Še eno pismo
* Vzemimo primer družine. V kolikor imamo očeta in je on za nas glava družine, se od njega pričakujejo določene stvari. Na primer, da poskrbi da smo pozimi na toplem; pričakujemo še, da zagotovi hrano in streho nad glavo, mi pa mu seveda pomagamo oz postorimo svoje naloge kot družinski člani v mejah naših zmožnosti. In nekaj takega naj bi za nas počeli tudi tisti ki so za to zadolženi na nacionalnem nivoju in so celo plačani od nas. Ne pozabimo namreč, da ne pričakujemo, da bo država skrbela za nas in ne iščemo miloščine, zgolj pričakujemo, da se ne izrazim zahtevamo, da ravna v skladu dobrega gospodarja; to je, da poskrbi za dobrobit vsakega izmed nas ter uresničuje vsaj temeljne ustavne člene za začetek. Na primer 35. člen - Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Moja duševna celovitost je gotovo načeta že samo z opazovanjem vodenja vseh nas v prepad (prav vsake vlade). Kaj pa vaša duševna celovitost? Ste že kaj načeti? Da niti ne gremo globlje in razčlenjujemo kaj pomeni 2. člen Slovenske ustave, ki pravi »Slovenija je pravna in socialna država«. Kaj pa pomeni to, da je Slovenija socialna država? Politiki, prosim, da vas slišimo. Za božjo voljo!; saj se niti ustave niso sposobni držati, pa so jo sami sestavljali!
* Kakorkoli že, ostaja dejstvo, da s svojimi dejanji država oz osebe na položaju kot zelo neodgovorni upravljavec nad dobrobitom za vse nas (izjemno slab gospodar), močno posegajo v naše pravice. Kajti neodgovorno ravnanje države, s povečevanjem dolga v imenu vseh nas, in vedno slabšega življenjskega standarda (v družini bi to pomenilo, da so otroci brez hrane), ima za vse nas zelo velik vpliv na naše vsakdanje življenje. Bistvo problemov v družbi je neodgovorno ravnanje s strani »slabega gospodarja« zaradi neznanja ali osebnih (finančnih) interesov.
Opozoriti slabega gospodarja
* Ni potrebno biti pretirano bister, res ne, da dojameš bistvo. Slabega gospodarja je potrebno opozoriti, da to kar počne ni v korist vseh družinskih članov. Dejstvo je namreč, da je naš gospodar navajen, da se mu nihče ne upre in tako misli, da lahko počne kar se mu zljubi. Tako nas zadolži do onemoglosti, nam ne zagotavlja osnovnih življenjskih potrebščin in se niti ne sekira za naše težave. Zato je rešitev samo ena. Upor! »Gospodarju« moramo, ne glede kako nemočni »otroci« smo, dopovedati, da tega ne bomo več prenašali! Dovolj je bilo vsega skupaj, tako ne gre naprej in pika! Če ta namišljeni gospodar vodi družino 14. otrok, ženo in še nekaj hlapcev, potem kaj dosti ne pomeni, če ena mala deklica dvomi v sposobnost tega gospodarja in se upira njegovemu vodstvu. Potrebno je, da se uprejo vsi skupaj oz večina njih in se na novo dogovorijo kam želijo peljati svojo prihodnost. Naj bo le ta še naprej na plečih neodgovornega gospodarja ali pa se bo celotna družina pogovorila kako naprej? Zato je pomembno, da je gospodar prava oseba. Oseba, ki je resnični domoljub, ki ima popolno podporo družine in mu je zaupana njena prihodnost. Življenje vseh nas je prepomembno, da bi ga prepustili v upravljanje gospodarjem (beri političnim spletkarjem in popuslitom), ki nam samo govorijo kaj je za nas dobro, nam premnogo stvari prepovedo in nam nasploh po nepotrebnem birokratizirajo in grenijo življenje.
Menjava vlade (žal) ni dovolj
* Zmotno in naivno smo ali pa še pričakujemo, da lahko kaj dosežemo samo z menjavo vlade. Napaka! Prav ničesar! No morda prejmemo piškotek tu in tam, da smo bolj ubogljivi "psi", da ne rečem raje ščeneta. Če bi to izjavil bi bil že nesramen, pa raje ne bom...
* Politiki vedno storijo toliko, kot predvidevajo, da je potrebno za ponovno izvolitev oziroma vedno obstaja še možnost, da bo naslednja vlada oziroma poslanci še slabši in se lahko ponovno vrneš v svoj stolček. Nekateri se celo požvižgajo na to, da jih bremenijo obtožnice, menda več kot 40 njih. Nič ne de, ponovno bom kandidiral in izjavil v javnosti, da je vse skupaj politični konstrukt, si mislijo. Tako je! Vse so mi podtaknili, še žepe napolnili, moji politični nasprotniki, kdo drug. Če ne bi bilo resnično bi bilo zelo smešno. In potem pričakujemo učinkovite rešitve od takih ljudi. Neumnost!
