot trideset tisoč
kilometrov. To je bilo vse kaj drugega kot skok s stare mednarodne
vesoljske postaje. Pred seboj je imela še štirideset minut prostega pada,
predno bo sploh zašla v atmosfero.
Z žiroskopi, ki so bili vgrajeni v njeno vesoljsko obleko, se je obrnila
stran od Zemlje. Kabel vesoljskega dvigala, mimo katerega je padala, se je
raztezal navzgor kot pajčevinasta nit vse do kolesu podobnega vesoljskega
terminala, s katerega je skočila. Geoterminal 1. Nenadoma je tako močno
poblisnilo, da je Gina trenila z očmi, čeprav je vizir na njeni čeladi v
trenutku potemnel zaradi premočne svetlobe. Ko se ji je ponovno razbistril
pogled, je opazila, da se je kabel tresel, ko je od zgoraj navzdol po njem
plal močan sunek. Pa menda ne, da se je kabel pretrgal? jo je prešinilo.
Vklopila je telefon in poklicala očeta.
"Kaj je?" je na kratko odgovoril.
"Kaj se dogaja? Videla sem, kako se je zableščalo..."
"Lej, delo imam. Nima časa za razgovor," je odvrnil in prekinil zvezo.
Kako tipično od njega, je pomislila. Če bi govoril s Kylom, bi mu vse
razložil in bi skušala skupaj razrešiti težavo. Ne pa z njo. Razvajenko,
ki je zapravljala življenje s skoki iz vesolja. Saj jo je dosedaj itak
zanimalo samo to, kako visoko je bil terminal in če bi lahko z njega tudi
skočila. In samo to ji je tudi nekaj pomenilo. Sicer pa ni smela dovoliti,
da bi ji očetov odnos pokvaril uživanje v skoku. Vključila je žiroskop in
se obrnila stran od terminala.
Nekaj minut kasneje se je oglasil njen prenosni telefon. Bil je oče.
"Gina? Gina?" V njegovem glasu je bilo čutiti napetost.
"Ja?" je odgovorila.
"Ej, oprosti za prej. Izgubili smo protiutež." Gini je vzelo sapo.
Geostacionarni terminal je potreboval protiutež, ki je bila na višini
skoraj 150.000 kilometrov, tako da je bil kabel vseskozi napet in da ga ni
odneslo v zemeljsko orbito. Brez protiuteži bi že sama teža kabla
potegnila terminal navzdol, na Zemljo. In tudi vse ljudi, ki so bili na
njem.
"Za božjo voljo! Kako se je to zgodilo?"
"O tem kasneje. Pomembno je, kaj lahko sploh še storimo."
Če je terminal padal proti Zemlji, je to pomenilo, da je z njim vred padal
tudi oče. "Očka, ali je kakšen način, da se rešiš?" je vprašala.
"Trenutno ne. Ampak vse bo v redu, ko bomo odklopili kabel. Brez teže, ki
bi nas vlekla navzdol se bomo utirili v stabilno, geostacionarno orbito.
"Oh, oh." Jasno. Saj je bilo popolnoma jasno, da so imeli pripravljene
načrte za primer nesreče, je pomislila.
"Gina, ali se lahko približaš kablu," jo je vprašal oče.
"Imam nekaj zasilnih raket, s katerimi lahko manevriram, če bi se
pokvarili žiroskopi. Zakaj" je odvrnila.
"Saj imaš pri sebi tisti vibronož, s katerim bi lahko prerezala vrvi
padala, če bi se zapletle? Z njim bi lahko prerezala tudi kabel iz
ogljikovih nanocevk, kajne? Spomnim se, da si mi to povedala," je zanimalo
očeta.
"Ja. Zakaj pa?" je zanimalo Gino, ki je bila popolnoma preč, da se je oče
sploh spomnil karkoli, mu je povedala o skakanju.
"Kyle se ravnokar vzpenja z dvigalom in če bomo kabel odklopili na
terminalu, bo padel tudi on," je pojasnil oče.
Čeprav je bila Gina že v prostem padu, jo je tako močno stisnilo v
želodcu, da je kar zastokala. "Če ne bo šlo drugače, bo Kyle umrl," je
hripavo pojasnil oče. "Eno življenje za tisoč drugih. Ne morem drugače.
Toda, če bi ti uspelo, da bi se približala kablu in ga prerezala pod
dvigalom, bi se Kyle lahko še naprej vzpenjal proti terminalu in vsi
skupaj bi se utirili v orbiti, dokler ne bi poslali reševalne ladje.
Gina se je s pomočjo žiroskopov obrnila proti kablu. Minikatapult jo je iz
terminala izstrelil v nasprotno smer in jo usmeril v prosti pad proti
Zemlji. Upala je, da ima dovolj goriva, da bi se lahko pravočasno
približala kablu.
Običajno me je moj dobri, iznajdljivi bratec, reševal iz neumnosti, ki sem
jih počela, se je zahehetala in se skušala otresti nenadne teže
odgovornosti. Ko je tvegala lastno življenje, ji ni bilo težko. Če pa je
bilo od nje odvisno življenje nekoga drugega, je bilo popolnoma drugače.
"Kdo se je sploh domislil tega," je vprašala očeta.
"Kyle. Jasno. Rekel je, da si le ti tako nora, da bi ti lahko uspelo," je
odvrnil oče.
Medtem, ko je Gina padala z vrtoglavo hitrostjo, je svetlobni niz na
kablu, le kak meter stran, utripal v nejasni, zamegljeni črti. Vendar pa
ji je že zmanjkovalo goriva. Svetila ji je rdeča lučka, saj je bilo goriva
le še za nekaj kapelj. V bistvu je porabila skoraj vsega, da je spremenila
smer padca in se približala kablu. Ni pa ga imela dovolj, da bi upočasnila
padec. Sicer pa je morala itak počakati, da se bo vesoljsko dvigalo s
Kylom na krovu dvignilo višje, saj je bila trenutno nad njim. Bilo je le
še vprašanje časa, kdaj ji bo popolnoma zmanjkalo goriva in jo bo odneslo
daleč stran. Bila je še več tisoč kilometrov nad atmosfero in tako si s
padalom ni mogla pomagati. Nobenega načina ni bilo, da bi upočasnila ali
zaustavila prosti pad, kar je pomenilo, da ne bo mogla prerezati kabla. Ob
tej hitrosti bi ji vibronož iztrgalo iz roke, kot bi mignil. Zavedla se
je, da bo izneverila Kyla. Da bo izneverila očeta. Misli so ji begale sem
ter tja, dokler se ji ni dokončno posvetilo, kaj lahko stori. Kylu mora
dati padalo.
"Očka?" je končno spregovorila
"Ja, še vedno sem tukaj."
"Ali me lahko povežeš s Kylom?"
"Samo trenutek."
"Ojla, sestrca. Kakšen razgled imaš tam zgoraj?" se je že po nekaj
sekundah oglasil Kyle.
Gina se ni zmenila, da jo je dražil in je mirno začela odpenjati padalo.
Vse hitreje je padala proti njegovemu dvigalu, tako da ni imela več dosti
časa. "Kyle, saj si samo ti v dvigalu, kajne?" je vprašala.
"Da." Bilo je očitno, da se je Kyle zavedel, da se jima čas izteka, zato
je odgovoril čisto na kratko.
"Ali imaš vesoljsko obleko?" je vprašala.
"Seveda. Zakaj?"
"Prehitro padam in ne bom mogla prerezati kabla. Vendar pa snemam svoje
rezervno padalo in ga bom pritrdila na kabel, še predno bom priletela mimo
tebe. Padalo bo treščilo na krov dvigala s precejšno silo, vendar mislim,
da bo vse v redu. Saj je kabel izdelan iz ogljikovih vlaken. Potem pač
pojdi ven in si ga nadeni."
"Še nikoli nisem skakal iz vesolja," je pripomnil Kyle.
"Nastavila bom padalo tako, da se bo avtomatsko odprlo na pravi višini.
Tako, da ne skrbi. Zaupaj mi!"
Porabila je še nekaj kapelj goriva, da se je dovolj približala kablu, da
bi nanj namestila padalo.
"Saj ti zaupam, sestrca. Saj ti zaupam," se je po krajšem premoru oglasil
Kyle.
"Tako je prav," se je nasmehnila Gina. Nastavila je mehanizem padala tako,
da naj bi se odprlo takoj, ko bi zašlo v atmosferski ovoj. Nato je snela
še varnostne preveze s svojih ramen.
Videla je, kako se ji luči dvigala hitro približujejo. Pazljivo, da se ne
bi dotaknila kabla, je ohlapno namestila varnostne preveze okoli kabla in
jih staknila. Nato je porabila še preostanek goriva in se umaknila stran.
Medtem, ko je dvigalo švignilo mimo nje, je padalo z vso silo treščilo na
vrh kabine.
"No, Kyle, padalo imaš na dvigalu," je rekla Gina. "Kyle..." je začela.
"Kaj? Kaj?"
Hotela mu je reči, da ga ima rada, vendar v družini niso nikoli
pretiravali s čustvenimi izlivi. Sicer pa je to že itak vedel. Da ga ima
rada. Kar mu bo potrdilo tudi to, ko bo zvedel, da sploh ni imela
rezervnega padala. "Ej, srečen pristanek, bratec," je samo še dodala.
"Tudi tebi, sestrca. Tudi tebi. In hvala."
Gina je izključila telefon. S pomočjo žiroskopov se je še enkrat obrnila k
Zemlji. Še zadnjič si jo je ogledala. Obenem pa jo je vse bolj in bolj
preveval tisti, tako dobri znani užitek.
Prosti pad je bil najboljši del skoka.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Ray Bradbury : Tisti, ki čaka
Živim v vodnjaku. Živim v vodnjaku kot dim. Kot hlapi v kamnitem grlu. Ne premikam se. Čakam. Ponoči nad seboj vidim hladne zvezde, zjutraj pa vidim sonce. In včasih pojem stare pesmi tega sveta, ko je bil svet še mlad. Kako naj povem, kaj sem, ko še sam ne vem tega. Ne morem. Samo čakam. Jaz sem meglica, mesečina in spomin. Sem star in žalosten. Včasih padam v vodnjak kot dež. Na vodni gladini, kjer dež najbolj curlja, se oblikujejo pajkovske mreže. Jaz pa še kar naprej čakam v mrkli tišini, vendar vem, da bo napočil dan, ko ne bom več čakal.
Jutro je. Slišim grmenje. Od nekje daleč vonjam ogenj. Slišim lomljenje kovine. Čakam. Poslušam.
Glasovi. Slišim glasove. Daleč proč.
"V redu."
Glas. Samo en glas. Tuj glas. Jezik, ki ga ne poznam. Ne poznam niti ene besede. Poslušam. "Pošlji moške v izvidnico!"
Škripanje kristalnega peska.
"Mars! Končno smo na Marsu."
"Kje imamo zastavo?"
"Tukaj, gospod."
"Dobro, dobro."
Sonce je visoko na modrem nebu in zlati žarki so napolnili vodnjak, kjer lebdim kot cvetni prah, neviden in obdan s toplo svetlobo.
Glasovi. Glasovi.
"V imenu vlade Zemlje razglašam Mars za zemeljsko lastnino, ki bo enakomerno razdeljena med vse narode."
"Kaj govorijo? Obračam se na soncu. Neutrudno, lenobno, kot nevidno, zlato kolo.
"Kaj neki je tam?"
"Vodnjak."
"Pohitite, no! Dajmo! Dajmo!"
Toplota se približuje. Tri osebe se sklonijo čez rob vodnjaka in moj hlad se dvigne prav do njih.
"Super!"
"Misliš, da je voda pitna?"
"To bomo pa še videli. Naj nekdo prinese laboratorijsko opremo in vrv."
"Bom jaz."
Nekdo teče. In se vrne.
"Vse imam tukaj."
Čakam.
"Spustite že vrček. Počasi."
Steklo se svetlika, ko se vrček počasi spušča navzdol.
Ko se vrček dotakne površine, voda lahno vzvalovi. S toplim zrakom se začnem dvigati proti robu vodnjaka.
"No, pa imamo vzorec. Boš ti opravil teste, Regent?"
"Ja. Pa dajmo!"
"Kakšen čudovit vodnjak! Poglejte, kako je zgrajen. Kaj mislite, koliko je star?"
"Kdo bi vedel! Ko smo včeraj pristali v tistem mestu, je Smith rekel, da na Marsu ni bilo življenja že vsaj deset tisoč let. Da se ti pamet ustavi!"
"Kako je kaj, Regent? Je voda čista?
"Kot solza. Boš požirek?"
Šumenje vode v vročem soncu. Dvigam se kot cimetov prah na blagem vetriču.
"Kaj je narobe, Jones?"
"Pojma nimam. Kar naenkrat me je začela hudo boleti glavi."
"Ali si že pil vodo?"
"Ne, ne. Nisem še. Ne gre za to. Sklanjal sem se čez rob vodnjaka, ko sem pomislil, da mi bo razneslo glavo. Zdaj se že bolje počutim."
Zdaj končno vem, kdo sem.
Ime mi je Stephen Leonard Jones, imam petindvajset let in sem priletel z raketo s planeta Zemlja. S svojima dobrima prijateljima, Regentom in Shawom, stojimo ob starem vodnjaku na Marsu.
Zazrem se v svoje prste. Zlati so, porjaveli od sonca. Močni. Gledam svoje dolge noge in srebrne uniforme mojih prijateljev.
"Jones, kaj je narobe?" me sprašujejo.
"Nič. Čisto nič," jih pogledam in odgovorim.
Hrana je dobra. Že deset tisoč let nisem jedel. Uživam, ko se jo dotikam z jezikom in vino mi greje telo. Poslušam zvok glasov. Tvorim besede, katerih ne razumem. Vdihavam zrak.
"Kaj je narobe, Jones?"
Sklonim glavo in spustim roke, v katerih držim srebrni, jedilni pribor. Da se nekoliko spočijem. Čutim vse, kar se dogaja okoli mene.
"Zakaj sprašuješ? Kaj te zanima?" spregovori stvor, ki sem ga prevzel.
"Težko dihaš. Kašljaš," reče drug možakar.
"Morda sem se malo prehladil," odgovorim. Stavek izgovorim popolnoma pravilno.
"V redu. Potem se oglasi pri zdravniku."
Prikimam. Tako dobro je kimati z glavo. Po deset tisoč letih je dobro početi take stvari. Vdihavati zrak, čutiti, kako se ti sonce zažira v meso in prodira globje in globje. Dobro je čutiti lastno okostje, ki je skrito v toplem mesu in poslušati glasove, ki so veliko bolj jasni, kot so bili v globini kamnitega vodnjaka. Sedim popolnoma očaran.
"Daj, no Jones! Pridi k sebi! Iti moramo."
"Ja," odvrnem. Popolnoma sem prevzet nad besedami, ki se kot voda oblikujejo na jeziku in nato počasi in z neizmerno lepoto odplujejo v zrak.
Hodim in dobro je hoditi. Visok sem in ko pogledam z očmi, ki jih imam na glavi vidim, da so tla daleč pod mano. Tako je, kot bi živel na visoki pečini. Srečen sem.
Regent stoji ob kamnitem vodnjaku in zre navzdol. Ostali se pogovarjajo in odhajajo proti srebrni ladji, s katere so prišli.
Čutim prste na roki in nasmeh na obrazu.
"Vodnjak je globok," rečem.
"Da," odvrne Regent.
"To je vodnjak duš."
Regent dvigne glavo in me pogleda. "Kako pa to veš," ga zanima.
"Mar ni to videti že na prvi pogled?"
"Še nikoli nisem slišal za vodnjak duš."
"To je kraj, kjer čakajo stvari, ki so imele včasih meso. Kjer čakajo in čakajo," povem in se dotaknem njegove roke.
Pesek je kot ogenj in srebrna ladja je ognjena v vročini dneva. Vročina je prijetna. Zvok mojih nog v trdem pesku. Poslušam. Zvok vetra in sonca, ki žge po dolini. Vonjam vonj rakete, ki se žge v opoldanski vročini. Stojim pred vrati rakete.
"Kje pa je Regent?" nekdo vpraša.
"Videl sem ga pri vodnjaku," odgovorim.
Nekdo steče proti vodnjaku. Začenjam se tresti. Sprva čisto malo, nekje globoko, nato pa vse močneje. In prvič zaslišim glas. Kot da bi prihajal iz vodnjaka. Drobcen, prestrašen glasek, ki je globoko v meni. Spusti me, spusti me, kriči glas in prevzema me občutek, da se hoče nekdo osvoboditi. Da razbija po vratih labirinta, da jokajoč bega po temnih hodnikih in vstopa v prehode, kjer vse odmeva.
Regent je padel v vodnjak!"
Možje se poženejo v tek. Vseh pet. Tudi jaz tečem z njimi, vendar mi je slabo in močno se tresem.
"Zgleda, da je padel. Jones, ti si bil z njim. Ali si kaj videl? Jones? Jones? Reci že kaj, za božjo voljo."
"Jones, kaj je narobe s tabo?"
Tako močno se tresem, da padem na kolena.
"Bolan je. Dajte, pomagajte mi."
Položimo me na sonce."
"Ne. Ne na sonce," zašepetam.
Položijo me na tla, stresajo me krči, veliki kot potresni sunki in glas, ki je skrit globoko v meni kriči: "To sem jaz. Ne on. Ne on. Ne verjemite mu. Spustite me ven. Spustite me ven." Pogledam navzgor in vidim moške, ki se sklanjajo nad mano. Veke mi trzajo. Dotaknejo se mojega zapestja.
"Srce mu bije vse hitreje."
Zaprem oči. Kriki potihnejo. Drhtenje preneha. Dvigam se osvobojen, tako kot če bi bil v hladnem vodnjaku.
"Mrtev je. Jones je mrtev," pripomne nekdo.
"Kaj se je zgodilo?"
"Kaže, da je doživel šok."
"Kakšen šok?" rečem. Moje ime je Sessions, moje ustnice so suhe in jaz sem poveljnik teh mož. Stojim med njimi in gledam telo, ki se ohlaja na tleh. Z rokami se primem za glavo.
"Poveljnik! Poveljnik!"
"Saj ni nič. Samo glava me boli," zakričim. "Saj bo v redu. Samo še malo. Se že bolje počutim," zašepetam.
"Bolje bo, če se umaknemo v senco, gospod."
"Da. Ne bi smeli priti sem. Mars ne želi, da bi bili tukaj," rečem in strmim v Jonesa, ki leži na tleh.
Medtem, ko nosimo truplo proti raketi, se začne globoko v meni oglašati nov glas, da bi ga spustil ven. Pomagajte! Pomagajte! Tam, daleč spodaj, v vlažni drobovini telesa. Pomagajte, pomagajte. Prošnje. Kriki odmevajo na vso moč.
Drgetanje telesa se tokrat začne prej. Nadzor vse bolj popušča.
"Poveljnik, ne stojte na soncu. Niste videti preveč dobro, gospod."
"Da. Pomagajte mi," odgovorim.
"Kaj naj naredimo, gospod?"
"Saj nisem nič rekel," odvrnem.
"Rekli ste, naj vam pomagamo, gospod."
"Mar sem res to rekel, Matthews?"
Truplo položimo v senco pod raketo. V globokih, podvodnih, koščenih katakombah kriči glas, ki ga zaliva krvava plima. Moje roke trzajo. Moja usta se razkoljejo in izsušijo. Moje nosnice se razširijo. Obupano obračam oči. Pomagajte mi! Pomagajte mi! Ne! Ne! Spustite me ven! Ven!"
"Ne."
"Kaj, gospod?"
"Nič, nič. Saj je vseeno. Osvoboditi se moram," rečem in si z roko pokrijem usta.
"Kaj se dogaja, gospod?" zakriči Matthews.
"Takoj se spravite v raketo. Vsi. Pojdite nazaj na Zemljo!" kričim.
V roki držim pištolo. Dvignem jo.
"Ne delajte tega, gospod!"
Eksplozija. Sence bežijo v vse strani. Kriki potihnejo, kot bi jih odrezali. Zasliši se žvižgajoč zvok padca nekega predmeta skozi prostor.
Po deset tisoč letih je prijetno umreti. Kako dobro de nenaden mraz in sprostitev. Kako dobro se počutiš z roko v rokavici, ki sega ven v prečudoviti hlad, v vročem pesku. Oh, tišina in ljubkost zbiranja v temoti smrti. Vendar pa ni mogoče vztrajati.
Pok, padec.
"Za božjo voljo. Ubil se je!" Zavpijem in široko odprem oči. Ob raketi leži poveljnik, s široko razprtimi očmi, jezik mu visi med belimi zobmi, v njegovo lobanjo je raztreščila krogla. Jok in široko odprte oči. Poveljnik leži pred raketo z raztreščeno glavo, njegove široko razprte oči gledajo v prazno, jezik, ki mu visi med belimi zobmi. Z glave mu teče kri. Sklonim se in se ga dotaknem."Navaden bedak je," rečem. "Le zakaj je to storil?"
Možje so zgroženi. Stojijo nad dvemi trupli, obračajo glave, in si ogledujejo marsovski pesek in oddaljeni vodnjak, kjer Regent leži v globoki vodi. S suhimi usti hropejo, tarnajo in se po otroško razburjajo zaradi teh groznih sanj.
Moški se obrnejo k meni.
Po dolgem času nekdo reče. "Torej Matthews, zdaj si ti poveljnik.
"Vem, počasi odgovorim."
Samo šest nas je še ostalo.
"Za božjo voljo. Tako hitro se je zgodilo!"
"Tukaj ne bom ostal za živo glavo. Pojdimo od tod!
Moški kričijo. Zato stopim k njim in se jih dotaknem z zaupanjem, ki tli v meni. "Poslušajte, rečem. Dotikam se njihovih komolcev, njihovih rok, njihovih dlani. "Poslušajte", rečem še enkrat
in se dotaknem še svojih komolcev in rok.
Vsi utihnemo.
Vsi smo eno.
Ne, ne, ne, ne, ne, ne" globoko v nas jokajo tuji glasovi, v ječah naših teles.
Spogledamo se. Mi smo: Samuel Matthews, Raymond Moses,William Spaulding, Charles Evans, Forest Call in John Summers. Ničesar ne govorimo, samo gledamo se, kako smo bledi in kako se nam tresejo roke.
Obrnemo se kot eden in pogledamo proti vodnjaku.
"Zdaj," rečemo.
Ne, ne! kriči šest glasov, ki so skriti, večplastno razvrščeni in za vedno spravljeni v nas.
Naše noge hodijo po pesku, kot če bi se po morskem dnu pomikala ena sama velika roka z dvanajstimi prsti.
Ko pridemo do vodnjaka, se ozremo dol. Iz hladne globine nas opazuje šest obrazov.
Eden za drugim se toliko časa nagibamo čez rob vodnjaka, da zdrknemo v hladno temoto in mrzlo vodo.
Sonce zahaja. Zvezde krasijo nočno nebo. Tam nekje daleč utripa svetloba. Prihaja še ena raketa, ki za seboj pušča rdečo sled.
Živim v vodnjaku. Živim v vodnjaku kot dim. Kot hlapi v kamnitem grlu. Ne premikam se. Čakam. Ponoči nad seboj vidim hladne zvezde, zjutraj pa vidim sonce. In včasih pojem stare pesmi tega sveta, ko je bil svet še mlad. Kako naj povem, kaj sem, ko še sam ne vem tega. Ne morem. Samo čakam.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Živim v vodnjaku. Živim v vodnjaku kot dim. Kot hlapi v kamnitem grlu. Ne premikam se. Čakam. Ponoči nad seboj vidim hladne zvezde, zjutraj pa vidim sonce. In včasih pojem stare pesmi tega sveta, ko je bil svet še mlad. Kako naj povem, kaj sem, ko še sam ne vem tega. Ne morem. Samo čakam. Jaz sem meglica, mesečina in spomin. Sem star in žalosten. Včasih padam v vodnjak kot dež. Na vodni gladini, kjer dež najbolj curlja, se oblikujejo pajkovske mreže. Jaz pa še kar naprej čakam v mrkli tišini, vendar vem, da bo napočil dan, ko ne bom več čakal.
Jutro je. Slišim grmenje. Od nekje daleč vonjam ogenj. Slišim lomljenje kovine. Čakam. Poslušam.
Glasovi. Slišim glasove. Daleč proč.
"V redu."
Glas. Samo en glas. Tuj glas. Jezik, ki ga ne poznam. Ne poznam niti ene besede. Poslušam. "Pošlji moške v izvidnico!"
Škripanje kristalnega peska.
"Mars! Končno smo na Marsu."
"Kje imamo zastavo?"
"Tukaj, gospod."
"Dobro, dobro."
Sonce je visoko na modrem nebu in zlati žarki so napolnili vodnjak, kjer lebdim kot cvetni prah, neviden in obdan s toplo svetlobo.
Glasovi. Glasovi.
"V imenu vlade Zemlje razglašam Mars za zemeljsko lastnino, ki bo enakomerno razdeljena med vse narode."
"Kaj govorijo? Obračam se na soncu. Neutrudno, lenobno, kot nevidno, zlato kolo.
"Kaj neki je tam?"
"Vodnjak."
"Pohitite, no! Dajmo! Dajmo!"
Toplota se približuje. Tri osebe se sklonijo čez rob vodnjaka in moj hlad se dvigne prav do njih.
"Super!"
"Misliš, da je voda pitna?"
"To bomo pa še videli. Naj nekdo prinese laboratorijsko opremo in vrv."
"Bom jaz."
Nekdo teče. In se vrne.
"Vse imam tukaj."
Čakam.
"Spustite že vrček. Počasi."
Steklo se svetlika, ko se vrček počasi spušča navzdol.
Ko se vrček dotakne površine, voda lahno vzvalovi. S toplim zrakom se začnem dvigati proti robu vodnjaka.
"No, pa imamo vzorec. Boš ti opravil teste, Regent?"
"Ja. Pa dajmo!"
"Kakšen čudovit vodnjak! Poglejte, kako je zgrajen. Kaj mislite, koliko je star?"
"Kdo bi vedel! Ko smo včeraj pristali v tistem mestu, je Smith rekel, da na Marsu ni bilo življenja že vsaj deset tisoč let. Da se ti pamet ustavi!"
"Kako je kaj, Regent? Je voda čista?
"Kot solza. Boš požirek?"
Šumenje vode v vročem soncu. Dvigam se kot cimetov prah na blagem vetriču.
"Kaj je narobe, Jones?"
"Pojma nimam. Kar naenkrat me je začela hudo boleti glavi."
"Ali si že pil vodo?"
"Ne, ne. Nisem še. Ne gre za to. Sklanjal sem se čez rob vodnjaka, ko sem pomislil, da mi bo razneslo glavo. Zdaj se že bolje počutim."
Zdaj končno vem, kdo sem.
Ime mi je Stephen Leonard Jones, imam petindvajset let in sem priletel z raketo s planeta Zemlja. S svojima dobrima prijateljima, Regentom in Shawom, stojimo ob starem vodnjaku na Marsu.
Zazrem se v svoje prste. Zlati so, porjaveli od sonca. Močni. Gledam svoje dolge noge in srebrne uniforme mojih prijateljev.
"Jones, kaj je narobe?" me sprašujejo.
"Nič. Čisto nič," jih pogledam in odgovorim.
Hrana je dobra. Že deset tisoč let nisem jedel. Uživam, ko se jo dotikam z jezikom in vino mi greje telo. Poslušam zvok glasov. Tvorim besede, katerih ne razumem. Vdihavam zrak.
"Kaj je narobe, Jones?"
Sklonim glavo in spustim roke, v katerih držim srebrni, jedilni pribor. Da se nekoliko spočijem. Čutim vse, kar se dogaja okoli mene.
"Zakaj sprašuješ? Kaj te zanima?" spregovori stvor, ki sem ga prevzel.
"Težko dihaš. Kašljaš," reče drug možakar.
"Morda sem se malo prehladil," odgovorim. Stavek izgovorim popolnoma pravilno.
"V redu. Potem se oglasi pri zdravniku."
Prikimam. Tako dobro je kimati z glavo. Po deset tisoč letih je dobro početi take stvari. Vdihavati zrak, čutiti, kako se ti sonce zažira v meso in prodira globje in globje. Dobro je čutiti lastno okostje, ki je skrito v toplem mesu in poslušati glasove, ki so veliko bolj jasni, kot so bili v globini kamnitega vodnjaka. Sedim popolnoma očaran.
"Daj, no Jones! Pridi k sebi! Iti moramo."
"Ja," odvrnem. Popolnoma sem prevzet nad besedami, ki se kot voda oblikujejo na jeziku in nato počasi in z neizmerno lepoto odplujejo v zrak.
Hodim in dobro je hoditi. Visok sem in ko pogledam z očmi, ki jih imam na glavi vidim, da so tla daleč pod mano. Tako je, kot bi živel na visoki pečini. Srečen sem.
Regent stoji ob kamnitem vodnjaku in zre navzdol. Ostali se pogovarjajo in odhajajo proti srebrni ladji, s katere so prišli.
Čutim prste na roki in nasmeh na obrazu.
"Vodnjak je globok," rečem.
"Da," odvrne Regent.
"To je vodnjak duš."
Regent dvigne glavo in me pogleda. "Kako pa to veš," ga zanima.
"Mar ni to videti že na prvi pogled?"
"Še nikoli nisem slišal za vodnjak duš."
"To je kraj, kjer čakajo stvari, ki so imele včasih meso. Kjer čakajo in čakajo," povem in se dotaknem njegove roke.
Pesek je kot ogenj in srebrna ladja je ognjena v vročini dneva. Vročina je prijetna. Zvok mojih nog v trdem pesku. Poslušam. Zvok vetra in sonca, ki žge po dolini. Vonjam vonj rakete, ki se žge v opoldanski vročini. Stojim pred vrati rakete.
"Kje pa je Regent?" nekdo vpraša.
"Videl sem ga pri vodnjaku," odgovorim.
Nekdo steče proti vodnjaku. Začenjam se tresti. Sprva čisto malo, nekje globoko, nato pa vse močneje. In prvič zaslišim glas. Kot da bi prihajal iz vodnjaka. Drobcen, prestrašen glasek, ki je globoko v meni. Spusti me, spusti me, kriči glas in prevzema me občutek, da se hoče nekdo osvoboditi. Da razbija po vratih labirinta, da jokajoč bega po temnih hodnikih in vstopa v prehode, kjer vse odmeva.
Regent je padel v vodnjak!"
Možje se poženejo v tek. Vseh pet. Tudi jaz tečem z njimi, vendar mi je slabo in močno se tresem.
"Zgleda, da je padel. Jones, ti si bil z njim. Ali si kaj videl? Jones? Jones? Reci že kaj, za božjo voljo."
"Jones, kaj je narobe s tabo?"
Tako močno se tresem, da padem na kolena.
"Bolan je. Dajte, pomagajte mi."
Položimo me na sonce."
"Ne. Ne na sonce," zašepetam.
Položijo me na tla, stresajo me krči, veliki kot potresni sunki in glas, ki je skrit globoko v meni kriči: "To sem jaz. Ne on. Ne on. Ne verjemite mu. Spustite me ven. Spustite me ven." Pogledam navzgor in vidim moške, ki se sklanjajo nad mano. Veke mi trzajo. Dotaknejo se mojega zapestja.
"Srce mu bije vse hitreje."
Zaprem oči. Kriki potihnejo. Drhtenje preneha. Dvigam se osvobojen, tako kot če bi bil v hladnem vodnjaku.
"Mrtev je. Jones je mrtev," pripomne nekdo.
"Kaj se je zgodilo?"
"Kaže, da je doživel šok."
"Kakšen šok?" rečem. Moje ime je Sessions, moje ustnice so suhe in jaz sem poveljnik teh mož. Stojim med njimi in gledam telo, ki se ohlaja na tleh. Z rokami se primem za glavo.
"Poveljnik! Poveljnik!"
"Saj ni nič. Samo glava me boli," zakričim. "Saj bo v redu. Samo še malo. Se že bolje počutim," zašepetam.
"Bolje bo, če se umaknemo v senco, gospod."
"Da. Ne bi smeli priti sem. Mars ne želi, da bi bili tukaj," rečem in strmim v Jonesa, ki leži na tleh.
Medtem, ko nosimo truplo proti raketi, se začne globoko v meni oglašati nov glas, da bi ga spustil ven. Pomagajte! Pomagajte! Tam, daleč spodaj, v vlažni drobovini telesa. Pomagajte, pomagajte. Prošnje. Kriki odmevajo na vso moč.
Drgetanje telesa se tokrat začne prej. Nadzor vse bolj popušča.
"Poveljnik, ne stojte na soncu. Niste videti preveč dobro, gospod."
"Da. Pomagajte mi," odgovorim.
"Kaj naj naredimo, gospod?"
"Saj nisem nič rekel," odvrnem.
"Rekli ste, naj vam pomagamo, gospod."
"Mar sem res to rekel, Matthews?"
Truplo položimo v senco pod raketo. V globokih, podvodnih, koščenih katakombah kriči glas, ki ga zaliva krvava plima. Moje roke trzajo. Moja usta se razkoljejo in izsušijo. Moje nosnice se razširijo. Obupano obračam oči. Pomagajte mi! Pomagajte mi! Ne! Ne! Spustite me ven! Ven!"
"Ne."
"Kaj, gospod?"
"Nič, nič. Saj je vseeno. Osvoboditi se moram," rečem in si z roko pokrijem usta.
"Kaj se dogaja, gospod?" zakriči Matthews.
"Takoj se spravite v raketo. Vsi. Pojdite nazaj na Zemljo!" kričim.
V roki držim pištolo. Dvignem jo.
"Ne delajte tega, gospod!"
Eksplozija. Sence bežijo v vse strani. Kriki potihnejo, kot bi jih odrezali. Zasliši se žvižgajoč zvok padca nekega predmeta skozi prostor.
Po deset tisoč letih je prijetno umreti. Kako dobro de nenaden mraz in sprostitev. Kako dobro se počutiš z roko v rokavici, ki sega ven v prečudoviti hlad, v vročem pesku. Oh, tišina in ljubkost zbiranja v temoti smrti. Vendar pa ni mogoče vztrajati.
Pok, padec.
"Za božjo voljo. Ubil se je!" Zavpijem in široko odprem oči. Ob raketi leži poveljnik, s široko razprtimi očmi, jezik mu visi med belimi zobmi, v njegovo lobanjo je raztreščila krogla. Jok in široko odprte oči. Poveljnik leži pred raketo z raztreščeno glavo, njegove široko razprte oči gledajo v prazno, jezik, ki mu visi med belimi zobmi. Z glave mu teče kri. Sklonim se in se ga dotaknem."Navaden bedak je," rečem. "Le zakaj je to storil?"
Možje so zgroženi. Stojijo nad dvemi trupli, obračajo glave, in si ogledujejo marsovski pesek in oddaljeni vodnjak, kjer Regent leži v globoki vodi. S suhimi usti hropejo, tarnajo in se po otroško razburjajo zaradi teh groznih sanj.
Moški se obrnejo k meni.
Po dolgem času nekdo reče. "Torej Matthews, zdaj si ti poveljnik.
"Vem, počasi odgovorim."
Samo šest nas je še ostalo.
"Za božjo voljo. Tako hitro se je zgodilo!"
"Tukaj ne bom ostal za živo glavo. Pojdimo od tod!
Moški kričijo. Zato stopim k njim in se jih dotaknem z zaupanjem, ki tli v meni. "Poslušajte, rečem. Dotikam se njihovih komolcev, njihovih rok, njihovih dlani. "Poslušajte", rečem še enkrat
in se dotaknem še svojih komolcev in rok.
Vsi utihnemo.
Vsi smo eno.
Ne, ne, ne, ne, ne, ne" globoko v nas jokajo tuji glasovi, v ječah naših teles.
Spogledamo se. Mi smo: Samuel Matthews, Raymond Moses,William Spaulding, Charles Evans, Forest Call in John Summers. Ničesar ne govorimo, samo gledamo se, kako smo bledi in kako se nam tresejo roke.
Obrnemo se kot eden in pogledamo proti vodnjaku.
"Zdaj," rečemo.
Ne, ne! kriči šest glasov, ki so skriti, večplastno razvrščeni in za vedno spravljeni v nas.
Naše noge hodijo po pesku, kot če bi se po morskem dnu pomikala ena sama velika roka z dvanajstimi prsti.
