Knjige

[Rose Ann]

Dobro tole . Pa tudi to, da bodo vsi prevodi zbrani na enem mestu je dobro.

[risar_69]

Miodrag Milovanović


USAMLJENOST I KAKO ЈE PREVAZIĆI U DELIMA DŽORDŽA R. R. MARTINA

Živimo zaјedno, deluјemo i reaguјemo јedni na druge; ali uvek i u svim okolnostima sami smo sa sobom. Mučenici ulaze u arenu držeći se za ruke; raspinju ih na krst same. LJubavnici u zagrljaјu očaјnički pokušavaјu stopiti svoјe odvoјene ekstaze u јednu transcendenciјu; uzalud. Po samoј prirodi stvari svaki јe otelotvoreni duh osuђen da pati i uživa u samoći.

VRATA OPAŽAЈA – Oldos Haksli


Problem čovekove usamljenosti јe osnovni problem u delima DŽordža R. R. Martina. Ovaј problem, tako čest u savremenoј književnosti, poјavljuјe se u naučnoј fantastici negde kraјem tridesetih i početkom četrdesetih godina kada, u Americi, svemirski podžanr dostiže svoј vrhunac i kada su pisci, dosledniјi Aјnštaјnu, bili prinuђeni da svoјe јunake pošalju na višegodišnja putovanja svemirskim prostranstvima. Meђutim, naјbolja priča te vrste niјe štampana ni u “Astaundingu”, ni u “Galaksi”, već u Krakovu u zbirci pripovedaka Stanislava Lema INVAZIЈA SA ALDEBARANA. Zove se “Čekić” i prikazuјe lagano raspadanje svesti čoveka koјi putuјe svemirom u društvu predstavnika veštačke inteligenciјe.

Martin ovom problemu prilazi sa druge strane. Kod njega, uzrok samoći niјe u svemiru nego u ljudima.

Martinove ličnosti su ljudi neprilagoђeni svetu u kome žive. To su pomalo romantične osobe koјe od života traže nešto više od puke svakodnevice, ali ili nemaјu snage da nešto promene u svom životu ili su u tome sprečeni od strane društva u kome žive. U priči sa divnim naslovom “Sa јutrom dolazi izmaglica”, na planetu na koјoј uvek vlada magla u koјoј su primećena stvorenja nalik na dobre stare zemaljske duhove, poslana јe naučna ekspediciјa da utvrdi pravo stanje stvari. Glavni јunak јe vlasnik zamka na toј planeti u koјi dolaze turisti željni uzbuђenja. On se protivi istraživanju, јer veruјe da postoјe stvari koјe su daleko važniјe od istine. “Odgovori. Uvek moraјu da imaјu odgovore. Ali pitanja su toliko puta lepša.” Naravno, utvrђuјe se da su ta stvorenja samo produkt čovekove želje da ih vidi i pošto su na Zemlji sve stvari koјe bi mogle da izazovu nekakvo uzbuђenje odavno nestale, čovečanstvo gubi i poslednje utočište svoјe mašte.

Pored toga, njegovi јunaci ne mogu stupiti u kontakt sa drugim ljudima. Razlog za to leži duboko u čovekovoј prirodi. Glavna јunakinja novele “Pesma za Liu” kaže: “Kako uopšte ljudi mogu reći nešto samo rečima? Kako mogu znati? Čak i kada vode ljubav, opet su odvoјeni.”

Kao posledica te njihove romantičnosti i nesposobnosti kontakta јavlja se usamljenost.

“Poznaјem usamljenost, ona јe bila tema mog života”, kaže Martin u priči “Drugi oblik samoće”. To niјe usamljenost nastala zbog fizičke izdvoјenosti, već zbog dubokog јaza koјi te osobe deli od ostalih ljudi. “To јe usamljenost ljudi zatvorenih u sebe. Usamljenost ljudi koјi su toliko puta rekli pogrešnu reč da nemaјu hrabrosti da više bilo šta kažu. Usamljenost, ne zbog daljine, već zbog straha. Usamljenost ljudi koјi sede sami u nameštenim sobama јer nemaјu kuda da idu i nikoga da sa njime porazgovaraјu. Nema lepote u toј vrsti usamljenosti, nema cilja i poetike. To јe besmislena usamljenost.”

I, kada se naђu u takvoј situaciјi, oni kao i svi sanjari, pokušavaјu da naђu izlaz meђu zvezdama. Ne zbog toga što će u svemiru naći društvo, ili što će doživeti pustolovine, već zato što će, suočeni sa njegovim beskonačnim prostranstvom, bar doživeti јednu drugu vrstu usamljenosti. To će biti “uzvišena, tragična usamljenost, koјu čovek strasno mrzi, a ipak јe toliko voli da žudi za njom.”

