Članki o stripu v naših časopisih

[Bob Rock]

V današnji Mladini je intervju s Sandijem Buhom.

[sloppy]

saj je to mladina od petka? ne? to je že ninel napisal včeraj.

[Mocivnik]

ima kdo tega o jimiju?

[risar_69]

Tale intervju s Sandijem je odličen, sem hotel prilimat, pa je še prehitro.

[sigismundus]

Hja, članek o stripu na skoraj treh straneh. V Sloveniji se omenja samo striparna Buch in njena spletna stran in Miki Muster, ki bi moral prejeti Prešernovo nagrado.
Kot da ne bilo drugih slovenskih avtorjev stripa, kot da ne bi bilo slovenske strip revije Stripbumerang, kot da ne bi bilo Stripburgerja, kot da ne bi bilo društva Stripoholik in njihovega glasila. Kot da ne bi bilo spletne strani društva Stripoholik, pred katero se Buch lahko skrije. Kot da ne bi bilo sejmov stripa. Vsak mesec.
Eh, Buch.
Bedasta vprašanja, bedasti odgovori. Eh, Šušulič, še tvoja znanstvena fantastika je bila boljša. Predvsem skrajno neinformativno in zavajajoče. Govori se o razcvetu stripa, pa se govori o nakladah Alana Forda, ki dosežejo 7000 izvodov. Kot najbolje prodajani. Kaj pa elitizem? 500 kom trdovezanih stripov za knjižnice in zbiralce. Popolna norost: popolni ponatisi Martija Misterija in Mister no-ja v trdi vezavi. Gre za eno samo ciljno publiko, ki bo prej ali slej izčrpana, takoimenovani razcvet stripa pa v glavnem temelji na ponatisih stare zlate serije, lunovega stripa, alana forda in junakov iz stripoteke. Če je že kaj novega, potem so to objave neobjavljenih zgodb ravno teh junakov. Bonelli stuffa, v glavnem. Tudi knjižnice tega materijala ne bodo kupovale v nedogled.
Situacija je malo boljša le na albumskem področju, pa še to v glavnem le pri Fibri in Belem putu. Veliko stripov, to že res, vendar je na tržišču stripu le malo novega.
Žal.

[Poli 78]

Eh Leskovšek... vemo, da sta z Buhom "najboljša" prijatelja tako, da te človek niti ne more jemati resno.
Prispevek je čisto ok in hvala bogu, da se (vsaj tu in tam) govori o stripu.

[sigismundus]

v redu klemen

poglejva še enkrat, kaj je povedal o slovenskem stripu?

nič, nič in še enkrat nič

ostalega kot njega in miki mustra sploh ni

se ti to ne zdi čudno, če ne že nekoliko zavajajoče za dve strani dolg intervju?
da ne omenja niti stripbumeranga, slovenske strip revije?
revije, ki je baje v striparni niti ne prodaja?

pa daj povej kaj konkretnega

jaz sem bucha in njegovo striparno omenjal v vsakem intervjuju. in jo tudi priporočal. zato, ker je faktor v slovenskerm prostoru.

ostali pa, kot da nismo. niti tale stran, ki je verjetno bolj pomembna, kot mislimo.

[macon]

V bistvu je v redu, govoril je tisto, na kar se spozna. Na prodajo stripov v svoji striparni.

Mene moti, ko začne kdo deliti vrednostne sodbe. Take, ko je v eni sapi nekdo totalni genij, drugi pa nula ali pa ga sploh ni, s tem da mu ni treba take izjave razložiti in utemeljiti.

[sigismundus]

ja, maš prav macon

govoril je kot knjigarnar, kot prodajalec stripov
res ni za pričakovat pogleda na stripovsko sceno
sem imel prevelika pričakovanja
pa je res me je zmotla minimalizacija slovenske strip scene...

[macon]

Tale stran bi rabila, da bi se oglašalo več avtorjev in izmenjavalo mnenja. Na stripovi.com jih je precej več.

[risar_69]

Sicer ni iz naših cajtngov, če koga zanima.

