Ker je bilo toliko povedanega o risanju samo v tam kupljen strip... nekdo je s seboj prinesel Rdeči alarm in mu je Tomo vseeno not narisal
Rdeči alarm
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
Lep dogodek - vsaj po slikah sudeč.
Škoda, da so to dogodki, katerih se je zelo težko udeležiti (razdalja, med tednom in čas
).
Če je temu tako, da je tip cbarks imel to idejo z ,,nakupom only, miško ti pa vozi domov,,
ne razumem Buha zakaj verjame takim. Upam da bo spremenil mnenje.
Poznam Buha (mislim da je letos nekje 10let ), in upam da bo
upošteval mnenje večine.
Zdaj pa nekaj o kupcih:
Kateri strip ste kupili, HC ali SC?
Škoda, da so to dogodki, katerih se je zelo težko udeležiti (razdalja, med tednom in čas
).Če je temu tako, da je tip cbarks imel to idejo z ,,nakupom only, miško ti pa vozi domov,,
ne razumem Buha zakaj verjame takim. Upam da bo spremenil mnenje.
Poznam Buha (mislim da je letos nekje 10let
), in upam da bo upošteval mnenje večine.
Zdaj pa nekaj o kupcih:
Kateri strip ste kupili, HC ali SC?
še zmeram o tem v kere stripe se riše in kere ne? namesto da bi bli ljudje veseli da se avtor sploh potrud in sedi tam par ur in sprejema naročila ki jih nato zriše celo zastojn.Nobody wrote:Lep dogodek - vsaj po slikah sudeč.
Škoda, da so to dogodki, katerih se je zelo težko udeležiti (razdalja, med tednom in čas
Če je temu tako, da je tip cbarks imel to idejo z ,,nakupom only, miško ti pa vozi domov,,
ne razumem Buha zakaj verjame takim. Upam da bo spremenil mnenje.
Poznam Buha (mislim da je letos nekje 10let
upošteval mnenje večine.
Zdaj pa nekaj o kupcih:
Kateri strip ste kupili, HC ali SC?
omejitev pa je bla na samo na stripe kupljene v stripartnici ampak celo na samo en izvod (jaz sem kupil tri). meni se zdi to čisto razumno. če bi vsak prišel s vsem možnim bi verjetno to trajalo kak teden. v vsakem primeru je gospod lavrič zelo potrpežljiv.
drugače pa sem kupil dva HC in ene SC
en HC zame ostalo pa za frende ki niso uspeli priti.
Nobody wrote:Lep dogodek - vsaj po slikah sudeč.
Škoda, da so to dogodki, katerih se je zelo težko udeležiti (razdalja, med tednom in čas
Če je temu tako, da je tip cbarks imel to idejo z ,,nakupom only, miško ti pa vozi domov,,
ne razumem Buha zakaj verjame takim. Upam da bo spremenil mnenje.
Poznam Buha (mislim da je letos nekje 10let
upošteval mnenje večine.
:Gotovo!!! Saj drugače ne gre
http://www.rtvslo.si/val202/novica/3232Če želite izvedeti več o Rdečem alarmu, danes ob 16.30 prestavite na Val 202. Avtor stripovskega albuma Tomaž Lavrič + glasbenik Jure Engelsberger + voditelj Jure Longyka = oddaja Telstar.
Do zadnjega diha?
Tomaž Lavrič TBC: Rdeči alarm. Druga, dopolnjena izdaja. Forum (Zbirka Republika Strip), Ljubljana 2010, 96 str., 12 €
Matevž Kos18. 01. 2011
V Lavričevih – za marsikoga že kar legendarnih – stripih si roki enakovredno podajata črka in podoba. V formi stripa riše/pripoveduje zgodbo, pa naj bo to velika pripoved malih Diarejinih sličic, ki so v osemdesetih, devetdesetih in še čez rentgenizirale slovensko-jugoslovansko oziroma slovensko-evropsko realnost, ali pa, recimo, »epska romanca« Sokol in golobica (2008), ki je akterje aktualnega lokalnega političnega zverinjaka približala recepciji in dimenziji sveta, kakor so ga nekoč izrisovale slovenske večernice. Lavrič je pravzaprav pripovedovalec pravljic za lahko noč – toda o svetu in, ne nazadnje, v svetu, v in o katerem takšne pravljice niso več mogoče. Pri življenju se zato nemalokrat ohranjajo tako, kot se iz roda v rod prenaša slava izgubljenih junakov in padlih angelov – s parodiranjem in ironiziranjem, z obrati, menjavami vlog, s preskoki in podvojitvami, skratka, s persiflažo.