Naravno, bekstvo meђu zvezde, kao i svako drugo bekstvo, niјe rešenje i Martinov јunak, suočen sa stvarnošću, biva poražen.

Ipak, ovaј problem naјbolje јe prikazan u već pomenutoј noveli “Pesma za Liu”, obјavljenoј u časopisu “Analog Science Fiction – Science Fact” i nagraђenoј iste godine nagradom Hјugo.

Evo ukratko sadržaјa: Lia i Rob, oboјe Talenti, ona telepata, on sposoban da “čita” osećanja, dolaze na planetu Škin da ispitaјu zašto ljudi masovno pristupaјu tamošnjoј “religiјi”. Naime, humanoidni stanovnici Škina posle navršene četrdesete godine dopuštaјu da im se na glavi razviјe parazitsko stvorenje Griška, koјe ih polako ubiјa. Za vreme dok јe Griška na njima oni osećaјu neizmernu ljubav proma svetu, povezanu sa osećanjem bezgranične sreće. Na kraјu, u trenutku smrti, pridružuјu se Uniјi svih dotad umrlih stanovnika Škina, u јedno novo biće-stanje u kome postoјi večito zaјedništvo, pripadanje i sreća. Lia јe, kao snažniјi Talenat, od trenutka dolaska na Škin zasuta buјicom snažnih osećanja i ne može se odupreti zovu ljubavi koјi izbiјa iz tog bića, i pridružuјe im se, dok Rob ipak uspeva da mu odoli i ode.

U ovoј noveli ponovo srećemo obične ljude – Normalne, kako ih Lia zove – koјi u ljudskom društvu ne mogu naći raziog svom postoјanju i priključuјu se јednoј stranoј civilizaciјi. Kao razlog zašto to čine јedan od njih kaže: “Јednom sam upravljao kompјuterima. Ali moј život јe bio prazan, brate. Imao sam samo mašine, hladne mašine.” On, i njemu slični, traže i nalaze izlaz u Griški.

Meђutim, pored Normalnih, u noveli se poјavljuјe i par Talenata koјi nisu toliko odvoјeni јedno od drugog. Oni su, zahvaljuјući vančulnim sposobnostima, u mogućnosti da sruše bariјeru čovekove podsvesne zaštite svoјe individualnosti koјa onemogućava upoznavanje drugog bića, neophodni uslov za postizanje meђusobnog spaјanja, prožimanja. Ali i Lia i Rob mogu to da po stignu samo u trenutku dok vode ljubav. Onog monenta kada se odvoјe јedno od drugog svako јe ponovo sam.

Lia, došavši na planetu na koјoј su milioni humanoidnih stvorenja već postigli stanje stalnog prožimanja i sreće, ne može da se odupre toј težnji koјa postoјi u svakom čoveku, i da shvati da јe Uniјa možda pravi izlaz za Škine, ali ne i za čoveka. Na planeti i dalje postoјe ljudi koјi ne mogu razumeti Uniјu, a samim tim јe i prihvatiti kao prečicu na svom putu do sreće.

“LJudi su oduvek posezali za nečim, nekim, tražeći. Govor, Talenat, ljubav, seks, sve su to delovi iste stvari, istog traganja. I bogovi takoђe. Čovek јe stvorio bogove јer se plašio samoće, praznog svemira, poljane koјa tone u mrak.”

Uniјa možda predstavlja kraјnji cilj borbe protiv samoće јedne civilizaciјe, ali, kao što kaže nezaboravni Nobusuke Tagomi: “Čovek mora da nastoјi da naђe svoј put.” I zato traganje ne sme biti prekinuto dok se ne naђe način da se ljudi “dosegnu i spoјe, i da ne budu sami, a da ipak ostanu ljudi.”

Rob uspeva da pobedi svoјu ljubav i odlazi u svemir da nastavi potragu, a sa njim, na moјe veliko zadovoljstvo, i DŽordž R. R. Martin.

[sigismundus]

hvala za pozitivno sprejet tekst o zgodnjem Martinu

to mi je odpisal Mica Milovanović, avtor teksta:



--------------------------------------------------------------------------------

Jako mi je drago da se taj tekst posle 30tak godina, još drži. Pojedini tekstovi koje sam pisao u to vreme nisu tako dobro izdržali zub vremena...

Hvala na lepim rečima.