Usmeritev k Pravičnosti in povezovanje
* Kot že omenjeno se zavedam perečega problema in stanja v družbi in vidim tudi rešitve. A rešitve niso nič kaj kratkoročne in direktne. Verjetno si vsi želimo prispevati k resnično pravi smeri za vse nas. Naj si bo zavestno ali podzavestno. In ta smer je Pravičnost. Mora biti! Pravičnost za vse nas, za družbo kot celoto in ne zgolj nekaj posameznikov, ki so uspeli zaradi sistema kot takega oz so izkoristili »luknje« v sistemu. Na drugi strani pa vidimo kako živi na milijone ljudi pri nas in milijarde po vsem svetu v pomanjkanju ali revščini. Kje je tukaj pravičnost? So vsi ljudje, ki se ne znajdejo v sistemu, kot je trenutni, nesposobni in s tem obsojeni na revščino?
* Nekaj procentov, ki jim uspe in si nagrebejo svetovno bogastvo, pa uspešni poslovneži? Lahko se zamislimo kakšna je to ureditev in kam nas pelje ali pa se s tem ne obremenjujemo. Z marsičem se ne obremenjujemo. Tudi s poplavnimi vodami se ne, dokler nimamo vode v stanovanju.
* V kolikor si želiš spremembe se poveži z podobno mislečimi, predvsem s tistimi, ki mislijo pozitivno in si želijo spremembe na bolje! Dandanes v času spletne komunikacije je to še mnogo lažje, kakor včasih. Ni potrebno biti ujetnik sistema, ki je obupno slab. Lahko ga spremenimo. Ne jaz, ne ti – mi vsi! Ne danes in ne jutri, a nekoč pride dan, ko bodo že naše misli tako močne, da bodo spremembe prišle same od sebe.
Misli pozitivno in nikomur ne dovoli, da tepta tvojo osebno svobodo!
* Vzemimo primer družine. V kolikor imamo očeta in je on za nas glava družine, se od njega pričakujejo določene stvari. Na primer, da poskrbi da smo pozimi na toplem; pričakujemo še, da zagotovi hrano in streho nad glavo, mi pa mu seveda pomagamo oz postorimo svoje naloge kot družinski člani v mejah naših zmožnosti. In nekaj takega naj bi za nas počeli tudi tisti ki so za to zadolženi na nacionalnem nivoju in so celo plačani od nas. Ne pozabimo namreč, da ne pričakujemo, da bo država skrbela za nas in ne iščemo miloščine, zgolj pričakujemo, da se ne izrazim zahtevamo, da ravna v skladu dobrega gospodarja; to je, da poskrbi za dobrobit vsakega izmed nas ter uresničuje vsaj temeljne ustavne člene za začetek. Na primer 35. člen - Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Moja duševna celovitost je gotovo načeta že samo z opazovanjem vodenja vseh nas v prepad (prav vsake vlade). Kaj pa vaša duševna celovitost? Ste že kaj načeti? Da niti ne gremo globlje in razčlenjujemo kaj pomeni 2. člen Slovenske ustave, ki pravi »Slovenija je pravna in socialna država«. Kaj pa pomeni to, da je Slovenija socialna država? Politiki, prosim, da vas slišimo. Za božjo voljo!; saj se niti ustave niso sposobni držati, pa so jo sami sestavljali!
* Kakorkoli že, ostaja dejstvo, da s svojimi dejanji država oz osebe na položaju kot zelo neodgovorni upravljavec nad dobrobitom za vse nas (izjemno slab gospodar), močno posegajo v naše pravice. Kajti neodgovorno ravnanje države, s povečevanjem dolga v imenu vseh nas, in vedno slabšega življenjskega standarda (v družini bi to pomenilo, da so otroci brez hrane), ima za vse nas zelo velik vpliv na naše vsakdanje življenje. Bistvo problemov v družbi je neodgovorno ravnanje s strani »slabega gospodarja« zaradi neznanja ali osebnih (finančnih) interesov.