Tukaj je še nekaj o proti vojnem stripu Iskanje


01-02-2008 / Germany
Germany - Germany Launches Comic Book on Holocaust

German schools will launch a comic book next week that aims to teach above all underprivileged children about the Nazi era and the Holocaust.
Although German schools already make a big effort to give pupils a thorough education about the Nazi era, racist violence remains a problem, and the revival of Germany's Jewish community has brought a rise in anti-Semitism with it.
The Tintin-style comic book is called "The Search", and tells the story of Esther, a fictional Jewish survivor of the Holocaust.
Created by the Dutch cartoonist Eric Heuvel, it is already available in the Netherlands. Berlin's Anne Frank Centre, which is backing the project, thinks it will serve a purpose in Germany, too.
"There is not a major gap in the way Germany teaches the history of this era, but this is a new approach," said spokeswoman Melina Feingold, noting that the book could reach some of the children who are least interested in schoolwork:
"We hope the comic will get even underprivileged kids interested in learning about the Holocaust."
The 61-page book, already available in various European languages, will be used alongside worksheets in history classes at secondary schools in Berlin for six months, after which the project hopes to go nationwide.
The book, based on fact, describes how Jews in Germany and the Nazi-occupied Netherlands experienced the genocidal Nazi persecution that took the lives of 6 million European Jews.
It includes the Night of Broken Glass in November 1938, when Jews were beaten and their homes, businesses and synagogues were ransacked and, later on, the deportations to the Auschwitz concentration camp.
Through pictures and realistic dialogue, the book depicts the suffering and humiliation that Jews endured as they were stripped of their livelihoods, ostracised and, finally, sent to camps to be worked to death or gassed.
After five decades when it had only a handful of Jewish residents, Germany now has the world's fastest growing Jewish community, with 220,000 arriving from the former Soviet Union since 1990.
But violent anti-Semitic crime is also increasing. Last month, five Jewish teenagers were attacked by a group of punks and subjected to anti-Semitic abuse.
The new comic book is a sequel to Heuvel's "The Discovery", also aimed at school children, based on Jewish history in Europe from 1933 to 1940.
Source: www.javno.com

Date: February 01, 2008

[TomDar]

Žurnal 24,20.02.2008

S slikanicami bodo počastili Trubarja

Ljubljana. Mestna občina je sestavila javni razpis za izbor kulturnega projekta Ljubljana bere. Izbrali bodo izvirni slikanici, ki bosta namenjeni triletnikom in prvošolcem. Občina bo kupila po sedem tisoč izvodov vsake, razpisu pa je namenila 60 tisoč evrov-
K.K

Nekaj zanimivega, za naše risarje s forumov?

[BuDi]

Po Texu se je Modic spravil nad Zagorja.

NAJBOLJŠI ŠPAGETI VESTERN VSEH ČASOV – PRVI DEL: ZAGOR OSVAJA JUGOSLAVIJO

Kot smo že poudarili, se resnični mit o Divjem zahodu ni rodil na ameriških filmskih platnih. Resnični mit o Divjem zahodu se je rodil v italijanskih stripovskih pasicah septembra 1948 in sliši na ime Tex Willer. Tudi najbolj karizmatični lik špageti vesternov ni prišel iz filma, marveč iz stripovskih pasic Made in Italy, njegovo ime pa je: Zagor. Gospodar Darkwooda. Duh s sekiro. Ali preprosto Za-Gor-Te-Nay, kot ga imenujejo Indijanci v njegovem svetu.

Ta bombastično eklektični kvazivestern strip je fenomen zase in zdaj, ko smo njegov izmišljeni svet že prerasli, videli prihodnost stripa in se z njo sprijaznili, se lahko delamo pametne in Zagorju oporekamo vse mogoče, ga zmerjamo s šundom, žuto štampo, ceneno avanturo in ga nasploh dajemo v nič. Toda, če se ozremo v svojo stripovsko dušo brez predsodkov, ne moremo mimo dejstva, da je bil Zagor eden prvih junakov, ki je nas, otroke socializma, popeljal prek meja resničnosti, kot smo jo takrat dojemali v prvih razredih osnovne šole.

Zagor, ki sta ga leta 1961 ustvarila scenarist Guido Nolitta (psevdonim legende italijanskega stripovskega založništva Sergia Bonellija) in risar Gallieno Ferri (ki je konec lanskega leta na silno veselje Zagorjevih privržencev znova obiskal Zagreb), letos namreč praznuje 40. obletnico osvajanja kioskov v državah s področja bivše Jugoslavije. 40 let je vsekakor zelo častitljiva doba za strip, za katerega smo mislili, da so ga skupaj z nami že vsi pozabili. Pa ni tako. Zanimivo je, da ravno junaki, ki jih zelo hitro ‘zavržemo’ zgolj zato, ker so del naše mladosti, dočakajo spoštljive starosti: spomnite se na Miki Miško, Batmana, Supermana in konec koncev Texa, ki smo ga predstavili v prejšnjih številkah. Sergio Bonelli je med vrsticami večkrat povedal, da so Zagorja pri njihovi založniški hiši zanemarili zaradi navala novih stripovskih osebnosti, ki pod znamko Bonelli Comics zadnjih dvajset let osvajajo adolescenčno domišljijo: recimo Dylan Dog, Martin Mystere, Nathan Never in Magico Vento, če izpostavimo le najmarkantnejše. No, Zagorjev opus dandanes vseeno krepko presega 40.000 strani, kar ni zanemarljivo niti v svetovnem merilu.

