Knjige
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Igor Teper: Zadnji astronavt
"Gospod Trubel, ali hočete biti nesmrtni?"
Obiskovalec jih je imel največ trideset, bil je urejen moški, gladko obrit, sedel je na kavču v dnevni sobi, in s palcem in kazalcem živčno sukal gumb na suknjiču. Na prvi pogled je deloval popolnoma iskreno, dokler seveda ni postavil tega vprašanja. Ed Trubel pa je že dovolj dolgo tlačil zemljo, da je takoj prepoznal prodajalske finte.
"Kaj pa prodajate, mladi gospod?" je nezaupljivo vprašal.
"Imenujem se Henry Banks in ne prodajam ničesar," je odvrnil možakar.
"Jaz pa sem star šestindevetdeset let in verjemite mi, da vem, kdaj mi hoče kdo kaj prodati."
"Eh, gospod Trubel. Ničesar ne prodajam. Čisto zares. Pravzaprav je ravno obratno. Rad bi nekaj kupil. Nekaj, kar imate samo vi," je odvrnil Banks in skomignil z rameni.
"Kako je to sploh mogoče?" je zanimalo Eda, ki je zaman premleval, če sploh ima kaj, kar bi lahko koga zanimalo.
"Rad bi kupil vaše spomine," je pojasnil Banks.
"Prosim?" je komaj izdavil Ed, ki je bil presenečen, da ga še vedno lahko kaj preseneti.
"Zaposlen sem v tvrdki Spomini d.d. Agencija Mnemos. Prav mogoče je, da ste že videli kak naš oglas." Banks je malo počakal, ker pa Ed ni dejal ničesar, je nadaljeval. "Razvili smo postopek snemanja in shranjevanja spominov, tako da jih lahko kasneje podoživljajo tudi drugi. Poskušamo ustvariti popoln spominski arhiv, ki naj bi obsegal vse vidike življenja. In vi, gospod Trubel, imate določene izkušnje, ki so naravnost edinstvene."
"Hočete reči, da vas moji spomini zanimajo zato, ker sem bil v vesolju," je po kratkem premisleku spregovoril Ed.
"Tako je. Povrh vsega pa kaže, da tja gor še kar nekaj časa ne bodo poslali nikogar..."
Koprena desetletij je izginila in starca so preplavili spomini. Videl je, kako je raketoplan Odyssey razneslo v siloviti eksploziji. Kako je stal na pogrebu članov posadke. Kako je predsednik oznanil konec vesoljskih poletov s človeško posadko. In kako je še zadnjič zapuščal vesoljski center. Vedoč, da tega, čemur je posvetil vse svoje življenje, ni več.
"Gospod Trubel?"
Banksov glas je vrnil starca v sedanjost. Bolečina je vse bolj pojemala, tako da je že skoraj otopela in postajala le še medel, daljni spomin.
"Da... kaj ste že rekli?"
"Zaradi ukinitve vesoljskih poletov s človeško posadko, je še toliko bolj pomembno, da ohranimo vaše spomine. Le tako bo vse človeštvo lahko podoživljalo vaše izkušnje v vesolju."
"Za to torej gre. Radi bi shranili moje vesoljske spomine in to zato da bi se lahko vsakdo, ki bi hotel vedeti, kako je tam zgoraj, priključil kar na kak aparat, kajne?"
"Ja, nekaj takega."
"Mislim, da to sploh ni mogoče, gospod Banks," je po kratkem premisleku dejal Trubel. "Občutek, da si v vesolju, je tako veličasten, da tega preprosto ni mogoče dojeti, če nisi bil res tam. Lahko sicer posnamete moje spomine, vse kar sem videl in slišal, nič na svetu pa ne more ustvariti občutkov, ki sem jih imel tam zunaj.
"Gospod Trubel, ne morem vam povedati, kolikokrat so mi ljudje že rekli, da z našimi aparaturami ne moremo verodostojno posneti njihovih spominov. In veste kaj? Prav vedno so se zmotili. Ko smo posneli njihove spomine in jim predvajali posnetke, jih sploh niso mogli razlikovati. Nobenega občutka ni, ki ga lahko izkusi človeško bitje, katerega ne bi mogli posneti in poustvariti.
Banks je za trenutek zastal in počakal, da je starec dojel, kaj hoče povedati.
"Pomislite malo, gospod Trubel. Ves svet bo videl vesolje skozi vaše oči in podoživljal vaše izkušnje vse do konca dni. In ne govorim, da bodo ljudje samo podoživljali vaše spomine, saj bo vse, česar se spominjate, postalo del njih samih. Mar to ni nekakšna nesmrtnosti, ki vam jo ponujam?"
"Bo že držalo. Škoda, da me ne bo več, da bi lahko v njej užival," je suho pripomnil starec.
"No, kako ste se odločili, gospod Trubel? Ali nam dovolite posneti vaše vesoljske spomine?" je vprašal Banks.¸
Možakar se je zazrl v starca z dvignjenimi obrvmi in napeto pričakoval njegov odgovor. Preverjen prodajalski trik, na katerega je nasedel tudi Trubel, ki je hitro spoznal, da je možakar še kako kos svojemu poslu.
"Zanimajo vas torej moji spomini. No, koliko pa bi plačali zanje?" je zanimalo starca.
Banks se je sproščeno zravnal.
"No, naša običajna tarija je 1000 dolarjev," je začel z rahlim nasmeškom. "Glede na enkratnost vaših spominov pa bi vam lahko plačali tudi do 3000 dolarjev," je nadaljeval.
Dvomesečna pokojnina, je prešinilo Trubela. Kar sploh ni bilo slabo. Kljub vsemu pa ga je tovrstna zamisel motila. Pravzaprav ga je celo resno vznemirjala. Sprva je pomislil, da je to samo zato, ker je do tega prišlo tako nenadoma, vendar pa je Ed Trubel vedel, da takšnih občutkov ne velja prezreti.
"Bi lahko o tem malo razmislil?" je vprašal.
"Seveda, gospod Trubel. Kar vzemite si čas. Zavedam se, da je moja ponudba skrajno nenavadna. Prepričan pa sem, da potem, ko boste zadevo dobro premislili, ne boste imeli nič proti." Banks je segel v žep in izvlekel vizitko. "Če vas bo še karkoli zanimalo, me takoj pokličite," je še rekel in starcu izročil vizitko.
Trubel je pospremil agenta do vrat in se vrnil v dnevno sobo. Pritisnil je na stikalo, ena od pregradnih sten je zdrsnila stran in razkrila Edovo študijsko sobico, ki je bila pravo svetišče osvajanju vesolju. Police so bile polne modelov vesoljskih ladij, od Sputnika pa do nesrečne Odyssey, stene so bile prelepljene s fotografijami, hologrami in posterji s podobami astronavtov in najrazličnejših plovil. Potem je bila tam še skrinjica s kamni z Lune in Marsa in debel fascikel s časopisnimi izrezki. Skratka vse, kar je ostalo od starčevih aktivnih enaintrideset let življenja.
Ed se je spominjal časov, pred več kot pol stoletja, ko je bilo človeštvo na tem, da že v nekaj letih zgradi stalno orbitalno postajo za odskok v vesolje. Toda vesoljski program je bil predrag, uporabnih koristi pa bore malo. Preprosto povedano, po izjavah nasprotnikov, je bila to slaba poraba davkoplačevalskega denarja. Nasprotniki so počasi preusmerjali denarne vire stran od raziskovanja vesolja in čakali na primerno priložnost, da zadajo odločilni udarec. In takrat, ko je razneslo raketoplan Odyssey, se je sesul tudi vesoljski raziskovalni program. Vse se je potihoma in hitro končalo, malodane celotno infrastrukturo pa je pobrala industrija. Od celotnega vesoljskega programa je ostalo samo še izpopolnjevanje in vzdrževanje vesoljskih satelitov in vzgajanje različnih eksotičnih biomaterijalov v nulti gravitaciji vesolja.
Toda, če so bile agentove trditve o snemanju spominov resnične, potem bi prav on lahko omogočil ljudem, da bi resnično izkusili vesolje, ne da bi sploh obiskali ozunje. Vesolje brez vesoljskega programa! Vesoljske izkušnje brez neskončnih treningov, računalniških simulacij, brez nenehnega čakanja in strahu, da bo šlo kaj narobe. In tudi brez solz, ko bi prišlo do nesreče. Če bi bila današnja tehnologija dosegljiva, ko je bil Trubel še mlad, potem mu ne bi bilo treba...
Nenadoma se je Trubel zavedel, zakaj ni takoj sprejel Banksove ponudbe. Če bi bili posnetki vesoljskih spominov na voljo že pred sedmimi desetletji, mu še na pamet ne bi prišlo, da bi se pridružil vesoljskemu programu. Sama pot v vesolje ne bi bila vredna vseh nečloveških naporov, ki jih je moral prestati, saj bi tovrstne izkušnje lahko podoživel skozi tuje spomine. Če bi se strinjal, da posnamejo njegove spomine, bi naredil vesoljskim raziskavam več škode, kot bi jih lahko povzročile vse finančne težave skupaj. Pravzaprav bi spodkopal ves smisel vesoljskega programa. Nikomur ne bi bilo več do tega, da bi poletel v vesolje, saj bi ga lahko za malenkostno ceno pripeljal kar k sebi domov v dnevno sobo. Človeštvo bi za veke vekomaj ostalo priklenjeno na rodni planet, zadovoljno z vesoljskimi spomini iz druge roke. Bilo bi tako, kot da bi majhen ptiček sanjaril o tem, da je orel, ki vzvišeno lebdi v višavah in ne bi nikoli niti razprostrl svojih kril. Ed je v svojem življenju prevelikokrat doživel, da se je človeštvo odreklo sanjam in trdno se je odločil, da ne bo prav nič pomagal pri uničevanju vesoljskih raziskav.
To, kar je ugotovil, ga je tako pretreslo, da je moral sesti. Pogled mu je padel na staro fotografijo, ki je stala na mizi. Zrl je v sliko posadke, s katero je prvič poletel v vesolje. Na njej so bili Jim Lamming, ki je bil takrat njegov mentor, Luca Sciarelli, ki se je včasih tako zabavljal, da je človek že kar podvomil v njegovo resnost. In seveda on sam. Ko je strmel v fotografijo, se je zavedel, da sama zavrnitev projekta Mnemos, ne bo dovolj. Glede na to, da so mu ponudili pogodbo, so agenti prav zagotovo obiskali tudi druge bivše astronavte. Torej je moral poskrbeti, da prav nihče ne bo sprejel njihove ponudbe.
Trubel je počasi in sistematično pregledal staro dokumentacijo in poiskal imena vseh, ki so bili v vesolju. Nato je izvlekel star prenosnik, ki ga ni uporabljal že več let. Zahvalil se je bogu, da je še vedno deloval, saj je tako prišel do podatkovne baze in primerjal svoj spisek z uradnimi arhivskimi podatki za desetletje še pred njegovim prvim poletom v vesolje. Čeprav je starec izgubil stik z večino astronavtov že malo zatem, ko je zapustil vesoljski program, pa je z njihovimi imeni privrela na dan cela plejada spominov. Ed se je komaj premagal, da ga niso popolnoma preplavili spomini, tako da je trajalo več ur, da je spravil skupaj spisek vseh, ki so poleteli v vesolje v zadnjih desetih letih vesoljskega programa.
Ko je pregledoval spisek, ga je za trenutek zagrabila panika. Kaj če je koga izpustil? Kaj če ni segel dovolj daleč v preteklost? Kaj če je kje živel še kak starec, ki je bil že krepko čez sto let in je bil v vesolju dvajset let pred njim?
Seveda je bil samo en način, da se prepriča. Ed je še enkrat pregledal arhivske podatke in poiskal vse astronavte za celo stoletje nazaj. Za trideset let pred njegovim prvim poletom v vesolje. Na dokončnem spisku je bilo kar stoštiriinsedemdeset imen in ko je bil končno zadovoljen, je bila ura že krepko čez polnoč.
Starec je bil popolnoma izčrpan, vendar si ni mogel privoščiti, da bi počival. Še enkrat je podrobno pregledal spisek in začel preverjati vsako ime. Iskal je kontaktne informacije, tako da bi lahko z nekdanjimi astronavti stopil v stik pred agenti Mnemosa. Vendar pa je z vsakim imenom dobival tudi podatek, da je ta oseba že umrla. Ko je pregledal že več kot polovico imen, ga je začel prežemati nelagoden občutek, ki pa ga je odrival prav na rob zavesti. Ni dovolil, da bi ga karkoli zmotilo in je še naprej preverjal spisek z imeni astronavtov.
Ko je Ed končal z delom, je bilo že jutro. Vendar je izvedel, kar je hotel. Da bi bil popolnoma gotov, je trikrat je preveril spisek z imeni, dokler ni končno sprejel dejstva, da so vsi drugi astronavti že umrli. Čas je načel njihova ostarela telesa in tako je to navidezno družino vesoljcev, ki je našla svoje mesto v mikrokozmosu vesoljskega raziskovalnega programa, enega za drugim pokosila smrt. Starec je bil tako utrujen, da je zaspal kar za mizo.
Ko se je zbudil, se je že stemnilo. Bil je ves zmeden in je prehitro vstal. Zastokal je, ko ga je prešinila huda bolečina v ramenih, vratu in hrbtenici. Ko se je bolečina nekoliko polegla, se je globoko užaloščen zavedel vsega, kar je odkril. Bil je zadnji astronavt. Ed Trubel je bil zadnji pripadnik vesoljskega reda, čigar boga ni bilo več.
Zaprl je oči in si priklical spomine s svoje prve vesoljske odprave. Spomnil se, kako je bil prestrašen ob vzletu, neverjetnega občutka veličastnosti, ko se je prvič ozrl na zemljo, ki je ležala pod njim. Spomnil se je pogovorov z Jimom in Luco, drugima dvema članoma posadke in se ob tem le medlo zavedal, da sta že umrla. Počasi se je spominjal vsega, kar se je zgodilo na misiji. Korak za korakom. Trudil se je na vso moč, da bi se spomnil vsako, še tako nepomembno podrobnost. Ravno se je sprehajal po vesolju, ko so se zvezde začele vrteti okoli njega. Hitreje, hitreje in hitreje, dokler ga z vseh strani ni obkrožala bleščeča, zaslepljujoča, neznosna bleščava. Nato so se, nenadoma in brez slehernega opozorila, zvezde utrnile. Starca je zagrnila tema in zvrnil se je na mizo. Ed Trubel je bil mrtev.
———•———
Henry Banks je snel spominsko čelado, izklopil predvajalne elektrode in odpel varnostni pas na oblazinjenem sedežu. Po vsakem ogledu tujih spominov se je moral zbrati, saj je za krajši čas izgubil stik z realnostjo.
"Ali ste našli kaj koristnega?" je zanimalo tehnika Jeffriesa, ki je bil zadolžen za delovanja sistema posmrtnega pridobivanja spominov.
Banks je s pogledom preletel komoro na sredi sobe, v kateri so bili Trublovi možgani. Zato, ker se je z ostarelim astronavtom ukvarjal vse od začetka, je moral prav on podoživeti tudi njegove zadnje spomine. Tiste seveda, ki so se dovolj ohranili, da jih je bilo mogoče razbrati tudi po smrti. Sistem za retroaktivno pridobivanje spominov je deloval brezhibno in spomini mrtvega astronavta se niso prav nič razlikovali od njegovih. In prav s temi spomini je Banks podedoval tudi starčevo breme. Henry Banks je postal zadnji astronavt.
"No? Ali je kaj uporabnega?" je nestrpno vprašal Jeffries.
Banks se je zazrl v tehnika, nato počasi prenesel pogled in se mimo njega zastrmel skozi okno. V žametno nočno nebo, ki je bilo na gosto posejano z zvezdami. Tja, kjer je že bil. Občutil je, kako lebdi v vesolju, kako leti kot ptica, ko pa je pogledal navzdol, se je zavedel, da nima kril.
"Eh... Nič uporabnega ni. Res škoda. Pa bi stavil, da bi nam starec lahko marsikaj pokazal," je končno dejal.
Prevedel: Žiga Leskovšek
"Gospod Trubel, ali hočete biti nesmrtni?"
Obiskovalec jih je imel največ trideset, bil je urejen moški, gladko obrit, sedel je na kavču v dnevni sobi, in s palcem in kazalcem živčno sukal gumb na suknjiču. Na prvi pogled je deloval popolnoma iskreno, dokler seveda ni postavil tega vprašanja. Ed Trubel pa je že dovolj dolgo tlačil zemljo, da je takoj prepoznal prodajalske finte.
"Kaj pa prodajate, mladi gospod?" je nezaupljivo vprašal.
"Imenujem se Henry Banks in ne prodajam ničesar," je odvrnil možakar.
"Jaz pa sem star šestindevetdeset let in verjemite mi, da vem, kdaj mi hoče kdo kaj prodati."
"Eh, gospod Trubel. Ničesar ne prodajam. Čisto zares. Pravzaprav je ravno obratno. Rad bi nekaj kupil. Nekaj, kar imate samo vi," je odvrnil Banks in skomignil z rameni.
"Kako je to sploh mogoče?" je zanimalo Eda, ki je zaman premleval, če sploh ima kaj, kar bi lahko koga zanimalo.
"Rad bi kupil vaše spomine," je pojasnil Banks.
"Prosim?" je komaj izdavil Ed, ki je bil presenečen, da ga še vedno lahko kaj preseneti.
"Zaposlen sem v tvrdki Spomini d.d. Agencija Mnemos. Prav mogoče je, da ste že videli kak naš oglas." Banks je malo počakal, ker pa Ed ni dejal ničesar, je nadaljeval. "Razvili smo postopek snemanja in shranjevanja spominov, tako da jih lahko kasneje podoživljajo tudi drugi. Poskušamo ustvariti popoln spominski arhiv, ki naj bi obsegal vse vidike življenja. In vi, gospod Trubel, imate določene izkušnje, ki so naravnost edinstvene."
"Hočete reči, da vas moji spomini zanimajo zato, ker sem bil v vesolju," je po kratkem premisleku spregovoril Ed.
"Tako je. Povrh vsega pa kaže, da tja gor še kar nekaj časa ne bodo poslali nikogar..."
Koprena desetletij je izginila in starca so preplavili spomini. Videl je, kako je raketoplan Odyssey razneslo v siloviti eksploziji. Kako je stal na pogrebu članov posadke. Kako je predsednik oznanil konec vesoljskih poletov s človeško posadko. In kako je še zadnjič zapuščal vesoljski center. Vedoč, da tega, čemur je posvetil vse svoje življenje, ni več.
"Gospod Trubel?"
Banksov glas je vrnil starca v sedanjost. Bolečina je vse bolj pojemala, tako da je že skoraj otopela in postajala le še medel, daljni spomin.
"Da... kaj ste že rekli?"
"Zaradi ukinitve vesoljskih poletov s človeško posadko, je še toliko bolj pomembno, da ohranimo vaše spomine. Le tako bo vse človeštvo lahko podoživljalo vaše izkušnje v vesolju."
"Za to torej gre. Radi bi shranili moje vesoljske spomine in to zato da bi se lahko vsakdo, ki bi hotel vedeti, kako je tam zgoraj, priključil kar na kak aparat, kajne?"
"Ja, nekaj takega."
"Mislim, da to sploh ni mogoče, gospod Banks," je po kratkem premisleku dejal Trubel. "Občutek, da si v vesolju, je tako veličasten, da tega preprosto ni mogoče dojeti, če nisi bil res tam. Lahko sicer posnamete moje spomine, vse kar sem videl in slišal, nič na svetu pa ne more ustvariti občutkov, ki sem jih imel tam zunaj.
"Gospod Trubel, ne morem vam povedati, kolikokrat so mi ljudje že rekli, da z našimi aparaturami ne moremo verodostojno posneti njihovih spominov. In veste kaj? Prav vedno so se zmotili. Ko smo posneli njihove spomine in jim predvajali posnetke, jih sploh niso mogli razlikovati. Nobenega občutka ni, ki ga lahko izkusi človeško bitje, katerega ne bi mogli posneti in poustvariti.
Banks je za trenutek zastal in počakal, da je starec dojel, kaj hoče povedati.
"Pomislite malo, gospod Trubel. Ves svet bo videl vesolje skozi vaše oči in podoživljal vaše izkušnje vse do konca dni. In ne govorim, da bodo ljudje samo podoživljali vaše spomine, saj bo vse, česar se spominjate, postalo del njih samih. Mar to ni nekakšna nesmrtnosti, ki vam jo ponujam?"
"Bo že držalo. Škoda, da me ne bo več, da bi lahko v njej užival," je suho pripomnil starec.
"No, kako ste se odločili, gospod Trubel? Ali nam dovolite posneti vaše vesoljske spomine?" je vprašal Banks.¸
Možakar se je zazrl v starca z dvignjenimi obrvmi in napeto pričakoval njegov odgovor. Preverjen prodajalski trik, na katerega je nasedel tudi Trubel, ki je hitro spoznal, da je možakar še kako kos svojemu poslu.
"Zanimajo vas torej moji spomini. No, koliko pa bi plačali zanje?" je zanimalo starca.
Banks se je sproščeno zravnal.
"No, naša običajna tarija je 1000 dolarjev," je začel z rahlim nasmeškom. "Glede na enkratnost vaših spominov pa bi vam lahko plačali tudi do 3000 dolarjev," je nadaljeval.
Dvomesečna pokojnina, je prešinilo Trubela. Kar sploh ni bilo slabo. Kljub vsemu pa ga je tovrstna zamisel motila. Pravzaprav ga je celo resno vznemirjala. Sprva je pomislil, da je to samo zato, ker je do tega prišlo tako nenadoma, vendar pa je Ed Trubel vedel, da takšnih občutkov ne velja prezreti.
"Bi lahko o tem malo razmislil?" je vprašal.
"Seveda, gospod Trubel. Kar vzemite si čas. Zavedam se, da je moja ponudba skrajno nenavadna. Prepričan pa sem, da potem, ko boste zadevo dobro premislili, ne boste imeli nič proti." Banks je segel v žep in izvlekel vizitko. "Če vas bo še karkoli zanimalo, me takoj pokličite," je še rekel in starcu izročil vizitko.
Trubel je pospremil agenta do vrat in se vrnil v dnevno sobo. Pritisnil je na stikalo, ena od pregradnih sten je zdrsnila stran in razkrila Edovo študijsko sobico, ki je bila pravo svetišče osvajanju vesolju. Police so bile polne modelov vesoljskih ladij, od Sputnika pa do nesrečne Odyssey, stene so bile prelepljene s fotografijami, hologrami in posterji s podobami astronavtov in najrazličnejših plovil. Potem je bila tam še skrinjica s kamni z Lune in Marsa in debel fascikel s časopisnimi izrezki. Skratka vse, kar je ostalo od starčevih aktivnih enaintrideset let življenja.
Ed se je spominjal časov, pred več kot pol stoletja, ko je bilo človeštvo na tem, da že v nekaj letih zgradi stalno orbitalno postajo za odskok v vesolje. Toda vesoljski program je bil predrag, uporabnih koristi pa bore malo. Preprosto povedano, po izjavah nasprotnikov, je bila to slaba poraba davkoplačevalskega denarja. Nasprotniki so počasi preusmerjali denarne vire stran od raziskovanja vesolja in čakali na primerno priložnost, da zadajo odločilni udarec. In takrat, ko je razneslo raketoplan Odyssey, se je sesul tudi vesoljski raziskovalni program. Vse se je potihoma in hitro končalo, malodane celotno infrastrukturo pa je pobrala industrija. Od celotnega vesoljskega programa je ostalo samo še izpopolnjevanje in vzdrževanje vesoljskih satelitov in vzgajanje različnih eksotičnih biomaterijalov v nulti gravitaciji vesolja.
Toda, če so bile agentove trditve o snemanju spominov resnične, potem bi prav on lahko omogočil ljudem, da bi resnično izkusili vesolje, ne da bi sploh obiskali ozunje. Vesolje brez vesoljskega programa! Vesoljske izkušnje brez neskončnih treningov, računalniških simulacij, brez nenehnega čakanja in strahu, da bo šlo kaj narobe. In tudi brez solz, ko bi prišlo do nesreče. Če bi bila današnja tehnologija dosegljiva, ko je bil Trubel še mlad, potem mu ne bi bilo treba...
Nenadoma se je Trubel zavedel, zakaj ni takoj sprejel Banksove ponudbe. Če bi bili posnetki vesoljskih spominov na voljo že pred sedmimi desetletji, mu še na pamet ne bi prišlo, da bi se pridružil vesoljskemu programu. Sama pot v vesolje ne bi bila vredna vseh nečloveških naporov, ki jih je moral prestati, saj bi tovrstne izkušnje lahko podoživel skozi tuje spomine. Če bi se strinjal, da posnamejo njegove spomine, bi naredil vesoljskim raziskavam več škode, kot bi jih lahko povzročile vse finančne težave skupaj. Pravzaprav bi spodkopal ves smisel vesoljskega programa. Nikomur ne bi bilo več do tega, da bi poletel v vesolje, saj bi ga lahko za malenkostno ceno pripeljal kar k sebi domov v dnevno sobo. Človeštvo bi za veke vekomaj ostalo priklenjeno na rodni planet, zadovoljno z vesoljskimi spomini iz druge roke. Bilo bi tako, kot da bi majhen ptiček sanjaril o tem, da je orel, ki vzvišeno lebdi v višavah in ne bi nikoli niti razprostrl svojih kril. Ed je v svojem življenju prevelikokrat doživel, da se je človeštvo odreklo sanjam in trdno se je odločil, da ne bo prav nič pomagal pri uničevanju vesoljskih raziskav.
To, kar je ugotovil, ga je tako pretreslo, da je moral sesti. Pogled mu je padel na staro fotografijo, ki je stala na mizi. Zrl je v sliko posadke, s katero je prvič poletel v vesolje. Na njej so bili Jim Lamming, ki je bil takrat njegov mentor, Luca Sciarelli, ki se je včasih tako zabavljal, da je človek že kar podvomil v njegovo resnost. In seveda on sam. Ko je strmel v fotografijo, se je zavedel, da sama zavrnitev projekta Mnemos, ne bo dovolj. Glede na to, da so mu ponudili pogodbo, so agenti prav zagotovo obiskali tudi druge bivše astronavte. Torej je moral poskrbeti, da prav nihče ne bo sprejel njihove ponudbe.
Trubel je počasi in sistematično pregledal staro dokumentacijo in poiskal imena vseh, ki so bili v vesolju. Nato je izvlekel star prenosnik, ki ga ni uporabljal že več let. Zahvalil se je bogu, da je še vedno deloval, saj je tako prišel do podatkovne baze in primerjal svoj spisek z uradnimi arhivskimi podatki za desetletje še pred njegovim prvim poletom v vesolje. Čeprav je starec izgubil stik z večino astronavtov že malo zatem, ko je zapustil vesoljski program, pa je z njihovimi imeni privrela na dan cela plejada spominov. Ed se je komaj premagal, da ga niso popolnoma preplavili spomini, tako da je trajalo več ur, da je spravil skupaj spisek vseh, ki so poleteli v vesolje v zadnjih desetih letih vesoljskega programa.
Ko je pregledoval spisek, ga je za trenutek zagrabila panika. Kaj če je koga izpustil? Kaj če ni segel dovolj daleč v preteklost? Kaj če je kje živel še kak starec, ki je bil že krepko čez sto let in je bil v vesolju dvajset let pred njim?
Seveda je bil samo en način, da se prepriča. Ed je še enkrat pregledal arhivske podatke in poiskal vse astronavte za celo stoletje nazaj. Za trideset let pred njegovim prvim poletom v vesolje. Na dokončnem spisku je bilo kar stoštiriinsedemdeset imen in ko je bil končno zadovoljen, je bila ura že krepko čez polnoč.
Starec je bil popolnoma izčrpan, vendar si ni mogel privoščiti, da bi počival. Še enkrat je podrobno pregledal spisek in začel preverjati vsako ime. Iskal je kontaktne informacije, tako da bi lahko z nekdanjimi astronavti stopil v stik pred agenti Mnemosa. Vendar pa je z vsakim imenom dobival tudi podatek, da je ta oseba že umrla. Ko je pregledal že več kot polovico imen, ga je začel prežemati nelagoden občutek, ki pa ga je odrival prav na rob zavesti. Ni dovolil, da bi ga karkoli zmotilo in je še naprej preverjal spisek z imeni astronavtov.
Ko je Ed končal z delom, je bilo že jutro. Vendar je izvedel, kar je hotel. Da bi bil popolnoma gotov, je trikrat je preveril spisek z imeni, dokler ni končno sprejel dejstva, da so vsi drugi astronavti že umrli. Čas je načel njihova ostarela telesa in tako je to navidezno družino vesoljcev, ki je našla svoje mesto v mikrokozmosu vesoljskega raziskovalnega programa, enega za drugim pokosila smrt. Starec je bil tako utrujen, da je zaspal kar za mizo.
Ko se je zbudil, se je že stemnilo. Bil je ves zmeden in je prehitro vstal. Zastokal je, ko ga je prešinila huda bolečina v ramenih, vratu in hrbtenici. Ko se je bolečina nekoliko polegla, se je globoko užaloščen zavedel vsega, kar je odkril. Bil je zadnji astronavt. Ed Trubel je bil zadnji pripadnik vesoljskega reda, čigar boga ni bilo več.
Zaprl je oči in si priklical spomine s svoje prve vesoljske odprave. Spomnil se, kako je bil prestrašen ob vzletu, neverjetnega občutka veličastnosti, ko se je prvič ozrl na zemljo, ki je ležala pod njim. Spomnil se je pogovorov z Jimom in Luco, drugima dvema članoma posadke in se ob tem le medlo zavedal, da sta že umrla. Počasi se je spominjal vsega, kar se je zgodilo na misiji. Korak za korakom. Trudil se je na vso moč, da bi se spomnil vsako, še tako nepomembno podrobnost. Ravno se je sprehajal po vesolju, ko so se zvezde začele vrteti okoli njega. Hitreje, hitreje in hitreje, dokler ga z vseh strani ni obkrožala bleščeča, zaslepljujoča, neznosna bleščava. Nato so se, nenadoma in brez slehernega opozorila, zvezde utrnile. Starca je zagrnila tema in zvrnil se je na mizo. Ed Trubel je bil mrtev.
———•———
Henry Banks je snel spominsko čelado, izklopil predvajalne elektrode in odpel varnostni pas na oblazinjenem sedežu. Po vsakem ogledu tujih spominov se je moral zbrati, saj je za krajši čas izgubil stik z realnostjo.
"Ali ste našli kaj koristnega?" je zanimalo tehnika Jeffriesa, ki je bil zadolžen za delovanja sistema posmrtnega pridobivanja spominov.
Banks je s pogledom preletel komoro na sredi sobe, v kateri so bili Trublovi možgani. Zato, ker se je z ostarelim astronavtom ukvarjal vse od začetka, je moral prav on podoživeti tudi njegove zadnje spomine. Tiste seveda, ki so se dovolj ohranili, da jih je bilo mogoče razbrati tudi po smrti. Sistem za retroaktivno pridobivanje spominov je deloval brezhibno in spomini mrtvega astronavta se niso prav nič razlikovali od njegovih. In prav s temi spomini je Banks podedoval tudi starčevo breme. Henry Banks je postal zadnji astronavt.
"No? Ali je kaj uporabnega?" je nestrpno vprašal Jeffries.
Banks se je zazrl v tehnika, nato počasi prenesel pogled in se mimo njega zastrmel skozi okno. V žametno nočno nebo, ki je bilo na gosto posejano z zvezdami. Tja, kjer je že bil. Občutil je, kako lebdi v vesolju, kako leti kot ptica, ko pa je pogledal navzdol, se je zavedel, da nima kril.
"Eh... Nič uporabnega ni. Res škoda. Pa bi stavil, da bi nam starec lahko marsikaj pokazal," je končno dejal.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Jack Finney : Tretje nadstropje
Direktor glavnega newyorškega kolodvora, pa tudi direktorji železniških uprav New Yorka, New Havena in Hartforda, bi prisegli pri celem kupu voznih redov, da ima glavni kolodvor samo dve nadstropji. Jaz pa trdim, da ima tri, saj sem že bil v tretjem nadstropju te velike železniške postaje. Seveda sem storil vse, kar so od mene pričakovali. Med ostalim sem obiskal tudi psihiatra, ki pa je moj prijatelj. Ko sem mu povedal, da poznam tretje nadstropje na newyorškem kolodvoru, mi je odvrnil, da je vse skupaj le posledica neuresničenih želja in nepotešenih sanjarjenj. Menil je, da nisem srečen v življenju, kar moji ženi ni bilo prav nič všeč. Psihiater ji je pojasnil, da je hotel s tem le povedati, kako je sodoben svet poln negotovosti, strahu, vojn, skrbi in vsega podobnega in da sem pač želel vsemu temu ubežati. No, hudiča, kdo pa si tega ne želi? Vsi, ki jih poznam, bi radi kam pobegnili, pa zaradi tega še ne zatavajo v tretje nastropje te velike železniške postaje.
Psihiater je bil prepričan, da osnovni vzrok tiči prav v tem. Moji prijatelji bi mu dali prav. Vzemimo na primer mojo zbirko znamk, ki naj bi bila prav tako začasen beg iz realnosti. No, že mogoče, vendar pa mojemu dedku ni bilo treba nikamor bežati. Kolikor mi je znano, sta takrat vladala mir in blaginja, znamke pa je začel zbirati prav on. Pa še lepo zbirko je spravil skupaj. Zbral je skoraj vse ameriške znamke v blokih po štiri, ovojnice z žigom prvega dne, pa še kaj. Mar ne veste, da je celo predsednik Roosevelt zbiral znamke? Naj bo kakorkoli že, na glavnem kolodvoru se je zgodilo naslednje: Lansko poletje sem nekega večera precej dolgo ostal v službi. Ker se mi je potem mudilo domov, sem sklenil odditi na glavni kolodvor in se odpeljati s podzemsko železnico, saj bi prišel domov hitreje kot z avtobusom.
Nikakor ne morem razumeti, da se je vse to zgodilo prav meni. Imam petintrideset let in sem povsem navaden človek. Tistega dne sem bil oblečen v rumenorjavo, volneno obleko in nosil sem slamnat klobuk z modnim trakom. Srečal sem vsaj ducat ljudi, ki so bili podobno oblečeni. Pa tudi bežal nisem nikamor. Samo domov, k svoji ženi Lousi, sem hotel priti.
Do newyorške železniške postaje sem prišel po Vanderbiltski aveniji in spustil sem se v prvo nadstropje, kjer je promet urejen ravno tako, kot je bil v dvajsetem stoletju. Nato sem stopil do drugega nadstopja, kjer vlaki vozijo proti predmestju, se sklonil pod obokanim vhodom, se napotil proti podzemski železnici - in se izgubil. To se kaj lahko zgodi. Čeprav sem bil na glavnem kolodvoru že več kot stokrat, vedno znova naletim na nove vhode, prehode in stopnišča. Nekoč sem zašel v podhod, ki je bil dolg celo miljo in se je končal v predverju hotela Roosevelt. Enkrat drugič sem prišel v poslovno stavbo na šestinštirideseti aveniji, tri ulice stran.
Včasih me obide misel, da se newyorški kolodvor razrašča kot drevo, ki poganja nove prehode in stopnišča kot korenine. Po vsej verjetnosti si kak dolg hodnik, o katerem nima nihče niti pojma, prav ta trenutek pod mestom utira pot do Times Squarea, kak drug pa morda do glavnega parka.
Morda pa je hodnik, v katerega sem zašel, nastal tudi zato, ker so ljudje glavno železniško postajo vsa ta dolga leta uporabljali kot izhod, da so nekam zbežali... Toda teh misli nisem nikoli zaupal svojemu prijatelju, psihiatru.
Hodnik, v katerega sem zašel, je sprva zavijal v levo in spuščal se je navzdol. Čeprav sem menil, da to ni prava smer, sem stopal naprej. Slišal sem le votle odmeve lastnih korakov in nisem srečal niti žive duše. Nenadoma sem pred seboj zaslišal zamolkel hrup, ki je značilen za odprt prostor in govorjenje ljudi. Zavil sem ostro na levo, se spustil po kratkih stopnicah in se znašel v tretjem nadstropju glavnega kolodvora. Za hip sem pomislil, da sem se vrnil v drugo nadstropje, potem pa sem opazil, da je bila dvorana manjša, da je bilo manj prodajnih okenc, manj dostopov na peron, informacijska lopa na sredi dvorane pa je bila lesena in bila je videti starinska. Možakar v lopi je imel na glavi zelen ščitnik in nosil je črne narokavnike. Svetloba je bila medla in je rahlo migotala. V hipu sem ugotovil razlog. Dvorano so razsvetljevali plameni plinskih svetilk.
Da bi se prepričal, kje sem, sem stopil do prodajalca časopisov in s pogledom ošinil kup časnikov ob njegovih nogah. Naslovnica revije Svet, ki že vrsto let ne izhaja več, je bila posvečena predsedniku Clevelandu, ko pa sem kasneje v knjižnici poiskal tisto naslovnico, sem ugotovil, da je bila natisnjena 11. junija 1894.
Stopil sem k prodajnemu okencu, saj sem vedel, da v tretjem nadstropju glavnega kolodvora lahko kupim vozovnico, s katero bi z Louiso lahko odpotovala v katerikoli kraj v Združenih državah. V letu 1894. Nameraval sem kupiti dve vozovnici do Galesburga v Illinoisu.
Ste bili že kdaj tam? Galesburg je še vedno čudovito mesto, z velikanskimi starinskimi hišami, nepreglednimi travniki in visokim drevjem, ki se razrašča nad ulicami in jih prekriva z vejevjem. Leta 1894 so bili poletni večeri daljši kot danes, ljudje so posedali na vrtovih; možje so kadili cigare in se tiho pogovarjali, ženske so se hladile s pahljačami v obliki palmovih listov. V tihem, mirnem večeru je letalo vse polno kresnic. Kaj vse bi dal, da bi bil lahko tam, ko je bilo do prve svetovne vojne še dvajset let, druga svetovna vojna pa je bila več kot štirideset let v prihodnosti... Zaradi tega sem nameraval kupiti dve vozovnici.
Uslužbenec mi je povedal, koliko stane vozovnica. Sicer se je zagledal v moj modni klobučni trak, ceno vozovnice pa mi je povedal kljub temu. Imel sem ravno dovolj denarja za dve vozovnici drugega razreda v eno smer. Ko pa sem naštel denar in dvignil pogled, se je uslužbenec zastrmel vame. Z glavo je pomignil proti bankovcem in s pogledom ošinil predal blagajne.
"Gospod, to ni denar. Če me hočete ogoljufati, vam ne bo uspelo." Seveda so se starinski bankovci razlikovali od današnjega denarja, pa še enkrat večji so bili. Naglo sem se obrnil in odšel. Prav nič prijetno ni v zaporih. Tudi v tistih iz leta 1894 ne.
In to je bilo vse. Predvidevam, da sem ven prišel po isti poti, kot sem zašel noter. Naslednji dan sem med odmorom za kosilo dvignil v banki tristo dolarjev. To je bilo skoraj vse, kar sem imel. Dejstvo, da sem za celotno vsoto nakupil star denar, je mojega psihiatra v resnici zaskrbelo. Star denar je mogoče kupiti malodane pri vsakemu prodajalcu starih novcev, vendar je treba zanj odšteti pravo premoženje. Za svojih tristo dolarjev sem dobil nekaj manj kot za dvesto dolarjev starih bankovcev, vendar mi to ni bilo kaj dosti mar. Ducat jajc je v letu 1894 stalo le šest centov.
Povedati pa moram, da hodnika, ki pelje v tretje nadstropje glavne železniške postaje nisem našel nikoli več, čeprav sem še neštetokrat poskušal.
Ko sem vse to zaupal Louisi, je bila zelo zaskrbljena in želela je, da bi prenehal z iskanjem tretjega nadstropja. In nato sem za nekaj časa iskanje opustil. Ponovno sem se posvetil svojim znamkam. Toda zdaj sva našla dokaz, da tretje nadstropje v resnici obstaja in tako vsak konec tedna skupaj nadaljujeva z iskanjem. Izginil je namreč moj prijatelj Sam Weiner. Nihče ne ve, kam je izginil, meni pa se zdi, da vem. Sam je bil rojen v mestu in ko sem mu včasih pripovedoval o Galesburgu, kjer sem hodil v šolo, je vedno govoril, da mu je tako mesto všeč. In zdaj je prav tam. V letu 1894.
Nekega večera, ko sem brskal po svoji zbirki znamk, sem namreč odkril... No, saj veste, kaj je ovojnica prvega dne? Tistega dne, ko izide nova znamka, jo zbiralci kupijo, nalepijo na pismo in jo še isti dan, to je na dan izida, pošljejo na svoj naslov. Poštni žig dokazuje datum izdaje znamke. Takšno pismo se imenuje ovojnica prvega dne. Pošiljatelj v pismo vloži le prazen list papirja, zato se takih pisem nikoli ne odpira.