[sigismundus]

Dobro tole . Pa tudi to, da bodo vsi prevodi zbrani na enem mestu je dobro.

eh, Rose, kaj vem
tole je štih proba, pa na vem kaj naj si mislam

sicer pa klele križank tud niso maral

pa 1001 strip tud ne

vse bolj razmišljam, da bo najbolj, da kar pri tehniški založbi prijavim tale projekt
po moje bojo zlo vesel, na koncu lahk še e-knjige prodajajo

[sigismundus]

miniatura
Nina Kiriki Hoffman: Preizkušnja

ki bo izšla jutri na ameriškem portalu Daily Science Fiction
na naši striparni pa je bila objavljena pred parimi dnevi

bo objavljena v reviji Življenje in tehnika 15 oktobra 2011

matr mi je to všeč

[Gusar]

A je kdo že slučajno bral naslednje knjige, in če ja, potem prosim kak komentar, če je možno:
PEKLENSKI OGENJ-John Saul
EVANGELIJ PO SATANU-Patrick Graham
NA DNU JEZERA-Stuart Woods

Se že vnaprej zahvaljujem za morebitne komentarje

[Mulder]

Peklenski ogenj sem bral pred leti, mislim da je to zgodba o neki stari zgradbi, ne vem več točno kaj je tam nekoč bilo, kjer je nekoč zgorelo kar nekaj otrok tako da je nastal nek ''haunted place''.Več se pa ne spomnim, je pa to edino kar sem bral od saula.

[Gusar]

Hvala, sem si že sposodil Saula in Woodsa in trenutno berem Na dnu jezera in te kar potegne noter
Ja, drugače pa me še zanima, kaj priporočate v branje od Stephena Kinga; nažalost dosedaj Kinga kot pisca še nisem spoznal(poznam le odlične filme, ki so nastali po njegovih knjigah).
Tako da, kar se tiče knjig S.Kinga kar na dan z besedo
Hvala za komenarje.

[blackmagic]

Od Kinga imam doma Mačje pokopališče in Buick 8. Prvo sem že prebral in je v redu kniga. druga pa še čaka na vrsto.

[Mulder]

Hmmm, s Kingom je tako, v mojem primeru seveda, da mi je enostavno všeč vsaka njegova zgodba, so pa ene boljše, recimo prva njegova uradno izdana zgodba Carrie mi je boljša od naslednje Salem's Lot, mogoče bi celo lahko trdil da so njegove daljše zgodbe, pravzaprav že špehi dolgoročno manj zanimive, recimo The Stand, itd.Drugače pa itak je večina njegovih zgodb čista klasika in pravzaprav ''a must read'' za ljubitelje horrorja.

Bi ti pa posebej priporočil The Long Walk, njegovo zgodnejše delo, ki jo je napisal pod psevdonimom Richard Bachman in je poleg dveh drugih zgodb v knjigi The Bachman books.Meni je to dozdaj pravzaprav ena najboljših Kingovih zgodb.Pa na serijo Dark tower ne pozabit.

Ti pa priporočam tudi druge horror avtorje, ki so mi super:Dean Koontz, Jack Ketchum, Richard Laymon, Brian Moreland.

[Gusar]

Mulder, hvala ti za izčrpne informacije

[tilitili]

Danes kupil
Robin Hobb: Morilčevo trilogijo in
Terry Pratchett, Neil Gaiman: Dobra znamenja. Verne in natančne prerokbe Agnes Nutter, coprnice

Komaj čakam, da grejo babe na šiht pa spat...

[Gusar]

Jaz pa sem pred dnevi bil bolj na športnih zadevah, namreč prebral sem avtobiografiji Diega Maradone in Braneta Oblaka.
Zelo zanimivo in zabavno branje, pa kar malo sem presenečen; namreč za Maradono vsi vemo, kdo je in kaj je on pomenil za nogomet, ampak za Oblaka pa si nisem mislil, da je bil taka igralska klasa v tistem času
Skratka za ljubitelje nogometa zelo zanimivo branje, še posebaj zato, ker je takih knjig v slovenščini (pre)malo.

[sigismundus]

Mike Resnick: Arheologi

(Iz zapiskov o vzponu in propadu človeške rase)

…In medtem, ko je človeški galaktični imperij tonil v pozabo, preostale galaktične rase niso ustanovile nove centralne vlade, tako da je sčasoma po vsej galaksiji zavladala anarhija…

Pisalo se je sedemnajsto tisočletje galaktičnega imperija in človeštvo ni več obvladovalo niti vojaške niti ekonomske moči, tako da se je začelo posvečati bolj miroljubnim dejavnostim. Prišlo je do ponovnega obujanja zanimanja za korenine človeške rase in tako so arheologi začeli znova raziskovati Zemljo, zibelko človeštva, in kolonije, ki so jih v zgodnjem obdobju naseljevanja tujih planetov poselili ljudje. Med najslavnejšimi arheologi je bila Breece, pripadnica človeške rase z daljnega Beltharja III , ki se je s svojimi deli zapisala v galaktično zgodovino…

Izvor in zgodovina razumnih bitij, 9.del

******


Breece je stala na Zemlji in se spraševala, kam so izginili mileniji zgodovine.