Kje je potemtakem skrivnost Zagorjeve kontinuitete? Založniki so se nekoč odločili, da bodo Zagorja raje pustili umreti, kot da bi ga posodabljali na ameriški način. To se je izkazalo kot prednost in bržčas edini razlog, zakaj Zagor tudi v resnici ni umrl. Čeprav je bilo veliko možnosti, da se pojavi v filmu, do tega nikoli ni prišlo (če seveda zanemarimo dve turški, skrajno eksotični ekranizaciji), ker po Bonellijevem mnenju film omejuje domišljijo stripovskega bralca in stripovski heroji na filmu pogosto razočarajo svoje privržence, teh pa je neprimerno več kot tistih, ki jih film na novo pritegne v kino. Bravo, Bonelli! Poleg tega pa bralci Zagorja najraje – in večkrat - segajo prav po starih, preverjenih epizodah Duha s sekiro.

Kot rečeno se je Za-Gor-Te-Nay spontano porodil v domišljiji Sergia Bonellija in je pomenil njegov prvi uspeh v času, ko so v stripu dominirali Veliki Blek, Kapitan Miki in Tex. Tudi avtor Zagorjeve najbolj prepoznavne podobe že 47 let ostaja Gallieno Ferri, čigar epizode med privrženci stripa veljajo za najboljše – navkljub risarjevemu skromnemu obvladovanju človeške anatomije in telesnih proporcev.

Zagor je uspel zato, ker je prepoznavno žanrske konkurente presegal s fantazijskimi razsežnostmi, za katere so mladostniki najbolj dovzetni. Realnost in realizem v Zagorju nikoli nista bila pogoj za branost, kot denimo pri Texu. Zagor je namreč nekakšen amalgam prvotnih mladostniških junakov, kot so Robin Hood, Tarzan, Maskirani jezdec in Fantom, dogaja pa se na najbolj karizmatičnem prizorišču, na ameriškem Divjem zahodu, poligonu za konstantno idealiziranje boja med principi dobrega in zla. Pač formula, ki ne more zgrešiti.

Prihodnjič: AAAAAHYAAAAKK!

Čeprav sicer nisem največji Modicev fan močno upam da se morda kdaj odloči napisat kakšno knjigo o tej temi, mogoče ravno iz člankov za Premiero. Tole o Texu in Zagorju mu gre zaenkrat prav dobro.

[BuDi]

Še Buh iz Mladine:

Veliki razcvet stripa

Sandi Buh, zbiratelj in prodajalec devete umetnosti

Globoko v drobovju ljubljanskega Murgle centra je čudovita trgovinica po imenu Strip.art.nica Buch. Prav te dni praznuje štiriletnico obstoja, v tem času pa je postala nič manj kot neksus slovenske stripofilske scene.

Sredi barvitega džumbusa, ki je sposoben v za te reči dovzetnem povratniku v dveh sekundah sprožiti cunami destilirane nostalgije, sedi gospod Buh, ki stripe zbira že štiriinštirideset let. Ne samo da pozna vse balkanske avtorje, ki karkoli pomenijo, temveč se lahko pohvali tudi s pravzaprav nepredstavljivim dejstvom, da ima doma v garaži zbirko skoraj čisto čisto vseh stripov, kar jih je kdaj izšlo na območju nekdanje Juge.

Ob tem povejmo še, da je bila Strip.art.nica med uporabniki najpopularnejšega jugoslovanskega spletnega portala za stripe www.stripovi.com izglasovana za najljubšo prodajalno na ozemlju vse stare države.

Ko gre človek te dni na bolšjak, najde tam ob vseh sajastih rezervnih delih za stare bombnike in ob vsej sodomistični pornografiji še komajda kak strip, če sploh … To je za tiste, ki se spomnimo bolšjaka izpred petnajstih, dvajsetih let, težko razumljiv kontrast. Kako se je to zgodilo?

Na prvi pogled se bo slišalo malo protislovno: tako je zato, ker se je zanimanje za strip pri nas zadnja leta izjemno povečalo. Finta je v tem, da obstaja zdaj par ljudi, ki so vsako nedeljo že zelo zelo zgodaj na bolšjaku in porazirajo vse, kar tam vidijo zanimivega.