Ko pridemo do vodnjaka, se ozremo dol. Iz hladne globine nas opazuje šest obrazov.
Eden za drugim se toliko časa nagibamo čez rob vodnjaka, da zdrknemo v hladno temoto in mrzlo vodo.
Sonce zahaja. Zvezde krasijo nočno nebo. Tam nekje daleč utripa svetloba. Prihaja še ena raketa, ki za seboj pušča rdečo sled.
Živim v vodnjaku. Živim v vodnjaku kot dim. Kot hlapi v kamnitem grlu. Ne premikam se. Čakam. Ponoči nad seboj vidim hladne zvezde, zjutraj pa vidim sonce. In včasih pojem stare pesmi tega sveta, ko je bil svet še mlad. Kako naj povem, kaj sem, ko še sam ne vem tega. Ne morem. Samo čakam.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
Po dolgem času sem spet prebral nekaj knjig in sicer:
Dragan Džamić-PSI RATA NA BALKANU:
Zanimiva knjiga, ki govori o dokaj neobičajni temi in sicer o sodelovanju tujcev-plačancev v zadnjih balkanskih vojnah(1991-1999) na Hrvaškem, v BiH oz na Kosovu. Bolj ali manj je znano, da so se na strani bosanskih muslimanov med vojno borile večje skupine islamskih borcev-mudžahedinov iz arabskega polotoka, Egipta, Turčije, Irana... ampak da so se na strani Hrvatov borile skupine Nemcev, Francozov, Nizozemcev, Italijanov oz na strani Srbov njihovi pravoslavni bratje iz Rusije, Grčije, Bolgarije....no tega pa nisem vedel. Avtor(sicer po rodu Srb) je dokaj subjektiven, saj so za njega denimo tujci, ki so se borili proti Srbom navadni kriminalci, neonacisti, islamski fundamentalisti in jih tudi imenuje plačanci oz slabšalno "psi rata-vojni psi", medtem ko denimo tujce, ki so se borili na srbski strani imenuje za poštene in viteške ljudi-prave prostovoljce
, ampak ok, sama tema je zanimiva.
Mile Pavlin-OD KOLPE DO VOLGE:
Avtobiografski roman, kjer avtor opisuje svoje partizanske prigode na Dolenjskem konec 1944 in začetek leta 1945, ter nato dolgo potovanje, ki ga je skupaj z skupino soborcev opravil, da je prišel do ruskega mesta Engel ob Volgi, kamor jih je na šolanje v letalsko šolo sovjetske vojne aviacije poslala jugoslovanska komanda vojnega letalstva. Knjiga je zelo berljiva in tudi komična, saj avtor brez dlake na jeziku opisuje predvsem pijanske anekdote v času svoje partizanščine, pa tudi sama pot do dalnje Rusije in opisi ljudi s katerimi se je takrat srečeval je opisano precej zanimivo, edino malo sem razočaran, saj sem pričakoval, da bo avtor kaj povedal tudi o samem šolanju v tej letalski šoli, saj bi to znalo biti zelo zanimivo.
Jože Pirjevec-TITO IN TOVARIŠI:
Jože Pirjevec nikoli ni skrival svojega levičarskega prepričanja, ampak mi je pa zelo všeč, da lahko tudi takšen "političen" zgodovinar napiše nepristransko delo. S to odlično knjigo je to dokazal. O Titu je bilo napisanih že ohoho knjig(sam sem jih prebral kar nekaj), ampak je zanimivo, da so vse težile k skrajnostim, namreč knjige, ki so bile napisane do leta 91 so Tita opisovale malodane kot božanstvo, kot najpopolnejšega človeka na svetu, medtem ko so knjige napisane v zadnjih 20 letih(predsem srbskih avtorjev) šle tako daleč, da so Broza prikazovale edinole v slabi luči, kot množičnega morilca, zatiralca Srbov itd. Ta knjiga pa se mi res zdi zelo objektivna, saj prikaže Tita kot sposobnega organizatorja, vojaškega stratega, zvitega državnika, človeka ki je imel jajca in hrbtenico, saj se je upal upreti tako Hitlerju kot kasneje Stalinu. Avtor pa se je dotaknil tudi neprijetnih dejstev iz njegovega življenja(ovajanje določenih vodilnih jugoslovanskih komunistov NKVD-u med stalinskimi čistkami; njegova skrivnostna vloga v Španiji med državljansko vojno, kjer je po vsej verjetnosti po nalogu NKVD-a opravljal likvidacije med tistim republikanskim kadrom, ki ni bil po godu Stalinu; med vojno je ukazal nekaj zelo slabih vojaških odločitev, ki pa so jih na samem bojišču popravili njegovi sposobni vojaški komandanti; večkratno premirje z Nemci, s ciljem, da se čim prej uničijo komunistični sovražniki četniki; po vojni je dal pobiti več 100.000 dejanskih in namišljenih sovražnikov; nato še Goli otok, večkratne čistke med svojimi sodelavci itd). Skratka Josip Broz-Tito je bil večplastna osebnost, in zelo mi je všeč avtorjeva prispodoba, da je bil Tito kot dober pastir, ki vodi in varuje svojo čredo ovac, ampak mora pa biti pripravljen določene svoje ovce tudi zaklati. V knjigi so tudi opisane kratke biografije brozovih najbližjih sodelavcev(Kardelj, Ranković in Đilas) in njegovih štirih glavnih žensk(Rusinja Pelagija, Herta Haas, Davorjanka Paunović in Jovanka). Zelo priporočam
Dragan Džamić-PSI RATA NA BALKANU:
Zanimiva knjiga, ki govori o dokaj neobičajni temi in sicer o sodelovanju tujcev-plačancev v zadnjih balkanskih vojnah(1991-1999) na Hrvaškem, v BiH oz na Kosovu. Bolj ali manj je znano, da so se na strani bosanskih muslimanov med vojno borile večje skupine islamskih borcev-mudžahedinov iz arabskega polotoka, Egipta, Turčije, Irana... ampak da so se na strani Hrvatov borile skupine Nemcev, Francozov, Nizozemcev, Italijanov oz na strani Srbov njihovi pravoslavni bratje iz Rusije, Grčije, Bolgarije....no tega pa nisem vedel. Avtor(sicer po rodu Srb) je dokaj subjektiven, saj so za njega denimo tujci, ki so se borili proti Srbom navadni kriminalci, neonacisti, islamski fundamentalisti in jih tudi imenuje plačanci oz slabšalno "psi rata-vojni psi", medtem ko denimo tujce, ki so se borili na srbski strani imenuje za poštene in viteške ljudi-prave prostovoljce
Mile Pavlin-OD KOLPE DO VOLGE:
Avtobiografski roman, kjer avtor opisuje svoje partizanske prigode na Dolenjskem konec 1944 in začetek leta 1945, ter nato dolgo potovanje, ki ga je skupaj z skupino soborcev opravil, da je prišel do ruskega mesta Engel ob Volgi, kamor jih je na šolanje v letalsko šolo sovjetske vojne aviacije poslala jugoslovanska komanda vojnega letalstva. Knjiga je zelo berljiva in tudi komična, saj avtor brez dlake na jeziku opisuje predvsem pijanske anekdote v času svoje partizanščine, pa tudi sama pot do dalnje Rusije in opisi ljudi s katerimi se je takrat srečeval je opisano precej zanimivo, edino malo sem razočaran, saj sem pričakoval, da bo avtor kaj povedal tudi o samem šolanju v tej letalski šoli, saj bi to znalo biti zelo zanimivo.
Jože Pirjevec-TITO IN TOVARIŠI:
Jože Pirjevec nikoli ni skrival svojega levičarskega prepričanja, ampak mi je pa zelo všeč, da lahko tudi takšen "političen" zgodovinar napiše nepristransko delo. S to odlično knjigo je to dokazal. O Titu je bilo napisanih že ohoho knjig(sam sem jih prebral kar nekaj), ampak je zanimivo, da so vse težile k skrajnostim, namreč knjige, ki so bile napisane do leta 91 so Tita opisovale malodane kot božanstvo, kot najpopolnejšega človeka na svetu, medtem ko so knjige napisane v zadnjih 20 letih(predsem srbskih avtorjev) šle tako daleč, da so Broza prikazovale edinole v slabi luči, kot množičnega morilca, zatiralca Srbov itd. Ta knjiga pa se mi res zdi zelo objektivna, saj prikaže Tita kot sposobnega organizatorja, vojaškega stratega, zvitega državnika, človeka ki je imel jajca in hrbtenico, saj se je upal upreti tako Hitlerju kot kasneje Stalinu. Avtor pa se je dotaknil tudi neprijetnih dejstev iz njegovega življenja(ovajanje določenih vodilnih jugoslovanskih komunistov NKVD-u med stalinskimi čistkami; njegova skrivnostna vloga v Španiji med državljansko vojno, kjer je po vsej verjetnosti po nalogu NKVD-a opravljal likvidacije med tistim republikanskim kadrom, ki ni bil po godu Stalinu; med vojno je ukazal nekaj zelo slabih vojaških odločitev, ki pa so jih na samem bojišču popravili njegovi sposobni vojaški komandanti; večkratno premirje z Nemci, s ciljem, da se čim prej uničijo komunistični sovražniki četniki; po vojni je dal pobiti več 100.000 dejanskih in namišljenih sovražnikov; nato še Goli otok, večkratne čistke med svojimi sodelavci itd). Skratka Josip Broz-Tito je bil večplastna osebnost, in zelo mi je všeč avtorjeva prispodoba, da je bil Tito kot dober pastir, ki vodi in varuje svojo čredo ovac, ampak mora pa biti pripravljen določene svoje ovce tudi zaklati. V knjigi so tudi opisane kratke biografije brozovih najbližjih sodelavcev(Kardelj, Ranković in Đilas) in njegovih štirih glavnih žensk(Rusinja Pelagija, Herta Haas, Davorjanka Paunović in Jovanka). Zelo priporočam
GOTOF JE!
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Robert Sheckley: Sedma žrtev
Stanton Frelaine je sedel za svojo pisalno mizo in se na vse kriplje trudil, da bi bil videti vsaj toliko zaposlen, kot naj bi bil sredi dopoldneva zaposlen kak birokrat. Vendar pa mu niti to ni šlo od rok. Frelaine se nikakor ni mogel osredotočiti na reklamni oglas, ki ga je sestavil prejšni večer. V mislih sploh ni bil v službi in je le brezvoljno čakal, kdaj bo prišla pošta.
Stanton Frelaine je že več kot dva tedna pričakoval poziv, vendar so bile vladne službe v zaostanku. Kot običajno. Na vratih njegove pisarne je visel napis:
Morger in Frelaine
MODNO KROJAŠTVO
Nenadoma so se vrata odprla in v pisarno je prišepal E.J. Morger. Možakar je imel že triinsedemdeset let, imel je povešena ramena, šepal pa je zato, ker ga je že dolgo tega nekdo obstrelil. Sicer pa tudi ni bilo nič čudnega, da v tej starosti ni dal kaj prida na svojo postavo.
"Živjo, Stan. Kako kaj napreduješ z reklamo?" je starec vprašal svojega partnerja.
Frelaine jih je imel šele sedemindvajset, ko se je pridružil Morgerju in tako je v naslednjih šestnajstih letih iz majhne krojaške firme Kombinezonprotekt zrastel multimilijonski koncern.
"Oh, mislim, da jo lahko kar objavimo," je odvrnil Frelaine, ki mu je po glavi rojilo samo to, kdaj bo prišla dnevna pošta in izročil partnerju šop papirjev. Morger, ki je držal list papirja tik pred nosom, je začel glasno brati:
"Ali že imate protekt kombinezon ?"
"Zaščitne obleke protekt kombinezon so največji dosežek naše krojaške tvrdke in predstavljajo višek svetovne moške mode."
Morger se je odkašljal, s pogledom ošinil Frelaina, se nasmehnil in nadaljeval:
"Protekt kombinezoni so najvarnejša in najbolj domiselno krojena oblačila, z všitim notranjim tokom za pištolo, ki je krojen tako, da ni opaziti niti najmanjše izbokline.
Ljudem se še sanjalo ne bo, da ste oboroženi.
Orožje lahko nosite na boku ali na prsih, tok za pištolo pa je nameščen tako, da lahko orožje izvlečete povsem neovirano in z nesluteno hitrostjo."
"Izjemno dober tekst," je pripomnil Morger, njegov partner pa je le zlovoljno prikimal. Nato je starec nadaljeval:
"Kombinezon protekt special s posebnim poteznim tokom predstavlja revolucionaren napredek v sodobni osebni zaščiti. S pritiskom na skriti gumb vam bo pištola kar sama skočila v roko. Z otkočenim varovalom in napetim petelinom.
Poskrbite za svojo varnost!
Zakaj kar takoj ne skočite v najbližjo prodajalno Kombinezonprotekt?"
"Odlično. Več kot odlično. Izredno učinkovita in spodobna reklama," je pripomnil Morger in nato premišljujoče pogladil svoje bele brke. "Kako to, da nisi omenil, da imamo na voljo najrazličnejše modne modele protekt kombinezonov : suknjiče z enojnimi ali dvojnimi žepi, s prešitimi gumbi, z zadrgami, ozke hlače ali pa takšne na zvonec?"
"Saj res! Veš, nekako nisem pri stvari." Morger je vrnil šop papirjev Frelainu, ki si je na list nekaj zabeležil. Nato je vstal, poravnal suknjič in se pogladil po okroglem trebuhu. Frelaine jih je imel triinštirideset, imel je plešo in bilo ga je nekoliko preveč skupaj. Na prvi pogled je sicer deloval kot prijazen možakar, vendar je imel hladne oči.
"Daj no, pomiri se. Danes boš zagotovo prejel poziv," ga je skušal pomiriti partner, Frelaine pa se je na to le prisiljeno nasmehnil. Imelo ga je, da bi hodil sem ter tja po sobi, vendar je kljub temu še naprej sedel na robu mize.
"Obnašam se tako kot, da gre za moj prvi uboj, kajne?" se je kislo nasmehnil Frelaine.
"Dobro vem, kako se počutiš. Spomnim se, da cel mesec dni nisem zatisnil oči, ker sem pričakoval poziv. Nato sem dokončno odložil orožje. Dobro vem, kako je to," je povedal Morger. Moža sta umolknila in zavladala je tišina, ki je postajala vse bolj in bolj neznosna. Takrat so se nenadoma odprla vrata, vstopil je kurir in položil pošto na Frelainovo mizo. Stanton Frelaine je pograbil pisma in jih na hitro pregledal, dokler ni našel tistega, kar je iskal. Dolgo, belo kuverto z uradnim pečatom agencije za umore.
"Končno. To je ta pravo," je vzkliknil Frelaine in se zarežal.
"Ja, končno," je pripomnil Morger in z zanimanjem opazoval uradno kuverto. Še na misel mu ni prišlo, da bi rekel partnerju, naj jo odpre, saj to ne bi bila samo kršitev etičnega kodeksa, ampak tudi resen zakonski prekršek. Nihče razen lovca ni smel izvedeti imena žrtve, zato mu je Morger samo še zaželel: "Dober lov."
"Saj tudi bo," je samozavestno odvrnil Frelaine. Njegova delovna miza je bila pospravljena že ves teden, tako da je vzel samo svojo aktovko.
"Si pa nervozen kot le kaj! Z novim ubojem si boš temeljito popravil svoj družbeni status, kajne?" je še dodal Morger in položil roko na Frelainovo ramo.
"Vem. Vem," se je še enkrat zarežal Frelaine in potrepljal starca po roki.
"Oh, če bi bil v tvojih letih! V takih trenutkih me ima, da bi si ponovno pripasal pištolo," je hudomušno pripomnil Morger in s pogledom ošinil svojo pohabljeno nogo.
Starec je bil svoje dni preklemano dober lovec. Po desetih uspešnih lovih je postal član elitnega kluba desetašev. Seveda pa je moral desetkrat prevzeti tudi vlogo žrtve, tako da je skupno ubil kar dvajset ljudi.
"Lahko samo upam, da moja tokratna žrtev ni tako sposobna, kot si bil ti," je napol v šali pripomnil Frelaine.
"To naj te nikar ne skrbi. In katera žrtev naj bi to bila?" je zanimalo Morgerja.
"Sedma. Sedma žrtev."
"Srečna številka. Sedem. Kaj sploh še čakaš? Saj te bomo spravili še v klub desetašev," je vzkliknil Morger.
Frelaine je zamahnil z roko in stopil proti vratom.
"Pazi nase! Dovolj je, da storiš eno samo napako, pa bom moral poiskati novega partnerja. Meni pa najino partnerstvo kar ustreza. Toliko da veš."
"Previden bom," je obljubil Frelaine.
Stanton Frelaine se je domov vrnil kar peš. Ni hotel iti z avtobusom, ker je potreboval nekaj časa, da se pomiri. Saj res ni imelo nobenega smisla, da bi se obnašal kot kak zelenec, ki je dobil poziv za prvi uboj.
Frelaine se med hojo ni oziral naokrog. Strmel je naravnost predse in ni pogledal nikogar, saj bi morebitna žrtev to zlahka narobe razumela in ga enostavno ustrelila. Nervozneži, pač. In tako je Frelaine, na vsej poti, v vsej svoji obzirnosti in previdnosti, ni dobro pogledal niti enega samega človeka, s katerim se je srečal.
Nenadoma se je znašel pred velikanskim reklamnim panojem, na katerem se je oblikoval napis iz rdečih, osvetljenih črk, s katerim je trdka J.F. O'Donovans' ponujala svoje usluge:
ŽRTVE POZOR!
uporabite standardne sledilce
O'Donovan
in izsledite svojega ubijalca
brez slehernega tveganja
uspeh zajamčen
plačilo po uspešni uporabi
Frelaine je prebral reklamni napis in se odločil, da bo takoj, ko pride domov, poklical Eda Morrowa, direktorja svoje sledilne agencije. Stopil je čez cesto in pospešil korak. Frelaine je komaj čakal, da bo lahko odprl kuverto in odkril, kdo je njegova sedma žrtev. Kdo ve, ali bo premetena ali neumna. Ali bo imela precej pod palcem, kot je imela njegova četrta žrtev, ali pa bo revna kot cerkvena miš, kot sta bili prva in druga. Morda bo imela pri sebi sledilno napravo, ali pa se bo skušala znajti kar po svoje.
Frelaine je bil prijetno vznemirjen in kar čutil je, kako mu je kri plala po žilah in kako mu je bilo srce. To je bil naravnost neverjeten občutek. Zazdelo se mu je, kot da je po dolgem času znova okuša življenje s polno žlico.
Nedaleč stran, ulico ali dve, je bilo slišati streljanje. Dva hitra strela in nato še eden. "Nekdo je pihnil svojega tipa. Ta si bo pa dobro opomogel," je prešinilo Frelaina.
Frelaine je iz svojega enosobnega stanovanja takoj poklical svojo sledilno agencijo. Direktor agencije Ed Morrow je v prostem času delal kot operativni koordinator v bližnji garažni hiši.
"Živjo, Ed! Tukaj Frelaine."
"Oh! Lep pozdrav, gospod Frelaine," je odzdravil direktor sledilne agncije. Frelainu se je dozdevalo, da kar vidi njegov zamaščen obraz in debele ustnice, ko se je možakar režal ob slušalki.
"Veš kaj, Ed. Spet sem v igri."
"Vso srečo, gospod Frelaine! Verjetno tudi tokrat pričakujete našo podporo, kajne?"
"Seveda. Najverjetneje me ne bo kak teden ali dva. Sicer pa pričakujem, da bom prejel obvestilo o svojem novem statusu najkasneje v treh mesecih po umoru. Kot žrtev, seveda."
"Vso srečo, gospod Frelaine. Računajte na nas."
"Hvala. Bom poklical." Frelaine je odložil slušalko. Po uspešnem uboju bo on prevzel vlogo žrtve in prav zato je bilo še kako pametno, da si že prej zagotovi usluge dobre sledilne agencije. Ed Morrow sicer res ni imel nikakršne formalne izobrazbe, pa tudi bolj kratke pameti je bil, vendar je znal preceniti ljudi. Imel je nekakšen naravni dar in je bil naravnost enkraten sledilec. S svojimi motnimi očmi je v trenutku prepoznal tujca v mestu in ni mu bilo para, ko je bilo treba nastaviti past. Bil je enostavno nepogrešljiv. Tako je v nekem smislu njegova agencija predstavljala Frelainovo življenjsko zavarovalno polico.
Medtem, ko je Frelaine odpiral kuverto, se je pritajeno hehetal, saj se je spomnil, kaj vse je Morrow že zagodel lovcem na ljudi. Na obrazu mu je še vedno lebdel nasmešek, ko je prebral ime svoje žrtve:
Janet-Marie Patzig
Njegova žrtev je bila ženska!
Frelaine je vstal, nekaj časa stopal po sobi in nato ponovno prebral obvestilo. Janet-Marie Patzig. Nobene napake ni bilo. Dekle. Priložene so bile tri fotografije, njen naslov in nekaj dodatnega opisnega gradiva.
Frelaine je zmajal z glavo. Še nikoli ni ubil ženske. Nekaj časa je še okleval, nato pa dvignil slušalko in poklical vladni urad za umore.
"Ministrstvo za čustveno katarzo. Urad za umore, informacijski oddelek," se je oglasil moški glas.
"Veste kaj," je začel Frelaine. "Pravkar sem prejel poziv za umor in kot kaže ste mi za žrtev dodelili dekle. Mar je to sploh mogoče?" je zanimalo Frelaina, ki je navedel še dekletovo ime.
"Vse je v redu, gospod. Dekle se je prijavilo prostovoljno in pod svojim pravim imenom. In po zakonu imajo seveda ženske enake pravice kot vsak moški," je čez minuto ali dve pojasnil uradnik, ki je medtem preveril bazo podatkov.
"Ali mi lahko poveste, koliko ljudi je že ubila?"
"Žal ne, gospod. Poznate lahko samo uradni status osebe in opisne podatke, ki ste jih prejeli skupaj s pozivom."
"Razumem. Ali lahko dobim drugo žrtev?" je zanimalo Frelaina.
"Seveda imate po zakonu vso pravico, da zavrnete lov. Vedeti pa morate, da statusa lovca ne boste dobili, dokler vsaj enkrat ne prevzamete vloge žrtve. Ali bi torej radi zavrnili lov?"
"Jasno, da ne. Samo zanimalo me je. Pa hvala lepa," je hitro odvrnil Frelaine, odložil slušalko, si zrahljal pas in se zavalil v največji naslanjač. Vse skupaj je moral dobro premisliti.
"Presnete ženske. Vedno rinejo v moške zadeve. Zakaj ne ostanejo doma. Saj v tem ni prav nič ženstvenega," je Frelaine godrnjal sam pri sebi. "Po drugi strani pa je res, da so enakopravne in svobodne državljanke," je še naprej razglabljal sam pri sebi.
Frelaine je vedel, da je z zgodovinskega vidika Ministrstvo za čustveno katarzo namenjeno predvsem in samo moškim. Ministrstvo je bilo ustanovljeno po zadnji svetovni vojni. Po mnenju enih naj bi bila to četrta, po mnenju drugih pa šesta. Odvisno od zgodovinarjev, pač. Človeštvo je v tistih časih še kako potrebovalo mir. Trajen, neprekinjen mir. Razlog za to je bil povsem praktične narave. Popolno uničenje sveta je bilo namreč tik pred vrati. Tekom svetovnih vojn so zaloge orožja narasle tako po količini, učinkovitosti in uničevalni moči. Vojska je sicer vključila nova orožja v svojo oborožitev, vendar pa je bilo vse manj pripravljenosti, da bi jih tudi dejansko uporabila. Kritična točka je bila dosežena. Naslednja vojna bi bila tudi poslednja. Po njej na zemeljskem obličju ne bi bilo nikogar več, ki bi lahko sprožil še kakšno vojno.
Bilo je torej več kot očitno, da mora biti mir res trajen in neprekinjen in ker so se snovalci miru zavedali napetosti in frustracij v ljudeh, teh zametkov medsebojnih trenj in sovražnosti, ki v končni fazi prej ali slej povzročijo vojne spopade, so se seveda vprašali, zakaj je v preteklosti prihajalo do prekinitev miru.
Njihov odgovor je bil enostaven: "Ljudje imajo nasilje v krvi," vendar so idealisti na vso moč ugovarjali na to trditev. Toda ljudje, ki so želeli preprečiti nadalnje vojne, so z obžalovanjem ugotovili, da je potreba po nasilju še kako prisotna v velikem delu človeštva.
Ljudje niso angelčki. Zlodeji pa tudi ne. Vse to je zgolj del človeške narave. Tudi tekmovalnost in bojevitost, kar je konec koncev nekaj popolnoma človeškega.
Takrat so oblastne strukture imele tako moč kot ustrezen znanstven pristop, da bi, dolgoročno gledano, lahko že z dokaj enostavnim genetskim inženiringom, povsem izbrisali to lastnost iz človeške rase. In mnogi so menili, da bi bila to prava rešitev.
Ljudje, ki so snovali trajen in neprekinjen mir, pa niso bili tega mnenja. Bili so prepričani, da so tekmovalnost, bojevitost in hrabrost ljudi, ki so se pogosto znašli v položaju, kjer niso imeli nikakršnih možnosti za uspeh, še kako pomembne človeške lastnosti. Menili so, da tovrstne osebnostne poteze prav gotovo nekaj veljajo in da odločilno prispevajo k nadalnjemu obstoju človeške vrste. Nagnjenost k nasilju naj bi bistveno vplivala na domiselnost, prilagodljivost in voljo do življenja. Brez teh lastnosti bi bila človeška vrsta prej ali slej obsojena na propad.
Največja težava je bila torej v tem, kako zagotoviti trajen mir. In kako preprečiti propad človeške vrste, ne da bi obenem odstranili tudi nagnjenje k nasilju, ki je bilo zakoreninjeno v ljudeh.
Postalo je očitno, da je treba nasilje v človeku preusmeriti in mu dati novo vsebino.
Prvi korak je bila legalizacija gladiatorskih iger, kjer je kri tekla v potokih. Vendar to ni bilo dovolj. Psihološke podpražne tehnike so delovale le do neke mere. Ljudje so hoteli več. Nič ni moglo nadomestiti pravega umora.
In tako je prišlo do tega, da je vlada ustanovila ministrstvo za čustveno katarzo, ki je legaliziralo umor. Seveda izključno na individualni osnovi. In samo za tiste, ki so tako hoteli.
Po krajšem, poskusnem obdobju so končno določili pravila igre. Tako se je lahko prav vsakdo, ki je želel nekoga ubiti, prijavil na vladno agencijo za umore, kjer so mu potem, ko je izpolnil vprašalnik in dal določena jamstva, dodelili žrtev. Po pravilniku pa je moral vsakdo, ki si je pridobil pravico do umora, naslednjič prevzeti mesto žrtve. Če je pač ostal pri življenju.
In to je bilo v bistvu vse. Vsak posameznik je lahko pridobil status lovca in umoril toliko ljudi, kolikor se mu je zahotelo. Seveda pa je moral vmes prevzemati tudi vlogo žrtve. Če je žrtvi uspelo ubiti svojega lovca, je lahko prenehala z igro, ali pa ponovno izkoristila pravico do umora.
V prvem desetletju po uvedbi zakona se je kar tretjina prebivalstva v civiliziranem delu sveta prijavila za vsaj en umor, v naslednjih letih pa je število naraslo na četrtino in se tam tudi ustalilo. Misleci so zmajevali z glavami, večina ljudi pa je bila zadovoljnih. Vojna je postala to, kar bi morala biti že od vsega začetka. Stvar posameznika.
V letih, ki so sledila, so igro nenehno dopolnjevali in izpopolnjevali. Zadeva je postala velik posel. Vsepovsod so se ustanavljale razna podjetja, ki so nudila svoje usluge tako lovcem kot žrtvam.
Na ministrstvu za čustveno katarzo so imena žrtev izbirali naključno. Lovec je imel dva tedna časa, da ubije žrtev. To je moral opraviti popolnoma sam. Brez sleherne pomoči. Urad za umore mu je posredoval samo ime in priimek žrtve, njen naslov in opis. Lovec je lahko uporabljal samo pištolo standardnega kalibra in ni smel nositi neprebojnih oblačil.
Vladne službe so obvestile žrtev o njenem statusu teden dni prej kot lovca. Žrtev ni smela izvedeti lovčevega imena, lahko pa si je izbrala neprobojna oblačila in najela sledilce. Sledilec ni smel ubijati, ubijala sta lahko samo lovec in žrtev. Sledilčeva naloga je bila, da izsledi lovca, ki je bil v mestu tujec in da ga pripravi do tega, da se sam razkrije. Nato je žrtev lahko nastavila lovcu takšno past, kot se ji je zahotelo.
Oblasti so dovoljevale samo vnaprej odobrene umore in so strogo kaznovale vsakega udeleženca igre, ki je ranil ali ubil napačnega človeka. Če je udeleženec igre umoril nekoga bodisi iz koristoljubja ali osebne zamere, je bil obsojen na smrt.
Najlepše pri vsem tem je bilo to, da je tisti, ki je želel ubijati, to lahko tudi počel. Večini ljudi, ki ji ni bilo do ubijanja, pa tega ni bilo treba početi.
In tako nenadoma ni bilo nikjer več nobenih vojnih spopadov. Prav tako pa ni kazalo, da bi kjerkoli lahko izbruhnila kakšna vojna.
Res pa je, da je bilo nenadoma vsepovsod na stotine manjših spopadov.
Stantonu Frelaineu ni bila všeč misel, da mora ubiti žensko. Sicer pa ni bil čisto nič kriv! Saj se je sama prijavila! Frelaine je bil trdno odločen, da ne bo zapravil svojega sedmega lova. Zato je preostanek dopoldneva proučeval datoteko svoje žrtve in na koncu arhiviral pismo.
Janet-Marie Patzig je živela v New Yorku. To je bilo več kot v redu. Frelaine je rad lovil v velemestih, poleg tega pa si je vedno želel ogledati New York. Čeprav ni nikjer našel podatkov o dekletovi starosti, je iz njene slike sklepal, da ima dobrih dvajset let.
Frelaine je po telefonu rezerviral letalsko vozovnico za New York in se stuširal. Nato je skrajno pazljivo oblekel svoj novi kombinezon protekt special, ki so ga skrojili prav za to priložnost. Iz svoje zbirke je izbral pištolo, jo očistil in naoljil ter jo vstavil v posebni potezni tok na obleki. Nato je pripravil še kovček.
Frelaine je bil tako vznemirjen, da mu je kri plala po žilah. Nenavadno je, kako vznemirljiv je vsak umor, ga je prešinilo. To je nekaj, česar se nikoli ne naveličaš. To je vse kaj drugega, kot so ženske, pijača ali francoski rogljiËi. Vsak umor je res nekaj enkratnega in nepozabnega.
Končno je s pogledom ošinil še knjižno polico, da bi izbral kakšno knjigo. Stanton Frelaine je imel zelo dobro, specializirano knjiûnico. Tokrat sicer ne bo potreboval priročnikov za žrtve, kot je bil recimo Taktika za žrtve L. Freda Tracyja, ki je priporočala strogo nadzorovano okolje, ali pa knjiga dr. Frischa Ne razmišljajte kot žrtev. Te knjige mu bodo prišle še kako prav čez nekaj mesecev, ko mu bodo ponovno dodelili status žrtve. Zdaj je potreboval lovske priročnike.
Taktika za lov na ljudi je bil standarden priročnik, vendar ga je Frelaine znal malodane na pamet. Postavljanje zasede ni ravno ustrezal njegovim trenutnim potrebam. Na koncu je izbral tri priročnike. Knjigo Lov v mestu Mitwella in Clarka in dve knjigi Algreena: Kako izslediti sledilca in Žrtev in njeni pomagači.
Vse je bilo v najlepšem redu. Frelaine je pustil sporočilo za poštarja, zaklenil stanovanje in se s taxijem odpeljal na letališče.
V New Yorku je poiskal hotel v neki predmestni četrti, nedaleč stran od ulice, kjer je živela njegova žrtev. Frelaina je motilo, ker je bilo osebje hotela z njim naravnost pretirano prijazno in uslužno. Ni mu bilo prav, da so ga tako mimogrede prepoznali za morilca, ki je bil prvič v mestu.
V svoji sobi na kavni mizici našel zanimivo knjižico: Čustvena katarza in kako jo najboljše izkoristiti. Na prvi strani je bilo posvetilo hotelske uprave: z najboljšimi željami. Frelaine se je nasmehnil in prelistal knjižico.
Frelaine je bil prvič v New Yorku in zato je celo popoldne pohajkoval v soseščini svoje žrtve in medtem stopil še v nekaj trgovin. Še posebno se je navdušil nad blagovnico Martinson and Black, kjer se je zadržal v lovski sobi. Med ostalim si je ogledal lahke, neprobojne jopiče za žrtve in modne klobuke s posebnim zaščitnim trakom oblikovalca Richarda Arlingtona. Pritegnil ga je tudi izložbeni pult, kjer so bili razstavljeni najrazličnejši modeli revolverjev kalibra 0.38 in prebral enega od napisov:
"Uporabljajte revolverje Malvern.
Orožje, ki je uradno odobreno s strani ministrstva.
Šaržer z dvanajstimi naboji.
Zajamčena natančnost.
Ne zgrešite svoje žrtve.
Ne igrajte se z življenjem.
Varnost z revolverji Malvern."
Frelaine se je nasmehnil. Reklamni napis je bil dober in tudi drobcen, črn revolver je bil videti zelo učinkovit. Vendar pa je bil Frelaine povsem zadovoljen s svojo pištolo. Nato se je ustavil v kotu s posebno ponudbo, kjer si je ogledal sprehajalne palice z vgrajenim sprožilnim mehanizmom na štiri naboje. Orožje naj bi zagotavljalo varnost in neopaznost. Ko je bil še mlajši, se je silno navduševal nad novotarijami, sčasoma pa je spoznal, da so stari, preverjeni načini še vedno najboljši.
Ko je Frelaine zapuščal blagovnico so štirje delavci odstranjevalne službe pravkar odnašali ubitega moškega. Frelainu je bilo kar malo žal, da je zamudil umor. Nato si je privoščil dobro večerjo v bližnji restavraciji in se spravil v posteljo.
Naslednji dan ga je čakalo še veliko dela.
Frelaine je zgodaj vstal, vzel sliko svoje žrtve in se začel sprehajati po soseščini. Ni buljil v ljudi. Hodil je hitro, tako kot da bi bil res kam namenjen. Tako, kot bi hodil star, prevejan lovec. Šel je mimo večih lokalov, ko se je končno le odločil in stopil na pijačo. Nato je zavil z glavne avenije na eno od stranskih uličic. Tam je opazil prijetno kavarnico in stopil bližje.
In tam je bila ona. Janet-Marie Patzig. Sedela je za mizo pred kavarno in strmela v kozarec s pijačo. Bila je ona. Stanton Frelaine si je njen obraz popolnoma vtisnil v spomin. Medtem ko je stopal mimo lokala, se dekle sploh ni zmenila zanj.
Frelaine je šel do konca ulice, zavil za vogal in se ustavil. Bil je tako iz sebe, da so se mu tresle roke. Kaj se je punci čisto zmešalo, da poseda tako na odprtem? Mar je mislila, da bodo njene težave izginile kar same od sebe?
Frelaine je poklical taksi in naročil vozniku, da naj zapelje okrog kavarne. Frelaine si je še enkrat pazljivo ogledal dekle. Nobenega dvoma ni bilo. Bila je ona. Sicer je bila videti mlajša, kot je bila sliki. Dal bi ji kakih dvajset let. Imela je temne lase, po sredi glave je imela prečo, lase pa je imela spete nad ušesi, tako da je bila počesana kot kakšna nuna. Kolikor je Frelaine lahko presodil, je bilo dekle popolnoma obupano.
Mar se dekle sploh ne namerava braniti?
Frelaine je plačal taksistu za vožnjo in stopil do bližnje govorilnice, od koder je poklical urad za umore. "Ali lahko preverite, če je žrtev Janet-Marie Patzig sploh prejela obvestilo o svojem statusu?"
"Trenutek prosim, gospod." Medtem, ko je uradnik preverjal podatke, je Frelaine s prsti nervozno bobnal po vratih. "Vse je v redu, gospod. Žrtev je osebno potrdila prejem obvestila. Ali je kaj narobe?"
"Ne, ne! Samo preveriti sem hotel," je hitro odvrnil Frelaine.