Tisti večer pa sem v svoji zbirki najstarejših ovojnic prvega dne, našel pismo, ki ni sodilo v zbirko. Vendar pa je bilo kljub vsemu v njej. Pismo pa je bilo tam zato, ker ga je nekdo poslal mojemu dedku v Galesburg. Vsaj tako je pisalo na ovojnici. čeprav je bilo pismo v moji zbirki vse od 18. julija 1894, kot je bilo razvidno s poštnega žiga, se ga sploh nisem spomnil. Na ovojnici je bila temnorjava znamka s sliko predsednika Garfielda. Jasno je, da je dedek pismo takoj po prejemu uvrstil v zbirko, kjer je tudi ostalo, dokler ga jaz nisem vzel in odprl.
List ni bil prazen. Na njem je pisalo:
ulica Willard št. 941
Galesburg, Illinois
18. julij, 1894
Charley!
Sprva sem bil prepričan, da se motiš, nato pa sem začenjal v tvojo dogodivščino že kar verjeti. Charley, prav si imel! Našel sem tretje nadstropje. Tukaj sem že dva tedna in prav zdaj nekdo na ulici, pri Dalyjevih, igra klavir. Vsi so zbrani na verandi in prepevajo pesem "Ko spremljam Nellie domov". Povabili so me na limonado. Charley in Louisa, vrnita se v ta čas. Vztrajajta tako dolgo, dokler ne najdeta tretjega nadstropja. Verjemita mi, da se splača vztrajati.
Pismo je podpisal Sam Weiner.
Odšel sem v numizmatično prodajalno, kjer sem izvdel, da je Sam nakupil za osemsto dolarjev starih bankovcev. To bi mu moralo zadoščati. da bi odprl manjšo trgovino z mešanim blagom. Vedno je govoril, da si to že od nekdaj želi. Sam se s svojim poklicem prav gotovo ne more več ukvarjati. Ne v Galesburgu. Ne v državi Illinois in ne v letu 1894.
Sam Weiner je bil namreč moj psihiater.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Direktor glavnega newyorškega kolodvora, pa tudi direktorji železniških uprav New Yorka, New Havena in Hartforda, bi prisegli pri celem kupu voznih redov, da ima glavni kolodvor samo dve nadstropji. Jaz pa trdim, da ima tri, saj sem že bil v tretjem nadstropju te velike železniške postaje. Seveda sem storil vse, kar so od mene pričakovali. Med ostalim sem obiskal tudi psihiatra, ki pa je moj prijatelj. Ko sem mu povedal, da poznam tretje nadstropje na newyorškem kolodvoru, mi je odvrnil, da je vse skupaj le posledica neuresničenih želja in nepotešenih sanjarjenj. Menil je, da nisem srečen v življenju, kar moji ženi ni bilo prav nič všeč. Psihiater ji je pojasnil, da je hotel s tem le povedati, kako je sodoben svet poln negotovosti, strahu, vojn, skrbi in vsega podobnega in da sem pač želel vsemu temu ubežati. No, hudiča, kdo pa si tega ne želi? Vsi, ki jih poznam, bi radi kam pobegnili, pa zaradi tega še ne zatavajo v tretje nastropje te velike železniške postaje.
Psihiater je bil prepričan, da osnovni vzrok tiči prav v tem. Moji prijatelji bi mu dali prav. Vzemimo na primer mojo zbirko znamk, ki naj bi bila prav tako začasen beg iz realnosti. No, že mogoče, vendar pa mojemu dedku ni bilo treba nikamor bežati. Kolikor mi je znano, sta takrat vladala mir in blaginja, znamke pa je začel zbirati prav on. Pa še lepo zbirko je spravil skupaj. Zbral je skoraj vse ameriške znamke v blokih po štiri, ovojnice z žigom prvega dne, pa še kaj. Mar ne veste, da je celo predsednik Roosevelt zbiral znamke? Naj bo kakorkoli že, na glavnem kolodvoru se je zgodilo naslednje: Lansko poletje sem nekega večera precej dolgo ostal v službi. Ker se mi je potem mudilo domov, sem sklenil odditi na glavni kolodvor in se odpeljati s podzemsko železnico, saj bi prišel domov hitreje kot z avtobusom.
Nikakor ne morem razumeti, da se je vse to zgodilo prav meni. Imam petintrideset let in sem povsem navaden človek. Tistega dne sem bil oblečen v rumenorjavo, volneno obleko in nosil sem slamnat klobuk z modnim trakom. Srečal sem vsaj ducat ljudi, ki so bili podobno oblečeni. Pa tudi bežal nisem nikamor. Samo domov, k svoji ženi Lousi, sem hotel priti.
Do newyorške železniške postaje sem prišel po Vanderbiltski aveniji in spustil sem se v prvo nadstropje, kjer je promet urejen ravno tako, kot je bil v dvajsetem stoletju. Nato sem stopil do drugega nadstopja, kjer vlaki vozijo proti predmestju, se sklonil pod obokanim vhodom, se napotil proti podzemski železnici - in se izgubil. To se kaj lahko zgodi. Čeprav sem bil na glavnem kolodvoru že več kot stokrat, vedno znova naletim na nove vhode, prehode in stopnišča. Nekoč sem zašel v podhod, ki je bil dolg celo miljo in se je končal v predverju hotela Roosevelt. Enkrat drugič sem prišel v poslovno stavbo na šestinštirideseti aveniji, tri ulice stran.
Včasih me obide misel, da se newyorški kolodvor razrašča kot drevo, ki poganja nove prehode in stopnišča kot korenine. Po vsej verjetnosti si kak dolg hodnik, o katerem nima nihče niti pojma, prav ta trenutek pod mestom utira pot do Times Squarea, kak drug pa morda do glavnega parka.
Morda pa je hodnik, v katerega sem zašel, nastal tudi zato, ker so ljudje glavno železniško postajo vsa ta dolga leta uporabljali kot izhod, da so nekam zbežali... Toda teh misli nisem nikoli zaupal svojemu prijatelju, psihiatru.
Hodnik, v katerega sem zašel, je sprva zavijal v levo in spuščal se je navzdol. Čeprav sem menil, da to ni prava smer, sem stopal naprej. Slišal sem le votle odmeve lastnih korakov in nisem srečal niti žive duše. Nenadoma sem pred seboj zaslišal zamolkel hrup, ki je značilen za odprt prostor in govorjenje ljudi. Zavil sem ostro na levo, se spustil po kratkih stopnicah in se znašel v tretjem nadstropju glavnega kolodvora. Za hip sem pomislil, da sem se vrnil v drugo nadstropje, potem pa sem opazil, da je bila dvorana manjša, da je bilo manj prodajnih okenc, manj dostopov na peron, informacijska lopa na sredi dvorane pa je bila lesena in bila je videti starinska. Možakar v lopi je imel na glavi zelen ščitnik in nosil je črne narokavnike. Svetloba je bila medla in je rahlo migotala. V hipu sem ugotovil razlog. Dvorano so razsvetljevali plameni plinskih svetilk.
Da bi se prepričal, kje sem, sem stopil do prodajalca časopisov in s pogledom ošinil kup časnikov ob njegovih nogah. Naslovnica revije Svet, ki že vrsto let ne izhaja več, je bila posvečena predsedniku Clevelandu, ko pa sem kasneje v knjižnici poiskal tisto naslovnico, sem ugotovil, da je bila natisnjena 11. junija 1894.
Stopil sem k prodajnemu okencu, saj sem vedel, da v tretjem nadstropju glavnega kolodvora lahko kupim vozovnico, s katero bi z Louiso lahko odpotovala v katerikoli kraj v Združenih državah. V letu 1894. Nameraval sem kupiti dve vozovnici do Galesburga v Illinoisu.
Ste bili že kdaj tam? Galesburg je še vedno čudovito mesto, z velikanskimi starinskimi hišami, nepreglednimi travniki in visokim drevjem, ki se razrašča nad ulicami in jih prekriva z vejevjem. Leta 1894 so bili poletni večeri daljši kot danes, ljudje so posedali na vrtovih; možje so kadili cigare in se tiho pogovarjali, ženske so se hladile s pahljačami v obliki palmovih listov. V tihem, mirnem večeru je letalo vse polno kresnic. Kaj vse bi dal, da bi bil lahko tam, ko je bilo do prve svetovne vojne še dvajset let, druga svetovna vojna pa je bila več kot štirideset let v prihodnosti... Zaradi tega sem nameraval kupiti dve vozovnici.
Uslužbenec mi je povedal, koliko stane vozovnica. Sicer se je zagledal v moj modni klobučni trak, ceno vozovnice pa mi je povedal kljub temu. Imel sem ravno dovolj denarja za dve vozovnici drugega razreda v eno smer. Ko pa sem naštel denar in dvignil pogled, se je uslužbenec zastrmel vame. Z glavo je pomignil proti bankovcem in s pogledom ošinil predal blagajne.
"Gospod, to ni denar. Če me hočete ogoljufati, vam ne bo uspelo." Seveda so se starinski bankovci razlikovali od današnjega denarja, pa še enkrat večji so bili. Naglo sem se obrnil in odšel. Prav nič prijetno ni v zaporih. Tudi v tistih iz leta 1894 ne.
In to je bilo vse. Predvidevam, da sem ven prišel po isti poti, kot sem zašel noter. Naslednji dan sem med odmorom za kosilo dvignil v banki tristo dolarjev. To je bilo skoraj vse, kar sem imel. Dejstvo, da sem za celotno vsoto nakupil star denar, je mojega psihiatra v resnici zaskrbelo. Star denar je mogoče kupiti malodane pri vsakemu prodajalcu starih novcev, vendar je treba zanj odšteti pravo premoženje. Za svojih tristo dolarjev sem dobil nekaj manj kot za dvesto dolarjev starih bankovcev, vendar mi to ni bilo kaj dosti mar. Ducat jajc je v letu 1894 stalo le šest centov.
Povedati pa moram, da hodnika, ki pelje v tretje nadstropje glavne železniške postaje nisem našel nikoli več, čeprav sem še neštetokrat poskušal.
Ko sem vse to zaupal Louisi, je bila zelo zaskrbljena in želela je, da bi prenehal z iskanjem tretjega nadstropja. In nato sem za nekaj časa iskanje opustil. Ponovno sem se posvetil svojim znamkam. Toda zdaj sva našla dokaz, da tretje nadstropje v resnici obstaja in tako vsak konec tedna skupaj nadaljujeva z iskanjem. Izginil je namreč moj prijatelj Sam Weiner. Nihče ne ve, kam je izginil, meni pa se zdi, da vem. Sam je bil rojen v mestu in ko sem mu včasih pripovedoval o Galesburgu, kjer sem hodil v šolo, je vedno govoril, da mu je tako mesto všeč. In zdaj je prav tam. V letu 1894.
Nekega večera, ko sem brskal po svoji zbirki znamk, sem namreč odkril... No, saj veste, kaj je ovojnica prvega dne? Tistega dne, ko izide nova znamka, jo zbiralci kupijo, nalepijo na pismo in jo še isti dan, to je na dan izida, pošljejo na svoj naslov. Poštni žig dokazuje datum izdaje znamke. Takšno pismo se imenuje ovojnica prvega dne. Pošiljatelj v pismo vloži le prazen list papirja, zato se takih pisem nikoli ne odpira.
Tisti večer pa sem v svoji zbirki najstarejših ovojnic prvega dne, našel pismo, ki ni sodilo v zbirko. Vendar pa je bilo kljub vsemu v njej. Pismo pa je bilo tam zato, ker ga je nekdo poslal mojemu dedku v Galesburg. Vsaj tako je pisalo na ovojnici. čeprav je bilo pismo v moji zbirki vse od 18. julija 1894, kot je bilo razvidno s poštnega žiga, se ga sploh nisem spomnil. Na ovojnici je bila temnorjava znamka s sliko predsednika Garfielda. Jasno je, da je dedek pismo takoj po prejemu uvrstil v zbirko, kjer je tudi ostalo, dokler ga jaz nisem vzel in odprl.
List ni bil prazen. Na njem je pisalo:
ulica Willard št. 941
Galesburg, Illinois
18. julij, 1894
Charley!
Sprva sem bil prepričan, da se motiš, nato pa sem začenjal v tvojo dogodivščino že kar verjeti. Charley, prav si imel! Našel sem tretje nadstropje. Tukaj sem že dva tedna in prav zdaj nekdo na ulici, pri Dalyjevih, igra klavir. Vsi so zbrani na verandi in prepevajo pesem "Ko spremljam Nellie domov". Povabili so me na limonado. Charley in Louisa, vrnita se v ta čas. Vztrajajta tako dolgo, dokler ne najdeta tretjega nadstropja. Verjemita mi, da se splača vztrajati.
Pismo je podpisal Sam Weiner.
Odšel sem v numizmatično prodajalno, kjer sem izvdel, da je Sam nakupil za osemsto dolarjev starih bankovcev. To bi mu moralo zadoščati. da bi odprl manjšo trgovino z mešanim blagom. Vedno je govoril, da si to že od nekdaj želi. Sam se s svojim poklicem prav gotovo ne more več ukvarjati. Ne v Galesburgu. Ne v državi Illinois in ne v letu 1894.
Sam Weiner je bil namreč moj psihiater.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Robert Sheckley: Nevesta po pošti
Edward Flaswell je kupil planetoid kar na Zemlji. Na medzvednem nepremičninskem uradu. Čeprav ga sploh ni videl. Zemljiški posrednik mu je pokazal le fotografijo, na kateri pa ni bilo kaj dosti več, kot nekaj slikovitih gorskih grebenov. Toda Flaswell je imel rad gore in je samo pripomnil: "Prav lahko, da je v teh hribih tudi zlato, kajne partner?"
"Mogoče pa res," je odvrnil uradnik, ki mu ni šlo v glavo, kako se lahko moški pri zdravi pameti preseli tako daleč, da nekaj svetlobnih let naokrog ni niti približka ničesar, kar bi ustrezalo opisu nežnega spola. Premišljujoče je premeril možakarja in sam pri sebi ugotavljal, da kaj takega res ne bi naredil nihče, ki ima kaj v glavi.
Vendar pa Flaswell ni bil nor. Še zdaleč ne. Pravzaprav le dobro ni premislil, kaj sploh počenja. In tako je možakar za polog položil na mizo sveženj denarja in svečano obljubil, da bo vestno obdeloval zemljo in skrbel za svoj planetek. In še preden se je črnilo na kupni pogodbi dobro posušilo, je Flaswell že najel vesoljsko tovornjačo, nanjo natovoril cel kup rabljene mehanizacije in poletel svoji vesoljski nepremičnini naproti.
Večina novincev, ki se zaplete v nepremičninske posle, kmalu odkrije, da so kupili le malo večjo skalo. Flaswell pa je imel srečo. Njegov planetek je obkrožala tanka plast atmosfere, ki jo je z malo dela toliko povečal, da je bila primerna za dihanje. Našel je tudi vodo. Po pičlih triindvajsetih vrtinah. V hribih sicer ni bilo zlata, odkril pa je nahajališče torija, ki je šel še kako dobro v promet. Najboljše od vsega pa je bilo to, da je bila zemlja plodna in primerna za vzgojo jabušk, bananč, grozoringlov in drugega eksotičnega sadja.
Kar je konec koncev pomenilo natanko to, kar je Flaswell govoril svojemu robotskemu preddelavcu: "Tukaj bom obogatel." Robot pa je vneto pritrjeval: "Tako je, šef. Tako je, šef."
***
Flaswell je vedel, da se s trdim delom lahko prikoplje do bogastva in blaginje. Bil je krepak in odločen mladenič, saj je imel šele sedemindvajset let. Minevali so meseci, njegov planetek pa je kar brstel pod njegovimi pridnimi rokami. Obdeloval je polja, v gorah kopal rudo in z vesoljskimi tovornjačami, ki so sem ter tja priletele mimo, pošljal svojo robo kupcem.
"Ej, šef...Gospod Flaswell... A veste, da slabo zgledate?" mu je nekega dne rekel robot. Možakar je samo debelo pogledal. Nato pa se je spomnil, da je robote kupil od nekega trgovca, ki je bil naravnost fanatičen pripadnik sekte častilcev človeške rase in da je seveda tako programiral tudi svoje robote. Flaswellu je to šlo hudo na jetra, vendar si ni mogel privoščiti preprogramiranja. Sicer pa je dobro vedel, da za tako malo denarja nikjer ne bi dobil tolikšnega števila robotov.
"Gunga, nič ni narobe z mano," je odvrnil čez čas.
"Oh! To pa ne bo držalo, šef.. gospod Flaswell... Veste, zadnje čase govorite kar sami s sabo. Če seveda ne zamerite, da vam to takole povem. Šef... gospod Flaswell..."
"Je že v redu. Kar povej!"
"Pa levo oko vam malo trza. Šef. Sahib. Roke se vam tresejo in preveč pijete... šef, gospod Flaswell. Pa ..."
"Utihni in opravljaj svoje delo. Ne vtikaj se vame." je najprej zabrusil Flaswell. Nato pa je s kovinskega obraza nekako razbral, da je robota prizadel in zato je hitro in spravljivo dodal: "Saj imaš prav, prijatelj stari. Tako kot vedno. Kar povej, kaj imaš v mislih."
"No, preveč garaš, šef" je povedal robot.
"Kot da tega ne vem sam! Včasih vam kar zavidam. Robotom. Vedno ste nasmejani, brez skrbi, zadovoljni..." je vzkliknil Flaswell in z roko pogladil skuštrane, črne lase.
"Verjetno je to zato, ker nimamo duše," je odgovoril robot.
"Ljudje jo pač imamo. Na žalost. Kaj pa naj naredim?"
"Pojdite na dopust. Bwana, gospod Flaswell," je predlagal robot in nato pametno utihnil, da bi njegov šef lahko v miru premlel, kar je povedal.
Flaswell je sicer cenil prijazen predlog svojega pomočnika, vendar si dopusta ni mogel privoščiti. Njegov planetek je ležal v zvezdnem sistemu Trochy in je bil tako bogu za hrbtom, da bi težko našel kaj bolj zakotnega. Res je sicer, da je bil le slabih petnajst dni stran, sredi vesoljske praznine, razvpiti zabaviščni center na Cytheri III, kjer bi se lahko zabaval po mili volji. Vendar Flaswell za tovrstne zabave ni imel dovolj močnega želodca. Pa še drago je bilo. Vesoljski poleti niso bili poceni, Flaswell pa je kupil planetoid prav zato, da bi nekaj zaslužil.
***
Tako se je Flaswell še bolj zakopal v delo. Posadil je še več poljščin, izkopal še več torija in si začel puščati brado. Še naprej se je pogovarjal sam s seboj in se zvečer nacejal do onemoglosti. Ko je tako zblojeno kolovratil naokrog so preprosti, poljedelski roboti postajali vse bolj vznemirjeni. V svoji zmedenosti so že začenjali častiti davno pozabljenega, odpadniškega boga uničevanja, vendar je vdani Gunga Sam hitro posegel vmes in zaustavil mračni tok dogodkov.
"Sveta preproščina! Kako bebava mehanizacija!" je vzkliknil. "Šef je vendar človek, bratje moji. On je dober. On je vsemogočen. On ima vedno prav. Verjemite mi, da je tako, kot pravim," jih je prepričeval Gunga Sam.
Kljub temu, pa roboti niso nehali godrnjati, saj so imeli človeka za svoj ideal. Kdo ve, kako bi se vse končalo, če nekega dne s poštno pošiljko hrane ne bi prispel tudi najnovejši Roebuck/Wardov nakupovalni katalog. Flaswell ga je pazljivo položil na neobdelano plastično mizo in ga začel pregledovati v medlem soju ene same svetilke. Notri so bila takšna čudesa, da je osamljenemu raziskovalcu kar zaigralo srce. Pripomočki za žganjekuho, prenosna solidovizija, gradbena tehnika za izgradnjo umetne lune... Flaswell je obrnil list, prebral naslednji oglas in odrevenel. In še enkrat prebral.
neveste po naročilu
za vesoljske raziskovalce
zakaj bi prenašali prekletstvo samote?
zakaj bi samevali v vesolju?
Roebuck/Wardov nakupovalni katalog
prvič
v omejenem številu
ponuja
neveste po naročilu
vesoljske neveste
so
delavne
prilagodljive
vztrajne
spretnih rok
raziskovalnega duha
in
seveda
privlačne in ljubke
dekleta so primerne za vse vrste planetov
saj
imajo
sorazmerno nizko gravitacijsko središče
primerno pigmentirano kožo za vse klimatske razmere
in
močne roke
kratke nohte
kot nalašč za trdo delo
so
mičnih oblik
primerno zaobljene
vendar ne pretirano
tako da
vesoljskega raziskovalca
ne odvračajo od dela
Roebuck/Wardovove neveste
lahko naročite
v treh velikostih
za vse želje in ukuse
takoj
po prejetju vašega naročila
naša tvrdka pošlje
zmrznjeno nevesto
z vesoljsko tovornjačo tretjega razreda
in najnižjimi poštnimi stroški
na vaš vesoljski naslov
zato
ne oklevajte
naročite svojo vesoljsko nevesto
takoj
Flaswell je poklical Gunga Sama in mu pokazal katalog. Robot je prebral oglas in se zazrl svojemu šefu v oči. "To je to, efendi. Natanko to potrebujete," je izjavil.
"Kaj ne poveš! Toda saj na poroko še pomislil nisem! Hočeš reči, da naj se poročim kar preko oglasa? Kako pa naj vem, če mi bo sploh všeč?" je tarnal Flaswell in ves živčen stopal sem ter tja po sobi.
"Vsak moški potrebuje družico. To je v človeški naravi," je slavnostno izjavil robot.
"Jaaah, to že. Ampak..."
"Povejte rajši, če bodo skupaj z nevesto poslali tudi duhovnika, da vaju bo poročil?" je zanimalo robota.
Flaswell se je zamislil nad vprašanjem in čez njegov obraz se je počasi razlezel nasmeh. "Kot vedno, si tudi tokrat zadel žebelj na glavo, Gunga. No, predvidevam, da človeku pustijo vsaj malo časa, da se lahko odloči. Poleg tega pa bi bilo verjetno predrago, če bi skupaj z bodočo nevesto pošiljali še duhovnika. In to še zamrznjenega povrh. Hmmm, sicer pa res ne bi bilo slabo, če bi imel dekle, ki bi kaj malega postorila tukaj," je še pripomnil Flaswell. Pri teh besedah se je robotskemu preddelavcu na kovinskem obrazu zarisal komaj opazen, a nedoumljiv nasmešek.
Tako je Flaswell izpolnil naročilnico in naročil nevesto po pošti. Odločil se je za manjši model, saj je menil, da potrebuje prav takega. Nato pa je njegov zvesti robot naročilo tudi odposlal.
***
Naslednjih nekaj tednov je Flaswell preživel v napetem pričakovanju, saj se je nenehno oziral v nebo. Pa tudi roboti so postajali vse bolj radovedni in ko so ob večerih brezskrbno rajali in prepevali, so pritajeno šepetali o prihajajoči nevesti. "Hej, Gunga! Kakšna bo nova šefica?" so spraševali glavnega robota.
"To vas čisto nič ne briga. Človekova nevesta je človekova zadeva. Roboti nimajo nič s tem," je odgovarjal glavni robot. Vendar je kmalu tudi on ves živčen opazoval nebesni svod in čakal na prihod neveste po naročilu.
Tistih nekaj tednov je Flaswell po dolgem in počez premleval, kakšna naj bi bila žena vesoljskega raziskovalca. In čim bolj je premišljeval, tem bolj mu je bilo njegovo sanjsko dekle všeč. Ne, on prav gotovo ni potreboval lepotičke. Nemočnega, neuporabnega in naličenega dekleta. Kako lepo bi bilo, če bi imel ob sebi prijetno, zanesljivo dekle, ki bi prala, kuhala, šivala, pospravljala, poskrbela za robote in sem pa tja pripravila še kakšno sladico...
Flaswell je tako kar naprej sanjaril in sanjaril in si pri tem popolnoma pogrizel nohte.
Končno se je na nebu le prikazala poštna tovornjača, ki je pristala na asteroidu, odložila velikanski paket in nemudoma odbrzela naprej proti Amyri IV.
"Vaša nevesta, gospod," so veselo vzklikali roboti, ki so Flaswellu prinesli paket in zmagoslavno metali v zrak posodice z mazalnim oljem.
Flaswell je nemudoma oznanil dela prost dan in kmalu se je znašel v svoji sobici, ob njem pa je stal velikanski zamrzovalni paket, na katerem je pisalo:
POZOR
ŽENSKA
RAVNAJ PAZLJIVO
Flaswell je pritisnil na stikalo za odmrzovanje, počakal eno uro, kot je pisalo v navodilih in odprl paket. Znotraj pa je bil še en paket, ki se je odmrzoval kar dve uri. Medtem je Flaswell kot na trnih nestrpno nestrpno hodil sem ter tja in grizel, kar je še preostalo od njegovih nohtov.
"Kaj za božjo voljo!" je vzkliknil Flaswell, ko je po dveh urah s tresočimi rokami končno le odprl paket in pogledal, kaj notri.
***
Dekle v paketu se je pretegnila kot mačka, odprla oči in sedla. Flaswell, ki je zaprepadeno buljil vanjo, se je zavedel, da je nekaj hudo narobe.
Dekle je bila odeta v prečudovito, vendar popolnoma neuporabno, belo obleko. Njeno ime, Sheila, je bilo izvezeno v zlatu. Flaswell je takoj opazil, da je bila vitke postave, bele polti in nežne kože, kar je bilo vse prej kot primerno za bivanje na planetoidu, kjer je poleti sonce dobesedno žgalo. Imela je dolge prste in skrbno negovane, rdeče nohte. Prav nič ni bilo tako, kot je pisalo v Roebuck/Ward katalogu. Saj ne, da bi imel kakršnekoli pripombe na njene noge in ostale obline, ki bi bile na Zemlji več kot ustrezne, vendar pa so bile za težaško delo na njegovem planetku popolnoma neprimerne.
Pa tudi nizkega gravitacijskega središča ni imela. Prej nasprotno.
Flaswell je vedel, in to povsem upravičeno, da so ga prevarali. Da ga imajo za tepca.
Sheila je stopila iz paketa in se sprehodila do okna. Zazrla se je v bujna zelena polja in slikovite gorske grebene, ki so se dvigovali nad njimi.
"Kje pa sem? Kje so palme?" je vprašala.
"Kakšne palme?"
"Palme, kaj pa drugega? Slišala sem, da so na Srinigarju V prečudoviti nasadi palm."
"To ni Srinigar V," je odvrnil Flaswell.
Sheili je vzelo sapo. "Mar vi niste Pasha Srae?"
"Jasno, da ne. Vesoljski raziskovalec sem. Mar ti nisi model družice vesoljskega raziskovalca?" je Flaswell komaj spravil iz sebe.
"Mar sem videti kot družica za raziskovalce?" je odbrusila Sheila in poblisnila z očmi. "Sem ultra luksuzni model vesoljske neveste in sem namenjena na subtropski rajski planet Srinigar V."
"Dekle, prevarali so naju. Najbolj verjetno je prišlo do napake," je potrto rekel Flaswell.
Dekle, ki je s pogledom ošinila skromno opremljeno sobico, je bila vidno pretresena. "No, ja. Predvidevam, da mi boste pomagali priti do Srinagarja V, kajne?"
"Pa še kaj! Saj si ne morem niti privoščiti, da bi odšel na Nagondicon. Bom pa obvestil tvrdko Roebuck-Ward, da so ga polomili. Ko mi bodo poslali pravi model neveste, bodo zagotovo poskrbeli tudi za prevoz do Srinagarja V."
"No ja. Sicer pa potovanja širijo duha," je stoično pripomnila dekle in skomignila z rameni.
Flaswell, ki je napeto premišljeval, je prikimal. Bilo je več kot očitno, da dekle ni bila primerna zanj. Bila pa je izjemna lepotica. Pravzaprav bi se lahko prav lepo imela, ga je prešinilo.
"No, dokler se stvari ne uredijo, sva pač lahko prijatelja," se je priliznjeno nasmehnil.
"Kako to mislite?"
"No, saj sva tukaj čisto sama. Nikogar drugega ni na planetu. Povej mi kaj o sebi. Boš kaj popila? Ali bi..." je govoričil Flaswell in mimogrede položil roko na njeno ramo.
***
V tistem trenutku je v ozadju nekaj zaropotalo. Flaswell se je obrnil in zagledal majhnega, čokatega robota, ki se je ravno kobacal iz paketa.
"Kaj pa je to?" je vzkliknil Flaswell.
"Jaz sem robotski matičar. Imam vsa potrebna pooblastila za opravljanje vesoljskih porok. Moja naloga je tudi, da varujem in čuvam dekle, dokler se ne poroči."
"Kakšen trapasti robot," je nejevoljno zagodrnjal Flaswell.
"Kaj pa ste pričakovali? Zamrznjenega duhovnika?" je zanimalo Sheilo.
"Jasno, da ne. Ampak robotski matičar. Pa še varuh povrhu... za božjo voljo..."
"Robotski matičar, da mu ni para. Tako, da se ve. Še sanja se vam ne, kaj vse pade moškim na pamet, če sami živijo svetlobna leta stran od civilizacije," je bila neomajna Sheila.
"Kaj ne poveš!" je nelagodno zamomljal Flaswell.
"Tako pač pravijo. Sicer pa se spodobi, da ima bodoča nevesta Pasha Srae osebnega zaščitnika," je odvrnila Sheila in se sramežljivo zazrla v tla.
"Dragi ženin in nevesta. Tukaj smo se zbrali, da..." je nenadoma začel robot.
"Ne, ne. Ta ni pravi!" je vzvišeno dejala Sheila in prekinila robotskega matičarja.
"Naročil bom robotom, da ti pripravijo sobo," je zagodrnjal Flaswell, se obrnil in medtem, ko je odhajal, kar naprej robantil, kaj mora človek vse prenašati."
***
Flaswell je sporočil podjetju Roebuck-Ward, da so mu poslali napačno nevesto. Odgovorili so mu, da bodo takoj poslali pravi model, vsiljivko pa poslali drugam. Tako se je Flaswell, ki se je trdno odločil, da se ne bo več menil za Sheilo in njenega varuha, ponovno povsem posvetil kmetovanju in rudarjenju.
Tako je vsakodnevno delo na planetoidu steklo naprej. Roboti, so s separacijo ločevali torijevo rudo od jalovine in kopali nove vodnjake. Na njihovih kovinskih obrazih so se zaradi težaškega dela lesketale oljne srage. Pred vrati je bil čas žetve in na poljih, kjer je kar dehtelo od vonja zelenih cvetov, je bilo dela več kot dovolj.
Sheila je bila sicer dokaj zadržana, vendar so prav vsi kmalu občutili njeno prisotnost. Čez noč so se na golih žarnicah pojavili plastični senčniki, zavese so zagrnile pusta okna in skromne preproge so pokrile tla. Pa še cel kup manjših stvari, ki jih je Flaswell bolj čutil kot videl, se je spremenil v hiši, ki je postala bolj prijetna in domača.
Pa tudi jedilnik se je izboljšal. Nekakšen virus je sesul program robotskega kuharja, tako da je znal pripraviti samo še zrezke stroganov, kumarično solato, rižev narastek in coca colo. Flashwell je od vse od prihoda na svoj planetek stoično prenašal enolično prehrano in jo le občasno prekinil z kakim zamrznjenim obrokom, ki ga je vzel iz ladijske zaloge.
***
Nato je Sheila vzela kuho v svoje roke. Potrpežljivo je pisala navodila za pripravo goveje omake, svinjske pečenke, zelene solate, jabolčne pite in še mnogo drugih okusnih jedi. Vse to je vstavila v računalniški program robotskega kuharja in jedilnik na Flaswellovem planetoidu se je neverjetno izboljšal. Ko pa je Sheila nekega dne pripravila nadvse okusen smirov žele iz lokalnega sadja in ga vakumsko zamrznila, je bil Flashwell čisto zmeden. Zavedel se je, da je Sheila, poleg tega, da je bila prava lepotica, tudi izjemno praktično in delovno dekle. Saj je vendar znala prav vse, kar bi morala znati družica vesoljskega raziskovalca. Obenem pa je bila še prava lepotica. Saj vendar sploh ni potreboval drugega modela, je premleval možakar.
"Veš kaj, Gunga Sam. V hudih dvomih sem," je Flaswell priznal robotskemu preddelavcu.
"Ja?" je z breizizraznim kovinskim obrazom odvrnil robot.
"Jaah. Kaže, da bi potreboval malo tvoje robotske intuicije. Povej, kaj misliš o Sheili. Kajne, da je ženska na mestu?"
"Sheila je ženska in pol. Pa še delavna je, da je kaj."
"Res je ženska, da ji ni para. Pa bo vzdržala? Saj tako trdo dela. Kuha, vlaga, pospravlja...Saj kaj več ne bi pričakoval niti od raziskovalnega modela."
"Roboti jo obožujejo. Ko je prejšni teden izbruhnila epidemija rje, je garala noč in dan. Prestrašenim robotom je s sklepov čistila rjo in jih tolažila," je dostojanstvo povedal robotski preddelavec.
"Da je naredila vse to? Toda saj je vendar luksuzni model. Vsa njena vzgoja..." je osuplo izdavil Flaswell, ki je bil vidno pretresen.
"Saj sploh ni pomembno, kakšen model je. Bistveno je, da je človek. Njena človečnost in plemenitost pa ji dajeta moč za žrtvovanje in preživetje," je dejal robot.
"Veš kaj, prepričal si me," je zelo počasi začel Flaswell. "Verjamem, da je Sheila prava ženska zame. Saj ni sama kriva, da je luksuzni model. Vse to je stvar vzgoje in izobraževanja. Tukaj ni kaj pomagati. Povedal ji bom, da lahko ostane. Pa preklical bom tisto naročilo za drugo nevesto."
Robotove oči so se nenavadno zasvetile in za hip je bilo videti, kot da je preko njegovega kovinskega lica hušknil pritajen nasmeh. "Zgodila se bo vaša volja, gospodar," je dejal in se globoko priklonil.
Takoj zatem je Flaswell pohitel ven, da poišče Sheilo.
***
Sheila je bila v priročni bolnišnici, ki so jo zbili kar iz stare barake za orodje. Robotski mehanik ji je pomagal oskrbovati udrtine, izvine in podobne težave, ki so nenehno pestile kovinske stvore.
"Sheila, rad bi se pogovoril s tabo," je začel Flaswell.
"Ja, takoj. Samo še tegale robot popravim. Pokvarjeno nogo ima," je odsotno odvrnila dekle.
Sheila je spretno privila vijak in pričvrstila nogo in nato s francozom potrepljala robota. "No, Pedro. Zdaj pa bo. Nič več ne boš šantal."
Robot je previdno vstal in stopil na nogo. Ko je videl, da lahko hodi, je začel nerodno stopicati okoli Sheile. "Zdaj lahko hodim brez težav. Najlepša hvala, šefica. Gracias, gospa," se je zahvaljeval.
Flaswell in Sheila sta se nasmehnila ob njegovem nerodnem obnašanju in ga opazovala, kako ga je kar odneslo v sončen dan.
"Takšni so kot otroci," je pripomnil Flaswell.
"Da. Ne moreš si kaj, da ti ne prirastejo k srcu. Tako srečni, tako brezbrižni..." je menila Sheila.
"Nimajo pa duše," jo je opomnil Flaswell.
"Res je. Nimajo duše," je žalostno odvrnila Sheila. "Zakaj si me že iskal?"
"Hotel sem ti povedati..." je začel Flaswell in s pogledom nelagodno ošinil okolico. Bolniška sobica, ki je dišala po strojnem olju in v kateri je bilo vse polno vijakov in raznoraznih orodij, je bila vse prej kot primeren kraj, da bi ji povedal, kaj mu je ležalo na srcu.
"Pridi, greva ven," je dejal.
Odšla sta ven in še naprej skozi dehteča, zelena polja, sadovnjak, dokler nista prišla do vznožja slikovitih vršacev. Tam, kjer so gorski grebeni zastirali tiho, temno jezerce, so rastle velikanske sekvoje, ki jih je nasadil Flaswell.
"Sheila, hotel sem ti povdati, da si me popolnoma presenetila," je negotovo začel Flaswell. "Sprva sem pričakoval, da boš povsem nekoristna in da ne boš nikomur v pomoč. Saj razumeš... Tvoje poreklo, tvoja vzgoja, tvoj videz...Saj si vendar luksuzni model. Prav vse je napeljevalo na to. Pa sem se hudo, hudo motil. Pokazalo se je, da si pravšnje dekle za moj planetek. Vsem si sedla v srce."
"Vsem?" je komaj slišno vprašala Sheila.
"Prav vsi roboti te imajo radi. Obožujejo te, veš. In tudi jaz mislim, da bi morala ostati tukaj."
Sheila je dolgo časa molčala. Veter je šepetajoče vel skozi velikanske krošnje in blago valovil temno jezersko površino.
"Ali čisto zares misliš, da bi morala ostati tukaj?" je vprašala.
Flaswellu, ki ga je dekletova lepota popolnoma prevzela, se je zdelo, kot da se izgublja v temnih globinah njenih oči. Srce mu je divje razbijalo, težko je dihal in prijel jo je za roko.
"Sheila..."
"Da, Edward..."
"Dragi ženin in nevesta. Tukaj smo se zbrali..." se je nenadoma oglasil hreščav, kovinski glas.
"Ne zdaj, tepec zagamani," je zavreščala Sheila.
Robotski matičar je nejevoljno stopil naprej. "Čeprav se silno nerad vmešavam v človeške zadeve, pa sem programiran, da moram početi prav to. Sicer pa po mojem mnenju telesni stik sploh ni pomemben. Nekoč sem se za poskus zravsal s šiviljskim robotom. Kljub vsem naporom, sem odnesel samo eno dobro udrtino. Za hip se mi je sicer dozdevalo, da sem doživel nekaj posebnega. Kratek električni šok me je tako temeljito pretresel, da so se mi po glavi podili razni geometrijski liki, ki so se kar naprej spreminjali. Šele po temeljitem pregledu sem odkril, da je z nekega vezja odpadla izolacijska zaščita. O čustvih torej ni bilo ne duha ne sluha."
"Matr, kako butast robot," je zastokal Flaswell.
"Oprostite, prosim, vendar sem samo pojasnjeval svojo domnevo. V bistvu sem hotel povedati, da se mi zdi moj program nesmiseln. Namreč to, da moram preprečevati vsakršen telesni stik, dokler ne opravim poročnega obreda. Ampak, tako pač je. Takšni so moji ukazi. Ali vaju torej lahko končno poročim?"
"Ne!" je zavreščala Sheila.
Kovinski matičar je stoično zmignil z rameni in se pobral v bližnje grmičevje.
"Ne prenesem robotov, ki ne vedo, kje je njihovo mesto. No, sicer pa nimam čisto nič proti," je spregovoril Flaswell.
"Kaj?"
"Pravim, da nimam nič proti poroki. Čeprav nisi pravi model, boš odlična žena. Pa še takšna lepotica si! Sheila, ali me vzameš za moža?"
Robot, ki se je medtem smukal po grmičevju, se je začel navdušeno približevati.
"Ne!" je zabrusila Sheila.
"Ne?" je ponovil Flaswell, ki ni razumel ničesar več.
"Saj si slišal. Ne, ne in ne."
"Toda zakaj? Za božjo voljo, Sheila! Saj si kot ustvarjena za moj planetoid. In roboti te naravnost obožujejo. Še nikoli niso delali tako dobro..."
"Prav brigajo me tvoji roboti!" je s povzdignjenim glasom spregovorila Sheila. Bila je vsa togotna, razmršenih las in bliskala je z očmi. "Ne zanima me tvoj planetoid. In prav gotovo je, da me ne zanimaš niti ti. Čimprej hočem na Srinigar V, kjer bom postala čislana žena Pashe Srae. In kjer bodo delali z menoj, kot pristoji mojemu stanu."
Nekaj časa sta samo strmela eden v drugega. Sheila je bila od besa čisto bela v obraz, Flaswell pa je bil rdeč kot kuhan rak.
"No, ali vaju zdaj lahko končno poročim? Dragi ženin in nevesta. Tukaj smo se zbrali..." je znova začel robotski matičar.
Sheila se je samo obrnila in odvihrala v hišo.
"Sploh ne razumem za kaj gre. Vse je tako neverjetno. Kdaj bo vendar poroka?" je ves iz sebe zastokal robotski matičar.
"Nikakršne poroke ne bo," je na kratko odbrusil Flaswell in ves besen tudi sam stopil proti hiši.
Robot je še nekaj časa okleval, nato tako vzdihnil, da je kar zaškripalo in jo mahnil za luksuznim modelom vesoljske ženice.
***
Tisti večer je Flaswell popival pozno v noč in ves čas obupno tuhtal, kaj se je zgodilo. Zgodaj zjutraj pa je pri njemu potrkal zvesti Gunga Sam in stopil v sobo.