Torej so tam že ob sedmih zjutraj - samo zato, da kupujejo stripe?

Tudi ob petih in šestih, če je treba. Večina robe pa na bolšjak sploh ne pride, ker obstaja dobro utečena mreža poznanstev: vsi so drug z drugim v telefonski zvezi, in kadar se kaj prodaja, nikoli ne manjka interesentov. Zadnja štiri leta smo imeli v Sloveniji - tako kot drugod po svetu - spet en tak velik razcvet stripa kot žanra.

Kako to?

Cel kup faktorjev. Na naših tleh predvsem zato, ker se je začela zopet odpirati nekdanja Juga. Povečalo se je zanimanje založnikov, izhajati so začeli novi stripi. To se vidi tudi po tem, kako drastično se je v tem času povečal obisk moje spletne strani www.stripi.si. Dejansko se dogaja! Tudi zanimanje medijev naglo narašča.

In tudi cene!

Predvsem starim stripom. Novim niti ne. Novim stripom, odkar sem odprl trgovino, pravzaprav nisem spremenil cene. Samo v evre sem jo spremenil. Ampak starim edicijam - e, tem je pa v štirih letih cena narastla nekje minimalno krat osem. Noro.

Heh, kisli heh, to je pa dejansko še precej več kot cena slovenskih stanovanj, ki je navadno merilo bolne nepredstavljivosti …

Res je. Noro. Stvar je v tem, da je na internetnih licitacijah nekaj prekupčevalcev pogruntalo recept: biddajo samim sebi, torej na svojih dražbah, in strip potem sami od sebe pogosto tudi kupijo. S tem dosežejo, da kupec, ko čez recimo tri mesece vidi novo dražbo za isti strip (čeprav seveda ne ve, da je isti), preceni njegovo dejansko vrednost: saj je bila ista številka pred tremi meseci vendar prodana za toliko in toliko!

Diabolično.

Ma sliši se totalno primitivno, ampak v praksi deluje! In še kako! Drugi del odgovora na vprašanje, zakaj nagla rast cen, pa je seveda nostalgija. Generacija, ki danes pri meni najbolj kupuje stripe, je stara tam nekje okrog štirideset let. To pomeni, da imajo stanovanje, avto in otroke večinoma porihtane - torej jim vsak mesec ostane kar nekaj denarja. Zgovoren je podatek, da se čedalje slabše prodajajo slabo ohranjeni stari stripi - lepi primerki, še posebej tako imenovani 'glancerji', grejo pa za med! Lepo ohranjen strip, ki je zelo pogosto star tudi po štirideset let, seveda ne pade kar z neba. Treba je vedeti, na koga se gre obrniti. In tisti, katerih služba je iskanje takih stripov, imamo s tem pogosto precejšnje stroške.

Meni se kot nekdanjemu fanatiku, ki je ondan v Zagrebu na festivalu stripa padel v povsem nepričakovan trans na Zagorja fiksirane nostalgične homoerotike, cene zdijo recimo za kakih petdeset posto previsoke …

In še višje bodo. Po drugi strani pa bom rekel takole: zgodi se, da mi pride v štacuno kupec, ki je najprej ves iz sebe od navdušenja, potem pa začne viti roke zaradi cene. In potem ga vprašam, koliko časa to številko že išče, pa mi odvrne: trideset let. Ja madona, mu rečem, pa ga išči še naslednjih trideset in bomo videli, kakšna bo njegova cena takrat. In koliko boš zagonil za iskanje. Bistvo pa je: ni pomembno, koliko plačaš za star strip. V trenutku, ko si ga kupil, si že zaslužil. Po tej ceni ga lahko vedno prodaš nazaj, cene pa grejo samo še gor gor gor.

Torej so stari stripi v tej dobi povampirjene inflacije dobra naložba?

Vsekakor. Ha, ko se spomnim, kaj vse so nam včasih očitali starši: pa kaj ti to kupuješ neko šrot robo, brez veze, to poneumlja in kvari ljudi, saj to ni nič vredno. No, zdaj se je izkazalo, da to je nekaj vredno, pravzaprav kar precej. Ko kaj takega prineseš domov, ti žena ali mama ne more več očitati: vrgel si denar stran!

Koliko je stripu pri nas škodila neizogibna tranzicija v slovenski jezik?