Zemlja je bila zapuščena. In človeštvo je bilo na robu izginotja. Tako je pač bilo. Tako in nič drugače. Kako mogočna je bila človeška rasa, pa je kljub vsemu propadla, je prešinilo Reese. Človeški imperij je segal tudi v najbolj oddaljene kotičke vesolja, tako da so šele po dolgih tisočletjih izginili poslednji sledovi človeške prevlade, moči in posesti. Pravzaprav pa se je sem ter tja še vedno našel kak ostanek človeškega imperija. Recimo sistem Deluros. Cel niz planetov duhov, ki so bili posejani z brezhibnimi bivališči in infrastrukturo, vendar zapuščeni. Pa Sirius V, kjer se je poselitev manjšala in manjšala, dokler ni ostal en sam megalopolis. Caliban, še vedno delujoč anahronistični stroj, ki bo do konca časa oprezal za premiki pomorske flote, ki je izginila pred davnini tisočletji. Plavajoče kraljestvo, kjer so imperijalne palače preuredili v velikanske proizvodne hale, ki pa niso več obratovale od časov, do kamor je še segel spomin. Plavajoče kraljestvo, ki je brezciljno plulo od enega sončnega sistema k drugemu in samo čakalo, kdaj ga bo kaka velikanska zvezda s svojo mogočno gravitacijo pritegnila k svojim nedrjim. Pa Capellanske in Denebijske kolonije. Pa še kakih štiri tisoč svetov, ki so bili razkropljeni po vsem znanem vesolju. In pa seveda starodavna Zemlja. Zibelka človeštva.

Stoletja po propadu Združenega galaktičnega kraljestva, ki je kasneje postalo znano kot Galaktična monarhija, so se vrstile rasa za raso in si prisvajale dediščino človeka. Mnogim od njih je bilo malo mar, kaj je človek pomenil in kaj je storil, saj je šlo predvsem za prevlado. Najbolj zagnani so bili Canphoriti, Lodiniti, Emranci in še prgišče drugih, ki so si na vso moč prizadevali uničiti vse, kar je dosegel človek. Počasi, korak za korakom, potrpežljivo in spretno, so potiskali človeštvo nazaj, v odročne planetarne sisteme, na osamljene svetove in tam uničevali industrijske komplekse, raziskovalna središča in izobraževalne ustanove in obenem preprečevali dostope do posameznih svetov in zvezdnih kopic.

Ljudje so se borili. Tako kot vedno. Sprva so sicer imeli majhne izgube, vendar pa so minevali časi, ko so bili gospodarji galaksije. Njihova civilizacija je prešla zenit in njihova nadvlada se je bližala koncu. In zaton človeštva je bil v mnogočem podoben njegovemu vzponu. Človeška rasa je uporabljala vsa sredstva: boj, laži, blefiranje in spletkarjenje. Obenem pa so občasno prihajala na dan tudi osamljena dejanja čiste plemenitosti in okrutnega barbarstva, tako da se je vsa galaksija spraševala, ali imajo opravka bodisi s samim bogom ali s poslanci pekla. In ne s samo s povsem običajno inteligentno raso.

In res je bilo tako, je prešinilo Breece. Človeštvo ni bila nekakšna povsem običajna rasa, ki se je vpisala v zgodovino in bi jo lahko prepustili pozabi. Ljudje so bili nekaj posebnega, nekaj kar jih je ločevalo od vseh ostalih. Nobena druga rasa ni bila tako idealistična in plemenita in prav nobena ni dosegla toliko kot človeštvo. Seveda pa tudi nobena druga rasa ni bila sposobna tako ostudnih, nečastnih dejanj in takšnega pritlehnega drobnjakarstva in bestialne surovosti, kot so to počeli ljudje. Človek je bil enkratno bitje, pa karkoli si je kdo mislil o njem. In to je bil tudi razlog, da je Reese prišla na Zemljo. Na matični planet človeške rase. Na ta mrtev, mrzel in od padavin namočen planet, kjer naj bi odkrila, kaj je bilo na tem, nenavadnem, inteligentnem opičjaku, da je po eni strani prekašal najboljše, kar je lahko ponudila galaksija, po drugi pa izpadel slabši od najslabših razumnih vrst. Kaj je bilo tisto, zaradi česar je lahko segel po zvezdah in, usodi navkljub, kljubovalno zakričal svoje ime v zvezdne širjave.

