Danes prečital!
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
prebral Preview dve bodočih Fibrinih izdaj:
Tiki ter Mali Blues sa zapadne obale. Tiki me je kar zainteresiral in ga mogoče bom nabavil ob priliki, medtem ko me je drugi pustil popolnoma hladnega. V bistvu se v celi zadevi ne zgodi nič, nek tip se nekaj vozi z avtom in prepira z babo...
kakšni so pa vtisi ostalih?
Tiki ter Mali Blues sa zapadne obale. Tiki me je kar zainteresiral in ga mogoče bom nabavil ob priliki, medtem ko me je drugi pustil popolnoma hladnega. V bistvu se v celi zadevi ne zgodi nič, nek tip se nekaj vozi z avtom in prepira z babo...
kakšni so pa vtisi ostalih?
Po moje kupim vse od Fibre, samo ne v tej prvi rundi junija, najprej gre Bonelli v Libellus izdaji.jang wrote:prebral Preview dve bodočih Fibrinih izdaj:
Tiki ter Mali Blues sa zapadne obale. Tiki me je kar zainteresiral in ga mogoče bom nabavil ob priliki, medtem ko me je drugi pustil popolnoma hladnega. V bistvu se v celi zadevi ne zgodi nič, nek tip se nekaj vozi z avtom in prepira z babo...
kakšni so pa vtisi ostalih?
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Be the Change You Want to See
se strinjam... tudi nekoliko preveč razvlečeno vse skupaj. vseeno si pa ne zasluži da se zgodbo tako raztrga kot lahko beremo na stripovi.comRuki wrote:Tex Maxi: Sin vjetra
Malo preveč mi je za lase privlečen konec, ne bom več komentiru, da ne bo kak spoiler.
pravkar na brzino prebral Sveta puma-Zagor almanah V
nič posebnega. en ameriški pokvarjeni senator poskuša ujeti belo sveto pumo, indijanci jo skušajo zaščititi vendar jih lovci pobijejo. Senator pumo rani in takrat se pojavi nekakšen njen zaščitnik in začne pobijat te lovce. na Predator način bi rekel
v glavnem vse skup bolj tako tako, sploh risba mi je čisto mimo
Te dni uspel prebrat:
Zagor Extra #171: Preokret
Zagor Extra #172: Konačni obračun
Zgodba o Destroyerju se mi še zmeraj zdi nepotrebno razvlečena in na trenutke banalna. Čeprav je končni vtis nekoliko boljši, je še vedno kar nekaj nelogičnosti, če ne že neumnosti. Zagor v jezi pobije skoraj vse stražarje na obali in na ladji, potem preživele na obali celo napadejo s topovi, na koncu pa bi Butcherja, glavnega evil-doerja, kar izpustil, češ da je treba odpuščati sovražnikom in podobne katoliške. Istočasno kani napasti angleško mornarico takoj naslednje jutro (če že pustimo ob strani to, kako so se želeli izogniti konfliktom, ki bi bili izgovor za vojno - a potop njihove ladje z admiralom na krovu pa to ni?) Zaradi tega je potem seveda scenarist prisiljen iz rokava potegniti nov zaplet, ker je jasno, da Butcher mora umreti (vsaj v tej zgodbi), ki dokončno zbanalizira vse skupaj. Končna ocena je torej dokaj povprečno, nekje 5 točk.
V številki 172 se nato začne nova zgodba Šerifova smrt, ki obeta, čeprav je dokaj predvidljiva in naivna. Nori znanstvenik Verybad v svojem drugem nastopu (kronološko gledano), če se ne motim, nevidni zločinci (zakaj bi nekdo neviden ubijal in ropal sredi belega dneva mi ni povsem jasno, ker tako samo razkrije svoj modus operandi, ampak dobro, ne dlakocepimo)... Meni osebno je risba Pinija Segne kar všeč, čeprav je potrebno priznati, da dobro riše samo obraze - malo karikaturistično, tako za osvežitev, ne preveč resno - ostalo pa je že tako tako.