»Lavrič je pravzaprav pripovedovalec pravljic za lahko noč – toda o svetu in, ne nazadnje, v svetu, v in o katerem takšne pravljice niso več mogoče.«Kar nekaj teh potez premore tudi Rdeči alarm, stripovska zgodba iz leta 1996, nedavno pa izdana še enkrat in vsebinsko dopolnjena: prvotnim trem delom – trem nadaljevanjem – se je pridružila še ena, preprosto naslovljena P. S. Post scriptum je v tem primeru vse, kar se je dogodilo, kar je bilo (z istim pisalom v isti roki istega človeka, ki ves čas stopa v isto reko) napisano in narisano – »pozneje«. In to je zdaj točka Lavričevega sestopanja v neposredno sedanjost in, obenem ter še zmeraj, vračanja v iniciacijsko obdobje zgodnjih osemdesetih let 20. stoletja. Od tod tudi prepletanje in, navsezadnje, konfrontiranje dveh časov: preteklosti in sedanjosti. Pa tudi, pogojno rečeno, dveh vrednostnih sistemov, dveh »pogledov na svet«: prvi je najtesneje povezan z zlato dobo slovenskega panka, drugi pa z izkušnjo odraslosti, zapadlosti vsakdanjosti, patologiji normalnosti, sprijaznjenosti s tem ali onim in, konec koncev, z lastno starostjo. V naravi starosti je, da tisto, kar je bilo nekdaj, vidi ne samo lepše, kot je »v resnici« bilo, temveč temu bivšemu nemalokrat podeljuje metafizične atribute, kot so dinamizem mladosti, spontanost, svežina, energija itn. Same poteze, ki jih starost zvečine ne premore (več); če jih forsirajo starci, je to čudaško-teatralična želja po nesmrtnosti. Vulgarna želja po večni mladosti, ki jo prekine šele banalna smrt.
A ritmi Rdečega alarma ne govorijo o morbidnostih, temveč bolj o generacijskih menjavah, o luzerjih, tistih vmes in, če si sposodim žargon aktualnega slovenskega premiera, zmagovalcih – v tem (premierskem) primeru so to zmagovalci planetarnega spopada za nove trge, inovativne izdelke, eko in ego strategije itn. Na tej ravni je Lavričeva pripoved tudi moraliteta, saj, spodbujena z zanesenostjo svojega (nostalgičnega?) pogleda v osemdeseta, grenko sedanjost presoja skoz tedanja očala: figure japija, politika, nacionalista itn. so takšne, da v stripu same po sebi postanejo enodimenzionalne karikature. Če bi bil Lavrič romanopisec in ne stripar, bi bil to največji problem njegovega pisateljevanja: kako preprečiti, da karakterji ne bi postali karikature, šablonski liki, katerih različnost vnaprej utopi vserazumevajoča pripovedovalčeva ironična distanca? Dramaturgija stripa pa je na Lavričevo srečo takšna, da preprečuje pripovedovalčevo preveliko pametovanje. Navsezadnje: ali ni že »forma« stripovskega oblačka in teksta, zasilno spravljenega vanj, ali pa upodobitve likov in njihovih preobrazb, skratka, ali ni že estetika stripa takšna, da bralcu/ogledovalcu preprečuje identifikacijo oziroma – nemalokrat – spodbuja njegovo razločevalno distanco? Zdajle bi bilo treba parafrazirati kar Brechta: ko vzameš v roke strip, ga nikdar ne moreš brati popolnoma romantično. Ali sploh kdo, ki odpre strip, vanj »bulji romantično«? Pravzaprav, čisto tehnično gledano, v konstrukciji stripovske zgodbe sodeluješ tako, da zapolnjuješ njene risarske in pripovedne »praznine« ter tako aktiviraš zakrite »vsebinske« potenciale – ti so pri Lavriču bodisi de-romantizirajoči bodisi (s stisnjenimi zobmi, pa vendarle) sentimentalni.