Reese se je zazrla prek planote, ki se je kopala v večernem somraku in ki so jo pred davnimi časi imenovali Serengeti. Zdaj je bil to samo še izsušen del ravnine, ki se je raztezala med še vedno slikovitim kraterjem Ngorongoro in izsušenim dnom Viktorijanskega jezera. Del zemeljskega površja, ki je bil priča malodane celotni evoluciji človeka, preden je posegel k zvezdam. Prav na tem delu Zemlje se je rodil, iznašel gorjačo in kolo in prvič zanetil ogenj. Tukaj se je prvič golorok spopadel z legendarnim črnogrivastim levom in prvič prodal svoje rojake v suženjstvo. Tako prva kot četrta svetovna vojna sta segla tako daleč na jugovzhod, da sta spremenila takratni Serengeti v začasno bojišče. Tukaj se je pred pičlimi šesto leti začela galaktična doba. Takrat je človek dokončno iztrebil vse kopenske živalske vrste, ki so ga kolikor toliko ogrožale. In prav tukaj, kako stoletje kasneje, so znanstvene raziskave postavile teoretske osnove galaktičnemu tahijonskemu pogonu.

In tako je nastopil čas, ko je bila planjava, ki je bila nekoč bil Serengeti ponovno zapuščena in osamljena. Na njej so rasle redke zaplate nizke trave, obkrožale pa jo je trnasto grmičevje, vsa ta pritlikava džungelska vegetacija pa je pod zemljo skrivala milijon let človeških ostankov in relikvij.

To je bil prav gotovo dober kraj za iskanje odgovorov na večna vprašanja.

Breece je vzdihnila, se obrnila in se počasi napotila proti svoji bivanjski kupoli. Če bo naslednji dan nehalo deževati, bo začela z izkopavanji, markiranjem in katalogiranjem In morda, morda…, so jo obhajale misli.

Takrat se je zdrznila, saj je za seboj zaslišala pokanje drobnih vejic.

»Kdo je tam?« je glasno vprašala.

»Videl sem vaš tabor, pa sem si dovolil, da vas obiščem,« je s hladnim, brezbarvnim glasom spregovoril tujec, ki je s seboj nosil modificirani T-prevajalnik.

»Kdo ste vi?« je vztrajala Reese in napeto zrla v temino, ki se je vse bolj spuščala na pokrajino.

»Imenujem se Milnor, po rasni pripadnosti sem Rinnjanec, z lune Kormonos v planetarnem sistemu Atria,« je tujec odgovoril z brezbarvnim glasom.

Reese je še naprej napeto buljila v temo in končno le razločila tujčevo postavo. Rinnjanec je vsaj v grobem spominjal na človeško bitje, čeprav je bil bolj čokaste postave in bolj mišičast, njegova koža pa je bila zelenkaste barve. Tujec je bil po telesu precej poraščen, na sebi pa ni imel nobenih oblačil, z izjemo torbe, katero je imel obešeno na ramenu. Rinnjanec je govoril v prevajalnik, ki ga je nosil okoli vratu, ob izboklini, ki je še najbolj spominjala na brado. Na obrazu ni imel niti maske niti šlema in videti je bilo, kot da mu zemeljsko ozračje popolnoma odgovarja.

»Jaz sem Breece in pripadam človeški rasi,« se je predstavila. »Kaj počnete tukaj?« je še vprašala.

»Arheolog sem,« je odvrnil Milnor.« Zadnjih sedemnajst let živim na Zemlji. Prekopavam ruševine porušenih mest, preiskujem stavbe, ki se še niso podrle in našel sem celo nekaj ljudi, ki še vedno živijo na tem zapuščenem planetu. Tukaj, v Serengetiju, sem že dva meseca. In moji robotoidi so me obvestili da je semkaj prišel še nekdo drug. Obiskal pa sem vas samo zato, da bi izvedel, kaj nameravate.«

»Na Zemljo sem prišla, ker iščem odgovore na določena vprašanja. Tako kot vi. In morda sem do njih celo bolj upravičena kot vi.«

»Še na kraj pameti mi ne pade, da bi vam oporekal. Rad bi samo povedal, da me politične igrice še zdaleč ne zanimajo. Moje delo mi pomeni vse. Če vas moja prisotnost tukaj kakorkoli moti, bom svoj raziskovalni tabor takoj prestavil daleč stran. Vse dokler ne boste odšli.«

»Za to ni nikakršne potrebe,« je naglo odvrnila Reese, ki jo je zapekla vest. »Civilistka sem. Čisto nič nimam proti, da ste tukaj. Saj sva, kot kaže, oba arheologa.«

»Upal sem, da bo tako. Samo prepričati sem se hotel, da vas ne motim. Sicer pa prav gotovo nihče drug, kot kak arheolog, ne bi zašel sem,« je pripomnil tujec.