Konec koncev sploh ni bila njegova stvar, če se dekle ni hotela braniti.
Imel je vso pravico, da jo ubije.
Bil je lovec.
Frelaine se je odločil, da umor preloži na naslednji dan in odšel v kino. Po večerji se je vrnil v svojo sobo in prelistaval knjižico, ki jo je našel na kavni mizici. Nato je nekaj časa samo ležal na postelji in strmel v strop.
Samo na petelina mora pritisniti, pa bo vsega konec. Najel bo taksi, se peljal mimo kavarne in jo ustrelil. Sicer pa takšno obnašanje sploh ni športno, je ogorčeno razmišljal sam pri sebi, tik preden ga je zagrnil spanec.
Naslednje popoldne se je Frelaine še enkrat sprehodil mimo kavarne. Dekle je sedela za isto mizo. Tako kot prejšni dan. Frelaine je poklical taksi.
"Zapeljite po ulici mimo kavarne. Čisto počasi," je naročil taksistu. Naslednje popoldne se je Frelaine še enkrat sprehodil mimo kavarne. Dekle je sedela za isto mizo. Tako kot prejšni dan. Frelaine je poklical taksi.
"Peljite po ulici in zavijte še mimo kavarne. Čisto počasi," je naročil taksistu.
"Seveda," je odvrnil taksist in se pri tem zajedljivo zahahljal. Med vožnjo je Frelaine oprezoval za morebitnimi sledilci. Vse je kazalo, da dekle nima pomočnikov. Ob vsem tem pa je ves čas imela roke na mizi.
Lahka, nepremična tarča.
Frelaine se je pritisnil skriti gumb na poteznem toku in pištola mu je kar sama skočila v roko. Na hitro je še enkrat preveril, če je nabita in naročil taksistu, naj upočasni vožnjo.
Medtem ko je taksist čisto počasi peljal mimo lokala, je Frelaine pazljivo nameril pištolo. Ravno ko je hotel pritisniti na petelina je zagledal natakarja, ki je šel mimo dekletove mize. "Hudirja," je zaklel Frelaine, saj mu ni bilo čisto nič do tega, da bi po naključju ranil drugega človeka.
"Zapeljite še en krog," je naročil taksistu, ki se je še enkrat zahahaljal in kar nekoliko zgrbil za volanom. Frelaine se je spraševal, če bi bil voznik ravno tako zadovoljen, če bi vedel, da je njegova žrtev ženska.
Ko je taksist že drugič pripeljal mimo vrta kavarne, natakarja ni bilo več. Dekle si je ravno prižigala cigareto in Frelaine je v soju plamena dobro videl njen otožen obraz. Nameril je točno v njeno čelo in zadržal dih.
Nato je zmajal z glavo in porinil pištolo nazaj v tok. Preklemana babnica! Saj v takem umoru ni nobene čustvene katarze!
Frelaine je plačal taksistu za vožnjo in peš nadaljeval pot.
To je vendar prelahko, si je dopovedoval. Navajen je bil na pravi lov. Večino svojih žrtev je dobil z velikimi težavami, saj so ga skušale prelisičiti na vse možne načine. Ena od njih je najela vsaj ducat sledilcev, vendar pa jih je Frelaine ugnal, saj je prilagodil taktiko novonastali situaciji.
Enkrat se je izdajal za mlekarja, drugič za izterjevalca davkov. Za šesto žrtvijo se je moral podati celo v gorovje Sierra Nevada. Takrat ga je možakar sicer obstrelil, vendar ga je Frelaine kljub vsemu ugnal. Bil je boljši.
Le s čim neki bi se lahko tokrat pohvalil? Kaj bi rekli v klubu desetašev?
Ob tej misli je Frelaine kar poskočil. Klub mu je pomenil vse na svetu. Tudi če bi se odrekel umoru tega dekleta, mu status žrtve ne uide. In četudi bi preživel naslednji lov, bi mu urad za umore nato ponovno izbral sedmo žrtev. Če bo tako nadaljeval, ne bo nikoli član kluba.
Frelaina je pot ponovno pripeljala do kavarne, kjer je nagonsko obstal in stopil k mizi, kjer je sedela dekle.
"Živjo!" je pozdravil.
Janet Patzig ga je žalostno pogledala s svojimi modrimi očmi, rekla pa ni ničesar.
"Motim? Samo recite, pa bom šel. Veste, nisem od tukaj. Prišel sem na kongres. Samo pogovarjal bi se rad. Če seveda nimate nič proti..."
"Mi je čisto vseeno," je z brezbarvnim glasom odvrnila Janet Patzig.
"Konjak," je Frelaine naročil natakarju. Dekle je imela še poln kozarec.
Frelaine se je zagledal v dekle in začutil je, kako mu razbija srce. To je bilo nekaj! Da si privoščiš kozarček s svojo žrtvijo."
"Ime mi je Stanton Frelaine," se je predstavil, čeprav je vedel, da je to čisto vseeno.
"Jaz sem Janet."
"Janet?"
"Janet Patzig."
"Me veseli. Ali imaš danes zvečer kakšne posebne načrte, Janet?"
"Niti ne. Verjetno me bodo danes zvečer ubili," je zašepetala Janet.
Frelaine se je zagledal v dekle. Mar je mogoče, da ne ve, kdo je on? Kaj pa če je imela pod mizo naperjeno pištolo?
Frelaine je za vsak slučaj držal roko na gumbu za poteg pištole.
"Pa menda ne, da si žrtev?" je vprašal.
"Uganil si. Na tvojem mestu bi raje sedla drugam. Nobenega smisla ni, da lovec obstreli še tebe," je cinično pripomnila dekle.
Frelaine ni in ni mogel razumeti, da je tako mirna. "Pa menda ne, da hoče narediti samomor? Mar ji ni nič do življenja? Morda želi umreti?" mu je rojilo po glavi.
"Kaj nisi najela nobenega sledilca?" je vprašal z narejenim začudenjem.
"Ne," je odvrnila in se mu zazrla naravnost v oči. Takrat se je Frelaine zavedel nečesa, kar prej sploh ni opazil.
Dekle je bila zelo ljubka.
"Za nobeno rabo nisem. Ko sem se prijavila na ministrstvo za čustveno katarzo, sem bila prepričana, da hočem nekoga ubiti. Potem pa tega preprosto nisem mogla storiti," je prostodušno priznala dekle.
Frelaine je sočutno prikimal.
"Seveda pa sem še vedno v igri. Čeprav sploh nisem streljala, so mi dodelili status žrtve.
"Zakaj vendar nisi najela vsaj kakega sledilca?" je zanimalo Frelaina.
"Saj nima nobenega smisla. Nikogar ne morem ubiti. Niti pištole nimam," je pojasnjevala Janet.
"Si pa pogumna kot le kaj. Da posedaš takole na odprtem," je pripomnil Frelaine, ki se skrivoma ni mogel načuditi njeni neumnosti.
"Kaj pa naj storim?" je brezvoljno odvrnila. "Pred lovcem se ni mogoče skriti. Pred takšnim, ki je dober, prav gotovo ne. Povrh tega pa tudi nimam denarja, da bi si preskrbela novo identiteto."
"Rekel bi, da moraš v svoje dobro..." je začel Frelaine, vendar ga je dekle prekinila. "Ne. Dovolj mi je vsega. Sistem ni v redu. Ko sem naperila pištolo v svojo žrtev in videla kako lahko bi jo... kako lahko..."
Dekle se je v trenutku zbrala. "Oh, pozabiva na vse skupaj," je dejala in se nasmehnila.
Frelaina je njen nasmeh popolnoma očaral.
Potem sta se pogovarjala še o drugih rečeh. Frelaine je dekletu razložil s čim se ukvarja, ona pa mu je opisala New York. Janet je imela dvaindvajset let in ji ni uspelo, da bi se uveljavila kot igralka.
Po skupni večerji je Frelaine povabil Janet na gladiatorske igre, in ko je dekle povabilo sprejela, se je počutil kar nekoliko vzneseno. Nato je poklical taksi in ko je odprl vrata, da je Janet lahko vstopila, je Frelaine zastal. Začenjalo se mu je dozdevati, kot da v New Yorku ves čas preživlja v taksijih, obenem pa ga je prešinila misel, da ima naravnost enkratno priložnost, da ji pošlje strel v glavo. Bilo bi otročje lahko. Vendar se je zadržal in si medtem dopovedoval, da bo počakal naslednjo priložnost.
Gladiatorske igre so bile takšne kot povsod drugod. Morda so bili le posamezni borci nekoliko bolje izurjeni. Na programu so bili običajni zgodovinski dogodki, borbe mečevalcev in borcev z mrežami, dvoboji s sabljami in rapirji.
V večini dvobojev so se vojščaki borili do smrti.
Sledile so borbe bikov, levov in nosorogov, potem pa so bili na programu tudi sodobnejši dogodki. Spopadi lokostrelcev izza barikad, dvoboji na visoko napeti žici.
Skratka, preživela sta zelo prijeten večer.
Nato je Frelaine pospremil dekle domov. Še nikoli ni srečal dekleta, ki bi mu bila bolj všeč. Pa kljub vsemu bi jo moral ubiti. Frelainu so se dlani znojile kot za stavo. Še sanjalo se mu ni, kaj na stori.
Janet ga je povabila v stanovanje in skupaj sta sedla na kavč. Dekle si je prižgala cigareto z velikanskim vžigalnikom in se udobno namestila.
"Verjetno boš kmalu odšel domov, mar ne?" je vprašala.
"Da. Jutri je zadnji dan kongresa," je odvrnil Frelaine.
Janet je bila nekaj časa tiho. "Žal mi je, da že odhajaš," je dodala čez čas.
Nekaj časa sta oba molčala, nato pa je Janet vstala in šla pripravit pijačo. Frelaine jo je opazoval v hrbet, ko je odhajala. Napočil je pravi trenutek. Z roko se je približal skritemu gumbu.
Toda, trenutek je minil. Frelaine se je zavedel, da je ne bo ubil. Saj dekleta, ki ti je prirasla k srcu, res ne moreš ubiti!
Spoznanje, da se je zaljubil, ga je pretreslo. V New York je vendar prišel, da ubije žrtev, ne da si poišče ženo.
Medtem se je Janet vrnila s pijačo, sedla nasproti njega in se zastrmela v prazno.
"Janet, rad te imam," je izdavil Frelaine.
Janet je kar sedela in nemo zrla vanj. Po licih so ji polzele solze.
"Ne smeš. Saj sem vendar žrtev. Ne bom živela niti tako dolgo, da bi lahko..." je skušala ugovarjati.
"Nihče te ne bo ubil, draga. Jaz sem tvoj lovec."
Dekle je izbuljila oči in se negotovo zasmejala. "Torej me boš zdaj ustrelil, kajne?" je vprašala.
"Kje pa! Ne govori neumnosti. Poročila se bova," je pojasnil Frelaine.
Janet mu je planila v objem. "Za božjo voljo! Vse to čakanje. Tako sem se bala..." je hlipala.
"Zdaj je vsega konec. Samo pomisli, kaj bova lahko pripovedovala otrokom. Namesto, da bi te ubil, sem se s tabo poročil."
Janet ga je poljubila in si prižgala še eno cigareto.
"Spakirajva prtljago. Rad bi..." je začel Frelaine.
"Počakaj malo. Saj me nisi niti vprašal, če te imam tudi jaz rada," ga je prekinila Janet.
"Kaj?"
Janet Patzig se je še vedno smehljala, ko je proti Frelainu obrnila velikanski vžigalnik. Na dnu vžigalnika je bila majhna, črna luknja. Bila je ravno dovolj velika za naboj kalibra 0.38.
"To vendar ni smešno, draga," je skušal nasprotovati Frelaine, ki se je medtem spravil na noge.
"Saj tudi ni mišljeno, da bi bilo smešno, dragi," je mirno odvrnila Janet-Marie Patzig.
Frelaina je v delčku sekunde prešinilo spoznanje, da se je še kako zmotil, ko je mislil, da ima dekle samo kakih dvajset let. Ko jo je bolje pogledal, se je zavedel, da jih ima vsaj trideset. Iz njenega lica je bilo mogoče razbrati vsak trenutek tesnobe in napetosti, ki jih je doživela v svojem življenju.
"Stanton Frelaine, jaz te nimam rada," je pridušeno dejala Janet Patzig in pomerila z vžigalnikom.
Frelaine je komaj dihal. Prepozno se je zavedel, da je bila Janet pravzaprav odlična igralka. Bilo je očitno, da je vseskozi vedela, za kaj gre.
Stanton Frelaine je pritisnil na skriti gumb in pištola mu je kar sama skočila v roko. Otkočena in pripravljena na strel.
Nekaj ga je z vso močjo zadelo v prsi, tako da se je zvrnil prek mize. Pištola mu je zdrsnila iz rok. Frelaine je s težavo dihal in se je še komaj držal pri zavesti, ko je opazoval, kako je Janet-Marie Patzig pazljivo namerila svoj milostni strel.
"Zdaj se bom končno lahko pridružila klubu desetašev," je še slišal vzneseno izjaviti svojo žrtev, nato pa je Janet-Marie Patzig pritisnila na petelina.
prevedel: Žiga Leskovšek
Stanton Frelaine je sedel za svojo pisalno mizo in se na vse kriplje trudil, da bi bil videti vsaj toliko zaposlen, kot naj bi bil sredi dopoldneva zaposlen kak birokrat. Vendar pa mu niti to ni šlo od rok. Frelaine se nikakor ni mogel osredotočiti na reklamni oglas, ki ga je sestavil prejšni večer. V mislih sploh ni bil v službi in je le brezvoljno čakal, kdaj bo prišla pošta.
Stanton Frelaine je že več kot dva tedna pričakoval poziv, vendar so bile vladne službe v zaostanku. Kot običajno. Na vratih njegove pisarne je visel napis:
Morger in Frelaine
MODNO KROJAŠTVO
Nenadoma so se vrata odprla in v pisarno je prišepal E.J. Morger. Možakar je imel že triinsedemdeset let, imel je povešena ramena, šepal pa je zato, ker ga je že dolgo tega nekdo obstrelil. Sicer pa tudi ni bilo nič čudnega, da v tej starosti ni dal kaj prida na svojo postavo.
"Živjo, Stan. Kako kaj napreduješ z reklamo?" je starec vprašal svojega partnerja.
Frelaine jih je imel šele sedemindvajset, ko se je pridružil Morgerju in tako je v naslednjih šestnajstih letih iz majhne krojaške firme Kombinezonprotekt zrastel multimilijonski koncern.
"Oh, mislim, da jo lahko kar objavimo," je odvrnil Frelaine, ki mu je po glavi rojilo samo to, kdaj bo prišla dnevna pošta in izročil partnerju šop papirjev. Morger, ki je držal list papirja tik pred nosom, je začel glasno brati:
"Ali že imate protekt kombinezon ?"
"Zaščitne obleke protekt kombinezon so največji dosežek naše krojaške tvrdke in predstavljajo višek svetovne moške mode."
Morger se je odkašljal, s pogledom ošinil Frelaina, se nasmehnil in nadaljeval:
"Protekt kombinezoni so najvarnejša in najbolj domiselno krojena oblačila, z všitim notranjim tokom za pištolo, ki je krojen tako, da ni opaziti niti najmanjše izbokline.
Ljudem se še sanjalo ne bo, da ste oboroženi.
Orožje lahko nosite na boku ali na prsih, tok za pištolo pa je nameščen tako, da lahko orožje izvlečete povsem neovirano in z nesluteno hitrostjo."
"Izjemno dober tekst," je pripomnil Morger, njegov partner pa je le zlovoljno prikimal. Nato je starec nadaljeval:
"Kombinezon protekt special s posebnim poteznim tokom predstavlja revolucionaren napredek v sodobni osebni zaščiti. S pritiskom na skriti gumb vam bo pištola kar sama skočila v roko. Z otkočenim varovalom in napetim petelinom.
Poskrbite za svojo varnost!
Zakaj kar takoj ne skočite v najbližjo prodajalno Kombinezonprotekt?"
"Odlično. Več kot odlično. Izredno učinkovita in spodobna reklama," je pripomnil Morger in nato premišljujoče pogladil svoje bele brke. "Kako to, da nisi omenil, da imamo na voljo najrazličnejše modne modele protekt kombinezonov : suknjiče z enojnimi ali dvojnimi žepi, s prešitimi gumbi, z zadrgami, ozke hlače ali pa takšne na zvonec?"
"Saj res! Veš, nekako nisem pri stvari." Morger je vrnil šop papirjev Frelainu, ki si je na list nekaj zabeležil. Nato je vstal, poravnal suknjič in se pogladil po okroglem trebuhu. Frelaine jih je imel triinštirideset, imel je plešo in bilo ga je nekoliko preveč skupaj. Na prvi pogled je sicer deloval kot prijazen možakar, vendar je imel hladne oči.
"Daj no, pomiri se. Danes boš zagotovo prejel poziv," ga je skušal pomiriti partner, Frelaine pa se je na to le prisiljeno nasmehnil. Imelo ga je, da bi hodil sem ter tja po sobi, vendar je kljub temu še naprej sedel na robu mize.
"Obnašam se tako kot, da gre za moj prvi uboj, kajne?" se je kislo nasmehnil Frelaine.
"Dobro vem, kako se počutiš. Spomnim se, da cel mesec dni nisem zatisnil oči, ker sem pričakoval poziv. Nato sem dokončno odložil orožje. Dobro vem, kako je to," je povedal Morger. Moža sta umolknila in zavladala je tišina, ki je postajala vse bolj in bolj neznosna. Takrat so se nenadoma odprla vrata, vstopil je kurir in položil pošto na Frelainovo mizo. Stanton Frelaine je pograbil pisma in jih na hitro pregledal, dokler ni našel tistega, kar je iskal. Dolgo, belo kuverto z uradnim pečatom agencije za umore.
"Končno. To je ta pravo," je vzkliknil Frelaine in se zarežal.
"Ja, končno," je pripomnil Morger in z zanimanjem opazoval uradno kuverto. Še na misel mu ni prišlo, da bi rekel partnerju, naj jo odpre, saj to ne bi bila samo kršitev etičnega kodeksa, ampak tudi resen zakonski prekršek. Nihče razen lovca ni smel izvedeti imena žrtve, zato mu je Morger samo še zaželel: "Dober lov."
"Saj tudi bo," je samozavestno odvrnil Frelaine. Njegova delovna miza je bila pospravljena že ves teden, tako da je vzel samo svojo aktovko.
"Si pa nervozen kot le kaj! Z novim ubojem si boš temeljito popravil svoj družbeni status, kajne?" je še dodal Morger in položil roko na Frelainovo ramo.
"Vem. Vem," se je še enkrat zarežal Frelaine in potrepljal starca po roki.
"Oh, če bi bil v tvojih letih! V takih trenutkih me ima, da bi si ponovno pripasal pištolo," je hudomušno pripomnil Morger in s pogledom ošinil svojo pohabljeno nogo.
Starec je bil svoje dni preklemano dober lovec. Po desetih uspešnih lovih je postal član elitnega kluba desetašev. Seveda pa je moral desetkrat prevzeti tudi vlogo žrtve, tako da je skupno ubil kar dvajset ljudi.
"Lahko samo upam, da moja tokratna žrtev ni tako sposobna, kot si bil ti," je napol v šali pripomnil Frelaine.
"To naj te nikar ne skrbi. In katera žrtev naj bi to bila?" je zanimalo Morgerja.
"Sedma. Sedma žrtev."
"Srečna številka. Sedem. Kaj sploh še čakaš? Saj te bomo spravili še v klub desetašev," je vzkliknil Morger.
Frelaine je zamahnil z roko in stopil proti vratom.
"Pazi nase! Dovolj je, da storiš eno samo napako, pa bom moral poiskati novega partnerja. Meni pa najino partnerstvo kar ustreza. Toliko da veš."
"Previden bom," je obljubil Frelaine.
Stanton Frelaine se je domov vrnil kar peš. Ni hotel iti z avtobusom, ker je potreboval nekaj časa, da se pomiri. Saj res ni imelo nobenega smisla, da bi se obnašal kot kak zelenec, ki je dobil poziv za prvi uboj.
Frelaine se med hojo ni oziral naokrog. Strmel je naravnost predse in ni pogledal nikogar, saj bi morebitna žrtev to zlahka narobe razumela in ga enostavno ustrelila. Nervozneži, pač. In tako je Frelaine, na vsej poti, v vsej svoji obzirnosti in previdnosti, ni dobro pogledal niti enega samega človeka, s katerim se je srečal.
Nenadoma se je znašel pred velikanskim reklamnim panojem, na katerem se je oblikoval napis iz rdečih, osvetljenih črk, s katerim je trdka J.F. O'Donovans' ponujala svoje usluge:
ŽRTVE POZOR!
uporabite standardne sledilce
O'Donovan
in izsledite svojega ubijalca
brez slehernega tveganja
uspeh zajamčen
plačilo po uspešni uporabi
Frelaine je prebral reklamni napis in se odločil, da bo takoj, ko pride domov, poklical Eda Morrowa, direktorja svoje sledilne agencije. Stopil je čez cesto in pospešil korak. Frelaine je komaj čakal, da bo lahko odprl kuverto in odkril, kdo je njegova sedma žrtev. Kdo ve, ali bo premetena ali neumna. Ali bo imela precej pod palcem, kot je imela njegova četrta žrtev, ali pa bo revna kot cerkvena miš, kot sta bili prva in druga. Morda bo imela pri sebi sledilno napravo, ali pa se bo skušala znajti kar po svoje.
Frelaine je bil prijetno vznemirjen in kar čutil je, kako mu je kri plala po žilah in kako mu je bilo srce. To je bil naravnost neverjeten občutek. Zazdelo se mu je, kot da je po dolgem času znova okuša življenje s polno žlico.
Nedaleč stran, ulico ali dve, je bilo slišati streljanje. Dva hitra strela in nato še eden. "Nekdo je pihnil svojega tipa. Ta si bo pa dobro opomogel," je prešinilo Frelaina.
Frelaine je iz svojega enosobnega stanovanja takoj poklical svojo sledilno agencijo. Direktor agencije Ed Morrow je v prostem času delal kot operativni koordinator v bližnji garažni hiši.
"Živjo, Ed! Tukaj Frelaine."
"Oh! Lep pozdrav, gospod Frelaine," je odzdravil direktor sledilne agncije. Frelainu se je dozdevalo, da kar vidi njegov zamaščen obraz in debele ustnice, ko se je možakar režal ob slušalki.
"Veš kaj, Ed. Spet sem v igri."
"Vso srečo, gospod Frelaine! Verjetno tudi tokrat pričakujete našo podporo, kajne?"
"Seveda. Najverjetneje me ne bo kak teden ali dva. Sicer pa pričakujem, da bom prejel obvestilo o svojem novem statusu najkasneje v treh mesecih po umoru. Kot žrtev, seveda."
"Vso srečo, gospod Frelaine. Računajte na nas."
"Hvala. Bom poklical." Frelaine je odložil slušalko. Po uspešnem uboju bo on prevzel vlogo žrtve in prav zato je bilo še kako pametno, da si že prej zagotovi usluge dobre sledilne agencije. Ed Morrow sicer res ni imel nikakršne formalne izobrazbe, pa tudi bolj kratke pameti je bil, vendar je znal preceniti ljudi. Imel je nekakšen naravni dar in je bil naravnost enkraten sledilec. S svojimi motnimi očmi je v trenutku prepoznal tujca v mestu in ni mu bilo para, ko je bilo treba nastaviti past. Bil je enostavno nepogrešljiv. Tako je v nekem smislu njegova agencija predstavljala Frelainovo življenjsko zavarovalno polico.
Medtem, ko je Frelaine odpiral kuverto, se je pritajeno hehetal, saj se je spomnil, kaj vse je Morrow že zagodel lovcem na ljudi. Na obrazu mu je še vedno lebdel nasmešek, ko je prebral ime svoje žrtve:
Janet-Marie Patzig
Njegova žrtev je bila ženska!
Frelaine je vstal, nekaj časa stopal po sobi in nato ponovno prebral obvestilo. Janet-Marie Patzig. Nobene napake ni bilo. Dekle. Priložene so bile tri fotografije, njen naslov in nekaj dodatnega opisnega gradiva.
Frelaine je zmajal z glavo. Še nikoli ni ubil ženske. Nekaj časa je še okleval, nato pa dvignil slušalko in poklical vladni urad za umore.
"Ministrstvo za čustveno katarzo. Urad za umore, informacijski oddelek," se je oglasil moški glas.
"Veste kaj," je začel Frelaine. "Pravkar sem prejel poziv za umor in kot kaže ste mi za žrtev dodelili dekle. Mar je to sploh mogoče?" je zanimalo Frelaina, ki je navedel še dekletovo ime.
"Vse je v redu, gospod. Dekle se je prijavilo prostovoljno in pod svojim pravim imenom. In po zakonu imajo seveda ženske enake pravice kot vsak moški," je čez minuto ali dve pojasnil uradnik, ki je medtem preveril bazo podatkov.
"Ali mi lahko poveste, koliko ljudi je že ubila?"
"Žal ne, gospod. Poznate lahko samo uradni status osebe in opisne podatke, ki ste jih prejeli skupaj s pozivom."
"Razumem. Ali lahko dobim drugo žrtev?" je zanimalo Frelaina.
"Seveda imate po zakonu vso pravico, da zavrnete lov. Vedeti pa morate, da statusa lovca ne boste dobili, dokler vsaj enkrat ne prevzamete vloge žrtve. Ali bi torej radi zavrnili lov?"
"Jasno, da ne. Samo zanimalo me je. Pa hvala lepa," je hitro odvrnil Frelaine, odložil slušalko, si zrahljal pas in se zavalil v največji naslanjač. Vse skupaj je moral dobro premisliti.
"Presnete ženske. Vedno rinejo v moške zadeve. Zakaj ne ostanejo doma. Saj v tem ni prav nič ženstvenega," je Frelaine godrnjal sam pri sebi. "Po drugi strani pa je res, da so enakopravne in svobodne državljanke," je še naprej razglabljal sam pri sebi.
Frelaine je vedel, da je z zgodovinskega vidika Ministrstvo za čustveno katarzo namenjeno predvsem in samo moškim. Ministrstvo je bilo ustanovljeno po zadnji svetovni vojni. Po mnenju enih naj bi bila to četrta, po mnenju drugih pa šesta. Odvisno od zgodovinarjev, pač. Človeštvo je v tistih časih še kako potrebovalo mir. Trajen, neprekinjen mir. Razlog za to je bil povsem praktične narave. Popolno uničenje sveta je bilo namreč tik pred vrati. Tekom svetovnih vojn so zaloge orožja narasle tako po količini, učinkovitosti in uničevalni moči. Vojska je sicer vključila nova orožja v svojo oborožitev, vendar pa je bilo vse manj pripravljenosti, da bi jih tudi dejansko uporabila. Kritična točka je bila dosežena. Naslednja vojna bi bila tudi poslednja. Po njej na zemeljskem obličju ne bi bilo nikogar več, ki bi lahko sprožil še kakšno vojno.
Bilo je torej več kot očitno, da mora biti mir res trajen in neprekinjen in ker so se snovalci miru zavedali napetosti in frustracij v ljudeh, teh zametkov medsebojnih trenj in sovražnosti, ki v končni fazi prej ali slej povzročijo vojne spopade, so se seveda vprašali, zakaj je v preteklosti prihajalo do prekinitev miru.
Njihov odgovor je bil enostaven: "Ljudje imajo nasilje v krvi," vendar so idealisti na vso moč ugovarjali na to trditev. Toda ljudje, ki so želeli preprečiti nadalnje vojne, so z obžalovanjem ugotovili, da je potreba po nasilju še kako prisotna v velikem delu človeštva.
Ljudje niso angelčki. Zlodeji pa tudi ne. Vse to je zgolj del človeške narave. Tudi tekmovalnost in bojevitost, kar je konec koncev nekaj popolnoma človeškega.
Takrat so oblastne strukture imele tako moč kot ustrezen znanstven pristop, da bi, dolgoročno gledano, lahko že z dokaj enostavnim genetskim inženiringom, povsem izbrisali to lastnost iz človeške rase. In mnogi so menili, da bi bila to prava rešitev.
Ljudje, ki so snovali trajen in neprekinjen mir, pa niso bili tega mnenja. Bili so prepričani, da so tekmovalnost, bojevitost in hrabrost ljudi, ki so se pogosto znašli v položaju, kjer niso imeli nikakršnih možnosti za uspeh, še kako pomembne človeške lastnosti. Menili so, da tovrstne osebnostne poteze prav gotovo nekaj veljajo in da odločilno prispevajo k nadalnjemu obstoju človeške vrste. Nagnjenost k nasilju naj bi bistveno vplivala na domiselnost, prilagodljivost in voljo do življenja. Brez teh lastnosti bi bila človeška vrsta prej ali slej obsojena na propad.
Največja težava je bila torej v tem, kako zagotoviti trajen mir. In kako preprečiti propad človeške vrste, ne da bi obenem odstranili tudi nagnjenje k nasilju, ki je bilo zakoreninjeno v ljudeh.
Postalo je očitno, da je treba nasilje v človeku preusmeriti in mu dati novo vsebino.
Prvi korak je bila legalizacija gladiatorskih iger, kjer je kri tekla v potokih. Vendar to ni bilo dovolj. Psihološke podpražne tehnike so delovale le do neke mere. Ljudje so hoteli več. Nič ni moglo nadomestiti pravega umora.
In tako je prišlo do tega, da je vlada ustanovila ministrstvo za čustveno katarzo, ki je legaliziralo umor. Seveda izključno na individualni osnovi. In samo za tiste, ki so tako hoteli.
Po krajšem, poskusnem obdobju so končno določili pravila igre. Tako se je lahko prav vsakdo, ki je želel nekoga ubiti, prijavil na vladno agencijo za umore, kjer so mu potem, ko je izpolnil vprašalnik in dal določena jamstva, dodelili žrtev. Po pravilniku pa je moral vsakdo, ki si je pridobil pravico do umora, naslednjič prevzeti mesto žrtve. Če je pač ostal pri življenju.
In to je bilo v bistvu vse. Vsak posameznik je lahko pridobil status lovca in umoril toliko ljudi, kolikor se mu je zahotelo. Seveda pa je moral vmes prevzemati tudi vlogo žrtve. Če je žrtvi uspelo ubiti svojega lovca, je lahko prenehala z igro, ali pa ponovno izkoristila pravico do umora.
V prvem desetletju po uvedbi zakona se je kar tretjina prebivalstva v civiliziranem delu sveta prijavila za vsaj en umor, v naslednjih letih pa je število naraslo na četrtino in se tam tudi ustalilo. Misleci so zmajevali z glavami, večina ljudi pa je bila zadovoljnih. Vojna je postala to, kar bi morala biti že od vsega začetka. Stvar posameznika.
V letih, ki so sledila, so igro nenehno dopolnjevali in izpopolnjevali. Zadeva je postala velik posel. Vsepovsod so se ustanavljale razna podjetja, ki so nudila svoje usluge tako lovcem kot žrtvam.
Na ministrstvu za čustveno katarzo so imena žrtev izbirali naključno. Lovec je imel dva tedna časa, da ubije žrtev. To je moral opraviti popolnoma sam. Brez sleherne pomoči. Urad za umore mu je posredoval samo ime in priimek žrtve, njen naslov in opis. Lovec je lahko uporabljal samo pištolo standardnega kalibra in ni smel nositi neprebojnih oblačil.
Vladne službe so obvestile žrtev o njenem statusu teden dni prej kot lovca. Žrtev ni smela izvedeti lovčevega imena, lahko pa si je izbrala neprobojna oblačila in najela sledilce. Sledilec ni smel ubijati, ubijala sta lahko samo lovec in žrtev. Sledilčeva naloga je bila, da izsledi lovca, ki je bil v mestu tujec in da ga pripravi do tega, da se sam razkrije. Nato je žrtev lahko nastavila lovcu takšno past, kot se ji je zahotelo.
Oblasti so dovoljevale samo vnaprej odobrene umore in so strogo kaznovale vsakega udeleženca igre, ki je ranil ali ubil napačnega človeka. Če je udeleženec igre umoril nekoga bodisi iz koristoljubja ali osebne zamere, je bil obsojen na smrt.
Najlepše pri vsem tem je bilo to, da je tisti, ki je želel ubijati, to lahko tudi počel. Večini ljudi, ki ji ni bilo do ubijanja, pa tega ni bilo treba početi.
In tako nenadoma ni bilo nikjer več nobenih vojnih spopadov. Prav tako pa ni kazalo, da bi kjerkoli lahko izbruhnila kakšna vojna.
Res pa je, da je bilo nenadoma vsepovsod na stotine manjših spopadov.
Stantonu Frelaineu ni bila všeč misel, da mora ubiti žensko. Sicer pa ni bil čisto nič kriv! Saj se je sama prijavila! Frelaine je bil trdno odločen, da ne bo zapravil svojega sedmega lova. Zato je preostanek dopoldneva proučeval datoteko svoje žrtve in na koncu arhiviral pismo.
Janet-Marie Patzig je živela v New Yorku. To je bilo več kot v redu. Frelaine je rad lovil v velemestih, poleg tega pa si je vedno želel ogledati New York. Čeprav ni nikjer našel podatkov o dekletovi starosti, je iz njene slike sklepal, da ima dobrih dvajset let.
Frelaine je po telefonu rezerviral letalsko vozovnico za New York in se stuširal. Nato je skrajno pazljivo oblekel svoj novi kombinezon protekt special, ki so ga skrojili prav za to priložnost. Iz svoje zbirke je izbral pištolo, jo očistil in naoljil ter jo vstavil v posebni potezni tok na obleki. Nato je pripravil še kovček.
Frelaine je bil tako vznemirjen, da mu je kri plala po žilah. Nenavadno je, kako vznemirljiv je vsak umor, ga je prešinilo. To je nekaj, česar se nikoli ne naveličaš. To je vse kaj drugega, kot so ženske, pijača ali francoski rogljiËi. Vsak umor je res nekaj enkratnega in nepozabnega.
Končno je s pogledom ošinil še knjižno polico, da bi izbral kakšno knjigo. Stanton Frelaine je imel zelo dobro, specializirano knjiûnico. Tokrat sicer ne bo potreboval priročnikov za žrtve, kot je bil recimo Taktika za žrtve L. Freda Tracyja, ki je priporočala strogo nadzorovano okolje, ali pa knjiga dr. Frischa Ne razmišljajte kot žrtev. Te knjige mu bodo prišle še kako prav čez nekaj mesecev, ko mu bodo ponovno dodelili status žrtve. Zdaj je potreboval lovske priročnike.
Taktika za lov na ljudi je bil standarden priročnik, vendar ga je Frelaine znal malodane na pamet. Postavljanje zasede ni ravno ustrezal njegovim trenutnim potrebam. Na koncu je izbral tri priročnike. Knjigo Lov v mestu Mitwella in Clarka in dve knjigi Algreena: Kako izslediti sledilca in Žrtev in njeni pomagači.
Vse je bilo v najlepšem redu. Frelaine je pustil sporočilo za poštarja, zaklenil stanovanje in se s taxijem odpeljal na letališče.
V New Yorku je poiskal hotel v neki predmestni četrti, nedaleč stran od ulice, kjer je živela njegova žrtev. Frelaina je motilo, ker je bilo osebje hotela z njim naravnost pretirano prijazno in uslužno. Ni mu bilo prav, da so ga tako mimogrede prepoznali za morilca, ki je bil prvič v mestu.
V svoji sobi na kavni mizici našel zanimivo knjižico: Čustvena katarza in kako jo najboljše izkoristiti. Na prvi strani je bilo posvetilo hotelske uprave: z najboljšimi željami. Frelaine se je nasmehnil in prelistal knjižico.
Frelaine je bil prvič v New Yorku in zato je celo popoldne pohajkoval v soseščini svoje žrtve in medtem stopil še v nekaj trgovin. Še posebno se je navdušil nad blagovnico Martinson and Black, kjer se je zadržal v lovski sobi. Med ostalim si je ogledal lahke, neprobojne jopiče za žrtve in modne klobuke s posebnim zaščitnim trakom oblikovalca Richarda Arlingtona. Pritegnil ga je tudi izložbeni pult, kjer so bili razstavljeni najrazličnejši modeli revolverjev kalibra 0.38 in prebral enega od napisov:
"Uporabljajte revolverje Malvern.
