O stripih v naših medijih....

[tilitili]

Zvitorepec v novi slovenski seriji.

Če tole ni Srečko Prijatelj, ex poslanec....

[Corto]

Zvitorepec v novi slovenski seriji.

Če tole ni Srečko Prijatelj, ex poslanec....

http://www.mgl.si/sl/o-gledaliscu/ansam ... -sparovec/

[tilitili]

[wer]

Intervju s Samiro Kentrić

http://www.siol.net/kultura/knjige/2016 ... ervju.aspx

[BuDi]

Intervju s Samiro Kentrić

http://www.siol.net/kultura/knjige/2016 ... ervju.aspx

To je avtorica illustriranih knjig, ne stripov, kaj dela v tej temi?
en standard mora bit
če se Damjan Murko okliče za opernega pevca in v medijih objavi članek o tem kako je "Srečen, ker sem moški" opera - to v resnici še ne pomeni da je operni pevec.

[macon]

Kentrićeva in Kerkoševa ne rišeta stripov, dajte ju prosim pod razno.

V bistvu pa nazorna potrditev zaostalosti slovenskega stripa, v katerega se lahko tlači karkoli, če le ustreza nekemu lobiju.

[melona]

Macon je pa več kot nazorna potrditev zaostalosti slovenskega stripa, v katerega se lahko tlači karkoli, če le ustreza nekemu lobiju. Ti si pa pod razno že res od nekdaj.

[wer]

V današnji Mladini Z.Smiljanič o razstavi D.Kastelica:
http://www.mladina.si/173184/prva-petde ... -dusana-k/

[ninel]

Pia Nikolič je vzela pod drobnogled Valetičevo knjigo
SMEH IN SMRT, v kateri precej prostora namenja tudi stripu.
http://radiostudent.si/kultura/kosilo-n ... -ker-mi-ga




Žiga Valetič – Smeh in smrt ali: Kako sem si postavil spomenik, ker mi ga drugi niso
Pia Nikolič

Žiga Valetič. Publicist, kritik, scenarist. Če bi se opisal sam, bi sodeč po zbirki Smeh in smrt, ki smo jo vzeli pod drobnogled zaradi namenov recenzije,
verjetno napisal še marsikaj. Ampak začnimo na začetku.

Za Žigo Valetiča Smrt in smeh nista novi temi, pravzaprav se je ravno s samomorom ukvarjal celo v svojem do sedaj edinem albumskem stripovskem
delu – Gugalnici, ki ga je po njegovem scenariju narisal Gašper Rus. In tudi v tej zbirki ne boste dobili ničesar novega. Smrt in smeh je zgolj ponatis
Valetičevih člankov, antologija, ki bi jo bilo pred izdajo morda vredno še enkrat dobro premisliti.

Medtem ko je avtor v zbirko člankov, ki ji ne bomo rekli knjiga, sicer posejal nekatere bombice, jih po drugi strani ni dodatno razdelal. Prav tu se pojavi
glavni problem. Vsak sorazmerno reden bralec tiskovine Pogledi je Valetičeve članke v zadnjih letih lahko že prebral. Kljub temu da so v lani izdani zbirki
tudi članki, ki se ponašajo z letnico 2009, se je avtor zbirke raje odločil zgolj za ponatis in kljub šestim dodatnim letom razmisleka za nobeno dodatno
refleksijo.

Nadaljujmo še malo z vsebinsko tematiko. V zbirki Smeh in smrt se Valetič dotakne zanimivih tem, kot je na primer smešnost političnih karikatur, za
katerih argumente mu ni bilo treba vrtati ravno globoko v cev za toplo vodo. Namesto v samem izviru ali katerih njegovih odtokih, ki bi znali biti glede
na nastavke prav burni, se je raje ustavil pri prvi čistilni napravi in članek malodane končal s tezo, da je tako ali tako vse odvisno od točke gledišča.
Če je vse relativno, še ni nujno, da je relevantno, še manj pa znanstveno, zagotovo pa je poljudno. O tem ni dvoma.

Od ostalih odstopa tudi poglavje o morilskem napadu na satirično revijo Charlie Hebdo januarja lani. V celoti je napisano iz njegovih statusov na
Facebooku, kjer refleksija deluje celo nekako uspešno, ker so objave kronološko razvrščene in lahko sledimo spremembam v pridobivanju informacij in
podobnem. Težko pa se je znebiti občutka, da nas avtor s tem degradira, ko nas kot bralca zbirke izpostavlja zgolj skopim objavam na Facebooku, kljub
temu da je njegovo mnenje očitno močno in nekako razdelano. Vseeno se sprašujemo, ali o temi, ki je odprla toliko vprašanj, ni mogoče povedati ničesar
bolj intrigantnega, kot so čustveno zaznamovani posti, objavljeni v afektu tedanjega nepredvidljivega trenutka. Delno se je tega zavedal tudi Valetič sam
in nam na koncu poglavja ponudil žal skorajda zanemarljiv epilog.

