O stripih v naših medijih....

[ninel]

Gasilska slika s predstavitve Alme Karlin.
Obritoglava mladeniča na skrajni levi in desni strani sta nam vsem poznana forumaša Lisac in Budi.

[BuDi]

tole ni o stripu, je pa o Bambiču, ki na splošno velja za avtorja prvega slovenskega stripa... nedeljsko trivialno branje... pa referendum in to:

"Jebemti Bambič, lahko bi me kap! Saj imam že skoraj sto let."
Piše: Dragan Živadinov

Naj bom dobeseden in propagandističen. Imenoval vam bom ime Milko Bambič. Kaj vam pove to ime? Seveda, nič! Milko Bambič je za vas neviden, a vsak dan, iz dneva v dan, vam lahko dostopen. Kje ga lahko srečate? Oblikoval je steklenico in nalepko ter napis za mineralno vodo Radenska konec dvajsetih let prejšnjega stoletja! Pijte mineralno vodo Radenska! Priporoča Dragan Živadinov! Odlična, tuja, a še vedno, za vedno Milkova, Bambičeva.

Milko je bil homoseksualec.

Naj bom še naprej pripoveden: sedel sem med pavzo pred dvorano E4, ko sem zagledal v globini avle prihod Božidarja Jakca na konferenco. To je bil tak predsedniški prihod, tako vstopajo v prostor državniki s svojim spremstvom. Takšnega je imel tudi slikar ekpresionist Božidar Jakac, dva spremljevalca na levi, dva na desni. V trenutku, ko je šel mimo mene, je iz meni nasprotne strani, iz toaletnih prostorov skočil nanj, na njegov hrbet, starček, s siciljansko izbritimi brčicami. Grobo je zakril Jakcu oči in mu s tržaškim dialektom rignil: "Ugani, kdo je!"

Spremstvo je bilo šokirano, Jakac pa se je prijel za srce, začel je težko dihati. Potem, ko se je zbral, je zahropel: "Jebemti Bambič, lahko bi me kap! Saj imam že skoraj sto let."

Bambič je bil od njega malo mlajši!

[BuDi]

http://www.pogledi.si/knjiga/risarski-kameleon

Tomaž Lavrič: Lomm (Buch, Ljubljana 2015)

Risarski kameleon
Iztok Sitar
14. 12. 2015

Vse do 14. januarja bo v Cankarjevem domu na ogled študijska razstava o stripih Tomaža Lavriča Čarobni jezik stripa, ki jo je kuriral dr. Jure Mikuž. Vanjo je vključil tudi fragmente iz trilogije Lomm, ki je pred kratkim izšla pri založbi Buch.

V dobrih starih časih, kot imamo navado reči – pa čeprav od dogodka, ki nam je ostal v spominu, sploh še ni minilo toliko časa – torej, v tistih časih, ko še ni bilo toliko stripovskih razstav, festivalov in predstavitev novih albumov kot danes, smo se maloštevilni risarski zanesenjaki prav radi zbrali na kakšni taki fešti. Tam smo se po dolgem času spet videli in potem po dolgem in počez prekrižarili stripovske novosti in trače. Ponavadi sva z Lavričem odšla med zadnjimi, seveda ne naravnost domov, ampak sva spotoma zavila še v kakšno oštarijo, ki je bila ravno na poti, ter ob hladnem pivu, ki pač sodi k stripu kot jajce na pico, še malce pokramljala o tem in onem.