"Ženske," je Flaswell bevsknil na svojega služabnika.
"Kaj?" je odvrnil robot.
"Nikoli jih nisem razumel. Mislil sem, da vem kaj se dogaja. Da hoče ostati tukaj. Mislil sem..." je nekako sam za sebe besedičil Flaswell.
"Moški um globok in teman. Kljub temu pa je še vedno pravi kristal, če ga primerjaš z umom ženske," je nenadoma izjavil robot.
"Kje si pa to pobral, za božjo voljo?" je zanimalo Flaswella.
"Oh, to je star robotski pregovor."
"Kaj takega! Robotski pregovor! Včasih se sprašujem, če res nimate duše."
"Res je, gospod Flaswell. Šef. Seveda nimamo duše. V vseh specifikacijah za sestavljanje robotov je navedeno, da roboti ne smejo imeti duše. Zato, da ne bodo zapadali v duševne stiske."
"Moram reči, da je to izjemno pameten ukrep. Saj sploh ne bi bilo slabo, če bi kaj takega naredili tudi z ljudmi," je razglabljal Flaswell. "Oh, naj ženske pocitra vrag! Zakaj pa si sploh prišel?" je še vprašal.
"Prišel sem povedat, da vesoljska tovornjača ravnokar pristaja."
"Oh! To pomeni, da bo vsak čas tukaj tudi moja nova nevesta." Flaswell je popolnoma prebledel.
"Prav gotovo."
"In da bo Sheila odpotovala na Srinagar V, kajne?
"Tako je, kot pravite."
Flaswell je zastokal in se prijel za glavo. Nato pa se je le zravnal in dejal: "Dobro, dobro. Pa naj bo. Pogledat grem, če je pripravljena."
Sheila je bila v dnevni sobi in je skozi okno opazovala pristanek vesoljske ladje. "No, Edward, upam, da bo nova nevesta izpolnila tvoja pričakovanja. Vso srečo ti želim," je dejala.
Medtem je tovornjača že pristala in roboti so začeli iztovarjati velikanski paket.
"Iti moram. Na ladji me ne bodo več dolgo čakali," je rekla Sheila in iztegnila roko.
Flaswell ji je segel v dlan, jo nekaj časa stiskal in kar naenkrat se je zavedel, da jo drži za roko. Ni se upirala, pa tudi robotski matičar ni vdrl v sobo, da bi vse pokvaril. Še sam ni dobro vedel, kdaj jo je stisnil k sebi in objel. Strastno jo je poljubil in tisti trenutek ga je prevel tako silen občutek, kot če bi se pred njegovimi očmi sonce spremenilo v novo.
"Uh," je s hripavim glasom končno izdavila tudi Sheila, ki kar ni mogla verjeti, kaj se je zgodilo.
Flaswell se je odkašljal. "Sheila, draga moja. Ljubim te! Res je, da ti tukaj nimam kaj dosti ponuditi, toda če ostaneš..."
"Res je bil že zadnji čas, da se ti je posvetilo. Tepček moj. Jasno, da bom ostala," je odvrnila.
***
Naslednjih nekaj minut, ki sta jih zaljubljenca preživela skupaj, je bilo seveda nepozabnih, čustvenih in tako vihravih, da se je obema kar vrtelo v glavi. Končno pa so ju le prekinili povišani glasovi robotov, ki so prihajali ispred vrat. Nenadoma so se vrata sunkovito odprla in v sobo je planil robotski matičar, spremljala pa sta še Gunga Sam in dva poljedelska robota.
"Kaj takega! To je neverjetno! Da bom doživel dan, ko se bo robot spravil nad robota," se je razburjal robot.
"Kaj je bilo?" je zanimalo Flaswell.
"Tale vaš robot se je vsedel na mene. Tistale dva robopimpeljna pa sta me držala za roke. Pa sem hotel samo vstopiti v sobo in opraviti svojo dolžnost, kot mi narekujejo vladni zakoni in tvrdka Roebuck/Ward," je užaljeno povedal robotski matičar in pohitel k Sheili.
"Ali ste poškodovani? Imate kakšno odrgnino? Kratek stik?" ga je zanimalo.
Mislim, da ne," je zasoplo odvrnila Sheila.
"Zakaj si to storil, Gunga?" je Flaswell vprašal svojega preddelavca in se zarežal.
"Jaz sem kriv, gospod. Šef. Vsi vedo, da moški in ženska, v času snubljenja, potrebujeta samoto. Naredil sem samo to, kar sem smatral za svojo dolžnost do človeške rase, gospod Flaswell. Sahib. Šef," je pojasnjeval Gunga Sam.
"Prav si storil, Gunga. Zelo sem ti hvaležen, veš. Sicer pa... Oh, za božjo voljo..."
"Kaj je spet?" je zaskrbljeno vprašala Sheila.
Flaswell je buljil skozi okno in opazoval, kako so roboti nesli proti hiši velikanski paket.
"Moja nova nevesta! Kaj bova pa zdaj, ljubica? Preklical sem pogodbo zate in zahteval novo nevesto. Misliš, da lahko prekličem naročilo?"
"Ne skrbi! V paketu ni nikogar. Tvoje naročilo za novo nevesto so preklicali že ob prejemu," se je nasmejala Sheila.
"Kako to?"
"Uh, uh. Mislim, da boš besen na mene kot le kaj. Jaz sem to zakuhala," je priznala Sheila in osramočeno zrla v tla.
"Saj ni nič narobe. Samo povej, za kaj gre," je vztrajal Flaswell.
"No... Slike vesoljskih raziskovalcev so v arhivih, tako da si jih bodoče neveste lahko ogledajo. To seveda pomeni, da dekleta lahko izbirajo. Ni mi bilo prav, da bi me zaradi lepote poslali kakšnemu razvajencu, pa sem se dogovorila z vodjem oddelka, da so me poslali sem," je na hitro zdrdrala Sheila.
"Kaj pa Pasha Srae?"
"Njega sem si izmislila."
"Toda zakaj? Saj si tako lepa, da bi te vsak..."
"Hja, da bi me potem poslali h kakšnemu razvajenemu tepcu, ki bi razkazoval kot kakšno barbiko. Tega nisem hotela. Želela sem si samo, da bi postala žena pravemu moškemu. Kajne, da sem dobra žena tudi za vesoljskega raziskovalca?"
"Še več kot to," je odvrnil Flaswell.
"Znam kuhati, pospravljati, skrbeti za robote in sem praktična ženska, mar ne? Saj sem se dokazala, kajne?"
"Seveda, ljubica."
Sheila je bruhnila v jok. "Pa mi tega ni nihče verjel. Tako, da sem te morala prevarati, da sem lahko dalj časa ostala tukaj. Da si se lahko zaljubil."
"Tako je. Hvala bogu, da se je vse skupaj dobro izteklo. Imela sva več sreče kot pameti," jo je tolažil Flaswell in brisal solze z dekletovega obraza.
Nenadoma je Flaswell opazil, da je čez kovinski obraz robotskega preddelavca hušknilo nekaj, kar je bilo še najbolj podobno rdečici. "Kaj hočeš reči, da ni bila samo sreča," je zaprepadeno vzkliknil.
" No, ja. Nekaj je na tem, gospod Flaswell. Efendi. Gospodar. Splošno je znano, da moški potrebuje privlačno žensko. Zato sem stopil v stik s svojim bivšim gospodarjem. Sheila je namreč hčerka enega od njegovih prijateljev in dovolil sem si, da sem poslal vaše naročilo kar njej. Sheila se je potem sama dogovorila z vodjem prodajnega oddelka, da so ji pokazali vašo sliko in jo tudi poslali sem. Upam, da niste jezni na svojega vdanega slugo, ker ni naredil tako, kot ste naročili."
"Naj me koklja brcne," je končno le izdavil Flaswell. "Vedno sem pravil, da roboti razumete ljudi bolj kot oni sami sebe. Kaj za vraga pa je potem v tistem paketu?" je vprašal Sheilo.
"Oh! V paketu so moje obleke, nakit, čevlji, ločila, utrjevalec za lase..."
"Toda..."
"Saj hočeš, da bom privlačna, ko bova šla po obiskih, kajne dragi? Konec koncev je Cythera III le dobrih petnajst dni stran. Vse to sem preverila še pred prihodom, veš."
Flaswell, ki se je popolnoma vdal v usodo, je samo skomignil z rameni. Kaj drugega pa bi lahko pričakoval od ultra luksuznega modela?
"No, zdaj!" je vzkliknila Sheila in se obrnila k robotskemu matičarju.
Vendar se robot sploh ni zmenil zanjo.
"Zdaj!" je zavpil Flaswell.
"Pa vidva sploh vesta kaj hočeta?" je nejevoljno vprašal robot.
"Ja. Daj, opravi že."
"Nič več ne razumem za kaj gre. Zakaj zdaj? Zakaj ne prejšni teden? Mar sem tukaj edini, ki je pri zdravi pameti? No, ja. Pa začnimo. Dragi ženin in nevesta. Tukaj smo se zbrali..."
In tako sta se Flaswell in Sheilla končno vzela. Flaswell je oznanil tridnevno praznovanje in roboti so prepevali in rajali noč in dan in praznovali tako, kot to znajo samo roboti.
Po poroki pa življenje na tem planetoidu nikoli ni bilo več tako, kot je bilo prej. Povedati je treba, da so imeli Flaswellovi kar zgledno družabno življenje. Občasno so se obiskovali z mladimi pari v potovalnem radiusu petnajstih, dvajsetih dni, to je vse do Cythere III, Thama in Randica I. Ves preostali čas pa je bila Sheila vzorna, delavna in nezahtevna žena vesoljskega raziskovalca, katero so imeli roboti radi, mož pa oboževal. Robotski matičar se je v skladu s svojimi tehničnimi navodili preprogramiral in postal njihov računovodja in knjigovodja, za kar so bile njegove umetne sinapse kot ustvarjene. In večkrat so ga slišali govoriti, da bi šel ves svet k hudiču, če ne bi bilo njega.
Roboti so tako še naprej kopali torijevo rudo in v sadovnjakih so bogato rodile jabuške, bananče in grozoringli. Seveda pa sta medtem Flaswell in Sheila še naprej delila vse skrbi in odgovornosti, skrbela eden za drugega in si nesebično stala ob strani.
Flaswell je večkrat glasno poudarjal prednosti, ki jih je pri nakupih ponujala tvrdka Roebuck/Ward, Sheila pa je dobro vedela, da je bila edina prava prednost v tem, da sta imela za preddelavca lojalnega robota Gunga Sama, pa čeprav ta sploh ni imel duše.
prevedel Žiga Leskovšek
Edward Flaswell je kupil planetoid kar na Zemlji. Na medzvednem nepremičninskem uradu. Čeprav ga sploh ni videl. Zemljiški posrednik mu je pokazal le fotografijo, na kateri pa ni bilo kaj dosti več, kot nekaj slikovitih gorskih grebenov. Toda Flaswell je imel rad gore in je samo pripomnil: "Prav lahko, da je v teh hribih tudi zlato, kajne partner?"
"Mogoče pa res," je odvrnil uradnik, ki mu ni šlo v glavo, kako se lahko moški pri zdravi pameti preseli tako daleč, da nekaj svetlobnih let naokrog ni niti približka ničesar, kar bi ustrezalo opisu nežnega spola. Premišljujoče je premeril možakarja in sam pri sebi ugotavljal, da kaj takega res ne bi naredil nihče, ki ima kaj v glavi.
Vendar pa Flaswell ni bil nor. Še zdaleč ne. Pravzaprav le dobro ni premislil, kaj sploh počenja. In tako je možakar za polog položil na mizo sveženj denarja in svečano obljubil, da bo vestno obdeloval zemljo in skrbel za svoj planetek. In še preden se je črnilo na kupni pogodbi dobro posušilo, je Flaswell že najel vesoljsko tovornjačo, nanjo natovoril cel kup rabljene mehanizacije in poletel svoji vesoljski nepremičnini naproti.
Večina novincev, ki se zaplete v nepremičninske posle, kmalu odkrije, da so kupili le malo večjo skalo. Flaswell pa je imel srečo. Njegov planetek je obkrožala tanka plast atmosfere, ki jo je z malo dela toliko povečal, da je bila primerna za dihanje. Našel je tudi vodo. Po pičlih triindvajsetih vrtinah. V hribih sicer ni bilo zlata, odkril pa je nahajališče torija, ki je šel še kako dobro v promet. Najboljše od vsega pa je bilo to, da je bila zemlja plodna in primerna za vzgojo jabušk, bananč, grozoringlov in drugega eksotičnega sadja.
Kar je konec koncev pomenilo natanko to, kar je Flaswell govoril svojemu robotskemu preddelavcu: "Tukaj bom obogatel." Robot pa je vneto pritrjeval: "Tako je, šef. Tako je, šef."
***
Flaswell je vedel, da se s trdim delom lahko prikoplje do bogastva in blaginje. Bil je krepak in odločen mladenič, saj je imel šele sedemindvajset let. Minevali so meseci, njegov planetek pa je kar brstel pod njegovimi pridnimi rokami. Obdeloval je polja, v gorah kopal rudo in z vesoljskimi tovornjačami, ki so sem ter tja priletele mimo, pošljal svojo robo kupcem.
"Ej, šef...Gospod Flaswell... A veste, da slabo zgledate?" mu je nekega dne rekel robot. Možakar je samo debelo pogledal. Nato pa se je spomnil, da je robote kupil od nekega trgovca, ki je bil naravnost fanatičen pripadnik sekte častilcev človeške rase in da je seveda tako programiral tudi svoje robote. Flaswellu je to šlo hudo na jetra, vendar si ni mogel privoščiti preprogramiranja. Sicer pa je dobro vedel, da za tako malo denarja nikjer ne bi dobil tolikšnega števila robotov.
"Gunga, nič ni narobe z mano," je odvrnil čez čas.
"Oh! To pa ne bo držalo, šef.. gospod Flaswell... Veste, zadnje čase govorite kar sami s sabo. Če seveda ne zamerite, da vam to takole povem. Šef... gospod Flaswell..."
"Je že v redu. Kar povej!"
"Pa levo oko vam malo trza. Šef. Sahib. Roke se vam tresejo in preveč pijete... šef, gospod Flaswell. Pa ..."
"Utihni in opravljaj svoje delo. Ne vtikaj se vame." je najprej zabrusil Flaswell. Nato pa je s kovinskega obraza nekako razbral, da je robota prizadel in zato je hitro in spravljivo dodal: "Saj imaš prav, prijatelj stari. Tako kot vedno. Kar povej, kaj imaš v mislih."
"No, preveč garaš, šef" je povedal robot.
"Kot da tega ne vem sam! Včasih vam kar zavidam. Robotom. Vedno ste nasmejani, brez skrbi, zadovoljni..." je vzkliknil Flaswell in z roko pogladil skuštrane, črne lase.
"Verjetno je to zato, ker nimamo duše," je odgovoril robot.
"Ljudje jo pač imamo. Na žalost. Kaj pa naj naredim?"
"Pojdite na dopust. Bwana, gospod Flaswell," je predlagal robot in nato pametno utihnil, da bi njegov šef lahko v miru premlel, kar je povedal.
Flaswell je sicer cenil prijazen predlog svojega pomočnika, vendar si dopusta ni mogel privoščiti. Njegov planetek je ležal v zvezdnem sistemu Trochy in je bil tako bogu za hrbtom, da bi težko našel kaj bolj zakotnega. Res je sicer, da je bil le slabih petnajst dni stran, sredi vesoljske praznine, razvpiti zabaviščni center na Cytheri III, kjer bi se lahko zabaval po mili volji. Vendar Flaswell za tovrstne zabave ni imel dovolj močnega želodca. Pa še drago je bilo. Vesoljski poleti niso bili poceni, Flaswell pa je kupil planetoid prav zato, da bi nekaj zaslužil.
***
Tako se je Flaswell še bolj zakopal v delo. Posadil je še več poljščin, izkopal še več torija in si začel puščati brado. Še naprej se je pogovarjal sam s seboj in se zvečer nacejal do onemoglosti. Ko je tako zblojeno kolovratil naokrog so preprosti, poljedelski roboti postajali vse bolj vznemirjeni. V svoji zmedenosti so že začenjali častiti davno pozabljenega, odpadniškega boga uničevanja, vendar je vdani Gunga Sam hitro posegel vmes in zaustavil mračni tok dogodkov.
"Sveta preproščina! Kako bebava mehanizacija!" je vzkliknil. "Šef je vendar človek, bratje moji. On je dober. On je vsemogočen. On ima vedno prav. Verjemite mi, da je tako, kot pravim," jih je prepričeval Gunga Sam.
Kljub temu, pa roboti niso nehali godrnjati, saj so imeli človeka za svoj ideal. Kdo ve, kako bi se vse končalo, če nekega dne s poštno pošiljko hrane ne bi prispel tudi najnovejši Roebuck/Wardov nakupovalni katalog. Flaswell ga je pazljivo položil na neobdelano plastično mizo in ga začel pregledovati v medlem soju ene same svetilke. Notri so bila takšna čudesa, da je osamljenemu raziskovalcu kar zaigralo srce. Pripomočki za žganjekuho, prenosna solidovizija, gradbena tehnika za izgradnjo umetne lune... Flaswell je obrnil list, prebral naslednji oglas in odrevenel. In še enkrat prebral.
neveste po naročilu
za vesoljske raziskovalce
zakaj bi prenašali prekletstvo samote?
zakaj bi samevali v vesolju?
Roebuck/Wardov nakupovalni katalog
prvič
v omejenem številu
ponuja
neveste po naročilu
vesoljske neveste
so
delavne
prilagodljive
vztrajne
spretnih rok
raziskovalnega duha
in
seveda
privlačne in ljubke
dekleta so primerne za vse vrste planetov
saj
imajo
sorazmerno nizko gravitacijsko središče
primerno pigmentirano kožo za vse klimatske razmere
in
močne roke
kratke nohte
kot nalašč za trdo delo
so
mičnih oblik
primerno zaobljene
vendar ne pretirano
tako da
vesoljskega raziskovalca
ne odvračajo od dela
Roebuck/Wardovove neveste
lahko naročite
v treh velikostih
za vse želje in ukuse
takoj
po prejetju vašega naročila
naša tvrdka pošlje
zmrznjeno nevesto
z vesoljsko tovornjačo tretjega razreda
in najnižjimi poštnimi stroški
na vaš vesoljski naslov
zato
ne oklevajte
naročite svojo vesoljsko nevesto
takoj
Flaswell je poklical Gunga Sama in mu pokazal katalog. Robot je prebral oglas in se zazrl svojemu šefu v oči. "To je to, efendi. Natanko to potrebujete," je izjavil.
"Kaj ne poveš! Toda saj na poroko še pomislil nisem! Hočeš reči, da naj se poročim kar preko oglasa? Kako pa naj vem, če mi bo sploh všeč?" je tarnal Flaswell in ves živčen stopal sem ter tja po sobi.
"Vsak moški potrebuje družico. To je v človeški naravi," je slavnostno izjavil robot.
"Jaaah, to že. Ampak..."
"Povejte rajši, če bodo skupaj z nevesto poslali tudi duhovnika, da vaju bo poročil?" je zanimalo robota.
Flaswell se je zamislil nad vprašanjem in čez njegov obraz se je počasi razlezel nasmeh. "Kot vedno, si tudi tokrat zadel žebelj na glavo, Gunga. No, predvidevam, da človeku pustijo vsaj malo časa, da se lahko odloči. Poleg tega pa bi bilo verjetno predrago, če bi skupaj z bodočo nevesto pošiljali še duhovnika. In to še zamrznjenega povrh. Hmmm, sicer pa res ne bi bilo slabo, če bi imel dekle, ki bi kaj malega postorila tukaj," je še pripomnil Flaswell. Pri teh besedah se je robotskemu preddelavcu na kovinskem obrazu zarisal komaj opazen, a nedoumljiv nasmešek.
Tako je Flaswell izpolnil naročilnico in naročil nevesto po pošti. Odločil se je za manjši model, saj je menil, da potrebuje prav takega. Nato pa je njegov zvesti robot naročilo tudi odposlal.
***
Naslednjih nekaj tednov je Flaswell preživel v napetem pričakovanju, saj se je nenehno oziral v nebo. Pa tudi roboti so postajali vse bolj radovedni in ko so ob večerih brezskrbno rajali in prepevali, so pritajeno šepetali o prihajajoči nevesti. "Hej, Gunga! Kakšna bo nova šefica?" so spraševali glavnega robota.
"To vas čisto nič ne briga. Človekova nevesta je človekova zadeva. Roboti nimajo nič s tem," je odgovarjal glavni robot. Vendar je kmalu tudi on ves živčen opazoval nebesni svod in čakal na prihod neveste po naročilu.
Tistih nekaj tednov je Flaswell po dolgem in počez premleval, kakšna naj bi bila žena vesoljskega raziskovalca. In čim bolj je premišljeval, tem bolj mu je bilo njegovo sanjsko dekle všeč. Ne, on prav gotovo ni potreboval lepotičke. Nemočnega, neuporabnega in naličenega dekleta. Kako lepo bi bilo, če bi imel ob sebi prijetno, zanesljivo dekle, ki bi prala, kuhala, šivala, pospravljala, poskrbela za robote in sem pa tja pripravila še kakšno sladico...
Flaswell je tako kar naprej sanjaril in sanjaril in si pri tem popolnoma pogrizel nohte.
Končno se je na nebu le prikazala poštna tovornjača, ki je pristala na asteroidu, odložila velikanski paket in nemudoma odbrzela naprej proti Amyri IV.
"Vaša nevesta, gospod," so veselo vzklikali roboti, ki so Flaswellu prinesli paket in zmagoslavno metali v zrak posodice z mazalnim oljem.
Flaswell je nemudoma oznanil dela prost dan in kmalu se je znašel v svoji sobici, ob njem pa je stal velikanski zamrzovalni paket, na katerem je pisalo:
POZOR
ŽENSKA
RAVNAJ PAZLJIVO
Flaswell je pritisnil na stikalo za odmrzovanje, počakal eno uro, kot je pisalo v navodilih in odprl paket. Znotraj pa je bil še en paket, ki se je odmrzoval kar dve uri. Medtem je Flaswell kot na trnih nestrpno nestrpno hodil sem ter tja in grizel, kar je še preostalo od njegovih nohtov.
"Kaj za božjo voljo!" je vzkliknil Flaswell, ko je po dveh urah s tresočimi rokami končno le odprl paket in pogledal, kaj notri.
***
Dekle v paketu se je pretegnila kot mačka, odprla oči in sedla. Flaswell, ki je zaprepadeno buljil vanjo, se je zavedel, da je nekaj hudo narobe.
Dekle je bila odeta v prečudovito, vendar popolnoma neuporabno, belo obleko. Njeno ime, Sheila, je bilo izvezeno v zlatu. Flaswell je takoj opazil, da je bila vitke postave, bele polti in nežne kože, kar je bilo vse prej kot primerno za bivanje na planetoidu, kjer je poleti sonce dobesedno žgalo. Imela je dolge prste in skrbno negovane, rdeče nohte. Prav nič ni bilo tako, kot je pisalo v Roebuck/Ward katalogu. Saj ne, da bi imel kakršnekoli pripombe na njene noge in ostale obline, ki bi bile na Zemlji več kot ustrezne, vendar pa so bile za težaško delo na njegovem planetku popolnoma neprimerne.
Pa tudi nizkega gravitacijskega središča ni imela. Prej nasprotno.
Flaswell je vedel, in to povsem upravičeno, da so ga prevarali. Da ga imajo za tepca.
Sheila je stopila iz paketa in se sprehodila do okna. Zazrla se je v bujna zelena polja in slikovite gorske grebene, ki so se dvigovali nad njimi.
"Kje pa sem? Kje so palme?" je vprašala.
"Kakšne palme?"
"Palme, kaj pa drugega? Slišala sem, da so na Srinigarju V prečudoviti nasadi palm."
"To ni Srinigar V," je odvrnil Flaswell.
Sheili je vzelo sapo. "Mar vi niste Pasha Srae?"
"Jasno, da ne. Vesoljski raziskovalec sem. Mar ti nisi model družice vesoljskega raziskovalca?" je Flaswell komaj spravil iz sebe.
"Mar sem videti kot družica za raziskovalce?" je odbrusila Sheila in poblisnila z očmi. "Sem ultra luksuzni model vesoljske neveste in sem namenjena na subtropski rajski planet Srinigar V."
"Dekle, prevarali so naju. Najbolj verjetno je prišlo do napake," je potrto rekel Flaswell.
Dekle, ki je s pogledom ošinila skromno opremljeno sobico, je bila vidno pretresena. "No, ja. Predvidevam, da mi boste pomagali priti do Srinagarja V, kajne?"
"Pa še kaj! Saj si ne morem niti privoščiti, da bi odšel na Nagondicon. Bom pa obvestil tvrdko Roebuck-Ward, da so ga polomili. Ko mi bodo poslali pravi model neveste, bodo zagotovo poskrbeli tudi za prevoz do Srinagarja V."
"No ja. Sicer pa potovanja širijo duha," je stoično pripomnila dekle in skomignila z rameni.
Flaswell, ki je napeto premišljeval, je prikimal. Bilo je več kot očitno, da dekle ni bila primerna zanj. Bila pa je izjemna lepotica. Pravzaprav bi se lahko prav lepo imela, ga je prešinilo.
"No, dokler se stvari ne uredijo, sva pač lahko prijatelja," se je priliznjeno nasmehnil.
"Kako to mislite?"
"No, saj sva tukaj čisto sama. Nikogar drugega ni na planetu. Povej mi kaj o sebi. Boš kaj popila? Ali bi..." je govoričil Flaswell in mimogrede položil roko na njeno ramo.
***
V tistem trenutku je v ozadju nekaj zaropotalo. Flaswell se je obrnil in zagledal majhnega, čokatega robota, ki se je ravno kobacal iz paketa.
"Kaj pa je to?" je vzkliknil Flaswell.
"Jaz sem robotski matičar. Imam vsa potrebna pooblastila za opravljanje vesoljskih porok. Moja naloga je tudi, da varujem in čuvam dekle, dokler se ne poroči."
"Kakšen trapasti robot," je nejevoljno zagodrnjal Flaswell.
"Kaj pa ste pričakovali? Zamrznjenega duhovnika?" je zanimalo Sheilo.
"Jasno, da ne. Ampak robotski matičar. Pa še varuh povrhu... za božjo voljo..."
"Robotski matičar, da mu ni para. Tako, da se ve. Še sanja se vam ne, kaj vse pade moškim na pamet, če sami živijo svetlobna leta stran od civilizacije," je bila neomajna Sheila.
"Kaj ne poveš!" je nelagodno zamomljal Flaswell.
"Tako pač pravijo. Sicer pa se spodobi, da ima bodoča nevesta Pasha Srae osebnega zaščitnika," je odvrnila Sheila in se sramežljivo zazrla v tla.
"Dragi ženin in nevesta. Tukaj smo se zbrali, da..." je nenadoma začel robot.
"Ne, ne. Ta ni pravi!" je vzvišeno dejala Sheila in prekinila robotskega matičarja.
"Naročil bom robotom, da ti pripravijo sobo," je zagodrnjal Flaswell, se obrnil in medtem, ko je odhajal, kar naprej robantil, kaj mora človek vse prenašati."
***
Flaswell je sporočil podjetju Roebuck-Ward, da so mu poslali napačno nevesto. Odgovorili so mu, da bodo takoj poslali pravi model, vsiljivko pa poslali drugam. Tako se je Flaswell, ki se je trdno odločil, da se ne bo več menil za Sheilo in njenega varuha, ponovno povsem posvetil kmetovanju in rudarjenju.
Tako je vsakodnevno delo na planetoidu steklo naprej. Roboti, so s separacijo ločevali torijevo rudo od jalovine in kopali nove vodnjake. Na njihovih kovinskih obrazih so se zaradi težaškega dela lesketale oljne srage. Pred vrati je bil čas žetve in na poljih, kjer je kar dehtelo od vonja zelenih cvetov, je bilo dela več kot dovolj.
Sheila je bila sicer dokaj zadržana, vendar so prav vsi kmalu občutili njeno prisotnost. Čez noč so se na golih žarnicah pojavili plastični senčniki, zavese so zagrnile pusta okna in skromne preproge so pokrile tla. Pa še cel kup manjših stvari, ki jih je Flaswell bolj čutil kot videl, se je spremenil v hiši, ki je postala bolj prijetna in domača.
Pa tudi jedilnik se je izboljšal. Nekakšen virus je sesul program robotskega kuharja, tako da je znal pripraviti samo še zrezke stroganov, kumarično solato, rižev narastek in coca colo. Flashwell je od vse od prihoda na svoj planetek stoično prenašal enolično prehrano in jo le občasno prekinil z kakim zamrznjenim obrokom, ki ga je vzel iz ladijske zaloge.
***
Nato je Sheila vzela kuho v svoje roke. Potrpežljivo je pisala navodila za pripravo goveje omake, svinjske pečenke, zelene solate, jabolčne pite in še mnogo drugih okusnih jedi. Vse to je vstavila v računalniški program robotskega kuharja in jedilnik na Flaswellovem planetoidu se je neverjetno izboljšal. Ko pa je Sheila nekega dne pripravila nadvse okusen smirov žele iz lokalnega sadja in ga vakumsko zamrznila, je bil Flashwell čisto zmeden. Zavedel se je, da je Sheila, poleg tega, da je bila prava lepotica, tudi izjemno praktično in delovno dekle. Saj je vendar znala prav vse, kar bi morala znati družica vesoljskega raziskovalca. Obenem pa je bila še prava lepotica. Saj vendar sploh ni potreboval drugega modela, je premleval možakar.
"Veš kaj, Gunga Sam. V hudih dvomih sem," je Flaswell priznal robotskemu preddelavcu.
"Ja?" je z breizizraznim kovinskim obrazom odvrnil robot.
"Jaah. Kaže, da bi potreboval malo tvoje robotske intuicije. Povej, kaj misliš o Sheili. Kajne, da je ženska na mestu?"
"Sheila je ženska in pol. Pa še delavna je, da je kaj."
"Res je ženska, da ji ni para. Pa bo vzdržala? Saj tako trdo dela. Kuha, vlaga, pospravlja...Saj kaj več ne bi pričakoval niti od raziskovalnega modela."
"Roboti jo obožujejo. Ko je prejšni teden izbruhnila epidemija rje, je garala noč in dan. Prestrašenim robotom je s sklepov čistila rjo in jih tolažila," je dostojanstvo povedal robotski preddelavec.
"Da je naredila vse to? Toda saj je vendar luksuzni model. Vsa njena vzgoja..." je osuplo izdavil Flaswell, ki je bil vidno pretresen.
"Saj sploh ni pomembno, kakšen model je. Bistveno je, da je človek. Njena človečnost in plemenitost pa ji dajeta moč za žrtvovanje in preživetje," je dejal robot.
"Veš kaj, prepričal si me," je zelo počasi začel Flaswell. "Verjamem, da je Sheila prava ženska zame. Saj ni sama kriva, da je luksuzni model. Vse to je stvar vzgoje in izobraževanja. Tukaj ni kaj pomagati. Povedal ji bom, da lahko ostane. Pa preklical bom tisto naročilo za drugo nevesto."
Robotove oči so se nenavadno zasvetile in za hip je bilo videti, kot da je preko njegovega kovinskega lica hušknil pritajen nasmeh. "Zgodila se bo vaša volja, gospodar," je dejal in se globoko priklonil.
Takoj zatem je Flaswell pohitel ven, da poišče Sheilo.
***
Sheila je bila v priročni bolnišnici, ki so jo zbili kar iz stare barake za orodje. Robotski mehanik ji je pomagal oskrbovati udrtine, izvine in podobne težave, ki so nenehno pestile kovinske stvore.
"Sheila, rad bi se pogovoril s tabo," je začel Flaswell.
"Ja, takoj. Samo še tegale robot popravim. Pokvarjeno nogo ima," je odsotno odvrnila dekle.
Sheila je spretno privila vijak in pričvrstila nogo in nato s francozom potrepljala robota. "No, Pedro. Zdaj pa bo. Nič več ne boš šantal."
Robot je previdno vstal in stopil na nogo. Ko je videl, da lahko hodi, je začel nerodno stopicati okoli Sheile. "Zdaj lahko hodim brez težav. Najlepša hvala, šefica. Gracias, gospa," se je zahvaljeval.
Flaswell in Sheila sta se nasmehnila ob njegovem nerodnem obnašanju in ga opazovala, kako ga je kar odneslo v sončen dan.
"Takšni so kot otroci," je pripomnil Flaswell.
"Da. Ne moreš si kaj, da ti ne prirastejo k srcu. Tako srečni, tako brezbrižni..." je menila Sheila.
"Nimajo pa duše," jo je opomnil Flaswell.
"Res je. Nimajo duše," je žalostno odvrnila Sheila. "Zakaj si me že iskal?"
"Hotel sem ti povedati..." je začel Flaswell in s pogledom nelagodno ošinil okolico. Bolniška sobica, ki je dišala po strojnem olju in v kateri je bilo vse polno vijakov in raznoraznih orodij, je bila vse prej kot primeren kraj, da bi ji povedal, kaj mu je ležalo na srcu.
"Pridi, greva ven," je dejal.
Odšla sta ven in še naprej skozi dehteča, zelena polja, sadovnjak, dokler nista prišla do vznožja slikovitih vršacev. Tam, kjer so gorski grebeni zastirali tiho, temno jezerce, so rastle velikanske sekvoje, ki jih je nasadil Flaswell.
"Sheila, hotel sem ti povdati, da si me popolnoma presenetila," je negotovo začel Flaswell. "Sprva sem pričakoval, da boš povsem nekoristna in da ne boš nikomur v pomoč. Saj razumeš... Tvoje poreklo, tvoja vzgoja, tvoj videz...Saj si vendar luksuzni model. Prav vse je napeljevalo na to. Pa sem se hudo, hudo motil. Pokazalo se je, da si pravšnje dekle za moj planetek. Vsem si sedla v srce."
"Vsem?" je komaj slišno vprašala Sheila.
"Prav vsi roboti te imajo radi. Obožujejo te, veš. In tudi jaz mislim, da bi morala ostati tukaj."
Sheila je dolgo časa molčala. Veter je šepetajoče vel skozi velikanske krošnje in blago valovil temno jezersko površino.
"Ali čisto zares misliš, da bi morala ostati tukaj?" je vprašala.
Flaswellu, ki ga je dekletova lepota popolnoma prevzela, se je zdelo, kot da se izgublja v temnih globinah njenih oči. Srce mu je divje razbijalo, težko je dihal in prijel jo je za roko.
"Sheila..."
"Da, Edward..."
"Dragi ženin in nevesta. Tukaj smo se zbrali..." se je nenadoma oglasil hreščav, kovinski glas.
"Ne zdaj, tepec zagamani," je zavreščala Sheila.
Robotski matičar je nejevoljno stopil naprej. "Čeprav se silno nerad vmešavam v človeške zadeve, pa sem programiran, da moram početi prav to. Sicer pa po mojem mnenju telesni stik sploh ni pomemben. Nekoč sem se za poskus zravsal s šiviljskim robotom. Kljub vsem naporom, sem odnesel samo eno dobro udrtino. Za hip se mi je sicer dozdevalo, da sem doživel nekaj posebnega. Kratek električni šok me je tako temeljito pretresel, da so se mi po glavi podili razni geometrijski liki, ki so se kar naprej spreminjali. Šele po temeljitem pregledu sem odkril, da je z nekega vezja odpadla izolacijska zaščita. O čustvih torej ni bilo ne duha ne sluha."
"Matr, kako butast robot," je zastokal Flaswell.
"Oprostite, prosim, vendar sem samo pojasnjeval svojo domnevo. V bistvu sem hotel povedati, da se mi zdi moj program nesmiseln. Namreč to, da moram preprečevati vsakršen telesni stik, dokler ne opravim poročnega obreda. Ampak, tako pač je. Takšni so moji ukazi. Ali vaju torej lahko končno poročim?"
"Ne!" je zavreščala Sheila.
Kovinski matičar je stoično zmignil z rameni in se pobral v bližnje grmičevje.
"Ne prenesem robotov, ki ne vedo, kje je njihovo mesto. No, sicer pa nimam čisto nič proti," je spregovoril Flaswell.
"Kaj?"
"Pravim, da nimam nič proti poroki. Čeprav nisi pravi model, boš odlična žena. Pa še takšna lepotica si! Sheila, ali me vzameš za moža?"
Robot, ki se je medtem smukal po grmičevju, se je začel navdušeno približevati.
"Ne!" je zabrusila Sheila.
"Ne?" je ponovil Flaswell, ki ni razumel ničesar več.
"Saj si slišal. Ne, ne in ne."
"Toda zakaj? Za božjo voljo, Sheila! Saj si kot ustvarjena za moj planetoid. In roboti te naravnost obožujejo. Še nikoli niso delali tako dobro..."
"Prav brigajo me tvoji roboti!" je s povzdignjenim glasom spregovorila Sheila. Bila je vsa togotna, razmršenih las in bliskala je z očmi. "Ne zanima me tvoj planetoid. In prav gotovo je, da me ne zanimaš niti ti. Čimprej hočem na Srinigar V, kjer bom postala čislana žena Pashe Srae. In kjer bodo delali z menoj, kot pristoji mojemu stanu."
Nekaj časa sta samo strmela eden v drugega. Sheila je bila od besa čisto bela v obraz, Flaswell pa je bil rdeč kot kuhan rak.
"No, ali vaju zdaj lahko končno poročim? Dragi ženin in nevesta. Tukaj smo se zbrali..." je znova začel robotski matičar.
Sheila se je samo obrnila in odvihrala v hišo.
"Sploh ne razumem za kaj gre. Vse je tako neverjetno. Kdaj bo vendar poroka?" je ves iz sebe zastokal robotski matičar.
"Nikakršne poroke ne bo," je na kratko odbrusil Flaswell in ves besen tudi sam stopil proti hiši.
Robot je še nekaj časa okleval, nato tako vzdihnil, da je kar zaškripalo in jo mahnil za luksuznim modelom vesoljske ženice.
***
Tisti večer je Flaswell popival pozno v noč in ves čas obupno tuhtal, kaj se je zgodilo. Zgodaj zjutraj pa je pri njemu potrkal zvesti Gunga Sam in stopil v sobo.
"Ženske," je Flaswell bevsknil na svojega služabnika.
"Kaj?" je odvrnil robot.
"Nikoli jih nisem razumel. Mislil sem, da vem kaj se dogaja. Da hoče ostati tukaj. Mislil sem..." je nekako sam za sebe besedičil Flaswell.
"Moški um globok in teman. Kljub temu pa je še vedno pravi kristal, če ga primerjaš z umom ženske," je nenadoma izjavil robot.
"Kje si pa to pobral, za božjo voljo?" je zanimalo Flaswella.
"Oh, to je star robotski pregovor."
"Kaj takega! Robotski pregovor! Včasih se sprašujem, če res nimate duše."
"Res je, gospod Flaswell. Šef. Seveda nimamo duše. V vseh specifikacijah za sestavljanje robotov je navedeno, da roboti ne smejo imeti duše. Zato, da ne bodo zapadali v duševne stiske."
"Moram reči, da je to izjemno pameten ukrep. Saj sploh ne bi bilo slabo, če bi kaj takega naredili tudi z ljudmi," je razglabljal Flaswell. "Oh, naj ženske pocitra vrag! Zakaj pa si sploh prišel?" je še vprašal.
"Prišel sem povedat, da vesoljska tovornjača ravnokar pristaja."
"Oh! To pomeni, da bo vsak čas tukaj tudi moja nova nevesta." Flaswell je popolnoma prebledel.
"Prav gotovo."
"In da bo Sheila odpotovala na Srinagar V, kajne?
"Tako je, kot pravite."
Flaswell je zastokal in se prijel za glavo. Nato pa se je le zravnal in dejal: "Dobro, dobro. Pa naj bo. Pogledat grem, če je pripravljena."
Sheila je bila v dnevni sobi in je skozi okno opazovala pristanek vesoljske ladje. "No, Edward, upam, da bo nova nevesta izpolnila tvoja pričakovanja. Vso srečo ti želim," je dejala.
Medtem je tovornjača že pristala in roboti so začeli iztovarjati velikanski paket.
"Iti moram. Na ladji me ne bodo več dolgo čakali," je rekla Sheila in iztegnila roko.
Flaswell ji je segel v dlan, jo nekaj časa stiskal in kar naenkrat se je zavedel, da jo drži za roko. Ni se upirala, pa tudi robotski matičar ni vdrl v sobo, da bi vse pokvaril. Še sam ni dobro vedel, kdaj jo je stisnil k sebi in objel. Strastno jo je poljubil in tisti trenutek ga je prevel tako silen občutek, kot če bi se pred njegovimi očmi sonce spremenilo v novo.
"Uh," je s hripavim glasom končno izdavila tudi Sheila, ki kar ni mogla verjeti, kaj se je zgodilo.