»Kaj vem. Saj je konec koncev to kar prijeten kraj,« je menila Breece.

»Na osnovi tega, kar mi je znano o človeštvu in relikvijah, ki sem jih odkril tukaj na Zemlji, bi sklepal, da bi si želeli družbe drugih človeških bitij,« je razpredal tujec.

»Da, večina ljudi bi želela prav to,« se je strinjala Breece.

»Vi pa ne?« je zanimalo tujca.

»Ne. Jaz sem drugačna.«

Rinnjanec je skremžil ustnice v nekak nasmeh in se nato hipoma zresnil. »No, če želite biti sami…«

»Prav nič me ne moti, da izkopavate v moji bližini, če ste napeljevali na to,« je pripomnila Breece. »Pravzaprav bi me izmenjava pogledov na arheološke izkopanine s kolegom tuje rase zelo veselila,« je še dodala.

»Izvrstno,« je odvrnil tujec in se ponovno nakremžil. »Ali bi vas hudo motilo, če bi si zdajle privoščil majhen prigrizek. Imam pač tak metabolizem, da moram uživati hrano vsaj petkrat-šestkrat dnevno.«

»Čudim se, da sploh najdete dovolj časa za izkopavanje,« je pripomnila Reese.

»Ne potrebujem spanca. Ali lahko pokličem enega od svojih robotoidov?« je zanimalo tujca.

»Seveda,« je odvrnila Reese in že naslednji hip se je prikazal mehanski stvor, ki se v ničemer ni razlikoval od Rinnjana, v rokah pa je držal majhno posodo.

»Samo zelenjava je. Če vas moti, da jem vpričo vas, se bom seveda rade volje umaknil,« je pojasnil Milnor.

»Ni potrebno,« je odvrnila Reese in medtem, ko je Milnor užival najrazličnejše rastline in travje, pozorno opazovala robotoida. »To je resnično sijajen stroj. Še predstavljala si nisem, kako je robotika napredovala,« je dejala.

»Res je. Sicer pa je prav človeštvo postavilo temelje robotski znanosti. Kako to, da so ljudje tako malo uporabljali robote?« je zanimalo tujca.

»Ljudje so vse delo opravljali sami,« je pojasnila Reece.

»Bo že tako. Človek ni nikoli popuščal. Ne drugim rasam, ne sebi. Človeštvo je bila neverjetna rasa.«

»Povejte, kako je mogoče, da ste si vzeli toliko časa za proučevanje moje rase?« je zanimalo Reese.

»Predvsem mi ni jasno, zakaj se je toliko razumnih ras zarotilo proti človeštvu. Zakaj je izbruhnilo toliko vojn za uničenje človeštva. Čutil sem, da je moja dolžnost, da skušam razumeti človeško raso.«

»Zahvaljujem se za vašo zavzetost. Pa ste do sedaj odkrili karkoli, kar bi vam pomagalo pri razumevanju človeštva?« je zanimalo Breece.

»To je pa zelo težko vprašanje,« je odvrnil Milnor.

»Oh. Zakaj neki?«

»Čim več vem o človeški rasi, tem manj jo razumem.«

Eh, saj niste edini,« se je kislo nasmehnila Breece.

»Morda bi mi pa vi lahko pojasnili kakšno malenkost,« je vneto začel Milnor. Vsaj videti je bilo, kot da je zelo vnet, saj v glasu, ki je prihajal skozi prevajalnik, ni bilo ne duha ne sluha o čustvih.

»Seveda bom storila vse, kar je v moji moči. Vendar ne pričakujte preveč. Nekatere stvari so tudi meni popolna neznanka,« je povedala Breece.

Pogovor se je nenadoma sprevrgel v diskusijo med dvema profesionalcema. Kot da se ne bi pogovarjala tujec in zemljanka. »No, recimo,« je začel Milnor. »Le malo razumnih ras v galaksiji veruje. Mnoge sicer sprejemajo filozofski pojem vsemogočnega božanstva, človeštvo pa je imelo na stotine verstev. Ne samo enega. Mnoga verstva so bila zasnovana na povsem razumnih moralnih principih, iz katerih se je mnogokrat razvila civilna zakonodaja. Tako na Zemlji kot v Združenem galaktičnem kraljestvu. Tudi največji verski vodje, recimo Jezus ali Buda in drugi vse do konca zgodovine človeštva, so učili doktrino ljubezni in miru.«

»No, pozabili ste na Mojzesa, ki je dobesedno vzel božji meč v svoje roke in se zoperstavil Egipčanom.«