Eden izmed potencialov Rdečega alarma, kakor smo ga poznali doslej, do novega nadaljevanja, je bil gotovo to, da bi, v maniri starega razvojnega romana, na koncu oznanil spravo glavnega junaka Krta, nekdanjega glasnega kritika obstoječega sveta, z obstoječim svetom, se pravi s svetom, kakršen pač je. Najhujša oblika sveta, kakršen pač je, je bilo za (moško) generacijo slovensko-jugoslovanskih osemdesetih let služenje vojaškega roka v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi. Najlepša oblika sveta, kakršen tudi je, pa je – recimo – ustanovitev mlade družinice. In tretji del Rdečega alarma se je končal sumljivo idilično, z malčkom v kopalni kadi, račko ob njej in bivšim pankerjem na kolenih pred kadjo … Družinska (malomeščanska?) idila kot dediščina »prevratnih osemdesetih«? To je bil nevarno prekratek odgovor na kompleksno vprašanje, kako naj zrela sedanjost po dolgih učnih letih odgovarja na zagate prevratne mladosti.
Četrti del Rdečega alarma kakih radikalnih odgovorov ne prinese; na časovni osi se prestavi bliže sedanjosti, protagonisti so torej spet malce starejši, s kakim kilogramom in problemom več, obenem pa ohranja časovni paralelizem, se pravi, »spominske« skoke nazaj na ta ali oni veseli ali vsaj dramatični dogodek. Zdaj to niti niso več pankovske dogodivščine, ampak bolj prizori iz postpankovskega življenja pankovske generacije. Zlasti, seveda, glavnega akterja Krta, ki ga tu pa tam popadeta sentiment in nostalgija, a brez usodnejših posledic – vselej se lahko vrne k svoji hiperrazumevajoči ženski (čeprav je njun otrok med koncem tretjega in začetkom četrtega dela Rdečega alarma že toliko zrasel, da se bosta morala starša od njega čim hitreje emancipirati – če se hočeta izogniti neusmiljenemu razrednemu boju znotraj temeljne celice družbe). Za nekaj zdrave prevratnosti pa poskrbi zadnji prizor. Krt pri avtomehaniku (spet enem izmed nekdanjih kolegov) sreča svojega mladostnega prijatelja Majka. Nekako se ponovi prizor iz prvega dela Rdečega alarma, ko sta bila oba (nekdaj tesna prijatelja) dovolj razločno okarakterizirana. Krt: »Raje sem klošar kot pa p**** v ferariju!!!« In pa Majkov filozofski odgovor: »Jaz pa sem raje p**** v ferariju kot p**** brez njega!« Majk je bil v prvem delu še finančnik in poznavalec tržnih priložnosti, zdaj je pomemben politik, ki je športni avtomobilček, s katerim je prodiral med stebre družbe, zamenjal s konservativnejšim mercedesom, ki pritiče tem stebrom samim.
To, da Majk noče, ne zmore prepoznati Krta, govori predvsem o tem, da se odpoveduje delu svoje mladosti in s tem svoje lastne identitete. Pregloboko je padel v plitvine prozaične sedanjosti. Krtu ne preostane drugega kot simbolna gesta: v bleščečo kovino Majkove limuzine s ključem vpraska krog in velik A v njem. Ob tem dramatično (in sumljivo patetično) deklamira: »V imenu pank generacije razglašam maščevanje mrzkim izdajalcem mladostnih idealov!« In potem še Krtova figura, ki pomanjšana izginja v – prihodnost? Tu je pri delu rahla (samo)ironija – tudi glede na to, da v Rdečem alarmu (in še kje drugje) o teh idealih pravzaprav ne zvemo kaj dosti. Če seveda zanemarimo obča mesta iz pankovske mitologije osemdesetih ali pa današnjo – občasno – postpankovsko nostalgijo, ki pa je po večini le še nostalgija po mladih letih. (S to ljubeznijo je nekako tako, kot je, recimo da je to opomba pod črto, z odnosom slovenskega liberalnega filozofa do Josipa Broza – ima ga rad, ker tovariš Tito pač simbolizira srečna nerevmatična in netravmatična leta filozofove mladosti.)