Zagor Extra #171: Preokret
Zagor Extra #172: Konačni obračun
Zgodba o Destroyerju se mi še zmeraj zdi nepotrebno razvlečena in na trenutke banalna. Čeprav je končni vtis nekoliko boljši, je še vedno kar nekaj nelogičnosti, če ne že neumnosti. Zagor v jezi pobije skoraj vse stražarje na obali in na ladji, potem preživele na obali celo napadejo s topovi, na koncu pa bi Butcherja, glavnega evil-doerja, kar izpustil, češ da je treba odpuščati sovražnikom in podobne katoliške. Istočasno kani napasti angleško mornarico takoj naslednje jutro (če že pustimo ob strani to, kako so se želeli izogniti konfliktom, ki bi bili izgovor za vojno - a potop njihove ladje z admiralom na krovu pa to ni?) Zaradi tega je potem seveda scenarist prisiljen iz rokava potegniti nov zaplet, ker je jasno, da Butcher mora umreti (vsaj v tej zgodbi), ki dokončno zbanalizira vse skupaj. Končna ocena je torej dokaj povprečno, nekje 5 točk.
V številki 172 se nato začne nova zgodba Šerifova smrt, ki obeta, čeprav je dokaj predvidljiva in naivna. Nori znanstvenik Verybad v svojem drugem nastopu (kronološko gledano), če se ne motim, nevidni zločinci (zakaj bi nekdo neviden ubijal in ropal sredi belega dneva mi ni povsem jasno, ker tako samo razkrije svoj modus operandi, ampak dobro, ne dlakocepimo)... Meni osebno je risba Pinija Segne kar všeč, čeprav je potrebno priznati, da dobro riše samo obraze - malo karikaturistično, tako za osvežitev, ne preveč resno - ostalo pa je že tako tako.
HA!
Zagor #159: U džungli Yucatana
Zagor #160: Grad u močvari
Lov na Richtera in reševanje LaFitta se nadaljuje. Tokrat celo nad mojimi pričakovanji. Tempo zgodbe se nekoliko umiri, več pozornosti je posvečene zlobcem, tudi Richterju in čeprav se Burattini predvsem trudi, da bi jih prikazal kot čimvečje barabe, ki pobijajo, če le dobijo priložnost, na dan pride vseeno tudi nekaj njihove človeškosti. Zaplet z generalom Maxtlijem, ki se upira zlobcem od znotraj, je tudi dobrodošla popestritev zgodbe, čeprav star trik in že večkrat uporabljen (pa tudi vemo, kako bo to šlo dalje - pomagal bo Zagorju vreči Cuitluhuaca s prestola oziroma on bo pomagal njemu, potem pa bodo Azteki živeli odrezani od sveta in srečni do konca svojih dni; še pred tem bo Richter najbrž uspel ukrasti magični predmet, po katerega je prišel, in pobegniti). Tudi zgodba z Richterjem se razvija in dobiva globljo podobo, kar je samo dobro. Dokaj spretno sklicevanje na psevdozgodovino Atlantide in na vesolje Martina Mystera in poskus nekakšne zaokrožitve vsega skupaj. Morda pa se bo Richter na koncu vendarle izkazal kot zlobec in se postavil ob bok drugim Zagorjevim večnim nasprotnikom. Skratka, zgodba je pridobila vsaj eno točko in je zdaj na solidni šestici.
Zagor #160: Grad u močvari
Lov na Richtera in reševanje LaFitta se nadaljuje. Tokrat celo nad mojimi pričakovanji. Tempo zgodbe se nekoliko umiri, več pozornosti je posvečene zlobcem, tudi Richterju in čeprav se Burattini predvsem trudi, da bi jih prikazal kot čimvečje barabe, ki pobijajo, če le dobijo priložnost, na dan pride vseeno tudi nekaj njihove človeškosti. Zaplet z generalom Maxtlijem, ki se upira zlobcem od znotraj, je tudi dobrodošla popestritev zgodbe, čeprav star trik in že večkrat uporabljen (pa tudi vemo, kako bo to šlo dalje - pomagal bo Zagorju vreči Cuitluhuaca s prestola oziroma on bo pomagal njemu, potem pa bodo Azteki živeli odrezani od sveta in srečni do konca svojih dni; še pred tem bo Richter najbrž uspel ukrasti magični predmet, po katerega je prišel, in pobegniti). Tudi zgodba z Richterjem se razvija in dobiva globljo podobo, kar je samo dobro. Dokaj spretno sklicevanje na psevdozgodovino Atlantide in na vesolje Martina Mystera in poskus nekakšne zaokrožitve vsega skupaj. Morda pa se bo Richter na koncu vendarle izkazal kot zlobec in se postavil ob bok drugim Zagorjevim večnim nasprotnikom. Skratka, zgodba je pridobila vsaj eno točko in je zdaj na solidni šestici.
