horex2 wrote:prebral dragonero od VČ.
super zadeva,mala mešanica med zgodbo gospodar prstanov,samurajev meč,najamnik,čarovnik merlin...
skratka,lahkotno branje malo drugače.
sicer sem šele na polovici, vendar se strinjam. tekoče se bere, res lepa poživitev.
odličen nakup za 5€
- Tex (VČ) #3-6: Moć tame (orig. Il potere del tenebre #503), Jazbina zla (orig. Il covo del male #504), Rat u pustinji (orig. Guerra nel deserto #505) in Južno od Rio Grandea (orig. A sud del Rio Grande #506).
V Moć tame in Jazbina zla (do str. 39) se zaključi ponovni spopad z Mefistom. Kljub kar zanimivemu uvodu, ta ni izpolnil mojih pričakovanj. Nizziju je zmanjkalo idej, kako bi spopad dovolj spektakularno zaključil, pa je vse skupaj končal dokaj na hitro - potem pa se nenadoma ovedel, da je bilo mogoče res prehitro in je konec na silo podaljšal, kar izpade rahlo smešno. Še enkrat več se je pokazalo, da je boljše pustiti arhisovražnike na miru (mrtve), če jim ne pripraviš dostojne vrnitve. O risbi Ville ni treba zgubljati besed. Čeprav sem imel to smolo, da imam izvod, v katerem so slabše odtisnjeni ravno najbolj epski prizori.
Po str. 39 v Jazbini zla se začne Fort Bafalo. Tokrat je zgodba krajša, saj se zaključi že v naslednji številki Rat u pustinji, ampak mislim, da je Nizziju uspela malo boljše kot predhodna. Kar nekaj dobro izrisanih likov, ki s tem izstopijo iz množice (kar je v takih serialih redko, vendar v Texu na srečo dovolj pogosto) - enemu od teh, Naredniku Rosu celo uspe nemogoče; ugnati Texa v kozji rog (respekt!). Drugače pa se tudi ta zgodba konča nekako na hitro, s kup naključji.
V Južno od Rio Grandea, ki jo riše Letteri, ki meni osebno ni najbolj všeč, saj je njegova risba preveč površna, pa srečamo starega kolega (relativno nedavno smo ga lahko spoznali v eni od Ludensovih številk) Huana Razo, ki je zdaj rendžer in bolj ali manj hodi po Texovih stopinjah. Le da je, glede na to, kako ga vsi hvalijo (tudi sam sebe), za moj okus malo preveč naiven in pada iz pasti v past, dokler se na koncu številke v eno očitno tudi ujame. Zgodba še kar obeta, bom počakal na nadaljevanje.
Ocena: za Texa povprečno, kar pomeni povsem solidno. Mefisto dobi enih 6 točk, naslednja zgodba recimo 7.5 in zadnja 5.5.
Last edited by riordan on 13.03.2009 4:47:57, edited 1 time in total.
Nelojalna konkurencija (Concorrenza sleale), Đavolov dodir (Il tocco del diavolo), Mudrost mrtvih (La saggezza dei morti) in Dva života Drim (Le due vite di Dream).
Drugi paket prerojenega Dylana sem dobil ravno v času, ko smo po mojem mnenju tudi v epizodah Ludensovih serij - posebno Extra prešli na nekoliko boljše epizode. Kaj torej povedati o postbarbatovskem Dylanu? Še najbolj fer je, če ugotovimo, da se scenaristi, odkar je v njihov kru vstopila Paola Barbato, veliko bolj trudijo, kot so se kako desetletje pred tem. Očitno je, da so začeli malo eksperimentirati in da več energije in domišljije vlagajo tudi v zgodbe. V tem drugem paketu tako lahko rečem, da me je celo Ruju pozitivno presenetil: Nelojalna konkurencija sploh ni tako slaba. Predvsem kar nekaj solidnih humornih vložkov. Čeprav se pri njem ne morem znebiti občutka, da je povprečno dober, kar se tiče zapleta (Dylan dobi konkurenco, ki ga po eni strani posnema in skuša preseči, po drugi strani pa tudi parodira), nikakor pa se mu ne posreči razplet (izkaže se, da je Debi Dojl pravzaprav...). V tem smislu me je razočarala tudi epizoda Dva života Drim, kjer je bralec prisiljen že ničkolikokrat prežvečeni kliše o morilcu, ki se maščuje iz groba, prežveči še enkrat. Ko je bralcu vse jasno že po tretjini branja, se pač nisi dovolj potrudil, dragi Ruju. Prva zgodba si po mojem mnenju zasluži 6, druga pa samo 4.5 točke.