To je del neke širše in zelo tragične zgodbe: tukaj, tako kot na vsem območju nekdanje Juge, stripa petnajst let tako rekoč nismo imeli. Kakih osem let niso izdali skoraj ničesar. Tisti, ki imamo to radi, smo bili ves ta čas zelo nervozni. Spomnim se, kako smo se morali peljati v Trst - in to čeprav nismo znali italijansko, samo za tisti občutek, da smo lahko prelistali kaj novega! V tem času smo zgubili eno celo generacijo. Pri nas otroci, ki so stari manj kot dvajset let, praktično sploh ne vejo, kaj je to dober strip. Vse, kar so imeli, so bila razna mašila. S tem da so bila za nas fanatike v tisti suši dovolj dobra tudi ta mašila. Joj, kako smo kupovali ves tisti šodr na slabem papirju s slabimi barvami po grozljivih cenah … Pa smo vseeno pokupili vse, kar se je dalo dobiti! A narejena škoda za širšo populacijo je bila neizmerna. Cela generacija ljudi, ki te dni postajajo uredniki in kritiki, živi zaradi tistih groznih mašil iz svojega otroštva v svetem prepričanju, da so stripi napočez en sam totalen šrot. Ne poznajo, ker niso imeli priložnosti spoznati.

Roko na srce, med stripi dejansko tudi je veliko šrota.

Prav gotovo, tako kot kjerkoli drugje! Ampak! Po svetu obstajajo stotine in stotine risarjev stripa, ki dajo slovenske akademske slikarje za tamalo šalo v tamali žep. Ker so po kakovosti tako visoko nad njimi, da je to nekaj neverjetnega. Marsikdo ne bo verjel, ampak to je dejstvo. Risanje stripa je garaško delo. Ne poznam niti enega risarja, ki bi delal samo osem ur na dan - in to vsak dan, tudi vsako soboto in vsako nedeljo. Vsi delajo več kot to. Tvoja služba je, da tam sediš in se ne premakneš. V tem poslu štejejo predvsem živci in trma. Tukaj si ne moreš reči: bah, danes me malce napenja, bom tole jutri do konca podelal. V večini služb lahko kaj prevekslaš, malce prešniraš urnik in se na svoje slabe dneve kam skriješ …

Pri risanju stripov pa ne?

Tukaj imaš krvavo resne róke. Če zamudiš, ne boš več risal. Šteje samo, v koliko izvodih se je prodal tvoj zadnji album. Čedalje bolj pa se pojavlja problem, ki ga v tujini dobro poznajo založniki knjig. Namreč da v totalni poplavi ponudbe po skoraj identičnih cenah kupci najbolj masovno posegajo po najdebelejših zadevah. V potencialno kakovostne romane se je začelo nametavati cel kup strani samo zato, da deluje knjiga na polici masivnejša. To gre seveda vedno na račun kakovosti, hkrati pa preobremenjuje avtorjev delavnik. S stripom je podobno. Čedalje bolj.

Imam prav, ko si mislim, da je imela Slovenija vsaj pri stripih veliko srečo, da je bila del Jugoslavije?

Joj, ta Juga je bila tak svetovni fenomen! Tako relativno nevpeta v svetovne kulturne trende, pa tako močna domača produkcija! In to ne samo pri stripih - tudi pri glasbi, filmih, risankah …

Okej, če sva poštena, so bili vsi najpopularnejši stripi pri nas italijanski …

Trenutno najdeš po svetu vsaj šestdeset hrvaških in srbskih striparjev, ki delajo za velike svetovne založnike. Večina jih je ven pobegnila med vojno in tujina jih zna ceniti. Veliko jih je v svojem poslu visoko plasiranih. Da še konkretneje odgovorim na tvoje vprašanje: Jugosi so veliko risali za Italijane. Najbolj Velikega Bleka in Tarzana, pa tudi marsikaj drugega … Poslušaj tole anekdoto: ko smo bili ondan po zagrebškem festivalu na večerji z omizjem legendarnih avtorjev Zagorja, je svoje zadeve ven potegnil Mikica Ivanović. Mikica je v bivši Jugi risal naslovnice za Zlatno Serijo in Lunov Magnus Strip - in zdaj se je odločil vrniti kot avtor. Ko so videli te reči, ki jim jih je molel za podpisat, je vseh šest Italijanov na čelu s Ferrijem padlo dol od navdušenja. Fantastično, so rekli. Ker zna, če tole rečeva zelo potihem, po objektivnih kriterijih Mikica Ivanović risati precej bolje kot katerakoli od tistih legend.

Bolje od tvorcev Zagorja?

Okej: sto ljudi, sto okusov. Ferri je za Zagorjeve fene car, pa tudi če bo vsake toliko narisal telesne proporce, ki bodo skregani z vsako najosnovnejšo logiko … Drugo pa je, če posamezne risbe ocenjuje neki objektiven in strokoven kritik, ki … ki …

Ki ni nesmrtno zaljubljen v Zagorja?