Orožje, ki je uradno odobreno s strani ministrstva.
Šaržer z dvanajstimi naboji.
Zajamčena natančnost.
Ne zgrešite svoje žrtve.
Ne igrajte se z življenjem.
Varnost z revolverji Malvern."
Frelaine se je nasmehnil. Reklamni napis je bil dober in tudi drobcen, črn revolver je bil videti zelo učinkovit. Vendar pa je bil Frelaine povsem zadovoljen s svojo pištolo. Nato se je ustavil v kotu s posebno ponudbo, kjer si je ogledal sprehajalne palice z vgrajenim sprožilnim mehanizmom na štiri naboje. Orožje naj bi zagotavljalo varnost in neopaznost. Ko je bil še mlajši, se je silno navduševal nad novotarijami, sčasoma pa je spoznal, da so stari, preverjeni načini še vedno najboljši.
Ko je Frelaine zapuščal blagovnico so štirje delavci odstranjevalne službe pravkar odnašali ubitega moškega. Frelainu je bilo kar malo žal, da je zamudil umor. Nato si je privoščil dobro večerjo v bližnji restavraciji in se spravil v posteljo.
Naslednji dan ga je čakalo še veliko dela.
Frelaine je zgodaj vstal, vzel sliko svoje žrtve in se začel sprehajati po soseščini. Ni buljil v ljudi. Hodil je hitro, tako kot da bi bil res kam namenjen. Tako, kot bi hodil star, prevejan lovec. Šel je mimo večih lokalov, ko se je končno le odločil in stopil na pijačo. Nato je zavil z glavne avenije na eno od stranskih uličic. Tam je opazil prijetno kavarnico in stopil bližje.
In tam je bila ona. Janet-Marie Patzig. Sedela je za mizo pred kavarno in strmela v kozarec s pijačo. Bila je ona. Stanton Frelaine si je njen obraz popolnoma vtisnil v spomin. Medtem ko je stopal mimo lokala, se dekle sploh ni zmenila zanj.
Frelaine je šel do konca ulice, zavil za vogal in se ustavil. Bil je tako iz sebe, da so se mu tresle roke. Kaj se je punci čisto zmešalo, da poseda tako na odprtem? Mar je mislila, da bodo njene težave izginile kar same od sebe?
Frelaine je poklical taksi in naročil vozniku, da naj zapelje okrog kavarne. Frelaine si je še enkrat pazljivo ogledal dekle. Nobenega dvoma ni bilo. Bila je ona. Sicer je bila videti mlajša, kot je bila sliki. Dal bi ji kakih dvajset let. Imela je temne lase, po sredi glave je imela prečo, lase pa je imela spete nad ušesi, tako da je bila počesana kot kakšna nuna. Kolikor je Frelaine lahko presodil, je bilo dekle popolnoma obupano.
Mar se dekle sploh ne namerava braniti?
Frelaine je plačal taksistu za vožnjo in stopil do bližnje govorilnice, od koder je poklical urad za umore. "Ali lahko preverite, če je žrtev Janet-Marie Patzig sploh prejela obvestilo o svojem statusu?"
"Trenutek prosim, gospod." Medtem, ko je uradnik preverjal podatke, je Frelaine s prsti nervozno bobnal po vratih. "Vse je v redu, gospod. Žrtev je osebno potrdila prejem obvestila. Ali je kaj narobe?"
"Ne, ne! Samo preveriti sem hotel," je hitro odvrnil Frelaine.
Konec koncev sploh ni bila njegova stvar, če se dekle ni hotela braniti.
Imel je vso pravico, da jo ubije.
Bil je lovec.
Frelaine se je odločil, da umor preloži na naslednji dan in odšel v kino. Po večerji se je vrnil v svojo sobo in prelistaval knjižico, ki jo je našel na kavni mizici. Nato je nekaj časa samo ležal na postelji in strmel v strop.
Samo na petelina mora pritisniti, pa bo vsega konec. Najel bo taksi, se peljal mimo kavarne in jo ustrelil. Sicer pa takšno obnašanje sploh ni športno, je ogorčeno razmišljal sam pri sebi, tik preden ga je zagrnil spanec.
Naslednje popoldne se je Frelaine še enkrat sprehodil mimo kavarne. Dekle je sedela za isto mizo. Tako kot prejšni dan. Frelaine je poklical taksi.
"Zapeljite po ulici mimo kavarne. Čisto počasi," je naročil taksistu. Naslednje popoldne se je Frelaine še enkrat sprehodil mimo kavarne. Dekle je sedela za isto mizo. Tako kot prejšni dan. Frelaine je poklical taksi.
"Peljite po ulici in zavijte še mimo kavarne. Čisto počasi," je naročil taksistu.
"Seveda," je odvrnil taksist in se pri tem zajedljivo zahahljal. Med vožnjo je Frelaine oprezoval za morebitnimi sledilci. Vse je kazalo, da dekle nima pomočnikov. Ob vsem tem pa je ves čas imela roke na mizi.
Lahka, nepremična tarča.
Frelaine se je pritisnil skriti gumb na poteznem toku in pištola mu je kar sama skočila v roko. Na hitro je še enkrat preveril, če je nabita in naročil taksistu, naj upočasni vožnjo.
Medtem ko je taksist čisto počasi peljal mimo lokala, je Frelaine pazljivo nameril pištolo. Ravno ko je hotel pritisniti na petelina je zagledal natakarja, ki je šel mimo dekletove mize. "Hudirja," je zaklel Frelaine, saj mu ni bilo čisto nič do tega, da bi po naključju ranil drugega človeka.
"Zapeljite še en krog," je naročil taksistu, ki se je še enkrat zahahaljal in kar nekoliko zgrbil za volanom. Frelaine se je spraševal, če bi bil voznik ravno tako zadovoljen, če bi vedel, da je njegova žrtev ženska.
Ko je taksist že drugič pripeljal mimo vrta kavarne, natakarja ni bilo več. Dekle si je ravno prižigala cigareto in Frelaine je v soju plamena dobro videl njen otožen obraz. Nameril je točno v njeno čelo in zadržal dih.
Nato je zmajal z glavo in porinil pištolo nazaj v tok. Preklemana babnica! Saj v takem umoru ni nobene čustvene katarze!
Frelaine je plačal taksistu za vožnjo in peš nadaljeval pot.
To je vendar prelahko, si je dopovedoval. Navajen je bil na pravi lov. Večino svojih žrtev je dobil z velikimi težavami, saj so ga skušale prelisičiti na vse možne načine. Ena od njih je najela vsaj ducat sledilcev, vendar pa jih je Frelaine ugnal, saj je prilagodil taktiko novonastali situaciji.
Enkrat se je izdajal za mlekarja, drugič za izterjevalca davkov. Za šesto žrtvijo se je moral podati celo v gorovje Sierra Nevada. Takrat ga je možakar sicer obstrelil, vendar ga je Frelaine kljub vsemu ugnal. Bil je boljši.
Le s čim neki bi se lahko tokrat pohvalil? Kaj bi rekli v klubu desetašev?
Ob tej misli je Frelaine kar poskočil. Klub mu je pomenil vse na svetu. Tudi če bi se odrekel umoru tega dekleta, mu status žrtve ne uide. In četudi bi preživel naslednji lov, bi mu urad za umore nato ponovno izbral sedmo žrtev. Če bo tako nadaljeval, ne bo nikoli član kluba.
Frelaina je pot ponovno pripeljala do kavarne, kjer je nagonsko obstal in stopil k mizi, kjer je sedela dekle.
"Živjo!" je pozdravil.
Janet Patzig ga je žalostno pogledala s svojimi modrimi očmi, rekla pa ni ničesar.
"Motim? Samo recite, pa bom šel. Veste, nisem od tukaj. Prišel sem na kongres. Samo pogovarjal bi se rad. Če seveda nimate nič proti..."
"Mi je čisto vseeno," je z brezbarvnim glasom odvrnila Janet Patzig.
"Konjak," je Frelaine naročil natakarju. Dekle je imela še poln kozarec.
Frelaine se je zagledal v dekle in začutil je, kako mu razbija srce. To je bilo nekaj! Da si privoščiš kozarček s svojo žrtvijo."
"Ime mi je Stanton Frelaine," se je predstavil, čeprav je vedel, da je to čisto vseeno.
"Jaz sem Janet."
"Janet?"
"Janet Patzig."
"Me veseli. Ali imaš danes zvečer kakšne posebne načrte, Janet?"
"Niti ne. Verjetno me bodo danes zvečer ubili," je zašepetala Janet.
Frelaine se je zagledal v dekle. Mar je mogoče, da ne ve, kdo je on? Kaj pa če je imela pod mizo naperjeno pištolo?
Frelaine je za vsak slučaj držal roko na gumbu za poteg pištole.
"Pa menda ne, da si žrtev?" je vprašal.
"Uganil si. Na tvojem mestu bi raje sedla drugam. Nobenega smisla ni, da lovec obstreli še tebe," je cinično pripomnila dekle.
Frelaine ni in ni mogel razumeti, da je tako mirna. "Pa menda ne, da hoče narediti samomor? Mar ji ni nič do življenja? Morda želi umreti?" mu je rojilo po glavi.
"Kaj nisi najela nobenega sledilca?" je vprašal z narejenim začudenjem.
"Ne," je odvrnila in se mu zazrla naravnost v oči. Takrat se je Frelaine zavedel nečesa, kar prej sploh ni opazil.
Dekle je bila zelo ljubka.
"Za nobeno rabo nisem. Ko sem se prijavila na ministrstvo za čustveno katarzo, sem bila prepričana, da hočem nekoga ubiti. Potem pa tega preprosto nisem mogla storiti," je prostodušno priznala dekle.
Frelaine je sočutno prikimal.
"Seveda pa sem še vedno v igri. Čeprav sploh nisem streljala, so mi dodelili status žrtve.
"Zakaj vendar nisi najela vsaj kakega sledilca?" je zanimalo Frelaina.
"Saj nima nobenega smisla. Nikogar ne morem ubiti. Niti pištole nimam," je pojasnjevala Janet.
"Si pa pogumna kot le kaj. Da posedaš takole na odprtem," je pripomnil Frelaine, ki se skrivoma ni mogel načuditi njeni neumnosti.
"Kaj pa naj storim?" je brezvoljno odvrnila. "Pred lovcem se ni mogoče skriti. Pred takšnim, ki je dober, prav gotovo ne. Povrh tega pa tudi nimam denarja, da bi si preskrbela novo identiteto."
"Rekel bi, da moraš v svoje dobro..." je začel Frelaine, vendar ga je dekle prekinila. "Ne. Dovolj mi je vsega. Sistem ni v redu. Ko sem naperila pištolo v svojo žrtev in videla kako lahko bi jo... kako lahko..."
Dekle se je v trenutku zbrala. "Oh, pozabiva na vse skupaj," je dejala in se nasmehnila.
Frelaina je njen nasmeh popolnoma očaral.
Potem sta se pogovarjala še o drugih rečeh. Frelaine je dekletu razložil s čim se ukvarja, ona pa mu je opisala New York. Janet je imela dvaindvajset let in ji ni uspelo, da bi se uveljavila kot igralka.
Po skupni večerji je Frelaine povabil Janet na gladiatorske igre, in ko je dekle povabilo sprejela, se je počutil kar nekoliko vzneseno. Nato je poklical taksi in ko je odprl vrata, da je Janet lahko vstopila, je Frelaine zastal. Začenjalo se mu je dozdevati, kot da v New Yorku ves čas preživlja v taksijih, obenem pa ga je prešinila misel, da ima naravnost enkratno priložnost, da ji pošlje strel v glavo. Bilo bi otročje lahko. Vendar se je zadržal in si medtem dopovedoval, da bo počakal naslednjo priložnost.
Gladiatorske igre so bile takšne kot povsod drugod. Morda so bili le posamezni borci nekoliko bolje izurjeni. Na programu so bili običajni zgodovinski dogodki, borbe mečevalcev in borcev z mrežami, dvoboji s sabljami in rapirji.
V večini dvobojev so se vojščaki borili do smrti.
Sledile so borbe bikov, levov in nosorogov, potem pa so bili na programu tudi sodobnejši dogodki. Spopadi lokostrelcev izza barikad, dvoboji na visoko napeti žici.
Skratka, preživela sta zelo prijeten večer.
Nato je Frelaine pospremil dekle domov. Še nikoli ni srečal dekleta, ki bi mu bila bolj všeč. Pa kljub vsemu bi jo moral ubiti. Frelainu so se dlani znojile kot za stavo. Še sanjalo se mu ni, kaj na stori.
Janet ga je povabila v stanovanje in skupaj sta sedla na kavč. Dekle si je prižgala cigareto z velikanskim vžigalnikom in se udobno namestila.
"Verjetno boš kmalu odšel domov, mar ne?" je vprašala.
"Da. Jutri je zadnji dan kongresa," je odvrnil Frelaine.
Janet je bila nekaj časa tiho. "Žal mi je, da že odhajaš," je dodala čez čas.
Nekaj časa sta oba molčala, nato pa je Janet vstala in šla pripravit pijačo. Frelaine jo je opazoval v hrbet, ko je odhajala. Napočil je pravi trenutek. Z roko se je približal skritemu gumbu.
Toda, trenutek je minil. Frelaine se je zavedel, da je ne bo ubil. Saj dekleta, ki ti je prirasla k srcu, res ne moreš ubiti!
Spoznanje, da se je zaljubil, ga je pretreslo. V New York je vendar prišel, da ubije žrtev, ne da si poišče ženo.
Medtem se je Janet vrnila s pijačo, sedla nasproti njega in se zastrmela v prazno.
"Janet, rad te imam," je izdavil Frelaine.
Janet je kar sedela in nemo zrla vanj. Po licih so ji polzele solze.
"Ne smeš. Saj sem vendar žrtev. Ne bom živela niti tako dolgo, da bi lahko..." je skušala ugovarjati.
"Nihče te ne bo ubil, draga. Jaz sem tvoj lovec."
Dekle je izbuljila oči in se negotovo zasmejala. "Torej me boš zdaj ustrelil, kajne?" je vprašala.
"Kje pa! Ne govori neumnosti. Poročila se bova," je pojasnil Frelaine.
Janet mu je planila v objem. "Za božjo voljo! Vse to čakanje. Tako sem se bala..." je hlipala.
"Zdaj je vsega konec. Samo pomisli, kaj bova lahko pripovedovala otrokom. Namesto, da bi te ubil, sem se s tabo poročil."
Janet ga je poljubila in si prižgala še eno cigareto.
"Spakirajva prtljago. Rad bi..." je začel Frelaine.
"Počakaj malo. Saj me nisi niti vprašal, če te imam tudi jaz rada," ga je prekinila Janet.
"Kaj?"
Janet Patzig se je še vedno smehljala, ko je proti Frelainu obrnila velikanski vžigalnik. Na dnu vžigalnika je bila majhna, črna luknja. Bila je ravno dovolj velika za naboj kalibra 0.38.
"To vendar ni smešno, draga," je skušal nasprotovati Frelaine, ki se je medtem spravil na noge.
"Saj tudi ni mišljeno, da bi bilo smešno, dragi," je mirno odvrnila Janet-Marie Patzig.
Frelaina je v delčku sekunde prešinilo spoznanje, da se je še kako zmotil, ko je mislil, da ima dekle samo kakih dvajset let. Ko jo je bolje pogledal, se je zavedel, da jih ima vsaj trideset. Iz njenega lica je bilo mogoče razbrati vsak trenutek tesnobe in napetosti, ki jih je doživela v svojem življenju.
"Stanton Frelaine, jaz te nimam rada," je pridušeno dejala Janet Patzig in pomerila z vžigalnikom.
Frelaine je komaj dihal. Prepozno se je zavedel, da je bila Janet pravzaprav odlična igralka. Bilo je očitno, da je vseskozi vedela, za kaj gre.
Stanton Frelaine je pritisnil na skriti gumb in pištola mu je kar sama skočila v roko. Otkočena in pripravljena na strel.
Nekaj ga je z vso močjo zadelo v prsi, tako da se je zvrnil prek mize. Pištola mu je zdrsnila iz rok. Frelaine je s težavo dihal in se je še komaj držal pri zavesti, ko je opazoval, kako je Janet-Marie Patzig pazljivo namerila svoj milostni strel.
"Zdaj se bom končno lahko pridružila klubu desetašev," je še slišal vzneseno izjaviti svojo žrtev, nato pa je Janet-Marie Patzig pritisnila na petelina.
prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Tor Age Bringsvaerd: Človek, ki je zbiral 1. september 1973
(1)
Ptk se je zavedel, da izgublja stik s stvarnostjo. Prešinila ga je misel, da se je to pravzaprav v njem kopičilo že leta. Ne da bi vedel in ne da bi mu bilo mar. Morda se kratko malo sploh ni zavedal, da se kaj dogaja. Nestvarna sivina, ki ga je vse bolj ogrinjala, se je strdila v skorjasto prevleko, ki mu je prekrila glavo, roke in telo kot nekakšen dežnikast šotor in mu vse bolj zastirala stik s svetom. Kazalci na njegovi uri so žareli in Ptk ni več vedel niti tega, na kateri strani glave ima prečo. V ogledalu je bilo videti, kot da jo ima na desni, z roko pa je čutil, da jo ima na levi. Nekega dne je prebral v časopisu, da se je dal nek Francoz popolnoma nag zapreti v majhno sobico dobrih sto metrov pod zemljo. Ko se je po treh mesecih vrnil na površje, so znanstveniki ugotovili, da možakarjev življenjski ritem ni več isti kot prej, da... " se je njegova njegova naravna biološka ura spremenila in da ne ustreza več vrtenju Zemlje okoli sonca. Njegov dnevno nočni ciklus se je podaljšal in je namesto standardnih 24 ur meril kar 31 ur." Nihče pa si ni drznil niti namigniti, da je edina logična razlaga tega pojava dejstvo, da je človek tujec na Zemlji. Da je imel Obstfelder prav in da je rojstni kraj človeštva pravzaprav nek drug planet, ki se počasneje vrti okoli neznanega sonca. Planet, ki potrebuje za rotacijo okrog svoje osi sedem ur več kot Zemlja... Da je torej tisti planet resnični raj, iz katerega je bilo človeštvo pregnano... Ptk je osuplo strmel v svojo podobo v ogledalu in niti tablete aspirina in valija ga niso mogle pripraviti do tega, da bi mislil drugače.
(2)
Ptk je spoznal, da mu ne preostaja nič drugega, kot da se spoprime s stvarnostjo in da se poskuša znajti v svetu, v katerem je obtičal. Bila je sobota, 18. avgusta 1973, ko je stopil do prve trafike in pokupil vse časopise, ki so tistega dne izšli v Oslu. Doma jih je pozorno prebral. Stolpec za stolpcem, stran za stranjo. Ko se mu je končno le zazdelo, da je začenjal nekako razumevati soboto 18. avgusta, je napočil že torek 21. avgusta. Medtem se je torej svet spremenil kar trikrat. Ptk se je zavedel, da je dnevna količina novic in podatkov prevelika za enega samega človeka. Ni mu uspelo niti to, da bi dobro zajel sapo, ko se je že utapljal v podatkih, časopisi so se mu nakopičili do kolen in od panike ga je stiskalo pri srcu. V obupu se je spoprijel s sredo 22. in četrtkom 23. avgusta. V strahu, da bi ga petek 24. avgusta prehitel, se je s tako ihto zakopal v časopise, da ni upal niti treniti z očesom. Kljub vsemu... Kljub temu, da je imel naravnost železno voljo... je šla sobota 25.avgusta popolnoma mimo njega.
(3)
Ptk je doumel, da je ukrepal prenagljeno. Tisti, ki novice samo požira, nima časa za razmišljanje, premlevanje in vrednotenje. Potem, ko je pazljivo pretehtal politično kuhinjo in različne vidike skorumpiranosti sodobne družbe, je sklenil, da se bo lotil problema iz povsem drugega zornega kota. Stvarnost ga je še najbolj spominjala na zmaja s tisočerimi glavami, proti kateremu preprosto ni imel nobenih možnosti. Zato se je odločil, da bo zmaju odsekal eno glavo in zveri zlezel pod kožo tako, da bo to glavo preučil do zadnje podrobnosti. Kot izhodišče si je izbral 1.september 1973, del svoje spalnice pa je preuredil v delovni kot in ga opremil z najnujnejšimi pisarniškimi pripomočki: pisalnim strojem, škarjami, lepilom, papirjem in v usnje vezano splošno enciklopedijo v štiriindvajsetih knjigah.
(4)
Tako je Ptk prebral vse norveške časnike, ki so izšli 1.septembra. Vključno s tedniki. Ko je konec oktobra končal z delom, se je posvetil časopisom drugih skandinavskih dežel. Najprej se je lotil Danske in Švedske. Dneve je preživljal v univerzitetni knjižnici, kjer so mu dodelili stalni sedež, ponoči pa je po zidovih svoje spalnice lepil izrezke, pripombe in fotokopije. Ptk se je začel zanimati za krivulje in diagrame.
(5)
Ptk, ki je želel zbrati čim več materijala za svojo študijo, je pisal uredništvom po vsem svetu, da mu pošljejo po en izvod časopisa z dne 1.septembra 1973. Pri tem se ni menil za to, če obvlada jezik, v katerem so bile publikacije natisnjene. Začel je hoditi na večerne tečaje špančine in ruščine. Kmalu je začelo v njegovi spalnici zmanjkovati prostora.
(6)
Minila so štiri leta. Stanovanje, v katerem je Ptk obdržal samo še štedilnik, hladilnik, postelja, mizica in lesen stol, je bilo natrpano s časopisjem skoraj do zadnjega kotička. Nobenega drugega pohištva ni bilo več. Niti opreme. Ptk je razdelil sobe z več sto pregradami, prehodi pa so bili tako ozki, da se je med njimi lahko premikal samo postrani. In še to skrajno pazljivo. Takrat, ko je hotel ponovno pogledati neko pomembno novico ali oglas ali pa zabeležiti kakšno novo misel. Ptk je delal honorarno kot računovodja in je imel veliko prostega časa, ki ga je v celoti preživljal v svojih zgodovinskih arhivih. Zanemarjal je prijatelje in sorodnike in če je na poti v službo slučajno naletel na koga, mu je le s skrajnimi napori uspevalo, da se je kolikor toliko smiselno pogovarjal. Ptk se je vedno znova čudil, kako je mogoče, da ljudje tako malo vedo o 1.septembru 1973. Končno je prišlo do tega, da se je popolnoma zaprl pred svetom, da se sploh ni več zmenil za vabila, da je izključil telefon in da je začel hoditi v službo po stranskih ulicah.
(7)
Ptk se je moral dvakrat preseliti v večje stanovanje. Do leta 1982 se je naučil kakih dvajset različnih jezikov in narečij. Toda vsak dan je bilo kaj novega in študija ni bilo ne konca ne kraja. Področje, ki se ga je lotil, je bilo malodane neizčrpno. Kdo bi pomislil, da se je zgodilo toliko stvari prav 1.septembra 1973? "Kakšno naključje! Kakšna sreča, da sem si izbral prav ta dan," je sam sebi govoril Ptk, ki že dobrih šest let ni z nikomur spregovoril niti besede. Za urejanje zbirke je še vedno uporabljal pregradne sisteme in se pri tem na vso moč trudil, da je razvrščal gradivo čim bolj sistematično. Seveda je bilo za nekatere tematske sklope potrebno več prostora, za druge pa manj. Za vremenske podatke, kot sta bila temperatura ali veter je zadostovalo že pol stene, medtem ko so na primer poslovanje in finance napolnile vso jedilnico. Vsega skupaj trideset pregradnih sten, kar je znašalo več kot 1000 kvadratnih metrov.
(8)
Pisal se je februar 1983. leta in nekega turobnega, oblačnega dne, ko se je Ptk vračal domov s tečaja mongolskih dialektov, je v oddelku za šport in šah izbruhnil požar. Ko je odprl vrata, je ogenj ravno zajel steno z boksarskim dvobojem v težki kategoriji med prvakom Georgeom Foremanom in izzivalcem iz Portorika. Slika, na kateri je prvak z močnim desnim, ločnim udarcem podrl izzivalca, se je zvijala v ognju, ki je besnel kot za stavo. Prav nič ni bilo mogoče rešiti. Ko je prispela gasilska brigada, je od arhivov ostal samo še pepel. Ostala sta samo še dva kletna prostora, kjer pa so bile v glavnem le osmrtnice in razpisi delovnih mest. Skratka nič kaj pomembnega. Ptk je v požaru staknil hude opekline in odpeljali so ga v bolnišnico.
(9)
Ptk je preostali dve leti svojega življenja preživel v bolnišnici, kjer so se zdravniki in pacienti zaman trudili, da bi z njim navezali kakršenkoli smiseln pogovor. Kadarkoli je kdo omenil vojno v južni Ameriki, je Ptk začel govoriti o Vietnamu. Če je stekla beseda o evropski skupnosti, je Ptk nemudoma izjavil, da večina Norvežanov naprotuje članstvu. On pa še prav posebno. Če je kdorkoli od pacientov spregovoril o športnih stavah, je Ptk takoj zmajal z glavo in zamomljal nekaj o nešportnem boksarskem udarcu in o sinhroniziranem svetovnem plavalnem prvenstvu v Beogradu. Sem ter tja je povedal, kako so z dna Atlantika rešili dva Angleža, ki sta bila ujeta v miniaturni podmornici. Angleškega kralja Charlesa je imel še vedno za prestolonaslednika, Nixona pa za predsednika združenih držav Amerike. Seveda, če je bil sploh pripravljen odpreti usta. Zdravniki, ki so bili enotnega mnenja, so lahko samo še ugotovili, da je Ptk brezupen primer in da zanj ni več pomoči.
(10)
In ko se je nekega dne zgodilo, da se ni nihče več niti trudil, da bi mu pomagal, je Ptk končno našel svoj mir, ki ga je tako dolgo iskal. Poslednje tri mesece je preživel v postelji. Bil je srečen. V mislih je zbiral podatke in novice, jih skrbno sortiral in urejal v celoto. Bilo je tako, kot če bi preuredil svoje možgane in sistematično obdeloval zbrano gradivo od leve proti desni. Podoba 1.septembra 1973 je postajala vse bolj jasna. Vsak dan je bila bolj razumljiva in vse popolnejša. Imena in številke so se stapljala v načrte in diagrame. Začenjal je razumevati povezavo med obmejnimi vojaškimi spopadi in filmskimi reklamami. Ptk je kar žarel od zadovoljstva. Pričelo se mu je svitati, za kaj gre. Posamezni delčki mozaika so še vedno manjkali, vendar jih je kmalu odkril. In doumel, da spoznanja ne more več obvladati. Podoba sveta je bila preveč za njegove možgane, njegov um se je razpršil in spoznanje je preplavilo bolnišnico. In še vedno je nekaj manjkalo. Nekaj delcev. Ptk je še naprej iskal in tudi našel, kar je potreboval. Novoumišljena podoba sveta je prerastla bolnišnico, napolnila park pred stavbo in se kot prosojna prevleka vtisnila v drevesa, nebo in ptice. Vendar je bil Ptk takrat že mrtev... Kake četrt ure, je menil eden od zdravnikov. Mogoče deset minut, je pripomnil drugi.
Nihče pa ni opazil, da je nastopila jesen.
Prevedel: Žiga Leskovšek
(1)
Ptk se je zavedel, da izgublja stik s stvarnostjo. Prešinila ga je misel, da se je to pravzaprav v njem kopičilo že leta. Ne da bi vedel in ne da bi mu bilo mar. Morda se kratko malo sploh ni zavedal, da se kaj dogaja. Nestvarna sivina, ki ga je vse bolj ogrinjala, se je strdila v skorjasto prevleko, ki mu je prekrila glavo, roke in telo kot nekakšen dežnikast šotor in mu vse bolj zastirala stik s svetom. Kazalci na njegovi uri so žareli in Ptk ni več vedel niti tega, na kateri strani glave ima prečo. V ogledalu je bilo videti, kot da jo ima na desni, z roko pa je čutil, da jo ima na levi. Nekega dne je prebral v časopisu, da se je dal nek Francoz popolnoma nag zapreti v majhno sobico dobrih sto metrov pod zemljo. Ko se je po treh mesecih vrnil na površje, so znanstveniki ugotovili, da možakarjev življenjski ritem ni več isti kot prej, da... " se je njegova njegova naravna biološka ura spremenila in da ne ustreza več vrtenju Zemlje okoli sonca. Njegov dnevno nočni ciklus se je podaljšal in je namesto standardnih 24 ur meril kar 31 ur." Nihče pa si ni drznil niti namigniti, da je edina logična razlaga tega pojava dejstvo, da je človek tujec na Zemlji. Da je imel Obstfelder prav in da je rojstni kraj človeštva pravzaprav nek drug planet, ki se počasneje vrti okoli neznanega sonca. Planet, ki potrebuje za rotacijo okrog svoje osi sedem ur več kot Zemlja... Da je torej tisti planet resnični raj, iz katerega je bilo človeštvo pregnano... Ptk je osuplo strmel v svojo podobo v ogledalu in niti tablete aspirina in valija ga niso mogle pripraviti do tega, da bi mislil drugače.
(2)
Ptk je spoznal, da mu ne preostaja nič drugega, kot da se spoprime s stvarnostjo in da se poskuša znajti v svetu, v katerem je obtičal. Bila je sobota, 18. avgusta 1973, ko je stopil do prve trafike in pokupil vse časopise, ki so tistega dne izšli v Oslu. Doma jih je pozorno prebral. Stolpec za stolpcem, stran za stranjo. Ko se mu je končno le zazdelo, da je začenjal nekako razumevati soboto 18. avgusta, je napočil že torek 21. avgusta. Medtem se je torej svet spremenil kar trikrat. Ptk se je zavedel, da je dnevna količina novic in podatkov prevelika za enega samega človeka. Ni mu uspelo niti to, da bi dobro zajel sapo, ko se je že utapljal v podatkih, časopisi so se mu nakopičili do kolen in od panike ga je stiskalo pri srcu. V obupu se je spoprijel s sredo 22. in četrtkom 23. avgusta. V strahu, da bi ga petek 24. avgusta prehitel, se je s tako ihto zakopal v časopise, da ni upal niti treniti z očesom. Kljub vsemu... Kljub temu, da je imel naravnost železno voljo... je šla sobota 25.avgusta popolnoma mimo njega.
(3)
Ptk je doumel, da je ukrepal prenagljeno. Tisti, ki novice samo požira, nima časa za razmišljanje, premlevanje in vrednotenje. Potem, ko je pazljivo pretehtal politično kuhinjo in različne vidike skorumpiranosti sodobne družbe, je sklenil, da se bo lotil problema iz povsem drugega zornega kota. Stvarnost ga je še najbolj spominjala na zmaja s tisočerimi glavami, proti kateremu preprosto ni imel nobenih možnosti. Zato se je odločil, da bo zmaju odsekal eno glavo in zveri zlezel pod kožo tako, da bo to glavo preučil do zadnje podrobnosti. Kot izhodišče si je izbral 1.september 1973, del svoje spalnice pa je preuredil v delovni kot in ga opremil z najnujnejšimi pisarniškimi pripomočki: pisalnim strojem, škarjami, lepilom, papirjem in v usnje vezano splošno enciklopedijo v štiriindvajsetih knjigah.
(4)
Tako je Ptk prebral vse norveške časnike, ki so izšli 1.septembra. Vključno s tedniki. Ko je konec oktobra končal z delom, se je posvetil časopisom drugih skandinavskih dežel. Najprej se je lotil Danske in Švedske. Dneve je preživljal v univerzitetni knjižnici, kjer so mu dodelili stalni sedež, ponoči pa je po zidovih svoje spalnice lepil izrezke, pripombe in fotokopije. Ptk se je začel zanimati za krivulje in diagrame.
(5)
Ptk, ki je želel zbrati čim več materijala za svojo študijo, je pisal uredništvom po vsem svetu, da mu pošljejo po en izvod časopisa z dne 1.septembra 1973. Pri tem se ni menil za to, če obvlada jezik, v katerem so bile publikacije natisnjene. Začel je hoditi na večerne tečaje špančine in ruščine. Kmalu je začelo v njegovi spalnici zmanjkovati prostora.
(6)
Minila so štiri leta. Stanovanje, v katerem je Ptk obdržal samo še štedilnik, hladilnik, postelja, mizica in lesen stol, je bilo natrpano s časopisjem skoraj do zadnjega kotička. Nobenega drugega pohištva ni bilo več. Niti opreme. Ptk je razdelil sobe z več sto pregradami, prehodi pa so bili tako ozki, da se je med njimi lahko premikal samo postrani. In še to skrajno pazljivo. Takrat, ko je hotel ponovno pogledati neko pomembno novico ali oglas ali pa zabeležiti kakšno novo misel. Ptk je delal honorarno kot računovodja in je imel veliko prostega časa, ki ga je v celoti preživljal v svojih zgodovinskih arhivih. Zanemarjal je prijatelje in sorodnike in če je na poti v službo slučajno naletel na koga, mu je le s skrajnimi napori uspevalo, da se je kolikor toliko smiselno pogovarjal. Ptk se je vedno znova čudil, kako je mogoče, da ljudje tako malo vedo o 1.septembru 1973. Končno je prišlo do tega, da se je popolnoma zaprl pred svetom, da se sploh ni več zmenil za vabila, da je izključil telefon in da je začel hoditi v službo po stranskih ulicah.
(7)
Ptk se je moral dvakrat preseliti v večje stanovanje. Do leta 1982 se je naučil kakih dvajset različnih jezikov in narečij. Toda vsak dan je bilo kaj novega in študija ni bilo ne konca ne kraja. Področje, ki se ga je lotil, je bilo malodane neizčrpno. Kdo bi pomislil, da se je zgodilo toliko stvari prav 1.septembra 1973? "Kakšno naključje! Kakšna sreča, da sem si izbral prav ta dan," je sam sebi govoril Ptk, ki že dobrih šest let ni z nikomur spregovoril niti besede. Za urejanje zbirke je še vedno uporabljal pregradne sisteme in se pri tem na vso moč trudil, da je razvrščal gradivo čim bolj sistematično. Seveda je bilo za nekatere tematske sklope potrebno več prostora, za druge pa manj. Za vremenske podatke, kot sta bila temperatura ali veter je zadostovalo že pol stene, medtem ko so na primer poslovanje in finance napolnile vso jedilnico. Vsega skupaj trideset pregradnih sten, kar je znašalo več kot 1000 kvadratnih metrov.
(8)
Pisal se je februar 1983. leta in nekega turobnega, oblačnega dne, ko se je Ptk vračal domov s tečaja mongolskih dialektov, je v oddelku za šport in šah izbruhnil požar. Ko je odprl vrata, je ogenj ravno zajel steno z boksarskim dvobojem v težki kategoriji med prvakom Georgeom Foremanom in izzivalcem iz Portorika. Slika, na kateri je prvak z močnim desnim, ločnim udarcem podrl izzivalca, se je zvijala v ognju, ki je besnel kot za stavo. Prav nič ni bilo mogoče rešiti. Ko je prispela gasilska brigada, je od arhivov ostal samo še pepel. Ostala sta samo še dva kletna prostora, kjer pa so bile v glavnem le osmrtnice in razpisi delovnih mest. Skratka nič kaj pomembnega. Ptk je v požaru staknil hude opekline in odpeljali so ga v bolnišnico.
(9)
Ptk je preostali dve leti svojega življenja preživel v bolnišnici, kjer so se zdravniki in pacienti zaman trudili, da bi z njim navezali kakršenkoli smiseln pogovor. Kadarkoli je kdo omenil vojno v južni Ameriki, je Ptk začel govoriti o Vietnamu. Če je stekla beseda o evropski skupnosti, je Ptk nemudoma izjavil, da večina Norvežanov naprotuje članstvu. On pa še prav posebno. Če je kdorkoli od pacientov spregovoril o športnih stavah, je Ptk takoj zmajal z glavo in zamomljal nekaj o nešportnem boksarskem udarcu in o sinhroniziranem svetovnem plavalnem prvenstvu v Beogradu. Sem ter tja je povedal, kako so z dna Atlantika rešili dva Angleža, ki sta bila ujeta v miniaturni podmornici. Angleškega kralja Charlesa je imel še vedno za prestolonaslednika, Nixona pa za predsednika združenih držav Amerike. Seveda, če je bil sploh pripravljen odpreti usta. Zdravniki, ki so bili enotnega mnenja, so lahko samo še ugotovili, da je Ptk brezupen primer in da zanj ni več pomoči.