HA!
Stripbumerang #30
Kljub vsem hvalam za zakonca Bartoll in njun scenarij za Diamante, se meni zdi še najkvalitetnejša pri tem stripu - kako patriotsko! - Kolletova risba.
Zgodba je drugače dokaj dolgočasna, z zmedenimi preskoki po času, ki sproti razlagajo vse, kar se dogaja v sedanjosti zgodbe, kar deluje predvsem naivno. Preskoki so zares prepogosti, česa takega nisem videl niti v najslabših bondiadah - dve strani in že preskočimo po času & v prostoru, pa dve strani za tisti čas & prostor in že spet naprej. Bralec bi si moral delati zapiske, če bi hotel kaj razumeti. Pri tem mu ne pomagajo niti kvazi zapleteni pogovori o ekonomiji ali pretirano izrisani detajli okoliščin, ki nimajo nikakršnega vpliva na povsem premočrtno zgodbo. Upam, da bodo nadaljevanja kvalitetnejša.
John Rohner - ena boljših epizod. Ne črno-belo slikanje kvaziciviliziranih in kvaziprimitivnih, na koncu sicer sledi eksplicitna morala, ampak dobro, to je tudi namen teh zgodb.
Spaghetti Brothers - še vedno so obdržali visok nivo kvalitete, je pa res, da postajajo že malo utrujajoči z vedno podobnimi scenami (jeznega brata duhovnika ipd.).
Še to: vem, da je SSKJ zastarel in da mu glede vsega ni ravno verjeti, pa vseeno kdaj pride prav, če se že drugače ne da orientirati. Pod geslom predstoječ (v pomenu časovno manj oddaljen, bližnji) piše zastarelo in res ne vem, odkod ta potreba, da se ta beseda toliko uporablja pri prevodih. Če se mi že hudika konec koncev zdi dokaj posrečena posebnost Bumerangovih prevodov, je tale povsem odveč in nisem še prebral stavka s to besedo, ki bi zvenel naravno.
Kljub vsem hvalam za zakonca Bartoll in njun scenarij za Diamante, se meni zdi še najkvalitetnejša pri tem stripu - kako patriotsko! - Kolletova risba.
Zgodba je drugače dokaj dolgočasna, z zmedenimi preskoki po času, ki sproti razlagajo vse, kar se dogaja v sedanjosti zgodbe, kar deluje predvsem naivno. Preskoki so zares prepogosti, česa takega nisem videl niti v najslabših bondiadah - dve strani in že preskočimo po času & v prostoru, pa dve strani za tisti čas & prostor in že spet naprej. Bralec bi si moral delati zapiske, če bi hotel kaj razumeti. Pri tem mu ne pomagajo niti kvazi zapleteni pogovori o ekonomiji ali pretirano izrisani detajli okoliščin, ki nimajo nikakršnega vpliva na povsem premočrtno zgodbo. Upam, da bodo nadaljevanja kvalitetnejša.
John Rohner - ena boljših epizod. Ne črno-belo slikanje kvaziciviliziranih in kvaziprimitivnih, na koncu sicer sledi eksplicitna morala, ampak dobro, to je tudi namen teh zgodb.
Spaghetti Brothers - še vedno so obdržali visok nivo kvalitete, je pa res, da postajajo že malo utrujajoči z vedno podobnimi scenami (jeznega brata duhovnika ipd.).