E, točno to sem hotel povedati. V glavnem, Mikico so Italijani potem na veliko pregovarjali, naj jim tiste svoje risbe vendarle proda. Ponujali so mu kar nekaj denarja, pa ni hotel. Pri Zagorju imajo ekipo žal že povsem zacementirano - so pa rekli, da bi se čisto možno dalo kaj zmeniti pri produkciji novih Teksov Vilerjev.

Glede prodaje novih stripov pa ni pri nas niti približno tako rožnato kot s povpraševanjem po starih?

Za ilustracijo: Zvitorepec je imel v svojih časih pri nas tudi po 60.000 izvodov naklade, novega Alana Forda pa se danes po vsej Jugi, z nami vred, proda okrog 7000 izvodov. Mlajši imajo danes internet in igre, mi smo imeli strip in žogo. Mogoče je strip postal en tak prepočasen medij. Moj mali, ki ima trinajst let - on preprosto mora ves čas živeti pod stresom. Gre na računalnik zato, da je po eni uri tak, kot bi igral šest ur hokeja. Vse teče od njega. In mi pravi žena: pa daj že znori in ga vrzi dol … Ampak, halo, pa to je vendar natanko isto, kot je govorila moja mama mojemu fotru glede stripov. Jaz pravim: tak je tempo življenja! Naj zmagajo otroci! Tako kot sem moral jaz zmagati proti svojim staršem, naj zmagajo moji otroci proti meni!

Danes najbolj splošno popularna stripa pri nas sta še vedno Zagor in Alan Ford, je res?

Je res. Daleč najbolj Alan Ford in potem Zagor. In potem kot tretji Asteriks, ki ju je po svetu po prodaji oba odžagal za več sto tisoč izvodov.

Ampak kako to, da sta bila v teh koncih tako popularna ravno ta dva?

Pri Alanu Fordu ni kaj veliko mozgati: to je v bistvu ena sama velika kritika ameriškega življenja, krojaško prikrojena na šmuglarsko zabušantsko jugoslovansko psiho. Zagor … no, ta je pa preprosto pravi čas zajahal konja. Pri njem so do perfekcije izpilili apil na osnovnošolsko populacijo. Zanimivo, tak je bil po marketinških raziskavah trga od začetka namen tudi pri Alanu Fordu - a je praktično takoj preskočil na neko povsem nesluteno raven … V njem so se takoj našli tudi intelektualci. Pri Zagorju so pa s časom raven kvečjemu še kaj znižali. Zanimivo je tole: kultni status ima natanko v štirih državah, in sicer v Italiji, nekdanji Jugoslaviji, Turčiji in Braziliji. Drugje ga sploh ne poznajo. Pa ne zato, ker avtorji z njim ne bi poskusili prodreti.

Hollywood prav zadnja leta mlati neverjetne pare, ker se je začel čedalje bolj naslanjati na stripe. In to ne samo na Marvelove …

Ko takole spremljam, se mi včasih zazdi, da je kar polovica trenutne produkcije posneta po stripovskih predlogah. Dvajset odstotkov prav gotovo! Ker obstaja cel kup filmov, pri katerih se tudi taki poznavalci, kot sem jaz, začudimo ob podatku, da so nastali po stripovski predlogi. Studii so ugotovili, da je to krasen način nižanja stroškov. Strip je snemalna knjiga, ki je že narejena in ki jo pogosto še toliko lažje flikneš naprej v špile, modo in igrače. Ponudba je pa izjemna. Pravzaprav je eden večjih problemov svetovnega stripa danes poplava ponudbe. V Franciji vsak dan izdajo šestnajst novih luksuznih trdo vezanih albumov. Na Japonskem pa njihove mange itak pomenijo od 60 do 70 posto tiskane produkcije. Ampak tam ljudje ne hodijo v službe z avtomobili.

In imajo torej ekstra uro na dan za branje.

Ali pa še več. In potem jim tudi ni treba brati časopisov na delovnem mestu. Ali novic na internetu. Pa še neprimerno boljše volje pridejo v službo. Vem za zelo uveljavljeno francosko podjetje, ki je v Sloveniji posebej naročilo izdelavo stripa za izobraževanje svoji delavcev. Eh, ko me ljudje vprašajo: ti, pa ima strip sploh kakšno prihodnost? Seveda jo ima, in to čedalje lepšo! Že pri izobraževanju! Ker tole, kar imamo zdaj, tole res ne bo več moglo dolgo naprej na ta način. Šolski sistem nam rolajo penzionerji. Mojim otrokom tumbajo skoraj natanko isto, kot so tumbali meni. Niti za korak se niso premaknili naprej. Ampak brez zveze, da o tem preveč govorim, ker se bom preveč razjezil. Znanje je treba podati na čim lažji in čim hitrejši način. In kaj bi bilo za ta namen boljšega kot strip?