Veliki sklepni prizor stripa – zajetna pojava s stisnjeno pestjo, ki izginja v belini sličic – je tudi gesta razlikovanja. On, Krt, ostaja zvest svoji mladosti, čeprav ga vse bolj dajejo simptomi starosti.
Subkulturna praska na ministrovem avtomobilu ne bo stebrov družbe zamajala niti za las. Kljub mali estetski sabotaži bo vse tako kot prej. Ostaja pa zvestoba mladostnemu dogodku, prvotni pankovski iniciaciji. Pa čeprav je veličina tega dogodka »v resnici« zgolj generacijska fantazma, ki je razpeta čez razpoko v univerzumu in ki sega iz preteklosti v sedanjost (in nazaj) zgolj zato, da prikriva slepo ujetost družbe in posameznikov v začaran krog antagonizmov in realnih razmerij gospostva in moči.
Če bi bil Rdeči alarm roman in če bi imel še peto nadaljevanje, dogajalo bi se spet čez nekaj »realnih« let, bi bil skrajni čas za zgodbo o izgubljenih iluzijah. Vendar je v naravi stripa to, da o iluzijah govori, kot da niso iluzije. Kako torej v stripu, visokem žanru popularne kulture, govoriti o iluzijah? Z zgovornim praznim oblačkom, ki štrli iz prijazne človeške glave, obrnjene od znanega proti neznanemu? Od znane prihodnosti proti neznani preteklosti? Od iluzije proti fantazmi in nazaj?
A to kroženje ima tudi svoje veličastno središče, brez katerega ne bi bilo ne sončnega vzhoda ne zahoda. Ubesedujejo ga poskočni verzi Pankrtov, ki stojijo kot moto k četrtemu delu Rdečega alarma: »Ustanem zjutri / se pogledam v obraz / neverjetn, še zmeri jaz«.
(Objavljeno v Pogledih, št.1/2, 12. januarja 2011.)
Tomaž Lavrič TBC: Rdeči alarm. Druga, dopolnjena izdaja. Forum (Zbirka Republika Strip), Ljubljana 2010, 96 str., 12 €
Matevž Kos18. 01. 2011
V Lavričevih – za marsikoga že kar legendarnih – stripih si roki enakovredno podajata črka in podoba. V formi stripa riše/pripoveduje zgodbo, pa naj bo to velika pripoved malih Diarejinih sličic, ki so v osemdesetih, devetdesetih in še čez rentgenizirale slovensko-jugoslovansko oziroma slovensko-evropsko realnost, ali pa, recimo, »epska romanca« Sokol in golobica (2008), ki je akterje aktualnega lokalnega političnega zverinjaka približala recepciji in dimenziji sveta, kakor so ga nekoč izrisovale slovenske večernice. Lavrič je pravzaprav pripovedovalec pravljic za lahko noč – toda o svetu in, ne nazadnje, v svetu, v in o katerem takšne pravljice niso več mogoče. Pri življenju se zato nemalokrat ohranjajo tako, kot se iz roda v rod prenaša slava izgubljenih junakov in padlih angelov – s parodiranjem in ironiziranjem, z obrati, menjavami vlog, s preskoki in podvojitvami, skratka, s persiflažo.
»Lavrič je pravzaprav pripovedovalec pravljic za lahko noč – toda o svetu in, ne nazadnje, v svetu, v in o katerem takšne pravljice niso več mogoče.«Kar nekaj teh potez premore tudi Rdeči alarm, stripovska zgodba iz leta 1996, nedavno pa izdana še enkrat in vsebinsko dopolnjena: prvotnim trem delom – trem nadaljevanjem – se je pridružila še ena, preprosto naslovljena P. S. Post scriptum je v tem primeru vse, kar se je dogodilo, kar je bilo (z istim pisalom v isti roki istega človeka, ki ves čas stopa v isto reko) napisano in narisano – »pozneje«. In to je zdaj točka Lavričevega sestopanja v neposredno sedanjost in, obenem ter še zmeraj, vračanja v iniciacijsko obdobje zgodnjih osemdesetih let 20. stoletja. Od tod tudi prepletanje in, navsezadnje, konfrontiranje dveh časov: preteklosti in sedanjosti. Pa tudi, pogojno rečeno, dveh vrednostnih sistemov, dveh »pogledov na svet«: prvi je najtesneje povezan z zlato dobo slovenskega panka, drugi pa z izkušnjo odraslosti, zapadlosti vsakdanjosti, patologiji normalnosti, sprijaznjenosti s tem ali onim in, konec koncev, z lastno starostjo. V naravi starosti je, da tisto, kar je bilo nekdaj, vidi ne samo lepše, kot je »v resnici« bilo, temveč temu bivšemu nemalokrat podeljuje metafizične atribute, kot so dinamizem mladosti, spontanost, svežina, energija itn. Same poteze, ki jih starost zvečine ne premore (več); če jih forsirajo starci, je to čudaško-teatralična želja po nesmrtnosti. Vulgarna želja po večni mladosti, ki jo prekine šele banalna smrt.