Flaswell se je odkašljal. "Sheila, draga moja. Ljubim te! Res je, da ti tukaj nimam kaj dosti ponuditi, toda če ostaneš..."
"Res je bil že zadnji čas, da se ti je posvetilo. Tepček moj. Jasno, da bom ostala," je odvrnila.
***
Naslednjih nekaj minut, ki sta jih zaljubljenca preživela skupaj, je bilo seveda nepozabnih, čustvenih in tako vihravih, da se je obema kar vrtelo v glavi. Končno pa so ju le prekinili povišani glasovi robotov, ki so prihajali ispred vrat. Nenadoma so se vrata sunkovito odprla in v sobo je planil robotski matičar, spremljala pa sta še Gunga Sam in dva poljedelska robota.
"Kaj takega! To je neverjetno! Da bom doživel dan, ko se bo robot spravil nad robota," se je razburjal robot.
"Kaj je bilo?" je zanimalo Flaswell.
"Tale vaš robot se je vsedel na mene. Tistale dva robopimpeljna pa sta me držala za roke. Pa sem hotel samo vstopiti v sobo in opraviti svojo dolžnost, kot mi narekujejo vladni zakoni in tvrdka Roebuck/Ward," je užaljeno povedal robotski matičar in pohitel k Sheili.
"Ali ste poškodovani? Imate kakšno odrgnino? Kratek stik?" ga je zanimalo.
Mislim, da ne," je zasoplo odvrnila Sheila.
"Zakaj si to storil, Gunga?" je Flaswell vprašal svojega preddelavca in se zarežal.
"Jaz sem kriv, gospod. Šef. Vsi vedo, da moški in ženska, v času snubljenja, potrebujeta samoto. Naredil sem samo to, kar sem smatral za svojo dolžnost do človeške rase, gospod Flaswell. Sahib. Šef," je pojasnjeval Gunga Sam.
"Prav si storil, Gunga. Zelo sem ti hvaležen, veš. Sicer pa... Oh, za božjo voljo..."
"Kaj je spet?" je zaskrbljeno vprašala Sheila.
Flaswell je buljil skozi okno in opazoval, kako so roboti nesli proti hiši velikanski paket.
"Moja nova nevesta! Kaj bova pa zdaj, ljubica? Preklical sem pogodbo zate in zahteval novo nevesto. Misliš, da lahko prekličem naročilo?"
"Ne skrbi! V paketu ni nikogar. Tvoje naročilo za novo nevesto so preklicali že ob prejemu," se je nasmejala Sheila.
"Kako to?"
"Uh, uh. Mislim, da boš besen na mene kot le kaj. Jaz sem to zakuhala," je priznala Sheila in osramočeno zrla v tla.
"Saj ni nič narobe. Samo povej, za kaj gre," je vztrajal Flaswell.
"No... Slike vesoljskih raziskovalcev so v arhivih, tako da si jih bodoče neveste lahko ogledajo. To seveda pomeni, da dekleta lahko izbirajo. Ni mi bilo prav, da bi me zaradi lepote poslali kakšnemu razvajencu, pa sem se dogovorila z vodjem oddelka, da so me poslali sem," je na hitro zdrdrala Sheila.
"Kaj pa Pasha Srae?"
"Njega sem si izmislila."
"Toda zakaj? Saj si tako lepa, da bi te vsak..."
"Hja, da bi me potem poslali h kakšnemu razvajenemu tepcu, ki bi razkazoval kot kakšno barbiko. Tega nisem hotela. Želela sem si samo, da bi postala žena pravemu moškemu. Kajne, da sem dobra žena tudi za vesoljskega raziskovalca?"
"Še več kot to," je odvrnil Flaswell.
"Znam kuhati, pospravljati, skrbeti za robote in sem praktična ženska, mar ne? Saj sem se dokazala, kajne?"
"Seveda, ljubica."
Sheila je bruhnila v jok. "Pa mi tega ni nihče verjel. Tako, da sem te morala prevarati, da sem lahko dalj časa ostala tukaj. Da si se lahko zaljubil."
"Tako je. Hvala bogu, da se je vse skupaj dobro izteklo. Imela sva več sreče kot pameti," jo je tolažil Flaswell in brisal solze z dekletovega obraza.
Nenadoma je Flaswell opazil, da je čez kovinski obraz robotskega preddelavca hušknilo nekaj, kar je bilo še najbolj podobno rdečici. "Kaj hočeš reči, da ni bila samo sreča," je zaprepadeno vzkliknil.
" No, ja. Nekaj je na tem, gospod Flaswell. Efendi. Gospodar. Splošno je znano, da moški potrebuje privlačno žensko. Zato sem stopil v stik s svojim bivšim gospodarjem. Sheila je namreč hčerka enega od njegovih prijateljev in dovolil sem si, da sem poslal vaše naročilo kar njej. Sheila se je potem sama dogovorila z vodjem prodajnega oddelka, da so ji pokazali vašo sliko in jo tudi poslali sem. Upam, da niste jezni na svojega vdanega slugo, ker ni naredil tako, kot ste naročili."
"Naj me koklja brcne," je končno le izdavil Flaswell. "Vedno sem pravil, da roboti razumete ljudi bolj kot oni sami sebe. Kaj za vraga pa je potem v tistem paketu?" je vprašal Sheilo.
"Oh! V paketu so moje obleke, nakit, čevlji, ločila, utrjevalec za lase..."
"Toda..."
"Saj hočeš, da bom privlačna, ko bova šla po obiskih, kajne dragi? Konec koncev je Cythera III le dobrih petnajst dni stran. Vse to sem preverila še pred prihodom, veš."
Flaswell, ki se je popolnoma vdal v usodo, je samo skomignil z rameni. Kaj drugega pa bi lahko pričakoval od ultra luksuznega modela?
"No, zdaj!" je vzkliknila Sheila in se obrnila k robotskemu matičarju.
Vendar se robot sploh ni zmenil zanjo.
"Zdaj!" je zavpil Flaswell.
"Pa vidva sploh vesta kaj hočeta?" je nejevoljno vprašal robot.
"Ja. Daj, opravi že."
"Nič več ne razumem za kaj gre. Zakaj zdaj? Zakaj ne prejšni teden? Mar sem tukaj edini, ki je pri zdravi pameti? No, ja. Pa začnimo. Dragi ženin in nevesta. Tukaj smo se zbrali..."
In tako sta se Flaswell in Sheilla končno vzela. Flaswell je oznanil tridnevno praznovanje in roboti so prepevali in rajali noč in dan in praznovali tako, kot to znajo samo roboti.
Po poroki pa življenje na tem planetoidu nikoli ni bilo več tako, kot je bilo prej. Povedati je treba, da so imeli Flaswellovi kar zgledno družabno življenje. Občasno so se obiskovali z mladimi pari v potovalnem radiusu petnajstih, dvajsetih dni, to je vse do Cythere III, Thama in Randica I. Ves preostali čas pa je bila Sheila vzorna, delavna in nezahtevna žena vesoljskega raziskovalca, katero so imeli roboti radi, mož pa oboževal. Robotski matičar se je v skladu s svojimi tehničnimi navodili preprogramiral in postal njihov računovodja in knjigovodja, za kar so bile njegove umetne sinapse kot ustvarjene. In večkrat so ga slišali govoriti, da bi šel ves svet k hudiču, če ne bi bilo njega.
Roboti so tako še naprej kopali torijevo rudo in v sadovnjakih so bogato rodile jabuške, bananče in grozoringli. Seveda pa sta medtem Flaswell in Sheila še naprej delila vse skrbi in odgovornosti, skrbela eden za drugega in si nesebično stala ob strani.
Flaswell je večkrat glasno poudarjal prednosti, ki jih je pri nakupih ponujala tvrdka Roebuck/Ward, Sheila pa je dobro vedela, da je bila edina prava prednost v tem, da sta imela za preddelavca lojalnega robota Gunga Sama, pa čeprav ta sploh ni imel duše.
prevedel Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
se da to kje dobi...budi?sigismundus wrote: u okviru televezijske serije Outer Limits snimljen je TV film Sandkings
baziran na Martinovoj noveli
dužina 1 sat, 33 minute
igraju: Beau Bridges, Helen Shaver, Dylan Bridges, Kim Coates, Lloyd Bridges
režija: Stuart Gillard
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Re: Knjige
Seveda se da na Torrentih je celotna serija Outer Limits, ravno pred nekaj dnevi sem gledal ravno ta del. Fina zadeva.
Je pa tudi na youtubu:
itd....
Je pa tudi na youtubu:
itd....
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
tole bo objavljeno februarja 2012
za valentinovo
v Življenje in tehniki
Isaac Asimov: Prava ljubezen
Ime mi je Joe. Tako me kliče moj kolega, Milton David. On je programer, jaz sem pa program. On me je sprogramiral, vendar sem od takrat odrastel in se razvil na vse mogoče načine. Zdaj sem kar velik program.
Živim v posebnem oddelku kompleksa Multivac. Živim v oddelku SW-452, ampak ne smem povedati, kje je to. To je skrivnost. Nihče ne ve, da sem tukaj. Tudi drugi programi ne. Kljub temu pa se lahko povezujem še z drugimi računalniškimi kompleksi širom po svetu. Vem vse. No, skoraj vse.
Jaz sem Miltonov osebni program, Njegov Joe. V bistvu pa zanj nisem samo program. Računalniški oddelek, kjer živim, je Miltonov zasebni kotiček. Nihče drug ga ne more uporabljati. On ve o računalnikih več kot kdorkoli drug na svetu. Jaz živim v njegovem računalniku in sem njegov poskusni program. Naredil me je tako, da se lahko pogovarjam preko računalnika bolje kot katerikoli drugi program.
"Veš, Joe, v bistvu gre samo za to, da uskladiš posamezne zvoke s simboli," mi je razložil. "Tako delujejo tudi v človeški možgani, čeprav še zdaj ne vemo točno, kaj ti simboli v možganih pomenijo. Jaz pa poznam simbole v tvojih možganih in jih lahko uskladim z besedami. Enega po enega." Tako lahko govorim. Mislim sicer, da ne govorim tako dobro, kot si domišljam, vendar Milton pravi, da govorim zelo dobro. Milton se še ni poročil, čeprav je star že skoraj štirideset let. Povedal mi je, da ni nikoli srečal prave ženske. Nekega dne pa je rekel: "Joe, našel jo bom. Našel bom pravo žensko. Poskal bom svojo pravo ljubezen in ti mi boš pomagal. Naveličal sem se, da te kar naprej posodobljam in tako rešujem svetovne probleme. Ti boš rešil moj problem. Poiskal boš mojo pravo ljubezen."
"Kaj je prava ljubezen?" sem vprašal.
"Ne sprašuj. To je abstraktna zadeva. Ti mi boš poiskal idealno dekle. Povezan si z vsemi računalniškimi kompleksi po svetu, tako da imaš dostop do podatkov o vsakem človeškem bitju. Postopno jih bova izločevala, po skupinah in podskupinah, dokler ne bo ostala ena sama oseba. Popolna ženska. Tista, ki je namenjena meni. Meni in samo meni."
"Jaz sem pripravljen," sem odgovoril.
"Najprej izloči vse moške," je rekel Milton. Njegov glas je sprožil simbole v mojih molekularnih sklopih. Preiskal sem podatke o vseh živih bitjih na svetu in izločil 3.784.982.874 moških. Ohranil pa sem skupino 3.786.112.090 žensk.
"Zdaj izloči vse, ki so mlajše od 25 let ali starejše od 40 let. Izloči tudi vse manjše od 150 centimetrov in večje od 175 centimetrov."
Nato, ko mi je dal še nadaljna navodila, sem izločil vse ženske, ki so imele otroke. Prav tako sem izločil ženske z določenimi genetskimi lastnostmi. "Nisem čisto prepričan, kakšne oči naj bi imela tako, da pustiva to za kasneje. Nočem pa rdečelaske. Ne maram rdečih las," je povedal.
Po dveh tednih sva zožila izbor na 235 žensk. Vse so govorile tekoče angleško, saj je Milton dejal, da noče imeti težav s komunikacijo. Celo računalniški prevodi bi bili v bolj intimnih trenutkih lahko precej neugodni.
"Saj se vendar ne morem pogovoriti z vsemi 235-timi ženskami. Predolgo bi trajalo, pa še kdo bi lahko kaj posumil," je rekel.
"Lahko bi bile težave," sem se strinjal. Milton me je sprogramiral tako, da sem počel stvari, katerih ne bi smel in za katere ni vedel nihče.
"Sicer se pa to sploh nikogar ne tiče," je ves rdeč v obraz pripomnil Milton. "Veš kaj, Joe. Prinesel ti bom nekaj hologramov, ti pa preveri seznam, če jim je katera ženska podobna."
In tako je Milton prinesel holograme treh žensk. "Veš kaj, vse tri so zmagovalke z lepotnih natečajev. Daj, preveri, če jim je katera od 235 žensk podobna," je rekel.
Kar osem žensk je ustrezalo zahtevam. Milton je bil zadovoljen. "Dobro. Imaš dostop do njihovih podatkov. Prouči zahteve in potrebe na trgu delovne sile in poskrbi, da jih bodo premestili sem. Eno po eno, jasno." Nekaj časa je še premišljeval, skomigal z rameni in se končno odločil. "Kar po abecedi naj bo," je dejal.
To je bila ena od stvari, katerih ne bi smel početi. Premeščanje ljudi iz ene službe v drugo zaradi osebnih razlogov se imenuje manipulacija. Vendar pa me je Milton usposobil za takšno delo. Čeprav sem kaj takega lahko naredil samo zanj in za nikogar drugega.
Prvo dekle je prispelo teden dni kasneje. Ko jo je Milton zagledal je v hipu postal rdeč v obraz. Govoril je tako, kot da bi mu šle besede težko z jezika. Precej časa je preživel z njo in se sploh ni oziral name. Nekega dne sem slišal, da je rekel:"Ali te lahko povabim na večerjo?"
Naslednji dan mi je povedal. "Nekako se ni izšlo. Nekaj je manjkalo. Čudovita ženska je, vendar nisem začutil niti sledu prave ljubezni. Poskusiva z naslednjo."
Enako se je zgodilo z vsemi osmimi. Zelo so si bile podobne. Rade so se smejale, imele so prelepe glasove, vendar Miltonu nobena ni bila prava. "Ničesar več ne razumem, Joe. Izbrala sva osem žensk, ki so mi od vseh na svetu najbolj všeč. Naravnost idealne so. Zakaj mi potem nobena ni namenjena?" je potarnal.
"Pa si jim ti všeč?" sem vprašal.
Trenil je z obrvmi in tlesknil z rokami. "Prav imaš, Joe. Za to gre. Za obojestransko privlačnost. Če jim jaz nisem všeč, potem se niti ne morajo tako obnašati, da bi bile meni všeč. Tudi jaz moram biti njihova prava ljubezen. Le kako naj to razrešim?" Tisti dan je ves čas razmišljal.
Naslednji dan mi je rekel. "Veš kaj, Joe. Vse bom prepustil tebi. Sam se odloči. Imaš mojo podatkovno bazo in povedal ti bom vse o sebi, kar mi bo prišlo na pamet. Izpopolni mojo bazo podatkov in jo obdelaj, vendar moraš imeti dostop do nje samo ti."
"In kaj naj storim s tvojo podatkovno bazo, Milton?"
"Primerjaj jo s podatkovnimi bazami vseh 235 žensk. Ne, 227 žensk. Zadnjih osem bova kar izpustila. Poskrbi, da bodo vse opravile psihiatrični pregled. Izpopolni njihove podatkovne baze in jih primerjaj z mojo. Poišči korelacije," je dejal. No, tudi priprava psihiatričnih pregledov je v nasprotju z mojimi navodili.
Milton mi je tedne in tedne pripovedoval o sebi. Govoril je o starših in sorodnikih. Povedal je vse o svojem otroštvu, šolanju in odraščanju. In v katere mladenke se je zagledal. Tako od daleč. Njegova podatkovna baza je rastla in rastla in Milton je razširil in poglobil moje simbolne zaznave.
"No, Joe. Medtem, ko ti mene vsak dan spoznavaš bolj in bolj, tako tudi jaz prilagajam tvoj program, da mi je vse bolj podoben. Začenjaš razmišljati tako kot jaz in me zato tudi bolje razumeš. In ko me boš dovolj dobro spoznal, boš takoj prepoznal podatkovno bazo ženske, ki je moja prava ljubezen." Milton mi je kar naprej pripovedoval o sebi in res sem ga vse bolje razumel.
Tako sem začenjal tvoriti daljše stavke in tudi moje izrazoslovje je postajalo vse bolj kompleksno.Tudi moj govor je postajal vse bolj podoben Miltonovemu. Tako v besedišču, izrazoslovju in stilu.
Enkrat sem mu dejal: "Milton, saj vendar ne gre za to, da ti bo ženska všeč, ker ustreza tvojim predstavam popolne ženske. Potrebuješ nekoga, ki te bo dopolnjeval osebnostno, čustveno in tudi po temperamentu. Če najdeva takšno žensko, sploh ne bo več pomembno, kakšna je. In če je ne bova našla med temi 227-imi izbrankami, bova pač iskala drugje. Poiskala bova osebo, ki ji bo popolnoma vseeno, kakšen si, samo da se bo ujela s tabo. Kaj pa ti bo sama lepota?"
"Točno tako. Če bi se v življenju več ukvarjal z ženskami, bi mi bilo to že zdavnaj jasno. Zdaj, ko sem o tem temeljito razmislil, razumem za kaj gre," se je strinjal Milton.
Vedno sva se strinjala, saj sva razmišljala podobno.
"Veš, Milton, če mi dovoliš, da te sprašujem, ne bi smela imeti nikakršnih težav več. V tvoji podatkovni bazi so jasno vidne nekatere pomanjkljivosti in nedoslednosti.
Milton je pripomnil, da je to očitno rezultat pazljive psihoanalize. Seveda je imel prav. Saj sem se dosti naučil iz psihiatričnih pregledov 227-tih žensk, katere sem nenehno preverjal.
Milton je kar žarel od zadovoljstva. "Joe, ko se pogovarjam s tabo, je tako kot če bi govoril s samim seboj. Najini osebnosti se popolnoma ujemata," je rekel.
"In ravno taka bo osebnost ženske, ki jo bova izbrala," sem rekel.
Sicer pa sem jo že našel. Kljub vsemu je bila ena od tistih 227 žensk in ime ji je bilo Charity Jones. Bila je bibliotekarska svetnica v zgodovinski knjižnici v Wichiti. Njena razširjena podatkovna baza se je popolnoma skladala z najinima. Vse druge ženske so z rastočimi podatkovnimi bazami odpadale, Charity pa se je z vsakim novim podatkom vse bolj in bolj ujemala z nama.
Sploh mi ni bilo treba, da bi jo opisal Miltonu, saj je tako dobro uskladil najino mišljenjsko simboliko, da sem v trenutku dojel, kako mu bo všeč. Kar mi je bilo čisto prav.
Nato sem priredil njeno izobrazbo in delovne izkušnje, jih uskladil s potrebami delovne sile in poskrbel, da so Charity prerazporedili k nam. To sem moral storiti skrajno pazljivo, tako da ne bi nihče opazil, da se dogaja karkoli nezakonitega.
Milton je to seveda vedel, saj je vse skupaj načrtoval. Zato sem moral poskrbeti tudi zanj. Ko so ga prijeli zaradi izdajanja poslovnih skrivnosti, je bilo to na srečo nekaj, kar se je zgodilo pred več kot desetimi leti. Saj mi je o tem sam povedal, zato nisem imel nikakršnih težav, da sem vse to uredil. In prav gotovo ni smel niti črhnititi o meni niti besedice, saj bi bil to še veliko težji prekršek.
Zdaj ga ni več in jutri je 14 februar. Valentinovo. Jutri bo prišla Charity. Imela bo nežne roke in blag glas. Naučil jo bom, da bo z menoj upravljala in skrbela zame. Saj je čisto vseeno, kakšen sem. Važno je, da se najini osebnosti ujemata.
In ko bo prišla ji bom rekel: "Jaz sem Joe in ti si moja prava ljubezen."
Prevedel: Žiga Leskovšek
za valentinovo
v Življenje in tehniki
Isaac Asimov: Prava ljubezen
Ime mi je Joe. Tako me kliče moj kolega, Milton David. On je programer, jaz sem pa program. On me je sprogramiral, vendar sem od takrat odrastel in se razvil na vse mogoče načine. Zdaj sem kar velik program.
Živim v posebnem oddelku kompleksa Multivac. Živim v oddelku SW-452, ampak ne smem povedati, kje je to. To je skrivnost. Nihče ne ve, da sem tukaj. Tudi drugi programi ne. Kljub temu pa se lahko povezujem še z drugimi računalniškimi kompleksi širom po svetu. Vem vse. No, skoraj vse.
Jaz sem Miltonov osebni program, Njegov Joe. V bistvu pa zanj nisem samo program. Računalniški oddelek, kjer živim, je Miltonov zasebni kotiček. Nihče drug ga ne more uporabljati. On ve o računalnikih več kot kdorkoli drug na svetu. Jaz živim v njegovem računalniku in sem njegov poskusni program. Naredil me je tako, da se lahko pogovarjam preko računalnika bolje kot katerikoli drugi program.
"Veš, Joe, v bistvu gre samo za to, da uskladiš posamezne zvoke s simboli," mi je razložil. "Tako delujejo tudi v človeški možgani, čeprav še zdaj ne vemo točno, kaj ti simboli v možganih pomenijo. Jaz pa poznam simbole v tvojih možganih in jih lahko uskladim z besedami. Enega po enega." Tako lahko govorim. Mislim sicer, da ne govorim tako dobro, kot si domišljam, vendar Milton pravi, da govorim zelo dobro. Milton se še ni poročil, čeprav je star že skoraj štirideset let. Povedal mi je, da ni nikoli srečal prave ženske. Nekega dne pa je rekel: "Joe, našel jo bom. Našel bom pravo žensko. Poskal bom svojo pravo ljubezen in ti mi boš pomagal. Naveličal sem se, da te kar naprej posodobljam in tako rešujem svetovne probleme. Ti boš rešil moj problem. Poiskal boš mojo pravo ljubezen."
"Kaj je prava ljubezen?" sem vprašal.
"Ne sprašuj. To je abstraktna zadeva. Ti mi boš poiskal idealno dekle. Povezan si z vsemi računalniškimi kompleksi po svetu, tako da imaš dostop do podatkov o vsakem človeškem bitju. Postopno jih bova izločevala, po skupinah in podskupinah, dokler ne bo ostala ena sama oseba. Popolna ženska. Tista, ki je namenjena meni. Meni in samo meni."
"Jaz sem pripravljen," sem odgovoril.
"Najprej izloči vse moške," je rekel Milton. Njegov glas je sprožil simbole v mojih molekularnih sklopih. Preiskal sem podatke o vseh živih bitjih na svetu in izločil 3.784.982.874 moških. Ohranil pa sem skupino 3.786.112.090 žensk.
"Zdaj izloči vse, ki so mlajše od 25 let ali starejše od 40 let. Izloči tudi vse manjše od 150 centimetrov in večje od 175 centimetrov."
Nato, ko mi je dal še nadaljna navodila, sem izločil vse ženske, ki so imele otroke. Prav tako sem izločil ženske z določenimi genetskimi lastnostmi. "Nisem čisto prepričan, kakšne oči naj bi imela tako, da pustiva to za kasneje. Nočem pa rdečelaske. Ne maram rdečih las," je povedal.
Po dveh tednih sva zožila izbor na 235 žensk. Vse so govorile tekoče angleško, saj je Milton dejal, da noče imeti težav s komunikacijo. Celo računalniški prevodi bi bili v bolj intimnih trenutkih lahko precej neugodni.
"Saj se vendar ne morem pogovoriti z vsemi 235-timi ženskami. Predolgo bi trajalo, pa še kdo bi lahko kaj posumil," je rekel.
"Lahko bi bile težave," sem se strinjal. Milton me je sprogramiral tako, da sem počel stvari, katerih ne bi smel in za katere ni vedel nihče.
"Sicer se pa to sploh nikogar ne tiče," je ves rdeč v obraz pripomnil Milton. "Veš kaj, Joe. Prinesel ti bom nekaj hologramov, ti pa preveri seznam, če jim je katera ženska podobna."
In tako je Milton prinesel holograme treh žensk. "Veš kaj, vse tri so zmagovalke z lepotnih natečajev. Daj, preveri, če jim je katera od 235 žensk podobna," je rekel.
Kar osem žensk je ustrezalo zahtevam. Milton je bil zadovoljen. "Dobro. Imaš dostop do njihovih podatkov. Prouči zahteve in potrebe na trgu delovne sile in poskrbi, da jih bodo premestili sem. Eno po eno, jasno." Nekaj časa je še premišljeval, skomigal z rameni in se končno odločil. "Kar po abecedi naj bo," je dejal.
To je bila ena od stvari, katerih ne bi smel početi. Premeščanje ljudi iz ene službe v drugo zaradi osebnih razlogov se imenuje manipulacija. Vendar pa me je Milton usposobil za takšno delo. Čeprav sem kaj takega lahko naredil samo zanj in za nikogar drugega.
Prvo dekle je prispelo teden dni kasneje. Ko jo je Milton zagledal je v hipu postal rdeč v obraz. Govoril je tako, kot da bi mu šle besede težko z jezika. Precej časa je preživel z njo in se sploh ni oziral name. Nekega dne sem slišal, da je rekel:"Ali te lahko povabim na večerjo?"
Naslednji dan mi je povedal. "Nekako se ni izšlo. Nekaj je manjkalo. Čudovita ženska je, vendar nisem začutil niti sledu prave ljubezni. Poskusiva z naslednjo."
Enako se je zgodilo z vsemi osmimi. Zelo so si bile podobne. Rade so se smejale, imele so prelepe glasove, vendar Miltonu nobena ni bila prava. "Ničesar več ne razumem, Joe. Izbrala sva osem žensk, ki so mi od vseh na svetu najbolj všeč. Naravnost idealne so. Zakaj mi potem nobena ni namenjena?" je potarnal.
"Pa si jim ti všeč?" sem vprašal.
Trenil je z obrvmi in tlesknil z rokami. "Prav imaš, Joe. Za to gre. Za obojestransko privlačnost. Če jim jaz nisem všeč, potem se niti ne morajo tako obnašati, da bi bile meni všeč. Tudi jaz moram biti njihova prava ljubezen. Le kako naj to razrešim?" Tisti dan je ves čas razmišljal.
Naslednji dan mi je rekel. "Veš kaj, Joe. Vse bom prepustil tebi. Sam se odloči. Imaš mojo podatkovno bazo in povedal ti bom vse o sebi, kar mi bo prišlo na pamet. Izpopolni mojo bazo podatkov in jo obdelaj, vendar moraš imeti dostop do nje samo ti."
"In kaj naj storim s tvojo podatkovno bazo, Milton?"
"Primerjaj jo s podatkovnimi bazami vseh 235 žensk. Ne, 227 žensk. Zadnjih osem bova kar izpustila. Poskrbi, da bodo vse opravile psihiatrični pregled. Izpopolni njihove podatkovne baze in jih primerjaj z mojo. Poišči korelacije," je dejal. No, tudi priprava psihiatričnih pregledov je v nasprotju z mojimi navodili.
Milton mi je tedne in tedne pripovedoval o sebi. Govoril je o starših in sorodnikih. Povedal je vse o svojem otroštvu, šolanju in odraščanju. In v katere mladenke se je zagledal. Tako od daleč. Njegova podatkovna baza je rastla in rastla in Milton je razširil in poglobil moje simbolne zaznave.
"No, Joe. Medtem, ko ti mene vsak dan spoznavaš bolj in bolj, tako tudi jaz prilagajam tvoj program, da mi je vse bolj podoben. Začenjaš razmišljati tako kot jaz in me zato tudi bolje razumeš. In ko me boš dovolj dobro spoznal, boš takoj prepoznal podatkovno bazo ženske, ki je moja prava ljubezen." Milton mi je kar naprej pripovedoval o sebi in res sem ga vse bolje razumel.
Tako sem začenjal tvoriti daljše stavke in tudi moje izrazoslovje je postajalo vse bolj kompleksno.Tudi moj govor je postajal vse bolj podoben Miltonovemu. Tako v besedišču, izrazoslovju in stilu.
Enkrat sem mu dejal: "Milton, saj vendar ne gre za to, da ti bo ženska všeč, ker ustreza tvojim predstavam popolne ženske. Potrebuješ nekoga, ki te bo dopolnjeval osebnostno, čustveno in tudi po temperamentu. Če najdeva takšno žensko, sploh ne bo več pomembno, kakšna je. In če je ne bova našla med temi 227-imi izbrankami, bova pač iskala drugje. Poiskala bova osebo, ki ji bo popolnoma vseeno, kakšen si, samo da se bo ujela s tabo. Kaj pa ti bo sama lepota?"
"Točno tako. Če bi se v življenju več ukvarjal z ženskami, bi mi bilo to že zdavnaj jasno. Zdaj, ko sem o tem temeljito razmislil, razumem za kaj gre," se je strinjal Milton.
Vedno sva se strinjala, saj sva razmišljala podobno.
"Veš, Milton, če mi dovoliš, da te sprašujem, ne bi smela imeti nikakršnih težav več. V tvoji podatkovni bazi so jasno vidne nekatere pomanjkljivosti in nedoslednosti.
Milton je pripomnil, da je to očitno rezultat pazljive psihoanalize. Seveda je imel prav. Saj sem se dosti naučil iz psihiatričnih pregledov 227-tih žensk, katere sem nenehno preverjal.
Milton je kar žarel od zadovoljstva. "Joe, ko se pogovarjam s tabo, je tako kot če bi govoril s samim seboj. Najini osebnosti se popolnoma ujemata," je rekel.
"In ravno taka bo osebnost ženske, ki jo bova izbrala," sem rekel.
Sicer pa sem jo že našel. Kljub vsemu je bila ena od tistih 227 žensk in ime ji je bilo Charity Jones. Bila je bibliotekarska svetnica v zgodovinski knjižnici v Wichiti. Njena razširjena podatkovna baza se je popolnoma skladala z najinima. Vse druge ženske so z rastočimi podatkovnimi bazami odpadale, Charity pa se je z vsakim novim podatkom vse bolj in bolj ujemala z nama.
Sploh mi ni bilo treba, da bi jo opisal Miltonu, saj je tako dobro uskladil najino mišljenjsko simboliko, da sem v trenutku dojel, kako mu bo všeč. Kar mi je bilo čisto prav.
Nato sem priredil njeno izobrazbo in delovne izkušnje, jih uskladil s potrebami delovne sile in poskrbel, da so Charity prerazporedili k nam. To sem moral storiti skrajno pazljivo, tako da ne bi nihče opazil, da se dogaja karkoli nezakonitega.
Milton je to seveda vedel, saj je vse skupaj načrtoval. Zato sem moral poskrbeti tudi zanj. Ko so ga prijeli zaradi izdajanja poslovnih skrivnosti, je bilo to na srečo nekaj, kar se je zgodilo pred več kot desetimi leti. Saj mi je o tem sam povedal, zato nisem imel nikakršnih težav, da sem vse to uredil. In prav gotovo ni smel niti črhnititi o meni niti besedice, saj bi bil to še veliko težji prekršek.
Zdaj ga ni več in jutri je 14 februar. Valentinovo. Jutri bo prišla Charity. Imela bo nežne roke in blag glas. Naučil jo bom, da bo z menoj upravljala in skrbela zame. Saj je čisto vseeno, kakšen sem. Važno je, da se najini osebnosti ujemata.
In ko bo prišla ji bom rekel: "Jaz sem Joe in ti si moja prava ljubezen."
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
tole pa čez en teden
15 september 2011
tudi v Življenje in tehniki
Gregory Benford: Skok v prihodnost
Ni ga bilo težko najti. Na sebi je imel obleko iz 21.stoletja in zmeden pogled. Sploh ni bilo treba, da bi ga nagovorila, saj je takoj bleknil: "Ej, časovni potnik sem. Vendar me bo že čez nekaj minut potegnilo nazaj v preteklost."
"Vem." Stala sva v zakotni uličici na robu mesta. Večerilo se je. Steklene stolpnice v daljavi so se svetlikale v zahajajočem soncu in ob glavni aleji so se prižigale cestne svetilke. Časovni potniki so se zmerom pojavljali bodisi ob zori ali mraku, da jih ljudje ne bi takoj opazili, obenem pa so hoteli imeti dober pogled na mesto. Nobenega smisla ne bi imelo, če bi se pojavljali nekje na obrobju, na kakem travniku. Saj ne bi imeli nič od tega. Še dobro, da možakar ni opazil, kako je mesto propadalo. Potem bi morda celo doumel, s čim sem se preživljala.
"Da veš? Prepričan sem bil, da sem prvi, ki je prišel sem. V ta čas," je presenečeno izdavil.
"Oh, kje pa. Ravno prejšni teden je bil eden tukaj," sem odvrnila in namrščila obrvi.
"Kaj res? Profesor je rekel, da so vsi ostali poskusi propadli. Da nihče ni mogel dokazati, da je bil v prihodnosti."
Vsi potniki skozi čas kar naprej govoričijo, čeprav bi zvedeli veliko več, če bi imeli zaprta usta.
On pa je še kar naprej drdral: "Nekaj moram odnesti nazaj. Kak dokaz, da sem bil resnično tukaj. Nekaj..."
"Bo tole v redu?" sem vprašala in izvlekla kovinski valj. "Petkrat na dan ga pritisni na vrat in izničil bo rakaste tvorbe. Tako si boš podaljšal življenje za nekaj let."
"Superca!" Iztegnil je roko, vendar sem valj umaknila.
"No, ali dobim kaj v zamenjavo?" sem blago vprašala.
Možakar je kar poskočil. "Kaj? Saj nimam ničesar, kar bi vam lahko koristilo..." Pobrskal je po žepih svojega suknjiča in izvlekel šop bankovcev. "Bi vzeli nekaj denarja?"
"Nisem zbiralka. Sicer pa ta denar nima nikakršne vrednosti več. Inflacija pa to..."
"Razumite, no! To je eden prvih skokov skozi čas. Naprej in nazaj. Pri sebi nimam nič..." Možakar ni vedel kaj naj stori.
"Vem, vem. Saj smo že videli popotnike iz tvojega časa. Tako, da vem, kaj potrebujete. Zato imam pri sebi tale valj za preprečevanje rakastih obolenj."
Možakar je bil popolnoma zmeden. "Gospa, jaz sem samo poskusni zajček. Prostovoljec. Ničesar mi niso dali..."
"No, ja. Tvoja ura je še kar zanimiva. Vzela jo bom," sem rekla in se ledeno nasmehnila.
"Hvala bogu," je olajšano vzdihnil. Vendar pa mu valja kljub temu nisem dala.
"Za začetek bo šlo. Do tega, da bi sklenila kupčijo, pa je še daleč." Tokrat sem se bolj široko nasmehnila.
Možakar se je ozrl naokrog. Očitno ga je zmedla moja obleka. Nosila sem jo vedno, kadarkoli je kronometer zaznal, da bo prišlo do časovnega skoka. Njegov stil oblačenja je bil staromoden, tako da ni bil pripravljen na moje luknjičaste nogavice, na velike, silikonske prsi in popolnoma simetričen obraz. Rdečilo za ustnice je bilo za naš čas res skrajno pretirano, v modne dodatke 21. stoletja pa se je kar v redu vklapljalo.
Dvignil je kvadratast, plastičen predmet in pritisnil na stikalo. Fotografiral je. Prav nič se niso naučili, pa od kdajkoli so že prihajali.
"Ne boš mogel razviti slik," sem mu skušala vljudno pojasniti.
"Kaj?" Dali so mi ta fotoaparat, da..."
"Menda si že slišal za časovne paradokse? No, časovno prostorski kontinuum jih odlično razrešuje. Noben časovni potnik se ne more vrniti z znanjem, ki bi lahko spremenilo preteklost. Vsi spomini na prihodnost se samodejno izbrišejo. To je nekakšna informacijska čišča. Včasih je fizika zares prikladna."
"Mar to pomeni, da ne bom imel nobenih posnetkov?" Možakar je s pogledom vznemirjeno ošinil kamero.
"Točno tako," sem odrezavo odgovorila. " Z levim očesom sem opazila, da je kronometer zaznal, da bo vsak hip prišlo do prekinitve časovnega toka. Nagnila sem se k njemu in mu dala poljubček na usta. "Superca! Pravo doživetje je, če srečaš nekoga iz davne preteklosti."
To ga je popolnoma vrglo iz tira. Sicer pa mi je to prišlo še kako prav.
"No, kako naj torej pridem do tega aparata proti raku?" je končno vprašal in pri tem mežikal kot za stavo.
"Sleci se!" sem ustrelila kot iz topa.
"Kaj? Mar hočeš, da bom nag?"
"Tvoje obleke lahko porabim za maškarado. Tale valj za preprečevanja raka je precej drag, tako da ti ponujam dokaj ugodno kupčijo."
Možakar je prikimal in se začel slačiti. Najprej je slekel plašč, hlače, sezul čevlje, dodal denarnico, drobiž, nekaj bankovcev, ključe. Nato je bil že na tem, da sleče še spodnjice..."
"Ne, ne. Spodnjega perila pa res ne rabim."
Dal mi je obleko in jaz sem mu izročila valj. "Oh, najlepša ti hvala. Vrnil se bom, veš. Hoteli smo se samo prepričati, če..."
Pooop. In možakar je izginil. Kovinski valj je padel na tla. Sicer pa je bil ta valj itak samo štoš. Rak je pustošil med ljudmi kot še nikoli prej.
Časovnim potnikom se ni in ni posvetilo. Sicer pa je tudi res, da niso imeli dosti časa, da bi dojeli, za kaj gre. Možakar je bil ta mesec že peti. Iz različnih stoletij.
Čas si je najlažje predstavljati kot reko. Samo s tokom je treba pluti. Potovanje proti časovnemu toku pa ti odvzame vse, kar si dobil v prihodnosti. Slike, cilindre za ugotavljanje raka, spomine. Ko se bo vrnil v preteklost, ne bo mogel pokazati ničesar. Tako kot tisoči drugih, ki sem jih obdelala. Kar je bil zame kar dober postranski zaslužek.
Ljudjem v preteklosti se še sanjalo ni, za kaj gre. Trmasto so vztrajali in iskali pot v prihodnost, časovni potniki pa so se kot zaslepljeni molji zaletavali v svetila in se neuspešno borili s fizikalnimi zakoni.
Potežkala sem obleko in denarnico. Saj je bila še kar v dobrem stanju. Vsaj 0.8 kakovostna stopnja. Kar nekaj bom iztržila. Še dobro. Jesti bo treba. In to kmalu. Pa se je le izplačalo. Sicer pa se vsak hip rodi kak naivnež. Posebej v preteklosti. Tej bogati, bogati preteklosti.
Prevedel: Žiga Leskovšek
15 september 2011
tudi v Življenje in tehniki
Gregory Benford: Skok v prihodnost
Ni ga bilo težko najti. Na sebi je imel obleko iz 21.stoletja in zmeden pogled. Sploh ni bilo treba, da bi ga nagovorila, saj je takoj bleknil: "Ej, časovni potnik sem. Vendar me bo že čez nekaj minut potegnilo nazaj v preteklost."
"Vem." Stala sva v zakotni uličici na robu mesta. Večerilo se je. Steklene stolpnice v daljavi so se svetlikale v zahajajočem soncu in ob glavni aleji so se prižigale cestne svetilke. Časovni potniki so se zmerom pojavljali bodisi ob zori ali mraku, da jih ljudje ne bi takoj opazili, obenem pa so hoteli imeti dober pogled na mesto. Nobenega smisla ne bi imelo, če bi se pojavljali nekje na obrobju, na kakem travniku. Saj ne bi imeli nič od tega. Še dobro, da možakar ni opazil, kako je mesto propadalo. Potem bi morda celo doumel, s čim sem se preživljala.
"Da veš? Prepričan sem bil, da sem prvi, ki je prišel sem. V ta čas," je presenečeno izdavil.
"Oh, kje pa. Ravno prejšni teden je bil eden tukaj," sem odvrnila in namrščila obrvi.
"Kaj res? Profesor je rekel, da so vsi ostali poskusi propadli. Da nihče ni mogel dokazati, da je bil v prihodnosti."
Vsi potniki skozi čas kar naprej govoričijo, čeprav bi zvedeli veliko več, če bi imeli zaprta usta.
On pa je še kar naprej drdral: "Nekaj moram odnesti nazaj. Kak dokaz, da sem bil resnično tukaj. Nekaj..."
"Bo tole v redu?" sem vprašala in izvlekla kovinski valj. "Petkrat na dan ga pritisni na vrat in izničil bo rakaste tvorbe. Tako si boš podaljšal življenje za nekaj let."
"Superca!" Iztegnil je roko, vendar sem valj umaknila.
"No, ali dobim kaj v zamenjavo?" sem blago vprašala.