»To sicer drži, ampak tudi Mojzes ni dovolil svojemu ljudstvu, da bi se vojskovalo. In prav on je bil tisti, ki je napisal Deset božjih zapovedi. Človeštvo je imelo izredno visoke moralne principe, njihovi verski vodje so bili poosebljenje etičnosti, vsa verstva so obsojala prekrške vernikov in jim grozila s peklenskim ognjem in večnim prekletstvom. Glede na vse to, bi se moral človek razviti v eno najbolj miroljubnih in etičnih ras v vsej galaksiji. Vprašal pa bi tole: Kako je mogoče, da se razen nekaterih izjem, tako tudi ni zgodilo? Ali mi lahko to pojasnite kot pripadnica človeške rase?«

«Kot arheologinja prav gotovo ne. Sicer je pa morda arheologija napačna veda, ki bi lahko dala odgovor na tako vprašanje,« je pojasnila Breece.

»Katera znanost pa bi bila primernejša?« je zanimalo Milnorja.

»Najbolj verjetno antropologija. Morda psihologija. Ali pa celo filozofija. Sicer pa sem prepričana, da je odgovor zagotovo večplasten. Kot prvo, človek je bil vedno mesojedec. In še vedno je, čeprav uživa tudi zelenjavo. Razmere na starodavni Zemlji so bile takšne, da so od človeka zahtevale specifično evolucijo. Po eni strani bi moral za svoje preživetje razviti nekatere skoraj nemogoče fizične lastnosti. Recimo, da bi večkratno povečal svojo moč in hitrost. Ali pa, da bi se razvil v razumno bitje. Okolje je tisto, ki narekuje evolucijo, v tem primeru pa je moral človek poiskati način, da je za svoje preživetje lahko ubijal živali. Zato je seveda izumil orožje. In marsikdo bi rekel, da se je takrat začela zgodovina človeštva.«

»Toda, saj to ni bila edina možnost. Saj človek ni edina mesojeda razumna rasa v galaksiji,« je ugovarjal Milnor.

»Res je. Ampak, kot sem že dejala, je odgovor večplasten. Moje mnenje je samo delček mozaika, ki je vplival na njegov razvoj.«

»In kaj se je zgodili z religijo, z vsemi plemenitimi filozofskimi načeli, ki jih je razvilo človeštvo?«

»Religija je bila po eni strani čustvena bergla, po drugi pa orožje. Človek je uporabljal religijo pri razlaganju stvari, ki jih ni bilo mogoče pojasniti, dalekovidni možje, kot je bil Mojzes, pa so se v božjem imenu borili za sprejem drugačnih, moralnih norm za svoja ljudstva.«

»Vse to mi je popolnoma jasno. Toda, kje neki se je zalomilo?«

»Na to je težko odgovoriti. Kadarkoli je človeštvo kaj doseglo, se je takoj usmerilo k novim ciljem. Ko so se ljudje povzpeli v zračne višave, niso več našli navdiha v pticah in oblakih, ki so pluli nad njimi. In takrat so pozabili tudi na taka čudesa in marsikatera stran v bibliji je tako postala le še del epske zgodovine. Kar pa se tiče moralnih principov, pa res ne vem, kaj naj rečem. Najverjetneje se je človek, potem ko je zavojeval galaksijo, počutil mogočnejšega od samega boga in se zato ni več držal zemeljskih svetopisemskih izročil in zakonov.«

»Toda, saj se človek ni držal teh zakonov niti v času, ko je še bival na Zemlji!«

«Vem, vem. Morda pa je človek napisal zakone za bitja, ki naj bi bila popolna. Takšna, kot je vedno želel biti. Vendar pa ni bil popoln. Nikoli ni bil. Če bi znala odgovoriti na ta vprašanja, sedaj ne bi bila tukaj.«

»Razumem. Če bi mi povedali, katero obdobje vas zanima, vam bom z veseljem pokazal najprimernejši kraj za izkopavanje,« je spregovoril Milnor.

»Zelo ste prijazni. Vendar, če povem po resnici, nimam najmanjšega pojma, kje naj začnem. Človeška rasa izgineva, ljudje so izgubili vse, kar jim je bilo pri srcu in kmalu bo človek postal samo še daljni spomin. Rada bi izvedela, zakaj je prišlo do tega. Rada bi izvedela, kaj je bilo v nas, da smo toliko dosegli in zakaj smo tako hitro propadli. Če mi lahko pokažete najdišče, kjerkoli v galaksiji, kjer bi lahko dobila odgovor, kaj je bilo tisto, kar je opredeljevalo človeka kot človeka, bi vam bila večno hvaležna. Vendar pa to ni mogoče, kajne?«

»Res je. Tega ne morem storiti,« je priznal tujec.

