Družbene anomalije: fašizem

[Poli 78]

Mislim, da si malo zamešal stvari, domači fašisti so pošiljali domače ljudi v taborišča in jih ovajali nacifašističnim okupatorjem, s katerimi so sodelovali.

Tole je bilo za en drek, na Nori24 verjetno še objavili ne bi, saj ni bilo dovolj pljuvanja, laganja in podtikanja. Je pa bil povsem enostranski prikaz, s precej namigovanja, pač standard janšistov. Čudi me, da ni bil kriv Kučan.

[macon]

Pisal sem, kdo je danes fašist za leve skrajneže.

Ne razumem, zakaj se vam zdi, da je bila v času druge svetovne edina možna "osvoboditev" s komunistično revolucijo in potem edina možna partijska povojna oblast. Komunisti so najprej odkrito razglašali, da bomo vsi pod Sovjetsko zvezo. Predvojna kraljevina Jugoslavija je bila v vsem veliko bolj svobodna kot povojna Jugoslavija.

Komunisti so veliko domoljubov ovadili okupatorjem, ki so jih pošiljali v taborišča in pobijali kot talce. Komunisti so jih videli kot oviro za povojno oblast, okupatorji pa kot oviro za okupacijsko oblast, torej je bil obojim win-win. Seveda pa to nima zveze z NOB, ki je bila sekundaren proces v primerjavi s primarnim- komunistično revolucijo. Zato so komunisti množično pobijali lastne ljudi že med vojno.

Tvoja črno-bela predstava (partizani-dobro, domobranci-zlo) ne vzdrži kratkega premisleka. Pod zlo lahko daš samo okupatorje, ki tukaj niso imeli kaj iskati.

[Poli 78]

Tvoja črno-bela predstava (partizani-dobro, domobranci-zlo) ne vzdrži kratkega premisleka. Pod zlo lahko daš samo okupatorje, ki tukaj niso imeli kaj iskati.

Ne vem, kako lahko kdorkoli normalen opravičuje kolaboracijo, jo celo povzdiguje in ji postavlja vence. "Naredite mi to deželo spet nemško!" nato pa se mu priklonijo, da jih napiči v r!t in mu zaprisežejo večno zvestobo. Tega se ne da izbrisati, pa če narediš tisoč ustaških Ljeljakov in domobranskih možin.

[macon]

Tvoja črno-bela predstava (partizani-dobro, domobranci-zlo) ne vzdrži kratkega premisleka. Pod zlo lahko daš samo okupatorje, ki tukaj niso imeli kaj iskati.

Ne vem, kako lahko kdorkoli normalen opravičuje kolaboracijo, jo celo povzdiguje in ji postavlja vence. "Naredite mi to deželo spet nemško!" nato pa se mu priklonijo, da jih napiči v r!t in mu zaprisežejo večno zvestobo. Tega se ne da izbrisati, pa če narediš tisoč ustaških Ljeljakov in domobranskih možin.

Noben ne zagovarja kolaboracije (in s tem okupacije), gre samo za pieteto do po vojni brutalno pobitih. Pa ne samo uniformirancev, še bolj do poklanih žensk in otrok. Ti ljudje so zelo drago plačali za kolaboracijo in za vse, kar so jim nalimali komunisti, nobene potrebe ni za ponovno in ponovno razčlovečevanje. Niso bili nobeni fanatiki, ki so se šli kak ubermensch kot hrvaški ustaši.

Povojni komunizem je bil oblastna in ekonomska sramota. Slovenija je imela po vojni vsa mesta cela in tudi večino tovarn pa glej, kam smo prišli. Nismo bili tako nerazviti kot so lagali komunisti. Največji absurd pa je, da bi Jugoslavija kot povojna kraljevina verjetno obstajala do danes.

[Poli 78]

Mislim, da pri janšistih ne gre za pieteto. Obračali bi zgodovino, izdajalcem postavljali spomenike, jih rehabilitirali... da o nečloveških mučenjih, ki so jih zganjali domobranci, tudi nad ženskami, sploh ne govorim. Cerkev ni tega nikoli obsodila. Sicer pa kako bi, če je ravno Vatikan pomagal uiti vsem nacijem in krvolokom v Argentino in ostale države Južne Amerike.
Kje se bo potem nek Janša distanciral od tega. Fotr domobranc, saj ne more preboleti.

[macon]

Mislim, da pri janšistih ne gre za pieteto. Obračali bi zgodovino, izdajalcem postavljali spomenike, jih rehabilitirali... da o nečloveških mučenjih, ki so jih zganjali domobranci, tudi nad ženskami, sploh ne govorim. Cerkev ni tega nikoli obsodila. Sicer pa kako bi, če je ravno Vatikan pomagal uiti vsem nacijem in krvolokom v Argentino in ostale države Južne Amerike.
Kje se bo potem nek Janša distanciral od tega. Fotr domobranc, saj ne more preboleti.

Komunisti so pomagali italijanskim vojnim zločincem pobegniti v Italijo. Robotti je recimo bil poveljnik divizije med Roško ofenzivo in pobijal ljudi po vaseh (podpisal ukaze), partizani so ga leta 1943 s stražo pospremili do italijanske meje, ko je razpadla Italija. Mislim, da je posodil italijanske topove s posadkami pri Turjaku, da so sesuli vaške stražarje. To spet nima zveze z NOB, temveč z revolucijo. Če bi bil poglaviten NOB, bi gospoda generala obesili na prvo vejo.

Ti spet ugotavljaš neke zle namene, se pa strinjam, da ne bi smelo biti nobenih spomenikov domobrancem. Ampak hkrati bi moral ogabni Kidrič za parlamentom tudi v ropotarnico. Nič nimam proti NOB spomenikom, ampak taka politična skrpucala bi morala stran iz javnega prostora.

Bral sem, da je s fotrom domobrancem vse narobe. Tisti s fotri domobranci niso plezali po hierarhiji ZSMS.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_sve ... Slovenskem
Žrtve po povzročitelju: enote NOB 24.135, protikomunisti 5.763. Neugotovljeno 20.526.

[3G]

Ne bi preveč motil ping ponga, ampak samo nekaj pripomb glede številk in zapisanega v gornjih postih

Izmed 24K žrtev, ki so jih povzročili partizani, je samo 10K v času vojne, 14K pa v pobojih takoj po vojni.
Pri žrtvah, ki so jih povzročili okupatorji, so praktično pri vseh sodelovali Slovenski kolaboranti - sploh nemške sile (razen nekaterih posameznih enot) so po italijanski okupaciji sestavljali predvsem Slovenci v nemških uniformah ter cvetober vzhodnoevropskih kolaborantov, le oficirji so bili Nemci. Tudi pri tistih 20K "neugotovljenih" je šlo predvsem za ljudi, ki so bili prisilno odpeljani na delo v Nemčijo, ali pa kod pomožno osebje priključeni nemškim enotam in so z različnih razlogov umrli po tujih deželah, brez kakršnih koli evidenc - tudi te so izbirali in odrejali nižji uradniki okupacijskih oblasti. Po večini Slovenci, uradno civilisti...

Kar se tiče kolaboracije, se strinjam da ne gre vsega metati v isti koš. Ampak eno je , če z orožjem braniš svojo družino in premoženje, drugo pa je, da se postaviš za italijanskega oficirja in zastavo, ter odmarširaš v 10 km oddaljeno vas, s katero nimaš čisto nič, in pomagaš Italijanom, da jo požgejo. Ampak to so dileme Ljubljanske pokrajine iz let '41 in '42. Če pa vstopiš v nemški Slowenisches Landwehr leta '44, ko je Italija že zdavnaj izpadla iz vojne, ko se Nemci umikajo na vseh frontah in ko zavezniki ter kraljeva vlada priznavajo partizansko gibanje kot edino odporniško gibanje, je to prej psihična kot politična patologija.
Nenazadnje pa je glavni greh kolaboracionistov predvsem v tem, da so s svojo nesposobnostjo in topoumnostjo omogočili da so komunisti "prevzeli" celotno zgodbo odpora in osvoboditve, čeprav so bili ti leta 1941 tako številčno kot organizacijsko na nivoju debatnega krožka.

Še nekaj o Italijanih - Italijanska vojska je sklenila premirje z zavezniki septembra 1943 (ex-Yu zgodovinarji iz nekega razloga temu pravijo kapitulacija) in začela sodelovati z njimi, sicer ne kot enakovreden zaveznik, ampak kot »co-belligent force«. NOB je bila takrat samo odporniško gibanje (uradno le "eno izmed") in je imelo na okupiranem ozemlju kraljevine Jugoslavije cilj predvsem razorožiti Italijane, ljudstvo pa čim hitreje »spokati« preko meje nazaj v Italijo, v skladu s premirjem (v nekaterih drugih delih Jugoslavije so Italijanske sile ostale kot zaveznik partizanov). Za neko raziskovanje in obračunavanje z zločinci tako ni bilo ne časa ne možnosti (druga zgodba je vstaja na Primorskem, torej delu Slovenije, ki je spadal pod Italijo, kjer pa je bilo za obračun z Italijani več časa in tudi volje).

»Največji absurd pa je, da bi Jugoslavija kot povojna kraljevina verjetno obstajala do danes.« - to je abotnost prve kategorije, ki bi se ji smejali še najbolj nori srbski nacionalisti. Kraljevina Jugoslavija je razpadla v 10 dneh, medvojni hrvaški poboji Srbov, srbski Bošnjakov ter državljanska vojna v Črni gori, so idejo o tej in takšni Jugoslaviji dokončno pokopali, preden so komunisti sploh karkoli resnega izvedli. So pa komunisti bili edino nadnacionalno gibanje, ki je imelo vsaj malo možnosti, da nekako »zlima« vse skupaj, kar je bilo dokaj hitro jasno tudi zahodnim zaveznikom, ki so zaradi tega Jugoslovanske komuniste tudi politično podprli, in to prej in bolje kakor Sovjetska zveza.

[macon]

Jugoslovanska kraljevina bi lahko obstajala, ker tisti parlamentarni-avtokratski sistem ni uvajal ekonomskih revolucionarnih eksperimentov. Jugoslavijo je na koncu pokopala ekonomija kot praktično vse države, ki jih raznese od znotraj.

Mi smo danes lahko pametni za nazaj in vsakomur s kančkom razuma je bilo leta 1944 jasno, da so Nemci izgubili, ni pa bilo jasno, kako daleč bodo prodrli Angloameričani in kako daleč Sovjeti, na podlagi tega pa se je urejala povojna ureditev vzhodne in centralne Evrope. Recimo Grčija je bila dolgo vprašljiva, čigava bo. Avstrija je imela sovjetsko okupacijsko cono do kakih 10 let po vojni in bral sem, da so Sovjeti po vojni tam pobili kar nekaj ljudi. Češka je bila pred vojno ena desetih najbolj razvitih kapitalističnih držav sveta.

Za Jugoslavijo so sprejeli sporazum Tito-Šubašić, po katerem naj bi bil minister kralja Petra povojni predsednik vlade, Tito pa predsednik države. Tito, ki je imel kontrolo nad vsem jugoslovanskim ozemljem, je z lažiranimi volitvami ta sporazum povozil. Ideja je bila, da bo Jugoslavija pol-pol prozahodna in prosovjetska.

Ne zagovarjam kolaborantov kot takih, akt kolaboracije z okupatorji je bil neodpustljiv izvirni greh. Tukaj je bila v bistvu najbolj zanimiva vloga kraljeve vojske v domovini ali četnikov, ki so jim legitimnost in legalnost do konca 1944 priznali Angloameričani. Naši domobranci so imeli edino legitimnost in legalnost od nacijev in seveda so šli na dno skupaj z gospodarji. Zanimivo mi je, da niso izpogajali nobenega izhoda pri Angležih, ki so bili ne preveč daleč stran v Italiji.

Šokiralo pa me je zverinstvo povojnega pokola, ki je bilo na nivoju srednjeveških natikanj na kole.

[macon]

https://kavarnahayek.wordpress.com/2022 ... ja-tezava/

Levičarji menijo, da so najpametnejši ljudje na svetu. Mogoče to celo drži; težava je le, da porabite precej časa, da jim zadeve razložite. In nato mine še več časa, da vašo razlago doumejo. Ampak škodo medtem v neizmerni želji po izstopanju in uresničevanju svojih »drugačnih« zamisli že naredijo. Oh, ne, ne gre za družboslovno znanje (tega vsrkavajo vase v neizmerljivih količinah), naravoslovje je tisto, ki je prenaporno. Običajno je v nasprotju z njihovim prepričanjem in realnim svetom, v katerem živijo preprosti, bogaboječi in normalni ljudje.

Nedavno sem naletel na najstniški zapis Elise David iz Lübecka. Predvidevam, da v Sloveniji ni bistveno drugače. Elisa opisuje sodobne trende, ki so na njeni srednji šoli naleteli na plodna tla. Ko so pri geografiji gledali film o mesni industriji in videli, da želatina v gumijastih medvedkih ne raste na drevesih, ampak je sladka pregreha narejena iz štirinožnih prašičkov, je polovica deklet postala vegetarijank. Nobena ni več jedla mesa, vse so bile za mrtvega pujska pripravljene dati glavo na tnalo. Nekatere so šle še korak naprej, postale so veganke in predvsem – drugačne. Ko so pri biologiji govorili o debelosti in anoreksiji, je že na naslednji uri športne vzgoje kopica deklet stala pred ogledalom in ugotavljala, da so predebele, ker se jim ne vidijo kosti. Želele so biti drugačne, kar je pripeljalo do tega, da bruhanje pred poukom ni bilo nič kaj posebnega.

Oboje združeno je v Elisini šoli pripeljalo do absurda. Ko so ugotovile, da tako drugačne vzbujajo sočutje, je postala modna zapoved nošnja kratkih rokavov, da se je videl povoj na rokah. Seveda so vsi vprašali, kaj se jim je zgodilo, da imajo povoj. »Porezala sem se,« je bil odgovor. To je bil začetek trenda samopoškodovanja kot posledica umetno depresivnih deklet. »Počutila sem se kot v norišnici,« je zapisala Elisa, danes stara 21 let in povsem normalno dekle, a že sumljiva, ker piše za politično nekorektno spletno stran Die Achse des Guten (Os dobrega).

Izstopanje v drugačnosti ni posledica edinstvenosti. Edinstveni so bili Michelangelo, Mozart, Plečnik v Sloveniji. Ti mladi izstopajo po tem, da skozi sočutje in drugačnost za vsako ceno dobijo pozornost. In ko dobijo pozornost, si domišljajo, da imajo poslanstvo. Potem iščejo somišljenike, se prepustijo črednemu nagonu in se pustijo izrabiti. To, kar lahko gledamo vsak teden, ko skupina neartikuliranih in vreščečih deklet (moške lahko preštejemo na prste ene roke) uprizarja upor proti vladi, je učbeniški primer. Vse po vrsti imajo, če si sposodimo starejši rek, polne riti. Še nikoli ni napredek (mislim na tehniko, znanost, medicino, inženirstvo) delal tako velike korake, še nikoli v zgodovini ni tolikšen delež ljudi užival tolikšne blaginje, hkrati pa še nikoli ni bilo toliko nezadovoljnih ljudi. Vsaj na videz. A ko človek pogleda njihovo agendo, ugotovi, da je delno kopija boomerjev – generacija, ki v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja ni natančno vedela, zakaj sploh protestira. Skupno vsem je, da so levičarji, ki so neozdravljivo okuženi s kulturnim marksizmom in politično korektnostjo Frankfurtske šole.

Za boomerji in generacijo X so prišli ljudje snežinke (milenijci) in otroci teh ljudi snežink (generacija Z), oboji znani kot Snowflake Generation. Gre za ljudi, ki so zlahka užaljeni, nimajo prav nikakršne odpornosti, predvsem pa iščejo pozornost. Če so kot najstniki nagnjeni v početju, kot ga opisuje Elisa, kasneje postanejo politično korektne mavrične osebe, predvsem pa aktivisti, ki živijo na račun drugih.

Ko zapustijo izobraževalni »mehurček«, ne začnejo živeti v realnem svetu, ampak si ustvarijo vzporedni svet, kjer imajo čustva in pravica do užaljenosti prednost pred kritično mislijo in svobodo govora. Iz tega svojega sveta, kjer je »vse lepo in prav« in kjer »nihče nikomur nič noče«, nato vstopajo v resnični svet, kjer s svojo tanko kožo ponorijo, ko se kdo ne strinja z njimi. Kar seveda ni normalno, kar kaže mračna statistika duševnega zdravja; v zadnjih letih se hitro povečuje število diagnoz depresije. Seveda so za njihovo depresijo krivi drugi, ki imajo do njih kritične poglede. Zato s kričanjem, tožarjenjem in njim prizanesljivim medijskim maistreamom zlahka dosežejo, da odpustijo kakšnega profesorja, novinarja ali javnega uradnika. Obratno nikakor ne; snežinke imajo vedno prav. Ker so tako občutljive in lahko gnetljive so prava ulična vojska za trdo politično in ideološko levico, predvsem pa priročno orodje za globoko državo. To utegne biti za zdravje družbe in države dolgoročno nevarno. Predstavljajte si ministrico za obrambo ali notranje zadeve, ki se zjoče ob vsakem kriminalnem dejanju ter maha z mavrično zastavo ilegalnim migrantom in zastavo miru teroristom. Zadeve bodo hitro postale veliko bolj resne, kot je pomanjkanje papaje in avokada za njihov smuti. Ampak takrat bo že prepozno, solze nikakor ne bodo pomagale.

Nasploh sta stok in jok ena od značilnih zunanjih manifestacij snežink. V Sloveniji sicer točenje solz ni toliko popularno kot drugod po Zahodu. Samo spomnite se posnetkov najstnic in žensk, ko je leta 2016 v predsedniški tekmi zmagal Donald Trump. »Na noč, ko je Donald Trump zmagal na ameriških predsedniških volitvah, sem ob 4. uri zjutraj nenadzorovano jokala,« je priznala Amelia Tait za New Statesman.

Histerija jim prav tako pritiče. So kot vulkan, ki že ob najmanjšem tresljaju izbruhne. Primer s Kredarice, ko je Tea Jarc kričala na premierja Janeza Janšo, je tipičen primer. Janša, ki s snežinkami ne samo, da ne deli njihovega pogleda na svet, ampak jim upa celo oporekati, je za sprožilec. Samo vidijo ga in začno histerično kričati. Skoraj upam si trditi, da je tako obnašanje snežink posledica dejstva, da so izobraževalne ustanove postale matriarhalne institucije. Ne gre za klasično razvajene najstnice (običajno bogatih ljudi), ampak za čustveno in moralno zaostale, ki od drugih zahtevajo pozornost, spoštovanje in ravnanje z rokavicami.

In da ne boste mislili, da so moški snežinke dosti boljši. Hudimano občutljivi in čustveni so. Tudi v takih športih, kot je nogomet. Poglejte enega najboljših nogometašev Neymarja: začne jokati, ko zmaga; začne jokati, ko izgubi; začne jokati, ko se spotakne sam ali ga kdo drug; začne jokati, ko nimajo ferrarija v njegovi najljubši barvi; začne jokati, ko mora v trgovini stati v vrsti. Da o moških, ki bi bili radi ženske, se tako oblačijo in imajo štrumpantle, niti ne govorimo. In ko jim kdo reče, ali je pri zdravi pameti, pokličejo druge snežinke in družno napadejo homofoba, transfoba ali kaj že. Ob teh izrazih se niti ne znajdem več dobro. Vem samo to, da imajo zdravi ljudje ob sebi vrečko za bruhanje; ne v namen, kot ga je opisala Elisa.

Snežinke so šle že danes predaleč, ko iščejo razloge ta užaljenost in med katere žrtve bi se uvrstile. Za vsako stvar cvilijo. Dobesedno. In nihče jih ne povpraša po zdravju. So preveč občutljive, da bi dojele, da jim zdravorazumski ljudje želijo samo dobro. Samo nekaj mesecev počitka na Poti Sv. Antona 49 v Idriji potrebujejo. Nočejo slišati, zato nazaj kričijo: »Fašisti, nacisti, rasisti!« Ja, kdor ni z njimi, je fašist. Kdor kaže do njih usmiljenje, je nacist. Enako vsi, ki so desno od prepričanja Luke Mesca.

Če je za boomerje veljalo, da jim pravila igre niso bila razložena, za generacijo snežink velja, da si pravila igre razlagajo po svoje in si dnevno izmišljujejo nova. Ta nova ne veljajo za njih, ampak za druge, po njihovo dolgočasno normalne ljudi, ki morajo njihove ideje in prepričanja brezpogojno sprejeti. Drugače so užaljeni. Sledi znano: vreščanje in neartikulirani glasovi pred parlamentom. In vloga žrtve pripada samo njim. Do nje imajo ekskluzivno pravico.

Vse, kar imajo ti mladi, je po svoje zabaven, a (psihično in fizično) nezdrav svet, ki so jim ga zgradili hegemonistični mediji ter izobraževalni sistem in kjer prevladuje ideja kulturnega marksizma. Ta jim je iz povsem ideoloških razlogov opral možgane (z redkimi izjemami), kar je zločin najhujše vrste. Šole jih (namesto, da bi jim prenašale znanje) vzgajajo, da živijo v nihajočem svetu med skrajnostmi: od neizmernega sovraštva do drugače mislečih (ovajanje posameznikov in napadi na ljudi, ki imajo njim tuje stališče), do neverjetne strpnosti do stvari, ki so resnično nevarne (posilstva ilegalnih migrantov, češ da so posledica različnih kultur in nerazumevanja domačinov). Podobno kot starejši in okorni socialisti, se ne spoznajo na ekonomijo. Običajno mislijo, da se denar obira kot maline.

Snežinke rade spreminjajo zgodovino. Zato ne poznajo univerzalnih in trajnih tradicionalnih vrednot, v njihovem umu umanjka moralna podlaga za življenje. Njihovi junaki so ljudje, ki jih poslušajo in sprejmejo, kar imajo za povedati. Če se kdo upre, bruhnejo sovraštvo. Tudi zato so člani KUL-a bili lepo postrojeni pred večinoma ženskami, ki same sebi pravijo ljudstvo.

Napačno bi bilo, ko bi mislili, da snežinke niso nepomembne in nevarne. Živijo v drugem svetu, ki ni združljiv z našim. Vprašanje je, koliko se da popraviti, saj snežinke postajajo prevladujoče. Kako jih povrniti v realnost, ko mislijo, da jim to, kar počno, pripada. Težava je, da jim kimajo starejši, češ »mladi bodo vzeli, kar jim pripada«. Dragi moji, nič jim ne pripada, dokler česa ne naredijo in za to zaslužijo. Neizmerne količine davkoplačevalskega denarja, ki se zlivajo v nevladne organizacije (samo snežinke, vam povem), so potuha levičarski pripovedi, ki je bila vedno zelo prilagodljiva. Tako zelo, da njihovo budnost (wokeism kot del življenja snežink) lahko v nedogled ohranjaš z novimi in celo nasprotujočimi si iluzijami. Samo na ulico jih moraš spraviti, pa se ti bo še Saul Alinsky zdel miroljuben človek.

Postavlja se vprašanje, kaj lahko na desnici naredimo, da jih postavimo nazaj v resničnost, kajti če bodo ljudje, kot so Nika Kovač, Tea Jarc in Jaša Jenull nekoč izvoljeni voditelji, se Sloveniji obeta katastrofa. To bo »boj« epskih razsežnosti, vsaka dobljena bitka bo lahko spremenila tok zgodovine. Verjemite, ne bo lahko, saj bo ena generacija premalo, da bi se Slovenija utirila nazaj v normalnost. In vedeti morate, da pred vami ne bodo stali otroci, ampak odrasli, ki nikoli zares niso odrasli, ampak so se spremenili kvantne levičarje, ki sovražijo nas, sovražijo sebe, sovražijo vse, kar jim ni po godu. Hkrati jokajo in stokajo, kritizirajo po dolgem in počez, drugim in sebi ovirajo pot naprej in v prihodnost, ljudi sodijo po svojih kripto merilih, nikakor ne po sposobnostih, meritokracija je za njih znamenje hudiča, zato realnost ne izpolnjuje njihovih standardov in pričakovanj.

Če se to ne neha, bo Slovenija postala nevaren prostor za vse. Razmislite.

[3G]

Jugoslovanska kraljevina bi lahko obstajala, ker tisti parlamentarni-avtokratski sistem ni uvajal ekonomskih revolucionarnih eksperimentov. Jugoslavijo je na koncu pokopala ekonomija kot praktično vse države, ki jih raznese od znotraj.

Mi smo danes lahko pametni za nazaj in vsakomur s kančkom razuma je bilo leta 1944 jasno, da so Nemci izgubili, ni pa bilo jasno, kako daleč bodo prodrli Angloameričani in kako daleč Sovjeti, na podlagi tega pa se je urejala povojna ureditev vzhodne in centralne Evrope. Recimo Grčija je bila dolgo vprašljiva, čigava bo. Avstrija je imela sovjetsko okupacijsko cono do kakih 10 let po vojni in bral sem, da so Sovjeti po vojni tam pobili kar nekaj ljudi. Češka je bila pred vojno ena desetih najbolj razvitih kapitalističnih držav sveta.

Za Jugoslavijo so sprejeli sporazum Tito-Šubašić, po katerem naj bi bil minister kralja Petra povojni predsednik vlade, Tito pa predsednik države. Tito, ki je imel kontrolo nad vsem jugoslovanskim ozemljem, je z lažiranimi volitvami ta sporazum povozil. Ideja je bila, da bo Jugoslavija pol-pol prozahodna in prosovjetska.

Ne zagovarjam kolaborantov kot takih, akt kolaboracije z okupatorji je bil neodpustljiv izvirni greh. Tukaj je bila v bistvu najbolj zanimiva vloga kraljeve vojske v domovini ali četnikov, ki so jim legitimnost in legalnost do konca 1944 priznali Angloameričani. Naši domobranci so imeli edino legitimnost in legalnost od nacijev in seveda so šli na dno skupaj z gospodarji. Zanimivo mi je, da niso izpogajali nobenega izhoda pri Angležih, ki so bili ne preveč daleč stran v Italiji.

Šokiralo pa me je zverinstvo povojnega pokola, ki je bilo na nivoju srednjeveških natikanj na kole.

Kar se tiče kraljevine Jugoslavije, je bila ta na robu razpada že brez druge svetovne vojne - tudi če bi se Hrvati in Srbi nekako sporazumeli, so bila še vedno nerešena vprašanja Makedoncev/Bolgarov, Albancev, Črnogorskih avtonomistov...hkrati pa sta Madžarska in Italija aktivno delali na razpadu Jugoslavije, ker je Jugoslavija "zažirala" ozemlja, ki bi morala pripadati njim.

Angleži so dobro vedeli, kdo in kaj je Tito in si niso delali preveč iluzij o demokratičnosti prihodnje ureditve. Vedeli pa so tudi, da se Stalin najbolj boji levičarskih vlad, ki niso pod njegovim nadzorom in kot takšen je bil Tito skoraj idealna opcija. Zato so tudi po vojni brez težav pod preprogo pometli "manjše nezgode", kot so bila sestrelitev letal nad Sočo, miniranje rušilca Saumarez ali pa dobavo orožja Izraelu. Tudi ob resoluciji Informbiroja so Jugoslaviji zelo hitro priskočili na pomoč tako vojaško kod finančno.

Četniki so imeli, kakor si omenil, legimiteto Kraljeve vojske v domovini, vendar so se v prvi vrsti ukvarjali z čiščenjem "nenarodnih elementov" (muslimanov, židov in opozicije vseh vrst), Nemcev pa niso napadali in z njimi sodelovali. Angleži so zato z njimi prekinili že konec '43, ameriški OSS pa je imel pri njih misijo do partizansko-sovjetske osvoboditve Srbije. Glavni razlog je bil ta, da so bili četniki dovolj pametni in sestreljenih zavezniških letalcev niso izročali Nemcem, tako kot naši "demokrati", ampak jih vračali Američanom (ti so iz Italije intenzivno bombardirali naftna polja v Romuniji, zato se je k četnikom zateklo prek 400 letalcev). Ob osvoboditvi Srbije je večina četniških enot prestopila na stran partizanov (in račun plačala z žrtvami na Sremski fronti). Z Nemci so se umaknili Ljotićev SDK, Jevđevićevi klavci in različne enote iz Bosne in Hrvaške, ter se na koncu skupaj z nekaterimi slovenskimi kolaboracionisti umaknile v Italijo. Iz Italije, kjer je Jugoslavija zasedla predvojno Italijansko ozemlje (Istro in Primorsko) in so bile razmere zaradi tega dokaj napete, angloameričani protikomunističnih kvizlingov niso vračali. Drugačna je bila situacija v Avstriji, kjer so se partizani uklonili Angležem, ti pa so jim zato izročili oborožene skupine ki so se tam umaknile - večino slovenskih domobrancev, hrvaške ustaše in domobrance ter črnogorske četnike (tudi Sovjetom so izročili ruske kolaboracioniste).

Z izjemo nekaterih osebnih obračunavanj in ljudskih linčanj je bila večina domobrancev (11.000, Kočevski Rog) likvidirana dokaj hitro in ekspeditivno, po zgledu KGB-ja in SS-ovskih Einsatztruppen (transport s tovornjaki, avtomatsko orožje in vnaprej pripravljene jame/morišča). Zato sta bila dva glavna razloga - režim je hotel (in moral) izvesti maščevanje, vendar glede na vse druge probleme ter prihodnjo gradnjo "bratstva in enotnosti" to ni smelo trajati predolgo, na drugi strani pa tudi zavezniki, ki so glede obračunavanj in etničnih čiščenj sicer zamižali na obe oči, teh niso nameraval držati zaprtih predolgo.

[macon]

Super razlaga, hvala. Vojno in povojno dogajanje si predstavljam kot si zapisal, o predvojni kraljevini Jugoslaviji imam približne predstave. Vem za trenje med Srbi in Hrvati (uboj Radića, banovina Hrvatska), ampak ne točno kako trdna je bila ta državna tvorba.

[Poli 78]

Svašta!
https://reporter.si/clanek/slovenija/sl ... rok-942163

[3G]

Super razlaga, hvala. Vojno in povojno dogajanje si predstavljam kot si zapisal, o predvojni kraljevini Jugoslaviji imam približne predstave. Vem za trenje med Srbi in Hrvati (uboj Radića, banovina Hrvatska), ampak ne točno kako trdna je bila ta državna tvorba.

Načeloma se strinjam tudi, da bi Slovenija verjetno bolje prosperirala v neki Jugoslovanski, Avstro-Ogrsko ali Avstrijski skupnosti, če bi bila ta sestavljena na enakopravni, prostovoljni in demokratični osnovi.