(10)
In ko se je nekega dne zgodilo, da se ni nihče več niti trudil, da bi mu pomagal, je Ptk končno našel svoj mir, ki ga je tako dolgo iskal. Poslednje tri mesece je preživel v postelji. Bil je srečen. V mislih je zbiral podatke in novice, jih skrbno sortiral in urejal v celoto. Bilo je tako, kot če bi preuredil svoje možgane in sistematično obdeloval zbrano gradivo od leve proti desni. Podoba 1.septembra 1973 je postajala vse bolj jasna. Vsak dan je bila bolj razumljiva in vse popolnejša. Imena in številke so se stapljala v načrte in diagrame. Začenjal je razumevati povezavo med obmejnimi vojaškimi spopadi in filmskimi reklamami. Ptk je kar žarel od zadovoljstva. Pričelo se mu je svitati, za kaj gre. Posamezni delčki mozaika so še vedno manjkali, vendar jih je kmalu odkril. In doumel, da spoznanja ne more več obvladati. Podoba sveta je bila preveč za njegove možgane, njegov um se je razpršil in spoznanje je preplavilo bolnišnico. In še vedno je nekaj manjkalo. Nekaj delcev. Ptk je še naprej iskal in tudi našel, kar je potreboval. Novoumišljena podoba sveta je prerastla bolnišnico, napolnila park pred stavbo in se kot prosojna prevleka vtisnila v drevesa, nebo in ptice. Vendar je bil Ptk takrat že mrtev... Kake četrt ure, je menil eden od zdravnikov. Mogoče deset minut, je pripomnil drugi.
Nihče pa ni opazil, da je nastopila jesen.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Brian Aldiss: Velika noč leta 2388
Stara Roberta je vzela uro s police in jo postavila na vroč štedilnik. Nato je vzela čajnik in ga skušala naviti. Šele takrat, ko naj bi že zavrelo, se je Roberta zavedla, kaj je storila. Čisto potiho je vrisnila, da ne bi prebudila starega Robina, zataknila uro z ometičem grebljico in jo položila na mizo. Ura je tiktakala kot nora. Čeprav je navijala uro vsako jutro, takrat ko je vstala, pa je pravzaprav nikoli ni niti dobro pogledala. Zdaj, ko se je podrobno zazrla v številčnico, je opazila, da je bilo pol osmih zjutraj in da je bil božič. Velika noč leta 2388.
»Za božjo voljo, saj je že božič. Letos pa dnevi res hitro minevajo,« je vzkliknila.
Sicer pa se niti tega, da je bilo že leto 2388, ni dobro zavedala. Z Robinom sta živela v tovarni že celo večnost. Misel na velikonočni večer jo je vznemirjala, saj je ljubila presenečanja. Obenem pa jo je bilo tudi strah, saj se je ob tem spomnila na novodobnega božička, to pa je bilo nekaj o čemer ni rada premišljevala. Govorilo se je, da novodobni božiček hodi naokrog že v zgodnjih jutranjih urah.
To moram povedati Robinu, je rekla sama pri sebi. A kaj, ko je bil ubogi Robin zadnje čase tako občutljiv. Lahko, da bi ga spravila v slabo voljo, če bi ga presenetila s to novico. Sicer pa Roberta ni znala držati jezika za zobmi in vedela je, da mora to nekomu povedati. Tako se je odločila, da bo novico povedala potepuhom, ki so živeli spodaj. Saj so bili tam itak samo še potepuhi. Ki tam sploh niso imeli kaj iskati.
Potem, ko je Roberta odložila čajnik na štedilnik, je odšla iz bivalnih prostorov in stopila v tovarno. Hodila je tiho kot miška, ki je za hip zapustila toplo, prijetno gnezdece. Robin in Roberta sta živela v podstrešnih prostorih, potepuhi pa so se naselili v pritličju. In tako je Roberta odstopicala po jeklenih stopnicah. Navzdol in navzdol, po stopnicah, ki jih ni in ni bilo konca.
Tovarna je bila prepolna najrazličnejših zvokov. Zvokov, ki jih je Robin poimenoval kar tihi hrup. Zvokov, ki niso potihnili niti podnevi niti ponoči in katerih oba človeka sploh nista več slišala. Tihi hrup, ki je odmeval celo potem, ko zanj sploh nista več vedela. Tisto jutro pa so stroji obratovali še bolj kot običajno. Nič kaj praznično ni bilo. Roberta si je ogledala dva stroja, ki sta ji šla najbolj na jetra. Prvi je zavijal izjemno tanko žico v drobne zavitke. Drugi pa je z krilil z raznimi vzvodi okoli sebe, kot da se je ruval z nevidnim sovražnikom. In ni bilo videti, da bi sploh kaj izdeloval.
Starka je previdno odstopicala mimo obeh in se spustila v klet. Ustavila se je pred sivimi vrati in potrkala. Zaslišala je, kako so se klateži drli eden na drugega s hrapavimi glasovi in se nato vrgli na vrata in jih podpirali z notranje strani, da ne bi mogla vstopiti.
Roberta ni mogla kričati, zato je počakala, da so utihnili in nato skozi zaprta vrata glasno dejala: »Saj sem samo jaz, pubeci.«
Za hip je bilo vse tiho, nato pa so se vrata le odprla. Najprej čisto malo, potem pa na široko. Tam so stala tri zanemarjena, prestrašena bitja. Jerry, bivši pisatelj in klateža Tony in Dusty. Jerry je bil najmlajši. Imel jih je šele štiirideset, tako da je imel pred sabo še vedno pol življenja. Tony jih je imel petinpetdeset, Dusty pa je imel izpuščaje zaradi pretiranega znojenja.
»Prepričani smo bili, da je prišel Strašni čistilec!« je vzkliknil Tony.
Strašni čistilec je vsako jutro počistil tovarno. Zato so se morali klateži vsako jutro zabarikadirati v sobo, drugače bi jih čistilec kar pobasal skupaj z njihovim bednim premoženjem in pometal v odpadne jaške.
»Vstopi no. Oprosti za nered,« je Jerry povabil starko.
Roberta je vstopila in sedla na zaboj, saj je bila utrujena od prehojene poti. V tej sobi se ni dobro počutila, saj je domnevala, da klateži vanjo občasno pripeljejo tudi ženske. Poleg tega pa so v kotu visele še moške hlače.
»Prišla sem vam nekaj povedat,« je začela. Klateži so potrpežljivo, pričakujoče čakali. Medtem si je Jerry z žebljičkom čistil nohte.
»Ta hip sem pozabila, kaj sem vam sploh hotela povedati,« je priznala starka.
Klateži so se glasno oddahnili. Bali so se vsega, kar bi zmotilo njihov mir.
»Danes je božič,« se je nenadoma razgovoril Tony in se plašno ozrl okoli sebe.
»Že? Saj je bila komaj Cvetna nedelja,« je se začudila Roberta.
»Dovoli, da ti voščimo varen božič in da te v letu, ki prihaja, ne bodo preganjali,« ji je zaželel Jerry
Roberto je to tako presunilo, da so ji na dan privrele skrite bojazni.
»Saj ne verjamete v božička, kajne?« je previdno vprašala. Toda, ko je videla, da je Dusty popolnoma prebledel, ji je bilo jasno, da verjamejo. Tako, kot je verjela ona.
»Najboljše bi bilo, če vsi trije pridete k meni, v zgornje stanovanje. Da proslavimo praznik, kot se spodobi. Končno pa bomo tudi bolj varni, saj nas bo več,« je menila Roberta.
»Jaz me morem skozi tovarno. Tako sem alergičen, da zaradi znojenja dobim izpuščaje,« je pripomnil Dusty.
»Kljub vsemu bomo šli. Takšne prijazne ponudbe res ne moremo odbiti,« je odločil Jerry.
Kot štiri velike miške so tiho odcapljali po stopnicah. Skozi tovarno, kjer so stroji neutrudno delali in se pretvarjali, da jih sploh ne vidijo.
V stanovanju je bil pravi pekel. Čajnik je piskal kot ponorel, Robin pa je cvilil in klical na pomoč. Čeprav je bil priklenjen na posteljo, je kljub vsemu vstal. In stal sredi sobe. Ker je bilo očitno, da je nekaj hudo narobe. Roberta je morala najprej odstaviti čajnik in nato ga je začela tolažiti.
»Zakaj si pripeljala te klateže,« je hotel izvedeti. Dovolj glasno, da so ga lahko slišali.
»Zato, ker so najini prijatelji, Robin,« je odvrnila Roberta in ga skušala spraviti v posteljo.
»Moji že niso!« je pribil Robin. Bil je že na tem, da ji zabrusi res kaj sočnega, vendar se je nekako obvladal ni zinil niti besede. Bil je popolna izčrpan in razdražljiv. Sam sebi se je gnusil, ker je bil popolnoma v njeni oblasti. Bil je vzdrževalec v tej veliki tovarni in njegova dolžnost je bila, da prepreči dostop vsem nepooblaščenim osebam. Tako pa niti teh klatežev ni mogel nagnati, saj se je njegova žena postavila na njihovo stran. Njegovo življenje je bil čisti obup.
»Prišli smo vam zaželet varen božič, gospod Proctor,« je spregovoril Jerry ki je svojima kompanjonoma stopil v sobo.
»Božič, ja. Jaz imam pa polno izpuščajev. Ker se znojim,« je dodal Dusty.
»Saj sploh ni božič. To govorite samo zato, da me dražite,« je cvilil Robin, medtem ko mu je Roberta tlačila noge pod odejo. Še sanjalo se jim ni, kako besen je bil. Od vsega hudega bi se kar požrl od jeze.
V tistem trenutku je zazvončkljalo in iz sporočilnika je v sobo priletelo pismo. Robin ga je odprl s tresočimi rokami. Notri je bila božična čestitka ministrstva avtomatskih tovarn.
»No, tole je dokaz, da na svetu še živijo ljudje,« je pripomnil Robert.
«Saj to sploh ni podpis, Robert. Navadna štampiljka je. To ne dokazuje ničesar,« je ugovarjala žena, ki je poškilila na ministrov podpis.
Robina je to resnično razjezilo. Ne samo to, da ti klateški butci niso bili dovolj pomembni, da bi jim kdo voščil velikonočne praznike, zdaj mu je še lastna žena ugovarjala pred to drhaljo. Pa še postarala se je. Obraz se ji je nabral v same gube, kar mu je šlo hudo na jetra. Malo je manjkalo, da bi jo nadrl, ko se je njegov pogled ustavil na naslovu na kuverti. Robin Proctor, A.F. X10, je pisalo. »Toda, saj to ni pravi naslov! Tukaj je tovarna SC 541,« je glasno ugovarjal.
»Morda pa že petintrideset let živiva v napačni tovarni. Kot da bi bilo to sploh pomembno,« je pripomnila Roberta.
Njena pripomba je bila tako nesmiselna, da je Robin v jezi zvlekel rjuho izpod sebe.
»Pa pojdi ven in se prepričaj! Trapa stara! Številka tovarne je vgravirana nad vrati. Pojdi preverit! Če tam ne piše SC 541, moramo takoj pobrati šila in kopita,« je zakričal Robin.
»Pospremil vas bom,« se je oglasil Jerry.
»Kar vsi pojdite z njo! Pri meni že ne boste ostali. Saj me boste še ubili,« se je pridušal Robin.
Ne da bi se klateži kakorkoli razburjali, čeprav je Tony z obžalovanjem pogledal prazen čajnik, se je skupina znova znašla v drobovju tovarne in si utirala pot proti izhodu. Medtem ko so tekoči trakovi neutrudno prenašali končne izdelke k vozilom, ki so čakali zunaj.
»Tole mi prav nič ne ugaja. Že sam pogled na ozunje me pahne v agorafobijo. Bojim se odprtega prostora,« je priznala Roberta. Kljub vsemu je stopila ven in pogledala nad vrata. Kot ji je naročil Robin. X 10, je pisalo na plošči. »Robin mi ne bo nikoli verjel,« je vsa obupana zastokala Roberta.
»Najbolj verjetno je, da so spremenili ime. Lahko, da so spremenili tudi proizvodnjo. Saj je jasno, da tukaj ni nobenega nadzornika. Tovarna lahko počne, kar se ji zljubi. Ali je vedno izdelovala takšna jajca?« je zanimalo Jerryja.
Skupinica je tiho zrla v tekoči trak in neskončno vrsto jeklenih jajc. Bila so gladka in velika kot nojeva. Naredili so še nekaj korakov in opazovali, kako so jih roboti nalagali na kamione, ki so jih vozili proč.
»Še nikoli nisem slišal o tovarni, ki bi nesla jajca,« se je zabavljal Dusty in se popraskal po rami. »Sicer pa bi bilo najpametnejše, da se vrnemo, sicer nas bo dobil Strašni čistilec.«
Skupinica se je začela počasi vzpenjati po stopnicah. »Zdi se mi, da so včasih tukaj izdelovali televizorje,« je nenadoma pripomnila Roberta.
»No, če ljudi ni več, potem tudi nobene potrebe po televizorjih ni,« je mrko izjavil Jerry.
»Nisem čisto prepričana…«
Ko je Robin izvedel, kaj so videli, je bil od jeze čisto iz sebe. Zagrozil je, da bo šel dol še sam in pogledal kakšno je ime tovarne. Obvladal se je samo zato, ker je bil prepričan, da se je Roberti zmešalo.
»Kar pa se jajc tiče…« je začel.
Takrat je Jerry segel v svoj raztrgani žep, izvlekel jajce in ga položil na tla. V tišini, ki je sledila, so vsi slišali, da je v jajcu nekaj tiktakalo.
»Tega ne bi smel storiti, Jerry. To je … vmešavanje,« je z zamolklim glasom dejal Robin. Vsi so buljili v Jerryja. Bili so na smrt prestrašeni. Še posebno zato, ker sploh niso vedeli, česa točno naj bi se morali bati.
»Prinesel sem ga zato, ker mislim, da bi morali dobiti kakšno božično darilo,« je zasanjano izjavil Jerry in počepnil, da bi si lahko bolje ogledal jajce. »Veste, že dolgo je tega, ko so stroji razglasili, da so pisatelji nepotrebni. Takrat sem srečal nekega starega robota, ki so ga nameravali vreči med staro železo. Pojasnil mi je nekaj stvari. Da so stroji, ki so prevzeli človeško delo, prevzeli tudi njihove običaje in navade. Le da so jih prilagodili svojemu pogledu na svet. Prepričan sem, da bi jim bil všeč običaj dajanja daril.«
Dusty je tako brcnil Jerryja, da se je ta zvrnil po tleh, kot je bil dolg in širok.
»Ti pa tvoje idiotske zamisli. Zmešalo se ti je, Jerry. Zmešalo. Stroji bodo prišli po tole jajce. Ko bi le vedel, kaj naj naredimo!«
»Skuhala bom čaj,« se je domislila Roberta.
Ko je Robin slišal ta prismuknjen predlog, se sploh ni mogel več obvladati.
»Takoj odnesite jajce nazaj. To je navadna kraja. Za to ni druge besede. Na koncu bom še jaz odgovarjal za vse. Poberite se! Drhal klateška. Da vas ne vidim več v tovarni,« je vpil Robin.
»Toda… Kam naj vendar gremo?« je spregovoril Tony.
Potem pa je spregovoril Jerry, ki se je medtem udobno zleknil na tleh. Ne da bi sploh dvignil pogled. »Ne bi vas rad strašil, toda božiček bo prišel po vas, gospod Proctor. Če se ne boste pazili. Tista stara pravljica o božičku in velikonočnih darilih je le star običaj, ki so ga stroji prevzeli. In prilagodili svojemu svetu. Novodobni božiček je narejen iz kovine in stekla. In ne prinaša več daril, ampak odnaša ostarele ljudi in odslužene stroje.«
Roberta, ki je stala ob vratih, je popolnoma prebledela. »Morda je prav zaradi tega svet tako opustel zadnje čase. Rajši bom skuhala čaj,« je dejala.
Robin, ki ga je od silne jeze dobesedno razganjalo, se je končno spravil iz postelje. Nekaj ga je hudo, hudo motilo. Odmajal se je proti Jerryju, ko se je jajce zvalilo. Razklalo se je na dva popolnoma enaka dela, v notranjosti pa je kar mrgolelo drobcenih strojčkov. Iz jajca so skočili štirje miniaturni robotki in se takoj lotili dela. Kot bi trenil so z majčkenimi varilnimi aparati predelali jajčno lupino v dvojno kupolasto konstrukcijo. Izpod katere se je slišalo udarjanje kladivc.
»Ti gnideži bodo kar tukaj zgradili novo tovarno!« je vzkliknila Roberta. Zgrabila je čajnik in ga z vso močjo zalučala v kupolo. Vendar se na miniaturni stavbi ni poznala niti odrgnina. Takrat je nenadoma začelo tiho piskati.
»Za božjo voljo, na pomoč kličejo. Takoj moramo od tukaj,« je vzkliknil Jerry.
Stekli so ven, Robina je kar stresalo od besa, na stopnišču pa jih je prestregel božiček in vse polovil.
Prevedel. Žiga Leskovšek
Stara Roberta je vzela uro s police in jo postavila na vroč štedilnik. Nato je vzela čajnik in ga skušala naviti. Šele takrat, ko naj bi že zavrelo, se je Roberta zavedla, kaj je storila. Čisto potiho je vrisnila, da ne bi prebudila starega Robina, zataknila uro z ometičem grebljico in jo položila na mizo. Ura je tiktakala kot nora. Čeprav je navijala uro vsako jutro, takrat ko je vstala, pa je pravzaprav nikoli ni niti dobro pogledala. Zdaj, ko se je podrobno zazrla v številčnico, je opazila, da je bilo pol osmih zjutraj in da je bil božič. Velika noč leta 2388.
»Za božjo voljo, saj je že božič. Letos pa dnevi res hitro minevajo,« je vzkliknila.
Sicer pa se niti tega, da je bilo že leto 2388, ni dobro zavedala. Z Robinom sta živela v tovarni že celo večnost. Misel na velikonočni večer jo je vznemirjala, saj je ljubila presenečanja. Obenem pa jo je bilo tudi strah, saj se je ob tem spomnila na novodobnega božička, to pa je bilo nekaj o čemer ni rada premišljevala. Govorilo se je, da novodobni božiček hodi naokrog že v zgodnjih jutranjih urah.
To moram povedati Robinu, je rekla sama pri sebi. A kaj, ko je bil ubogi Robin zadnje čase tako občutljiv. Lahko, da bi ga spravila v slabo voljo, če bi ga presenetila s to novico. Sicer pa Roberta ni znala držati jezika za zobmi in vedela je, da mora to nekomu povedati. Tako se je odločila, da bo novico povedala potepuhom, ki so živeli spodaj. Saj so bili tam itak samo še potepuhi. Ki tam sploh niso imeli kaj iskati.
Potem, ko je Roberta odložila čajnik na štedilnik, je odšla iz bivalnih prostorov in stopila v tovarno. Hodila je tiho kot miška, ki je za hip zapustila toplo, prijetno gnezdece. Robin in Roberta sta živela v podstrešnih prostorih, potepuhi pa so se naselili v pritličju. In tako je Roberta odstopicala po jeklenih stopnicah. Navzdol in navzdol, po stopnicah, ki jih ni in ni bilo konca.
Tovarna je bila prepolna najrazličnejših zvokov. Zvokov, ki jih je Robin poimenoval kar tihi hrup. Zvokov, ki niso potihnili niti podnevi niti ponoči in katerih oba človeka sploh nista več slišala. Tihi hrup, ki je odmeval celo potem, ko zanj sploh nista več vedela. Tisto jutro pa so stroji obratovali še bolj kot običajno. Nič kaj praznično ni bilo. Roberta si je ogledala dva stroja, ki sta ji šla najbolj na jetra. Prvi je zavijal izjemno tanko žico v drobne zavitke. Drugi pa je z krilil z raznimi vzvodi okoli sebe, kot da se je ruval z nevidnim sovražnikom. In ni bilo videti, da bi sploh kaj izdeloval.
Starka je previdno odstopicala mimo obeh in se spustila v klet. Ustavila se je pred sivimi vrati in potrkala. Zaslišala je, kako so se klateži drli eden na drugega s hrapavimi glasovi in se nato vrgli na vrata in jih podpirali z notranje strani, da ne bi mogla vstopiti.
Roberta ni mogla kričati, zato je počakala, da so utihnili in nato skozi zaprta vrata glasno dejala: »Saj sem samo jaz, pubeci.«
Za hip je bilo vse tiho, nato pa so se vrata le odprla. Najprej čisto malo, potem pa na široko. Tam so stala tri zanemarjena, prestrašena bitja. Jerry, bivši pisatelj in klateža Tony in Dusty. Jerry je bil najmlajši. Imel jih je šele štiirideset, tako da je imel pred sabo še vedno pol življenja. Tony jih je imel petinpetdeset, Dusty pa je imel izpuščaje zaradi pretiranega znojenja.
»Prepričani smo bili, da je prišel Strašni čistilec!« je vzkliknil Tony.
Strašni čistilec je vsako jutro počistil tovarno. Zato so se morali klateži vsako jutro zabarikadirati v sobo, drugače bi jih čistilec kar pobasal skupaj z njihovim bednim premoženjem in pometal v odpadne jaške.
»Vstopi no. Oprosti za nered,« je Jerry povabil starko.
Roberta je vstopila in sedla na zaboj, saj je bila utrujena od prehojene poti. V tej sobi se ni dobro počutila, saj je domnevala, da klateži vanjo občasno pripeljejo tudi ženske. Poleg tega pa so v kotu visele še moške hlače.
»Prišla sem vam nekaj povedat,« je začela. Klateži so potrpežljivo, pričakujoče čakali. Medtem si je Jerry z žebljičkom čistil nohte.
»Ta hip sem pozabila, kaj sem vam sploh hotela povedati,« je priznala starka.
Klateži so se glasno oddahnili. Bali so se vsega, kar bi zmotilo njihov mir.
»Danes je božič,« se je nenadoma razgovoril Tony in se plašno ozrl okoli sebe.
»Že? Saj je bila komaj Cvetna nedelja,« je se začudila Roberta.
»Dovoli, da ti voščimo varen božič in da te v letu, ki prihaja, ne bodo preganjali,« ji je zaželel Jerry
Roberto je to tako presunilo, da so ji na dan privrele skrite bojazni.
»Saj ne verjamete v božička, kajne?« je previdno vprašala. Toda, ko je videla, da je Dusty popolnoma prebledel, ji je bilo jasno, da verjamejo. Tako, kot je verjela ona.
»Najboljše bi bilo, če vsi trije pridete k meni, v zgornje stanovanje. Da proslavimo praznik, kot se spodobi. Končno pa bomo tudi bolj varni, saj nas bo več,« je menila Roberta.
»Jaz me morem skozi tovarno. Tako sem alergičen, da zaradi znojenja dobim izpuščaje,« je pripomnil Dusty.
»Kljub vsemu bomo šli. Takšne prijazne ponudbe res ne moremo odbiti,« je odločil Jerry.
Kot štiri velike miške so tiho odcapljali po stopnicah. Skozi tovarno, kjer so stroji neutrudno delali in se pretvarjali, da jih sploh ne vidijo.
V stanovanju je bil pravi pekel. Čajnik je piskal kot ponorel, Robin pa je cvilil in klical na pomoč. Čeprav je bil priklenjen na posteljo, je kljub vsemu vstal. In stal sredi sobe. Ker je bilo očitno, da je nekaj hudo narobe. Roberta je morala najprej odstaviti čajnik in nato ga je začela tolažiti.
»Zakaj si pripeljala te klateže,« je hotel izvedeti. Dovolj glasno, da so ga lahko slišali.
»Zato, ker so najini prijatelji, Robin,« je odvrnila Roberta in ga skušala spraviti v posteljo.
»Moji že niso!« je pribil Robin. Bil je že na tem, da ji zabrusi res kaj sočnega, vendar se je nekako obvladal ni zinil niti besede. Bil je popolna izčrpan in razdražljiv. Sam sebi se je gnusil, ker je bil popolnoma v njeni oblasti. Bil je vzdrževalec v tej veliki tovarni in njegova dolžnost je bila, da prepreči dostop vsem nepooblaščenim osebam. Tako pa niti teh klatežev ni mogel nagnati, saj se je njegova žena postavila na njihovo stran. Njegovo življenje je bil čisti obup.
»Prišli smo vam zaželet varen božič, gospod Proctor,« je spregovoril Jerry ki je svojima kompanjonoma stopil v sobo.
»Božič, ja. Jaz imam pa polno izpuščajev. Ker se znojim,« je dodal Dusty.
»Saj sploh ni božič. To govorite samo zato, da me dražite,« je cvilil Robin, medtem ko mu je Roberta tlačila noge pod odejo. Še sanjalo se jim ni, kako besen je bil. Od vsega hudega bi se kar požrl od jeze.
V tistem trenutku je zazvončkljalo in iz sporočilnika je v sobo priletelo pismo. Robin ga je odprl s tresočimi rokami. Notri je bila božična čestitka ministrstva avtomatskih tovarn.
»No, tole je dokaz, da na svetu še živijo ljudje,« je pripomnil Robert.
«Saj to sploh ni podpis, Robert. Navadna štampiljka je. To ne dokazuje ničesar,« je ugovarjala žena, ki je poškilila na ministrov podpis.
Robina je to resnično razjezilo. Ne samo to, da ti klateški butci niso bili dovolj pomembni, da bi jim kdo voščil velikonočne praznike, zdaj mu je še lastna žena ugovarjala pred to drhaljo. Pa še postarala se je. Obraz se ji je nabral v same gube, kar mu je šlo hudo na jetra. Malo je manjkalo, da bi jo nadrl, ko se je njegov pogled ustavil na naslovu na kuverti. Robin Proctor, A.F. X10, je pisalo. »Toda, saj to ni pravi naslov! Tukaj je tovarna SC 541,« je glasno ugovarjal.
»Morda pa že petintrideset let živiva v napačni tovarni. Kot da bi bilo to sploh pomembno,« je pripomnila Roberta.
Njena pripomba je bila tako nesmiselna, da je Robin v jezi zvlekel rjuho izpod sebe.
»Pa pojdi ven in se prepričaj! Trapa stara! Številka tovarne je vgravirana nad vrati. Pojdi preverit! Če tam ne piše SC 541, moramo takoj pobrati šila in kopita,« je zakričal Robin.
»Pospremil vas bom,« se je oglasil Jerry.
»Kar vsi pojdite z njo! Pri meni že ne boste ostali. Saj me boste še ubili,« se je pridušal Robin.
Ne da bi se klateži kakorkoli razburjali, čeprav je Tony z obžalovanjem pogledal prazen čajnik, se je skupina znova znašla v drobovju tovarne in si utirala pot proti izhodu. Medtem ko so tekoči trakovi neutrudno prenašali končne izdelke k vozilom, ki so čakali zunaj.
»Tole mi prav nič ne ugaja. Že sam pogled na ozunje me pahne v agorafobijo. Bojim se odprtega prostora,« je priznala Roberta. Kljub vsemu je stopila ven in pogledala nad vrata. Kot ji je naročil Robin. X 10, je pisalo na plošči. »Robin mi ne bo nikoli verjel,« je vsa obupana zastokala Roberta.
»Najbolj verjetno je, da so spremenili ime. Lahko, da so spremenili tudi proizvodnjo. Saj je jasno, da tukaj ni nobenega nadzornika. Tovarna lahko počne, kar se ji zljubi. Ali je vedno izdelovala takšna jajca?« je zanimalo Jerryja.
Skupinica je tiho zrla v tekoči trak in neskončno vrsto jeklenih jajc. Bila so gladka in velika kot nojeva. Naredili so še nekaj korakov in opazovali, kako so jih roboti nalagali na kamione, ki so jih vozili proč.
»Še nikoli nisem slišal o tovarni, ki bi nesla jajca,« se je zabavljal Dusty in se popraskal po rami. »Sicer pa bi bilo najpametnejše, da se vrnemo, sicer nas bo dobil Strašni čistilec.«
Skupinica se je začela počasi vzpenjati po stopnicah. »Zdi se mi, da so včasih tukaj izdelovali televizorje,« je nenadoma pripomnila Roberta.
»No, če ljudi ni več, potem tudi nobene potrebe po televizorjih ni,« je mrko izjavil Jerry.
»Nisem čisto prepričana…«
Ko je Robin izvedel, kaj so videli, je bil od jeze čisto iz sebe. Zagrozil je, da bo šel dol še sam in pogledal kakšno je ime tovarne. Obvladal se je samo zato, ker je bil prepričan, da se je Roberti zmešalo.
»Kar pa se jajc tiče…« je začel.
Takrat je Jerry segel v svoj raztrgani žep, izvlekel jajce in ga položil na tla. V tišini, ki je sledila, so vsi slišali, da je v jajcu nekaj tiktakalo.
»Tega ne bi smel storiti, Jerry. To je … vmešavanje,« je z zamolklim glasom dejal Robin. Vsi so buljili v Jerryja. Bili so na smrt prestrašeni. Še posebno zato, ker sploh niso vedeli, česa točno naj bi se morali bati.
»Prinesel sem ga zato, ker mislim, da bi morali dobiti kakšno božično darilo,« je zasanjano izjavil Jerry in počepnil, da bi si lahko bolje ogledal jajce. »Veste, že dolgo je tega, ko so stroji razglasili, da so pisatelji nepotrebni. Takrat sem srečal nekega starega robota, ki so ga nameravali vreči med staro železo. Pojasnil mi je nekaj stvari. Da so stroji, ki so prevzeli človeško delo, prevzeli tudi njihove običaje in navade. Le da so jih prilagodili svojemu pogledu na svet. Prepričan sem, da bi jim bil všeč običaj dajanja daril.«
Dusty je tako brcnil Jerryja, da se je ta zvrnil po tleh, kot je bil dolg in širok.
»Ti pa tvoje idiotske zamisli. Zmešalo se ti je, Jerry. Zmešalo. Stroji bodo prišli po tole jajce. Ko bi le vedel, kaj naj naredimo!«
»Skuhala bom čaj,« se je domislila Roberta.
Ko je Robin slišal ta prismuknjen predlog, se sploh ni mogel več obvladati.
»Takoj odnesite jajce nazaj. To je navadna kraja. Za to ni druge besede. Na koncu bom še jaz odgovarjal za vse. Poberite se! Drhal klateška. Da vas ne vidim več v tovarni,« je vpil Robin.
»Toda… Kam naj vendar gremo?« je spregovoril Tony.
Potem pa je spregovoril Jerry, ki se je medtem udobno zleknil na tleh. Ne da bi sploh dvignil pogled. »Ne bi vas rad strašil, toda božiček bo prišel po vas, gospod Proctor. Če se ne boste pazili. Tista stara pravljica o božičku in velikonočnih darilih je le star običaj, ki so ga stroji prevzeli. In prilagodili svojemu svetu. Novodobni božiček je narejen iz kovine in stekla. In ne prinaša več daril, ampak odnaša ostarele ljudi in odslužene stroje.«
Roberta, ki je stala ob vratih, je popolnoma prebledela. »Morda je prav zaradi tega svet tako opustel zadnje čase. Rajši bom skuhala čaj,« je dejala.
Robin, ki ga je od silne jeze dobesedno razganjalo, se je končno spravil iz postelje. Nekaj ga je hudo, hudo motilo. Odmajal se je proti Jerryju, ko se je jajce zvalilo. Razklalo se je na dva popolnoma enaka dela, v notranjosti pa je kar mrgolelo drobcenih strojčkov. Iz jajca so skočili štirje miniaturni robotki in se takoj lotili dela. Kot bi trenil so z majčkenimi varilnimi aparati predelali jajčno lupino v dvojno kupolasto konstrukcijo. Izpod katere se je slišalo udarjanje kladivc.
»Ti gnideži bodo kar tukaj zgradili novo tovarno!« je vzkliknila Roberta. Zgrabila je čajnik in ga z vso močjo zalučala v kupolo. Vendar se na miniaturni stavbi ni poznala niti odrgnina. Takrat je nenadoma začelo tiho piskati.
»Za božjo voljo, na pomoč kličejo. Takoj moramo od tukaj,« je vzkliknil Jerry.
Stekli so ven, Robina je kar stresalo od besa, na stopnišču pa jih je prestregel božiček in vse polovil.
Prevedel. Žiga Leskovšek
Last edited by sigismundus on 30.08.2012 4:54:51, edited 2 times in total.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Igor Teper: Brez svobodne volje
Sedim za računalnikom in sem čisto pri miru, kot kak kamnit kip. Medtem, ko tipkovnica drsi pod mojimi rokami, tipke poskakujejo in se dotikajo mojih iztegnjenih prstov, se na zaslonu pojavljajo zapisi. Zaslon se premika sem ter tja tako, da ga moje nepremične oči lahko pregledujejo.
Lahko je, da besede na zaslonu odražajo moje misli, ker pa se ne zavedam nikakršne medsebojne povezave, je prav mogoče, da moje misli odražajo in predvidevajo napisane besede. Če je to paradoks, potem zagotovo ni kaj prida pomemben, saj se je zgodilo še marsikaj bolj čudnega.
1.
Prvič sem doživel tak nenavaden občutek, ko sem se nekega večera, pred kakimi petimi meseci, vračal iz observatorija. V nekem trenutku sem še premikal svoje noge in se z vsakim korakom odrival od pločnika, le hip zatem pa sem popolnoma odrevenel in pločnik se je začel premikati pod mojimi čevlji in jih tako močno odrivati, da so moje noge poskakovale v zrak. Bil sem kot nekakšna uročena, samodejna naprava.
Medtem, ko so se tla gibala pod mano in me premetavala sem ter tja, sem si na vse kriplje prizadeval, da bi se iztrgal paralizi, ki me je ohromela in skušal poiskati nekakšen smisel, s katerim bi lahko pojasnil to dogajanje.
II.
Pred tem, se mi je že večkrat zgodilo, da se tik zatem, ko sem se prebudil iz sanj, krajši čas nisem mogel premakniti ali spregovoriti. Izvedel sem, da to ni prav nič hudega, saj mišice, ki med spanjem mirujejo, včasih ostanejo take tudi krajši čas potem, ko se človek prebudi. To kar se mi dogaja zdaj, zelo spominja na takšno paralizo, saj sem se v minulih mesecih večkrat zbudil popolnoma nepokreten in se tolažil s spoznanjem, da je moja težavica le začasna.
III.
Tistega dne, ko se mi je to prvič zgodilo, sem se sicer upiral na vso moč, tako fizično kot miselno. Takrat, ko so me stopnice suvale proti stanovanju, sem se počutil, kot da tečem navzgor po spuščajočih se tekočih stopnicah. Ali pa morda navzdol po dvigajočih se stopnicah, dokler se nisem znašel pred vhodnimi vrati svojega stanovanja. Karkoli se je takrat že dogajalo z mano, je prenehalo takoj, ko so me stopnice odrinile pred vrata mojega stanovanja.
Še predno sem lahko začel upati, da sem končno svoboden, je iz mojega žepa skočil ključ, se vtaknil v ključavnico in za seboj potegnil še mojo roko. Vrata so se odprla in prag me je sunil v sobo.
Ko so me vrata povlekla v stanovanje, me je pozdravila Liza. Začutil sem, kako se mi zrak prisesava na usta, ki so se odprla in nato me je močan pritisk stisnil v trebuhu. Zrak je šinil mimo mojih glasilk in takrat sem zaslišal zvok, ki sem ga prepoznal kot glas. Vendar jaz nisem in nisem mogel spregovoriti niti ene same besede.
Pod mano so se premaknila tla, kot da bi mi jih nekdo od zadaj potegnil izpod nog, moje roke so zakrilile po zraku in objele Lizo okoli pasu.Takrat, tik predno sta se najini ustnici dotaknili, sem videl v njenih očeh, da se tudi njej dogaja isto kot meni.
IV.
Tretji Newtonov zakon dinamike pravi, da vsaki akciji sledi enaka reakcija. Einsteinova teorija relativnosti pa govori, da v vesolju ne obstajajo nikakršna prednostna pravila o morebitnih opazovalcih. Zunanji opazovalec torej nikakor ne more vedeti, če računalniške tipke udarjajo po mojih prstih ali pa jaz sam udarjam po tipkah. To vem samo jaz.
V.