Ob toplem pivu …

Tako sva nekega toplega pomladnega večera ob zadnjem, že precej mlačnem pivu, ob katerem človek postane kar malo melanholičen, sedela pred neko krčmo v Stari Ljubljani in se skorajda smilila samima sebi. Beseda je namreč nanesla na to, kakšni reveži smo striparji, ker moramo poleg figur, ki jih seveda z največjim veseljem in užitkom upodabljamo v vseh mogočih in nemogočih položajih, risati še avtomobile, letala, moderno arhitekturo, ulice v perspektivi in podobne duhamorne in nam popolnoma odvečne, večinoma tehnične stvari, ki pa šele dajo stripu popolno podobo. Ob tem se je Tomo navihano nasmehnil in iz lične mape, ki jo je vedno nosil s seboj, potegnil šop fotokopiranih listov, na katerih so bile deloma tuširane strani novega stripa, ki ga je ravnokar začel risati. Slike so kar prekipevale od kopice oblakov in napol golih hobbitovskih telesc obeh spolov, ki so poležavala ali se razposajeno prekopicevala drugo čez drugo ali na že omenjenih oblakih. Sicer pa so nemo odpirala usta, kajti besedilo v govorne oblačke še ni bilo vpisano, kar pa ni niti malo kvarilo vizualnega vtisa. Skratka, cel strip je bil samo iz oblakov in figur.

»Super!« sem bil navdušen. »To si se pa res dobro spomnil.«

»To delam za Francoze,« je skromno odvrnil, bilo je namreč ravno po tistem, ko je pri grenobelskem Glenatu izšel njegov nadvse uspešni album Zaobljuba (2001) iz Giroudove serije Dekalog, zavoljo česar je imel pri njih precej umetniške svobode, sicer pa so Lavriča imeli zelo v čislih že od nagrajenih Bosanskih basni (1999) naprej: »Upam, da bojo zagrabili!«

»Jasno, da bojo!« sem mu prepričano zatrdil.

Pa niso.

Ko sva se naslednjič srečala, sem ga seveda pobaral, kako so se oblaki odrezali pri Francozih.

»Niso ravno skakali od veselja,« je rekel malce poklapano, a takoj živahno nadaljeval: »Zdaj ta strip rišem na novo, drugačne figure in druga zgodba, pa namesto oblakov so veje.«

»Kakšne veje?«

»Veje, pač. Vse se bo dogajalo bolj ali manj v krošnjah dreves.«

Tako se je rodil Lomm.

… se rodi Lomm

Visoko v krošnji drevesa se je izvalil iz kukavičjega jajca. Nenavaden otrok v postapokaliptičnem svetu letečih mutantov, ki ima brez ostrih krempljev, nabrušenih čekanov, strupenih bodic in seveda kril kaj malo možnosti za preživetje. Lomm (ime je transkripcija francoske besede l'homme, kar pomeni človek) je človečnjak, ki se v iskanju lastne identitete in boju za obstanek sooča z najrazličnejšimi bitji. Tu so letači, skakači, prebivalci podrasti, volkovi in navsezadnje ljudje, od katerih vsakdo išče svoj prostor pod soncem v opustošeni pokrajini, kjer monumentalne skalnate gmote prekinjajo samo gozdovi suhih dreves. Še več, Lomm si mora najprej z bratomorom priboriti mesto, ki mu pripada pri samohranilski materi, ta pa pozneje nič kaj srečno konča v njegovem želodcu.

Bolj skulpture kot risbe

Lomm je zgodba o odraščanju in neusmiljenem boju za obstanek. Predvsem pa je Lomm hvalnica telesu. Lavrič je izjemen risar, ki se ponaša z odličnim poznavanjem človeške anatomije in pretanjenim čutom za plastično ponazoritev človeškega telesa. Moški in ženski akt osvetljuje z več zornih kotov v različnih položajih in kretnjah s trdno kompozicijsko gradnjo in suvereno postavitvijo v prostor. Razkošno risane figure z vsemi anatomskimi podrobnostmi, ki vizualno bolj spominjajo na skulpture kot dvodimenzionalno podobo na papirju, odražajo avtorjevo ustvarjalno doživetje, hkrati pa od gledalca zahtevajo polno udeležbo s poglobljenim spremljanjem filmskega poteka dogajanja. Lavrič namreč ni samo polnokrven risar, ki je na stotine ur na akademiji pilil risanje večernega akta, da mu je prišlo v kri. Je tudi režiser, ki nam skozi zaporedje sličic nazorno prikaže figuro v gibanju v različnih filmskih planih, s čimer nam še poveča užitek vizualnega ugodja. Fascinantni so prizori boja med dvema protagonistoma na Drevesu letačev, kot je naslov prvega dela, kjer nas prepletenost mišičastih teles, ki tvorita neločljivo celoto, spominja na antično skulpturo Laokontova skupina. Na helensko umetnost še posebej asociira Pleme čistih ljudi iz istoimenskega tretjega dela, ki je s fiziognomijo in frizurami starogrških junakov videti kot oživeli antični kipi. Tudi eksterier je povsem povezan s figuraliko, saj so drevesna debla in veje v popolnem sozvočju z dinamiko likov. V drugem delu, Otrocih podrastja, pa se gomile plazečih in ležečih teles stapljajo z zemljo in oblikujejo svojevrsten relief mračne pokrajine.

