Prebral odlično knjigo slovenca Markuš Roberta, ki je služil v Tujski legiji.Priporočam.
http://www.legijatujcev.com/#
Knjigo namenjam tistim, ki ne vedo nlcesar o Legiji tujcev, in tudi takšnim, ki so o Legiji tujcev nekaj slišali od prijatelja ali znanca, kateremu je nekdo drug povedal, da se je z nekom pogovarjal in iz petnajste roke slišal, da so v Legiji tujcev sami morilci, kriminalci in posiljevalci, ki jim poveljuje tako velik črni vrag, da ga ni na svetu večjega!
Takšnih govoric sem tudi sam veliko slišal, preden sem vstopil v Legijo tujcev. A nikoli tisti, ki je znal veliko povedati, ni vedel, kaj pravzaprav je Legija tujcev. Je pa seveda že dosti slišal.
Še danes se veliko govori, a malo ve. Veliko snovi o Legiji tujcev se pojavlja tudi v medijih v obliki intervjujev z »Legionarji«, ki so bili v Legiji vsega skupaj samo »eno uro in pol« ali ki so se ob koncu služenja z lažnim pripovedovanjem in s perverznim bahanjem povzdigovali v neusmiljene heroje. Med samooklicanimi heroji so tudi takšni, ki so stisnili rep med noge in dezertirali ter kasneje celotno štorijo o Legiji tujcev do skrajnosti napihnili, da .bi z izmišljotinami opravičili lasten neuspeh, ki se je končal z dezerterstvom.
K izmišljenim govoricam precej pripomorejo tudi nekateri slovenski novinarji. Med njimi je tudi tisti, ki me je z objavo članka v enem izmed slovenskih dnevnih časopisov leta 1999 s'podbudil, da se podam v pisanje knjige, ki jo držite v roki. V članku z naslovom "Mit, ki še vedno živi." je natvezil veliko neresnic, v katere bralci morda celo verjamejo. S takšnim neodgovomim dejanjem je postregel slovenski javnosti zajetno dezinformacijo o Legiji tujcev. K članku je dodal tudi fotografijo z ladje, ki je sodelovala na vojaških vajah s francosko mornarico in aviacijo v Djibouti-u in na kateri sem bil prisoten tudi sam. Zato me je objava še toliko bolj šokirala, saj vem, da na ladji takrat ni bilo ne duha ne sluha o slovenskih novinarjih ali fotografih. Novinar je v omenjenem članku nesramno in neodgovorno okrnil zgodovino francoske Legije tujcev vse do njenih korenin, saj se ni potrudil niti toliko, da bi navedel vsaj pravilno letnico njene ustanovitve.
Toliko o novinarskem profesionalizmu.
Samo za pokušino navajam nekaj dezinformacij: trditev, da kandidati opravljajo vse teste in preglede ob vstopu v strogi francoščini, je popolnaizmišljotina. Kakor tudi ta, da v prvih petih letih Legionarji ne dobijo nobenih osebnih dokumentov. V celi seriji debelih laži je zapisana tudi tale, da v Legiji tujcev ni mogoče doseči višjega čina od podoficirja1. Res je, da ni veliko oficirjev2 iz vrst navadnih Legionarjev, a vseeno obstajajo.
Sprašujem se, od kod avtorji tovrstnih prispevkov prepisujejo vse neumnosti, ki jih naklatijo. Vsaj verodostojne vire naj si pridobijo; če že ne zaradi lastne vesti in etike, pa vsaj iz golega spoštovanja do bralca.
Obstajajo pa tudi drugačni novinarji, kot je na primer avtor članka iz leta 2006 pod naslovom "Ko sem ubil prvega človeka, nikoli več nisem bil Srečko". Ta članek sem prebral, ko sem v Legiji odslužil že več kot trinajst let in enostavno ne najdem besed, s katerimi bi mi uspelo opisati, kaj sem čutil v sebi, ko sem bral te skrajno nagnusne vrstice. Kajti če bi vse izjave, ki jih je izdavil zvezdnik intervjuja, bile resnične, bi že zdavnaj moral pred sodišče za vojne zločine. Nesramne laži me niso toliko zrevoLtirale, kot me je prizadela naivnost tega novinarja!
Ne morem verjeti, da v Sloveniji obstajajo nedeljski novinarji, ki kar tako, nič meni nič tebi, objavijo nek članek, brez da bi v ozadju nosili minimalno moralno odgovornost.
Kratko malo ne razumem. Ali je v Sloveniji res dovolj, da si nek psihopat izmisli deseto čudo, in novinarji bodo zadevo takoj brezskrbno objavili in ta,ko neodgovorno in perverzno zavajali slovensko javnost?
Ker če je temu tako, potem bi lahko tudi sam, brez pomoči novinarjev, v tej knjigi na hitro izkoristil odlično priložnost in javnost seznanil, da sem kot Sergent3 francoske Legije tujcev na Kosovu v enem od srbskih barov v centru Kosovske Mitrovice pil pivo za isto mizo z znanim francoskim Generalom Bidardom, ki je konec leta 2002 poveljeval mednarodnim vojaškim silam, nameščenim na severu Kosova. Zraven bi mimogrede 'Lahko še nonšalantno navrgel, da sem takrat, v istem časovnem obdobju, osebno spoznal svetovno znano hollywoodsko igralko Angelino Jolie. In kdo bi vedel, ali je to res ali ne?
Morda, s poudarkom na morda, bi novinarji podvomili v iskrenost nekoga, ki bi izjavil, da je pil opojno rdeče vino iz Svetega Grala. A to, da je nek Legionar francoske Legije tujcev pobijal otroke tako, da jih je streljal v hrbet, to pa je seveda zgodba stoletja in temu bodo vsi verjeli. Medijska svinjarija nemoralnih novinarjev!
Zaradi takšnih in podobnih dezinformacij, ki so me vsakič znova zbodle v oči in mi niso dale miru, sem se odločil, da napišem knjigo in v njej opišem nekaj svojih izkušenj, razmišljanj in resničnih doživetij v prvih petih letih pogodbe o zaposlitvi v francoski Legiji tujcev. In da ob isti priložnosti predstavim tudi nekaj odlomkov iz njene bogate zgodovine ter tako bralcu ponudim pravo resnico o francoski Legiji tujcev in o njenem namenu. Takšno, kakršna je v resnici, a ne takšno, kot jo vidijo ljudje skozi zlagane intervjuje in napihnjene govorice.
----