Vsako jutro se postelja izmakne izpod mene. Moja obleka zgrabi mojo roko in me obleče. Različni pritiski pred in v mojih ustih prisilijo hrano, da vstopa vame, besede pa ven.
Tla v stanovanju in zunaj drsijo pod menoj, in ko me neznana sila zvleče v avto in posadi na sedež, začnejo sklopke pritiskati na moje podplate, volan pa začne vleči moje roke.
VI.
Preteklo je več tednov, dokler nisem spoznal, da se tudi z drugimi ljudmi dogaja enako. Čeprav sprva nisem bil popolnoma prepričan. To lahko razberem iz njihovih oči, včasih pa tudi iz kotičkov ust. Gre za obup. To je treba iskati v očeh. Drugače pa je na prvi pogled videti, kot da vsakdo počne tisto, kar hoče. In ne, da se vse dogaja popolnoma brez njihove volje.
Kaj pa če so še vedno ljudje, ki imajo lastno voljo? Ti prav gotovo ne bi vedeli, kaj se je zgodilo z ostankom človeštva in tako tudi ne bi znali poiskati znamenj sprememb.
In kaj če sem sem jaz eden zadnjih, ki se mu je to zgodilo? Kako dolgo vse to že traja, ne da bi sploh opazil? Dneve? Mesece? Vse življenje?
VII.
Najhujše pa je bilo takrat, ko sta se Lizino in moje telo ljubila. Ne midva. To je bilo hujše od posilstva. Upam, da mi je Liza oprostila.. Tudi sam sebi skušam oprostiti.
VIII.
Delo v observatoriju se nemoteno nadaljuje. Zvezde se premikajo, teleskop zbira in beleži njihova gibanja, računalniki pa obdelujejo zbrane podatke. Osebje še vedno posreduje med astronomskimi podatki in računalniško obdelavo, razlika pa je zdaj samo ta, da so tudi njihova dejanja tako avtomatska, kot so moja.
Zakoni fizike, za katere smo verjeli, da so splošno veljavni in nespremenljivi, določajo gibanje zvezd popolnoma natančno. Le zakaj potem tudi naše gibanje ni tako določeno?
V zadnjih petih mesecih je naša raziskovalna skupina objavila dva strokovna članka v astrofizičnem žurnalu, pripravljamo pa že tretjega.
IX.
Pred dva tisoč petsto leti je Zenon iz Eleje trdil, da gibanje ni mogoče. Zato, ker je vsako razdaljo mogoče razdeliti na neskončno število manjših enot, človek pa v omejenm času ne more storiti neomejenega števila korakov. V zdajšnih okoliščinah je njegova trditev še kako privlačna, tako da je ne morem ravno proglasiti za neumnost, čeprav vem, da je prav to Neumnost brez primere. In če je vse gibanje res samo iluzija, potem verjetno sploh ni več važno, kdo ga povzroča. Mar ne? Čeprav se trudim na vso moč, da bi se v to prepričal, pa mi zaenkrat še ne uspeva.
X.
Eden od stranskih učinkov stanja, v katerem se nahajam, je vse večja otopelost. Enkrat, ko se začne, temu kar noče biti konca. Stanje se obnavlja kar samo od sebe. In vse bolj se stopnjuje vpogled na malenkostnost in nebrzdano krutost, ki preveva človeške odnose. Tako, da se mi začenja gabiti tudi moja vpletenost v ta svet, kar zopet povzroča, da se še bolj ograjujem od vsega in s tem še bolj duševno otopevam.
Ljudi bi bilo treba kaznovati zaradi načina, kako živijo in nekako si ne morem predstavljati primernejše kazni kot to, da iz daljave opazujejo svoja lastna življenja.
.
XI.
Kljub vsemu, pa je naš svet presunljivo lep in ga kar ne morem nehati občudovati. In če smo včasih živeli vsak po svoje, nas je univerzum sedaj popolnoma uravnotežil. Vse naenkrat. Tako, da smo resnično povezani eden z drugim. Resnično in nepovratno. In to ne samo ljudje. Vsa živa bitja na tem planetu živijo v popolnem sožitju. Mar je izguba svobodne volje res prevelika cena za poetiko takšnega življenjskega baleta?
To je izjemno občutljivo ravnovesje, ki ga bo treba večno vzdrževati. Morda pa se je Bog končno le odločil, da bo poskrbel za naš svet.
XII.
Spanje je hudo nerodna zadeva. Ponoči sem večkrat poskusil ostati buden. Z zaprtimi očmi. To je dokaj težko, ker se ne morem premikati. Povedati pa moram, da sem bil kar uspešen.
Prav tako sem poskušal spati tekom dneva. Z odprtimi očmi. In vztrajal sem kljub temu, da sem se včasih zbudil kar med vožnjo ali pa med kosilom.
Tako imam med osebnimi kirkadijskimi ritmi vsaj malo nadzora nad svojim spalnim ciklusom. Majhna zmaga je to, vendar ne popolnoma nepomembna.
.
XIII.
Še vedno se rojevajo otroci. Tako kot vedno. Ne morem si predstavljati, kako bi bilo odraščati brez svobodne volje, po drugi strain pa je boljše, da mladina sploh ne ve, kaj je izgubila.
Sprašujem se, kaj se bo zgodilo, ko bomo tisti, ki se še spominjamo, kako je bilo včasih, pomrli. Ali bo človeštvo brez svobodne volje kaj manj človeško?
XIV.
Mogoče je to na nek način konec sveta. Ne da bi se končal s svetovnim potopom ali atomskim uničenjem. S svetovno katastrofo velikih razsežnosti. Sploh ne z nečem, kar bi bilo mogoče razumeti kot konec. Svet se bo pač nadaljeval, kot da se ni nič zgodilo. Sicer pa je ta sprememba morda samo začasna. Morda se bo človeška sposobnost svobodne volje nenadoma povrnila, tako kot je bila odvzeta. Do takrat pa ostaja samo čakanje.
In čakam..
Prevedel: Žiga Leskovšek
Sedim za računalnikom in sem čisto pri miru, kot kak kamnit kip. Medtem, ko tipkovnica drsi pod mojimi rokami, tipke poskakujejo in se dotikajo mojih iztegnjenih prstov, se na zaslonu pojavljajo zapisi. Zaslon se premika sem ter tja tako, da ga moje nepremične oči lahko pregledujejo.
Lahko je, da besede na zaslonu odražajo moje misli, ker pa se ne zavedam nikakršne medsebojne povezave, je prav mogoče, da moje misli odražajo in predvidevajo napisane besede. Če je to paradoks, potem zagotovo ni kaj prida pomemben, saj se je zgodilo še marsikaj bolj čudnega.
1.
Prvič sem doživel tak nenavaden občutek, ko sem se nekega večera, pred kakimi petimi meseci, vračal iz observatorija. V nekem trenutku sem še premikal svoje noge in se z vsakim korakom odrival od pločnika, le hip zatem pa sem popolnoma odrevenel in pločnik se je začel premikati pod mojimi čevlji in jih tako močno odrivati, da so moje noge poskakovale v zrak. Bil sem kot nekakšna uročena, samodejna naprava.
Medtem, ko so se tla gibala pod mano in me premetavala sem ter tja, sem si na vse kriplje prizadeval, da bi se iztrgal paralizi, ki me je ohromela in skušal poiskati nekakšen smisel, s katerim bi lahko pojasnil to dogajanje.
II.
Pred tem, se mi je že večkrat zgodilo, da se tik zatem, ko sem se prebudil iz sanj, krajši čas nisem mogel premakniti ali spregovoriti. Izvedel sem, da to ni prav nič hudega, saj mišice, ki med spanjem mirujejo, včasih ostanejo take tudi krajši čas potem, ko se človek prebudi. To kar se mi dogaja zdaj, zelo spominja na takšno paralizo, saj sem se v minulih mesecih večkrat zbudil popolnoma nepokreten in se tolažil s spoznanjem, da je moja težavica le začasna.
III.
Tistega dne, ko se mi je to prvič zgodilo, sem se sicer upiral na vso moč, tako fizično kot miselno. Takrat, ko so me stopnice suvale proti stanovanju, sem se počutil, kot da tečem navzgor po spuščajočih se tekočih stopnicah. Ali pa morda navzdol po dvigajočih se stopnicah, dokler se nisem znašel pred vhodnimi vrati svojega stanovanja. Karkoli se je takrat že dogajalo z mano, je prenehalo takoj, ko so me stopnice odrinile pred vrata mojega stanovanja.
Še predno sem lahko začel upati, da sem končno svoboden, je iz mojega žepa skočil ključ, se vtaknil v ključavnico in za seboj potegnil še mojo roko. Vrata so se odprla in prag me je sunil v sobo.
Ko so me vrata povlekla v stanovanje, me je pozdravila Liza. Začutil sem, kako se mi zrak prisesava na usta, ki so se odprla in nato me je močan pritisk stisnil v trebuhu. Zrak je šinil mimo mojih glasilk in takrat sem zaslišal zvok, ki sem ga prepoznal kot glas. Vendar jaz nisem in nisem mogel spregovoriti niti ene same besede.
Pod mano so se premaknila tla, kot da bi mi jih nekdo od zadaj potegnil izpod nog, moje roke so zakrilile po zraku in objele Lizo okoli pasu.Takrat, tik predno sta se najini ustnici dotaknili, sem videl v njenih očeh, da se tudi njej dogaja isto kot meni.
IV.
Tretji Newtonov zakon dinamike pravi, da vsaki akciji sledi enaka reakcija. Einsteinova teorija relativnosti pa govori, da v vesolju ne obstajajo nikakršna prednostna pravila o morebitnih opazovalcih. Zunanji opazovalec torej nikakor ne more vedeti, če računalniške tipke udarjajo po mojih prstih ali pa jaz sam udarjam po tipkah. To vem samo jaz.
V.
Vsako jutro se postelja izmakne izpod mene. Moja obleka zgrabi mojo roko in me obleče. Različni pritiski pred in v mojih ustih prisilijo hrano, da vstopa vame, besede pa ven.
Tla v stanovanju in zunaj drsijo pod menoj, in ko me neznana sila zvleče v avto in posadi na sedež, začnejo sklopke pritiskati na moje podplate, volan pa začne vleči moje roke.
VI.
Preteklo je več tednov, dokler nisem spoznal, da se tudi z drugimi ljudmi dogaja enako. Čeprav sprva nisem bil popolnoma prepričan. To lahko razberem iz njihovih oči, včasih pa tudi iz kotičkov ust. Gre za obup. To je treba iskati v očeh. Drugače pa je na prvi pogled videti, kot da vsakdo počne tisto, kar hoče. In ne, da se vse dogaja popolnoma brez njihove volje.
Kaj pa če so še vedno ljudje, ki imajo lastno voljo? Ti prav gotovo ne bi vedeli, kaj se je zgodilo z ostankom človeštva in tako tudi ne bi znali poiskati znamenj sprememb.
In kaj če sem sem jaz eden zadnjih, ki se mu je to zgodilo? Kako dolgo vse to že traja, ne da bi sploh opazil? Dneve? Mesece? Vse življenje?
VII.
Najhujše pa je bilo takrat, ko sta se Lizino in moje telo ljubila. Ne midva. To je bilo hujše od posilstva. Upam, da mi je Liza oprostila.. Tudi sam sebi skušam oprostiti.
VIII.
Delo v observatoriju se nemoteno nadaljuje. Zvezde se premikajo, teleskop zbira in beleži njihova gibanja, računalniki pa obdelujejo zbrane podatke. Osebje še vedno posreduje med astronomskimi podatki in računalniško obdelavo, razlika pa je zdaj samo ta, da so tudi njihova dejanja tako avtomatska, kot so moja.
Zakoni fizike, za katere smo verjeli, da so splošno veljavni in nespremenljivi, določajo gibanje zvezd popolnoma natančno. Le zakaj potem tudi naše gibanje ni tako določeno?
V zadnjih petih mesecih je naša raziskovalna skupina objavila dva strokovna članka v astrofizičnem žurnalu, pripravljamo pa že tretjega.
IX.
Pred dva tisoč petsto leti je Zenon iz Eleje trdil, da gibanje ni mogoče. Zato, ker je vsako razdaljo mogoče razdeliti na neskončno število manjših enot, človek pa v omejenm času ne more storiti neomejenega števila korakov. V zdajšnih okoliščinah je njegova trditev še kako privlačna, tako da je ne morem ravno proglasiti za neumnost, čeprav vem, da je prav to Neumnost brez primere. In če je vse gibanje res samo iluzija, potem verjetno sploh ni več važno, kdo ga povzroča. Mar ne? Čeprav se trudim na vso moč, da bi se v to prepričal, pa mi zaenkrat še ne uspeva.
X.
Eden od stranskih učinkov stanja, v katerem se nahajam, je vse večja otopelost. Enkrat, ko se začne, temu kar noče biti konca. Stanje se obnavlja kar samo od sebe. In vse bolj se stopnjuje vpogled na malenkostnost in nebrzdano krutost, ki preveva človeške odnose. Tako, da se mi začenja gabiti tudi moja vpletenost v ta svet, kar zopet povzroča, da se še bolj ograjujem od vsega in s tem še bolj duševno otopevam.
Ljudi bi bilo treba kaznovati zaradi načina, kako živijo in nekako si ne morem predstavljati primernejše kazni kot to, da iz daljave opazujejo svoja lastna življenja.
.
XI.
Kljub vsemu, pa je naš svet presunljivo lep in ga kar ne morem nehati občudovati. In če smo včasih živeli vsak po svoje, nas je univerzum sedaj popolnoma uravnotežil. Vse naenkrat. Tako, da smo resnično povezani eden z drugim. Resnično in nepovratno. In to ne samo ljudje. Vsa živa bitja na tem planetu živijo v popolnem sožitju. Mar je izguba svobodne volje res prevelika cena za poetiko takšnega življenjskega baleta?
To je izjemno občutljivo ravnovesje, ki ga bo treba večno vzdrževati. Morda pa se je Bog končno le odločil, da bo poskrbel za naš svet.
XII.
Spanje je hudo nerodna zadeva. Ponoči sem večkrat poskusil ostati buden. Z zaprtimi očmi. To je dokaj težko, ker se ne morem premikati. Povedati pa moram, da sem bil kar uspešen.
Prav tako sem poskušal spati tekom dneva. Z odprtimi očmi. In vztrajal sem kljub temu, da sem se včasih zbudil kar med vožnjo ali pa med kosilom.
Tako imam med osebnimi kirkadijskimi ritmi vsaj malo nadzora nad svojim spalnim ciklusom. Majhna zmaga je to, vendar ne popolnoma nepomembna.
.
XIII.
Še vedno se rojevajo otroci. Tako kot vedno. Ne morem si predstavljati, kako bi bilo odraščati brez svobodne volje, po drugi strain pa je boljše, da mladina sploh ne ve, kaj je izgubila.
Sprašujem se, kaj se bo zgodilo, ko bomo tisti, ki se še spominjamo, kako je bilo včasih, pomrli. Ali bo človeštvo brez svobodne volje kaj manj človeško?
XIV.
Mogoče je to na nek način konec sveta. Ne da bi se končal s svetovnim potopom ali atomskim uničenjem. S svetovno katastrofo velikih razsežnosti. Sploh ne z nečem, kar bi bilo mogoče razumeti kot konec. Svet se bo pač nadaljeval, kot da se ni nič zgodilo. Sicer pa je ta sprememba morda samo začasna. Morda se bo človeška sposobnost svobodne volje nenadoma povrnila, tako kot je bila odvzeta. Do takrat pa ostaja samo čakanje.
In čakam..
Prevedel: Žiga Leskovšek
Last edited by sigismundus on 28.08.2012 18:38:48, edited 1 time in total.
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
prebral knjigo FATIMINA DLAN
zgodba gre o življenski poti fanta okoli leta 1550-1610 v španiji,moriska,muslimana ,ki so jih na silo pokristjanili,razpet mad ljubeznijo med muslimanko in kristjanko, ki jo je rešil pred smrtjo.
zgodba se zapleta in odpleta, ko že misliš, da je v redu, nov zaplet......
zelo prijetno branje,ne moreš nehat...
900 strani...
zgodba gre o življenski poti fanta okoli leta 1550-1610 v španiji,moriska,muslimana ,ki so jih na silo pokristjanili,razpet mad ljubeznijo med muslimanko in kristjanko, ki jo je rešil pred smrtjo.
zgodba se zapleta in odpleta, ko že misliš, da je v redu, nov zaplet......
zelo prijetno branje,ne moreš nehat...
900 strani...
horex je zakon, pa reno tud...
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Mary E. Lowd : Pravljičar
Ko je Cobalt Starstrong vstopil v kafič za tuje življenjske oblike, je pravljičar, ob kotni mizici, pripovedoval zgodbice. Cobalt se je zazrl v zamaknjeno občinstvo, ki so ga v glavnem sestavljali heffenski ubežniki in za hip pomislil, da bi se jim pridružil. Pravljičar je bil čudovit pripovednik, vendar ga je Cobalt že večkrat poslušal. Zato je stopil k pultu in sedel na barski stolček.
"Dajte mi nekaj, kar nisem še nikoli pil," je naročil.
Natakar je prikimal.
"Samo pazi, da bom pijačo lahko tudi spil. Da bo dobra tudi za takšne kot sem jaz. Za ljudi..."
Natakar je s slonastim rilcem švrknil po zraku, kot da je hotel s tem zbrisati že samo misel, da bi lahko zastrupil redno stranko. Posebno tako, ki je dajala tako dobre napitnine kot Cobalt.
Pijača je bila nared, kot bi mignil.
Cobalt je ravno srebal rumenorjavkasto goščo in se kremžil ob močnem napitku, ko je skozi vrata kafiča stopila ženska. Bila je visoke postave in je ni videl še nikoli prej. Prešinilo ga je, da je bila celo nekoliko previsoka, nekaj v njeni drži pa ga je spominjalo na ptico. Ženska je nekaj trenutkov opazovala pravljičarja in poslušalce, nato pa se je ozrla naokrog in stopila k baru. Cobaltu se je dozdevalo, da se je napotila prav k njemu. Cobalt se je zavedal, da je privlačen moški in se mu to sploh ni zdelo čudno. Ravno je začel razmišljati, kako naj bi jo nagovoril, ko je ženska iztegnila roko in se predstavila. "Maradia sem. Inženirka. Wespirtech."
Wespirtechovi inženirji so bili med najbolj genijalnimi v vsem znanem vesolju. Odkrili in prevedli so jezik zvezdnih konstelacij in tako dokončno potrdili inteligentnost zvezd. Res pa je, da so bili v precej okorni v medsebojnih, človeških odnosih.
"Kar prisedite," jo je povabil. Nato pa je, da bi poudaril svojo pomembnost, začel na dolgo in široko besedičiti, kako je prelisičil kozmičnega prižmolednika o lastništvu in pravilih igre v bližnji magno bilijardnici. Seveda v vsem tem skorajda ni bilo niti zrna resnice.
"Torej kar pogosto prihajaš sem," je pripomnila Maradia, ko je končal. Medtem je naročila sodavico in jo počasi srkala. Kot da se je trudila, da bi nekaj počela in se tako izognila stiku z očmi in igračkanju s prsti.
"Seveda. Zaradi trgovanja se dokaj pogosto znajdem na tej vesoljski postaji. Imam kar veliko uvozno/izvozno podjetje.
"Mislila sem na tale kafič. Da pogosto zahajaš sem," je pripomnila Maradia.
"Ja, ja. Jasno. Nekakšen dom daleč od doma." Cobalt je za trenutek pomislil. "V mojem primeru je to pravzaprav moj dom takrat, ko pač nisem na ladji," je dodal. Nato je začel besedičiti, kakšen tovor prevaža na raketnem priklopniku, vendar Maradie to ni niti najmanj zanimalo. Nenehno je pogledovala v kot. Proti pravljičarju.
Cobalt je postajal vse bolj nejevoljen, saj je bilo očitno, da njegov šarm ni deloval na to nenavadno žensko. Obenem pa se mu ni niti sanjalo, zakaj mu je tako izzivalno pristopila. Cobalt se je odločil, da se je bo znebil. "Veš, tistile tip v kotu je pravljičar. Tudi on je vedno v kafiču. In kakšne zgodbice napleta! Kot kak abeliodski pajek, ki spleta tafetne mreže. Res bi mu morala prisluhniti."
Maradia je strmela v pravljičarja.
"Mislim, da tega res ne bi smela zamuditi, " je še dodal Cobalt, ki je komaj čakal, da se je znebi. Tako da bi lahko spet posedal ob baru in se ga v miru nacejal. Ne da bi se mu bilo treba ukvarjati z žensko, ki ga sploh ni zanimala.
"Ali ga posluša veliko ljudi?" je zanimalo Maradio.
"Seveda. Kadarkoli ga vidim, se kar trejo okoli njega," je odvrnil Cobalt, ki se je zasukal na barskem stolčku in se še on zagledal v pravljičarja. "Prav posebno je priljubljen med begunci s Heffena."
Skupina pasjeglavih tujcev s puhastimi kožuščki se je še vedno gnetla okoli pravljičarja, ki je bil prav posebno markanten. Imel je popolnoma gladko, modrikasto kožo. Škrlatno modrikasto. Imel je štiri dolge, mršave roke, velike, srebrnkaste, mrežaste oči. Pravzaprav je bil še najbolj podoben križancu med bogomoljko in starodavnim zemeljskim kipcem Bude.
"Mislim, da jim je všeč. Saj je tudi on begunec. Pripoveduje zgodbe o svetu, s katerega prihaja. Čeprav ga ni nikoli poznal," je nekoliko pompozno pripomnil Cobalt.
Maradia se je vprašujoče zazrla vanj.
"Pravljičar ni človeško bitje ampak android, ki ga je ustvarila rasa, da bi v vesolje ponesel spomine na njihov svet in kulturo. Ko se je njihovo sonce spremenilo v supernovo, niso bili še dovolj tehnično razviti, da bi se lahko rešili. Pač pa so v ozunje poslali androidskega pravljičarja, ki jim je bil podoben, tako da so z njim ohranili spomin na svojo podobo in spomine na umetnost, zgodovino in kulturo svoje civilizacije. Raziskovalci vesoljskih širjav so našli njegovo rešilno kapsulo in ga takrat tudi aktivirali."
Cobaltu je postalo nerodno, saj je pripovedoval tujo zgodbo. Sicer pa bi morala Maradia kar sama prisluhniti pravljičarju, kot je rekel že prej.
Bil je prepričan, da se jo bo s tem končno znebil, vendar se je Maradia radovedno zazrla vanj. "Kaže, da ste pogosto poslušali pravljičarja, kajne?" je spregovorila.
"Vsi, ki smo se tukaj dlje zadržali, smo ga poslušali."
Maradia se je zazrla v svoj kozarec s sodavico in z drhtečim glasom vprašala: "Pa bi mi vi lahko povedali kakšno njegovo pravljico?"
Cobaltu ni bilo jasno, zakaj je bila ta ženska, ki se je z njim povsem odprto pogovarjala, tako zadržana glede pravljičarja. Razen seveda, če se za vsem tem ni skrivalo kaj več, je sklepal sam pri sebi.
"Seveda," je odvrnil.
In tako je Cobalt začel pripovedovati pravljico o starodavnem kralju, ki je dal vse svoje štiri roke živalskemu bogu, da bi v zameno dobil štiri darila za svoje kraljestvo. Zato, da bi bile hiše v njegovem kraljestvu trdnejše, zgrajene kar iz kosti planeta, da bi njegovo ljudstvo dobilo vodovode in veličastne kipe in še vrsto drugih umetnin. Končno pa si je zaželel, da bi mu bog živali podaril še lastne otroke, udomačene in civilizirane živali, ki bi služile ljudem.
Pravljica pač, zasnovana na legendah pravljičarjevega sveta, ki je pripovedovala o nastanku prvega velikega mesta in o tem, kako so ljudje udomačili živali. Najbolj zanimivo pa je bilo, da je Maradia to zgodbico očitno že poznala. Nasmihala se je vedno na pravih mestih. Včasih celo malo prehitro.
"Zdaj mi boš pa ti povedala zgodbico, kajne? O tem, kako ti je pravljičar strl srce?" je nadaljeval Cobalt.
"Kaj?" Maradia je bila popolnoma presenečena.
"Saj vendar vidim, kako se obnašaš. Bom pa ja prepoznal razočarano ljubimko."
Maradia je bruhnila v smeh. "Očitno ti ne gre najbolje od rok. Čeprav imaš v nečem prav. Pravljičar mi je res strl srce," je odvrnila Maradia, ki se je zastrmela v mehurčke v sodavici.
Cobalt je porinil svoj kozarec s pijačo, rumenkasto rjav napitek, proti Maradii. Ne da bi dvignila pogled je srknila požirek. In nato še nekaj daljših požirkov.
"Saj sem ti povedala, da sem inženirka. Nisem pa povedala, da sem se specializirala v robotiki," je pojasnila Maradia, ki je strmela v pravljičarja, ki je v kotu gestikuliral s svojimi dolgimi rokami. Heffenski begunci so bili popolnoma očarani. Tako kot Maradia.
"Po naročilu sem izdelala kar nekaj polinteligentnih robotov. Večina teh strojev ne bi naredila inteligenčnega testa, pa če bi jim dal plonk ceglc. Ljudje pač ne marajo, da bi njihovi gospodinjski aparati zahtevali državljanske pravice in jih tožili zaradi suženjstva. Zato pač izdelujem robote po naročilu."
Maradia je s pogledom ošinila Cobalta. "Po drugi strani pa sem začela izdelovati razumne modele. Za sebe. Peti model, R5, je bil pravi eksperiment. Takrat sem se vprašala, če bi lahko izdelala robota, ki bi pripovedoval pravljice."
Čeprav je Cobalt predvideval, da je storila prav to, ga je stisnilo v želodcu. "Saj pravljičar vendar ni.." je začel, vendar ni mogel končati misli. Poslušal ga je ure in ure. Tako kot vsi.
"Uspelo mi je brilijantno," je z neprikritim ponosom povedala Maradia. "Kar naprej in naprej sem ga poslušala, ko si je izmišljeval zgodbe," je dejala in se hrepeneče zazrla proti pravljičarju. "Njegove zgodbe so se vse bolj in bolj prepletale, ustvaril je nove svetove, v katere je vtkal svoj prečudovit, domišljijski svet zgodovine in kulture.
Cobalt po eni strani kar ni mogel verjeti, po drugi strani pa je vedel, da je tako. Bil je tak tepec. Tako kot vsi ostali. "Torej nam je pravljičar ves čas lagal," je spravil iz sebe.
"Kaj še! Saj je vendar zgodbar! Zgodbe ne lažejo."
"Za mene so to navadne laži."
"Saj ne veš, kaj vse se je še zgodilo potem. Ne sodi prehitro."
"Ti poznaš celotno zgodbo, pa z njim nočeš več niti govoriti.
Maradia ga je prebodla s tako hladnim pogledom, da mu je dala vedeti, da ga ima že skoraj dovolj. Zato je nehal trmariti in je rekel: " Pa mi povej za kaj gre."
Maradia se je omehčala in vzdihnila. "Sčasoma je ustvaril toliko novih svetov, da si je izbrisal večino kratkoročnega spomina. Verjetno si opazil, da je pozabljiv, kajne?
Cobalt je prikimal. Enkrat je bil poleg, ko je skušal isti večer kar trikrat povedati isto pravljico. Vendar pa je bil pravljičar ustrežljiv do poslušalcev in je vedno storil, kar so želeli.
"Sčasoma pa je začel brisati še svoj dolgoročni spomin. Da je imel več prostor za pravljice," je nadaljevala Maradia.
"In takoje izbrisal tudi tebe," jo je dopolnil Cobalt.
"Kar naprej sem nadgrajevala njegov spomin," je opravičujoče pojasnjevala Maradia. "Vendar pa je vsak delček novega spomina takoj zapolnil z zgodbicami. Novimi zgodbicami. Nikoli mu ni bilo dovolj. In tako je sčasoma vse manj vedel o sebi. In meni..."
"Morda ga ne bi smela programirati tako, da je imel rad zgodbe bolj kot vse drugo," je tiho povedala Maradia, ki je skušala narediti še en požirek in se šele takrat zavedla, da je zmanjkalo pijače.
"Zakaj ga nisi reprogramirala?" je zanimalo Cobalta.
Maradia, ki je s prstom krožila po vrhu kozarca, se je zmedeno zazrla vanj. To je bil pogled ženske, ki je že zdavnaj izgubila bitko. "Takrat je pravljičar opravil že vse sentenčne teste. Teste za razumskost in inteligenco. Brez njegove privolitve nisem mogla storiti prav ničesar," je pripomnila.
"Eh, da. Saj si povedala," je odvrnil Cobalt in si zapomnil, da mora pogledati, kaj sploh so sentenčni testi.
"Nekega jutra ga ni bilo več," je vsa pretresena povedala. "Postal je pravljičar. Spomnim se, da mi je povedal, da so ga ustvarili zato, da bi ohranil spomin na svet, ki je umiral. Takoj nato pa je začel pripovedovati zgodbo o mrzlih, zimskih večerih, ki... Tega nisem prenesla. Nisem mogla poslušati njegovih izmišljotin. Ne potem, ko je izbrisal vse, kar sva doživela skupaj. Kako sem ga ustvarila. Izginili so prav vsi spomini. Še mene je pozabil, kot da me nikoli ni bilo.
Maradia se je namrščila. Vse je kazalo, kot da si zopet nadeva oklep, ki jo je ščitil pred bolečino preteklosti. "Veš, zares je prepričan, da je pravljičar. In da pripoveduje resnico. Tako kot si jo predstavlja samo on."
Cobalt in Maradia sta nekaj časa tiho sedela.
"Več let je že, ko sem ga pripeljala na tole postajo. Skrbel naj bi za begunce. Mislila sem, da mu bo to še najbolj ustrezalo," je končno spregovorila.
"Točno tako, se je strinjal Cobalt. Kadarkoli je videl pravljičarja, se mu je zdelo, da sanja z odprtimi očmi. O svojem svetu. Sicer pa mu je bila večina tujcev v begunskem zavetišču na postaji na las podobna. In če pravljičar sprva ni bil begunec, je sčasoma to tudi postal.
Maradia je hladno premerila sogovornika. "Sem nisem prišla pripovedovat njegove zgodbe. Prišla sem preverit, kako je znjim. Če je z njim vse v redu," je povedala.
"Te zanima, kaj sem storil, ko mi je neko dekle zlomilo srce?" je vprašal Cobalt in se udobno namestil na stolu.
Maradia je bila nemirna in prav gotovo ji ni bilo do tega, da bi ji nekdo v baru solil pamet. Česar se je Cobalt še kako zavedal. Zanimalo jo je samo to, če je z njenim potepuškim, mehanskim sinom vse v redu.
"Takrat sem obiskal pravljičarja, ki mi je povedal zgodbo o gospe Juhliki in njenih treh možeh," je povedal Cobalt.
Maradii so kar zasijale oči."Povedal je, da ji je boljše brez njih, kajne?"
"Točno tako. In ko sem sesul svoj priklopnik... Uganeš?"
"Povedal ti je zgodbo o Lortivu in njegovi kotaleči hiši." Maradia se je nasmehnila, saj je uživala v igri.
"Točno tako."
"Saj vem, da kotaleča hiša ni ravno vredna truda, vendar sem si jo kljub temu vedno želela. Tako mi je všeč, kako pripoveduje zgodbe." Maradia je kar sijala od sreče in pri zadnjem stavku se je celo nasmehnila.
Cobalt se je zazrl v inženirko robotike in nato s pogledom ošinil še modrikastega androida, z mrežastimi očmi, kot kak insekt, ki je sedel za mizico v vogalu.
"Prepričan sem, da bi tudi tebi povedal pravo zgodbo," je začel.
Cobalt je skušal biti skrajno uvideven, vendar je Maradia ognjevito zmajala z glavo. "Ne bi prenesla, ker me ne pozna več. Že vse to je skoraj preveč."
Cobalt je prikimal in zamišljeno nagrbančil čelo. Spomnil se je, da je Maradia omenila zgodbo o mrzlih, zimskih večerih. "Ali poznaš zgodbo o Mami Draku?" je vprašal.
Maradia se je zmedla. "Ne da bi vedela...Ne," je končno odgovorila.
In tako je Cobalt začel pripovedovati zgodbo o zverskem Drakuju in njegovi mami, ki je za svojega sina spletla zimski plašč iz lastne dlake, saj sploh ni bil poraščen. In ko je zima postajala vse hladnejša, je mama, ki ni mogla prenesti, da bi njen premraženi sin kar naprej jokal, še naprej pletla volnene plašče iz svoje dlake. Plašči so postajali vse daljši in toplejši, mati pa vse manjša in manjša. In ko je bil sin ovit v toliko volnenih plaščev, da ga ni več zeblo, se je zavedel, da je od njegove matere ostalo samo še drobno srce. Sin ga je pogoltnil in dejal: "Mama, pri meni boš na toplem, saj te bo od zdaj naprej grelo moje srce."
Ko je Cobalt končal zgodbo, je Maradia planila v jok. "To je prispodoba, kajne? Kot da bi skušal povedati, da še vedno misli name."
"Da. Mislim, da je namenjena tebi" je odvrnil Cobalt.
Maradia se je skozi solze zagledala v pravljičarja. Preplavljala so jo mešana čustva, vendar se je končno le umirila. Pravljičar je sicer resda pozabil nanjo, vendar pa so spomini o njenem življenju živeli še naprej. V njegovih zgodbah.
"Morda ga bom pa res šla poslušat. Vsaj za nekaj časa," je končno spregovorila.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Ko je Cobalt Starstrong vstopil v kafič za tuje življenjske oblike, je pravljičar, ob kotni mizici, pripovedoval zgodbice. Cobalt se je zazrl v zamaknjeno občinstvo, ki so ga v glavnem sestavljali heffenski ubežniki in za hip pomislil, da bi se jim pridružil. Pravljičar je bil čudovit pripovednik, vendar ga je Cobalt že večkrat poslušal. Zato je stopil k pultu in sedel na barski stolček.
"Dajte mi nekaj, kar nisem še nikoli pil," je naročil.
Natakar je prikimal.
"Samo pazi, da bom pijačo lahko tudi spil. Da bo dobra tudi za takšne kot sem jaz. Za ljudi..."
Natakar je s slonastim rilcem švrknil po zraku, kot da je hotel s tem zbrisati že samo misel, da bi lahko zastrupil redno stranko. Posebno tako, ki je dajala tako dobre napitnine kot Cobalt.
Pijača je bila nared, kot bi mignil.
Cobalt je ravno srebal rumenorjavkasto goščo in se kremžil ob močnem napitku, ko je skozi vrata kafiča stopila ženska. Bila je visoke postave in je ni videl še nikoli prej. Prešinilo ga je, da je bila celo nekoliko previsoka, nekaj v njeni drži pa ga je spominjalo na ptico. Ženska je nekaj trenutkov opazovala pravljičarja in poslušalce, nato pa se je ozrla naokrog in stopila k baru. Cobaltu se je dozdevalo, da se je napotila prav k njemu. Cobalt se je zavedal, da je privlačen moški in se mu to sploh ni zdelo čudno. Ravno je začel razmišljati, kako naj bi jo nagovoril, ko je ženska iztegnila roko in se predstavila. "Maradia sem. Inženirka. Wespirtech."
Wespirtechovi inženirji so bili med najbolj genijalnimi v vsem znanem vesolju. Odkrili in prevedli so jezik zvezdnih konstelacij in tako dokončno potrdili inteligentnost zvezd. Res pa je, da so bili v precej okorni v medsebojnih, človeških odnosih.
"Kar prisedite," jo je povabil. Nato pa je, da bi poudaril svojo pomembnost, začel na dolgo in široko besedičiti, kako je prelisičil kozmičnega prižmolednika o lastništvu in pravilih igre v bližnji magno bilijardnici. Seveda v vsem tem skorajda ni bilo niti zrna resnice.
"Torej kar pogosto prihajaš sem," je pripomnila Maradia, ko je končal. Medtem je naročila sodavico in jo počasi srkala. Kot da se je trudila, da bi nekaj počela in se tako izognila stiku z očmi in igračkanju s prsti.
"Seveda. Zaradi trgovanja se dokaj pogosto znajdem na tej vesoljski postaji. Imam kar veliko uvozno/izvozno podjetje.
"Mislila sem na tale kafič. Da pogosto zahajaš sem," je pripomnila Maradia.