»Torej bom morala poskusiti kar sama, mar ne?« Breece je obrnila glavo, se nastavila blagemu vetrcu in željno vdihnila hladen, čisti zrak. Kdo ve, morda je bil prav tukaj rajski vrt. Sprašujem se, če bomo sploh kdaj izvedeli, zakaj je človek zapustil Zemljo. Saj ni odšel kradoma s tega rajskega sveta, ampak je ponosno in vzravnano zapustil svoj planet. Mar vam to ne da misliti? Kaj neki ga je gnalo?«

»Vi pa niste taki kot ljudje, ki sem jih spoznal. Nekaj posebnega ste,« je po krajšem razmisleku pripomnil Milnor.

»Delček mene je v vsakem človeku in tudi v meni je nekaj, kar je značilno za vse ljudi. Hočem odgovore. Mar ni prav to gnalo človeka, da je segel po zvezdah in se zapisal pogubi?«

»Pa je človeka res gnala želja po znanju? Ali pa si je želel le prevlade?« je podvomil Rinnjan.

»Ne bi vedela,« je odvrnila Breece in skomignila z rameni. »In kljub temu, da se sramujem mnogih stvari, ki so jih je storili ljudje, si ne morem kaj, da ne bi bila ponosna na njihove dosežke. Od pionirjev in olimpijcev do vojskovodij. Čeprav mnogokrat niso imeli nikakršnih možnosti, jim je uspevalo skoraj vse. Res je, da so se naseljevali tudi tam, kjer niso imeli kaj iskati, da so marsikomu stopili na prste, če ne še kaj hujšega. Vendar pa je človek zmagoval in na nek perverzen način sem ponosna, da pripadam tej rasi. Sprašujem se, če je to sploh greh,« se je vprašala Breece.

»Tega pa res ne bi vedel,« je odvrnil Milnor. »Vendar pa bi vas rad še nekaj vprašal. Zadnje vprašanje. Potem pa pojdite spat, saj še komaj stojite na nogah. Recimo, da vse, kar ste povedali, več ali manj drži. Recite, zakaj ste svoje življenje posvetili raziskovanju rase, ki je v zatonu. Le kaj vam bo prineslo spoznanje vseh človeških vrlin, slabosti in norosti?«

»Mislite mene osebno?«

Rinnjanec je prikimal.

»Pravzaprav ne vem. Če povem po pravici, to verjetno počnem predvsem zato, ker sem užaljena in prizadeta.«

»Užaljena? Prizadeta? Zakaj neki?« je zanimalo Milnorja.

»Prizadeta sem, ker nisem bila del človeške rase, ko je še vladala vesolju. To so bili časi, ko si je človek lahko privoščil vse, kar mu je padlo na pamet. In potem dopustil, da mu je vse spolzelo iz rok. Mogoče sem prizadeta zato, ker sem izgubila tisto, kar mi je po rojstvu pripadalo. Kot človeku.«

»Pa menda res ne mislite tako?«

»Morda. Ali pa se tako počutim samo zato, ker zrem preko te starodavne planote, ki se je imenovala Serengeti. Tako, kot jo je nekoč videl primitivni človek. Samo ena razlika je. Pred njim je bila prihodnost, za mano pa je preteklost. Najbolj žalostno je, da bo tukaj vedno rasla samo še trava. Nobenih živali ne bo več. Ne ptic. Ne človeka.«

»Če prav razumem, objokujete propad vaše vrste, mar ne?« je pripomnil tujec.

»Sploh ne. Predvsem ne zanima kako in zakaj je prišlo do tega. Zakaj je bil konec neizbežen. Šele potem se bom odločila, če bom za svojo vrsto potočila tudi kakšno solzo. Zdaj pa se opravičujem. Res sem potrebna spanca.«

»Razumem. Veste, ne bi vas rad užalil, vendar bi vam rad poklonil darilo,« je še dodal tujec.

»Darilo?«

»Da. Darilo. Relikvija. Menim namreč, da vam bo ta človeška izkopanina lahko dala odgovore na vsa vprašanja, ki ste si jih zastavili. Samo dovolj dobro jo morate preučiti,« je pojasnil tujec.

Breece , ki je sprva kar zažarela od navdušenja, je zadržano odgovorila. »Močno dvomim, da bi lahko ena sama relikvija dala odgovor na vsa temeljna vprašanja.«

»Ta relikvija lahko da odgovore na vsa vaša vprašanja. Samo temeljito jo morate preučiti« je znova dejal Milnor, snel bisago z ramen, segel vanjo s svojo čokato roko, izvlekel nek predmet in ga pazljivo obrisal z mehko krpo..

In nato ji je postavil relikvijo pred obraz..

V roki je držal zrcalo.

Prevedel: Žiga Leskovšek

[risar_69]

ha, tale je dobra, Arheologi