Jugoslavija kot taka je bila oblikovana na osnovi dveh, ne najbolj kompatibilnih konceptov – na eni strani poskusov uvedbe trializma v A-O, torej enakopravnosti (južno)slovanskih narodov z Nemci in Madžari, ter na drugu strani teženj Srbije, da v svoj okvir vključi tudi v A-O živeče Srbe. Ob porazu in razpadu A-O, so se južnoslovanske dežele v A-O na hitro »zlimale« skupaj v Državo SHS, brez nekega pravega cilja in načrta. Takoj so se znašli tudi pred več problemi, največji je bila Italija, ki si je hotela pripojiti ozemlja A-O ob Jadranskem morju, obljubljena s strani zaveznikov v Londonskem sporazumu ob vstopu v vojno 1915 (če bi bilo možno, pa bi zasedli tudi čim več »zaščitnega pasu«, vključno s Kranjsko). Na drugi strani so bili tudi Srbiji obljubljeni (vsaj) Bosna in Vojvodina, ki so bili del te nove države. Hrvati, ki jim je grozilo največ izgub, so tako podprli združitev s Srbijo, s tem so se obdržali »v igri« za sporna ozemlja v Jugoslaviji, hkrati pa so s pomočjo Srbske vojske preprečili Italijanom, da zasedejo večino obljubljenega ozemlja. To je sprožilo večno zamero Italijanov, takšna »vittoria mutilata« je bila tudi eden od glavnih vzrokov za vzpon Mussolinija in fašizma, ki so se na vse načine trudili, da ta nova država propade (tudi atentat na kralja Aleksandra v Marseillu 1934, ki so ga izvedli VMRO in ustaši, je logistično podprla Italija).
Na drugi strani je imela novopečeno država srečo z Madžarsko, tam so se po prvi svetovni vojni šli še revolucijo in so si vse sosednje države mejo zaokrožile v svoj prid, ter to potrdile z zloglasnim Trianonskim sporazumom (ki je strahotno težka tema na Madžarskem še dandanes). Posledica je bilo permanentno madžarsko sovraštvo do vseh sosed med obema vojnama, ter podpora raznim subverzivnim dejavnostim v teh državah (Jugoslavija, Romunija in Češkoslovaška pa so se povezale v protimadžarsko Malo Antanto).
Srbi v tej preveliki državi naenkrat niso bili več večina, problema pa so se lotili na dva načina – Slovencem Hrvatom, Muslimanom in »pridnim« manjšinam se je ponujalo nekakšno ( bolj kot ne) formalno »jugoslovanstvo«, medtem, ko so na »svojih« ozemljih (ČG, Kosovo, Makedonija) vladali z nasiljem in zatiranjem, na teh ozemljih pa je vse medvojno obdobje potekal oborožen odpor.

[Poli 78]

https://www.ghlinks.com.gh/why-did-russ ... 10-points/



Dr. Denis Mancevič komentira vojaški napad Rusije na Ukrajino: Vojna, ki je Putin ne more dobiti

Putin je danes napovedal vojno, ki je ne more dobiti: »Še več, začel je vojno, za katero se bo čez leta pokazalo, da je bila usodna tudi za njegovo predsedovanje in morebiti tudi za prihodnji obstoj Ruske federacije v današnji obliki. Vojno je začel z argumentacijo, ki ne prenese niti malo objektivnosti in jo je nemogoče upravičevati. Dokončno je tudi pokopal lastno, več let skrbno negovano, javno podobo državnika, ki – za razliko od njegovih mnogih svetovnih kolegov – razmišlja strateško in ne sprejema iracionalnih potez. Kajti prav ta poteza ogroža Rusijo in ruse bistveno bolj neposredno, kot vzhodna širitev zveze Nato v zadnjih 30 letih, na katero se ruski predsednik neprestano sklicuje. Ko rečem, da Rusija te vojne ne more dobiti, mislim seveda na dolgi rok, kljub (najverjetnejšim) kratkoročnim vojaškim zmagam.« Ob tem je Mancevič še zapisal, da bodo posledice dolgoročne in občutne, tudi za celotno Evropo. Po njegovem je to tudi zadnji opomin, da se mora EU zbuditi iz liberalnega, post-blokovskega spanca in začeti bistveno bolj ambiciozno graditi in izvajati skupno zunanjo in varnostno politiko.

[Poli 78]

Jaz sem jim že pisal, saj brez odziva ... bodo na koncu še rekli, da se gledalci strinjajo in da nikogar janšistična odkrita propaganda ne moti.

Kaj točno bi morali sporočiti? Oz. kaj si jim ti pisal?

"Prosim, da mi v oddajah javne RTV ne sporočate, da ni Dedka Mraza".

Janšev Dedek Mraz je odgovoril...
https://www.rtvslo.si/varuh/mnenja-in-p ... ose/613598