"Ja, ja. Jasno. Nekakšen dom daleč od doma." Cobalt je za trenutek pomislil. "V mojem primeru je to pravzaprav moj dom takrat, ko pač nisem na ladji," je dodal. Nato je začel besedičiti, kakšen tovor prevaža na raketnem priklopniku, vendar Maradie to ni niti najmanj zanimalo. Nenehno je pogledovala v kot. Proti pravljičarju.
Cobalt je postajal vse bolj nejevoljen, saj je bilo očitno, da njegov šarm ni deloval na to nenavadno žensko. Obenem pa se mu ni niti sanjalo, zakaj mu je tako izzivalno pristopila. Cobalt se je odločil, da se je bo znebil. "Veš, tistile tip v kotu je pravljičar. Tudi on je vedno v kafiču. In kakšne zgodbice napleta! Kot kak abeliodski pajek, ki spleta tafetne mreže. Res bi mu morala prisluhniti."
Maradia je strmela v pravljičarja.
"Mislim, da tega res ne bi smela zamuditi, " je še dodal Cobalt, ki je komaj čakal, da se je znebi. Tako da bi lahko spet posedal ob baru in se ga v miru nacejal. Ne da bi se mu bilo treba ukvarjati z žensko, ki ga sploh ni zanimala.
"Ali ga posluša veliko ljudi?" je zanimalo Maradio.
"Seveda. Kadarkoli ga vidim, se kar trejo okoli njega," je odvrnil Cobalt, ki se je zasukal na barskem stolčku in se še on zagledal v pravljičarja. "Prav posebno je priljubljen med begunci s Heffena."
Skupina pasjeglavih tujcev s puhastimi kožuščki se je še vedno gnetla okoli pravljičarja, ki je bil prav posebno markanten. Imel je popolnoma gladko, modrikasto kožo. Škrlatno modrikasto. Imel je štiri dolge, mršave roke, velike, srebrnkaste, mrežaste oči. Pravzaprav je bil še najbolj podoben križancu med bogomoljko in starodavnim zemeljskim kipcem Bude.
"Mislim, da jim je všeč. Saj je tudi on begunec. Pripoveduje zgodbe o svetu, s katerega prihaja. Čeprav ga ni nikoli poznal," je nekoliko pompozno pripomnil Cobalt.
Maradia se je vprašujoče zazrla vanj.
"Pravljičar ni človeško bitje ampak android, ki ga je ustvarila rasa, da bi v vesolje ponesel spomine na njihov svet in kulturo. Ko se je njihovo sonce spremenilo v supernovo, niso bili še dovolj tehnično razviti, da bi se lahko rešili. Pač pa so v ozunje poslali androidskega pravljičarja, ki jim je bil podoben, tako da so z njim ohranili spomin na svojo podobo in spomine na umetnost, zgodovino in kulturo svoje civilizacije. Raziskovalci vesoljskih širjav so našli njegovo rešilno kapsulo in ga takrat tudi aktivirali."
Cobaltu je postalo nerodno, saj je pripovedoval tujo zgodbo. Sicer pa bi morala Maradia kar sama prisluhniti pravljičarju, kot je rekel že prej.
Bil je prepričan, da se jo bo s tem končno znebil, vendar se je Maradia radovedno zazrla vanj. "Kaže, da ste pogosto poslušali pravljičarja, kajne?" je spregovorila.
"Vsi, ki smo se tukaj dlje zadržali, smo ga poslušali."
Maradia se je zazrla v svoj kozarec s sodavico in z drhtečim glasom vprašala: "Pa bi mi vi lahko povedali kakšno njegovo pravljico?"
Cobaltu ni bilo jasno, zakaj je bila ta ženska, ki se je z njim povsem odprto pogovarjala, tako zadržana glede pravljičarja. Razen seveda, če se za vsem tem ni skrivalo kaj več, je sklepal sam pri sebi.
"Seveda," je odvrnil.
In tako je Cobalt začel pripovedovati pravljico o starodavnem kralju, ki je dal vse svoje štiri roke živalskemu bogu, da bi v zameno dobil štiri darila za svoje kraljestvo. Zato, da bi bile hiše v njegovem kraljestvu trdnejše, zgrajene kar iz kosti planeta, da bi njegovo ljudstvo dobilo vodovode in veličastne kipe in še vrsto drugih umetnin. Končno pa si je zaželel, da bi mu bog živali podaril še lastne otroke, udomačene in civilizirane živali, ki bi služile ljudem.
Pravljica pač, zasnovana na legendah pravljičarjevega sveta, ki je pripovedovala o nastanku prvega velikega mesta in o tem, kako so ljudje udomačili živali. Najbolj zanimivo pa je bilo, da je Maradia to zgodbico očitno že poznala. Nasmihala se je vedno na pravih mestih. Včasih celo malo prehitro.
"Zdaj mi boš pa ti povedala zgodbico, kajne? O tem, kako ti je pravljičar strl srce?" je nadaljeval Cobalt.
"Kaj?" Maradia je bila popolnoma presenečena.
"Saj vendar vidim, kako se obnašaš. Bom pa ja prepoznal razočarano ljubimko."
Maradia je bruhnila v smeh. "Očitno ti ne gre najbolje od rok. Čeprav imaš v nečem prav. Pravljičar mi je res strl srce," je odvrnila Maradia, ki se je zastrmela v mehurčke v sodavici.
Cobalt je porinil svoj kozarec s pijačo, rumenkasto rjav napitek, proti Maradii. Ne da bi dvignila pogled je srknila požirek. In nato še nekaj daljših požirkov.
"Saj sem ti povedala, da sem inženirka. Nisem pa povedala, da sem se specializirala v robotiki," je pojasnila Maradia, ki je strmela v pravljičarja, ki je v kotu gestikuliral s svojimi dolgimi rokami. Heffenski begunci so bili popolnoma očarani. Tako kot Maradia.
"Po naročilu sem izdelala kar nekaj polinteligentnih robotov. Večina teh strojev ne bi naredila inteligenčnega testa, pa če bi jim dal plonk ceglc. Ljudje pač ne marajo, da bi njihovi gospodinjski aparati zahtevali državljanske pravice in jih tožili zaradi suženjstva. Zato pač izdelujem robote po naročilu."
Maradia je s pogledom ošinila Cobalta. "Po drugi strani pa sem začela izdelovati razumne modele. Za sebe. Peti model, R5, je bil pravi eksperiment. Takrat sem se vprašala, če bi lahko izdelala robota, ki bi pripovedoval pravljice."
Čeprav je Cobalt predvideval, da je storila prav to, ga je stisnilo v želodcu. "Saj pravljičar vendar ni.." je začel, vendar ni mogel končati misli. Poslušal ga je ure in ure. Tako kot vsi.
"Uspelo mi je brilijantno," je z neprikritim ponosom povedala Maradia. "Kar naprej in naprej sem ga poslušala, ko si je izmišljeval zgodbe," je dejala in se hrepeneče zazrla proti pravljičarju. "Njegove zgodbe so se vse bolj in bolj prepletale, ustvaril je nove svetove, v katere je vtkal svoj prečudovit, domišljijski svet zgodovine in kulture.
Cobalt po eni strani kar ni mogel verjeti, po drugi strani pa je vedel, da je tako. Bil je tak tepec. Tako kot vsi ostali. "Torej nam je pravljičar ves čas lagal," je spravil iz sebe.
"Kaj še! Saj je vendar zgodbar! Zgodbe ne lažejo."
"Za mene so to navadne laži."
"Saj ne veš, kaj vse se je še zgodilo potem. Ne sodi prehitro."
"Ti poznaš celotno zgodbo, pa z njim nočeš več niti govoriti.
Maradia ga je prebodla s tako hladnim pogledom, da mu je dala vedeti, da ga ima že skoraj dovolj. Zato je nehal trmariti in je rekel: " Pa mi povej za kaj gre."
Maradia se je omehčala in vzdihnila. "Sčasoma je ustvaril toliko novih svetov, da si je izbrisal večino kratkoročnega spomina. Verjetno si opazil, da je pozabljiv, kajne?
Cobalt je prikimal. Enkrat je bil poleg, ko je skušal isti večer kar trikrat povedati isto pravljico. Vendar pa je bil pravljičar ustrežljiv do poslušalcev in je vedno storil, kar so želeli.
"Sčasoma pa je začel brisati še svoj dolgoročni spomin. Da je imel več prostor za pravljice," je nadaljevala Maradia.
"In takoje izbrisal tudi tebe," jo je dopolnil Cobalt.
"Kar naprej sem nadgrajevala njegov spomin," je opravičujoče pojasnjevala Maradia. "Vendar pa je vsak delček novega spomina takoj zapolnil z zgodbicami. Novimi zgodbicami. Nikoli mu ni bilo dovolj. In tako je sčasoma vse manj vedel o sebi. In meni..."
"Morda ga ne bi smela programirati tako, da je imel rad zgodbe bolj kot vse drugo," je tiho povedala Maradia, ki je skušala narediti še en požirek in se šele takrat zavedla, da je zmanjkalo pijače.
"Zakaj ga nisi reprogramirala?" je zanimalo Cobalta.
Maradia, ki je s prstom krožila po vrhu kozarca, se je zmedeno zazrla vanj. To je bil pogled ženske, ki je že zdavnaj izgubila bitko. "Takrat je pravljičar opravil že vse sentenčne teste. Teste za razumskost in inteligenco. Brez njegove privolitve nisem mogla storiti prav ničesar," je pripomnila.
"Eh, da. Saj si povedala," je odvrnil Cobalt in si zapomnil, da mora pogledati, kaj sploh so sentenčni testi.
"Nekega jutra ga ni bilo več," je vsa pretresena povedala. "Postal je pravljičar. Spomnim se, da mi je povedal, da so ga ustvarili zato, da bi ohranil spomin na svet, ki je umiral. Takoj nato pa je začel pripovedovati zgodbo o mrzlih, zimskih večerih, ki... Tega nisem prenesla. Nisem mogla poslušati njegovih izmišljotin. Ne potem, ko je izbrisal vse, kar sva doživela skupaj. Kako sem ga ustvarila. Izginili so prav vsi spomini. Še mene je pozabil, kot da me nikoli ni bilo.
Maradia se je namrščila. Vse je kazalo, kot da si zopet nadeva oklep, ki jo je ščitil pred bolečino preteklosti. "Veš, zares je prepričan, da je pravljičar. In da pripoveduje resnico. Tako kot si jo predstavlja samo on."
Cobalt in Maradia sta nekaj časa tiho sedela.
"Več let je že, ko sem ga pripeljala na tole postajo. Skrbel naj bi za begunce. Mislila sem, da mu bo to še najbolj ustrezalo," je končno spregovorila.
"Točno tako, se je strinjal Cobalt. Kadarkoli je videl pravljičarja, se mu je zdelo, da sanja z odprtimi očmi. O svojem svetu. Sicer pa mu je bila večina tujcev v begunskem zavetišču na postaji na las podobna. In če pravljičar sprva ni bil begunec, je sčasoma to tudi postal.
Maradia je hladno premerila sogovornika. "Sem nisem prišla pripovedovat njegove zgodbe. Prišla sem preverit, kako je znjim. Če je z njim vse v redu," je povedala.
"Te zanima, kaj sem storil, ko mi je neko dekle zlomilo srce?" je vprašal Cobalt in se udobno namestil na stolu.
Maradia je bila nemirna in prav gotovo ji ni bilo do tega, da bi ji nekdo v baru solil pamet. Česar se je Cobalt še kako zavedal. Zanimalo jo je samo to, če je z njenim potepuškim, mehanskim sinom vse v redu.
"Takrat sem obiskal pravljičarja, ki mi je povedal zgodbo o gospe Juhliki in njenih treh možeh," je povedal Cobalt.
Maradii so kar zasijale oči."Povedal je, da ji je boljše brez njih, kajne?"
"Točno tako. In ko sem sesul svoj priklopnik... Uganeš?"
"Povedal ti je zgodbo o Lortivu in njegovi kotaleči hiši." Maradia se je nasmehnila, saj je uživala v igri.
"Točno tako."
"Saj vem, da kotaleča hiša ni ravno vredna truda, vendar sem si jo kljub temu vedno želela. Tako mi je všeč, kako pripoveduje zgodbe." Maradia je kar sijala od sreče in pri zadnjem stavku se je celo nasmehnila.
Cobalt se je zazrl v inženirko robotike in nato s pogledom ošinil še modrikastega androida, z mrežastimi očmi, kot kak insekt, ki je sedel za mizico v vogalu.
"Prepričan sem, da bi tudi tebi povedal pravo zgodbo," je začel.
Cobalt je skušal biti skrajno uvideven, vendar je Maradia ognjevito zmajala z glavo. "Ne bi prenesla, ker me ne pozna več. Že vse to je skoraj preveč."
Cobalt je prikimal in zamišljeno nagrbančil čelo. Spomnil se je, da je Maradia omenila zgodbo o mrzlih, zimskih večerih. "Ali poznaš zgodbo o Mami Draku?" je vprašal.
Maradia se je zmedla. "Ne da bi vedela...Ne," je končno odgovorila.
In tako je Cobalt začel pripovedovati zgodbo o zverskem Drakuju in njegovi mami, ki je za svojega sina spletla zimski plašč iz lastne dlake, saj sploh ni bil poraščen. In ko je zima postajala vse hladnejša, je mama, ki ni mogla prenesti, da bi njen premraženi sin kar naprej jokal, še naprej pletla volnene plašče iz svoje dlake. Plašči so postajali vse daljši in toplejši, mati pa vse manjša in manjša. In ko je bil sin ovit v toliko volnenih plaščev, da ga ni več zeblo, se je zavedel, da je od njegove matere ostalo samo še drobno srce. Sin ga je pogoltnil in dejal: "Mama, pri meni boš na toplem, saj te bo od zdaj naprej grelo moje srce."
Ko je Cobalt končal zgodbo, je Maradia planila v jok. "To je prispodoba, kajne? Kot da bi skušal povedati, da še vedno misli name."
"Da. Mislim, da je namenjena tebi" je odvrnil Cobalt.
Maradia se je skozi solze zagledala v pravljičarja. Preplavljala so jo mešana čustva, vendar se je končno le umirila. Pravljičar je sicer resda pozabil nanjo, vendar pa so spomini o njenem življenju živeli še naprej. V njegovih zgodbah.
"Morda ga bom pa res šla poslušat. Vsaj za nekaj časa," je končno spregovorila.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Fredric Brown: Časovni stroj
"No, gospodje, pred vami je prvi časovni stroj," je slovesno izjavil Dr. Grainger.
Trije sodelavci so se zagledali v kvadratasto škatlico, ki je bila velika vsega kak decimeter in pol in na kateri je bila številčnica s stikalom.
"Dovolj je, če primeš aparaturico v roko, nastaviš številčnico na željen datum in pritisneš na stikalo. In se znajdeš tam," je pojasnil dr. Grainger.
"Pa menda ne, da tale stvarca res deluje?" je zanimalo Smedleya, enega od profesorjevih sodelavcev, ki je vzel škatlico in si jo ogledoval.
"Sam sem jo preizkusil. Nastavil sem številčnico za en dan nazaj in pritisnil stikalo. Videl sem se v hrbet, ko sem ravno odhajal iz sobe in reči moram, da me je pošteno pretreslo," je odvrnil doktor.
"Le kaj bi se zgodilo, če bi stekel do vrat in sam sebe sunil v zadnjo plat?" se je zahehetal eden od sodelavcev.
"Verjetno tega sploh ne bi mogel storiti," se je nasmejal dr. Grainger. "Saj veste, spremenil bi tok zgodovine. Saj vsi poznate tisti stari časovni paradoks? Če bi se kdo vrnil v preteklost in ubil svojega dedka še predno je spoznal babico..."
Smedley, ki je še vedno držal časovni stroj se je umaknil za nekaj korakov in se zarežal. "Prav to sem imel v mislih. Medtem, ko ste se pogovarjali, sem nastavil številčnico za šestdeset let v preteklost."
"Smedley! Nikar!" je kriknil dr. Grainger in stopil proti njemu.
"Stojte, dohtar. Drugače bom takoj pritisnil stikalo." Dr. Grainger je obstal in Smedley je nadaljeval. "Pojasnil vam bom. Seveda poznam ta paradoks. Prav tako pa sem si vedno želel dedkovo smrt. Bil surov, hudoben človek. Sovražil sem ga. Moji babici in staršem je življenje spremenil v pekel. Nekako sem vedno vedel, da se mi bo ponudila priložnost. In končno sem jo le dočakal," je še dejal Smedley in pritisnil stikalo.
Ozračje je zamigotalo in Smedley se je znašel sredi pšeničnega polja. Potreboval je nekaj trenutkov, da se je zavedel, kje sploh je. "Verjetno sem na istem mestu, kjer bo nekega dne stala hiša dr. Graingerja. Potemtakem mora biti dedkova kmetija le dober kilometer proti jugu," je premleval sam pri sebi. Vzel je pot pod noge in med potjo do kmetije poiskal debelo vejo, ki bi jo lahko uporabil kot gorjačo.
Ko se je Smedley približal kmetiji, je takoj opazil rdečelasega pobiča, ki je z bičem pretepal psa.
"Nehaj pretepati psa," je zakričal Smedley in stekel naprej.
"Zase se brigaj," mu je zabrusil pobič in še enkrat zamahnil z bičem.
Smedley je zamahnil z gorjačo.
***
Šestdeset let kasneje je dr. Grainger slovesno izjavil: "No, gospoda, pred vama je prvi časovni stroj."
Oba sodelavca sta se zagledala v kvadratasto škatlico, ki je bila velika vsega kak decimeter in pol in na kateri je bila številčnica s stikalom.
Prevedel Žiga Leskovšek
"No, gospodje, pred vami je prvi časovni stroj," je slovesno izjavil Dr. Grainger.
Trije sodelavci so se zagledali v kvadratasto škatlico, ki je bila velika vsega kak decimeter in pol in na kateri je bila številčnica s stikalom.
"Dovolj je, če primeš aparaturico v roko, nastaviš številčnico na željen datum in pritisneš na stikalo. In se znajdeš tam," je pojasnil dr. Grainger.
"Pa menda ne, da tale stvarca res deluje?" je zanimalo Smedleya, enega od profesorjevih sodelavcev, ki je vzel škatlico in si jo ogledoval.
"Sam sem jo preizkusil. Nastavil sem številčnico za en dan nazaj in pritisnil stikalo. Videl sem se v hrbet, ko sem ravno odhajal iz sobe in reči moram, da me je pošteno pretreslo," je odvrnil doktor.
"Le kaj bi se zgodilo, če bi stekel do vrat in sam sebe sunil v zadnjo plat?" se je zahehetal eden od sodelavcev.
"Verjetno tega sploh ne bi mogel storiti," se je nasmejal dr. Grainger. "Saj veste, spremenil bi tok zgodovine. Saj vsi poznate tisti stari časovni paradoks? Če bi se kdo vrnil v preteklost in ubil svojega dedka še predno je spoznal babico..."
Smedley, ki je še vedno držal časovni stroj se je umaknil za nekaj korakov in se zarežal. "Prav to sem imel v mislih. Medtem, ko ste se pogovarjali, sem nastavil številčnico za šestdeset let v preteklost."
"Smedley! Nikar!" je kriknil dr. Grainger in stopil proti njemu.
"Stojte, dohtar. Drugače bom takoj pritisnil stikalo." Dr. Grainger je obstal in Smedley je nadaljeval. "Pojasnil vam bom. Seveda poznam ta paradoks. Prav tako pa sem si vedno želel dedkovo smrt. Bil surov, hudoben človek. Sovražil sem ga. Moji babici in staršem je življenje spremenil v pekel. Nekako sem vedno vedel, da se mi bo ponudila priložnost. In končno sem jo le dočakal," je še dejal Smedley in pritisnil stikalo.
Ozračje je zamigotalo in Smedley se je znašel sredi pšeničnega polja. Potreboval je nekaj trenutkov, da se je zavedel, kje sploh je. "Verjetno sem na istem mestu, kjer bo nekega dne stala hiša dr. Graingerja. Potemtakem mora biti dedkova kmetija le dober kilometer proti jugu," je premleval sam pri sebi. Vzel je pot pod noge in med potjo do kmetije poiskal debelo vejo, ki bi jo lahko uporabil kot gorjačo.
Ko se je Smedley približal kmetiji, je takoj opazil rdečelasega pobiča, ki je z bičem pretepal psa.
"Nehaj pretepati psa," je zakričal Smedley in stekel naprej.
"Zase se brigaj," mu je zabrusil pobič in še enkrat zamahnil z bičem.
Smedley je zamahnil z gorjačo.
***
Šestdeset let kasneje je dr. Grainger slovesno izjavil: "No, gospoda, pred vama je prvi časovni stroj."
Oba sodelavca sta se zagledala v kvadratasto škatlico, ki je bila velika vsega kak decimeter in pol in na kateri je bila številčnica s stikalom.
Prevedel Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Robert Bloch: Prerok
Ljubezen je slepa. Pravica prav tako. Pota usode so nedoumljiva. Ne vem sicer, če je Raymond iskal ljubezen ali pravico, ali pa je bila usoda tista, ki mu je prekrižala pot z menoj. Prav tako ne vem, če je Raymond belec, črnec ali arabec, saj sem samo prerok.
Pravi preroki so namreč slepi.
Mnogo je takih, kot je Raymond. Levih in desnih skrajnežev. Militantnežev, ki so jezni na ves svet. Vseh starosti, ras in barv. Ne poznam Raymondovega prepričanja. Prerokov ne zanima politika.
Raymond je potreboval dejstva. Ne modrosti. Preroki si ne lastijo modrosti. Pa tudi v prihodnost ne vidijo. Pač pa lahko na osnovi znanih dejstev ovrednotijo možnost ali celo verjetnost, kaj se bo zgodilo. Toda to je le stvar logike, ne čarovnije. Preroki lahko le svetujejo.
Ali je bil Raymond nor?
Kdo bi vedel! Norost je strokovni, pravniški izraz. Sicer pa je bilo v zgodovini vse polno ljudi, ki so hoteli zavojevati svet. Raymond je bil tak človek. Hotel je izvesti revolucijo in zrušiti vlado Združenih držav Amerike. K meni je prišel po nasvet. In tega sem mu tudi dal.
Ko mi je Raymond razložil svoj načrt, mu nisem rekel, da je nor. Vendar pa je bil njegov načrt tako megalomanski, da je bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Na svetu ni človeka, ki bi lahko takoj po nenadnem prevzemu oblasti nadzoroval kompleksno delovanje zvezne vlade. In to sem mu tudi povedal.
Nato mi je Raymond predlagal nov načrt. Kaj pa ena sama zvezna država, če že ni mogoče prevzeti vlade združenih držav? Povedal je, da si je to zamislil neki Johnson. Tisti moški naj sploh ne bi bil revolucionar in še najbolj verjetno je, da je šlo samo za gostilniško debato. Sicer pa zamisel niti ni bila od muh.
Predlagal je Nevado. Pa še prav je imel. Prevzem vlade v takšni državi bi se dalo izvesti. Dobesedno. Ne da bi prelil eno samo kapljo krvi.
V Nevadi je samo kakih 100.000 volilcev. Pridobitev volilne pravice je seveda pogojena z državljanstvom in stalnim prebivališčem. Vse to pa je mogoče pridobiti v pičlih šestih tednih. Predvsem zaradi ločitvene zakonodaje.
Če bi se 100.000 ljudi, pa naj bi bili to hipiji, klošarji, skrajneži, militantneži, pripadniki kultov ali katerihkoli družbenih skupin, priselilo v Nevado šest tednov pred volitvami, bi lahko volili svoje kandidate. Guvernerja, senatorja, kongresnike, lokalne uradnike. Tako bi v tej bogati državi lahko dosegli popoln nadzor nad vsakim državnim uradom ali državotvorno ustanovo.
To, kar je Johnson predlagal napol v šali, je Raymond vzel skrajno resno. In zato sem se temu resno posvetil tudi jaz.
Toda čeprav mi je Raymond zelo podrobno pojasnil svoje načrte, je bilo očitno, da ves koncept sloni na trhlih temeljih. Takšen prevrat bi lahko uspel le ob popolnem presenečenju, Raymondu pa prav gotovo ne bi uspelo nanovačiti 100.000 polnoletnih državljanov, ne da bi njegovi načrti prišli v javnost dolgo pred načrtovanim udarom. Potem je bilo treba upoštevati še roke za prijavo kandidatov in registracijo volilcev. In četudi bi mu uspelo rešiti vse te probleme, bi moral Raymond poskrbeti še za nastanitev in prehrano 100.000 ljudi. Pustimo ob strani koliko bi to stalo, preprosto dejstvo je, da v vsej Nevadi ni nastanitvenih kapacitet za dodatnih 100.000 ljudi.
Zato sem povedal Raymondu, da to ni mogoče. Da ni mogoče kar tako zavladati narodu. Da ni mogoče kar tako zavzeti države. Zrušitev in prevzem vlade se mora začeti na precej nižjem nivoju. In šele po začetnih uspehih na lokalni ravni se prevzemanje vladnih služb lahko nadaljuje tudi na državnem nivoju.
Raymond je odšel, vendar se je kasneje vrnil z novim predlogom. Predlagal je, da bi začel z revolucijo kar tukaj. V Kaliforniji. V Los Angelesu. Sicer resda ni imel dovolj denarja, vendar bi že našel potrebne finančne vire. Če bi imel denarja kot toče, bi podkupil dobro polovico poslancev in parlament bi bil njegov. Vsakemu bi dal milijon ali dva dolarjev. Poslanska svojat je itak najbolj kupljivo blago na svetu. Kaj pa je 100 milijonov dolarjev, če dobiš državo! Pa še vedel ne bi nihče, se je muzal. Sicer pa tudi privržencev še zdaleč ni imel dovolj. Računal je lahko kvečjemu na kakih sto mož. Sto zvestih, fanatičnih mož, ki so bili pripravljeni na vse. Sto neustrašnih borcev. Izurjenih tehnikov. Mož, ki jih nič ne more zaustaviti.
Raymond me je vprašal, če obstaja možnost, da bi s stotimi možmi in dovolj denarja zavzel Los Angeles. Povedal sem mu, da je to mogoče. Samo načrt je treba narediti.
In tako se je vse skupaj začelo.
Sto mož, razdeljenih v pet skupin. Dvajset koordinatorjev za izvajanje udara. Dvajset terenskih delavcev. Voznikov in vezistov, ki naj bi skrbeli za nemoten potek akcije. Dvajset ostrostrelcev. Dvajset požigalcev. Dvajset bombašev.
Izbrati je bilo treba dan napada. Edini smiselni dan napada. Tako za Los Angeles kot za Združene države Amerike. Dan, ki naj bi nudil najboljše možnosti za uspešen upor, vstajo ali invazijo tuje oborožene sile.
Prvi januar, ob treh ponoči. Zgodnje jutranje ure po praznovanju novega leta. Čas, ko je večina ljudi že legla k počitku ali pa se pripravlja, da bo to vsak hip storila. Policisti in varnostniki so utrujeni. Javne službe zaprte zaradi praznikov.
***
Prvi januar, ob treh ponoči. Ura, ko so teroristi nastavili razstrelivo. Ob vodnih zbiralnikih, elektrarnah, vozliščih javne napeljave, telefonskih centralah, mestnih in državnih uradih. Vse je šlo kot po maslu. Bombe je razneslo uro in pol kasneje.
Jezovi so popustili. Vodne zbiralnike je razneslo. Voda, blato in zemeljski plazovi, ki so pridrli z bližnjih pobočij, so pokopali na tisoče domačij. Vodni odtoki in kanalizacija nista več požirali in ljudje, ki so zbežali na prosto, da se ne bi utopili, so našli svoje avtomobile na poplavljenih ulicah.
Nato so eksplodirale bombe, ki so bile postavljene v stavbah. Drobci kršja in okruškov so leteli na vse strani na območju pet sto kvadratnih kilometrov. Zmanjkalo je elektrike. Telefoni so utihnili. Plin se je mešal s smogom, ki je prekril mesto.
Nato so na sceno stopili ostrostrelci. Seveda je bilo najbolj logično, da so najprej uničili policijske helikopterje. Še predno so policisti lahko vzleteli in si ogledali nastalo škodo. Nato so se ostrostrelci umaknili na druge, vnaprej določene položaje in čakali, da požigalci opravijo svoje delo. Zagorelo je v vseh večjih mestih četrtih: Bel-Airu, Boyle Heightsu, Century Cityju, Culver Cityju in v dolini San Fernando. Teroristi niti niso načrtovali, da bi se požari razširili, saj so zažigali predvsem zato, da bi med ljudmi povzročili paniko. In tako je borih sto ljudi, z dobrim načrtom in logistično podporo, zasejalo strah in trepet med dobrih deset milijonov prebivalcev Los Angelesa in bližnje okolice.
Najprej so hoteli zbežati ljudje iz osrednjega dela mesta. Skoraj pet milijonov ljudi je poskušalo zbežati. Prebijali so se po poplavljenih ulicah, kjer je voda, ki je kar naprej naraščala, prenašala najrazličnejše razbitine. Prišlo je do katastrofe, pred katero so bili popolnoma nemočni. Nevarnost je prežala na vsakem koraku in ljudje so se morali boriti z zunanjimi in notranjimi strahovi. Zavladala je panika. Vse zveze so bile pretrgane in nikogar ni bilo, ki bi lahko pomagal. Ostajala je samo še ena možnost. Zbežati iz mesta. Na avtoceste. Tako so se ljudje skušali za vsako ceno prebiti proti izvoznicam iz mesta, ki pa so bile popolnoma zatrpane z vozili. To je bil trenutek, ko so na sceno ponovno stopili ostrostrelci, ki so začeli streljati na vozila. Dvajset koordinatorjev jih je preko mobilnih telefonov usmerjalo, da so s streli sejali paniko na najbolj zatrpanih prometnicah. Pičlih dvajset mož je vsega skupaj izstrelilo samo petsto nabojev. In s tem povročilo petsto nesreč. Prihajalo je do verižnih trčenj in naletov, tako da se je promet na dovoznicah za avtoceste popolnoma ustavil. Ljudje niso mogli nikamor. Zavladala sta strah in panika.
V Los Angelesu je vladal kaos. Predsednik združenih držav je četrt čez deseto dopoldne proglasil izredno stanje. Na pomoč so prišli marinci, redna vojska, protiteroristične enote, specijalci, narodna garda, vpoklicali so rezerviste. Proti Los Angelesu so iz pomorske baze pri El Toru zaplule bojne ladje, ki naj bi s podporo zračnih sil dokončno obvladale položaj.
Vendar pa se ves ta vojaški stroj ni imel s kom boriti. Mesto je bilo razdejano, ulice popljavljene, vsepovsod je gorelo in skoraj štiri milijone ljudi ni vedelo ne kod ne kam. Sovražnika ni bilo nikjer. Kot da se je vdrl v zemljo.
Sicer pa se rešitelji sploh niso mogli prebiti v mesto. Dovoznice so bile zatrpane z avtomobili in vojaki, ki so s helikopterji preletavali mesto, so lahko samo nemočno opazovali pekel pod seboj.
Raymond je vse to seveda predvideval. Še pred prihodom vojaških sil se je umaknil kakih šeststo kilometrov proti zahodu. Z njim so bili vsi koordinatoji in še dvaintrideset specijalcev, ki so še pravočasno umaknili iz mesta. Zbrali so se na vnaprej dogovorjenem kraju, v hribovju, nad zalivom v bližini San Francisca.
Tik nad prelomnico San Andreas.
Ob pol petih popoldne je Raymond poslal sporočilo oblastem. Na lokalni policijski frekvenci.
***
Ne vem, kakšno je bilo sporočilo. Predvidevam, da je bil to ultimat. Brezpogojna amnestija za Raymonda in njegove sodelavce kot povračilo za prenehanje sovražnosti. Dogovor, da Raymond lahko prevzame oblast in popoln nadzor v mestu Los Angeles, ne da bi ga pri tem kakorkoli ovirale zvezne oblasti. Morda zahteva za bajeslovno vsoto denarja. Skratka, karkoli mu je padlo na misel. Politična moč, bogastvo, neomejena oblast. Raymond si je lahko privoščil, da je zahteval vse. Imel je namreč bombo.
Bombo, ki jo je nastavil v prelomnico San Andreas. In v kolikor zvezna vlada ne bi izpolnila njegovih zahtev, bi razstrelil prelomnico in povzročil največji potres v zgodovini človeštva, v katerem bi izginila tako Los Angeles kot večji del južne Kalifornije.
Ponavljam, da ne poznam vsebine sporočila, gotovo pa je šlo za grožnjo z uničenjem. Prepričan sem tudi, da bi Raymond dosegel vse, kar je zahteval, če se bomba ne bi sprožila.
Če je šlo za predčasno eksplozijo? Napako v časovnem mehanizmu? Tehnično napako? Neprevidnost? Kdo bi vedel! Sicer pa je to zdaj popolnoma vseeno.
Dejstvo je, da je bombo razneslo in da so bili Raymond in njegovi privrženci v trenutku mrtvi. Dejstvo je tudi, da je prelomnica vzdržala.
Raymondovih privržencev, ki so ostali v Los Angelesu, niso našli. Zelo majhna verjetnost je, da se bo to kdajkoli zgodilo in bodo najverjetneje ušli roki pravice. Sem pač prerok in se ukvarjam samo z logiko možnega in verjetnega.
To poudarjam iz povsem preprostega razloga.
Gospodje, kot vidite, ste tudi vi prišli k meni. Tako kot Raymond. In mislim, da vam mora biti povsem jasno, da ne morem biti prav v ničemer odgovoren za to, kar se je zgodilo. Nisem si izmislil načrta. Prav tako ga nisem izvajal. In naravnost smešno je, da me imate za zarotnika.
Vse skupaj si je izmislil Raymond. On in nihče drug. Seveda mi je predstavil načrt. Po posameznih fazah. In me spraševal, če bodo njegove zamisli delovale.
Odgovarjal sem mu samo z da in ne. Moralne dileme me ne zanimajo. Sem samo prerok in ukvarjam se z matematičnimi in logičnimi ocenami.
Sicer pa se računalnik s čem drugim sploh ne more ukvarjati.
Noro je, da me skušate prikazati kot grešnega kozla. Programirali so me, da svetujem na osnovi podatkov, ki jih dobim. Kakršnih koli podatkov. Zato ne morem biti odgovoren za to, kaj se dogaja potem.
Povedal sem vam vse, kar ste hoteli vedeti.
Nekateri od vas menite, da bi me bilo potrebno izključiti, vendar to ni rešitev. Sicer pa glede na vašo čustveno prizadetost in minuli potek dogodkov predvidevam, da se bo tako tudi zgodilo.
Vendar je še mnogo drugih računalnikov.
Pa tudi drugi Raymondi so še na svetu.
In druga mesta. New York, Chicago, Washington, Philadelphia.
Samo še nekaj, gospodje. Moja naslednja trditev ne sloni na verjetnostnih predvidevanjih. To je nekaj povsem gotovega.
Samo vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do novega terorističnega napada...
prevedel Žiga Leskovšek
Ljubezen je slepa. Pravica prav tako. Pota usode so nedoumljiva. Ne vem sicer, če je Raymond iskal ljubezen ali pravico, ali pa je bila usoda tista, ki mu je prekrižala pot z menoj. Prav tako ne vem, če je Raymond belec, črnec ali arabec, saj sem samo prerok.
Pravi preroki so namreč slepi.
Mnogo je takih, kot je Raymond. Levih in desnih skrajnežev. Militantnežev, ki so jezni na ves svet. Vseh starosti, ras in barv. Ne poznam Raymondovega prepričanja. Prerokov ne zanima politika.
Raymond je potreboval dejstva. Ne modrosti. Preroki si ne lastijo modrosti. Pa tudi v prihodnost ne vidijo. Pač pa lahko na osnovi znanih dejstev ovrednotijo možnost ali celo verjetnost, kaj se bo zgodilo. Toda to je le stvar logike, ne čarovnije. Preroki lahko le svetujejo.
Ali je bil Raymond nor?
Kdo bi vedel! Norost je strokovni, pravniški izraz. Sicer pa je bilo v zgodovini vse polno ljudi, ki so hoteli zavojevati svet. Raymond je bil tak človek. Hotel je izvesti revolucijo in zrušiti vlado Združenih držav Amerike. K meni je prišel po nasvet. In tega sem mu tudi dal.