Navzlic dinamični risbi pa je potek same zgodbe precej umirjen in počasen, že skorajda dolgočasen, kar so opazili tudi francoski uredniki. Predvsem pa bralci, ki stripa niso kupovali v takih količinah, kot je pričakovala založba od takšnega, povsem komercialnega projekta, ki bi v nasprotju z umetniškimi Bosanskimi basnimi pač moral prinašati denar. Zato so ga po treh albumih (od predvidenih sedmih) ustavili, kar jim je Lavrič (ki so mu istega leta iz istih razlogov odpovedali tudi že naročeni tretji del Evrope) kar malce zameril. Sodelovanje z njimi je tako obnovil šele po nekaj letih, in sicer s sijajno pedofilsko dramo Appoline (2009) po scenariju Jeana Davida Morvana, za katero ni čisto jasno, zakaj je v njegovem opusu tako zamolčana. Lavrič je namreč risarski kameleon, ki z lahkoto menja stile risanja glede na zvrst in žanr, od karikature prek delno stilizirane do povsem realistične risbe. Zato v njegovih stripih zasledimo tako različne vplive, kot so Miller, Hernandez, Baru, Reiser ali Edika, kar pa nikakor ne zmanjšuje njegovih risarskih sposobnosti. Ravno nasprotno, samo veliki mojstri si drznejo v svojo risbo vključiti grafizem drugih (velikih) avtorjev, ne da bi se to poznalo pri delu kot celoti. Verjetno največje razkošje Lavričevega talenta in menjavanja slogov najdemo v Ratmanu, zbirki kratkih satiričnih stripov o nerodnem antropomorfnem ljubljanskem superheroju, v kateri je vsaka zgodba narisana v drugačnem stilu različnih svetovnih stripovskih ustvarjalcev, s katerim jim je ustvaril svojevrsten likovni hommage. Poleg vseh tujih nagrad, ki jih je Lavrič dobil, s(m)o ga končno opazili tudi doma, saj mu je predsednik republike pred kratkim podelil državno priznanje »medaljo za zasluge« z utemeljitvijo, da se »rad poigrava in skače iz humorja v realizem, iz socialnih tem v znanstveno fantastiko, iz karikatur v abstrakcijo ali znakovno risbo. Vse to počne mojstrsko, z veliko humorja in očarljivosti, pa tudi provokativnosti.«

Učbenik risanja figure

Naj se za konec vrnem k Lommu. Ko sem pred leti ob izidu prelistal francosko izdajo, kjer sem lahko gledal samo podobe, sem dobil občutek, kot da gledam kakšno knjigo o anatomiji. In v resnici Lomm izgleda kot učbenik risanja figure in bi ga lahko – kljub pregovorno omalovažujočem odnosu akademskih krogov do stripa (ali pa prav zato) – uvrstili v študijsko literaturo za srednje in visoke umetniške šole. Zaradi tega ne bo nihče slabše risal. Bolje pa zagotovo.

Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015

[ninel]

Stripi na grmadi

http://www.vreme.com/cms/view.php?id=1338271

[markolar]

Včeraj oz. danes (00:10 do nekje 01:50) je bil na TV programu KINO, film DYLAN DOG. No ja, sama zgodba ni bila tako slaba, igralska zasedba tako/tako, dogaja pa se v New Orleansu (!); vampirji, volkodlaki, zombiji...Verjetno bo še ponovitev v prihodnjih dneh...

[ninel]

Jaz sem ga gledal 15 minut. Natanko 15 minut preveč...

[BuDi]

Medij ni naš, pa iz nekih drugih predzagorjevskih časov je. Ste vedeli da je Kerac želel biti zobozdravnik?

Branislav Kerac crta Tarzana za ceo svet: Bolje je biti dobar crtač stripova - nego loš zubar! (1982)
http://www.yugopapir.com/2015/12/branis ... a-ceo.html

[BuDi]

Ali še potrebujemo superjunake?
Ljubljana, 25.12.2015 19:54 | SVET

Prvi stripi so bili namenjeni opismenjevanju nepismenih. Po njih je bila ustvarjena večina filmskih junakov. Mi smo z njimi spoznali legendarne Trdonjo, Lisjaka in Zvitorepca. Novinar Sveta na Kanalu A pa se je prelevil v Batmana in preveril, ali tudi v resničnem svetu še potrebujemo superjunake.

http://www.24ur.com/ekskluziv/film_tv/a ... unake.html

Če boste pridni, boste morda ugledali kakšen znan obraz

[BuDi]

Intervju: Ciril Horjak

Njegove ilustracije oblikujejo slovenski časnik Večer, po navodilih poslušalcev Radia Študent pa je vsak petek dopoldne v živo – v šestih letih – skupno narisal več kot 200 risb “à la carte”, predvsem z aktualno in družbeno kritično tematiko. O stripu predava podjetjem, je avtor prvega slovenskega učbenika stripa zaradi katerega si Miki Muster želi biti še enkrat otrok. A sebe nima za umetnika, ker meni, da je ta beseda preobremenjena. Gost sredinega Intervjuja na Prvem, po 10-ti, je bil risar stripov in ilustrator dr. Horowitz, ki kdaj nastopa tudi kot Ciril Horjak.

http://radioprvi.rtvslo.si/2015/12/intervju-27/

[BuDi]

ni naš medij... ampak takrat je še bil:

Fenomen popularnosti stripa: U Jugoslaviji je od 1971 - 81. prodato 716 miliona primeraka
http://www.yugopapir.com/2015/01/fenome ... u.html?m=1
tekst iz revije Dvoje, 1983

[ninel]

“Od Anglije do Pacifika in čez Indijo nazaj” ali “Manj jej, moli za preživetje in
ljubi skrito”

Pia Nikolič, Radio Študent

Po trditvah večih stripovskih teoretikov se je v stripu s Spiegelmanovim Mausom leta 1991 in Pulitzerjevo nagrado, ki mu je sledila, začel širši trend
biografskih stripov. Če se ozremo samo malo manj nazaj v zgodovino, pa se spomnimo na še en zgodovinski – sicer izmišljen – biografski stripovski album
Spomini in sanje Kristine B., ki ga je v preteklem letu z Mestnim muzejem Ljubljana izdal Zoran Smiljanić. Tudi tokrat je protagonistka romana mlajša
ženska, tudi tokrat v igro pride druga svetovna vojna, tudi tokrat gre za črno-bel strip album ...