Mudrost mrtvih po scenariju Medde je precej boljša. Celo zelo solidna. Končna poanta je blizu Sclaviju, čeprav mogoče preveč naivna, tako da zapade že v moralko, čemur se je Sclavi znal tudi izogniti. Je pa to epizoda, kjer sem se po dolgem času spet skozi ves strip smejal Gručevim vicem. Morda je to zasluga tudi dobrega prevoda VČ-ja, kakorkoli, že zaradi Gruča si ta epizoda po moje zasluži trdno 7.
Za konec sem pustil predrago Pavlo. Kar se tiče naracije, je ta ženska naraven talent. Zna pripovedovati in še več, zna zanimivo pripovedovati. Iz narativnega stališča perfekten začetek: ravno prav skrivnosten, subtilen, da se ustvari suspenz, ki ga stopnjuje počasnejši tempo nadaljevanja, nekaj dialogov, ki karakterizirajo govorce, potem pa nasilen zaključek in spet mirno nadaljevanje. Nato v zgodbo vstopi Dylan, zakaj, pa izvemo šele čez nekaj strani, spet v dialogih. To je ena tistih scenaristov, ki so mojstri svoje obrti in se zavedajo, da so oblački zato, da beseda nadgradi risbo in ne zato, da pripoveduje o tem, kar itak vidimo (ko bi se to naučili slovenski filmarji!). Nadaljevanje meni osebno ni tako zelo všeč. Konflikt Aš in Dast ni nevemkako dramatičen; Gruču je podeljena zelo resna vloga, česar noben ne komentira niti ni videti, da bi bilo to dovolj motivirano izpeljano, tako da je zgolj v funkciji deusa ex machine; tempo po sredini zgodbe pospeši in se več ne ustavlja, tako da ni mogoče premisliti raznih zanimivih nastavkov, ki jih Barbato navrže preveč mimogrede (dileme, s katerimi skuša v Dylana vnesti nekaj psihologije in prepotrebne življenjskosti), zato izpade, kot da je Dylan en navaden nasilnež, ki se na vsako provokacijo odzove z grožnjami itd. Zgodba bi si zaslužila daljšo obravnavo (recimo kakih 130 strani specijala), počasnejši tempo, kako zastranitev in mogoče še kako bolj mračno (Roi?) ali pa bolj melanholično, mehko risbo, in tako bi v kratkem času (po Nekropolisu) dobili novo antologijsko epizodo. Tako pa ji prisojam nekje 7.5 točke.
Last edited by riordan on 24.05.2009 16:32:31, edited 2 times in total.
- Dylan Dog #58: Kameni sat (La clessidra di pietra #58)
Kot sem napisal maloprej. Zadnjih nekaj zgodb v Extra seriji je že spet nekoliko boljših. Tale mi je prav sedla, čeprav res ne vem, čemu vsi scenaristi mislijo, da je na koncu potrebno bralcem ves horror nekako motivirat, pomešat z znanstveno fatastiko, potem pa temu dodat en x-files tvist. Dalí je eden meni ljubih slikarjev, Roi pa risarjev Dylana Doga, tako da se vse skupaj lepo poklopi. Nekaj vinjet je naravnost fantastičnih. Na trenutke ekspresivna Roijeva risba, zanj tipični close-up portreti zame vedno ustvarijo tisto pravo Dylanovsko vzdušje. Predvsem zaradi njega 6.5 točke.
Uf, danes sem pač radodaren. Mogoče sem malo že zaspan.