Še to: vem, da je SSKJ zastarel in da mu glede vsega ni ravno verjeti, pa vseeno kdaj pride prav, če se že drugače ne da orientirati. Pod geslom predstoječ (v pomenu časovno manj oddaljen, bližnji) piše zastarelo in res ne vem, odkod ta potreba, da se ta beseda toliko uporablja pri prevodih. Če se mi že hudika konec koncev zdi dokaj posrečena posebnost Bumerangovih prevodov, je tale povsem odveč in nisem še prebral stavka s to besedo, ki bi zvenel naravno.
Last edited by riordan on 21.05.2009 0:00:39, edited 1 time in total.
HA!
Zagor Maxi #8: Ratnici
Ne vem, mogoče je vpliv vremena ali dobre volje, vendar se meni zgodba ni zdela tako napačna. Kup klišejev in nelogičnosti, ki so vedno povezane z vesterni in obleganjem trdnjav in/ali z Zagorjem (modre srajce vejo, da imajo malo municije in da jih indijanci izzivajo samo zato, da bi jo potrošili, pa to vseeno veselo počnejo; če jih napadejo od spredaj, vsi planejo tja in sploh ne pazijo na hrbet; Zagorju pade na pamet izzvat Kaimakana šele na koncu itd.), toda kljub vsemu povsem solidna zgodba. Kaimakan je dokaj realističen nasprotnik, eden redkih, ki celo malo namatrajo Zagora in ga ta premaga tudi oziroma predvsem zahvaljujoč svoji sreči. Chico spet pokaže, da ni ob Zagorju res zgolj za okras. Simpatična pa se mi je zdela tudi malo avtoironična Zagorjeva izjava, da ne bi okoli skakal namaskiran in izigraval nekega polboga za indijance, če ne bi bil malo nor. Plus to, da v tej zgodbi celo ni tiho, ko nek beli priseljenec kolne čez indijance, češ kaj se grejo, da jih tako napadajo - če je oseba kao pozitivna oziroma nedolžna ali ni važna za zgodbo, se to zgodi le poredko, če slučajno niste opazili.
Najbolj pozitivno presenečenje zame pa je dinamična in razgibana risba Guiseppea Prisca. Človek zna risati akcijo, zna jo odlično kadrirati, pri tem pa ne pozablja niti na detajle okolice. In scenarist mu daje obilo priložnosti, da to počne. Kolikor sem pogledal, pa je narisal samo tole. Mogoče je bil predober za Bonellija...
Zame eden boljših Maxijev, ocena 7.
Ne vem, mogoče je vpliv vremena ali dobre volje, vendar se meni zgodba ni zdela tako napačna. Kup klišejev in nelogičnosti, ki so vedno povezane z vesterni in obleganjem trdnjav in/ali z Zagorjem (modre srajce vejo, da imajo malo municije in da jih indijanci izzivajo samo zato, da bi jo potrošili, pa to vseeno veselo počnejo; če jih napadejo od spredaj, vsi planejo tja in sploh ne pazijo na hrbet; Zagorju pade na pamet izzvat Kaimakana šele na koncu itd.), toda kljub vsemu povsem solidna zgodba. Kaimakan je dokaj realističen nasprotnik, eden redkih, ki celo malo namatrajo Zagora in ga ta premaga tudi oziroma predvsem zahvaljujoč svoji sreči. Chico spet pokaže, da ni ob Zagorju res zgolj za okras. Simpatična pa se mi je zdela tudi malo avtoironična Zagorjeva izjava, da ne bi okoli skakal namaskiran in izigraval nekega polboga za indijance, če ne bi bil malo nor. Plus to, da v tej zgodbi celo ni tiho, ko nek beli priseljenec kolne čez indijance, češ kaj se grejo, da jih tako napadajo - če je oseba kao pozitivna oziroma nedolžna ali ni važna za zgodbo, se to zgodi le poredko, če slučajno niste opazili.
Najbolj pozitivno presenečenje zame pa je dinamična in razgibana risba Guiseppea Prisca. Človek zna risati akcijo, zna jo odlično kadrirati, pri tem pa ne pozablja niti na detajle okolice. In scenarist mu daje obilo priložnosti, da to počne. Kolikor sem pogledal, pa je narisal samo tole. Mogoče je bil predober za Bonellija...
Zame eden boljših Maxijev, ocena 7.
HA!