...in tudi tokrat so uporabili črkopis, ki ga vedno slabše pomnimo z nekdaj popularnih tipkalnih strojev. Sicer je bil eden večjih spodrsov na področju
tipografije v domačih stripih lani zagotovo Comic Sans v prevodu Ralf Königovega Superparadiža. Vendar pri stripu Alma M. Karlin: svetovljanka iz province
ne gre za to. Izbor fonta je zgolj simbolna posledica upoštevanja popotničine navlake. Njen edini stalni sopotnik je ostal njen tipkalni stroj, ki je omogočal,
da danes njeno pot lahko poznamo do velikih podrobnosti. V prvo poizvedovanje in nadaljno raziskavo se je tokrat podal scenarist Marijan Pušavec, danes
tudi knjižničar domoznanec, ki ga bolje poznamo zaradi sodelovanja pri stripovskih serialih Hardfuckers in pri Mladini pravkar izhajajočih Meksikajnarjih 4,
no, pa tudi ena, dva, tri. H risarskemu delu je pritegnil premalokokrat natisnjenega Jakoba Klemenčiča, starega znanca fenzina Stripburger.

Bogat tekst, na večih mestih citiran iz Alminih knjig s popotovanj, se skozi strani načeloma prepleta s stripovskimi kvadratki oziroma paneli. Redkeje se
pojavljajo izključno stripovske strani, če lahko prvoosebno pripovedovalko - torej s strojem tipkani tekst – na ta način razdvojimo in označimo za likovno
celo svoj element, enakovreden elementom očitno risarjevega dela.

Strip Alma M Karlin: Svetovljanka iz province je resnično informativen strip o leta 1988 preminuli svetovni popotnici. Na poti se sreča z veliko pastmi 20.
stoletja, ki ga je skoraj celega tudi užila. Užila skozi čakanje, utrujenost in marsikatero neljubo situacijo, ki nas na trenutke pusti v preizpraševanju
pozitivnih strani takšne poti. Dobro in slabo se v črno-belih ploskvah za prevlado borita tudi skozi barve. Večina je, tako kot sicer, seveda približno bipolarno
uravnotežena.

Morda povsem nehote se strip ukvarja s še kako popularnimi tematikami, kot so multikulturalizem, homofobija, uboštvo na eni in hkrati bogastvo Zahoda
na drugi strani. Skozi prizmo zeitgeista sredine 20. stoletja in zgodbe mlade bele, sorazmerno preskrbljene zahodnjakinje, se nam lahko zazdi, da je prečkanje
kanala na jugu Južne Amerike nekaj povsem vsakdanjega. Skupaj nam avtorji prikažejo zelo resnično sliko. Že v samih Alminih tekstih olepševanje ne najdeva
svojega prostora. Potovanje pač ni mačji kašelj in na trenutke se je pač treba spopasti s tem, da te želijo oropati, posiliti ali ti zgolj zmeriti glavo, ker si
pripadnik nižjega, revnejšega - ladijskega (!)- razreda.

Kljub temu, da tudi sam scenarist trdi, da ne gre za kakšen poskus dokaza obstoja pomembnih žensk v slovenski zgodovini, ima strip Alma M. Karlin: svetovljanka
iz province, zagotovo tudi tak podton. Vsekakor pa Pušavcu pritrjujemo in prikimavamo vsaj v tem, da bi tovrsten način podajanja zgodovine lahko na domačih
tleh postal bolj uveljavljena praksa in ne zgolj zanimiv eksperimentatorski poskus.

[ninel]

"Bistvo stripa je vzdušje, šele nato pridejo junaki"

Razstava in pogovor o stripu za otroke
http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/b ... aki/385240

6. februar 2016 ob 14:22,
Ljubljana - MMC RTV SLO/STA

Strip je lahko brez besed, ne more pa biti brez risbe in najboljši je tisti podnapis, ki ga bralec ne opazi, je prepričan Davorin Dernovšek.
O stripu so se pogovarjali v Trubarjevi hiši literature, kjer so odprli razstavo stripov za otroke.

Ob odprtju postavitve so se med drugim pogovarjali o tem, kako strip nastaja, komu je namenjen in kako ga brati otrokom, ki tega še ne
znajo. Gostje so se strinjali, da je za vsakogar, ki ga vzame v roke, saj je njegovo bistvo vzdušje, ki ga pričarajo slike z besedilom ali brez.