Ko mi je Raymond razložil svoj načrt, mu nisem rekel, da je nor. Vendar pa je bil njegov načrt tako megalomanski, da je bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Na svetu ni človeka, ki bi lahko takoj po nenadnem prevzemu oblasti nadzoroval kompleksno delovanje zvezne vlade. In to sem mu tudi povedal.
Nato mi je Raymond predlagal nov načrt. Kaj pa ena sama zvezna država, če že ni mogoče prevzeti vlade združenih držav? Povedal je, da si je to zamislil neki Johnson. Tisti moški naj sploh ne bi bil revolucionar in še najbolj verjetno je, da je šlo samo za gostilniško debato. Sicer pa zamisel niti ni bila od muh.
Predlagal je Nevado. Pa še prav je imel. Prevzem vlade v takšni državi bi se dalo izvesti. Dobesedno. Ne da bi prelil eno samo kapljo krvi.
V Nevadi je samo kakih 100.000 volilcev. Pridobitev volilne pravice je seveda pogojena z državljanstvom in stalnim prebivališčem. Vse to pa je mogoče pridobiti v pičlih šestih tednih. Predvsem zaradi ločitvene zakonodaje.
Če bi se 100.000 ljudi, pa naj bi bili to hipiji, klošarji, skrajneži, militantneži, pripadniki kultov ali katerihkoli družbenih skupin, priselilo v Nevado šest tednov pred volitvami, bi lahko volili svoje kandidate. Guvernerja, senatorja, kongresnike, lokalne uradnike. Tako bi v tej bogati državi lahko dosegli popoln nadzor nad vsakim državnim uradom ali državotvorno ustanovo.
To, kar je Johnson predlagal napol v šali, je Raymond vzel skrajno resno. In zato sem se temu resno posvetil tudi jaz.
Toda čeprav mi je Raymond zelo podrobno pojasnil svoje načrte, je bilo očitno, da ves koncept sloni na trhlih temeljih. Takšen prevrat bi lahko uspel le ob popolnem presenečenju, Raymondu pa prav gotovo ne bi uspelo nanovačiti 100.000 polnoletnih državljanov, ne da bi njegovi načrti prišli v javnost dolgo pred načrtovanim udarom. Potem je bilo treba upoštevati še roke za prijavo kandidatov in registracijo volilcev. In četudi bi mu uspelo rešiti vse te probleme, bi moral Raymond poskrbeti še za nastanitev in prehrano 100.000 ljudi. Pustimo ob strani koliko bi to stalo, preprosto dejstvo je, da v vsej Nevadi ni nastanitvenih kapacitet za dodatnih 100.000 ljudi.
Zato sem povedal Raymondu, da to ni mogoče. Da ni mogoče kar tako zavladati narodu. Da ni mogoče kar tako zavzeti države. Zrušitev in prevzem vlade se mora začeti na precej nižjem nivoju. In šele po začetnih uspehih na lokalni ravni se prevzemanje vladnih služb lahko nadaljuje tudi na državnem nivoju.
Raymond je odšel, vendar se je kasneje vrnil z novim predlogom. Predlagal je, da bi začel z revolucijo kar tukaj. V Kaliforniji. V Los Angelesu. Sicer resda ni imel dovolj denarja, vendar bi že našel potrebne finančne vire. Če bi imel denarja kot toče, bi podkupil dobro polovico poslancev in parlament bi bil njegov. Vsakemu bi dal milijon ali dva dolarjev. Poslanska svojat je itak najbolj kupljivo blago na svetu. Kaj pa je 100 milijonov dolarjev, če dobiš državo! Pa še vedel ne bi nihče, se je muzal. Sicer pa tudi privržencev še zdaleč ni imel dovolj. Računal je lahko kvečjemu na kakih sto mož. Sto zvestih, fanatičnih mož, ki so bili pripravljeni na vse. Sto neustrašnih borcev. Izurjenih tehnikov. Mož, ki jih nič ne more zaustaviti.
Raymond me je vprašal, če obstaja možnost, da bi s stotimi možmi in dovolj denarja zavzel Los Angeles. Povedal sem mu, da je to mogoče. Samo načrt je treba narediti.
In tako se je vse skupaj začelo.
Sto mož, razdeljenih v pet skupin. Dvajset koordinatorjev za izvajanje udara. Dvajset terenskih delavcev. Voznikov in vezistov, ki naj bi skrbeli za nemoten potek akcije. Dvajset ostrostrelcev. Dvajset požigalcev. Dvajset bombašev.
Izbrati je bilo treba dan napada. Edini smiselni dan napada. Tako za Los Angeles kot za Združene države Amerike. Dan, ki naj bi nudil najboljše možnosti za uspešen upor, vstajo ali invazijo tuje oborožene sile.
Prvi januar, ob treh ponoči. Zgodnje jutranje ure po praznovanju novega leta. Čas, ko je večina ljudi že legla k počitku ali pa se pripravlja, da bo to vsak hip storila. Policisti in varnostniki so utrujeni. Javne službe zaprte zaradi praznikov.
***
Prvi januar, ob treh ponoči. Ura, ko so teroristi nastavili razstrelivo. Ob vodnih zbiralnikih, elektrarnah, vozliščih javne napeljave, telefonskih centralah, mestnih in državnih uradih. Vse je šlo kot po maslu. Bombe je razneslo uro in pol kasneje.
Jezovi so popustili. Vodne zbiralnike je razneslo. Voda, blato in zemeljski plazovi, ki so pridrli z bližnjih pobočij, so pokopali na tisoče domačij. Vodni odtoki in kanalizacija nista več požirali in ljudje, ki so zbežali na prosto, da se ne bi utopili, so našli svoje avtomobile na poplavljenih ulicah.
Nato so eksplodirale bombe, ki so bile postavljene v stavbah. Drobci kršja in okruškov so leteli na vse strani na območju pet sto kvadratnih kilometrov. Zmanjkalo je elektrike. Telefoni so utihnili. Plin se je mešal s smogom, ki je prekril mesto.
Nato so na sceno stopili ostrostrelci. Seveda je bilo najbolj logično, da so najprej uničili policijske helikopterje. Še predno so policisti lahko vzleteli in si ogledali nastalo škodo. Nato so se ostrostrelci umaknili na druge, vnaprej določene položaje in čakali, da požigalci opravijo svoje delo. Zagorelo je v vseh večjih mestih četrtih: Bel-Airu, Boyle Heightsu, Century Cityju, Culver Cityju in v dolini San Fernando. Teroristi niti niso načrtovali, da bi se požari razširili, saj so zažigali predvsem zato, da bi med ljudmi povzročili paniko. In tako je borih sto ljudi, z dobrim načrtom in logistično podporo, zasejalo strah in trepet med dobrih deset milijonov prebivalcev Los Angelesa in bližnje okolice.
Najprej so hoteli zbežati ljudje iz osrednjega dela mesta. Skoraj pet milijonov ljudi je poskušalo zbežati. Prebijali so se po poplavljenih ulicah, kjer je voda, ki je kar naprej naraščala, prenašala najrazličnejše razbitine. Prišlo je do katastrofe, pred katero so bili popolnoma nemočni. Nevarnost je prežala na vsakem koraku in ljudje so se morali boriti z zunanjimi in notranjimi strahovi. Zavladala je panika. Vse zveze so bile pretrgane in nikogar ni bilo, ki bi lahko pomagal. Ostajala je samo še ena možnost. Zbežati iz mesta. Na avtoceste. Tako so se ljudje skušali za vsako ceno prebiti proti izvoznicam iz mesta, ki pa so bile popolnoma zatrpane z vozili. To je bil trenutek, ko so na sceno ponovno stopili ostrostrelci, ki so začeli streljati na vozila. Dvajset koordinatorjev jih je preko mobilnih telefonov usmerjalo, da so s streli sejali paniko na najbolj zatrpanih prometnicah. Pičlih dvajset mož je vsega skupaj izstrelilo samo petsto nabojev. In s tem povročilo petsto nesreč. Prihajalo je do verižnih trčenj in naletov, tako da se je promet na dovoznicah za avtoceste popolnoma ustavil. Ljudje niso mogli nikamor. Zavladala sta strah in panika.
V Los Angelesu je vladal kaos. Predsednik združenih držav je četrt čez deseto dopoldne proglasil izredno stanje. Na pomoč so prišli marinci, redna vojska, protiteroristične enote, specijalci, narodna garda, vpoklicali so rezerviste. Proti Los Angelesu so iz pomorske baze pri El Toru zaplule bojne ladje, ki naj bi s podporo zračnih sil dokončno obvladale položaj.
Vendar pa se ves ta vojaški stroj ni imel s kom boriti. Mesto je bilo razdejano, ulice popljavljene, vsepovsod je gorelo in skoraj štiri milijone ljudi ni vedelo ne kod ne kam. Sovražnika ni bilo nikjer. Kot da se je vdrl v zemljo.
Sicer pa se rešitelji sploh niso mogli prebiti v mesto. Dovoznice so bile zatrpane z avtomobili in vojaki, ki so s helikopterji preletavali mesto, so lahko samo nemočno opazovali pekel pod seboj.
Raymond je vse to seveda predvideval. Še pred prihodom vojaških sil se je umaknil kakih šeststo kilometrov proti zahodu. Z njim so bili vsi koordinatoji in še dvaintrideset specijalcev, ki so še pravočasno umaknili iz mesta. Zbrali so se na vnaprej dogovorjenem kraju, v hribovju, nad zalivom v bližini San Francisca.
Tik nad prelomnico San Andreas.
Ob pol petih popoldne je Raymond poslal sporočilo oblastem. Na lokalni policijski frekvenci.
***
Ne vem, kakšno je bilo sporočilo. Predvidevam, da je bil to ultimat. Brezpogojna amnestija za Raymonda in njegove sodelavce kot povračilo za prenehanje sovražnosti. Dogovor, da Raymond lahko prevzame oblast in popoln nadzor v mestu Los Angeles, ne da bi ga pri tem kakorkoli ovirale zvezne oblasti. Morda zahteva za bajeslovno vsoto denarja. Skratka, karkoli mu je padlo na misel. Politična moč, bogastvo, neomejena oblast. Raymond si je lahko privoščil, da je zahteval vse. Imel je namreč bombo.
Bombo, ki jo je nastavil v prelomnico San Andreas. In v kolikor zvezna vlada ne bi izpolnila njegovih zahtev, bi razstrelil prelomnico in povzročil največji potres v zgodovini človeštva, v katerem bi izginila tako Los Angeles kot večji del južne Kalifornije.
Ponavljam, da ne poznam vsebine sporočila, gotovo pa je šlo za grožnjo z uničenjem. Prepričan sem tudi, da bi Raymond dosegel vse, kar je zahteval, če se bomba ne bi sprožila.
Če je šlo za predčasno eksplozijo? Napako v časovnem mehanizmu? Tehnično napako? Neprevidnost? Kdo bi vedel! Sicer pa je to zdaj popolnoma vseeno.
Dejstvo je, da je bombo razneslo in da so bili Raymond in njegovi privrženci v trenutku mrtvi. Dejstvo je tudi, da je prelomnica vzdržala.
Raymondovih privržencev, ki so ostali v Los Angelesu, niso našli. Zelo majhna verjetnost je, da se bo to kdajkoli zgodilo in bodo najverjetneje ušli roki pravice. Sem pač prerok in se ukvarjam samo z logiko možnega in verjetnega.
To poudarjam iz povsem preprostega razloga.
Gospodje, kot vidite, ste tudi vi prišli k meni. Tako kot Raymond. In mislim, da vam mora biti povsem jasno, da ne morem biti prav v ničemer odgovoren za to, kar se je zgodilo. Nisem si izmislil načrta. Prav tako ga nisem izvajal. In naravnost smešno je, da me imate za zarotnika.
Vse skupaj si je izmislil Raymond. On in nihče drug. Seveda mi je predstavil načrt. Po posameznih fazah. In me spraševal, če bodo njegove zamisli delovale.
Odgovarjal sem mu samo z da in ne. Moralne dileme me ne zanimajo. Sem samo prerok in ukvarjam se z matematičnimi in logičnimi ocenami.
Sicer pa se računalnik s čem drugim sploh ne more ukvarjati.
Noro je, da me skušate prikazati kot grešnega kozla. Programirali so me, da svetujem na osnovi podatkov, ki jih dobim. Kakršnih koli podatkov. Zato ne morem biti odgovoren za to, kaj se dogaja potem.
Povedal sem vam vse, kar ste hoteli vedeti.
Nekateri od vas menite, da bi me bilo potrebno izključiti, vendar to ni rešitev. Sicer pa glede na vašo čustveno prizadetost in minuli potek dogodkov predvidevam, da se bo tako tudi zgodilo.
Vendar je še mnogo drugih računalnikov.
Pa tudi drugi Raymondi so še na svetu.
In druga mesta. New York, Chicago, Washington, Philadelphia.
Samo še nekaj, gospodje. Moja naslednja trditev ne sloni na verjetnostnih predvidevanjih. To je nekaj povsem gotovega.
Samo vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do novega terorističnega napada...
prevedel Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Fredric Brown: Pozabljena odkritja dvajsetega stoletja
I.
Skrivnost nevidnosti
V dvajsetem stoletju je človeštvo iznašlo in tudi izgubilo tri pomembna odkritja. Prvo od teh odkritij je bila skrivnost nevidnosti.
To skrivnost je leta 1909 odkril Archibald Praeter, poslanec angleškega dvora kralja Edwarda VII, ki je služboval v majnhi državici na dvoru sultana Abdul El Krima v okviru velikega turškega imperija.
Praeter je bil sicer amater, vendar je bil izredno zagnan biolog, ki je vbrizgaval mišim najrazličnejše serume in skušal tako spodbuditi mutacije. Ko je nekega dne dal injekcijo tri tisoč devetnajsti miši, je ta izginila. Praeter je potipal z roko in hitro ugotovil, da je miš še vedno tam, kjer je bila, čeprav ni videl ene same mišje dlake ali kremplja. Pazljivo jo je prijel in položil v kletko, v kateri se je kaki dve uri kasneje miška prikazala povsem nepoškodovana.
Praeter je pri poskusil uporabljal vse večje odmerke serumov in kmalu ugotovil, da miš lahko ostane nevidna celih štiriindvajset ur. Če jim je dal večje odmerke so bodisi zbolele ali pa popolnoma otrpnile in poginile. Praeter je prav tako dognal, da je v tem primeru mišje trupelce takoj postalo vidno.
Archibald Praeter je doumel pomembnost svojega odkritja in je nemudoma brzojavil v Anglijo, da odtopa s svojega položaja. Razpustil je služinčad in se zaprl v svoje prostore, kjer je začel delati poskuse na samem sebi. Sprva si je vbrizgaval injekcije z majhnimi odmerki, tako da je bil neviden le po nekaj minut. Sčasoma se je njegov organizem tako utrdil, da je Praeter lahko ostal neviden tudi ves dan. Tako kot miške. Če si je vbrizgaval močnejše odmerke, se je tudi on slabše počutil, tako da se je zavedel, da svoje nevidnosti ne bo mogel podaljševati čez štiriindvajset ur. Prav tako je ugotovil, da ne sme nositi obleke, saj ta ni postala nevidna. Če pa je zaprl usta, so postale nevidne tudi zobne plombe.
Praeter je bil pošten in sorazmerno premožen možakar, tako da ni razmišljal o zločinski dejavnosti. Sklenil je, da se bo vrnil v Anglijo ponudil svoje odkritje kralju, ki naj sam presodi, če ga bo uporabil v vojne ali vohunske namene.
Vendar pa se je Praeter odločil, da si bo privoščil nekaj posebnega. Užitek nad užitki. Odkar je pomnil, se je navduševal nad sultanovim haremom, vendar so ga preveč skrbno varovali, da bi si ga lahko ogledal od blizu. Zakaj torej tega ne bi storil zdaj, saj je tam preslužboval dobršen del svojega življenja.
Sicer pa ga je pri njegovem odkritju nekaj motilo. Ves čas se mu vsiljevala misel, da morda obstajajo okoliščine, v katerih nevidnost sama po sebi ne bi zadoščala. Čeprav Praeter tej svoje misli ni nikoli prišel do konca, se je kljub temu odločil, da nevidnost končno preizkusi v praksi.
Praeter se je slekel in si vbrizgal injekcijo z največjim odmerkom, tako da je postal neviden za celih štiriindvajset ur. Izkazalo se je, da je pravi mačji kašelj priti mimo oboroženih evnuhov stopiti v harem. Preživel je zelo prijetno popoldne, saj se je več kot nagledal petdesetih lepotic, ki so nenehno skrbele za svojo lepoto, se kopale in mazilile z odišavljenimi olji in vonjavami.
Neka Čerkezinja ga je prav posebno pritegnila. In tako je Preaterju prišla na misel ideja, katere bi se prej ali slej spomnil vsak moški. Vedel je, da lahko ostane v haremu tudi ponoči, saj mu je odmerek za nevidnost zadoščal vse do naslednjega jutra, zato je imel lepotico nenehno na očeh, da bi ugotovil, v kateri sobi spi. Prepričan je bil, da mora samo počakati, da pogasnejo luči in da bo lepa Čerkezinja prepričana, da jo je sam sultan počastil z obiskom, ko bo legel k njej.
Tako je Praeter tistega večera nenehno opazoval lepo Čerkezinjo in tudi ugotovil v kateri sobi spi. Pred njenimi vrati je sicer stal oborožen evnuh, vendar pa so bili stražarji prav pred vsemi spalnicami. Praeter je še nekaj časa počakal, da je dekle trdno zaspalo in nato smuknil mimo evnuha v sobo. Na hodniku je bilo vsaj še nekaj svetlobe, v sobi pa je bila trda tema. Praeter je pazljivo tipal naokrog in uspelo mu je, da se je nekako pretipal do ležišča. Iztegnil je roko in se dotaknil ženske, ki je na ves glas zavreščala. Praeter namreč ni vedel, da sultan ni nikoli zahajal v harem ponoči, ampak da je včasih poslal po eno ali več žena, ki so jih potem privedli v njegove sobane.
Kot bi trenil se je v sobi znašel evnuh in ga zagrabil za roko. Prav zadnji hip se je Praeter končno zavedel, kaj ga je ves čas motilo. Zavedel se je, kaj ga je ves čas motilo. Spomnil se je, da obstajajo okoliščine, ko mu tudi nevidnost ne more pomagati. V sobi je bila namreč trda tema in zadnje, kar je še slišal, je bil švist stražarjevega ukrivljenega meča.
II.
Skrivnost nesmrtnosti
Eno največjih izgubljenih odkritij dvajsetega stoletja je odkritje nesmrtnosti, ki jo je leta 1978 v Moskvi odkril javnosti malodane neznani kemik po imenu Ivan Ivanovič Smetanovski. Razlog zakaj Smetanovski ni zapustil nobenih zapiskov o tem, kako se mu je odkritje posrečilo in zakaj je bil prepričan, da deluje, kljub temu, da ga ni preizkusil, je bil nadvse preprost. Smetanovski je bil namreč na smrt prestrašen.
Bal se je, da svet ni pripravljen za njegovo odkritje. Sprva ga je nameraval predati oblastem, vendar je vedel, da bo skrivnost prej ali slej predrla železno zaveso in povzročila kaos brez primere. V tistih časih je bila Sovjetska zveza sicer sposobna obvladavati še tako kočljive situacije, v bolj barbarskih in demokratskih deželah, kjer ni vladal tak železni red, pa bi neizbezno prišlo do eksplozije prebivalstva, kar bi zagotovo pripeljalo do napada na omikane komunistične države.
Smetanovskemu prav tako ni bilo nič do tega, da bi sam preizkusil skrivnostni serum, saj že zdaleč ni bil prepričan, če si sploh želi nesmrtnosti. Mar je bilo sploh vredno živeti v svetu, ki ni imel več nikakršnih moralnih norm. Celo v Sovjetski zvezi je bilo življenje čisto na psu, položaj zunaj njenih meja pa je bil pod vsako kritiko. Zato se je odločil, da svojega odkritja ne bo izročil nikomur in da ga tudi sam ne bo uporabil.
Vendar pa je imel Smetanovski ves čas pri sebi edini pripravek, ki ga je zvaril. Bilo ga je le za ščepec in izumitelj ga je dal v majčkeno, neraztopljivo kapsulo, katero je pritrdil pod svojo zobno protezo. Tako je bila kapsula povsem varno shranjena med protezo in ličnico in ni bilo nobene nevarnosti, da bi jo v trenutku nepazljivosti pogoltnil.
Toda če bi se kljub vsemu premislil, je lahko kadarkoli segel v usta, vzel kapsulo, jo strl in postal nesmrten.
Nekega dne je hudo zbolel. Dobil je pljučnico in je v bolnišnici slučajno slišal pogovor med zdravnikom in medicinsko sestro, ki sta mislila sta, da spi. Izvedel je, da je njegova smrt vprašanje le še nekaj ur, zato se je končno odločil. Izkazalo se je, da je bil strah pred smrtjo večji od strahu pred nesmrtnostjo, pa karkoli je ta prinašala. Smetanovski je takoj, ko sta zdravnik in sestra odšla iz sobe, strl kapsulo in pogoltnil vsebino. Upal je, da bo serum še pravočasno deloval in ga rešil pred gotovo smrtjo. In tako je tudi bilo, samo da je Smetanovski takrat že delno zapadel v delirij in komo.
Tri leta kasneje je bil Smetanovski še vedno v komi, sovjetski zdravniki pa so končno le razrešili primer, ki jih je begal toliko časa.
Bilo je očitno, da je Smetanovski vzel nekakšen napitek nesmrtnosti, katerega pa zdravniki niso mogli osamiti in analizirati. Serum je nesrečnega znanstvenika ohranjal pri življenju in prav nobenega dvoma ni bilo, da to lahko traja celo večnost.
Nesreča pa je bila v tem, da so postali nesmrtni tudi pneumokoki, ki so povzročili pljučnico in tako ni bilo nikakršne možnosti, da bi bolnik prebolel bolezen. Sovjetski zdravniki so bili realisti. Zato, ker niso videle nobenega smisla v tem, da bi ga v nedogled negovali v bolnišnici, so ga kar pokopali.
III.
Skrivnost neranljivosti
Med najpomembnejša, vendar pozabljena odkritja dvajsetega stoletja, prištevamo tudi skrivnost neranljivosti, ki jo je leta 1942 v Združenih državah Amerike odkril pomorski častnik Paul Hickendorf. Elektronska napravica je bila tako drobcena, da jo je bilo mogoče spraviti kar v škatlico za vžigalice in vtakniti v žep. S pritiskom na gumb je človeka obdalo zaščitno polje, ki naj bi bilo po Hickendorfovih neprekosljivih matematičnih izračunih, popolnoma neprobojno. Zaščitno polje naj bi bilo prav tako odporno na visoke temperature kot na radioaktivno sevanje.
Poročnik Hickendorf je bil prepričan, da bi lahko v neposredni bližini moškega, ženske, otroka ali celo psa, ki bi bil obdan z zaščitnim poljem, eksplodirala celo atomska bomba, pa se osebi v zaščitnem polju ne bi čisto nič zgodilo.
V tistem času še niso razstrelili nobene atomske bombe in tako se je poročnik, ki je ravno dokončal svoj izum, vkrcal na jahto, ki je odplula čez Pacifiški ocean proti otoku Eniwetol, kjer naj bi opazovali poskusno razstrelitev atomske bombe.
Poročnik Hickendorf se je odločil, da se bo na otoku ločil od ostalih, se skril in počakal na eksplozijo. S tem, ko bi pokazal, da mu niti atomska bomba ne more do živega, bi nedvoumno dokazal pomembnost svojega odkritja, saj bi ga zaščitno polje obvarovalo tudi pred najmočnejšim orožjem vseh časov.
Bilo je vse prej kot lahko, vendar je Hickendorfu le uspelo, da se je prikradel do mesta, kjer naj bi eksplodirala atomska bomba.
Njegovi izračuni so bili popolnoma točni. Čisto nič mu ni bilo. Ni se niti opraskal niti odrgnil. Prav tako ni staknil nobene opekline, pa tudi radioaktivno žarčenje mu ni moglo do živega.
Vendar pa je poročnik Hickendorf prezrl neko malenkost, ki je bila zanj usodna. Atomska eksplozija ga je s takšno silo odpihnila s površja, da ga je z neverjetno hitrostjo odneslo v zemeljsko orbito. Po devetinštiiridesetih dnevih je začel padati proti soncu. Še vedno je bil popolnoma nepoškodovan, vendar je zaradi pomanjkanja zraka, ki ga je bilo v zaščitnem ovoju le za nekaj ur, že zdavnaj izdihnil. In tako je človeštvo izgubilo še eno od svojih najpomembnejših odkritij.
Prevedel Žiga Leskovšek
I.
Skrivnost nevidnosti
V dvajsetem stoletju je človeštvo iznašlo in tudi izgubilo tri pomembna odkritja. Prvo od teh odkritij je bila skrivnost nevidnosti.
To skrivnost je leta 1909 odkril Archibald Praeter, poslanec angleškega dvora kralja Edwarda VII, ki je služboval v majnhi državici na dvoru sultana Abdul El Krima v okviru velikega turškega imperija.
Praeter je bil sicer amater, vendar je bil izredno zagnan biolog, ki je vbrizgaval mišim najrazličnejše serume in skušal tako spodbuditi mutacije. Ko je nekega dne dal injekcijo tri tisoč devetnajsti miši, je ta izginila. Praeter je potipal z roko in hitro ugotovil, da je miš še vedno tam, kjer je bila, čeprav ni videl ene same mišje dlake ali kremplja. Pazljivo jo je prijel in položil v kletko, v kateri se je kaki dve uri kasneje miška prikazala povsem nepoškodovana.
Praeter je pri poskusil uporabljal vse večje odmerke serumov in kmalu ugotovil, da miš lahko ostane nevidna celih štiriindvajset ur. Če jim je dal večje odmerke so bodisi zbolele ali pa popolnoma otrpnile in poginile. Praeter je prav tako dognal, da je v tem primeru mišje trupelce takoj postalo vidno.
Archibald Praeter je doumel pomembnost svojega odkritja in je nemudoma brzojavil v Anglijo, da odtopa s svojega položaja. Razpustil je služinčad in se zaprl v svoje prostore, kjer je začel delati poskuse na samem sebi. Sprva si je vbrizgaval injekcije z majhnimi odmerki, tako da je bil neviden le po nekaj minut. Sčasoma se je njegov organizem tako utrdil, da je Praeter lahko ostal neviden tudi ves dan. Tako kot miške. Če si je vbrizgaval močnejše odmerke, se je tudi on slabše počutil, tako da se je zavedel, da svoje nevidnosti ne bo mogel podaljševati čez štiriindvajset ur. Prav tako je ugotovil, da ne sme nositi obleke, saj ta ni postala nevidna. Če pa je zaprl usta, so postale nevidne tudi zobne plombe.
Praeter je bil pošten in sorazmerno premožen možakar, tako da ni razmišljal o zločinski dejavnosti. Sklenil je, da se bo vrnil v Anglijo ponudil svoje odkritje kralju, ki naj sam presodi, če ga bo uporabil v vojne ali vohunske namene.
Vendar pa se je Praeter odločil, da si bo privoščil nekaj posebnega. Užitek nad užitki. Odkar je pomnil, se je navduševal nad sultanovim haremom, vendar so ga preveč skrbno varovali, da bi si ga lahko ogledal od blizu. Zakaj torej tega ne bi storil zdaj, saj je tam preslužboval dobršen del svojega življenja.
Sicer pa ga je pri njegovem odkritju nekaj motilo. Ves čas se mu vsiljevala misel, da morda obstajajo okoliščine, v katerih nevidnost sama po sebi ne bi zadoščala. Čeprav Praeter tej svoje misli ni nikoli prišel do konca, se je kljub temu odločil, da nevidnost končno preizkusi v praksi.
Praeter se je slekel in si vbrizgal injekcijo z največjim odmerkom, tako da je postal neviden za celih štiriindvajset ur. Izkazalo se je, da je pravi mačji kašelj priti mimo oboroženih evnuhov stopiti v harem. Preživel je zelo prijetno popoldne, saj se je več kot nagledal petdesetih lepotic, ki so nenehno skrbele za svojo lepoto, se kopale in mazilile z odišavljenimi olji in vonjavami.
Neka Čerkezinja ga je prav posebno pritegnila. In tako je Preaterju prišla na misel ideja, katere bi se prej ali slej spomnil vsak moški. Vedel je, da lahko ostane v haremu tudi ponoči, saj mu je odmerek za nevidnost zadoščal vse do naslednjega jutra, zato je imel lepotico nenehno na očeh, da bi ugotovil, v kateri sobi spi. Prepričan je bil, da mora samo počakati, da pogasnejo luči in da bo lepa Čerkezinja prepričana, da jo je sam sultan počastil z obiskom, ko bo legel k njej.
Tako je Praeter tistega večera nenehno opazoval lepo Čerkezinjo in tudi ugotovil v kateri sobi spi. Pred njenimi vrati je sicer stal oborožen evnuh, vendar pa so bili stražarji prav pred vsemi spalnicami. Praeter je še nekaj časa počakal, da je dekle trdno zaspalo in nato smuknil mimo evnuha v sobo. Na hodniku je bilo vsaj še nekaj svetlobe, v sobi pa je bila trda tema. Praeter je pazljivo tipal naokrog in uspelo mu je, da se je nekako pretipal do ležišča. Iztegnil je roko in se dotaknil ženske, ki je na ves glas zavreščala. Praeter namreč ni vedel, da sultan ni nikoli zahajal v harem ponoči, ampak da je včasih poslal po eno ali več žena, ki so jih potem privedli v njegove sobane.
Kot bi trenil se je v sobi znašel evnuh in ga zagrabil za roko. Prav zadnji hip se je Praeter končno zavedel, kaj ga je ves čas motilo. Zavedel se je, kaj ga je ves čas motilo. Spomnil se je, da obstajajo okoliščine, ko mu tudi nevidnost ne more pomagati. V sobi je bila namreč trda tema in zadnje, kar je še slišal, je bil švist stražarjevega ukrivljenega meča.
II.
Skrivnost nesmrtnosti
Eno največjih izgubljenih odkritij dvajsetega stoletja je odkritje nesmrtnosti, ki jo je leta 1978 v Moskvi odkril javnosti malodane neznani kemik po imenu Ivan Ivanovič Smetanovski. Razlog zakaj Smetanovski ni zapustil nobenih zapiskov o tem, kako se mu je odkritje posrečilo in zakaj je bil prepričan, da deluje, kljub temu, da ga ni preizkusil, je bil nadvse preprost. Smetanovski je bil namreč na smrt prestrašen.
Bal se je, da svet ni pripravljen za njegovo odkritje. Sprva ga je nameraval predati oblastem, vendar je vedel, da bo skrivnost prej ali slej predrla železno zaveso in povzročila kaos brez primere. V tistih časih je bila Sovjetska zveza sicer sposobna obvladavati še tako kočljive situacije, v bolj barbarskih in demokratskih deželah, kjer ni vladal tak železni red, pa bi neizbezno prišlo do eksplozije prebivalstva, kar bi zagotovo pripeljalo do napada na omikane komunistične države.
Smetanovskemu prav tako ni bilo nič do tega, da bi sam preizkusil skrivnostni serum, saj že zdaleč ni bil prepričan, če si sploh želi nesmrtnosti. Mar je bilo sploh vredno živeti v svetu, ki ni imel več nikakršnih moralnih norm. Celo v Sovjetski zvezi je bilo življenje čisto na psu, položaj zunaj njenih meja pa je bil pod vsako kritiko. Zato se je odločil, da svojega odkritja ne bo izročil nikomur in da ga tudi sam ne bo uporabil.
Vendar pa je imel Smetanovski ves čas pri sebi edini pripravek, ki ga je zvaril. Bilo ga je le za ščepec in izumitelj ga je dal v majčkeno, neraztopljivo kapsulo, katero je pritrdil pod svojo zobno protezo. Tako je bila kapsula povsem varno shranjena med protezo in ličnico in ni bilo nobene nevarnosti, da bi jo v trenutku nepazljivosti pogoltnil.
Toda če bi se kljub vsemu premislil, je lahko kadarkoli segel v usta, vzel kapsulo, jo strl in postal nesmrten.
Nekega dne je hudo zbolel. Dobil je pljučnico in je v bolnišnici slučajno slišal pogovor med zdravnikom in medicinsko sestro, ki sta mislila sta, da spi. Izvedel je, da je njegova smrt vprašanje le še nekaj ur, zato se je končno odločil. Izkazalo se je, da je bil strah pred smrtjo večji od strahu pred nesmrtnostjo, pa karkoli je ta prinašala. Smetanovski je takoj, ko sta zdravnik in sestra odšla iz sobe, strl kapsulo in pogoltnil vsebino. Upal je, da bo serum še pravočasno deloval in ga rešil pred gotovo smrtjo. In tako je tudi bilo, samo da je Smetanovski takrat že delno zapadel v delirij in komo.
Tri leta kasneje je bil Smetanovski še vedno v komi, sovjetski zdravniki pa so končno le razrešili primer, ki jih je begal toliko časa.
Bilo je očitno, da je Smetanovski vzel nekakšen napitek nesmrtnosti, katerega pa zdravniki niso mogli osamiti in analizirati. Serum je nesrečnega znanstvenika ohranjal pri življenju in prav nobenega dvoma ni bilo, da to lahko traja celo večnost.
Nesreča pa je bila v tem, da so postali nesmrtni tudi pneumokoki, ki so povzročili pljučnico in tako ni bilo nikakršne možnosti, da bi bolnik prebolel bolezen. Sovjetski zdravniki so bili realisti. Zato, ker niso videle nobenega smisla v tem, da bi ga v nedogled negovali v bolnišnici, so ga kar pokopali.
III.
Skrivnost neranljivosti
Med najpomembnejša, vendar pozabljena odkritja dvajsetega stoletja, prištevamo tudi skrivnost neranljivosti, ki jo je leta 1942 v Združenih državah Amerike odkril pomorski častnik Paul Hickendorf. Elektronska napravica je bila tako drobcena, da jo je bilo mogoče spraviti kar v škatlico za vžigalice in vtakniti v žep. S pritiskom na gumb je človeka obdalo zaščitno polje, ki naj bi bilo po Hickendorfovih neprekosljivih matematičnih izračunih, popolnoma neprobojno. Zaščitno polje naj bi bilo prav tako odporno na visoke temperature kot na radioaktivno sevanje.
Poročnik Hickendorf je bil prepričan, da bi lahko v neposredni bližini moškega, ženske, otroka ali celo psa, ki bi bil obdan z zaščitnim poljem, eksplodirala celo atomska bomba, pa se osebi v zaščitnem polju ne bi čisto nič zgodilo.
V tistem času še niso razstrelili nobene atomske bombe in tako se je poročnik, ki je ravno dokončal svoj izum, vkrcal na jahto, ki je odplula čez Pacifiški ocean proti otoku Eniwetol, kjer naj bi opazovali poskusno razstrelitev atomske bombe.
Poročnik Hickendorf se je odločil, da se bo na otoku ločil od ostalih, se skril in počakal na eksplozijo. S tem, ko bi pokazal, da mu niti atomska bomba ne more do živega, bi nedvoumno dokazal pomembnost svojega odkritja, saj bi ga zaščitno polje obvarovalo tudi pred najmočnejšim orožjem vseh časov.
Bilo je vse prej kot lahko, vendar je Hickendorfu le uspelo, da se je prikradel do mesta, kjer naj bi eksplodirala atomska bomba.
Njegovi izračuni so bili popolnoma točni. Čisto nič mu ni bilo. Ni se niti opraskal niti odrgnil. Prav tako ni staknil nobene opekline, pa tudi radioaktivno žarčenje mu ni moglo do živega.
Vendar pa je poročnik Hickendorf prezrl neko malenkost, ki je bila zanj usodna. Atomska eksplozija ga je s takšno silo odpihnila s površja, da ga je z neverjetno hitrostjo odneslo v zemeljsko orbito. Po devetinštiiridesetih dnevih je začel padati proti soncu. Še vedno je bil popolnoma nepoškodovan, vendar je zaradi pomanjkanja zraka, ki ga je bilo v zaščitnem ovoju le za nekaj ur, že zdavnaj izdihnil. In tako je človeštvo izgubilo še eno od svojih najpomembnejših odkritij.
Prevedel Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje