tex mi v tem stripu niti malo ne deluje kot bi bil podoben sam sebi, vsaj v regularni seriji je dosti drugačen. preveč je naiven in premalo odločen. prevečkrat ga drugi presenetijo.
ena večjih napak je ta, ko gre v salon in šerif drži revolveraša na nišanu, kar vidi tex pri vratih, med tem revolveraš potegne za pištolo in ustreli šerifa, tex pa ne reagira. lahko bi preprečil ampak ne stori nič v tistem trenutku, popolnoma atipično za njega.
še ena napaka je, ko med strelskim obračunom ubije dva brata, enga razbojnika in šerifa, ker pa se boji razjarjenih krajanov jo čimprej odide.
v takih slučajih je vedno tex povedal kak in kako in s svojo avtoriteto je tudi prepričal ljudi.
v tem stripu pa se mi zdi da je to nek drug junak ki ni niti malo podoben texu, brez avtoritete, zdi se mi da je celo boječ, oz občuti večkrat strah, nenazadnje je pri indijancih deloval kot nekdo ki je prvič prišel med indijance. saj ni znal sam povedati kdo je(nočni orao) in podobno.
prebral tudi doctuer mystere 1 in 2
Last edited by mister-no on 14.02.2007 13:25:15, edited 1 time in total.
joe bar team 1
precej komični in zanimivi stripi so
in strip bumerang 1
malo sem prebrskal od kod izvira thomas noland, naj povem še to da mi je jezik malo "tuj" , plus tega je morda tekst na nekaterih mestih kjer ni potrebno preveč obarvan s humorjem.
Originalni naslov Glineni gorbovi: LA GLAISE DES CIMETIÈRES L.1984
Thomasa Nolanda je bilo 9 izdaj, od tega 5 albumov.
Je kar v redu. Čeprav sem pričakoval veliko več, ker naj bi šlo za eden legendarnejših Hermannovih albumov. Preberem pa sigurno še enkrat. Na drugi strani pa je risba odlična. Veliko detaljev, mojstrski kadri in lepe barve. Tale Hermannova tehnika barvanja z akvareli mi je nekaj najboljšega. Njegovi grdi ljudje, ki jih riše pa me sploh ne motijo. Konec albuma ni nevem kaj. Mi je njegov Divlji Bill od njegovih samostojnih albumov, ki sem jih do sedaj prebral bil še najbolj všeč. Odličen. Sem pa drugače kar velik ljubitelj Hermanna, čeprav veliko njegovih del sploh še nisem prebral.
Putovanje Alexandrea Icara - Sinovi Alhambre
Ni slabo. Posrečena zgodovinska avantura, kjer zgodba lepo teče od začetka do konca. Tudi risba dosti simpatična. Na koncu zgodbe je še nekaj dokumentacije o Maurih in Alhambri.
Ja, sem pa začel brati tudi drugo knjigo ( samo to sem kupil ) Ljubav & rakete - Mehaničarka Maggie. Sem pa tam nekje pri stoti strani ustavil branje. Kaj pa vem. Sigurno bom nadaljeval z branjem, sam zdaj imam toliko drugih boljših stvari doma, da bom njim dal prednost. Sedaj berem Usagija in mi je že fejst žal, da sem nabavil samo prvi dve knjigi.