Ilustrator Damijan Stepančič si je za opis stripa izposodil besede ruskega režiserja Sergeja Mihajloviča Eisensteina, ki pravi, da je zgodba
razlika med dvema prizoroma. Po njegovem mnenju je pri stripu podobno - zgodba se odvija nekje vmes, zato je kadriranje pomembno,
zelo prav pa pride tudi filmski jezik. Strip ima to možnost, da je zelo dinamičen, njegovo bistvo je v vzdušju, šele nato pridejo junaki.
"Če je strip dober, ga boš prepoznal, drugače ne. Enako je pri filmu," je prepričan Stepančič.

Tudi pri stripu je manj več
Anglist Davorin Dernovšek, ki se stripu posveča tudi poklicno, meni, da je najpomembnejša zgodba, medtem ko je tehnika sekundarna. Pri
filmu se mu zdi najboljši podnapis tisti, ki ga bralec ne opazi, pri stripu je podobno: ko ga "požiraš" slikovno in besedilno stran za stranjo,
ne da bi razmišljal o formi. Koliko je sličic, ni pomembno, čeprav je manj več.

Če pa si avtor, ki denimo uporablja ritem osem slik na stran, privošči spremembo, bo učinek večji, še razmišlja Dernovšek. Moč stripa
prepoznava v možnosti ustvarjanja v različnih formah. Lahko so enostranski, lahko na več straneh, lahko je z ali brez besedila, lahko ima
medvrstice. Podobno je z ilustriranjem.

Njegova kolegica Veronika Rot Gabrovec je prepričana, da je strip lahko tudi pedagoški medij s pozitivnimi učinki na branje. Otroku nima
smisla brati stripa, če ga ta ne vidi, je prepričana. Otroci namreč hitro zaslutijo, da je svet širši kot okvir, ki ga takšno delo podaja, tudi
če ni neposredno prikazano. Tudi po izkušnjah avtorice nemih stripov Maše Ogrizek jih brez težav zanese v svet zunaj slik.

Vedno se najde prostor za subverzivno noto
Pomembno je, da bralci uživajo, pravi Majda Koren, ki je skupaj s Stepančičem podpisala Inšpektorja Jožeta. Stepančič dodaja, da ima
manj dela, če je več napisanega, vedno pa si pusti prostor za kaj svojega - za "neko subverzivno sporočilo, ki ga strip kot eden redkih
medijev dovoljuje". Svoje delo lahko primerja z režiserjem, ki mora poskrbeti za kopico detajlov, in to brez scenografa, kostumografa
in drugih sodelavcev.

Poleg Stepančičevega dela predstavlja razstava tudi stripe ilustratorjev Mihe Ha, Bojana Jurca, Tanje Komadina in Ivana Mitrevskega.
Na ogled so stripi za otroke, v katerih nastopajo od vegetarijanske kokoši, miši in medveda do namišljenih duhov in strahov iz teme.

M. K.

[ninel]

Manifest Đorđa Milovića

Strip kao laž

Svi putevi do onog što je u predelima marginalnog ili u oblasti jos neistraženoj teorijskim, hermeneutičkim ključem stripa, neminovno vode kroz njegovo
veličanstvo reč. Paradoksalno.

Kultura u kojoj danas živimo ili to pokušavamo je izgradjena na reči, putem nje i kroz nju. Izgovorenoj i naročito pisanoj. I dalje smo brbljiva civilizacija.
Pojmimo svet posredstvom elektronskih medija posebno medija reči. Samim tim i horizonte ne samo vizuelnog.

Ako je Pablo Pikaso od mnogih (većine?) intelektualaca proglašen za slikara veka, to je zbog sveprisustva, snage i moći reči. Upravo zato prava je šteta
što su oni koji mogu najviše da doprinesu istini stripa ili otkrivenju istog – autori, najčešće teorijski nepismeni.