- Zagor #157: Podzemlje New Orleansa (I bassifondi di New Orleans #525) Nadaljuje se lov na Velasqueza. In mimogrede Z&C se zapleteta v novo pustolovščino. Tokrat s starimi znanci: Lafittevo hčerjo Denise bosta reševala njenega očeta. Predtem pomagata krmarju iz njegove posadke pobegniti iz zapora - v čemer se ponovno kaže Zagorjeva dvoličnost; kadar gre za njegove prijatelje, se jim pač nekateri grehi spregledajo. No, kot kaže so v zadevo vpleteni neki neoMaji, kar utegne biti v prihodnjih epizodah še zanimivo, lahko pa da bo spet izpadlo predvsem povprečno. Riše Ferri. Zaenkrat ocena 5; brez suspenza, zaenkrat brez večjih misterijev... Nasploh me ta nova odiseja še ni preveč navdušila. Po mojem mnenju se je že začela nekoliko zgrešeno. Zagor je npr. pustil Mortimera, da pobegne; zdaj pa bo po celi zemeljski obli lovil nekega polpismenega, povprečno zlobnega Velasqueza oz. Richtera. Le čemu? A mu je v Darkwoodu slučajno dolgcajt? Ocena celotnega sklopa zato nekje 4.5. Naj mu bo.
- Tex #91: Mescalerosi! (isti naslov). Povsem solidno nadaljevanje. Zame še en razlog, zakaj mi je zadnja leta bližje Tex kot npr. Zagor. Solidna zgodba, brez nekih presenetljivih zasukov, ena tipičnih zgodb za Texa, pa vendar nimam večjih pripomb. Dobro karakterizirani liki, ki niso samo neke osebe, ki jih srečamo mimogrede, ki imajo svoje življenje in delujejo po svojih motivih. Pri Boselliju sem, se mi zdi, opazil tudi to, da je Tex pri njem nekoliko bolj človeški in manj superjunaški oz. če že to ne, da imajo v njegovih zgodbah pomembno vlogo tudi njegovi companerosi. Npr. v tej je dokaj samostojna vloga podeljena Tiger Jacku in Lobu, kar je dobrodošla osvežitev od Tex-nikoli-ne-zgreši-Tex-vse-reši, ki zna včasih najedati, saj se človek nenehno sprašuje, kaj sploh vleče zraven starega Carsona, Navaja in sinkota, a zato, da ima občinstvo? Bojim se samo, da že vem, kako se bo stvar razpletla. Ampak bom počakal nadaljevanje. Drugače pa ocena 6.
Ja, pa sem res bil darežljiv danes.
Torej pravite, da je dober? Lepo, lepo, . Mogoče sem podzavestno pričakoval kaj bolj povprečnega in sem ga takoj ob nakupu dal na kup "še neprebrano" ter začel z drugimi stripi. Bo dobil svojo priložnost.
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Iguana. Noč brez konca mi je bila nekoliko bolj všeč, ampak tudi Iguana ni slab. Všeč mi je risba in čeprav je zgodba bolj v stilu kakega Vertiga ali Stripburgerja, me to ni prav nič zmotilo. Dobro je prebrati oba stripa, saj so potem stvari nekoliko bolj jasne (in poznavanje likov). Pravzaprav je to eden redkih albumov, ki sem ga nabavil in ne obžalujem
Spaghetti Brothers 6 - Fibra
zadnja knjiga v zbirki. V bistvu kar prav da se je zaključilo, ker je avtorjem že kar malo zmanjkovalo idej. V zadnji knjigi tako spremljamo že mlajši rod, skozi pripovedovanja ostarelih glavnih junakov pa vidimo kako je umrl Francesco, pa Filomena, itd.... Amerigo pa je bil prepomemben del zgodbe da bi umrl samo skozi pripoved
Pohvale Markosu da je našel tale serijal.
Nathan Never - 5. knjiga
75-Indija
76-Feniks
77-Gospodarica smrti
Pravi užitek je bilo prebrati tole knjigo. Odlične zgodbe podprte z risbo mojstra De Angelisa. 2. in 3. zgodba tvorita celoto, vendar je pred branjem priporočljivo da si preberete še številki 9 in 10 Slobodne Dalmacije kajti zgodba se navezuje na njiju. Potem pa še Giganta 1 in 2 ter Ravenov povratak LU 39. V bistvu tule spremljamo dve zgodbi (ena o maščevanju Susan Connery ter druga o tehnodroidu Selen/Raven), povezuje pa jo že večkrat videni bad guy Jinx.