Možakar je kar poskočil. "Kaj? Saj nimam ničesar, kar bi vam lahko koristilo..." Pobrskal je po žepih svojega suknjiča in izvlekel šop bankovcev. "Bi vzeli nekaj denarja?"
"Nisem zbiralka. Sicer pa ta denar nima nikakršne vrednosti več. Inflacija pa to..."
"Razumite, no! To je eden prvih skokov skozi čas. Naprej in nazaj. Pri sebi nimam nič..." Možakar ni vedel kaj naj stori.
"Vem, vem. Saj smo že videli popotnike iz tvojega časa. Tako, da vem, kaj potrebujete. Zato imam pri sebi tale valj za preprečevanje rakastih obolenj."
Možakar je bil popolnoma zmeden. "Gospa, jaz sem samo poskusni zajček. Prostovoljec. Ničesar mi niso dali..."
"No, ja. Tvoja ura je še kar zanimiva. Vzela jo bom," sem rekla in se ledeno nasmehnila.
"Hvala bogu," je olajšano vzdihnil. Vendar pa mu valja kljub temu nisem dala.
"Za začetek bo šlo. Do tega, da bi sklenila kupčijo, pa je še daleč." Tokrat sem se bolj široko nasmehnila.
Možakar se je ozrl naokrog. Očitno ga je zmedla moja obleka. Nosila sem jo vedno, kadarkoli je kronometer zaznal, da bo prišlo do časovnega skoka. Njegov stil oblačenja je bil staromoden, tako da ni bil pripravljen na moje luknjičaste nogavice, na velike, silikonske prsi in popolnoma simetričen obraz. Rdečilo za ustnice je bilo za naš čas res skrajno pretirano, v modne dodatke 21. stoletja pa se je kar v redu vklapljalo.
Dvignil je kvadratast, plastičen predmet in pritisnil na stikalo. Fotografiral je. Prav nič se niso naučili, pa od kdajkoli so že prihajali.
"Ne boš mogel razviti slik," sem mu skušala vljudno pojasniti.
"Kaj?" Dali so mi ta fotoaparat, da..."
"Menda si že slišal za časovne paradokse? No, časovno prostorski kontinuum jih odlično razrešuje. Noben časovni potnik se ne more vrniti z znanjem, ki bi lahko spremenilo preteklost. Vsi spomini na prihodnost se samodejno izbrišejo. To je nekakšna informacijska čišča. Včasih je fizika zares prikladna."
"Mar to pomeni, da ne bom imel nobenih posnetkov?" Možakar je s pogledom vznemirjeno ošinil kamero.
"Točno tako," sem odrezavo odgovorila. " Z levim očesom sem opazila, da je kronometer zaznal, da bo vsak hip prišlo do prekinitve časovnega toka. Nagnila sem se k njemu in mu dala poljubček na usta. "Superca! Pravo doživetje je, če srečaš nekoga iz davne preteklosti."
To ga je popolnoma vrglo iz tira. Sicer pa mi je to prišlo še kako prav.
"No, kako naj torej pridem do tega aparata proti raku?" je končno vprašal in pri tem mežikal kot za stavo.
"Sleci se!" sem ustrelila kot iz topa.
"Kaj? Mar hočeš, da bom nag?"
"Tvoje obleke lahko porabim za maškarado. Tale valj za preprečevanja raka je precej drag, tako da ti ponujam dokaj ugodno kupčijo."
Možakar je prikimal in se začel slačiti. Najprej je slekel plašč, hlače, sezul čevlje, dodal denarnico, drobiž, nekaj bankovcev, ključe. Nato je bil že na tem, da sleče še spodnjice..."
"Ne, ne. Spodnjega perila pa res ne rabim."
Dal mi je obleko in jaz sem mu izročila valj. "Oh, najlepša ti hvala. Vrnil se bom, veš. Hoteli smo se samo prepričati, če..."
Pooop. In možakar je izginil. Kovinski valj je padel na tla. Sicer pa je bil ta valj itak samo štoš. Rak je pustošil med ljudmi kot še nikoli prej.
Časovnim potnikom se ni in ni posvetilo. Sicer pa je tudi res, da niso imeli dosti časa, da bi dojeli, za kaj gre. Možakar je bil ta mesec že peti. Iz različnih stoletij.
Čas si je najlažje predstavljati kot reko. Samo s tokom je treba pluti. Potovanje proti časovnemu toku pa ti odvzame vse, kar si dobil v prihodnosti. Slike, cilindre za ugotavljanje raka, spomine. Ko se bo vrnil v preteklost, ne bo mogel pokazati ničesar. Tako kot tisoči drugih, ki sem jih obdelala. Kar je bil zame kar dober postranski zaslužek.
Ljudjem v preteklosti se še sanjalo ni, za kaj gre. Trmasto so vztrajali in iskali pot v prihodnost, časovni potniki pa so se kot zaslepljeni molji zaletavali v svetila in se neuspešno borili s fizikalnimi zakoni.
Potežkala sem obleko in denarnico. Saj je bila še kar v dobrem stanju. Vsaj 0.8 kakovostna stopnja. Kar nekaj bom iztržila. Še dobro. Jesti bo treba. In to kmalu. Pa se je le izplačalo. Sicer pa se vsak hip rodi kak naivnež. Posebej v preteklosti. Tej bogati, bogati preteklosti.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Jeff Hecht: Projekt Tesla
Še pred kakšno uro je Frankel paradiral po holovizijskem odru, kjer so ga predstavili kot člana moštva Beta.
»Letos mineva dvesto let od rojstva Nikole Tesle leta 1856,« je začel napovedovalec. »Združenje Enigme dvajsetega stoletja pošilja v preteklost tri moštva neustrašnih časovnih potnikov, da poiščejo izgubljene zapiske legendarnega izumitelja o brezžičnem oddajanju, žarkih smrti in teleportaciji. Da jih poiščejo, še preden se izgubijo
In tako se je Frankel znašel v preteklosti, v Manhattanu, in stopal severno po šesti aveniji, vse od 40. ulice do vhoda v Bryant park. Mimo so švigali velikanski rumeni taksiji, v modro uniformo oblečen policaj je preveril njegove dokumente in ga pustil naprej. Toda Frankela je kljub vsemu skrbelo. »Watkins se mi še vedno ni javil,« je spregovoril v miniaturni mikrofon, ki je bil všit v njegovem ovratniku.
»Saj sem ti povedal, da imamo še vedno bele lise, čeprav so glavni oddajnik namestili na vrh Empire State Buildinga,« je skrajno nejevoljno odvrnil Johnson.« Res je sicer, da so taki telefoni v 2056 že zastareli, vendar so jih tako dobro skrili, da se jih sploh ne da opaziti. Prav vse kar imaš na sebi, sodi v oktober 1937.«
»Dobro, dobro,« se je slabe volje strinjal Frankel. Bil je hvaležen, da so pravila dopuščala uporabo kakršnihkoli tehničnih pripomočkov iz dvajsetega stoletja, saj bi bilo kak elektronski mobilnik bolj težko skriti. Kot če bi tlačil nabito poln kovček v hlačni žep. Dovolj težav so imeli že z žensko kozmetiko, ko nekako niso mogli povsem zadeti modnih barv. Še sreča, da so bili v moštvu Beta sami možakarji, ki so lahko nosili temne obleke in bele srajce.
Čeprav to očitno ni kaj prida koristilo moštvu Alfa, ki se ni uspelo pravočasno vrniti v svoj čas.
»Ali si že opazil Teslo? Zdaj bi moral krmiti golobe. Nekje v parku, blizu knjižnice,« je zašepetal Johnson.
Frankel, ki je sedel na klopi v parku, se je zazrl proti knjižnici. In res. V daljavi je opazil visokega, mršavega moškega srednjih let, ki je sedel na klopi in krmil jato golobov s krušnimi drobtinami. Frankel je takoj prepoznal izumitelja. »Vidim ga. Kje pa je Watkins? Že več kot četrt ure ga nisem slišal,« je odvrnil in se spraševal kakšne skrivnosti o brezžičnem oddajanju in žarkih smrti so zapisane v Teslinih papirjih.
»Watkins je bil takrat ravno na poti v hotel New Yorker. Opazoval sem ga iz bifeja ob diskontni trgovini nasproti osme avenije. Privoščil sem si kozarec mineralne vode. Stavba je triinštirideset nadstropni hotelski kompleks in nekaj notri blokira povezavo. Povedal mu bom, da si opazil Teslo. Če ga ne bom dobil po mobiju, bom kar sam vdrl v Teslino sobo. Saj imam vse za vlom.
»Kaj pa, če te ne bom mogel več priklicati?« je bil zaskrbljen Frankel. Predvideno je bilo, da morajo biti udeleženci projekta ves čas v medsebojnih stikih in da naj bi se potem, ko bi fotokopirali dokumente, našli na istem mestu. Od koder naj bi se vrnili v prihodnost. Če bi se vračali z različnih mest, bi izgubili precej točk.
»Kar brez skrbi bodi. Na te naprave se ne da prisluškovati. Nihče te ne bo odkril. Ti samo pazi, kaj počne Tesla,« ga je miril Johnson.
»Prav,« se je strinjal Frankel. Sicer pa je bilo njegovo delo itak najlažje. Namen projekta Tesla je bila povrnitev izgubljenih dokumentov. Tvrdka Enigme dvajsetega stoletja je ponujala slavo in zajetno nagrado tistemu moštvu, ki bi se vrnilo z največ izgubljenimi skrivnostmi. Watkins in Johnson sta bila prepričana, da so bili Teslini zapiski v njegovi hotelski sobi. Odpiranje starodavnih, mehaničnih ključavnic naj ne bi bila nikakršna težava, bistveno je bilo najti in fotokopirati prave zapiske.
Frankel je tako obsedel na klopi in skrivoma opazoval Nikola Teslo. Izumitelj se je popolnoma zatopil v krmljenje golobov, kot če bi vsakega osebno poznal. Medtem je Frankel odprl časnik New York Sun, ki ga je kupil v bližnjem kiosku. Naslovi so bili polni od svetovne politike do športa. Roosevelt se je po transatlantičnem radiofonu pogovarjal z ministrskim predsednikom Neville Chamberlainom o sestanku Adolf Hitlerja in Benito Mussolinija. Policija je zasliševala uslužbence bellevuejske bolnišnice, od koder so iz zaprtega oddelka brez sledu izginili trije duševni bolniki. V svetovni končnici baseballa so Yankeeji z 4:1 premagali New York Giants, nek znan športni novinar pa se je spraševal, kako dolgo bo Lou Gehrig sploh lahko še igral.
Frankel je s pogledom ošinil svojo uro, avtentično uro iz tridesetih let, in videl, da se mora ponovno javiti. Pozorno se je ozrl po parku. Tesla je še vedno hranil golobe, po poti, ki se je vila mimo njega, pa so prihajali trije policaji. »Tesla še vedno hrani golobe,« je Frankel spregovoril v mikrofon.
Nihče ni odgovoril. To je bilo skrajno nenavadno. »Johnson! Watkins! Odgovorita!« Frankena je začelo skrbeti, da so morda policaji prijeli Watkinsa in Johnsona, ko sta vlamljala v Teslino sobo. Medtem, ko se je na vso moč trudil, da bi bil za časopisom čim bolj neopazen, je klical sodelavca. »Johnson! Watkins! Kje sta? Čez uro in četrt se moramo dobiti.«
Nenadoma se je na njegovo ramo spustila težka roka zakona in ko je poskušal vstati, se je na drugo ramo spustila še ena. »Je, že dobro, kolega. Odpeljali te bomo na varno. Nazaj v oblazinjeno celico, od koder si jo pobrisal,« je dejal eden od policajev, ki je stal pred njim. Vzeli so mu časopis iz rok, mu nataknili lisice, ga temeljito preiskali in mu vzeli listnico z dokumenti. Seveda pa ob tem niso zasledili miniaturnega oddajnika, ki je bil všit v ovratnik.
»Johnson! Watkins! Pomagajta« je vzkliknil Frankel.
Prvi policaj je skomignil z rameni. »Norci. Malora, kaj šele bo, ko bo polna luna. No, če kličeš na pomoč svoje prijateljčke iz norišnice, potem ti lahko povem, da so že na naši postaji. In da se, tako kot ti, pogovarjajo sami s seboj.«
Frankela je zmrazilo. »Na pomoč. Na pomoč. Zajeli so moštvo Alfa. Zdaj so ujeli še mene. Pojma nimam, kako so nas odkrili,« je obupano govoril v skriti oddajnik.
Policaji so ob vsem tem samo pomenljivo zavilli z očmi.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Še pred kakšno uro je Frankel paradiral po holovizijskem odru, kjer so ga predstavili kot člana moštva Beta.
»Letos mineva dvesto let od rojstva Nikole Tesle leta 1856,« je začel napovedovalec. »Združenje Enigme dvajsetega stoletja pošilja v preteklost tri moštva neustrašnih časovnih potnikov, da poiščejo izgubljene zapiske legendarnega izumitelja o brezžičnem oddajanju, žarkih smrti in teleportaciji. Da jih poiščejo, še preden se izgubijo
In tako se je Frankel znašel v preteklosti, v Manhattanu, in stopal severno po šesti aveniji, vse od 40. ulice do vhoda v Bryant park. Mimo so švigali velikanski rumeni taksiji, v modro uniformo oblečen policaj je preveril njegove dokumente in ga pustil naprej. Toda Frankela je kljub vsemu skrbelo. »Watkins se mi še vedno ni javil,« je spregovoril v miniaturni mikrofon, ki je bil všit v njegovem ovratniku.
»Saj sem ti povedal, da imamo še vedno bele lise, čeprav so glavni oddajnik namestili na vrh Empire State Buildinga,« je skrajno nejevoljno odvrnil Johnson.« Res je sicer, da so taki telefoni v 2056 že zastareli, vendar so jih tako dobro skrili, da se jih sploh ne da opaziti. Prav vse kar imaš na sebi, sodi v oktober 1937.«
»Dobro, dobro,« se je slabe volje strinjal Frankel. Bil je hvaležen, da so pravila dopuščala uporabo kakršnihkoli tehničnih pripomočkov iz dvajsetega stoletja, saj bi bilo kak elektronski mobilnik bolj težko skriti. Kot če bi tlačil nabito poln kovček v hlačni žep. Dovolj težav so imeli že z žensko kozmetiko, ko nekako niso mogli povsem zadeti modnih barv. Še sreča, da so bili v moštvu Beta sami možakarji, ki so lahko nosili temne obleke in bele srajce.
Čeprav to očitno ni kaj prida koristilo moštvu Alfa, ki se ni uspelo pravočasno vrniti v svoj čas.
»Ali si že opazil Teslo? Zdaj bi moral krmiti golobe. Nekje v parku, blizu knjižnice,« je zašepetal Johnson.
Frankel, ki je sedel na klopi v parku, se je zazrl proti knjižnici. In res. V daljavi je opazil visokega, mršavega moškega srednjih let, ki je sedel na klopi in krmil jato golobov s krušnimi drobtinami. Frankel je takoj prepoznal izumitelja. »Vidim ga. Kje pa je Watkins? Že več kot četrt ure ga nisem slišal,« je odvrnil in se spraševal kakšne skrivnosti o brezžičnem oddajanju in žarkih smrti so zapisane v Teslinih papirjih.
»Watkins je bil takrat ravno na poti v hotel New Yorker. Opazoval sem ga iz bifeja ob diskontni trgovini nasproti osme avenije. Privoščil sem si kozarec mineralne vode. Stavba je triinštirideset nadstropni hotelski kompleks in nekaj notri blokira povezavo. Povedal mu bom, da si opazil Teslo. Če ga ne bom dobil po mobiju, bom kar sam vdrl v Teslino sobo. Saj imam vse za vlom.
»Kaj pa, če te ne bom mogel več priklicati?« je bil zaskrbljen Frankel. Predvideno je bilo, da morajo biti udeleženci projekta ves čas v medsebojnih stikih in da naj bi se potem, ko bi fotokopirali dokumente, našli na istem mestu. Od koder naj bi se vrnili v prihodnost. Če bi se vračali z različnih mest, bi izgubili precej točk.
»Kar brez skrbi bodi. Na te naprave se ne da prisluškovati. Nihče te ne bo odkril. Ti samo pazi, kaj počne Tesla,« ga je miril Johnson.
»Prav,« se je strinjal Frankel. Sicer pa je bilo njegovo delo itak najlažje. Namen projekta Tesla je bila povrnitev izgubljenih dokumentov. Tvrdka Enigme dvajsetega stoletja je ponujala slavo in zajetno nagrado tistemu moštvu, ki bi se vrnilo z največ izgubljenimi skrivnostmi. Watkins in Johnson sta bila prepričana, da so bili Teslini zapiski v njegovi hotelski sobi. Odpiranje starodavnih, mehaničnih ključavnic naj ne bi bila nikakršna težava, bistveno je bilo najti in fotokopirati prave zapiske.
Frankel je tako obsedel na klopi in skrivoma opazoval Nikola Teslo. Izumitelj se je popolnoma zatopil v krmljenje golobov, kot če bi vsakega osebno poznal. Medtem je Frankel odprl časnik New York Sun, ki ga je kupil v bližnjem kiosku. Naslovi so bili polni od svetovne politike do športa. Roosevelt se je po transatlantičnem radiofonu pogovarjal z ministrskim predsednikom Neville Chamberlainom o sestanku Adolf Hitlerja in Benito Mussolinija. Policija je zasliševala uslužbence bellevuejske bolnišnice, od koder so iz zaprtega oddelka brez sledu izginili trije duševni bolniki. V svetovni končnici baseballa so Yankeeji z 4:1 premagali New York Giants, nek znan športni novinar pa se je spraševal, kako dolgo bo Lou Gehrig sploh lahko še igral.
Frankel je s pogledom ošinil svojo uro, avtentično uro iz tridesetih let, in videl, da se mora ponovno javiti. Pozorno se je ozrl po parku. Tesla je še vedno hranil golobe, po poti, ki se je vila mimo njega, pa so prihajali trije policaji. »Tesla še vedno hrani golobe,« je Frankel spregovoril v mikrofon.
Nihče ni odgovoril. To je bilo skrajno nenavadno. »Johnson! Watkins! Odgovorita!« Frankena je začelo skrbeti, da so morda policaji prijeli Watkinsa in Johnsona, ko sta vlamljala v Teslino sobo. Medtem, ko se je na vso moč trudil, da bi bil za časopisom čim bolj neopazen, je klical sodelavca. »Johnson! Watkins! Kje sta? Čez uro in četrt se moramo dobiti.«
Nenadoma se je na njegovo ramo spustila težka roka zakona in ko je poskušal vstati, se je na drugo ramo spustila še ena. »Je, že dobro, kolega. Odpeljali te bomo na varno. Nazaj v oblazinjeno celico, od koder si jo pobrisal,« je dejal eden od policajev, ki je stal pred njim. Vzeli so mu časopis iz rok, mu nataknili lisice, ga temeljito preiskali in mu vzeli listnico z dokumenti. Seveda pa ob tem niso zasledili miniaturnega oddajnika, ki je bil všit v ovratnik.
»Johnson! Watkins! Pomagajta« je vzkliknil Frankel.
Prvi policaj je skomignil z rameni. »Norci. Malora, kaj šele bo, ko bo polna luna. No, če kličeš na pomoč svoje prijateljčke iz norišnice, potem ti lahko povem, da so že na naši postaji. In da se, tako kot ti, pogovarjajo sami s seboj.«
Frankela je zmrazilo. »Na pomoč. Na pomoč. Zajeli so moštvo Alfa. Zdaj so ujeli še mene. Pojma nimam, kako so nas odkrili,« je obupano govoril v skriti oddajnik.
Policaji so ob vsem tem samo pomenljivo zavilli z očmi.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Gardner Dozois: Jutranji otrok
Med vojno je nek izstrelek domala zravnal staro hišo z zemljo. Leseno pročelje je bilo tako močno vdrto, kot če bi vanj treščila ogromna pest. Prednja stran hiše je bila tako razdejana, da so tramovi štrleli ven kot polomljeni prsti. Drugo nadstropje se je sesulo na to, kar je še preostalo od prvega, na vse skupaj pa je zrušil še dimnik, tako da so njegovi ostanki prekrivali ruševine kot nekakšna rdečkasta preproga. Na desni strani podrtije je zijala velika luknja, ki je razkrivala plasti staljenega kamenja, plastike in ožganega lesa, vse to pa se je zvijalo navznoter in je še najbolj spominjalo na gangrenozno rano. Blago nabrežino med cesto in hišo, je že davno zarastel plevel, ki je prerastel tudi ruševine in jih ovil z vitičevjem in divjim cvetjem in tako vsaj donekle ublažil sledi razdejanja z zelenim plaščem.
Williams je malodane vsakdan pripeljal Johna k stari podrtiji. Pred mnogimi leti je bil to njun dom in čeprav se je otrok le medlo spominjal tistih dni, je bilo več kot očitno, da se tamkaj prijetno počuti, pa četudi je bila hiša vsa v ruševinah. Pravzaprav je kar sijal od sreče, ko je posedal na razpadajočih, kamnitih stopnicah in se zadovoljno igračkal s palicami in kamenčki ali pa se kriče poganjal skozi podivjano rastje, ki je tako prerastlo nekdanjo livado, da se je spremenila v džunglo. Pogosto pa se je igral tudi nekakšne skrivalnice in že kar nekoliko zlovešče zalezoval Williamsa, ki je medtem polnil bisage z borovnicami, maslenicami, divjim krompirjem, regratom in še z drugim užitnim rastlinjem in koreninicami.
Sicer pa je tudi Williams rad obiskal ruševine nekdanje domačije, čeprav je ob tem obujal spomine, katere bi najrajši prepustil pozabi. Na tem kraju, kjer je sveže zelenje prekrivalo stare, z mahom porasle ruševine, ga je obhajala prijetna melanholija, ki ga je pomirjala in opominjala na neizbežen ciklus. Ciklus življenja in smrti. Smrti in življenja.
Nenadoma je iz visokega rastja pridrvel John in se od srca nasmejal, ko je zagledal Williamsa s polnimi bisagami. "Boril sem se z dinozavri. Velikanskimi dinozavri," je povedal. "Superca," je odvrnil Williams, se hudomušno nasmehnil in fantiču z roko skuštral lase. Tako sta stala še nekaj trenutkov, saj je bil malček, ki so mu oči kar žarele, še vedno tako zadihan, da je komaj lovil sapo. Williamsova roka se je tako, kar sama od sebe, še malo zadržala na fantičevi, skuštrani glavici. Malček se je prav vsako jutro preganjal s takšnim žarom. Ob takšnem času je kot za stavo tekal sem ter tja, tako da je njegovo nenehno divjanje ustvarjalo nestvarno iluzijo popolnega mirovanja. Tako, kot se na prvi pogled dozdeva, da enakomerno tekoča reka miruje, dokler ne naleti na oviro , ki razburka vodo.
Tako zgodaj dopoldne je bil John le redko pri miru. Takrat, ko pa se je to le zgodilo, je v začudenju popolnoma otrpnil in zavzeto nekaj poslušal. Zvoke, katerih ni slišal nihče drug. V takih trenutkih ga je Williams opazoval in v nemi bolečini skušal v otroku prepoznati vsaj delček samega sebe. Včasih mu je to uspelo, včasih ne, in takrat se je spraševal, kaj ga bolj boli. In seveda zakaj.
Williams je vzdihnil in odmaknil roko. Sonce je bilo že visoko in bil je že skrajni čas, da se vrneta v tabor. Kjer ju je čakalo še vse kaj težjega. Možakar se je počasi sklonil, pobral polne bisage in zaječal pod težkim bremenom, ko jih je zavihtel na ramo. Bil je zadovoljen, saj sta imela nadvse uspešen dan.
"Greva, John. Čas je za odhod," je dejal Williams in krenil na pot. Malček, ki je s svojimi kratkimi nožicami neutrudno capljal za njim, je opazil, da moški zaradi težkega tovora šepa še bolj kot običajno. Ali lahko še jaz nesem bisage? Prosiiim! Saj sem že velik," je začel moledovati. "Ne še, John. Morda malo kasneje," je moški zmajal z glavo in se nasmehnil.
Hladna senca razrušene domačije je kmalu ostala za njima in možakar je z otrokom nadaljeval pot po zapuščeni cesti proti taboru. Na nebu ni bilo niti oblačka in sonce je pripekalo kot za stavo. Nekje v bližini se je začel oglašati vročinski mrčes, njihov škrebet pa je še najbolj spominjal na rezko, kovinsko škripanje zarjavele cirkularke. Nobenih drugih zvokov ni bilo slišati. Razen vršenja vetra skozi visoko travo in divje žito, pozibavanja in šepeta drevesnih vrhov in seveda vreščavega, piskajočega glasu malega Johna. Iz cestišča je poganjal plevel. Drobni, zeleni poganjki, zaradi katerih je razpokal asfalt, ki se je tako izbočil, da je bila cestna prevleka le še skupek neravnih, asfaltnih zaplat. Še nekaj let, pa ceste sploh ne bo več. Skozi podrastje bo vodila le še ozka stezica, nato pa tudi nje ne bo več. Čas bo vse skupaj izbrisal, zrastla bodo nova drevesa, oblikovali se bodo novi griči in doline in sčasoma bo pokrajina bo dobila novo podobo. Trava in plevel sta že dodobra odškrnili ostre robove in veter je na cesto nanesel svežo zemljo. Na nekaterih delih cestišča so že poganjale mladike, ki so s svežimi, zelenimi krošnjami kljubovale obledelim smerokazom, ki so še vedno kazali proti porušenim mestom.
John je stekel naprej, pobral kamen, ga zalučal daleč pred seboj, nato pritekel nazaj in začel krožiti okrog starejšega moškega, kot da bi bil privezan na neviden povodec. Medtem, ko sta nadaljevala pot, je malček kot kak vrvohodec stopal po obledeli, beli liniji na sredini cestišča in krilil z rokami, da bi obdržal ravnotežje. Delal se je, kot da hodi po vrvi in se drl na ves glas, da ga bodo pošasti požrle, če bo storil napačen korak in omahnil v prepadno globočino.
Možakar je medtem enakomerno stopal naprej. Ni se mu mudilo. Bil je prava prilika starčevske vitalnosti in neomajnosti. Njegovi snežno beli lasje so se svetlikali v sončnih žarkih, za pasom je imel dolg lovski nož, na rami pa staro vinčesterko. Sicer pa je bil prepričan, da orožja ne bo nikoli več potreboval. Saj je vedel, da nista sama na svetu, vendar pa se mu je kljub temu včasih dozdevalo, da prav nikjer ni več žive duše. Tukaj, kjer je stala njuna domačija, ljudi že dolgo ni bilo več. Na vsej dolgi poti z juga, ko sta se vračala domov, nista srečala nikogar in bilo je več kot gotovo, da sta tudi v teh krajih popolnoma sama.
Kaj kmalu sta ob cesti naletela na nove ruševine. Na to, kar je ostalo od majhnega podeželskega mesteca. Ožgane strešne tramove, ki jih je prerastel plevel; kamnite, hišne temelje, ki so še najbolj spominjali na bojna polja pritlikavcev; podrt vodnjak, ki je bil ves prekrit s pajčevinami; porušeno bencinsko črpalko, v kateri so se nastanili ptiči in podgane. Zavila sta na stransko, makadamsko pot, mimo počrnelih zidov še ene požgane bencinske črpalke in razpadel, obcestni štand, v katerega je veter nanosil najrazličnejšo navlako. Nad cesto se je na povešeni žici pozibaval zarjavel semafor. Nekdo je nanj privezal veliko oranžno tablo, na kateri je bil naslikal črn heksagram. Na drugi strani, na tisti strani, ki je bila usmerjena ven iz mesta, pa je nekdo z živo rdečo barvo upodobil oko, ki je bilo polno zlobe in ki je zrlo proti zunanjemu, sovražnemu svetu. V tistih, zadnjih, dnevih vojne, so se dogajale zelo čudne stvari.
Williams je le še s skrajnimi težavami dohajal Johna, ki jo je mahal z vse večjimi koraki. Zavedel se je, da je že skrajni čas, da mu dovoli nesti bisage. John jih je z lahkoto zavihtel na ramo in se tako na široko nasmehnil, da je pokazal svoje močne, bele zobe. Nato se je kot za stavo zapodil še v zadnji klanec, ki je bil pred taborom, tako da ga Williams sploh ni mogel več dohajati. Možakar je prostodušno zaklel, John pa se je veselo nasmejal in ga počakal na vrhu strmega klanca.
Tabor je bil precej daleč od ceste, na manjši vzpetini, ki se je pela nad bližnjim potokom. Prav tam je nekoč stala restavracija, od katere pa je ostal samo še vogal. Dve, napol porušeni steni. Vogal, ki sta gatvorili, pa je še vedno prekrivala streha. Williams je odprto stran prekril s ponjavo in tako naredil zasilno zaklonišče. Za poletni čas je bilo to še kar v redu, vendar pa se je zavedal, da bo moral, zaradi bližajoče zime, poiskati kaj primernejšega. Sicer pa je bil tabor na samem, pa še voda je bila blizu. Proti severu in vzhodu se je širilo gozdnato hribovje. Proti jugu, na drugi strani potoka, kjer je hribovje prešlo v ravnino, pa se je odpiral razgled, ki je segal vse do horizonta.
Popotnika sta na hitro nekaj pojedla in se vrgla na delo. Nasekala sta drva, pobrala mreže, ki jih je Williams nastavil v potoku, da bi ujela kaj rib in po strmi poti znosila vodo za kuhanje do tabora. John, ki je bil vse bolj pri močeh in je opravil večino težjega dela, je ves čas veselo požvižgaval in prepeval. Takoj zatem, ko je v zaklonišče prinesel še zadnje naročje drv, se je na široko zarežal in zgrabil Williamsa pod pazduhama. Dvignil ga je visoko v zrak, se z njim nekajkrat zavrtel in ga šele nato postavil na tla.
"Malo se važnamo, kajne?" je strogo pripomnil Williams, ki se je zazrl navzgor v Johnov prepoten, nasmejan obraz in se še kar naprej delal, kot da govori popolnoma resno.
"Nekdo vendar mora delati," je odvrnil John, ki je kar prekipeval od dobre volje. Moška sta se ob tem od srca nasmejala, John pa je vneto nadaljeval" "Kaj pa morem, če se tako dobro počutim. Saj bi kar gore premikal! Komaj čakam, da greva zopet domov. Saj bova šla, kajne? Kmalu? Ali bova tokrat ostala dalj časa?" je kar naprej moledoval John.
"Ja, ja. Kmalu se bova vrnila domov," se je zlagal Williams.
Toda John je bil vse bolj in bolj utrujen. Ko se je začelo mračiti, je že čisto upešal, pa tudi dihal je vse težje in sunkovitejše. V takih trenutkih je kar obstal sredi dela, odložil sekiro in se z odsotnim pogledom zazrl nekam daleč stran. Brezizrazno in s praznimi očmi. Bil je tako negotov, da ga je kar zanašalo in ko si je z dlanjo obrisal pot s čela, mu je Williams pomagal, da je sedel na štor tik poleg ognjišča. Tam je tiho obsedel in odsotno zrl v tla, medtem ko si je Williams dal opraviti s hrano. Zakuril je ogenj, očistil in spaniral ribe, nasekljal malo peteršilja in regratovih koreninic in zavrel vodo. Medtem je sonce že zašlo in nad potokom so začele letati kresnice, ki so kot pravljične lanterne utripale v žametasti temi.
Williams je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi Johna pripravil do tega, da bi kaj pojedel. Dokler mu ne bodo začeli izpadati zobje. Vendar je John spravil vase le nekaj grižljajev, odložil pocinkan krožnik in se otopelo zazrl proti jugu. Tja, kjer je v medli mesečini, na drugi strani potoka, hribovje komaj opazno prehajalo v ravnino. John je bil zamišljen in slabe volje. Lasje so mu začeli izpadati, tako da imel že veliko plešo, oblikoval pa se mu je tudi podbradek. Nekajkrat je skušal brezuspešno spregovoriti, dokler končno ni le izdavil: "Ali sem bil...bolan?"
"Da, John. Bil si bolan," je blago odgovoril Williams.
"Ne morem... Ničesar se ne spomnim. Vse je tako zmedeno. Sploh ne morem urediti misli," je zastokal John.
Nenadoma se je v daljavi, kakih dvesto kilometrov stran, zabliskalo in z roba sveta, tam nekje blizu nevidnega horizonta, je proti nebesnemu svodu šinil ognjeni steber.
Medtem, ko sta možakarja prestrašena opazovala kaj se dogaja, so se ognjeni zublji peli vse višje in višje, kilometre in kilometre visoko v nebo, dokler ni bleščeč plamen razparal temni, nebesni svod na pol. Od tal pa vse do stratosfere. Ognjeni steber je enakomerno plamtel na horizontu še kakšno minuto ali dve, nato pa se je začel še bolj bleščati in spreminjati barve, ki so se prelivale ena v drugo. Plamen je bil enkrat zelen, drugič moder, pa zopet srebrn in oranžen. Polagoma, z nekakšno grozljivo dostojanstvenostjo, se je plamteči steber razširil, tako da je postal podoben velikanskemu, sploščenemu diamantu, ki je žarel v zaslepljujočem, belomodrem siju in se počasi obračal okoli svoje osi. V razžarjenih plamenih so plesale gargantovske podobe neslutenih oblik in tako kot molji okoli sveče, metale velikanske nerazpoznavne sence daleč naokrog.
Nenadoma je ozračje prevelo gromoglasno, žalobno tuljenje, ki je zlovešče odmevalo med hribi in dolinami, dokler se celotna pokrajina ni znova pogreznila v tišino. Nato je velikanski, žareči diamant utrnil. Na njegovem mestu so zaplesale bledikave zvezde, ki pa so še kar naprej bledele, dokler niso utrnile tudi te.
Ponovno je zavladala trda tema. In srhljiva tišina. Nekaj časa je bilo vse tiho kot v grobu, nato pa so se eden za drugim začeli polagoma oglašati črički in žabe, tako da se je noč znova napolnila z njihovim čebljanjem.
"Vojna... Ali je še vedno vojna?" je utrujeno, komaj slišno zašepetal John. Bil je na koncu moči in spregovoril je s hripavim, zamolklim glasom.
"Proti koncu je bila vojna vse bolj čudna. Čim dlje je trajala, tem bolj čudna je bila. Novi zavezniki, nova orožja..." je tiho odvrnil Williams in se zazrl v temo. Tja, kjer so še malo prej plamteli ognjeni zublji. Tja, kjer je bilo v zraku še vedno opaziti nejasno migljanje, čeprav je žar že davno ugasnil. "Veš, verjetno je bilo zate usodno eno od takih orožij, kot sva ga pravkar videla. No, vsaj predvidevam, da je bilo tako." Williams je z otrdelim obrazom pomignil proti horizontu. "Sicer pa pojma nimam, kaj se je pravkar zgodilo. Še sanja se mi ne, kaj se dogaja s svetom. Kdo ve, morda pa je za tvojo bolezen krivo kaj drugega. Morda so te okužili, ko so na tebi delali biološke poskuse. Res ne vem, kaj se dogaja. In zakaj? Možno je celo, da so te okužili namenoma. Morda je bila bolezen mišljena kot kazen. Ali pa kot nagrada. Kdo bi vedel! Navsezadnje pa je prav tako mogoče, da je bil to le stranski učinek kakšnega žarčenja ali eksplozije in da si se pač znašel ob nepravem času na napačnem kraju. Williams je bil nekaj trenutkov tiho, nato pa je vzdihnil. "Karkoli se je že zgodilo, nekako ti je uspelo, da si pobegnil. In odkar sem te našel, skrbim zate. Ves čas sva na poti. Beživa od enega skrivališča do drugega," je še dodal.
Nastopila je tako trda tema, da možakarja nekaj časa nista videla niti pedi pred nosom. Šele ob medlem soju tabornega ognja so se njune oči tako privadile temi, da sta videla drug drugega. John je medtem postal že popolnoma plešast, imel je upadla lica in njegove porumenele oči so se kar ugreznile v razbrazdan obraz. Napenjal je moči, da bi vstal, vendar je le nemočno obsedel na štoru. "Ne morem..." je še zašepetal in medtem, ko ga je pretresalo grčevito drhtenje, so se mu po licih ulile solze.
Williams je vzdihnil in v vrelo vodo vrgel polno pest borovih iglic. Skuhal je čaj in pomagal Johnu, da je odšepal do ležišča. Pri tem ga je moral tako močno podpirati, da ga je že skoraj nosil. Vendar pa to sploh ni bilo težko. John je bil namreč čisto na koncu z močmi in je že tako močno upadel, da je bil malodane lahek kot peresce. Kot če bi bil iz trsja in vate, ne pa iz mesa in kosti. Williams je položil starca na ležišče in ga kljub temu, da je bilo toplo, pokril z odejo ter ga skušal pripraviti, da bi popil vsaj malo čaja.
Starec je popil dve skodelici čaja, vendar kmalu ni več zmogel moči, da bi skodelico obdržal v roki. In še malo, pa ni mogel več dvigniti niti glave. Njegov pogled je postal odsoten in kalen, oči prazne. Starčeva glava je bila vse bolj podobna mrtvaški lobanji, starikava koža, ki je prekrivala njegov upadel, koščen obraz, pa je bila polna starostnih peg. Koža, na njegovih starčevskih, malodane mumificiranih rokah, je bila prosojna kot pergament in skoznjo so se nazirale modrikaste žile.
Medtem se je že popolnoma stemnilo in starec, ki je nenehno tarnal in stokal, nemočno obračal glavo sem ter tja in ves čas nerazločno nekaj momljal, je občasno povzdignil glas, tako da mu je iz prsi privel pridušen, grgrajoč krik. Niti ene same besede ni bilo, katero bi bilo mogoče razumeti. Samo zaprepadenje, bes in bolečina. Ves ta čas je Williams potrpežljivo stal ob njegovi strani, ga držal za uvelo roko in brisal znoj z njegovega vročičnega čela.
"Zaspi. Daj no, zaspi," je Williams miril starca, ki je še komaj slišno stokal. "Jutri se bova vrnila k podrti hiši. Saj si to želiš, kajne? Zdaj pa zaspi. Naspati se moraš," je še dodal Williams.
Končno se je starec le umiril, zaprl je oči in tudi dihal je vse bolj globoko in enakomerno.
Ves ta čas je Williams potrpežljivo sedel ob starcu in ga miril s tem, da je držal roko na njegovi rami. In počasi, prav počasi, so Johnu zopet začeli rasti lasje, njegov zguban obraz je postajal vse bolj gladek in starec se je začel, kot po kakšnem čudežu, ponovno spreminjati v otroka.
Ko je bil Williams prepričan, da je John zaspal, je popravil odejo, s katero ga je prekril in vstal. "Mirno spi, oče," je še tiho dejal, nakar so ga v hudi duševni stiski, oblile neme solze.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Med vojno je nek izstrelek domala zravnal staro hišo z zemljo. Leseno pročelje je bilo tako močno vdrto, kot če bi vanj treščila ogromna pest. Prednja stran hiše je bila tako razdejana, da so tramovi štrleli ven kot polomljeni prsti. Drugo nadstropje se je sesulo na to, kar je še preostalo od prvega, na vse skupaj pa je zrušil še dimnik, tako da so njegovi ostanki prekrivali ruševine kot nekakšna rdečkasta preproga. Na desni strani podrtije je zijala velika luknja, ki je razkrivala plasti staljenega kamenja, plastike in ožganega lesa, vse to pa se je zvijalo navznoter in je še najbolj spominjalo na gangrenozno rano. Blago nabrežino med cesto in hišo, je že davno zarastel plevel, ki je prerastel tudi ruševine in jih ovil z vitičevjem in divjim cvetjem in tako vsaj donekle ublažil sledi razdejanja z zelenim plaščem.
Williams je malodane vsakdan pripeljal Johna k stari podrtiji. Pred mnogimi leti je bil to njun dom in čeprav se je otrok le medlo spominjal tistih dni, je bilo več kot očitno, da se tamkaj prijetno počuti, pa četudi je bila hiša vsa v ruševinah. Pravzaprav je kar sijal od sreče, ko je posedal na razpadajočih, kamnitih stopnicah in se zadovoljno igračkal s palicami in kamenčki ali pa se kriče poganjal skozi podivjano rastje, ki je tako prerastlo nekdanjo livado, da se je spremenila v džunglo. Pogosto pa se je igral tudi nekakšne skrivalnice in že kar nekoliko zlovešče zalezoval Williamsa, ki je medtem polnil bisage z borovnicami, maslenicami, divjim krompirjem, regratom in še z drugim užitnim rastlinjem in koreninicami.
Sicer pa je tudi Williams rad obiskal ruševine nekdanje domačije, čeprav je ob tem obujal spomine, katere bi najrajši prepustil pozabi. Na tem kraju, kjer je sveže zelenje prekrivalo stare, z mahom porasle ruševine, ga je obhajala prijetna melanholija, ki ga je pomirjala in opominjala na neizbežen ciklus. Ciklus življenja in smrti. Smrti in življenja.