Opozoriti slabega gospodarja
* Ni potrebno biti pretirano bister, res ne, da dojameš bistvo. Slabega gospodarja je potrebno opozoriti, da to kar počne ni v korist vseh družinskih članov. Dejstvo je namreč, da je naš gospodar navajen, da se mu nihče ne upre in tako misli, da lahko počne kar se mu zljubi. Tako nas zadolži do onemoglosti, nam ne zagotavlja osnovnih življenjskih potrebščin in se niti ne sekira za naše težave. Zato je rešitev samo ena. Upor! »Gospodarju« moramo, ne glede kako nemočni »otroci« smo, dopovedati, da tega ne bomo več prenašali! Dovolj je bilo vsega skupaj, tako ne gre naprej in pika! Če ta namišljeni gospodar vodi družino 14. otrok, ženo in še nekaj hlapcev, potem kaj dosti ne pomeni, če ena mala deklica dvomi v sposobnost tega gospodarja in se upira njegovemu vodstvu. Potrebno je, da se uprejo vsi skupaj oz večina njih in se na novo dogovorijo kam želijo peljati svojo prihodnost. Naj bo le ta še naprej na plečih neodgovornega gospodarja ali pa se bo celotna družina pogovorila kako naprej? Zato je pomembno, da je gospodar prava oseba. Oseba, ki je resnični domoljub, ki ima popolno podporo družine in mu je zaupana njena prihodnost. Življenje vseh nas je prepomembno, da bi ga prepustili v upravljanje gospodarjem (beri političnim spletkarjem in popuslitom), ki nam samo govorijo kaj je za nas dobro, nam premnogo stvari prepovedo in nam nasploh po nepotrebnem birokratizirajo in grenijo življenje.
Menjava vlade (žal) ni dovolj
* Zmotno in naivno smo ali pa še pričakujemo, da lahko kaj dosežemo samo z menjavo vlade. Napaka! Prav ničesar! No morda prejmemo piškotek tu in tam, da smo bolj ubogljivi "psi", da ne rečem raje ščeneta. Če bi to izjavil bi bil že nesramen, pa raje ne bom...
* Politiki vedno storijo toliko, kot predvidevajo, da je potrebno za ponovno izvolitev oziroma vedno obstaja še možnost, da bo naslednja vlada oziroma poslanci še slabši in se lahko ponovno vrneš v svoj stolček. Nekateri se celo požvižgajo na to, da jih bremenijo obtožnice, menda več kot 40 njih. Nič ne de, ponovno bom kandidiral in izjavil v javnosti, da je vse skupaj politični konstrukt, si mislijo. Tako je! Vse so mi podtaknili, še žepe napolnili, moji politični nasprotniki, kdo drug. Če ne bi bilo resnično bi bilo zelo smešno. In potem pričakujemo učinkovite rešitve od takih ljudi. Neumnost!
Usmeritev k Pravičnosti in povezovanje
* Kot že omenjeno se zavedam perečega problema in stanja v družbi in vidim tudi rešitve. A rešitve niso nič kaj kratkoročne in direktne. Verjetno si vsi želimo prispevati k resnično pravi smeri za vse nas. Naj si bo zavestno ali podzavestno. In ta smer je Pravičnost. Mora biti! Pravičnost za vse nas, za družbo kot celoto in ne zgolj nekaj posameznikov, ki so uspeli zaradi sistema kot takega oz so izkoristili »luknje« v sistemu. Na drugi strani pa vidimo kako živi na milijone ljudi pri nas in milijarde po vsem svetu v pomanjkanju ali revščini. Kje je tukaj pravičnost? So vsi ljudje, ki se ne znajdejo v sistemu, kot je trenutni, nesposobni in s tem obsojeni na revščino?
* Nekaj procentov, ki jim uspe in si nagrebejo svetovno bogastvo, pa uspešni poslovneži? Lahko se zamislimo kakšna je to ureditev in kam nas pelje ali pa se s tem ne obremenjujemo. Z marsičem se ne obremenjujemo. Tudi s poplavnimi vodami se ne, dokler nimamo vode v stanovanju.
* V kolikor si želiš spremembe se poveži z podobno mislečimi, predvsem s tistimi, ki mislijo pozitivno in si želijo spremembe na bolje! Dandanes v času spletne komunikacije je to še mnogo lažje, kakor včasih. Ni potrebno biti ujetnik sistema, ki je obupno slab. Lahko ga spremenimo. Ne jaz, ne ti – mi vsi! Ne danes in ne jutri, a nekoč pride dan, ko bodo že naše misli tako močne, da bodo spremembe prišle same od sebe.
Misli pozitivno in nikomur ne dovoli, da tepta tvojo osebno svobodo!
Kaj pa brat bratu še vedno pomaga? Kdo je čustveno MRTEV?
Večja kot je družina, večja je odgovornost na gospodarju, da zagotovi vsem in vsakomur enakopraven položaj v družini. Da se otroci ne tepejo, da imajo vsi dovolj oblek, hrane, morda igrač in vsega ostalega. Če se nihče ne bo počutil zapostavljenega in bo imela družina dovolj vsega, potem je zelo verjetno, da bodo vsi člani živeli v harmoniji.
V trenutku, ko bo nekdo začutil nepravičnost ali pa bo kako drugače prikrajšan, bo v njem to sprožilo določen nemir in seveda reakcijo, kot na primer jezo, potrtost in podobno. Vsekakor bi bila ena hujših družinskih nepravičnosti tudi, če družinski član strada ali pa je fizično ali psihično trpinčen. Recimo, da na gospodarja ne gre računati, ker je kronični alkoholik (kot v primeru naše države). Nepravičnost se dogaja tvoji sestri ali bratu. Veš, da je nekaj hudo narobe, saj se to dogaja pred tvojimi očmi. To seveda čutiš v sebi, a vendar ne storiš ničesar ker meniš, da tako pač je…
Sedaj boste rekli, to se seveda v moji družini ne bi zgodilo, kajti jaz imam pravi občutek za pravičnost. Morda pa res. Za svoj izbrani krog mar ne? Kaj pa če pogledamo malo širše in si zamislimo, da smo vsi državljani skupaj v eni državi z namenom da si pomagamo?
Lahko pa se sedaj pogledamo vase in opazili bomo kako zelo sebični dejansko smo. Ne vsi z enako mero, ampak verjetno večina vseeno.
Koliko imamo
Dobro, vemo sicer kakšni so prihodki od davkov – to je namreč proračun. Za leto 2011 je to 8.822.066.428 EUR. Že to je ogromno denarja in s pravo razporeditvijo bi se naredilo marsikaj. Pustimo to ob strani. Toliko denarja prostovoljno namenimo za skupno dobro, kot so policija, zdravstvo, šolstvo, itd. Kaj pa če seštejemo vse kar v Sloveniji posedujemo kot ljudje. Vse nepremičnine, proračun, vrednost vseh podjetij, denar od vsakega posameznika na bančnih računih, pa tvoj računalnik, pa moj računalnik, pa še nogavice v omari in klobasa v tvojem hladilniku… In sedaj damo vse skupaj v eno vrečo pa rečemo – TOLIKO imamo skupaj…
Ja ne! Čakaj malo! Vas slišim. Čakaj malo to je vendar MOJE! Seveda. Pomirite se, to je tvoje, saj si za to vendar garal in se odrekal mar ne? Sigurno, da se ne boš sedaj ti, ko je nekaj bratov in sester v slabšem položaju in nimajo kaj jesti, odrekel eni klobasi iz svoje polne shrambe mar ne?
Ne ne, to je tvoj denar, to so tvoja oblačila in seveda to je tvoje razkošje, kajti vse si si zaslužil sam. S svojim delom. Kaj tebe briga če sestra ne zna drugega kot šivati, tovarna kjer je bila zaposlena pa je šla v stečaj. Pa naj se nauči česa drugega a ne? Ti se že ne boš odrekel 1% svojega bogastva, ker je TVOJE. Jaz te razumem dragi moj kapitalegoist…
Razmislimo malo ali morda nimamo mi v svoji državi že dovolj vsega za dostojno življenje vseh, ki so naši sodržavljani. Seveda imamo! Enostavno pa si ne želimo, da bi vsi imeli dovolj za dostojno preživetje. Če bi si to želeli – bi to imeli! Tisto česar nimamo je pa še kako pomembno, je SRCE in občutek za pravičnost. Tega pa nas ZAČUDA kapitalizem ni naučil. Nas tega ne uči niti DEMOKRACIJA. Pa kljub temu, če se zazremo vase bomo ugotovili, da bi radi bili pravični, da bi radi pomagali, pa nekako ne zmoremo zatreti egoizma v sebi. In bolj je človek materialno bogat bolj je reven na čustvenem nivoju, kajti vso energijo namenja materialnemu bogatenju. To je povsem logično. Zato je edino pametno, da se povežemo tisti, ki še nismo čustveno MRTVI, smo sicer bolj materialno revni, a vsaj duhovno ŽIVI!
Nihče se ne rabi odpovedati vsemu za kar si je v svojem življenju prizadeval, samo za božjo voljo, to ni več človeško – to grabljenje materialnih dobrin na en kup. To je že robotski kapitalegoizem!
In ne, nobena lustracija ali menjava vlade, ali nasilna revolucija v nas ne bo ustvarila občutka za sočloveka, ampak bo to storila revščina in nekaj takih, ki bodo zgled ostalim.
Ol. Savijani