V še enem razdelku o humorju, ki mimogrede zajema 26 od 32 člankov zbirke Smeh in smrt, lahko preberemo enega redkih neobjavljenih esejev. Vendar
nas že na začetku nekako odvrne s podnaslovom: Zmerno dolgočasno o tem kaj ljudje zbirajo – ki je le prvi v vrsti samopodcenjujočih naslovov, ki res ne
vabijo k nadaljnjemu branju. Ker smo se branja tudi tega vseeno lotili, smo ugotovili, da je tema tega, po pisateljevem mnenju najdolgočasnejšega
poglavja, v resnici ena bolj zanimivih.

Iz pisatelja, ki je napisal knjigo o smehu, veje veliko cinizma. Neizdani esej ima še enega “Samota” na svoji grbi. Poleg samopodcenjevanja naletimo
tudi na brezsramno samopromocijo. Nekako mu oprostimo izpovedovanje svojih sanj o hiši humorja - ideja naj se le širi - recenziranja lastnega stripa,
intervjuja samega sebe in ostalih podobnosti, ki se v zbirki kar vrstijo, pa pač ne moremo. Sploh ne v tako velikem obsegu. Predstavljajte si, da pisatelj
ne odkrije navzkrižja interesov medtem, ko recenzira strip, za katerega je pisal scenarij, nato pa še recenzijo po objavi v revialnem tisku objavi še
v lastni knjigi? Zanimiva je vsaj izbira rdeče niti. Neobjavljeni esej ali Žigov osebni dnevnik zbiranja slovenske humorne kratke proze, kot smo ga
poimenovali ljubkovalno, se na primer raje oprime dolgega gobezdanja o problemih financ in površni metodologiji, namesto da bi se na primer oprl na
tezo Bena Lewisa, da je evropskisocializem propadel zaradi ljudskih šal na račun sistema. Kar je daleč najbolj zanimiv del tega eseja.

Ob branju zbirke se ob revijalnih tekstih sicer odpre marsikatero vprašanje, vendar bolj o sami zbirki kot o vsebini člankov, ki na trenutke spominjajo na
kakšno avgustovsko poletno noč in roje Perzeid. Znano pa je, da ti utrinki na poti do trdne zemlje pod našimi nogami ponavadi enostavno – crknejo. Zakaj
je Valetič skoraj polovico zbirke namenil že objavljenim recenzijam predstav, filmov ali knjig? Namesto da bi iz njih izvlekel najboljše ideje, je objavil kar
celotne članke, ki so zaradi neaktualnosti danes že preživeti ali zgolj delno smiselni. Ker avtor predvideva poznavanje trenutnih dogodkov, se veliko
konteksta izgubi. Da sploh ne izgubljamo besed o tistih, ki namesto glavnih tem izpostavljajo samo vsebino in so bolj opisni kot analitični, iz katerih zato
izvemo še manj.

Kaj je tako motečega pri Valetičevem lastnem almanahu člankov? Najbolj berljivi so poljudni članki iz Pogledov, ki imajo ravno ta manko, da se komaj
začnejo razvijati, navržejo par informacij, še kakšno znano ime in se nato hitro končajo. »Kaj točno je avtor hotel povedati« s svojim seznamom vrhuncev
humorja in seznamom brez pravega ključa izbranih stripov, pa naj se sprašujejo pri kakšni uri slovenščine.

Žiga Valetič je sodeč po napisanem v zbirki Smeh in smrt še najbolj ukoreninjen v pisanju o televizijskih nadaljevankah in samomoru. Tako pri teh kot vseh
ostalih poglavjih pa se na trenutke zanimive primere in dobri uvidi izgubijo v množici vsakdanjih informacij, ki se kot morska trava med cvetenjem vztrajno
nadležno zadržujejo v plitvini in nam onemogočajo dostop do celotne širine morja, kaj šele njegove globine. Tisto, kar bi ta zbirka sicer lahko dodala
trenutnemu kanonu, ji je bilo s tako rekoč kopijami člankov odvzeto. Namesto da bi format knjige izkoristil, je tako širok in velik prostor skorajda zlorabil.
Njegovo znanje gre zlahka mimo nas, ko med eseji naletimo na tweet recenzije in ocenjevanje z zvezdicami, ki morda, kot je že enkrat, v kakšni reviji
povsem funkcioniralo.

Ne nazadnje, kot smo že omenili, kako glede humorja in njegovih ocen zaupati človeku, ki tega humorja nikjer ne pokaže, kaj šele da bi samo smešnost
vsaj delno utemeljil? Še eno vprašanje prav tako ne more mimo nas. Čemu naslov Smeh in smrt? Manj kot 20 odstotkov te zbirke je namenjenih smrti. Si res
zasluži svoj del v naslovu, glede na to, da se ukvarja le s samomorom in ne ostalimi temami? Ali si je želel Valetič nick-caveovsko zgraditi lasten muzej in
podati oris lastnega dela v kolažu člankov, tako da je pač vključil vse kar je kdaj napisal?

P. S.: Upamo, da je Valetič svoj humor v praksi uporabil v delu intervjuja, v katerem navaja, da se ima za ne-navadnega moškega. Ker tako kot lik v njegovi
knjigi – tudi on lika.

Pričakovala sem več, PiaN.

[jang]

"Na prvem mestu najbolj prevajane knjige (če seveda ne upoštevamo verskih knjig) je pravljica Ostržek (avtor Carlo Collodi, prevedena v 260 jezikov), druga najbolj prevajana knjiga na svetu je Mali princ (avtor Antoine de Saint-Exupéry, preveden v 253 jezikov), na tretjem mestu je Alica v čudežni deželi (Caroll, prevedena v 174 jezikov), na četrtem Andrsenove pravljice, prevedene v 153 jezikov, na petem mestu je knjiga 20.000 milj pod morjem (J. Verne, prevedena v 148 jezikov), na šestem Tintinove dogodivščine (Herge, prevedena v 96 jezikov), sedmo in osmo mesto pa zasedata Alkimist (P. Coelho) in Harry Potter (J. K. Rowling), ki sta prevedena v 67 jezikov. "

[tilitili]

Raul Švarc, lastnik Stripovi na kvadrat o stripih....:

https://www.mixcloud.com/yammatFM_shows ... 4-04-2016/

[BuDi]

Nekje med Velikimi jezeri leži kraljestvo, ki ni čisto od tega sveta. To je starodavni gozd Darkwood, prebivališče senc in domovanje skrivnostnega Duha. Besni Dante se opoteka skozi neprehodno močvirje Mo-Hi-La, da se pokloni legendi italijanskega stripa Zagorju in enemu od dveh kreatorjev, prav te dni preminulemu mojstru Gallienu Ferriju.

V samem osrčju mračne hoste stoji koliba, ki jo pred nepovabljenci varuje živo blato. Tam domuje zaščitnik nedolžnih in večni idealist, 'močni gospodar Darkwooda'. Njegovo polno ime je Za-gor Te-nay, kar naj bi v dialektu jezikovne skupine Indijancev Algonkinov pomenilo Duh s seki­ro. Ime samo in njegov pomen sta seveda izmišljena. Zagor, nekakšna italijanska st­ri­povska verzija Tarzana, se tako kot kralj opic po džungli premika s preprijemanjem lian in preskakovanjem z drevesa na drevo. Skriva se po kroš­njah in je nepridipravom neviden, dokler jih od zgoraj ne udari s pravičniškim srdom in kamnito sekiro. Ga pa zato slišijo prihajati – ob njegovem ušesa parajočem bojnem kriku "Ahyaaaak!!!" jim zaledeni kri v žilah.



Več v Jokerju 273, april 2016 - članek na voljo brezplačno od 19.06.2016.

[ninel]

Intervju z Aleksandrom Zografom

http://arteist.20minuta.hr/aleksandar-zograf-razgovor/

[BuDi]

David Krančan
David Krančan: Slovenski strip mora biti ekonomičen

25. april 2016
David Krančan je že več kot desetletje član uredniške ekipe revije Stripburger, njegov zadnji stripovski album Pijani zajec pa je na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu prejel nagrado za najlepši slovenski strip.