Paradoksalno zvuči saznanje da se do fenomena stripa, to jest do njegove ontologije, može doći pre svega zaobilaznim putem – rečju, koja igra ulogu
baterijske lampe svesti, kojom osvetljavamo skrito, patvoreno i lažno.

A meni se čini da je strip, od samih svojih početaka iz gore pomenutih razloga, u predelima maglovitim i mračnim. Ali gde je ustvari početak?

U drevnim pećinama? Rezbarijama? Piramidama? Na pesku?... U Švajcarskoj, Francuskoj ili Američkoj štampi?

Ne.

Za mene je početak uvek bio na početku. Gde drugde? Možda na kraju?

Klod Levi Stros je do kraja života trubio kako naši preci, na primerima onih najprimitivnijih medju narodima,“ nisu poznavali pisma.”

Dakle, po uzoru na starogrčku kulturu, oni, drevni narodi su, nesumnjivo, bili nepismeni.

Ako bismo, nekim čudom, uzeli u obzorje sve što je danas rečeno i napisano o onom slikovnom (sto nije mišljenje?), odnosno o onom sto jeste slikovno
– narativni niz, manje ili više konherentan i koncizan, ali sto jos možda nije strip u današnjem smislu reči, ali jeste priča u slikama, oslobodjeno
helenskog shvatanja logosa kao reči, ne bi li prilično nedvosmisleno mogli da kažemo, pa čak i tvrdimo, da su naši preci, znatno pre nastanka grčke
kulture i civilizacije, bili, u stvari, primeri najranije poznate, uočene, zabeležene, forme PISMENOSTI.

Ne logosa već PRALOGOSA.

Ovakav pogled na stvari, na kultove Iz kojih je nastala kultura, najbliskiji je onima medju nama koji, sticajem različitih okolnosti, imaju neposredniji
uvid ili dodir sa onim najdubljim u sebi, sa takozvanim nesvesnim, koje se, naravno, javlja najpre u slikovnim predstavama, odnosno pričama.

U mitskom, preistorijskom (praistorijskom), zlatnom dobu čovečanstva (videti delo Bele Hamvaša Scientia Sacra) sa današnje tačke posmatrano, nacrtano
je, po svemu sudeći, bilo često, (ne obavezno), požeto sakralnim, transcendentnim obeležjima i značenjima.

Otisci na kamenim, glinenim ili drvenim površinama, još svedoče o tome ,u slavu nekog boga ili cara ili da bi se prosto ostavilo u nasledje svedočansto
o istoriji jednog naroda, kulture.

Jasno je – naši preci su sanjali, mislili u crtežima i slikama.

Ali sve na svetu ima svoju SENKU, ona ga prati u stopu i danju i noću.

Sestru nekog brata. Blizanca ili dvojnika.

Spavala je u blizini, iako, za mnoge, neprimetna.

Vek koji je predhodio dvadesetom utemeljio je, kažu znameniti mislioci, sistem vrednosti koji danas milioni neguju u svojim manje – više urbaniam srcima.

Prenose ga brižno s kolena na koleno generacijama koje dolaze.

Koje su to vrednosti?

Pre nastanka nacionalne države, u srednjem veku, hodočasnici, putujući učenjaci, zabavljači, lutalice… mogli su se sresti na svim glavnim putevima evrope.
Sa razdvajanjem nacionalne države, stanovništvo se, sve češće, ustaljuje na jedno mesto; umesto ljudi, sve više počinje da se transportuje ROBA.



U dobu nazvanom industrijskim, naročito krajem devetnestog veka, konstituiše se nov tip čoveka – POTROŠAČA. Njegov idolum nije blaženi večni život posle
smrti (za one pravedne medj iskvarenim ljudskim sojem), već život u materijalnom obilju, čiji simbol je letnjikovac. (Letnjikovac hrane velike bučne mašine
Koktauna, imaginarnog grada iz Dikensovog dela “Teška Vemena.” Arhitip industrijskog pakla. Kao delimičan uzor poslužio je grad Preston iz severne
engleske.)*

U osamnostom i devetnestom veku bilo je modeno izumevati izume, kako bi, konačno, uz pomoć parlamentarne države i velikih industrijskih preduzetnika,
oslobodili čoveka robovanja prirodi i njenim silama.