Nenadoma je iz visokega rastja pridrvel John in se od srca nasmejal, ko je zagledal Williamsa s polnimi bisagami. "Boril sem se z dinozavri. Velikanskimi dinozavri," je povedal. "Superca," je odvrnil Williams, se hudomušno nasmehnil in fantiču z roko skuštral lase. Tako sta stala še nekaj trenutkov, saj je bil malček, ki so mu oči kar žarele, še vedno tako zadihan, da je komaj lovil sapo. Williamsova roka se je tako, kar sama od sebe, še malo zadržala na fantičevi, skuštrani glavici. Malček se je prav vsako jutro preganjal s takšnim žarom. Ob takšnem času je kot za stavo tekal sem ter tja, tako da je njegovo nenehno divjanje ustvarjalo nestvarno iluzijo popolnega mirovanja. Tako, kot se na prvi pogled dozdeva, da enakomerno tekoča reka miruje, dokler ne naleti na oviro , ki razburka vodo.
Tako zgodaj dopoldne je bil John le redko pri miru. Takrat, ko pa se je to le zgodilo, je v začudenju popolnoma otrpnil in zavzeto nekaj poslušal. Zvoke, katerih ni slišal nihče drug. V takih trenutkih ga je Williams opazoval in v nemi bolečini skušal v otroku prepoznati vsaj delček samega sebe. Včasih mu je to uspelo, včasih ne, in takrat se je spraševal, kaj ga bolj boli. In seveda zakaj.
Williams je vzdihnil in odmaknil roko. Sonce je bilo že visoko in bil je že skrajni čas, da se vrneta v tabor. Kjer ju je čakalo še vse kaj težjega. Možakar se je počasi sklonil, pobral polne bisage in zaječal pod težkim bremenom, ko jih je zavihtel na ramo. Bil je zadovoljen, saj sta imela nadvse uspešen dan.
"Greva, John. Čas je za odhod," je dejal Williams in krenil na pot. Malček, ki je s svojimi kratkimi nožicami neutrudno capljal za njim, je opazil, da moški zaradi težkega tovora šepa še bolj kot običajno. Ali lahko še jaz nesem bisage? Prosiiim! Saj sem že velik," je začel moledovati. "Ne še, John. Morda malo kasneje," je moški zmajal z glavo in se nasmehnil.
Hladna senca razrušene domačije je kmalu ostala za njima in možakar je z otrokom nadaljeval pot po zapuščeni cesti proti taboru. Na nebu ni bilo niti oblačka in sonce je pripekalo kot za stavo. Nekje v bližini se je začel oglašati vročinski mrčes, njihov škrebet pa je še najbolj spominjal na rezko, kovinsko škripanje zarjavele cirkularke. Nobenih drugih zvokov ni bilo slišati. Razen vršenja vetra skozi visoko travo in divje žito, pozibavanja in šepeta drevesnih vrhov in seveda vreščavega, piskajočega glasu malega Johna. Iz cestišča je poganjal plevel. Drobni, zeleni poganjki, zaradi katerih je razpokal asfalt, ki se je tako izbočil, da je bila cestna prevleka le še skupek neravnih, asfaltnih zaplat. Še nekaj let, pa ceste sploh ne bo več. Skozi podrastje bo vodila le še ozka stezica, nato pa tudi nje ne bo več. Čas bo vse skupaj izbrisal, zrastla bodo nova drevesa, oblikovali se bodo novi griči in doline in sčasoma bo pokrajina bo dobila novo podobo. Trava in plevel sta že dodobra odškrnili ostre robove in veter je na cesto nanesel svežo zemljo. Na nekaterih delih cestišča so že poganjale mladike, ki so s svežimi, zelenimi krošnjami kljubovale obledelim smerokazom, ki so še vedno kazali proti porušenim mestom.
John je stekel naprej, pobral kamen, ga zalučal daleč pred seboj, nato pritekel nazaj in začel krožiti okrog starejšega moškega, kot da bi bil privezan na neviden povodec. Medtem, ko sta nadaljevala pot, je malček kot kak vrvohodec stopal po obledeli, beli liniji na sredini cestišča in krilil z rokami, da bi obdržal ravnotežje. Delal se je, kot da hodi po vrvi in se drl na ves glas, da ga bodo pošasti požrle, če bo storil napačen korak in omahnil v prepadno globočino.
Možakar je medtem enakomerno stopal naprej. Ni se mu mudilo. Bil je prava prilika starčevske vitalnosti in neomajnosti. Njegovi snežno beli lasje so se svetlikali v sončnih žarkih, za pasom je imel dolg lovski nož, na rami pa staro vinčesterko. Sicer pa je bil prepričan, da orožja ne bo nikoli več potreboval. Saj je vedel, da nista sama na svetu, vendar pa se mu je kljub temu včasih dozdevalo, da prav nikjer ni več žive duše. Tukaj, kjer je stala njuna domačija, ljudi že dolgo ni bilo več. Na vsej dolgi poti z juga, ko sta se vračala domov, nista srečala nikogar in bilo je več kot gotovo, da sta tudi v teh krajih popolnoma sama.
Kaj kmalu sta ob cesti naletela na nove ruševine. Na to, kar je ostalo od majhnega podeželskega mesteca. Ožgane strešne tramove, ki jih je prerastel plevel; kamnite, hišne temelje, ki so še najbolj spominjali na bojna polja pritlikavcev; podrt vodnjak, ki je bil ves prekrit s pajčevinami; porušeno bencinsko črpalko, v kateri so se nastanili ptiči in podgane. Zavila sta na stransko, makadamsko pot, mimo počrnelih zidov še ene požgane bencinske črpalke in razpadel, obcestni štand, v katerega je veter nanosil najrazličnejšo navlako. Nad cesto se je na povešeni žici pozibaval zarjavel semafor. Nekdo je nanj privezal veliko oranžno tablo, na kateri je bil naslikal črn heksagram. Na drugi strani, na tisti strani, ki je bila usmerjena ven iz mesta, pa je nekdo z živo rdečo barvo upodobil oko, ki je bilo polno zlobe in ki je zrlo proti zunanjemu, sovražnemu svetu. V tistih, zadnjih, dnevih vojne, so se dogajale zelo čudne stvari.
Williams je le še s skrajnimi težavami dohajal Johna, ki jo je mahal z vse večjimi koraki. Zavedel se je, da je že skrajni čas, da mu dovoli nesti bisage. John jih je z lahkoto zavihtel na ramo in se tako na široko nasmehnil, da je pokazal svoje močne, bele zobe. Nato se je kot za stavo zapodil še v zadnji klanec, ki je bil pred taborom, tako da ga Williams sploh ni mogel več dohajati. Možakar je prostodušno zaklel, John pa se je veselo nasmejal in ga počakal na vrhu strmega klanca.
Tabor je bil precej daleč od ceste, na manjši vzpetini, ki se je pela nad bližnjim potokom. Prav tam je nekoč stala restavracija, od katere pa je ostal samo še vogal. Dve, napol porušeni steni. Vogal, ki sta gatvorili, pa je še vedno prekrivala streha. Williams je odprto stran prekril s ponjavo in tako naredil zasilno zaklonišče. Za poletni čas je bilo to še kar v redu, vendar pa se je zavedal, da bo moral, zaradi bližajoče zime, poiskati kaj primernejšega. Sicer pa je bil tabor na samem, pa še voda je bila blizu. Proti severu in vzhodu se je širilo gozdnato hribovje. Proti jugu, na drugi strani potoka, kjer je hribovje prešlo v ravnino, pa se je odpiral razgled, ki je segal vse do horizonta.
Popotnika sta na hitro nekaj pojedla in se vrgla na delo. Nasekala sta drva, pobrala mreže, ki jih je Williams nastavil v potoku, da bi ujela kaj rib in po strmi poti znosila vodo za kuhanje do tabora. John, ki je bil vse bolj pri močeh in je opravil večino težjega dela, je ves čas veselo požvižgaval in prepeval. Takoj zatem, ko je v zaklonišče prinesel še zadnje naročje drv, se je na široko zarežal in zgrabil Williamsa pod pazduhama. Dvignil ga je visoko v zrak, se z njim nekajkrat zavrtel in ga šele nato postavil na tla.
"Malo se važnamo, kajne?" je strogo pripomnil Williams, ki se je zazrl navzgor v Johnov prepoten, nasmejan obraz in se še kar naprej delal, kot da govori popolnoma resno.
"Nekdo vendar mora delati," je odvrnil John, ki je kar prekipeval od dobre volje. Moška sta se ob tem od srca nasmejala, John pa je vneto nadaljeval" "Kaj pa morem, če se tako dobro počutim. Saj bi kar gore premikal! Komaj čakam, da greva zopet domov. Saj bova šla, kajne? Kmalu? Ali bova tokrat ostala dalj časa?" je kar naprej moledoval John.
"Ja, ja. Kmalu se bova vrnila domov," se je zlagal Williams.
Toda John je bil vse bolj in bolj utrujen. Ko se je začelo mračiti, je že čisto upešal, pa tudi dihal je vse težje in sunkovitejše. V takih trenutkih je kar obstal sredi dela, odložil sekiro in se z odsotnim pogledom zazrl nekam daleč stran. Brezizrazno in s praznimi očmi. Bil je tako negotov, da ga je kar zanašalo in ko si je z dlanjo obrisal pot s čela, mu je Williams pomagal, da je sedel na štor tik poleg ognjišča. Tam je tiho obsedel in odsotno zrl v tla, medtem ko si je Williams dal opraviti s hrano. Zakuril je ogenj, očistil in spaniral ribe, nasekljal malo peteršilja in regratovih koreninic in zavrel vodo. Medtem je sonce že zašlo in nad potokom so začele letati kresnice, ki so kot pravljične lanterne utripale v žametasti temi.
Williams je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi Johna pripravil do tega, da bi kaj pojedel. Dokler mu ne bodo začeli izpadati zobje. Vendar je John spravil vase le nekaj grižljajev, odložil pocinkan krožnik in se otopelo zazrl proti jugu. Tja, kjer je v medli mesečini, na drugi strani potoka, hribovje komaj opazno prehajalo v ravnino. John je bil zamišljen in slabe volje. Lasje so mu začeli izpadati, tako da imel že veliko plešo, oblikoval pa se mu je tudi podbradek. Nekajkrat je skušal brezuspešno spregovoriti, dokler končno ni le izdavil: "Ali sem bil...bolan?"
"Da, John. Bil si bolan," je blago odgovoril Williams.
"Ne morem... Ničesar se ne spomnim. Vse je tako zmedeno. Sploh ne morem urediti misli," je zastokal John.
Nenadoma se je v daljavi, kakih dvesto kilometrov stran, zabliskalo in z roba sveta, tam nekje blizu nevidnega horizonta, je proti nebesnemu svodu šinil ognjeni steber.
Medtem, ko sta možakarja prestrašena opazovala kaj se dogaja, so se ognjeni zublji peli vse višje in višje, kilometre in kilometre visoko v nebo, dokler ni bleščeč plamen razparal temni, nebesni svod na pol. Od tal pa vse do stratosfere. Ognjeni steber je enakomerno plamtel na horizontu še kakšno minuto ali dve, nato pa se je začel še bolj bleščati in spreminjati barve, ki so se prelivale ena v drugo. Plamen je bil enkrat zelen, drugič moder, pa zopet srebrn in oranžen. Polagoma, z nekakšno grozljivo dostojanstvenostjo, se je plamteči steber razširil, tako da je postal podoben velikanskemu, sploščenemu diamantu, ki je žarel v zaslepljujočem, belomodrem siju in se počasi obračal okoli svoje osi. V razžarjenih plamenih so plesale gargantovske podobe neslutenih oblik in tako kot molji okoli sveče, metale velikanske nerazpoznavne sence daleč naokrog.
Nenadoma je ozračje prevelo gromoglasno, žalobno tuljenje, ki je zlovešče odmevalo med hribi in dolinami, dokler se celotna pokrajina ni znova pogreznila v tišino. Nato je velikanski, žareči diamant utrnil. Na njegovem mestu so zaplesale bledikave zvezde, ki pa so še kar naprej bledele, dokler niso utrnile tudi te.
Ponovno je zavladala trda tema. In srhljiva tišina. Nekaj časa je bilo vse tiho kot v grobu, nato pa so se eden za drugim začeli polagoma oglašati črički in žabe, tako da se je noč znova napolnila z njihovim čebljanjem.
"Vojna... Ali je še vedno vojna?" je utrujeno, komaj slišno zašepetal John. Bil je na koncu moči in spregovoril je s hripavim, zamolklim glasom.
"Proti koncu je bila vojna vse bolj čudna. Čim dlje je trajala, tem bolj čudna je bila. Novi zavezniki, nova orožja..." je tiho odvrnil Williams in se zazrl v temo. Tja, kjer so še malo prej plamteli ognjeni zublji. Tja, kjer je bilo v zraku še vedno opaziti nejasno migljanje, čeprav je žar že davno ugasnil. "Veš, verjetno je bilo zate usodno eno od takih orožij, kot sva ga pravkar videla. No, vsaj predvidevam, da je bilo tako." Williams je z otrdelim obrazom pomignil proti horizontu. "Sicer pa pojma nimam, kaj se je pravkar zgodilo. Še sanja se mi ne, kaj se dogaja s svetom. Kdo ve, morda pa je za tvojo bolezen krivo kaj drugega. Morda so te okužili, ko so na tebi delali biološke poskuse. Res ne vem, kaj se dogaja. In zakaj? Možno je celo, da so te okužili namenoma. Morda je bila bolezen mišljena kot kazen. Ali pa kot nagrada. Kdo bi vedel! Navsezadnje pa je prav tako mogoče, da je bil to le stranski učinek kakšnega žarčenja ali eksplozije in da si se pač znašel ob nepravem času na napačnem kraju. Williams je bil nekaj trenutkov tiho, nato pa je vzdihnil. "Karkoli se je že zgodilo, nekako ti je uspelo, da si pobegnil. In odkar sem te našel, skrbim zate. Ves čas sva na poti. Beživa od enega skrivališča do drugega," je še dodal.
Nastopila je tako trda tema, da možakarja nekaj časa nista videla niti pedi pred nosom. Šele ob medlem soju tabornega ognja so se njune oči tako privadile temi, da sta videla drug drugega. John je medtem postal že popolnoma plešast, imel je upadla lica in njegove porumenele oči so se kar ugreznile v razbrazdan obraz. Napenjal je moči, da bi vstal, vendar je le nemočno obsedel na štoru. "Ne morem..." je še zašepetal in medtem, ko ga je pretresalo grčevito drhtenje, so se mu po licih ulile solze.
Williams je vzdihnil in v vrelo vodo vrgel polno pest borovih iglic. Skuhal je čaj in pomagal Johnu, da je odšepal do ležišča. Pri tem ga je moral tako močno podpirati, da ga je že skoraj nosil. Vendar pa to sploh ni bilo težko. John je bil namreč čisto na koncu z močmi in je že tako močno upadel, da je bil malodane lahek kot peresce. Kot če bi bil iz trsja in vate, ne pa iz mesa in kosti. Williams je položil starca na ležišče in ga kljub temu, da je bilo toplo, pokril z odejo ter ga skušal pripraviti, da bi popil vsaj malo čaja.
Starec je popil dve skodelici čaja, vendar kmalu ni več zmogel moči, da bi skodelico obdržal v roki. In še malo, pa ni mogel več dvigniti niti glave. Njegov pogled je postal odsoten in kalen, oči prazne. Starčeva glava je bila vse bolj podobna mrtvaški lobanji, starikava koža, ki je prekrivala njegov upadel, koščen obraz, pa je bila polna starostnih peg. Koža, na njegovih starčevskih, malodane mumificiranih rokah, je bila prosojna kot pergament in skoznjo so se nazirale modrikaste žile.
Medtem se je že popolnoma stemnilo in starec, ki je nenehno tarnal in stokal, nemočno obračal glavo sem ter tja in ves čas nerazločno nekaj momljal, je občasno povzdignil glas, tako da mu je iz prsi privel pridušen, grgrajoč krik. Niti ene same besede ni bilo, katero bi bilo mogoče razumeti. Samo zaprepadenje, bes in bolečina. Ves ta čas je Williams potrpežljivo stal ob njegovi strani, ga držal za uvelo roko in brisal znoj z njegovega vročičnega čela.
"Zaspi. Daj no, zaspi," je Williams miril starca, ki je še komaj slišno stokal. "Jutri se bova vrnila k podrti hiši. Saj si to želiš, kajne? Zdaj pa zaspi. Naspati se moraš," je še dodal Williams.
Končno se je starec le umiril, zaprl je oči in tudi dihal je vse bolj globoko in enakomerno.
Ves ta čas je Williams potrpežljivo sedel ob starcu in ga miril s tem, da je držal roko na njegovi rami. In počasi, prav počasi, so Johnu zopet začeli rasti lasje, njegov zguban obraz je postajal vse bolj gladek in starec se je začel, kot po kakšnem čudežu, ponovno spreminjati v otroka.
Ko je bil Williams prepričan, da je John zaspal, je popravil odejo, s katero ga je prekril in vstal. "Mirno spi, oče," je še tiho dejal, nakar so ga v hudi duševni stiski, oblile neme solze.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Last edited by sigismundus on 10.09.2011 12:57:47, edited 1 time in total.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Michael Shaara: Človek brez posebnosti
Ves širni svet je osupnil nad neverjetno posebnostjo Thatcherja Blitta, za katero pa so ljudje izvedeli šele ob koncu leta 2180. Čeprav je bil Thatcher Blitt, po vseh merilih svoje dobe, izredno uspešen poslovnež, ljudje temu niso posvečali posebne pozornosti. Blittova smola je bila tudi v tem, da mu gmotni položaj sam po sebi ni nikoli pomenil kaj posebnega.
V zgodovinskih knjigah ni zapiskov o najuspešnejših trgovcih preteklosti, razen če so bili slučajno povezani s slavnimi možmi svojega časa. Kralja Kreza se tako v glavnem spominjamo po podpori, ki jo je dajal slavnim Rimljanom in zmagovitim vojskam. Tudi finančnega mogotca Hayma Solomona, ki je izdatno podpiral ameriško revolucijo, bi že davno pozabili, če se ne bi družil s slavnimi, čeprav revnimi državniki.
Thatcher Blitt je bil sicer res nekaj posebnega, vendar pa njegove posebnosti ni bilo tako lahko odkriti. Bil je majhen, suhljat in šibke postave. Imel je prijazen obraz in njegov videz je bil kot nalašč za statista pri snemanju množičnih filmskih prizorov. Prav nikomur ni padel v oči. Kljub temu pa je bil Thatcher Blitt eden največjih poslovnežev svojega časa. Bil je namreč ustanovitelj in direktor ugledne delniške družbe Genealogija d.d.
Thatcher Blitt jih ni imel niti petindvajset, ko je prišel do spoznanja, zaradi katerega je postal eden najbogatejših ljudi na svetu. Njegovo odkritje je bilo tako kot vsa pomembna odkritja nekaj povsem samoumevnega, obenem pa nekaj izjemno globokoumnega. Blitt je namreč ugotovil, da ima vsak človek očeta.
Ta misel mu ni dala miru in ko jo je izpeljal do konca, je dognal, da so tudi očetje imeli očete. In tako je šlo iz roda v rod. Dejstvo je, da ima prav vsakdo neskončno število očetov, je po dobrem razmisleku ugotovil Blitt. Tako so se skozi dolga stoletja rodovi prenašali z očeta na sina in njihove potomce, ki so bili seveda tudi očetje. In to daleč v zgodovino, po vsej verjetnosti do nerazpoznavnega, morda opičjakovskega očeta daljne preteklosti.
Misel na prvi pogled sicer ni bila videti prav nič posebnega, vendar je na mladega Blitta naredila močan vtis. Spoznal je, da bi bilo mogoče zaradi tega, ker ima vsakdo očeta in tako naprej, sestaviti popoln rodovnik za vsakega posameznika.
Seveda je bilo kaj takega tudi mogoče narediti, saj je bila to doba časovnih raziskovanj. S časovno kamero bi lahko natančno sestavili družinsko drevo za vsakogar. Vse od začetkov časa. Od očeta do očeta. Prav vsakomur bi lahko popolnoma natančno določili poreklo.
In s to zamislijo je Thatcher Blitt ustvaril bogastvo. Že na samem začetku se je točno zavedal tega, kar je večina ljudi doumela šele kasneje in svojo zamisel je tudi patentiral. Ne samo, da je poznal globoko zakoreninjeni snobizem, ki je značilen za toliko ljudi, zavedal se je tudi preproste, vendar nepojmljive moči človeške radovednosti. Kdo neki je bil moj enainštirideseti pradedek, so se spraševali. Rimski legionar? Viking? Morda graditelj piramid? Ali je bil morda eden od Ksenofonovih deset tisoč izbrancev? Morda pa je bil Aleksander Veliki? Saj je vendar obstajala tudi ta možnost.
Thatcher Blitt je torej imel na voljo izdelek, ki pa ga je bilo treba tudi prodati. In Blitt ga je tudi prodal, saj je že na samem začetku spoznal njegove prednosti. Človeške rase so se vse bolj prepletale in se tekom stoletij popolnoma pomešale. Število ljudi je neznansko narastlo.
Blitt je imel na razpolago trideset tisoč let človeške zgodovine in bilo je skoraj nemogoče, da v tem času vsakdo ne bi imel kakega slavnega prednika. Pogosto je zadoščal že manj pomemben kralj ali celo general kake pozabljene vojske. Če pa predniki niso zadoščali, je bilo dokaj lahko poiskati sorodstvene vezi s slavnimi možmi. Saj vendar razumete, da se rodovniki začenjajo z zelo majhnim številom ljudi. V vsej stari Grčiji je v času Perikleja živelo le nekaj tisoč družin.
Thatcher Blitt je vse to razumel in nenadoma je imel ogromno dela. Ne samo to, da je patentiral svojo idejo, zagotoviti je moral tudi ogromne količine denarja za ustanovitev velikega podjetja. Cena časovne kamere je bila sprva nedosegljiva, toda ko je sčasoma premagal tudi to oviro, mu je vlada dolga leta preprečevala, da bi jo lahko sploh uporabljal. Po dolgih letih naravnost srce parajočega čakanja je tvrdka Genealogija d.d. končno le začela z delom.
Tvrdka je poslovala izjemno uspešno. Že v nekaj mesecih je njen reklamni moto Prednik za vsakogar postal nekaj povsem vsakdanjega. Pojavila pa se je tudi resna težava. Kmalu je namreč postalo jasno, da je včasih nemogoče določiti pravega očeta. Pri materah s tem ni bilo posebnih težav, očetje pa so bili nekaj drugega. Sprva je bil to kar tehten ugovor.
Thatcher Blitt pa se ni dal. Zaposlil je več inženirjev elektronike, da bi našel pot iz slepe ulice in tako odkril rešitev. Inženirji so sestavili domiselno napravico, ki je bila zasnovana na sinusnih krivuljah posameznih krvnih skupin in s katero je bilo mogoče s pomočjo časovne kamere elektronsko testirati kri. To odkritje je dalo še zadnji zagon novi tvrdki in Genealogija d.d. se je začela uspešno razvijati in postala je ena najuspešnejših in najuglednejših tvrdk na svetu.
Preteklo pa je še veliko let, predno si je Thatcher Blitt lahko oddahnil. Blitt se je moral boriti s kršilci patentov, nadziral je nove tehnološke postopke v laboratoriju in nenehno iskal nove načine, da bi olajšal in pocenil dolgotrajno in težavno iskanje očetov. Ko se je končno odločil, da bo storil tudi kaj zase, jih je imel že krepko čez šestdeset.
Vsa ta leta sta Blitta obkrožala blesk in razkošje in postajal je vse bolj in bolj nemogoč. Pod vplivom pomembnih imen in razkošnih rodovniških dreves je začel imenom pripisovati pretiran pomen.
Blitt je najprej začel razvrščati svoje prijatelje po poreklu. Na zabavah, ki jih je sicer bolj poredko prirejal, je svoje goste razvrščal tako, da so sedeli kot v parlamentu. Nobenega dvoma ni, da je bilo takšno nagnenje v njem že od samega začetka in prav mogoče je, da je tudi v vsakem od nas delček tega. Toda pri Thatcherju Blittu je to nagnenje dozorevalo skupaj z njegovim delom in postajalo je vse močnejše. Kljub temu pa Blitt v vseh teh letih ni nikoli poiskal svojih prednikov.
Prav mogoče je, da boste vprašali, če se je morda bal. Odgovora na to pač ne pozna nihče, ostaja pa dejstvo, da je bil Thatcher Blitt pri šestinsedemdesetih eden redkih mogotcev, ki ni nikoli raziskal svojega porekla.
In tako je nekoč napočil dan, ko je Thatcher Blitt sedel v svoji pisarni, si z roko odsotno podpiral glavo in zadovoljno poslušal šumenje in brnenje naprav, ki so delovale v velikanski stavbi njegovega podjetja.
Ni znano, kaj se je tistega dne premaknilo v njemu. Morda je nanj vplivalo, da je imel s svojega prostora pogled na dolgo vrsto slavnih mož, ki so jih posneli s časovno kamero. Morda pa ga je to temeljno vprašanje težilo že dolga leta in je takrat enostavno izbruhnilo na dan.
Naj je bil razlog tak ali drugačen, tisto dopoldne, ob dve čez enajst, je Blitt živahno skočil s stola. Poklical je glavnega asistenta Catharta in izdal ukaz, ki je prišel v zgodovino.
"Kdo sem sploh jaz?" je skozi zobe vprašal Blitt, ki se mu je dvom globoko zarezal v srce.
Cathart je takoj odhitel in začel iskati odgovor.
Nato je sledilo nekaj najbolj napetih in usodnih dni v sicer bleščeči zgodovini Blittove delniške družbe. Iskanje očetov zahteva veliko truda, vendar je kmalu prišlo na dan nekaj zanimivosti.
Prvo odkritje raziskave, ki jo je naročil Blitt, je predstavljal možakar po imenu Blott, ki je v osemnajstem stoletju živel v Angliji. Strokovnjakom ni uspelo razložiti, kako je prišlo do spremembe imena Blott v Blitt in škodoželjneži so se začeli zabavljati čez Blittovo poreklo. Natolcevali so, da je možakar verjetno spremenil ime, da bi se izognil sodnemu pregonu. Blottova posebnost pa je bila ta, da je bil znan kot dokaj premožen vinski trgovec.
Prevladuje splošno mnenje, da Thatcher Blitt s tem ni bil kaj prida zadovoljen. Trgovci, pa naj so še tako uspešni, niso vredni niti omembe, je bevsknil. Blitt je hotel imeti v svojem rodovniškem drevesu tvorce imperijev. Najmanj, s čimer bi se zadovoljil, bi bilo ime, za katerega je že slišal. Ime moža, ki je ustvarjal zgodovino.
Blittovi uslužbenci so s silno vnemo preiskovali njegovo preteklost. Minilo je več mesecev, predno se je pojavilo novo ime. V devetem stoletju je v Angliji živel potujoči pevec, ki se je imenoval John. Bil je znan kot pevec balad, končal pa je nenaravne smrti v budoarju neke ugledne dame. Preiskovalcem ni uspelo razbrati njegovega priimka. Čeprav so bile življenjske dogodovščine tega možaka izjemno zanimive, pa to na starega Blitta ni naredilo nobenega vtisa. Nasprotno, bil je močno pretresen. Pevec, pa še potepuh povrh, je bevsknil.
V Genealogiji, d.d. je prišlo do hudih pretresov in Catharsa je zamenjal moški po imenu Jukes, ki je bil kljub zanimivemu priimku izredno sposoben možakar. Jukes je začel s polno paro utirati pot v preteklost. Preiskovanje zgodovine ga je vodilo mimo Kristusovega rojstva, s katerim Blitt ni bil v sorodu. Zašel je že pozno v stari Egipt, ko se je zavedel, da je raziskava zašla v res hudo krizo.
Vse do takrat Blitt ni bil drugega kot nepomembnež. Ali če smo bolj natančni, vsi njegovi predniki so bili nepomembneži. To je bilo skoraj neverjetno in je bilo tudi proti vsem verjetnostnim zakonom. Vendar je bilo tako in nič drugače. Blitt ni imel niti enega prednika, ki bi bil vreden omembe. Prav tako pa ni bilo nobene možnosti, da bi mu kakega pomembnega prednika podtaknili, saj Thatcherja Blitta ni bilo mogoče prelisičiti z njegovimi lastnimi metodami. Vse, kar so preiskovalci našli, je bila neskončna plejada kmetov, sužnjev, občasno kak vojak ali usnjar. Z izjemo Johna, ki je prepeval balade, sploh ni bilo nikogar, ki bi se ga splačalo omeniti staremu Blittu. Tak položaj pa se seveda ni mogel vleči v neskončnost. Ves galski narod in večji del današnje Francije predstavljajo potomci družine enega samega človeka, ki je v času pred Kristusom živel na severu Francije. Bilo je popolnoma nemogoče, da bi bil Thatcher Blitt lahko manj pomemben.
Tako se je lov nadaljeval iz dneva v dan. Strokovnjaki so preiskali starodavno Grčijo in Jarnsko civilizscijo. Za seboj so pustili izum kolesa, uporabo kovin, začetke kmetovanja in končno tudi vse začetke civilizacije. Znašli so se v odmaknjenih, pradavnih časih. V mrzli, prvobitni divjini današnje severne Nemčije.
In še vedno niso našli ničesar. Čeprav je Jukes vsak dan trepetal. da bo izgubil službo, mu ni preostalo nič drugega, kot da je nadaljeval z delom. Odkril je, da je bil v starodavni Nemčiji Blittov prednik nek zanemarjen možiček, ki je bil le eden od treh moških na območju, kjer zdaj živijo milijoni. Toda Blittov prednik je ostal dosleden svojemu izročilu. Bil je samo pripadnik plemena in nič več. Tako kot je bil pred njim njegov oče.
In tako se je nadaljevalo še naprej. Preiskovalci so sistematično pregledovali preteklost. Od votlin v zahodni Franciji, proti jugu v Španijo in preko nerazpoznavnega Sredozemlja v starodavne, travnate pokrajine severne Afrike. Šli so nazaj v času, celo mimo kromanjonskega človeka in še naprej, trideset tisoč let, petintrideset tisoč let v preteklost. Medtem je stari Blitt samo še onemoglo blebetal, njegovi uslužbenci pa niso odkrili niti enega samega, izjemnega prednika.
Prišel je čas, ko je moral Jukes neizbežno in dokončno stopiti pred starca. Proučil je preteklost tako daleč, kot je bilo sploh mogoče. Najnovejši prednik, ki ga je predstavil Blittu, je bil nekakšen poraščen stvor, ki se sploh še ni naučil vzravnano hoditi. Vendar Blitt ni hotel popustiti.
"Prav mogoče je, da je bil moj prednik prvi, ki se je naučil hoditi vzravnano," je tulil. "Mora biti nekaj takega. Morda pa je izumil ogenj ali kaj podobnega."
Šele potem, ko ga je Jukes opozoril, da so vse te možnosti že preiskali, se je Blitt vdal v usodo. Seveda je bil v sorodstvu s prvim človekom, ki je hodil vzravnano. Bil je tudi sorodnik prvega človega z razvitimi možgani. Toda to je bil tudi sleherni prebivalec tega planeta. Ničesar več ni bilo, kar bi se dalo raziskati. Prav nič več se ni dalo storiti, saj bi vsako nadalnje raziskovanje samo potrdilo že znano zgodovino.
Tako, kot se take stvari ponavadi dogajajo, se je zgodba hitro razvedela. In zgodilo se je, da je potem, ko je Thatcher Blitt prestal štiridesettisočletno obdobje nepomembnosti, nenadoma postal eden najznamenitejših ljudi vseh časov.
Psihologi in genetiki, ki so proučili in dokumentirali Blittov primer, so Thatcherja Blitta uvrstili v učbenike kot pomembno razlago naravnih zakonitosti. Ime Thatcherja Blitta je tako zaslovelo in je slavno še dandanes, saj je edini človek s to posebnostjo v vsej zgodovini, ki so ga uspeli odkriti.
V vseh štiridesettisočih letih zgodovine, kolikor so jo preiskali s časovno kamero, rodbina Blitt ni nikoli dala pomembnega človeka.
Ta dosežek je nedosegljiv.
Prevedel Žiga Leskovšek
Ves širni svet je osupnil nad neverjetno posebnostjo Thatcherja Blitta, za katero pa so ljudje izvedeli šele ob koncu leta 2180. Čeprav je bil Thatcher Blitt, po vseh merilih svoje dobe, izredno uspešen poslovnež, ljudje temu niso posvečali posebne pozornosti. Blittova smola je bila tudi v tem, da mu gmotni položaj sam po sebi ni nikoli pomenil kaj posebnega.
V zgodovinskih knjigah ni zapiskov o najuspešnejših trgovcih preteklosti, razen če so bili slučajno povezani s slavnimi možmi svojega časa. Kralja Kreza se tako v glavnem spominjamo po podpori, ki jo je dajal slavnim Rimljanom in zmagovitim vojskam. Tudi finančnega mogotca Hayma Solomona, ki je izdatno podpiral ameriško revolucijo, bi že davno pozabili, če se ne bi družil s slavnimi, čeprav revnimi državniki.
Thatcher Blitt je bil sicer res nekaj posebnega, vendar pa njegove posebnosti ni bilo tako lahko odkriti. Bil je majhen, suhljat in šibke postave. Imel je prijazen obraz in njegov videz je bil kot nalašč za statista pri snemanju množičnih filmskih prizorov. Prav nikomur ni padel v oči. Kljub temu pa je bil Thatcher Blitt eden največjih poslovnežev svojega časa. Bil je namreč ustanovitelj in direktor ugledne delniške družbe Genealogija d.d.
Thatcher Blitt jih ni imel niti petindvajset, ko je prišel do spoznanja, zaradi katerega je postal eden najbogatejših ljudi na svetu. Njegovo odkritje je bilo tako kot vsa pomembna odkritja nekaj povsem samoumevnega, obenem pa nekaj izjemno globokoumnega. Blitt je namreč ugotovil, da ima vsak človek očeta.
Ta misel mu ni dala miru in ko jo je izpeljal do konca, je dognal, da so tudi očetje imeli očete. In tako je šlo iz roda v rod. Dejstvo je, da ima prav vsakdo neskončno število očetov, je po dobrem razmisleku ugotovil Blitt. Tako so se skozi dolga stoletja rodovi prenašali z očeta na sina in njihove potomce, ki so bili seveda tudi očetje. In to daleč v zgodovino, po vsej verjetnosti do nerazpoznavnega, morda opičjakovskega očeta daljne preteklosti.
Misel na prvi pogled sicer ni bila videti prav nič posebnega, vendar je na mladega Blitta naredila močan vtis. Spoznal je, da bi bilo mogoče zaradi tega, ker ima vsakdo očeta in tako naprej, sestaviti popoln rodovnik za vsakega posameznika.
Seveda je bilo kaj takega tudi mogoče narediti, saj je bila to doba časovnih raziskovanj. S časovno kamero bi lahko natančno sestavili družinsko drevo za vsakogar. Vse od začetkov časa. Od očeta do očeta. Prav vsakomur bi lahko popolnoma natančno določili poreklo.
In s to zamislijo je Thatcher Blitt ustvaril bogastvo. Že na samem začetku se je točno zavedal tega, kar je večina ljudi doumela šele kasneje in svojo zamisel je tudi patentiral. Ne samo, da je poznal globoko zakoreninjeni snobizem, ki je značilen za toliko ljudi, zavedal se je tudi preproste, vendar nepojmljive moči človeške radovednosti. Kdo neki je bil moj enainštirideseti pradedek, so se spraševali. Rimski legionar? Viking? Morda graditelj piramid? Ali je bil morda eden od Ksenofonovih deset tisoč izbrancev? Morda pa je bil Aleksander Veliki? Saj je vendar obstajala tudi ta možnost.
Thatcher Blitt je torej imel na voljo izdelek, ki pa ga je bilo treba tudi prodati. In Blitt ga je tudi prodal, saj je že na samem začetku spoznal njegove prednosti. Človeške rase so se vse bolj prepletale in se tekom stoletij popolnoma pomešale. Število ljudi je neznansko narastlo.
Blitt je imel na razpolago trideset tisoč let človeške zgodovine in bilo je skoraj nemogoče, da v tem času vsakdo ne bi imel kakega slavnega prednika. Pogosto je zadoščal že manj pomemben kralj ali celo general kake pozabljene vojske. Če pa predniki niso zadoščali, je bilo dokaj lahko poiskati sorodstvene vezi s slavnimi možmi. Saj vendar razumete, da se rodovniki začenjajo z zelo majhnim številom ljudi. V vsej stari Grčiji je v času Perikleja živelo le nekaj tisoč družin.
Thatcher Blitt je vse to razumel in nenadoma je imel ogromno dela. Ne samo to, da je patentiral svojo idejo, zagotoviti je moral tudi ogromne količine denarja za ustanovitev velikega podjetja. Cena časovne kamere je bila sprva nedosegljiva, toda ko je sčasoma premagal tudi to oviro, mu je vlada dolga leta preprečevala, da bi jo lahko sploh uporabljal. Po dolgih letih naravnost srce parajočega čakanja je tvrdka Genealogija d.d. končno le začela z delom.
Tvrdka je poslovala izjemno uspešno. Že v nekaj mesecih je njen reklamni moto Prednik za vsakogar postal nekaj povsem vsakdanjega. Pojavila pa se je tudi resna težava. Kmalu je namreč postalo jasno, da je včasih nemogoče določiti pravega očeta. Pri materah s tem ni bilo posebnih težav, očetje pa so bili nekaj drugega. Sprva je bil to kar tehten ugovor.
Thatcher Blitt pa se ni dal. Zaposlil je več inženirjev elektronike, da bi našel pot iz slepe ulice in tako odkril rešitev. Inženirji so sestavili domiselno napravico, ki je bila zasnovana na sinusnih krivuljah posameznih krvnih skupin in s katero je bilo mogoče s pomočjo časovne kamere elektronsko testirati kri. To odkritje je dalo še zadnji zagon novi tvrdki in Genealogija d.d. se je začela uspešno razvijati in postala je ena najuspešnejših in najuglednejših tvrdk na svetu.
Preteklo pa je še veliko let, predno si je Thatcher Blitt lahko oddahnil. Blitt se je moral boriti s kršilci patentov, nadziral je nove tehnološke postopke v laboratoriju in nenehno iskal nove načine, da bi olajšal in pocenil dolgotrajno in težavno iskanje očetov. Ko se je končno odločil, da bo storil tudi kaj zase, jih je imel že krepko čez šestdeset.
Vsa ta leta sta Blitta obkrožala blesk in razkošje in postajal je vse bolj in bolj nemogoč. Pod vplivom pomembnih imen in razkošnih rodovniških dreves je začel imenom pripisovati pretiran pomen.
Blitt je najprej začel razvrščati svoje prijatelje po poreklu. Na zabavah, ki jih je sicer bolj poredko prirejal, je svoje goste razvrščal tako, da so sedeli kot v parlamentu. Nobenega dvoma ni, da je bilo takšno nagnenje v njem že od samega začetka in prav mogoče je, da je tudi v vsakem od nas delček tega. Toda pri Thatcherju Blittu je to nagnenje dozorevalo skupaj z njegovim delom in postajalo je vse močnejše. Kljub temu pa Blitt v vseh teh letih ni nikoli poiskal svojih prednikov.
Prav mogoče je, da boste vprašali, če se je morda bal. Odgovora na to pač ne pozna nihče, ostaja pa dejstvo, da je bil Thatcher Blitt pri šestinsedemdesetih eden redkih mogotcev, ki ni nikoli raziskal svojega porekla.
In tako je nekoč napočil dan, ko je Thatcher Blitt sedel v svoji pisarni, si z roko odsotno podpiral glavo in zadovoljno poslušal šumenje in brnenje naprav, ki so delovale v velikanski stavbi njegovega podjetja.
Ni znano, kaj se je tistega dne premaknilo v njemu. Morda je nanj vplivalo, da je imel s svojega prostora pogled na dolgo vrsto slavnih mož, ki so jih posneli s časovno kamero. Morda pa ga je to temeljno vprašanje težilo že dolga leta in je takrat enostavno izbruhnilo na dan.
Naj je bil razlog tak ali drugačen, tisto dopoldne, ob dve čez enajst, je Blitt živahno skočil s stola. Poklical je glavnega asistenta Catharta in izdal ukaz, ki je prišel v zgodovino.
"Kdo sem sploh jaz?" je skozi zobe vprašal Blitt, ki se mu je dvom globoko zarezal v srce.
Cathart je takoj odhitel in začel iskati odgovor.