Računalniška igra.

E, tukaj si me pa našel. Ena nula zate.

Sploh ne, saj igrajo stripi in igre v resnici za isti tim.

Res je. Zakaj ne bi mladim znanja podajali v za mlade primernih medijih? Moj sin mi je ondan iz glave zrecitiral kompletno nordijsko mitologijo, ker ima pač neko strašno igro s to tematiko. Pri nas se pa še vedno resno jemljejo neke pradavne tumbačice, ki so že vse življenje ravnateljice in se še vedno zavzemajo za horo legalis. Ej, če je treba mlade zauzdati s horo legalis, potem je treba penzionerje najbrž pretopiti v žajfo. Ali kaj?

Koliko zunaj poznajo Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika?

Nič. Čisto nič. Glede tega je imel Muster eno veliko smolo. Ni imel menedžerja.

(Po enem tistih prisrčnih spletov naključij se prav tisti trenutek šestletni miško, ki je pod nadzorom mame zadnjih petnajst minut brskal po trgovinici, končno odloči in do blagajne prinese tri velike albume Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Trikrat pogumno zajame sapo in pravi: "Jaz bi rad nekaj povedal." Potem še dvakrat zajame sapo in pove: "To so najboljši stripi na svetu. Najraje jih berem." Potem ko mu gospod Buh da roko in se jaz z njim kot bivši odličnjak zmenim, da je v šoli najbolj pametno biti zadosten, nadaljujeva.)

Torej, Miki Muster. On je pač garač. In nekateri garači imajo to veliko hibo, da ne znajo vstati od mize in se odpraviti prodat svojo mojstrovino. Po kakovosti sem prepričan, da bi Muster prišel marsikam. Zame je on tak pojem kot Triglav ali Postojnska jama. In tukaj slovenska država blazno greši, ko ga bolj ne izrablja kot prepoznaven lik. Za njegovo osemdesetletnico je izšel ponatis, ki je zdaj praktično razprodan. Tukaj se pogovarjamo o več kot 200.000 kosih. Pa kateri slovenski umetnik se lahko pohvali s čim takim?! Mislim, če mu za osemdesetletnico, ko je prodal 200.000 kosov samo ponatisa, niso znali dati Prešernove nagrade, potem je treba te ljudi, ki odločajo o tem, preprosto zamenjati. Ker očitno res nimajo pojma.

Jure Aleksič

[BuDi]

Tokrat o Zagorju:

NAJBOLJŠI ŠPAGETI VESTERN VSEH ČASOV – DRUGI DEL: AAAAAHYAAAAKK!!

Zagor je junak, ki živi v najglobljih predelih izmišljenega pragozda Darkwooda. Prebiva v kolibi, zgrajeni na otoku sredi živega peska v močvirju Mo-Hi-La, nekje na področju Velikih jezer, med Pennsylvanio, Ohiem in Zahodno Virginio,« beremo v lično opremljeni enciklopedični knjižici Zagor - 40 let na Hrvaškem (40 godina u Hrvatskoj), ki je lani izšla pri stripovski založbi Ludens. »Njegovo najljubše orožje je kamnita sekira, tomahavk nenavadne oblike, po katerem je Zagor dobil ime: Za-Gor-Te-Nay v izmišljenem algonkinskem dialektu pomeni Duh s sekiro. Oblečen je v rdečo usnjeno majico z velikim rumenim krogom, v katerem je stiliziran črn simbol orla.« Zagor je pravični zaščitnik Indijancev, preganjanih in nemočnih, borec za mir in nasprotnik vseh vrst krivic. Indijanci verjamejo, da je Manitujev sel in kot tak nesmrten. Čeprav odlično obvlada strelno orožje, v boju z nasprotniki največkrat uporablja svojo sekiro, ki je prikladnejša za pošten boj in v skladu z njegovimi načeli manj smrtonosna, saj meni, da sovražnika ni zmeraj nujno pokončati. Svoj tomahavk uporablja bolje kot Indijanci, zato je med darkwoodskimi plemeni deležen velikega spoštovanja.