Usavršavanjem štamparske prese, stvorili su se mnogi preduslovi za zadovoljstva u vremenu dokolice unutar novosagradjenog letnjikovca.

Ljudi su počeli da se postvaruju, a društvo postaje skup anarhičnih pojedinaca.

Smisao proizvodnje je još više proizvodnje; a smisao života – POTROŠNJA.

Kad se pojavila dnevna štampa u americi i u evropi, ono što je odmah dobilo ulogu zabavnog dodatka, a što se odmah nazvalo komiks(comix) dobilo je, samim
tim, i nalepnicu na kojoj piše zabava za dokoličare i polu pismene.

Ako komiks povećava tiraže naših izdanja, reče mister HERST (da ne kažem gradjanin Kejn), mi ćemo štampati još više komiksa.

Šta više, stvorićemo fabriku za proizvodnju istog.

Od tada, crtež i priča u slikama,odnosno strip, gube obeležja sakralnog, transcedentnog.

On dalje ne igra ulogu sećanja na bitno već, naprotiv, dodeljenu mu ulogu NEBITNOG.

U tom pogledu gledište Skota Mek Klauda o stripu kao umetnosti nevidljivoj, mnogo je bliže istini od svrstavanja pod redni broj 9.

Skriven iza zavese mnogih predrasuda, posredovan fenomenom kioska (kako se uglanom prikazivao u ovim krajevima, zahvaljjući urednicima čija svest nije
sezala dalje od prostora pomenutog kioska, o ulozi medija i škole da i negovorimo), on – strip odavno iščekuje da neko među nama još živima, ili onima koji
veruju da to jesu, nađe nekako put do njega samog.

Svet posle takozvane postmoderne, nije opran samo od moralno – etičkog već i od specifično estetskog i saznajnog (epistemološkog) prosedea ili koda.

U svetu u kojem je najvažnije prodati robu koja dobro IZGLEDA, u dobu SIMULAKRUMA (privida), nastao u okrilju njegovih moćnih ruku, kojim se svako klanja,
strip, bez odežde reči, one koja ga čuva i brani njegovu čast pred licem dekadentnog društva, i sam, dakako, mora biti PRIVID.

Odrekavši se svakog transcedentnog repera, prepusten na milost i nemilost sudu TRŽIŠTA, bez jasno artikulisanog teorijskog diskursa i strategije, mnogi
poznati autori stripa (klasici) PROFESIONALCI – NAJAMNICI, naravno sa urednicima i direktorima izdavačkih kuća kao posrednicima izmedju prosečnog
konzumenta i takozvanih autora, uglavnom i izgradiše pomenuti privid o stripu.

Strip sve manje jeste proizvod duha autora (odnosno duha koji prolazi kroz autora) i kulturno dobro, a sve više je proizvod – ROBA, koja zapravo pripada
gazdama.

A to je upravo ono što je još Marks nazvao OTUĐENI RAD.

Strip je, bez sumnje, postao LAŽ.

Na pitanje socijalne radnice da li sam DRUŠTVENO ANGAŽOVAN, odgovaram: DA – BAVIM SE STRIPOM

*Videti delo Luisa Mamforda “Priče o utopijama.“

[risar_69]

http://www.rtvslo.si/na-danasnji-dan/13 ... ico/328901

[ninel]

Intervju z Alemom Ćurinom:
'Corto Maltese i ja smo svojta'

http://booksa.hr/kolumne/intervju/corto ... smo-svojta


"Postoje dva boga. Jedan je Winsor McCay, a drugi je Herriman. Neki su sveci, recimo
Foster, Maurović, Breccia, a Hugo Pratt spada u... kako bi ti reka... ministrante."