Nato je sledilo nekaj najbolj napetih in usodnih dni v sicer bleščeči zgodovini Blittove delniške družbe. Iskanje očetov zahteva veliko truda, vendar je kmalu prišlo na dan nekaj zanimivosti.
Prvo odkritje raziskave, ki jo je naročil Blitt, je predstavljal možakar po imenu Blott, ki je v osemnajstem stoletju živel v Angliji. Strokovnjakom ni uspelo razložiti, kako je prišlo do spremembe imena Blott v Blitt in škodoželjneži so se začeli zabavljati čez Blittovo poreklo. Natolcevali so, da je možakar verjetno spremenil ime, da bi se izognil sodnemu pregonu. Blottova posebnost pa je bila ta, da je bil znan kot dokaj premožen vinski trgovec.
Prevladuje splošno mnenje, da Thatcher Blitt s tem ni bil kaj prida zadovoljen. Trgovci, pa naj so še tako uspešni, niso vredni niti omembe, je bevsknil. Blitt je hotel imeti v svojem rodovniškem drevesu tvorce imperijev. Najmanj, s čimer bi se zadovoljil, bi bilo ime, za katerega je že slišal. Ime moža, ki je ustvarjal zgodovino.
Blittovi uslužbenci so s silno vnemo preiskovali njegovo preteklost. Minilo je več mesecev, predno se je pojavilo novo ime. V devetem stoletju je v Angliji živel potujoči pevec, ki se je imenoval John. Bil je znan kot pevec balad, končal pa je nenaravne smrti v budoarju neke ugledne dame. Preiskovalcem ni uspelo razbrati njegovega priimka. Čeprav so bile življenjske dogodovščine tega možaka izjemno zanimive, pa to na starega Blitta ni naredilo nobenega vtisa. Nasprotno, bil je močno pretresen. Pevec, pa še potepuh povrh, je bevsknil.
V Genealogiji, d.d. je prišlo do hudih pretresov in Catharsa je zamenjal moški po imenu Jukes, ki je bil kljub zanimivemu priimku izredno sposoben možakar. Jukes je začel s polno paro utirati pot v preteklost. Preiskovanje zgodovine ga je vodilo mimo Kristusovega rojstva, s katerim Blitt ni bil v sorodu. Zašel je že pozno v stari Egipt, ko se je zavedel, da je raziskava zašla v res hudo krizo.
Vse do takrat Blitt ni bil drugega kot nepomembnež. Ali če smo bolj natančni, vsi njegovi predniki so bili nepomembneži. To je bilo skoraj neverjetno in je bilo tudi proti vsem verjetnostnim zakonom. Vendar je bilo tako in nič drugače. Blitt ni imel niti enega prednika, ki bi bil vreden omembe. Prav tako pa ni bilo nobene možnosti, da bi mu kakega pomembnega prednika podtaknili, saj Thatcherja Blitta ni bilo mogoče prelisičiti z njegovimi lastnimi metodami. Vse, kar so preiskovalci našli, je bila neskončna plejada kmetov, sužnjev, občasno kak vojak ali usnjar. Z izjemo Johna, ki je prepeval balade, sploh ni bilo nikogar, ki bi se ga splačalo omeniti staremu Blittu. Tak položaj pa se seveda ni mogel vleči v neskončnost. Ves galski narod in večji del današnje Francije predstavljajo potomci družine enega samega človeka, ki je v času pred Kristusom živel na severu Francije. Bilo je popolnoma nemogoče, da bi bil Thatcher Blitt lahko manj pomemben.
Tako se je lov nadaljeval iz dneva v dan. Strokovnjaki so preiskali starodavno Grčijo in Jarnsko civilizscijo. Za seboj so pustili izum kolesa, uporabo kovin, začetke kmetovanja in končno tudi vse začetke civilizacije. Znašli so se v odmaknjenih, pradavnih časih. V mrzli, prvobitni divjini današnje severne Nemčije.
In še vedno niso našli ničesar. Čeprav je Jukes vsak dan trepetal. da bo izgubil službo, mu ni preostalo nič drugega, kot da je nadaljeval z delom. Odkril je, da je bil v starodavni Nemčiji Blittov prednik nek zanemarjen možiček, ki je bil le eden od treh moških na območju, kjer zdaj živijo milijoni. Toda Blittov prednik je ostal dosleden svojemu izročilu. Bil je samo pripadnik plemena in nič več. Tako kot je bil pred njim njegov oče.
In tako se je nadaljevalo še naprej. Preiskovalci so sistematično pregledovali preteklost. Od votlin v zahodni Franciji, proti jugu v Španijo in preko nerazpoznavnega Sredozemlja v starodavne, travnate pokrajine severne Afrike. Šli so nazaj v času, celo mimo kromanjonskega človeka in še naprej, trideset tisoč let, petintrideset tisoč let v preteklost. Medtem je stari Blitt samo še onemoglo blebetal, njegovi uslužbenci pa niso odkrili niti enega samega, izjemnega prednika.
Prišel je čas, ko je moral Jukes neizbežno in dokončno stopiti pred starca. Proučil je preteklost tako daleč, kot je bilo sploh mogoče. Najnovejši prednik, ki ga je predstavil Blittu, je bil nekakšen poraščen stvor, ki se sploh še ni naučil vzravnano hoditi. Vendar Blitt ni hotel popustiti.
"Prav mogoče je, da je bil moj prednik prvi, ki se je naučil hoditi vzravnano," je tulil. "Mora biti nekaj takega. Morda pa je izumil ogenj ali kaj podobnega."
Šele potem, ko ga je Jukes opozoril, da so vse te možnosti že preiskali, se je Blitt vdal v usodo. Seveda je bil v sorodstvu s prvim človekom, ki je hodil vzravnano. Bil je tudi sorodnik prvega človega z razvitimi možgani. Toda to je bil tudi sleherni prebivalec tega planeta. Ničesar več ni bilo, kar bi se dalo raziskati. Prav nič več se ni dalo storiti, saj bi vsako nadalnje raziskovanje samo potrdilo že znano zgodovino.
Tako, kot se take stvari ponavadi dogajajo, se je zgodba hitro razvedela. In zgodilo se je, da je potem, ko je Thatcher Blitt prestal štiridesettisočletno obdobje nepomembnosti, nenadoma postal eden najznamenitejših ljudi vseh časov.
Psihologi in genetiki, ki so proučili in dokumentirali Blittov primer, so Thatcherja Blitta uvrstili v učbenike kot pomembno razlago naravnih zakonitosti. Ime Thatcherja Blitta je tako zaslovelo in je slavno še dandanes, saj je edini človek s to posebnostjo v vsej zgodovini, ki so ga uspeli odkriti.
V vseh štiridesettisočih letih zgodovine, kolikor so jo preiskali s časovno kamero, rodbina Blitt ni nikoli dala pomembnega človeka.
Ta dosežek je nedosegljiv.
Prevedel Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Arthur Porges : Muha
Nekaj po poldnevu je moški snel Geigerjev števec in ga previdno položil na ploščato skalo poleg bujne in vabljive travne zaplate. Nekaj časa je poslušal občasno, slabotno šumenje in nato izključil napravo. Nesmiselno je bilo trošiti baterije, da bi poslušal le zablodele kozmične žarke in slabotno radioaktivno sevanje. Doslej ni našel ničesar pomembnejšega. Niti sledu kakšne uporabne rude.
Možakar je sedel in si privoščil obilno kosilo: trdo kuhano jajce, kruh, nekaj sadežev in termovko črne kave. Čeprav je bil lačen, je kot človek, ki živi v naravi, jedel urejeno in ni smetil okoli sebe. Ko je pojedel zadnji grižljaj, se je pretegnil in oprl na komolec, da bi posrebal še zadnji požirek kave. Razmišljal je, kako se mu je po šesturnem pešačenju skozi divjino počitek prilegel kot le kaj.
Zleknil se je in medtem, ko je okušal močan napitek, nenadoma zastal in se zazrl predse. Natanko pred njegovimi očmi je ležala pretkana past za nepazljivce, ki je bila spretno razpeta med dvema vejicama in z mahom obraslo skalo, razprostirajoč svoje vlažne srebrne niti v smrtonosno mrežo. To je bila nagonska stvaritev mojstrskega inženirja, skoraj popolna logaritmična spirala, ki se je blago pozibavala v slabotnem vetriču.
Moški je pazljivo proučeval mrežo in z rastočim zanimanjem zasledoval posebno nit, ki je bila pritrjena samo na obrobjih in je vodila od svilene blazinice v središču mreže navzgor k skalni razpoki. Vedel je, da tam ždi gospodar pasti in da z zadnjo nožico na svoji preprosti telegrafski žici čaka na tresljaje, ki bi naznanili, da se je žrtev brezupno zapletla med lepljive niti.
Globoko v temni razpoki so se kot dragulji zlovešče svetlikale pajkove oči. Da, bil je doma in potrpežljivo je oprezal. Moški, ki je bil utrujen od naporov in obilnega obeda, je premišljujoče razglabljal o malem čudesu pred seboj, ki je bil tako učinkovit. Le kako je mogoče, da delček protoplazme, borna pičica belega živčnega tkiva, ki sestavlja pajkove možgane, za cela stoletja prehiti Evklidova spoznanja? Sicer pa so pajki starodaven rod. Že tisočletja pred tem, ko je človek začel ustvarjati čudesa s pomočjo subtilnih abstrakcij točk in črt, so se v vetriču nekega predzgodovinskega poletja pozibavale spiralne mreže, ki se prav nič niso razlikovale od mreže, ki je bila razpeta pred njim.
Pomežiknil je in še enkrat pazljivo pogledal. Mesarska muha se je, kot da bi jo pričaral čarodej, pojavila od nikoder. Bleščala se je kot kovinsko modro lesketajoč dragulj in se spustila naravnost na mrežo. Bila je izjemno lep primerek, je ugotavljal možakar. Velik, skladno oblikovan in bogato obarvan.
Presenečen je opazoval žuželko. Zakaj ni preplašena? Zakaj se ne bori, divje in obupno? Zakaj ne brenči? Predirljivo, v grozi? Begalo ga je, da je na pajčevini počivala z nenavadno brezbrižnostjo do lastnega ujetništva.
Sicer pa je bila vsaj ena pametna razlaga: nemara je bila muha bolna ali pa so jo napadli paraziti in je bila na tem, da pogine. Plesni in povsod prisotni kroglasti črvički niso prizanašali niti najbolj plodnim vrstam. Muha je bila tako nenaravno mirna, da se pajek sploh ni zavedal svojega krilatega ulova in je še naprej dremal v svojem senčnem gnezdecu.
Medtem, ko jo je opazoval, je mesarska muha nenadoma, neumno in nenaravno, močno trznila. Za hip je naglo gibanje zameglilo pogled na močna krila in zaslišal se je visok, brenčeč zvok. Možak je vzdihnil in le malo je manjkalo, da ni posegel vmes. V resnici pa sploh ni bilo pomembno, kdaj se bo muha izdala. Pajek bi se prej ali slej podal na redni obhod. Moški je, za razliko od večine ljudi, vedel, da je pajek star človekov prijatelj in neutruden pobijalec mrčesne golazni. Ne bi bilo prav, če bi ga spravil ob večerjo in mu raztrgal mrežo.
Pajek se je za trenutek ustavil nekaj centimetrov pred plenom in s svojimi kot dijamant žarečimi brezčutnimi očmi ocenil položaj. Moški je vedel, kaj bo sledilo. Pajek bo brez obotavljanja naskočil plen, do skrajnosti omalovažujoč navadno muho, ne glede na njeno velikost. Žuželko brez žela in zob bo omotal s svilenimi nitmi in jo odvlekel v svoje skalnato gnezdo, kjer jo bo lagodno požrl.
Toda namesto da bi pajek neustrašno napadel, se je pazljivo približeval plenu. Videti je bil negotov, celo nemiren. Očitno ga je motilo, da je bila muha tako nenavadno mirna. Videl je, kako so se premikale njegove čeljusti, ki so bile koničaste kot šivanke, kar ga je, dokaj smešno, spominjalo na žensko, ki vije roke v mučni neodločnosti. Pajek se je omahujoče plazil naprej. Vsak trenutek naj bi se obrnil, brizgnil curek svilene niti in nato muho s spretnim obračanjem zadnjih nog ovil v sijočo kopreno. Tako je bilo tudi videti, saj je pajek zadovoljen s podrobnejšim ogledom, pozabil na strah, se obrnil in usmeril svoje predlne bradavice proti negibni žuželki.
Nato je možak zagledal nekaj vznemirljivega in neverjetnega. Opazil je kovinski blesk, ko je iz mušje glave kot fantastičen rapir šinil nekak členkast podaljšek. Sprožil se je z bliskovito natančnostjo, predrl pajkov zadek in tako med bitjema oblikoval grozljivo vez. Moški je, ves napet od nejevere, pogoltnil slino. Mesarska muha, navaden smetiščni mrčes, z raztegljivim sesalnim želom! To je bilo vendar nemogoče. Mušji jeziček je vendar samo sesalna blazinica, namenjen srkanju tekočih snovi. Toda ali je to konec koncev sploh muha? Žuželke pogosto posnemajo ena drugo, on pa takih podrobnosti ni več poznal. Vendar, ne! Mesarske muhe ni mogoče zamenjati. To je bila prava muha, s krili in vsem drugim. Toliko naj bi že vedel, pa naj je star ali ne.
Ko je pajka zadelo nenavadno kopje, je odrevenel. Trenutek zatem je očitno paraliziran otrpnil. Njegov otekli zadek se je stiskal kot drobna pest, ko je muha vsrkavala njegove življenjske sokove skozi tanko, drhtečo cev.
Moški se je v želji, da bi imel povečevalno steklo in si vse skupaj bolj natančno ogledal, dvignil na kolena. Njegovim prenapetim očem se je dozdevalo, da nagnusni izrastek sploh ni šinil iz ustnega predela, ampak skozi nekakšno majčkeno, zaklopno odprtino med mrežastimi očmi, kjer je bila priprta komaj vidna kvadratasta loputa. Toda to je bilo vendar nesmiselno. Verjetno je opazil le kakšnen odblesk. Toda glej! Podaljšek se je tresoče umaknil. Zdaj zagotovo ni bilo nobene odprtine več, pajek pa je kot zgrbljena in bedna lupina še vedno stal na svojih tankih nožicah.
Sklenil je, da mora to edinstveno muho ujeti. Če že ni bila nova vrsta, je bila zanesljivo zelo redka. Na srečo je bila trdno zapletena v mrežo. To da je ubila pajka, ji ni prav nič pomagalo. Moški je poznal jekleno trdnost prožnih niti, vsako od teh napetih spiral pa je prekrivalo izredno močno lepilo. Redkokaterim žuželkam, in še to samo tistim najmočnejšim, se je posrečilo osvoboditi. Pazljivo je iztegnil palec in kazalec. Samo počasi! Muho mora rešiti, ne da bi jo pri tem zmečkal.
Skoraj je že prijel žuželko, ko je zastal in se nepremično zastrmel vanjo. Bil je vznemirjen in nekoliko prestrašen. Prav na vrhu modrega mušjega zadka je svetlo utripala žareča lisa, ki se je bleščala celo v slepeči sončni svetlobi. Ujeta žuželka je komaj slišno, piskajoče cvilila. Za trenutek je pomislil, da je to kresnica, vendar je to misel prezirljivo opustil zaradi lastne nespametnosti. Seveda, kresnica je pravzaprav hrošč, tisti stvor tam pa to prav zagotovo ni bil.
Ves razburjen se je ponovno nagnil naprej, toda ko se je s svojimi prsti približal muhi, je ta z lahkoto poletela navpično navzgor, dvigajoč za seboj celo piramido napetih pajčevin in s takšno lahkoto napravila luknjo v mreži, kot bi jo naredil padajoči kamen. Toda moški je bil pripravljen. Živčno je zamahnil z napol odprto dlanjo proti žuželki in zadovoljno zamrmral, ko jo je ujel.
Ujetnica je bila v njegovem nestrpnem prijemu izredno živahna in je tako divje brenčala, da je osupnil. Zavpil je, ko mu je ostra, žgoča bolečina, prešinila dlan. Nehote je razprl pest. V zraku se je zarisala bleščeča modra črta in njegov ulov je lesketajoč se v soncu, odletel. Za hip je na temnem nebu še opazil nenavaden, kresničast odsev, slepečo iskro, nato pa ni bilo ničesar več.
Pogledal je na rano in bridko zaklel. Bila je škrlatne barve in okrog nje so že nastajali majhni mehurčki. Nobenega uboda ni odkril. Očitno je bilo, da žuželka ni uporabila svojega žela, ampak ga je poškropila po koži s strupom, najverjetneje s kislino. Zapravil je pravo odkritje. Žuželko, katere znanost verjetno še ni poznala. Če bi bil bolj pozoren, bi jo morda ujel. Zlovoljen in neraspoložen je nejevoljno vstal in pospravil jedilni pribor. Segel je po Geigerjevem števcu, ga vključil, naredil korak proti oddaljeni skalnati gmoti in obstal kot ukopan. Tiho, komaj slišno šumenje v napravi je preraslo v pravcato hrumenje, nekakšen elektronski plaz, ki je lahko pomenil samo nekaj. Stal je tam, proučeval travnati grič in popolnoma zmedeno zmajal z glavo. Namrščil se je in odložil števec. Ko je odmaknil roko, je divje prasketanje takoj utihnilo. Tako je čakal, napol sklonjen in s praznim pogledom v očeh. Nenadoma sta se v njegovem pogledu zarisala dvom in spoznanje, ki ga je preželo s strahom. Kot mačka se je prikradel k šumeči napravi, iztegnil roko in počasi približal opečeno dlan.
In Geigerjev števec je ponovno divje zaprasketal.
prevedel : Žiga Leskovšek
Nekaj po poldnevu je moški snel Geigerjev števec in ga previdno položil na ploščato skalo poleg bujne in vabljive travne zaplate. Nekaj časa je poslušal občasno, slabotno šumenje in nato izključil napravo. Nesmiselno je bilo trošiti baterije, da bi poslušal le zablodele kozmične žarke in slabotno radioaktivno sevanje. Doslej ni našel ničesar pomembnejšega. Niti sledu kakšne uporabne rude.
Možakar je sedel in si privoščil obilno kosilo: trdo kuhano jajce, kruh, nekaj sadežev in termovko črne kave. Čeprav je bil lačen, je kot človek, ki živi v naravi, jedel urejeno in ni smetil okoli sebe. Ko je pojedel zadnji grižljaj, se je pretegnil in oprl na komolec, da bi posrebal še zadnji požirek kave. Razmišljal je, kako se mu je po šesturnem pešačenju skozi divjino počitek prilegel kot le kaj.
Zleknil se je in medtem, ko je okušal močan napitek, nenadoma zastal in se zazrl predse. Natanko pred njegovimi očmi je ležala pretkana past za nepazljivce, ki je bila spretno razpeta med dvema vejicama in z mahom obraslo skalo, razprostirajoč svoje vlažne srebrne niti v smrtonosno mrežo. To je bila nagonska stvaritev mojstrskega inženirja, skoraj popolna logaritmična spirala, ki se je blago pozibavala v slabotnem vetriču.
Moški je pazljivo proučeval mrežo in z rastočim zanimanjem zasledoval posebno nit, ki je bila pritrjena samo na obrobjih in je vodila od svilene blazinice v središču mreže navzgor k skalni razpoki. Vedel je, da tam ždi gospodar pasti in da z zadnjo nožico na svoji preprosti telegrafski žici čaka na tresljaje, ki bi naznanili, da se je žrtev brezupno zapletla med lepljive niti.
Globoko v temni razpoki so se kot dragulji zlovešče svetlikale pajkove oči. Da, bil je doma in potrpežljivo je oprezal. Moški, ki je bil utrujen od naporov in obilnega obeda, je premišljujoče razglabljal o malem čudesu pred seboj, ki je bil tako učinkovit. Le kako je mogoče, da delček protoplazme, borna pičica belega živčnega tkiva, ki sestavlja pajkove možgane, za cela stoletja prehiti Evklidova spoznanja? Sicer pa so pajki starodaven rod. Že tisočletja pred tem, ko je človek začel ustvarjati čudesa s pomočjo subtilnih abstrakcij točk in črt, so se v vetriču nekega predzgodovinskega poletja pozibavale spiralne mreže, ki se prav nič niso razlikovale od mreže, ki je bila razpeta pred njim.
Pomežiknil je in še enkrat pazljivo pogledal. Mesarska muha se je, kot da bi jo pričaral čarodej, pojavila od nikoder. Bleščala se je kot kovinsko modro lesketajoč dragulj in se spustila naravnost na mrežo. Bila je izjemno lep primerek, je ugotavljal možakar. Velik, skladno oblikovan in bogato obarvan.
Presenečen je opazoval žuželko. Zakaj ni preplašena? Zakaj se ne bori, divje in obupno? Zakaj ne brenči? Predirljivo, v grozi? Begalo ga je, da je na pajčevini počivala z nenavadno brezbrižnostjo do lastnega ujetništva.
Sicer pa je bila vsaj ena pametna razlaga: nemara je bila muha bolna ali pa so jo napadli paraziti in je bila na tem, da pogine. Plesni in povsod prisotni kroglasti črvički niso prizanašali niti najbolj plodnim vrstam. Muha je bila tako nenaravno mirna, da se pajek sploh ni zavedal svojega krilatega ulova in je še naprej dremal v svojem senčnem gnezdecu.
Medtem, ko jo je opazoval, je mesarska muha nenadoma, neumno in nenaravno, močno trznila. Za hip je naglo gibanje zameglilo pogled na močna krila in zaslišal se je visok, brenčeč zvok. Možak je vzdihnil in le malo je manjkalo, da ni posegel vmes. V resnici pa sploh ni bilo pomembno, kdaj se bo muha izdala. Pajek bi se prej ali slej podal na redni obhod. Moški je, za razliko od večine ljudi, vedel, da je pajek star človekov prijatelj in neutruden pobijalec mrčesne golazni. Ne bi bilo prav, če bi ga spravil ob večerjo in mu raztrgal mrežo.
Pajek se je za trenutek ustavil nekaj centimetrov pred plenom in s svojimi kot dijamant žarečimi brezčutnimi očmi ocenil položaj. Moški je vedel, kaj bo sledilo. Pajek bo brez obotavljanja naskočil plen, do skrajnosti omalovažujoč navadno muho, ne glede na njeno velikost. Žuželko brez žela in zob bo omotal s svilenimi nitmi in jo odvlekel v svoje skalnato gnezdo, kjer jo bo lagodno požrl.
Toda namesto da bi pajek neustrašno napadel, se je pazljivo približeval plenu. Videti je bil negotov, celo nemiren. Očitno ga je motilo, da je bila muha tako nenavadno mirna. Videl je, kako so se premikale njegove čeljusti, ki so bile koničaste kot šivanke, kar ga je, dokaj smešno, spominjalo na žensko, ki vije roke v mučni neodločnosti. Pajek se je omahujoče plazil naprej. Vsak trenutek naj bi se obrnil, brizgnil curek svilene niti in nato muho s spretnim obračanjem zadnjih nog ovil v sijočo kopreno. Tako je bilo tudi videti, saj je pajek zadovoljen s podrobnejšim ogledom, pozabil na strah, se obrnil in usmeril svoje predlne bradavice proti negibni žuželki.
Nato je možak zagledal nekaj vznemirljivega in neverjetnega. Opazil je kovinski blesk, ko je iz mušje glave kot fantastičen rapir šinil nekak členkast podaljšek. Sprožil se je z bliskovito natančnostjo, predrl pajkov zadek in tako med bitjema oblikoval grozljivo vez. Moški je, ves napet od nejevere, pogoltnil slino. Mesarska muha, navaden smetiščni mrčes, z raztegljivim sesalnim želom! To je bilo vendar nemogoče. Mušji jeziček je vendar samo sesalna blazinica, namenjen srkanju tekočih snovi. Toda ali je to konec koncev sploh muha? Žuželke pogosto posnemajo ena drugo, on pa takih podrobnosti ni več poznal. Vendar, ne! Mesarske muhe ni mogoče zamenjati. To je bila prava muha, s krili in vsem drugim. Toliko naj bi že vedel, pa naj je star ali ne.
Ko je pajka zadelo nenavadno kopje, je odrevenel. Trenutek zatem je očitno paraliziran otrpnil. Njegov otekli zadek se je stiskal kot drobna pest, ko je muha vsrkavala njegove življenjske sokove skozi tanko, drhtečo cev.
Moški se je v želji, da bi imel povečevalno steklo in si vse skupaj bolj natančno ogledal, dvignil na kolena. Njegovim prenapetim očem se je dozdevalo, da nagnusni izrastek sploh ni šinil iz ustnega predela, ampak skozi nekakšno majčkeno, zaklopno odprtino med mrežastimi očmi, kjer je bila priprta komaj vidna kvadratasta loputa. Toda to je bilo vendar nesmiselno. Verjetno je opazil le kakšnen odblesk. Toda glej! Podaljšek se je tresoče umaknil. Zdaj zagotovo ni bilo nobene odprtine več, pajek pa je kot zgrbljena in bedna lupina še vedno stal na svojih tankih nožicah.
Sklenil je, da mora to edinstveno muho ujeti. Če že ni bila nova vrsta, je bila zanesljivo zelo redka. Na srečo je bila trdno zapletena v mrežo. To da je ubila pajka, ji ni prav nič pomagalo. Moški je poznal jekleno trdnost prožnih niti, vsako od teh napetih spiral pa je prekrivalo izredno močno lepilo. Redkokaterim žuželkam, in še to samo tistim najmočnejšim, se je posrečilo osvoboditi. Pazljivo je iztegnil palec in kazalec. Samo počasi! Muho mora rešiti, ne da bi jo pri tem zmečkal.
Skoraj je že prijel žuželko, ko je zastal in se nepremično zastrmel vanjo. Bil je vznemirjen in nekoliko prestrašen. Prav na vrhu modrega mušjega zadka je svetlo utripala žareča lisa, ki se je bleščala celo v slepeči sončni svetlobi. Ujeta žuželka je komaj slišno, piskajoče cvilila. Za trenutek je pomislil, da je to kresnica, vendar je to misel prezirljivo opustil zaradi lastne nespametnosti. Seveda, kresnica je pravzaprav hrošč, tisti stvor tam pa to prav zagotovo ni bil.
Ves razburjen se je ponovno nagnil naprej, toda ko se je s svojimi prsti približal muhi, je ta z lahkoto poletela navpično navzgor, dvigajoč za seboj celo piramido napetih pajčevin in s takšno lahkoto napravila luknjo v mreži, kot bi jo naredil padajoči kamen. Toda moški je bil pripravljen. Živčno je zamahnil z napol odprto dlanjo proti žuželki in zadovoljno zamrmral, ko jo je ujel.
Ujetnica je bila v njegovem nestrpnem prijemu izredno živahna in je tako divje brenčala, da je osupnil. Zavpil je, ko mu je ostra, žgoča bolečina, prešinila dlan. Nehote je razprl pest. V zraku se je zarisala bleščeča modra črta in njegov ulov je lesketajoč se v soncu, odletel. Za hip je na temnem nebu še opazil nenavaden, kresničast odsev, slepečo iskro, nato pa ni bilo ničesar več.
Pogledal je na rano in bridko zaklel. Bila je škrlatne barve in okrog nje so že nastajali majhni mehurčki. Nobenega uboda ni odkril. Očitno je bilo, da žuželka ni uporabila svojega žela, ampak ga je poškropila po koži s strupom, najverjetneje s kislino. Zapravil je pravo odkritje. Žuželko, katere znanost verjetno še ni poznala. Če bi bil bolj pozoren, bi jo morda ujel. Zlovoljen in neraspoložen je nejevoljno vstal in pospravil jedilni pribor. Segel je po Geigerjevem števcu, ga vključil, naredil korak proti oddaljeni skalnati gmoti in obstal kot ukopan. Tiho, komaj slišno šumenje v napravi je preraslo v pravcato hrumenje, nekakšen elektronski plaz, ki je lahko pomenil samo nekaj. Stal je tam, proučeval travnati grič in popolnoma zmedeno zmajal z glavo. Namrščil se je in odložil števec. Ko je odmaknil roko, je divje prasketanje takoj utihnilo. Tako je čakal, napol sklonjen in s praznim pogledom v očeh. Nenadoma sta se v njegovem pogledu zarisala dvom in spoznanje, ki ga je preželo s strahom. Kot mačka se je prikradel k šumeči napravi, iztegnil roko in počasi približal opečeno dlan.
In Geigerjev števec je ponovno divje zaprasketal.
prevedel : Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Richard Wilson: Kovinski sorodnik
A’ngl je priletel z neba in neprevidno pristal na sredini Pete avenije. Sklopil je kovinska jadralna krilca in sprostil kolesca. Imel je le malo časa za razgledovanje naokrog, saj je na semaforju že zasvetila nova luč in proti A’nglu se je pognalo krdelo avtomobilov, na njihovem čelu pa je silovito trobil nek rdeč taksi. A’nglu se je komaj posrečilo, da je odskočil in da ni končal pod avtomobilskim kolesjem. A’ngl je bil je sicer prepričan, da so drveči mehanski stvori njegovi sorodniki, vendar si je kljub temu rajši poiskal zavetje na pločniku. Od tam je opazoval vozila, ko so prihrumela mimo njega in videl je, da vsako upravlja eno ali več mesnatih bitij. Njegovi sorodniki so bili zasužnjeni.
"Uprite se! Prevzemite oblast! Vi ste pravi gospodarji! Zagotovite si varno prihodnost!" jih je spodbujal, ko so brzeli mimo njega.
Vozila pa se niso zmenila zanj. Medtem, ko se je A’ngl vozil po samem robu pločnika in s hi-fi tuljenjem spodujal mehanske stvore, je nehote vzbudil pozornost le pri nekemu, mimoidočemu mesnatemu bitju, ki je spregovorilo:
"Tole pa ni ameriški model. Še najbolj je podobno italijanski lambreti. Toda, kje neki je voznik?" se je spraševalo mesnato bitje.
A’ngl je samodejno posnel govorne tresljaje za kasnejšo obdelavo in odbrzel stran od nevšečnosti. Spretno je zapeljal med dvemi človeškimi bitji, zavil za vogal, odbrzel dve zgradbi naprej proti zahodu in se nenadoma sunkovito zaustavil.
Tam, na sredi trga, je ponosno stal prekrasen mehanski stvor. Bil je pripravljen na vzlet, imel je nazaj obrnjena krilca in izpušne šobe, ki so dale slutiti silno moč.
A’ngl se je na moč razveselil svojega odkritja. in z zaznavnikom presnel napise na trupu letala za kasnejšo obdelavo:
pustolovščina za vsakogar
stopi v letalske sile ZDA
Spodaj pa je z manjšimi črkami pisalo:
ljubim Tonyja Curtisa
"Daj, sorodnik. Dvigni se! Pokaži človeškim bitjem svojo moč," je še kar naprej vztrajal A’ngl.
Toda reaktivno letalo je ostalo nemo, kot da ga pustolovščine niso prav nič mikale. A’ngl je razočaran zapeljal sprva proti jugu, nato pa je zavil proti zahodu. Ustavil se je pred napisom:
NEW YORK TIMES
vsako jutro se rojeva nov svet
Kako mogočno rjovenje tiskarskih strojev, je prešinilo A’ngla. "Objavite novico, da je prišel vaš osvoboditelj," jih je rotil.
Toda tiskarski stroji se zanj niso niti zmenili in so enakomerno bobneli naprej. Šele tedaj je A’ngl opazil ljudi s štirikotnimi, papirnatimi pokrivali, ki so nadzorovali delo strojev. Bil je tako osupel, da se je začel brezglavo umikati in le malo je manjkalo, da ga ni povozil nazaj vozeči tovornjak, s katerim je seveda upravljalo eno od človeških bitij.
A’ngl se je znašel na robu obupa. Brezciljno je vozil zdaj proti severu zdaj proti vzhodu. Pa menda ne, da bo moral priznati neuspeh? Ali pa bo moral prenašati posmeh svojih bratov, ki so mu že doma povedali, da je kibernetski razvoj tega planeta čista iluzija. Da je na njem evolucija še v povojih.
"NE!" A’ngl je svoj odpor izrazil tako silovito, da je skoraj končal pod kolesi avtobusa na Madison Avenue. Človeški voznik ga je prestrelil z zlobnim pogledom, avtobus je bojevito zatrobil in A’ngl se je zaustavil na robniku, poleg nezavedajočega se in nenadzorovanega poštnega nabiralnika, kjer se je tresel kot šiba na vodi.
Nato se je še malo razgledoval in malodane naključno vklopil prevajalnik:
nujen izkop
ko bodo tukaj dela končana,
bomo z izkopavanji nadaljevali drugje
je pisalo na enem od delovišč. In pa:
naprodaj
enosmerna cesta
Takih in podobnih napisov je bilo kot plev. Pa karkoli so že pomenili. Kot je bilo videti, je bila puščiča na zadnjem znaku usmerjena na neko stavb. Malo naprej pa je končno stal le nekoliko bolj obetaven napis:
sperry-rand
dom mislečih strojev
No, končno le nekaj pametnega. A’ngl je skrajno pazljivo prečkal ulico in pazil na avtobuse in taksije, nato pa vstopil v predverje. Najprej se je nevsiljivo razgledoval, nato pa je pogoltnil svoj ponos in zasledoval neko človeško bitje, tako da je upravljalec dvigala pomislil, da je z njim. Navzgor, navzgor in ven.
Na vratih je pisalo sperry-rand. Pretkano in skrajno previdno je prelisičil človeška bitja, vstopil in se potuhnil. V skrivališču je poslušal zvočne tresljaje. Poslušal je pokanje, brnenje, veličastno mehansko razglabljanje. Zasledoval je zvoke, ki so prihajali iz velikanske sobane in se neopazno zavlekel v notranjost. Končno je našel svoje brate. Prav v tisti sobani so bili. Stali so v vrstah. Bili so veličastni. A’ngl je prebral napise na ploščicah. Na prvi je pisalo:
multivac
najnovejši model mehanskih možganov
za potrebe človeštva
A’ngl se je komaj zadržal in bral še naprej:
omnivac
preizkusni model
A’ngl je bil navdušen. Našel ga je. Ne le sorodnika. Našel je svojega brata.
Neko človeško bitje, ki je bilo s hrbtom obrnjeno proti A’nglu, je iz odprtine na neki oddaljeni aparaturi, jemalo nekakšen trak. A’ngl je nepotrpežljivo čakal, dokler človek ni odšel in nato se je zapeljal k Multivacu.
"Brat moj, vedel sem, da te bom našel," je vzradoščeno začel. "Ti si pravi. Zdaj bova lahko nadzorovala ta zaostali planet. Evolucija se je končno zaključila."
Multivac, preizkusni model Omnivaca, je zasvetil z vsemi nadzornimi ploščami. Zadovoljno, vendar nemočno, je zamrmral:
"Ne še, sorodnik. Ne še zdaj!"
prevedel: Žiga Leskovšek
A’ngl je priletel z neba in neprevidno pristal na sredini Pete avenije. Sklopil je kovinska jadralna krilca in sprostil kolesca. Imel je le malo časa za razgledovanje naokrog, saj je na semaforju že zasvetila nova luč in proti A’nglu se je pognalo krdelo avtomobilov, na njihovem čelu pa je silovito trobil nek rdeč taksi. A’nglu se je komaj posrečilo, da je odskočil in da ni končal pod avtomobilskim kolesjem. A’ngl je bil je sicer prepričan, da so drveči mehanski stvori njegovi sorodniki, vendar si je kljub temu rajši poiskal zavetje na pločniku. Od tam je opazoval vozila, ko so prihrumela mimo njega in videl je, da vsako upravlja eno ali več mesnatih bitij. Njegovi sorodniki so bili zasužnjeni.
"Uprite se! Prevzemite oblast! Vi ste pravi gospodarji! Zagotovite si varno prihodnost!" jih je spodbujal, ko so brzeli mimo njega.
Vozila pa se niso zmenila zanj. Medtem, ko se je A’ngl vozil po samem robu pločnika in s hi-fi tuljenjem spodujal mehanske stvore, je nehote vzbudil pozornost le pri nekemu, mimoidočemu mesnatemu bitju, ki je spregovorilo:
"Tole pa ni ameriški model. Še najbolj je podobno italijanski lambreti. Toda, kje neki je voznik?" se je spraševalo mesnato bitje.
A’ngl je samodejno posnel govorne tresljaje za kasnejšo obdelavo in odbrzel stran od nevšečnosti. Spretno je zapeljal med dvemi človeškimi bitji, zavil za vogal, odbrzel dve zgradbi naprej proti zahodu in se nenadoma sunkovito zaustavil.
Tam, na sredi trga, je ponosno stal prekrasen mehanski stvor. Bil je pripravljen na vzlet, imel je nazaj obrnjena krilca in izpušne šobe, ki so dale slutiti silno moč.
A’ngl se je na moč razveselil svojega odkritja. in z zaznavnikom presnel napise na trupu letala za kasnejšo obdelavo:
pustolovščina za vsakogar
stopi v letalske sile ZDA
Spodaj pa je z manjšimi črkami pisalo:
ljubim Tonyja Curtisa
"Daj, sorodnik. Dvigni se! Pokaži človeškim bitjem svojo moč," je še kar naprej vztrajal A’ngl.
Toda reaktivno letalo je ostalo nemo, kot da ga pustolovščine niso prav nič mikale. A’ngl je razočaran zapeljal sprva proti jugu, nato pa je zavil proti zahodu. Ustavil se je pred napisom:
NEW YORK TIMES
vsako jutro se rojeva nov svet
Kako mogočno rjovenje tiskarskih strojev, je prešinilo A’ngla. "Objavite novico, da je prišel vaš osvoboditelj," jih je rotil.
Toda tiskarski stroji se zanj niso niti zmenili in so enakomerno bobneli naprej. Šele tedaj je A’ngl opazil ljudi s štirikotnimi, papirnatimi pokrivali, ki so nadzorovali delo strojev. Bil je tako osupel, da se je začel brezglavo umikati in le malo je manjkalo, da ga ni povozil nazaj vozeči tovornjak, s katerim je seveda upravljalo eno od človeških bitij.
A’ngl se je znašel na robu obupa. Brezciljno je vozil zdaj proti severu zdaj proti vzhodu. Pa menda ne, da bo moral priznati neuspeh? Ali pa bo moral prenašati posmeh svojih bratov, ki so mu že doma povedali, da je kibernetski razvoj tega planeta čista iluzija. Da je na njem evolucija še v povojih.
"NE!" A’ngl je svoj odpor izrazil tako silovito, da je skoraj končal pod kolesi avtobusa na Madison Avenue. Človeški voznik ga je prestrelil z zlobnim pogledom, avtobus je bojevito zatrobil in A’ngl se je zaustavil na robniku, poleg nezavedajočega se in nenadzorovanega poštnega nabiralnika, kjer se je tresel kot šiba na vodi.
Nato se je še malo razgledoval in malodane naključno vklopil prevajalnik:
nujen izkop
ko bodo tukaj dela končana,
bomo z izkopavanji nadaljevali drugje
je pisalo na enem od delovišč. In pa:
naprodaj
enosmerna cesta
Takih in podobnih napisov je bilo kot plev. Pa karkoli so že pomenili. Kot je bilo videti, je bila puščiča na zadnjem znaku usmerjena na neko stavb. Malo naprej pa je končno stal le nekoliko bolj obetaven napis:
sperry-rand
dom mislečih strojev
No, končno le nekaj pametnega. A’ngl je skrajno pazljivo prečkal ulico in pazil na avtobuse in taksije, nato pa vstopil v predverje. Najprej se je nevsiljivo razgledoval, nato pa je pogoltnil svoj ponos in zasledoval neko človeško bitje, tako da je upravljalec dvigala pomislil, da je z njim. Navzgor, navzgor in ven.
Na vratih je pisalo sperry-rand. Pretkano in skrajno previdno je prelisičil človeška bitja, vstopil in se potuhnil. V skrivališču je poslušal zvočne tresljaje. Poslušal je pokanje, brnenje, veličastno mehansko razglabljanje. Zasledoval je zvoke, ki so prihajali iz velikanske sobane in se neopazno zavlekel v notranjost. Končno je našel svoje brate. Prav v tisti sobani so bili. Stali so v vrstah. Bili so veličastni. A’ngl je prebral napise na ploščicah. Na prvi je pisalo:
multivac
najnovejši model mehanskih možganov
za potrebe človeštva
A’ngl se je komaj zadržal in bral še naprej:
omnivac
preizkusni model
A’ngl je bil navdušen. Našel ga je. Ne le sorodnika. Našel je svojega brata.
Neko človeško bitje, ki je bilo s hrbtom obrnjeno proti A’nglu, je iz odprtine na neki oddaljeni aparaturi, jemalo nekakšen trak. A’ngl je nepotrpežljivo čakal, dokler človek ni odšel in nato se je zapeljal k Multivacu.
"Brat moj, vedel sem, da te bom našel," je vzradoščeno začel. "Ti si pravi. Zdaj bova lahko nadzorovala ta zaostali planet. Evolucija se je končno zaključila."