A ritmi Rdečega alarma ne govorijo o morbidnostih, temveč bolj o generacijskih menjavah, o luzerjih, tistih vmes in, če si sposodim žargon aktualnega slovenskega premiera, zmagovalcih – v tem (premierskem) primeru so to zmagovalci planetarnega spopada za nove trge, inovativne izdelke, eko in ego strategije itn. Na tej ravni je Lavričeva pripoved tudi moraliteta, saj, spodbujena z zanesenostjo svojega (nostalgičnega?) pogleda v osemdeseta, grenko sedanjost presoja skoz tedanja očala: figure japija, politika, nacionalista itn. so takšne, da v stripu same po sebi postanejo enodimenzionalne karikature. Če bi bil Lavrič romanopisec in ne stripar, bi bil to največji problem njegovega pisateljevanja: kako preprečiti, da karakterji ne bi postali karikature, šablonski liki, katerih različnost vnaprej utopi vserazumevajoča pripovedovalčeva ironična distanca? Dramaturgija stripa pa je na Lavričevo srečo takšna, da preprečuje pripovedovalčevo preveliko pametovanje. Navsezadnje: ali ni že »forma« stripovskega oblačka in teksta, zasilno spravljenega vanj, ali pa upodobitve likov in njihovih preobrazb, skratka, ali ni že estetika stripa takšna, da bralcu/ogledovalcu preprečuje identifikacijo oziroma – nemalokrat – spodbuja njegovo razločevalno distanco? Zdajle bi bilo treba parafrazirati kar Brechta: ko vzameš v roke strip, ga nikdar ne moreš brati popolnoma romantično. Ali sploh kdo, ki odpre strip, vanj »bulji romantično«? Pravzaprav, čisto tehnično gledano, v konstrukciji stripovske zgodbe sodeluješ tako, da zapolnjuješ njene risarske in pripovedne »praznine« ter tako aktiviraš zakrite »vsebinske« potenciale – ti so pri Lavriču bodisi de-romantizirajoči bodisi (s stisnjenimi zobmi, pa vendarle) sentimentalni.
Eden izmed potencialov Rdečega alarma, kakor smo ga poznali doslej, do novega nadaljevanja, je bil gotovo to, da bi, v maniri starega razvojnega romana, na koncu oznanil spravo glavnega junaka Krta, nekdanjega glasnega kritika obstoječega sveta, z obstoječim svetom, se pravi s svetom, kakršen pač je. Najhujša oblika sveta, kakršen pač je, je bilo za (moško) generacijo slovensko-jugoslovanskih osemdesetih let služenje vojaškega roka v nekdanji Jugoslovanski ljudski armadi. Najlepša oblika sveta, kakršen tudi je, pa je – recimo – ustanovitev mlade družinice. In tretji del Rdečega alarma se je končal sumljivo idilično, z malčkom v kopalni kadi, račko ob njej in bivšim pankerjem na kolenih pred kadjo … Družinska (malomeščanska?) idila kot dediščina »prevratnih osemdesetih«? To je bil nevarno prekratek odgovor na kompleksno vprašanje, kako naj zrela sedanjost po dolgih učnih letih odgovarja na zagate prevratne mladosti.