David Krančan (1984) sodi v krog slovenskih stripovskih ustvarjalcev, ki so zrasli z revijo Stripburger. »Stripburgerjeve stripovske izdaje in stripovske delavnice so bile moja prva šola stripa. Okoli Stripburgerjeve knjižnice sem se začel klatiti že kmalu po vpisu na gimnazijo in bil osupel ob stripih, ki sem jih tam prebiral. Moje dojemanje stripa se je takrat v trenutku razširilo.«

Teorija in praksa
Morda je bila prav ta šola kriva, da je Krančan že od prvih, krajših stripov, ki jih je objavil v reviji, preizkušal meje in možnosti stripovskega medija. To je bilo očitno tudi v njegovem dolgometražnem prvencu, stripovskem albumu Na prvem tiru, za katerega je haikuje prispeval Andraž Polič. Krančan je formo albuma opisal kot simbiozo dveh zelo različnih medijev: »Album je bil strip in pesniška zbirka hkrati. Na tak način sva z Andražem stripu in poeziji poskušala dodati nove razsežnosti, dimenzije, ki jih medija sama po sebi nimata.«

Raziskovanje stripovskega medija je Krančan nadaljeval na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je študiral vizualne komunikacije. Čeprav na akademiji ni programov, ki bi bili namenjeni izključno stripovskemu mediju, je bil strip po njegovih besedah dobro sprejet. »V okviru seminarja pri profesorju Radovanu Jenku sem za prosti projekt v četrtem letniku delal strip. Prav tako sem diplomiral iz stripa, pri profesorju Milanu Eriču, ki se je izkazal za odličnega mentorja.« Iz diplomske naloge, v kateri je analiziral strukturo in slovnico stripovskega jezika, se je kasneje razvila še samostojna razstava Raz dva strip, v zadnjih letih pa Krančan razsežnosti stripa kot likovnega izraza predstavlja tudi na delavnicah in predavanjih.

Od stripa k ilustraciji in nazaj
S stripom se pri nas ne da preživeti, zato se Krančan v zadnjih letih veliko posveča ilustracijam za časopise in revije, med drugim je tudi avtor številnih naslovnic Dnevnikovega Objektiva. V nasprotju s stripom je ilustracija lahko zelo hitra, »še posebej časopisna, saj je treba odreagirati v kratkem času. Če imam dober dan, si lahko tudi v tako kratkem času dam duška. Pri stripu pa ne gre tako hitro. Stripovske avtorje, ki delajo redno in se s tem tudi preživljajo, lahko naštejemo na prste ene roke, drugi delajo zgolj sporadično. Ravno zato kljub živahni stripovski sceni še vedno nimamo prave tradicije na tem področju.«

Krančan iz lastnih izkušenj ve, da mora biti »slovenski strip ekonomičen«. Za svoj zadnji album Pijani zajec si je vzel tri mesece časa, vendar se je na koncu izkazalo, da bi potreboval vsaj šest mesecev, da bi stvari izpeljal tako, kot si jih je zamislil. »To pa ne gre, ker se finančno ne izide.« Prva naklada albuma Pijani zajec je štela 400 izvodov in je bila hitro razprodana, zato so natisnili še drugo, 300 izvodov. To so za slovenske razmere odlične številke, »a če bi hotel preživeti s stripom, bi morale biti precej višje«.

Privlačnost rezijanskih pravljic
Navdih za Pijanega zajca je Krančan našel v kultni zbirki Zverinice iz Rezije (1973) etnologa Milka Matičetovega, v kateri je že ob prvem branju našel nekaj zgodb, idealnih za stripovske priredbe. Pred dvema letoma je tako za otroške bralce priredil zgodbo Grdina pod kamnom, ki je izšla pod stripovskim naslovom Grdina, lani pa se je odločil »ustripiti« še zgodbo Pijani zajec za odrasle bralce. »Ta zgodba mi je takoj padla v oči. Prepričala sta me lika zajca in lisice. Prvi je metafora asocialnega človeka, druga pa je njegovo popolno nasprotje.«

Med raziskavami je Krančan večkrat obiskal Rezijo, kjer je spoznal pripovedovalko Dorino Čúnkino. »Obiskala sva jo s pesnico Silvano Paletti, saj sem jo želel srečati in jo vprašati za dovoljenje, da dam njeno ime na naslovnico stripa. S seboj sem imel tudi že izrisan osnutek stripa, in medtem ko je gledala moje risbe, mi je vso zgodbo Pijanega zajca povedala še enkrat po rezijansko.«

Krančanov strip je delo zrelega avtorja, ki ga odlikujejo dodelana risba, dobra dramaturgija in domiselna kompozicija ter kadriranje. Pravljice v svojem jedru vedno znova odkrivajo temeljne resnice, ki že od nekdaj vznemirjajo ljudi, in tudi Pijani zajec v tem ni izjema. Po avtorjevem mnenju zgodba, ne glede na svojo »starost«, dokazuje, da je »človek družabno bitje, ki ne zmore vsega sam. Zato moramo paziti drug na drugega.

[BuDi]

Pa še kratka zgodovina stripa v Srbiji iz tujih medijev od Veselog četvrtka, do Veselog četvrtka

http://www.kurir.rs/zabava/pop-kultura/ ... ak-2234885