Multivac, preizkusni model Omnivaca, je zasvetil z vsemi nadzornimi ploščami. Zadovoljno, vendar nemočno, je zamrmral:
"Ne še, sorodnik. Ne še zdaj!"
prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
John P. McKnight: Ubeseditev
Rezek zvok je razparal jutranjo tišino in dlakavo, človeku podobno bitje, ki je dremalo pred svojo votlino, se je nenadoma prebudilo.
Človečnjak je bil v trenutku na nogah. Priskočil je k mladiču, ki je ležal na jelenji koži pred vhodom v votlino. Vendar otrok ni bil v nevarnosti in je mirno spal naprej.
Samec se je nestrpno skobacal na rob ozke, skalne police in mežikajoč pred spomladanskimi sončnimi žarki uprl pogled preko visokih dreves navzdol proti reki. Tam so se ob zori in mraku napajale živali, toda zdaj sta bila rečna bregova prazna.
Na jasi...
Na jasi pa se je upognilo mlado drevo. Trenutek zatem je samec zaslišal, kako se je drevo zlomilo. V lisasti senci se je za trenutek zganilo velikansko, temno telo. Neka žival se je hranila.
Samec je nagonsko segel po ostrem kamnu, ki ga je pred dvema zimama našel na rečnem bregu. Stisnil ga je v pest. Kamen se je tesno prilegal dlani, tako da ga je lahko močno zagrabil s prsti. Ta kamen je bil koristna reč. Prejšni večer je z njim odrl jelena, zjutraj pa pobil gomazeči stvor, ki je zvit spal pred njegovo votlino. Za nekatera opravila se mu je zdel kamen celo primernejši od gorjače. Če bi imel gorjačo s takšnim kamnom na koncu...
Samec se je še enkrat ozrl okoli sebe in se vrnil k otroku. Počepnil je in skoraj v istem trentku zatisnil oči.
Naslednji dan je lenaril na soncu, ker se je prejšni večer do sitega najedel in je v jami ostalo še nekaj mesa. Ko se je praznih rok vračal z lova, je naletel na ostanke pojedine sabljastega tigra. Zver, ki se je nažrla do onemoglosti, je počivala v bližnjem trsju. Opičnjak je privlekel razmesarjeno jelenovo truplo do jame, kjer je samica ožgala mehke, slastne kose mesa nad ognjem, ki ni nikoli ugasnil. Jedla sta, dokler nista imela tako polnih trebuhov, da nista spravila vase niti grižljaja več.
Ko se je moški zarana prebudil, ga je še vedno preveval občutek sitosti. Pod kamni ob potoku je našel hladno, mozgovo kost in nekal ličink, kar je zadoščalo, da je prekinil nočni post. Nepremično je dremal na soncu, s prsti šaril po gosti dlaki na prsih in trebuhu. Od časa do časa je izbrskal kakšno uš, jo v dremavem zmagoslavju momljajoč pregriznil z močnimi čeljustmi in pogoltnil.
Grižljaj mu je teknil kljub temu, da je bil sit, saj je pokončal starodavnega nasprotnika, tako da mu je šel vsak grižljaj prav posebno v slast.
Otrok, ki je ležal poleg njega, se je prebudil. Krilil je z rokami in brcal z nogami, se plazil po jelenji koži in se slabotno oglašal. Medtem ko je moški zaspano poslušal otrokovo momljajoče zlogovanje, so njegovo zavest prešinile slike potoka, ki je šumljal po pobočju visoko nad dolino in igrivo žuborel navzdol proti reki.
"Ua, ua, ua," je brbljal otrok, samec pa je mislil na bistro, hladno vodo, ki je padala preko visoke stene, kjer je včasih sedel in opazoval vitke ribe, ki so se premetavale v zelenih globinah tolmuna daleč pod njim.
"Gu, gu, gu," je čenčal otrok in samec je pomisli na ptice, ki so ob večerih žvrgolele na visokih drevesiih.
Toda nato se je otrokovo čebljanje nenadoma spremenilo. Postalo je razdražljivo, ustnice pa so se ohlapno dotikale dlesni in izvabljale glas: "Ma, ma, ma," je znova in znova ponavljal otrok z jokavim glasom. "Ma, ma, ma."
Samec se je vznemiril in hotel vstati, toda samica je bila hitrejša. Hitra in vitka, z bosimi nogami, je priskočila k otroku, ga dvignila z jelenovine in ga privila k prsim. Otrok je takoj nehal jokati. Medtem, ko je sesal, se je slišalo mehko cmokanje njegovih ustnic.
Človečnjaka so prešinili medli spomini. Nejasno se je spominjal nekega drugega otroka. Otroka, ki mu ga je pred očmi ugrabil velikanski sabljasti tiger. Tudi tisti otrok je jokal takrat, ko je bil lačen. In čebljal: "Ma, ma, ma." Spomnil se je, da je samica takrat prenehala z delom v votlini, prišla k otroku in ga podojila.
Samec je ponovno zagrabil oster kamen in začel z njim brezciljno grebsti po skalni polici. Nekaj, kar mu je prihajalo v spomin, ga je vznemirjalo in razburjalo. V njem se je porajala nekakšna nelagodna tesnoba, kakršno je občutil, ko se je nekega dne popolnoma sam povzpel na vrh najvišjega hriba in zrl čez nedojemljivo prostranstvo prerije onkraj reke. Vznemirjen je vstal, odrinil gladke, temne lase s strmega čela, stopil k robu police in se zazrl navzdol proti reki. Toda bregova sta bila pusta. Tudi jasa je bila prazna in mlado rastje je mirovalo v tihem jutru. V trsju se ni nič zganilo. Medtem je samica odložila otroka in se brezšumno vrnila v votlino. Otrok je nekaj časa blebetal, brbljal in končno utihnil. Moški se je ozrl in ga pogledal. Otrok je spet zaspal.
Postajalo je vse topleje, samec pa je napenjal možgane. Spomnil se je, da je bil nekoč pred davnimi zimami tudi sam otrok. Tudi on je bil tako majhno, nebogljeno bitje, ki je zaradi lakote jokalo in sesalo pri ženskih prsih. Lenobno se je spraševal, če se je tudi on oglašal tako kot drugi otroci, kadar je bil lačen. Nekoliko neodločno je tiho našobil ustnice, da bi oblikoval glas...
Za njim je zašumelo listje. Samec je nenadoma začutil nevarnost in se obrnil. V nizkem grmičevju poleg odprtine v votlino se je plazil velik divji pes. Bil je garjav in tako sestradan, da ga je bila sama kost in koža. S krvavimi očmi je nepremično strmel v otroka. Nato se je premaknil in se začel pritajeno, s trebuhom na tleh, plaziti proti drobnemu plenu. Trenutek kasneje, ko se je samec obrnil in ga zagledal, je bilo že prepozno. Pes se je že čisto približal in se pripravil na skok.
Samec je z očmi naglo premeril razdaljo. Bil je predaleč. Ni mogel pravočasno doseči otroka. Še polovico razdalje mu ne bi uspelo preteči, pa bi pes že skočil in z odvratnimi čeljustmi pograbil otroka in izginil v podrastju.
Samec je za trenutek kar ohromel od nemoči.
Nato je oblikoval ustnice, da bi izval zvok, ki se ga je spominjal. V njegovo presenečenje je močan krik njegovega glasu razparal tišino.
"Ma-ma, ma-ma!" je rjovel opičnjak.
Pes je trznil in z razgaljenimi čekani zarežal proti samcu. Nato mu je pogled še enkrat padel na otroka in pognal se je naprej.
Toda v tistem trenutku se je na pragu votline pojavila samica. Stara šola nevarnosti jo je izučila. V trenutku je pograbila otroka in stopila na varno.
Skok divjega psa se je končal na prazni jelenji koži in ker se je samec naglo približeval, jo je pes odkuril v goščavo.
Samica se je z otrokom vrnila iz votline. Samcu se je končno le posvetilo, kaj ga je tako vznemirjalo. Iztegnil je roko in pokazala na samico.
"Mama, mama," jo je nagovoril.
Prevedel Žiga Leskovšek
Rezek zvok je razparal jutranjo tišino in dlakavo, človeku podobno bitje, ki je dremalo pred svojo votlino, se je nenadoma prebudilo.
Človečnjak je bil v trenutku na nogah. Priskočil je k mladiču, ki je ležal na jelenji koži pred vhodom v votlino. Vendar otrok ni bil v nevarnosti in je mirno spal naprej.
Samec se je nestrpno skobacal na rob ozke, skalne police in mežikajoč pred spomladanskimi sončnimi žarki uprl pogled preko visokih dreves navzdol proti reki. Tam so se ob zori in mraku napajale živali, toda zdaj sta bila rečna bregova prazna.
Na jasi...
Na jasi pa se je upognilo mlado drevo. Trenutek zatem je samec zaslišal, kako se je drevo zlomilo. V lisasti senci se je za trenutek zganilo velikansko, temno telo. Neka žival se je hranila.
Samec je nagonsko segel po ostrem kamnu, ki ga je pred dvema zimama našel na rečnem bregu. Stisnil ga je v pest. Kamen se je tesno prilegal dlani, tako da ga je lahko močno zagrabil s prsti. Ta kamen je bil koristna reč. Prejšni večer je z njim odrl jelena, zjutraj pa pobil gomazeči stvor, ki je zvit spal pred njegovo votlino. Za nekatera opravila se mu je zdel kamen celo primernejši od gorjače. Če bi imel gorjačo s takšnim kamnom na koncu...
Samec se je še enkrat ozrl okoli sebe in se vrnil k otroku. Počepnil je in skoraj v istem trentku zatisnil oči.
Naslednji dan je lenaril na soncu, ker se je prejšni večer do sitega najedel in je v jami ostalo še nekaj mesa. Ko se je praznih rok vračal z lova, je naletel na ostanke pojedine sabljastega tigra. Zver, ki se je nažrla do onemoglosti, je počivala v bližnjem trsju. Opičnjak je privlekel razmesarjeno jelenovo truplo do jame, kjer je samica ožgala mehke, slastne kose mesa nad ognjem, ki ni nikoli ugasnil. Jedla sta, dokler nista imela tako polnih trebuhov, da nista spravila vase niti grižljaja več.
Ko se je moški zarana prebudil, ga je še vedno preveval občutek sitosti. Pod kamni ob potoku je našel hladno, mozgovo kost in nekal ličink, kar je zadoščalo, da je prekinil nočni post. Nepremično je dremal na soncu, s prsti šaril po gosti dlaki na prsih in trebuhu. Od časa do časa je izbrskal kakšno uš, jo v dremavem zmagoslavju momljajoč pregriznil z močnimi čeljustmi in pogoltnil.
Grižljaj mu je teknil kljub temu, da je bil sit, saj je pokončal starodavnega nasprotnika, tako da mu je šel vsak grižljaj prav posebno v slast.
Otrok, ki je ležal poleg njega, se je prebudil. Krilil je z rokami in brcal z nogami, se plazil po jelenji koži in se slabotno oglašal. Medtem ko je moški zaspano poslušal otrokovo momljajoče zlogovanje, so njegovo zavest prešinile slike potoka, ki je šumljal po pobočju visoko nad dolino in igrivo žuborel navzdol proti reki.
"Ua, ua, ua," je brbljal otrok, samec pa je mislil na bistro, hladno vodo, ki je padala preko visoke stene, kjer je včasih sedel in opazoval vitke ribe, ki so se premetavale v zelenih globinah tolmuna daleč pod njim.
"Gu, gu, gu," je čenčal otrok in samec je pomisli na ptice, ki so ob večerih žvrgolele na visokih drevesiih.
Toda nato se je otrokovo čebljanje nenadoma spremenilo. Postalo je razdražljivo, ustnice pa so se ohlapno dotikale dlesni in izvabljale glas: "Ma, ma, ma," je znova in znova ponavljal otrok z jokavim glasom. "Ma, ma, ma."
Samec se je vznemiril in hotel vstati, toda samica je bila hitrejša. Hitra in vitka, z bosimi nogami, je priskočila k otroku, ga dvignila z jelenovine in ga privila k prsim. Otrok je takoj nehal jokati. Medtem, ko je sesal, se je slišalo mehko cmokanje njegovih ustnic.
Človečnjaka so prešinili medli spomini. Nejasno se je spominjal nekega drugega otroka. Otroka, ki mu ga je pred očmi ugrabil velikanski sabljasti tiger. Tudi tisti otrok je jokal takrat, ko je bil lačen. In čebljal: "Ma, ma, ma." Spomnil se je, da je samica takrat prenehala z delom v votlini, prišla k otroku in ga podojila.
Samec je ponovno zagrabil oster kamen in začel z njim brezciljno grebsti po skalni polici. Nekaj, kar mu je prihajalo v spomin, ga je vznemirjalo in razburjalo. V njem se je porajala nekakšna nelagodna tesnoba, kakršno je občutil, ko se je nekega dne popolnoma sam povzpel na vrh najvišjega hriba in zrl čez nedojemljivo prostranstvo prerije onkraj reke. Vznemirjen je vstal, odrinil gladke, temne lase s strmega čela, stopil k robu police in se zazrl navzdol proti reki. Toda bregova sta bila pusta. Tudi jasa je bila prazna in mlado rastje je mirovalo v tihem jutru. V trsju se ni nič zganilo. Medtem je samica odložila otroka in se brezšumno vrnila v votlino. Otrok je nekaj časa blebetal, brbljal in končno utihnil. Moški se je ozrl in ga pogledal. Otrok je spet zaspal.
Postajalo je vse topleje, samec pa je napenjal možgane. Spomnil se je, da je bil nekoč pred davnimi zimami tudi sam otrok. Tudi on je bil tako majhno, nebogljeno bitje, ki je zaradi lakote jokalo in sesalo pri ženskih prsih. Lenobno se je spraševal, če se je tudi on oglašal tako kot drugi otroci, kadar je bil lačen. Nekoliko neodločno je tiho našobil ustnice, da bi oblikoval glas...
Za njim je zašumelo listje. Samec je nenadoma začutil nevarnost in se obrnil. V nizkem grmičevju poleg odprtine v votlino se je plazil velik divji pes. Bil je garjav in tako sestradan, da ga je bila sama kost in koža. S krvavimi očmi je nepremično strmel v otroka. Nato se je premaknil in se začel pritajeno, s trebuhom na tleh, plaziti proti drobnemu plenu. Trenutek kasneje, ko se je samec obrnil in ga zagledal, je bilo že prepozno. Pes se je že čisto približal in se pripravil na skok.
Samec je z očmi naglo premeril razdaljo. Bil je predaleč. Ni mogel pravočasno doseči otroka. Še polovico razdalje mu ne bi uspelo preteči, pa bi pes že skočil in z odvratnimi čeljustmi pograbil otroka in izginil v podrastju.
Samec je za trenutek kar ohromel od nemoči.
Nato je oblikoval ustnice, da bi izval zvok, ki se ga je spominjal. V njegovo presenečenje je močan krik njegovega glasu razparal tišino.
"Ma-ma, ma-ma!" je rjovel opičnjak.
Pes je trznil in z razgaljenimi čekani zarežal proti samcu. Nato mu je pogled še enkrat padel na otroka in pognal se je naprej.
Toda v tistem trenutku se je na pragu votline pojavila samica. Stara šola nevarnosti jo je izučila. V trenutku je pograbila otroka in stopila na varno.
Skok divjega psa se je končal na prazni jelenji koži in ker se je samec naglo približeval, jo je pes odkuril v goščavo.
Samica se je z otrokom vrnila iz votline. Samcu se je končno le posvetilo, kaj ga je tako vznemirjalo. Iztegnil je roko in pokazala na samico.
"Mama, mama," jo je nagovoril.
Prevedel Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Mildred Downey Broxon : Učni pripomoček
Ženska je negotovo stala in mežikala v mozaik svetlobnih lis, ki so nejasno presevale temino pred njo. Učilnica? Vonj knjig in toplega, nekoliko zadušljivega zraka, polnega krednega prahu, jo je spominjal na učilnico. Obrabljen, masiven leseni podij ji je bil znan, pred sabo pa je v medlem svetlikanju zaznala slaboten odsev stekla in plastike. Ni videla, kdo je sedel pred njo v temini in jo opazoval.
Razred se je vznemiril v pričakovanju, morda pa tudi zaradi nestrpnosti. Bilo je očitno, da mora nekaj storiti. V beležnici je imela zapisano : zgodovina Zemlje. Zemeljska zgodovina? To je bila zahtevna učna snov. Ni se mogla spomniti, če jo je že kdaj učila. Pravzaprav se ni mogla niti spomniti, kako se je sploh znašla v razredu? Je bila to nova učilnica? V novem prizidku univerze? Zakaj pa so potem privlekli sem to staro pohištvo? Mogoče je že prestara in jo bodo upokojili, če bo preveč pozabljala. Odkašljala se je.
"Zdravo. Moje ime je dr. Ellen Donally, poučevala pa bom...zgodovino Zemlje," je dejala, ko je s kratkim pogledom še enkrat preverila napis na beležnici. Za trenutek je zastala in se zazrla v temino. Prednji del sobe je bil bleščeče razsvetljen in bila je tako zaslepljena, da ni mogla razbrati posameznikov v učilnici in oceniti njihovega odziva. "Najprej bi rada, da mi vsak od vas pove, zakaj se je odločil obiskovati moja predavanja." Tako. Menila je, da ji bodo odgovori obudili spomin. Čez nekaj trenutkov je tišino pretrgal enoličen kovinski glas. "Proučujem naključne življenjske oblike na rumenih pritlikavih zvezdah." Ellen je pomežiknila.
Kovinski glas se je ponovno oglasil, vendar je tokrat spregovoril nekoliko bolj odsekano. "Moji predniki so v davnih časih obiskali Zemljo. Želim izvedeti, kaj so videli in spoznati, če se njihova takratna dejanja kakorkoli odražajo v zgodovini Zemlje."
Iz mozaika medlo sijočih svetlobnih lis je ponovno zaslišala isti glas. "Proučevanje življenjskih oblik, ki so zasnovane na ogljiku, mi je v razvedrilo."
Mehanični glas, ki je verjetno pripadal prevajalni napravi, je nadaljeval. "Fiziologija slanih voda, starodavne mitologije, vpliv sistema dveh planetov na psiho inteligentnih bitij, tipična umetniška dela sektorja Sirius..."
Medtem, ko so ji naštevali razloge, je z nasmehom prikimala vsakemu sogovorniku, pod njenimi znojnimi rokami pa so na podiju ostali vlažni madeži. Nič, kar je slišala, ni moglo obuditi njenega spomina. Vse skupaj bi bila lahko šala, a saj je bila med študenti, ki so menili, da ob njenih predavanjih preteklost oživi, vendar priljubljena. Le kdo neki bi se tako trudil, da bi zbegal neko starko?
Preletela je prvo stran svojih zapiskov. Čeprav jih ni videla še nikoli prej, ji je bilo izrazoslovje tako znano, kot če bi jih napisala ona sama. "Zgodovina Zemlje?"
"Ker je danes prvo predavanje bomo končali bolj zgodaj, da si boste lahko ogledali strokovno gradivo." To je bilo dovolj varno, saj je vendar morala imeti nadomestno učno gradivo. Študentom je dajala na voljo knjige, slike in celo ročne izdelke iz svoje zbirke, da so se lažje učili. Ozrla se je v beležnico. "Prihodnjič bomo obravnavali nastanek Zemlje in geološka obdobja do dobe plazilcev. Na svidenje."
Slepeča rumena svetloba je ugasnila. Za trenutek je kot v ogromni draguljarni videla vrste svetlečih posod, ki so žarele v rdeči in modri svetlobi. Nekatere so bile napolnjene s tekočino, druge so bile zamegljene z izparinami.
Trenutek zatem je učiteljica nenadoma obstala. Zgrbljena postava je negibno stala za lesenim podijem in nek študent, ki se je ozrl k predavalnemu odru, je pripomnil. "Mar niso ti učni pripomočki osupljivi? Nič čudnega, da so predavanja o starodavnih kulturah tako priljubljena." Prevajalna naprava je prevedla stavek in nek študent je odgovoril.
"Da. Zavedajo se, veš. Zgodnji modeli so bili preveč mehanski, novi pa so skoraj živi."
"To odpira zanimivo vprašanje," je odvrnil prvi študent. "Na nek način seveda živijo, saj so njihove osebnosti stvarne. To je tudi edini način, da spoznamo, kakšna so bila ta bitja v resnici. Sprašujem pa se, kako se počutijo, ko cello večnost preživljajo v mirovanju."
"No, saj izrabijo se nikoli," je pripomnil nek drug študent.
Učilnica je bila prazna. Na predavalnem odru je dr. Ellen Donnaly negibno stala v brezčasovnem polju in v časovni brezkončnosti čakala na novo predavanje.
prevedel: Žiga Leskovšek
Ženska je negotovo stala in mežikala v mozaik svetlobnih lis, ki so nejasno presevale temino pred njo. Učilnica? Vonj knjig in toplega, nekoliko zadušljivega zraka, polnega krednega prahu, jo je spominjal na učilnico. Obrabljen, masiven leseni podij ji je bil znan, pred sabo pa je v medlem svetlikanju zaznala slaboten odsev stekla in plastike. Ni videla, kdo je sedel pred njo v temini in jo opazoval.
Razred se je vznemiril v pričakovanju, morda pa tudi zaradi nestrpnosti. Bilo je očitno, da mora nekaj storiti. V beležnici je imela zapisano : zgodovina Zemlje. Zemeljska zgodovina? To je bila zahtevna učna snov. Ni se mogla spomniti, če jo je že kdaj učila. Pravzaprav se ni mogla niti spomniti, kako se je sploh znašla v razredu? Je bila to nova učilnica? V novem prizidku univerze? Zakaj pa so potem privlekli sem to staro pohištvo? Mogoče je že prestara in jo bodo upokojili, če bo preveč pozabljala. Odkašljala se je.
"Zdravo. Moje ime je dr. Ellen Donally, poučevala pa bom...zgodovino Zemlje," je dejala, ko je s kratkim pogledom še enkrat preverila napis na beležnici. Za trenutek je zastala in se zazrla v temino. Prednji del sobe je bil bleščeče razsvetljen in bila je tako zaslepljena, da ni mogla razbrati posameznikov v učilnici in oceniti njihovega odziva. "Najprej bi rada, da mi vsak od vas pove, zakaj se je odločil obiskovati moja predavanja." Tako. Menila je, da ji bodo odgovori obudili spomin. Čez nekaj trenutkov je tišino pretrgal enoličen kovinski glas. "Proučujem naključne življenjske oblike na rumenih pritlikavih zvezdah." Ellen je pomežiknila.
Kovinski glas se je ponovno oglasil, vendar je tokrat spregovoril nekoliko bolj odsekano. "Moji predniki so v davnih časih obiskali Zemljo. Želim izvedeti, kaj so videli in spoznati, če se njihova takratna dejanja kakorkoli odražajo v zgodovini Zemlje."
Iz mozaika medlo sijočih svetlobnih lis je ponovno zaslišala isti glas. "Proučevanje življenjskih oblik, ki so zasnovane na ogljiku, mi je v razvedrilo."
Mehanični glas, ki je verjetno pripadal prevajalni napravi, je nadaljeval. "Fiziologija slanih voda, starodavne mitologije, vpliv sistema dveh planetov na psiho inteligentnih bitij, tipična umetniška dela sektorja Sirius..."
Medtem, ko so ji naštevali razloge, je z nasmehom prikimala vsakemu sogovorniku, pod njenimi znojnimi rokami pa so na podiju ostali vlažni madeži. Nič, kar je slišala, ni moglo obuditi njenega spomina. Vse skupaj bi bila lahko šala, a saj je bila med študenti, ki so menili, da ob njenih predavanjih preteklost oživi, vendar priljubljena. Le kdo neki bi se tako trudil, da bi zbegal neko starko?
Preletela je prvo stran svojih zapiskov. Čeprav jih ni videla še nikoli prej, ji je bilo izrazoslovje tako znano, kot če bi jih napisala ona sama. "Zgodovina Zemlje?"
"Ker je danes prvo predavanje bomo končali bolj zgodaj, da si boste lahko ogledali strokovno gradivo." To je bilo dovolj varno, saj je vendar morala imeti nadomestno učno gradivo. Študentom je dajala na voljo knjige, slike in celo ročne izdelke iz svoje zbirke, da so se lažje učili. Ozrla se je v beležnico. "Prihodnjič bomo obravnavali nastanek Zemlje in geološka obdobja do dobe plazilcev. Na svidenje."
Slepeča rumena svetloba je ugasnila. Za trenutek je kot v ogromni draguljarni videla vrste svetlečih posod, ki so žarele v rdeči in modri svetlobi. Nekatere so bile napolnjene s tekočino, druge so bile zamegljene z izparinami.
Trenutek zatem je učiteljica nenadoma obstala. Zgrbljena postava je negibno stala za lesenim podijem in nek študent, ki se je ozrl k predavalnemu odru, je pripomnil. "Mar niso ti učni pripomočki osupljivi? Nič čudnega, da so predavanja o starodavnih kulturah tako priljubljena." Prevajalna naprava je prevedla stavek in nek študent je odgovoril.
"Da. Zavedajo se, veš. Zgodnji modeli so bili preveč mehanski, novi pa so skoraj živi."
"To odpira zanimivo vprašanje," je odvrnil prvi študent. "Na nek način seveda živijo, saj so njihove osebnosti stvarne. To je tudi edini način, da spoznamo, kakšna so bila ta bitja v resnici. Sprašujem pa se, kako se počutijo, ko cello večnost preživljajo v mirovanju."
"No, saj izrabijo se nikoli," je pripomnil nek drug študent.
Učilnica je bila prazna. Na predavalnem odru je dr. Ellen Donnaly negibno stala v brezčasovnem polju in v časovni brezkončnosti čakala na novo predavanje.
prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
da, povem, da bo tale zgodbica prvič objavljena v četrtek v ameriki. kar ba sploh prva objava. tko, da smo kle res dobri. naslov zgodbe bo Test Drive, pa še ilustrracijo bo mela zraven. lahk mal pogooglate, če ne verjamate. povem pa ne, kako je mogoče, da je že prevedena, ker nekaterih profesionalnih, poklicnih skrivnosti, pač ne dam od sebe.
meni je štorija izjemno všeč. popolna miniatura.
Nina Kiriki Hoffman: Na preizkušnji
Čeprav sem bila na vrsti, da nosim masko, pa mi je moja enojajčna sestrica Linney ni hotela dati. Nastavila jo je na smeškota in nosila že vse dopoldne. Res pa je tudi, da je bil tega dne izpitni dan. Zaradi maske so bili vsi prepričani, da je popolnoma sproščena in zadovoljna. Čisto zemeljska.
Na testiranjih sem res slaba in bi mi maska gotovo pomagala. Tisto jutro sem že pogrnila na testu hladnokrvnosti, dobila nizko oceno iz zemeljskih obraznih izrazov in se slabo odrezala tudi v ličenju, saj se ne znam niti nališpati. Če nosiš masko, se ti pač ni treba. Verjetno se preveč zanašam na masko, čeprav jo običajno nosim samo kake pol dneva. Medtem, ko sem budna.
Linney pa maske sploh ne potrebuje. Posnemanje zemeljskih življenjskih oblik je za njo nekaj popolnoma naravnega. Včasih bi jo zaradi tega kar ubila.
Seveda pa taka izbira sploh ne pride v poštev. Vsaj dokler v ladji vadimo pod budnimi očesi vse posadke. Zato sem šla potarnat k svojemu ateku številka 2.
"Morana, vedno samo javkaš. Boga, boga jest. Pa kaj še! Naveličal sem se že tega, da moram skozi paziti nate. Daj, odrasti. Poskrbi zase!"
"Sicer pa nikoli nisem hotela biti človek," sem mu zabrusila in odrvela stran, še predno bi mi jih lahko napel, kako grdo se obnašam. Sicer pa sem bila res nemogoča vse od prihoda na Zemljo. Na Zalonu se ni nihče pritoževal čez mene. Tam sem vsaj nekaj veljala, Linney pa je bila ta butasta, saj se ni mogla navaditi na šest rok in sploh ni vedela, kaj naj počne z dvema rokama, ki sta ji bili preveč.
Popoldan naj bi šli prvič na teren. Kontrolorka Skitty naju je nameravala peljati v nek park, kjer naj bi se z Linney sprehajala tako kot severnoameriške najstnice in skušale navezati stik z lokalnimi življenjskimi oblikami.
"Hočem masko," sem rekla Linney pri kosilu. Skitty je ves čas sedela na vrečastem sedalu, z oblazinjeno tipkovko v roki in naju ni niti za hip spustila izpred oči.
Kako sovražim dneve, ko imam izpite.
"Ne dam ti maske. Ko si jo imela zadnjič, si zlomila usta, tako da se je zaskočila in je bila dva dni vsa namrščena. Zapravila si vse ugodnosti," je spregovorila Linney.
Če bi imela vsaj še tri roke, bi jo zadavila.
"Veš, zamenjati boš morala zobe, saj boš drugače pogrnila na izpitu tisti hip, ko boš stopila skozi vrata," je pripomnila Linney, ko sem pojedla svoj obrok polikašovine.
Zarenčala sem.
"Aha, deset točk minusa. Ljudje nimajo takega glasovnega obsega."
Pobrisala sem jo stran, da me Skitty ne bi še bolj zatolkla. Preostanek časa sem prebila v svoji kabini, ponovno preverjala človeško tipologijo in skušala preoblikovati telo, da bi bila čim bolj podobna ljudem. Če bi Linney uspelo dobiti samostojen projekt pred menoj, bi se tako norčevala iz mene, da bi me pobralo. Za vsako ceno sem morala opraviti preizkus na terenu.
S Skitty in Linney smo se dobili pri zunanji loputi, kot smo se dogovorili.
"Dobro izgledaš. Všeč mi je, kako si si uredila lase," me je pohvalila Skitty.
Tudi Linney je imela enako frizuro. Dolge, rumenkaste lase, ki so se spuščali vse do ramen in ki so bili speti z modro sponko. Bilo je očitno, da sva kopirali isti model.
Splezali sva v kamuflažni planetoplan in pristali v parku.
Park je bil velikanska, nizka stavba, ki je še najbolj spominjala na na tleh ležečo vesoljsko ladjo. Vstopili smo skozi zračno loputo in se znašli v svetu nevadnih občutkov. Slišala sva zvoke, ki so bili še najbolj podobni nekakšni glasbi in polno je bilo ljudi, ki so se pogovarjali v značilnem, omejenem glasovnem obsegu. Vonjave so bile nenavadne in silno raznovrstne.
Skitty naju je porinila proti sali, kjer so stregli konglomerirane jedilne enote. Najin prvi izpit je bil prehranjevanje v javnosti.
Ustavili smo se pod tablo z napisom Vesele urice. In Linney je naročila veselo kosilo. Že ob sami misli, da bi bila hrana lahko vesela, me je kar streslo. Le kako, saj jo bo vsak čas nekdo pojedel?
Natančno sem pregledala kar nekaj jedilnikov in celo poskusila nekaj hrane, tako da sem na koncu naročila vanilijev mlečni napitek. To je bila edina hrana, za katero sem bila prepričana, da jo bom lahko obdržala v svojem primarnem želodcu.
"Saj to sploh ni hrana," se mi je, kot vedno, posmehovala Linney.
Vtaknila sem slamico v mlečni napitek, se nasmehnila in odkorakala stran. Skitty je plačala račun in naju pospremila do mize.
Linney je morala upravljati z usti svoje maske, da je lahko jedla, jaz pa sem srebala pijačo kar po slamici. Pa še smehljala sem se lahko med tem. Skitty ni jedla ničesar, pač pa je vseskozi nekaj šapkala po svoji tipkovki.
"Dvojčici," je pripomnilo neko človeško bitje, ki je šlo mimo. Ocenila sem, da je še najstnik, čeprav je bil velik kot odrasel moški. Njegovi temni lasje so špičasto štrleli navzgor, na sebi je imel luknjasto, črno majico in črne hlače, na katerih je bilo polno verig. "Živjo, dvojkli! Kako se kaj mata?"
"Boš prisedu?" sem ga vprašal in dobila nekaj točk, ker sem spregovorila z domačinom. Pomignila sem proti četrtemu stolu, ki je bil še prazen.
"Superca. Jast sem Palmer. Pa ti?" je vprašal.
"Morana sem," sem bleknila, saj se nisem mogla spomniti svojega zemeljskega imena. "Dobr si za pojest, Palmer."
"Za pojest? Jaz? Morika, ti si super" se je zakrohotal Palmer.
"Jaz sem pa Linney. Lepo, da sva se spoznala," se je oglasila Linney, ki je je končno priznala poraz v boju s hamburgerjem. Seveda je govorila boljše od mene. Pa tudi rekla je, to kar je bilo treba.
"Živjo, Linney," je odzdravil Palmer.
"Boš še ti malo napitka?" se ga vprašala.
" Ma, a res? A res? Kašen okus maš?
"Vanilijo," sem povedala.
"Ta najboljš," je rekel, pograbil napitek in ga dobesedno pogoltal v parih požirkih. Bila sem prav židane volje. Znebila sem se hrane, pa še telesni dotik in izmenjavo bacilov sem izpeljala.
Linney je skušala spremeniti svoj izraz, vendar je bila maska preveč toga za hitre spremembe.
Skitty se mi je nasmehnila. Do tedaj sem že dovolj dobro poznala človeške izraze, da sem vedela, da misli resno. Da sem bila res dobra.
Prevedel : Žiga Leskovšek
meni je štorija izjemno všeč. popolna miniatura.
Nina Kiriki Hoffman: Na preizkušnji
Čeprav sem bila na vrsti, da nosim masko, pa mi je moja enojajčna sestrica Linney ni hotela dati. Nastavila jo je na smeškota in nosila že vse dopoldne. Res pa je tudi, da je bil tega dne izpitni dan. Zaradi maske so bili vsi prepričani, da je popolnoma sproščena in zadovoljna. Čisto zemeljska.
Na testiranjih sem res slaba in bi mi maska gotovo pomagala. Tisto jutro sem že pogrnila na testu hladnokrvnosti, dobila nizko oceno iz zemeljskih obraznih izrazov in se slabo odrezala tudi v ličenju, saj se ne znam niti nališpati. Če nosiš masko, se ti pač ni treba. Verjetno se preveč zanašam na masko, čeprav jo običajno nosim samo kake pol dneva. Medtem, ko sem budna.
Linney pa maske sploh ne potrebuje. Posnemanje zemeljskih življenjskih oblik je za njo nekaj popolnoma naravnega. Včasih bi jo zaradi tega kar ubila.
Seveda pa taka izbira sploh ne pride v poštev. Vsaj dokler v ladji vadimo pod budnimi očesi vse posadke. Zato sem šla potarnat k svojemu ateku številka 2.
"Morana, vedno samo javkaš. Boga, boga jest. Pa kaj še! Naveličal sem se že tega, da moram skozi paziti nate. Daj, odrasti. Poskrbi zase!"
"Sicer pa nikoli nisem hotela biti človek," sem mu zabrusila in odrvela stran, še predno bi mi jih lahko napel, kako grdo se obnašam. Sicer pa sem bila res nemogoča vse od prihoda na Zemljo. Na Zalonu se ni nihče pritoževal čez mene. Tam sem vsaj nekaj veljala, Linney pa je bila ta butasta, saj se ni mogla navaditi na šest rok in sploh ni vedela, kaj naj počne z dvema rokama, ki sta ji bili preveč.
Popoldan naj bi šli prvič na teren. Kontrolorka Skitty naju je nameravala peljati v nek park, kjer naj bi se z Linney sprehajala tako kot severnoameriške najstnice in skušale navezati stik z lokalnimi življenjskimi oblikami.
"Hočem masko," sem rekla Linney pri kosilu. Skitty je ves čas sedela na vrečastem sedalu, z oblazinjeno tipkovko v roki in naju ni niti za hip spustila izpred oči.
Kako sovražim dneve, ko imam izpite.
"Ne dam ti maske. Ko si jo imela zadnjič, si zlomila usta, tako da se je zaskočila in je bila dva dni vsa namrščena. Zapravila si vse ugodnosti," je spregovorila Linney.
Če bi imela vsaj še tri roke, bi jo zadavila.
"Veš, zamenjati boš morala zobe, saj boš drugače pogrnila na izpitu tisti hip, ko boš stopila skozi vrata," je pripomnila Linney, ko sem pojedla svoj obrok polikašovine.
Zarenčala sem.
"Aha, deset točk minusa. Ljudje nimajo takega glasovnega obsega."
Pobrisala sem jo stran, da me Skitty ne bi še bolj zatolkla. Preostanek časa sem prebila v svoji kabini, ponovno preverjala človeško tipologijo in skušala preoblikovati telo, da bi bila čim bolj podobna ljudem. Če bi Linney uspelo dobiti samostojen projekt pred menoj, bi se tako norčevala iz mene, da bi me pobralo. Za vsako ceno sem morala opraviti preizkus na terenu.
S Skitty in Linney smo se dobili pri zunanji loputi, kot smo se dogovorili.
"Dobro izgledaš. Všeč mi je, kako si si uredila lase," me je pohvalila Skitty.
Tudi Linney je imela enako frizuro. Dolge, rumenkaste lase, ki so se spuščali vse do ramen in ki so bili speti z modro sponko. Bilo je očitno, da sva kopirali isti model.
Splezali sva v kamuflažni planetoplan in pristali v parku.
Park je bil velikanska, nizka stavba, ki je še najbolj spominjala na na tleh ležečo vesoljsko ladjo. Vstopili smo skozi zračno loputo in se znašli v svetu nevadnih občutkov. Slišala sva zvoke, ki so bili še najbolj podobni nekakšni glasbi in polno je bilo ljudi, ki so se pogovarjali v značilnem, omejenem glasovnem obsegu. Vonjave so bile nenavadne in silno raznovrstne.
Skitty naju je porinila proti sali, kjer so stregli konglomerirane jedilne enote. Najin prvi izpit je bil prehranjevanje v javnosti.
Ustavili smo se pod tablo z napisom Vesele urice. In Linney je naročila veselo kosilo. Že ob sami misli, da bi bila hrana lahko vesela, me je kar streslo. Le kako, saj jo bo vsak čas nekdo pojedel?
Natančno sem pregledala kar nekaj jedilnikov in celo poskusila nekaj hrane, tako da sem na koncu naročila vanilijev mlečni napitek. To je bila edina hrana, za katero sem bila prepričana, da jo bom lahko obdržala v svojem primarnem želodcu.
"Saj to sploh ni hrana," se mi je, kot vedno, posmehovala Linney.
Vtaknila sem slamico v mlečni napitek, se nasmehnila in odkorakala stran. Skitty je plačala račun in naju pospremila do mize.
Linney je morala upravljati z usti svoje maske, da je lahko jedla, jaz pa sem srebala pijačo kar po slamici. Pa še smehljala sem se lahko med tem. Skitty ni jedla ničesar, pač pa je vseskozi nekaj šapkala po svoji tipkovki.
"Dvojčici," je pripomnilo neko človeško bitje, ki je šlo mimo. Ocenila sem, da je še najstnik, čeprav je bil velik kot odrasel moški. Njegovi temni lasje so špičasto štrleli navzgor, na sebi je imel luknjasto, črno majico in črne hlače, na katerih je bilo polno verig. "Živjo, dvojkli! Kako se kaj mata?"
"Boš prisedu?" sem ga vprašal in dobila nekaj točk, ker sem spregovorila z domačinom. Pomignila sem proti četrtemu stolu, ki je bil še prazen.
"Superca. Jast sem Palmer. Pa ti?" je vprašal.
"Morana sem," sem bleknila, saj se nisem mogla spomniti svojega zemeljskega imena. "Dobr si za pojest, Palmer."
"Za pojest? Jaz? Morika, ti si super" se je zakrohotal Palmer.
"Jaz sem pa Linney. Lepo, da sva se spoznala," se je oglasila Linney, ki je je končno priznala poraz v boju s hamburgerjem. Seveda je govorila boljše od mene. Pa tudi rekla je, to kar je bilo treba.
"Živjo, Linney," je odzdravil Palmer.
"Boš še ti malo napitka?" se ga vprašala.
" Ma, a res? A res? Kašen okus maš?
"Vanilijo," sem povedala.
"Ta najboljš," je rekel, pograbil napitek in ga dobesedno pogoltal v parih požirkih. Bila sem prav židane volje. Znebila sem se hrane, pa še telesni dotik in izmenjavo bacilov sem izpeljala.
Linney je skušala spremeniti svoj izraz, vendar je bila maska preveč toga za hitre spremembe.
Skitty se mi je nasmehnila. Do tedaj sem že dovolj dobro poznala človeške izraze, da sem vedela, da misli resno. Da sem bila res dobra.
Prevedel : Žiga Leskovšek
Last edited by sigismundus on 13.09.2011 16:04:16, edited 7 times in total.
tisti, ki sanja tuje sanje