Četrti del Rdečega alarma kakih radikalnih odgovorov ne prinese; na časovni osi se prestavi bliže sedanjosti, protagonisti so torej spet malce starejši, s kakim kilogramom in problemom več, obenem pa ohranja časovni paralelizem, se pravi, »spominske« skoke nazaj na ta ali oni veseli ali vsaj dramatični dogodek. Zdaj to niti niso več pankovske dogodivščine, ampak bolj prizori iz postpankovskega življenja pankovske generacije. Zlasti, seveda, glavnega akterja Krta, ki ga tu pa tam popadeta sentiment in nostalgija, a brez usodnejših posledic – vselej se lahko vrne k svoji hiperrazumevajoči ženski (čeprav je njun otrok med koncem tretjega in začetkom četrtega dela Rdečega alarma že toliko zrasel, da se bosta morala starša od njega čim hitreje emancipirati – če se hočeta izogniti neusmiljenemu razrednemu boju znotraj temeljne celice družbe). Za nekaj zdrave prevratnosti pa poskrbi zadnji prizor. Krt pri avtomehaniku (spet enem izmed nekdanjih kolegov) sreča svojega mladostnega prijatelja Majka. Nekako se ponovi prizor iz prvega dela Rdečega alarma, ko sta bila oba (nekdaj tesna prijatelja) dovolj razločno okarakterizirana. Krt: »Raje sem klošar kot pa p**** v ferariju!!!« In pa Majkov filozofski odgovor: »Jaz pa sem raje p**** v ferariju kot p**** brez njega!« Majk je bil v prvem delu še finančnik in poznavalec tržnih priložnosti, zdaj je pomemben politik, ki je športni avtomobilček, s katerim je prodiral med stebre družbe, zamenjal s konservativnejšim mercedesom, ki pritiče tem stebrom samim.
To, da Majk noče, ne zmore prepoznati Krta, govori predvsem o tem, da se odpoveduje delu svoje mladosti in s tem svoje lastne identitete. Pregloboko je padel v plitvine prozaične sedanjosti. Krtu ne preostane drugega kot simbolna gesta: v bleščečo kovino Majkove limuzine s ključem vpraska krog in velik A v njem. Ob tem dramatično (in sumljivo patetično) deklamira: »V imenu pank generacije razglašam maščevanje mrzkim izdajalcem mladostnih idealov!« In potem še Krtova figura, ki pomanjšana izginja v – prihodnost? Tu je pri delu rahla (samo)ironija – tudi glede na to, da v Rdečem alarmu (in še kje drugje) o teh idealih pravzaprav ne zvemo kaj dosti. Če seveda zanemarimo obča mesta iz pankovske mitologije osemdesetih ali pa današnjo – občasno – postpankovsko nostalgijo, ki pa je po večini le še nostalgija po mladih letih. (S to ljubeznijo je nekako tako, kot je, recimo da je to opomba pod črto, z odnosom slovenskega liberalnega filozofa do Josipa Broza – ima ga rad, ker tovariš Tito pač simbolizira srečna nerevmatična in netravmatična leta filozofove mladosti.)
Veliki sklepni prizor stripa – zajetna pojava s stisnjeno pestjo, ki izginja v belini sličic – je tudi gesta razlikovanja. On, Krt, ostaja zvest svoji mladosti, čeprav ga vse bolj dajejo simptomi starosti.
Subkulturna praska na ministrovem avtomobilu ne bo stebrov družbe zamajala niti za las. Kljub mali estetski sabotaži bo vse tako kot prej. Ostaja pa zvestoba mladostnemu dogodku, prvotni pankovski iniciaciji. Pa čeprav je veličina tega dogodka »v resnici« zgolj generacijska fantazma, ki je razpeta čez razpoko v univerzumu in ki sega iz preteklosti v sedanjost (in nazaj) zgolj zato, da prikriva slepo ujetost družbe in posameznikov v začaran krog antagonizmov in realnih razmerij gospostva in moči.
Če bi bil Rdeči alarm roman in če bi imel še peto nadaljevanje, dogajalo bi se spet čez nekaj »realnih« let, bi bil skrajni čas za zgodbo o izgubljenih iluzijah. Vendar je v naravi stripa to, da o iluzijah govori, kot da niso iluzije. Kako torej v stripu, visokem žanru popularne kulture, govoriti o iluzijah? Z zgovornim praznim oblačkom, ki štrli iz prijazne človeške glave, obrnjene od znanega proti neznanemu? Od znane prihodnosti proti neznani preteklosti? Od iluzije proti fantazmi in nazaj?