Za humor oziroma comic relief je v serialu zadolžen Zagorjev zvesti spremljevalec, debelušni Mehičan z imenom Chico (v izvirniku Cico), značilni bonellijevski sidekick, ki naj bi ublažil dramatičnost dogajanja in akcije. Chicov humor ni ravno prefinjen ali zintelektualiziran, saj se opira na situacijsko komiko iz burlesk Stana in Olia ter na nezgrešljivi proletarski humor, značilen za italijanske socialne komedije iz obdobja šestdesetih in sedemdesetih let, kar stripovsko avanturo približa adolescenčni publiki. Če je Bonelliju pri ustvarjanju stripovskih serialov kdaj zmanjkalo idej, se je vedno rad zatekel h klasikom mladinske in pustolovske književnosti, kot so Zane Grey, Emilio Salgari, Karl May in Jules Verne ter iz njihove domišljijske zakladnice nabral situacije in včasih celo dialoge za nadaljnjo generacijsko reciklažo. Verjetno se je tudi zaradi teh vplivov Zagor takoj zavihtel med najbolj priljubljeno čtivo osnovnošolcev in otrok socializma nasploh.

Zagor že skoraj petdeset let (dopolnil jih bo leta 2011) ostaja zelo klasičen, linearen, vsebinsko in karakterno črno-bel strip, ki se od svojih ameriških podobnikov razlikuje ravno po progresivnem eklekticizmu, po umetnosti rip-offa, ki jo je nemogoče spregledati pri Bonellijevi stripovski produkciji. Zagor ni nikoli prodrl na ameriško tržišče, zato pa so ga s toliko večjim z užitkom požirali v Italiji, Franciji, Braziliji in seveda v bivši Jugoslaviji, kjer je svoj čas dosegal fantastične naklade severno od 50.000 izvodov. Mimogrede, na Zagorjevih tako imenovanih fantastičnih epizodah, netipičnih za žanr vesterna, je svojo obrt kot scenarist pilil znameniti Tiziano Sclavi, kreator Dylana Doga, enega največjih italijanskih stripovskih hitov vseh časov. Fantastika, znanstvena ali ne, v Zagorjevih pustolovščinah ni nikoli presegala mej realnosti ali pa segala na področje metafizike, kot pri Dylanu Dogu. Šlo je za klasične grozljive zgodbe, predelave filmov o volkodlakih, vampirjih, Frankensteinovem stvoru, pošasti iz Črne lagune in blažjih variant zombijevske ikonografije. Prvi in glavni supernegativec v Zagorjevem univerzumu, iznakaženi profesor Hellingen, ki ga je kreiral prav Sclavi, se je kot utelešenje zla takoj prijel med bralci.

Da bi našega junaka in njegovo humano naravnanost spoznali do obisti, so poskrbele vrhunske epizode iz njegove mladost, misteriozni dvojniki in pretendenti na Zagorjev prestol v Darkwoodu. Takrat bralcev sploh ni motilo, da so se na serialu poleg Galliena Ferrija vrstili mnogi raznorodni risarji kot denimo Franco Donatelli, Michele Pepe, Mauro Boselli in pokojni Franco Bignotti. Izmenjavanje risarjev, ki ima za posledico nihanja v kakovosti seriala, je tisto, kar dandanes mnogi najbolj očitajo junakom iz Bonellijevega stripovskega vsemirja.

Zagorjeva prihodnost zaenkrat ni vprašljiva. Njegova oboževalska baza ostaja trdna in zanesljiva. V deželah bivše Jugoslavije še posebej. Hm, morda celo najbolj. Če bi obiskali lanski CRŠ (Crtani romani šou) v Zagrebu, bi se v to lahko prepričali na lastne oči. Ob štiridesetletnici Zagorja v gorah Balkana sta poleg prej omenjene knjižice (ki med drugim prinaša kolekcijo čisto vseh naslovnic do sedaj objavljenih Zagorjevih avantur) izšli še dve nepogrešljivi publikaciji za Zagorjevo najtrše fanovsko jedro. Prva je uradni katalog CRŠ-ja 2007, ki je v celoti posvečen Zagorju, druga pa mini monografija Tisoč Zagorjevih svetov (Tisuću Zagorovih svijetova), strnjen prikaz tako domišljijskih kot resničnih likov in dogodkov, ki so vplivali na nastanek enega najpopularnejših stripovskih junakov. Države, ureditve in časi se spreminjajo, Zagor ostaja. Razlika je le v njegovem bojnem kriku, ki je bil v jugoslovanskih izdajah poenostavljen v AAAAAAAAAAAAA, zdaj pa se sliši kot v izvirniku, in sicer: AAAAAHYAAAAKK!

vir: Max Modic, Premiera Št. 160 (12.03.2008 - 25.03.2008)