A to kroženje ima tudi svoje veličastno središče, brez katerega ne bi bilo ne sončnega vzhoda ne zahoda. Ubesedujejo ga poskočni verzi Pankrtov, ki stojijo kot moto k četrtemu delu Rdečega alarma: »Ustanem zjutri / se pogledam v obraz / neverjetn, še zmeri jaz«.
(Objavljeno v Pogledih, št.1/2, 12. januarja 2011.)
Rdeči alarm v Kinu Šiška
Pogovor ob predstavitvi druge, dopolnjene izdaje kultnega stripa
Max Modic
Danes, 17. februarja, bo 19. uri v Kinu Šiška stekel pogovor pogovor ob integralni izdaji stripovskega albuma Rdeči alarm, kultnega stripovskega dela Tomaža Lavriča, ki je v prvi vrsti hommage ljubljanski punkovski sceni zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, pa tudi dinamična stripovska pripoved o odraščanju, uporništvu in nostalgiji. Na predstavitvi druge, dopolnjene izdaje bosta svoje videnje takratnega časa in stripa Rdeči alarm približala znameniti Igor Vidmar, glasbeni promoter, publicist in novinar, ter Marin Rosić, ljubitelj stripa in član punkovskega ansambla Carina. Pogovor bo vodil Igor Prassel.
Rdeči alarm, ki je premiero doživel na straneh Mladine, je bil obenem prvi Lavričev strip, ki je zaživel svoje lastno življenje v albumski obliki, vendar pa se to ne bi zgodilo, če ga avtor ne bi izdal v samozaložbi, saj je povsod, kjer je vprašal za subvencije, naletel na gluha ušesa in prazne obljube. Vztrajnost se je vsekakor izplačala. Strip, natisnjen v 700 izvodih, je pošel v treh mesecih in takoj postal eden najbolj iskanih zbiralskih primerkov na področju našega stripa, ta status pa je obdržal celih petnajst let, okej, do dolgo pričakovanega – in znatno razširjenega - ponatisa, ki je izšel v zbirki Republika Strip revije Stripburger, pod okriljem založnika Forum Ljubljana.
Starosta slovenske stripovske scene Igor Vidmar je Rdeči alarm takoj ob izidu leta 1996 označil za prvo klasiko naše moderne literature po Magni Purgi Kostje Gatnika, zrelo za obvezno čtivo. Pa ne zato, ker v stripu tudi sam nastopa, marveč zato, ker je Rdeči alarm dejansko prvovrstna stripovska popkulturna mojstrovina, nostalgična pripoved brez patetike in pretiravanja o otrocih socializma, ki so so mladost prekrokali ob hladnih ženskah, mlačnem pivu in vrelih ritmih panka. Rdeči alarm je leta 1996 predstavljal generacijski krik, ki je v domačem okolju izvrstno nadgrajeval pankovski revival, vračal upanje v sodoben slovenski avtorski strip in verjel v svojo prihodnost. In bil je tudi edini strip s svojo glasbeno podlago. Postpankovska skupina Racija je svoj bliskoviti prvenec krstila z enakim naslovom, v veliki meri pa so njihov glasbeni izraz inspirirali prav dogodki, ki jih je veličastno nanizal Lavričev strip.
Še sveži ponatis, ki ohranja originalno naslovnico Rdečega alarma, je razširjen z nadaljevanjem dogodkov izpred petnajstih let, ki nosi naslov P.S. in skozi spomine znova ujame čvrst stik s sedanjostjo, skozi avtobiografsko obarvano pripoved pa reflektira značaj Slovenije v malem, podan skozi pogled posameznika, ki ve, da se stvari konec koncev vedno spreminjajo zgolj zato, da bi lahko ostale iste. Vezi med nekdanjimi prijatelji so še ohlapnejše, takorekoč neobstoječe, saj se jih spomnijo samo, če se po naključju srečajo na kakšnem pogrebu. Lavrič pravi, da je imel vedno občutek, da zgodba ni bila do konca povedana, da je nekatere stvari treba še povezati in zaključiti, kar je predstavljalo enega od razlogov za nadaljevanje in dopolnjeno izdajo. »Pa zabavno se mi zdi, da se dogaja v realnem času, ko se stari dedci pri petinštiridesetih, petdesetih letih spet srečajo in jim ni jasno, kam je vse šlo tako hitro. Oni bi še noreli, pa imajo kravate in revmo in vnuke.«
Pogovor ob predstavitvi druge, dopolnjene izdaje kultnega stripa
Max Modic
Danes, 17. februarja, bo 19. uri v Kinu Šiška stekel pogovor pogovor ob integralni izdaji stripovskega albuma Rdeči alarm, kultnega stripovskega dela Tomaža Lavriča, ki je v prvi vrsti hommage ljubljanski punkovski sceni zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, pa tudi dinamična stripovska pripoved o odraščanju, uporništvu in nostalgiji. Na predstavitvi druge, dopolnjene izdaje bosta svoje videnje takratnega časa in stripa Rdeči alarm približala znameniti Igor Vidmar, glasbeni promoter, publicist in novinar, ter Marin Rosić, ljubitelj stripa in član punkovskega ansambla Carina. Pogovor bo vodil Igor Prassel.
Rdeči alarm, ki je premiero doživel na straneh Mladine, je bil obenem prvi Lavričev strip, ki je zaživel svoje lastno življenje v albumski obliki, vendar pa se to ne bi zgodilo, če ga avtor ne bi izdal v samozaložbi, saj je povsod, kjer je vprašal za subvencije, naletel na gluha ušesa in prazne obljube. Vztrajnost se je vsekakor izplačala. Strip, natisnjen v 700 izvodih, je pošel v treh mesecih in takoj postal eden najbolj iskanih zbiralskih primerkov na področju našega stripa, ta status pa je obdržal celih petnajst let, okej, do dolgo pričakovanega – in znatno razširjenega - ponatisa, ki je izšel v zbirki Republika Strip revije Stripburger, pod okriljem založnika Forum Ljubljana.
Starosta slovenske stripovske scene Igor Vidmar je Rdeči alarm takoj ob izidu leta 1996 označil za prvo klasiko naše moderne literature po Magni Purgi Kostje Gatnika, zrelo za obvezno čtivo. Pa ne zato, ker v stripu tudi sam nastopa, marveč zato, ker je Rdeči alarm dejansko prvovrstna stripovska popkulturna mojstrovina, nostalgična pripoved brez patetike in pretiravanja o otrocih socializma, ki so so mladost prekrokali ob hladnih ženskah, mlačnem pivu in vrelih ritmih panka. Rdeči alarm je leta 1996 predstavljal generacijski krik, ki je v domačem okolju izvrstno nadgrajeval pankovski revival, vračal upanje v sodoben slovenski avtorski strip in verjel v svojo prihodnost. In bil je tudi edini strip s svojo glasbeno podlago. Postpankovska skupina Racija je svoj bliskoviti prvenec krstila z enakim naslovom, v veliki meri pa so njihov glasbeni izraz inspirirali prav dogodki, ki jih je veličastno nanizal Lavričev strip.
Še sveži ponatis, ki ohranja originalno naslovnico Rdečega alarma, je razširjen z nadaljevanjem dogodkov izpred petnajstih let, ki nosi naslov P.S. in skozi spomine znova ujame čvrst stik s sedanjostjo, skozi avtobiografsko obarvano pripoved pa reflektira značaj Slovenije v malem, podan skozi pogled posameznika, ki ve, da se stvari konec koncev vedno spreminjajo zgolj zato, da bi lahko ostale iste. Vezi med nekdanjimi prijatelji so še ohlapnejše, takorekoč neobstoječe, saj se jih spomnijo samo, če se po naključju srečajo na kakšnem pogrebu. Lavrič pravi, da je imel vedno občutek, da zgodba ni bila do konca povedana, da je nekatere stvari treba še povezati in zaključiti, kar je predstavljalo enega od razlogov za nadaljevanje in dopolnjeno izdajo. »Pa zabavno se mi zdi, da se dogaja v realnem času, ko se stari dedci pri petinštiridesetih, petdesetih letih spet srečajo in jim ni jasno, kam je vse šlo tako hitro. Oni bi še noreli, pa imajo kravate in revmo in vnuke.«
Re: Rdeči alarm
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Be the Change You Want to See