Kenneth S Kao : Spomini pozabe
Sedim ob oknu knjižničnega bifeja in berem. Nenadoma dvignem pogled. Prišla je. Lase ima spete v bunko. Ima stisnjene ustnice in strmi vame. Ne smem govoriti z njo. Čeprav vidim najine otroke.
Šestnajt let ima. Tako kot jaz. V prihodnosti pa vidim, da imava dva otroka. Fantka... nisem prepričan, kaj je drugi. V očeh se mi nabirajo solze. Ne vem, zakaj se mi to dogaja.
Ko se mi približuje, se zavem, da ji je ime Jenny. Čeprav mi srce divje razbija, sklonim glavo, da me ne bi ogovorila. Popolnoma sem nor nanjo. Pravzaprav nimam nobenega razloga, da bi se tako počutil, vendar vem, da bo nekega dne točno tako.
Vendar ni nujno, da je vedno tako, kot je danes. Ne smem govoriti z njo.
Obstane pred menoj. Dvigne roko in mi pomaha. "Oj," reče.
Grlo imam tako suho, da komaj pogoltnem slino. "Oj," odvrnem s sklonjeno glavo in se komaj zadržim, da je ne bi objel. In potolažil. Ker...
V prihodnosti bova ljubimca. To ne bo kakšno stanje blaženosti, ampak resnično življenje. Seveda se bova tudi prepirala, vendar bova imela svoje trenutke sreče. V kopalnici si bova skupaj čistila zobe. Vedno. Ko bo Craig, najin prvorojeni... Komaj zadržujem obup in še naprej buljim v knjigo.
"Večkrat te videvam tukaj. Rad bereš, kajne?" Še predno lahko kaj odgovorim, pa že nadaljuje. "Kakšno trapasto vprašanje, oprosti. Saj vedno bereš. Torej rad bereš. To je to." Nasmehne se in skomigne z rameni.
Slišim, kako nekdo vklopi avtomat za kavo. Pretvarjam se, da zrem skozi okno. "Danes je lep dan," zinem.
"Daj, ne bodi tako zavrt. Saj ti nič nočem Samo pogovarjala bi se rada." Takrat se zavem, da je najin drugi otrok punčka. Mandy ji je ime. Mesec in dvanajst dni ima. Ko vidim, kako se ji približuje, me stiska v grlu.
"Ne smem govoriti s tabo, " ji povem.
"In zakaj ne?"
Zato, ker s tem spremeninjam prihodnost. Pregnal bi jo in tako izgubil prihodnost, kot jo vidim sedaj.
In potem vse skupaj pozabil.
"Če bi ti povedal, mi ne bi verjela," odvrnem. Dlani imam čisto mokre.
"A da ne bi? No, pa poskusi!" kljubovalno odvrne s privzdignjeno bradico.
To se je že zgodilo. Vem, da je tako. Ne, pravzaprav čutim, da je tako. In le malo stvari boli tako, kot tiste, ki jih izgubiš. Spomini pozabe. Žalosti. Hrepenjenja. Razočaranja.
V srcu nosim polno brazgotin. Najhujše pa je, da sploh ne vem, zakaj me preveva taka bolečina. Srčna bolečina. Odprem usta, da bi jo zavrnil, ko zaslišim njeno ime. "Jenny! Še pet minut!." Opazim moškega, ki jo je kliče. Tudi njega poznam.
"To je tvoj oče," rečem.
"Hja. Kaj ne poveš!"
"Njegova žena, no tvoja mama, oba sta te zapustila pred tremi leti. Arhitekt je in za sedemnajsti rojstni dan boš dobila psička. Da ga boš vzela na Berkeley."
"Psička? Le kako bi ti vedel kaj takega?" Polnoma presenečena je in prihodnost postaja še bolj jasna. "A da me bodo sprejeli na Berkeley? A se fintiraš? Povej mi še kaj."
Mandy. Najina hčerka, bo umrla zaradi napake na srcu, še predno bo dopolnila tretje leto. V prsih me stiska. Komaj diham. Jenny me bo potrebovala. Da jo bom tolažil. To bodo najtežji trenutki najinega življenja. Vendar pa se bova prav zaradi tega zelo zbližala.
"Ne smem." Tiho smrkam in komaj zadržujem solze. Prihodnost je kot spomin, ki postaja vse bolj živ. Ko bova odpotovala v Grčijo, se bo Jenny prvič nasmejala po Mandyni smrti. Ko se bom zvrnil v vodnjak.
"Prosim, no," se mi moledujoče nasmehne Jenny. V prsih me stiska vse huje.
Še kako imam prav, da se bojim tega trenutka. Kolikokrat sem to že doživel? Mar bom znova odšel od tu s spoznanjem, da mi je veliko do neke tujke in da mi se ob misli na njo trga srce? Ker se bo spremenila prihodnost. In bom vse pozabil.
Pa menda ne, da bi bilo lahko tokrat drugače?
Končno jo pogledam naravnost v zelene oči in ne morem več umakniti pogleda.
Potrebovala me bo. Jenny verjame v poštenost. Predvsem v pošteost.
"Poročila se bova. Imela bova dva otroka. Fantka in punčko. Craiga in Mandy," ji povem.
Dekle osupne in si z roko pokrije usta. "Kako... Za... Saj si čisto zmešan. Pa si mi bil kar všeč. Zgleda, da preveč bereš," še reče in stopi stran.
Gledam v dekle, ki stopa stran. Pojma nimam, kdo je. Boli me, ker odhaja. Ne spomnim se, da bi rekel kaj takega, da bi jo prizadel. Pravzaprav niti ne vem, če sva sploh kaj govorila. Že ob sami misli nanjo, mi dobesedno poka srce.
Nekstarejši moški se počasi približuje.
"Saj ste me vi nagovorili," pravim. Samo to se spomnim. "Sicer vas pa sploh ne poznam," še dodam.
Tako jo imam rad. Tako mi je hudo za njo. Za naju oba mi je hudo.
In že zdaj jo vse bolj pogrešam.
"Prepričaj me! Saj mi ne moreš kar reči, da se bova poročila. Prepričaj me!" Moški se je že skoraj čisto približal, tako da je stopila nekaj korakov nazaj.
Da se bova poročila? Ničesar se ne spomnim. Kot že tolikokrat prej, v mojem spominu zeva praznina. Tujci, ki mi veliko pomenijo, stopajo v moje življenje. In ga tudi zapuščajo kot tujci.
"Ne smem govoriti," tiho spregovorim.
Skušam se znova zatopiti v branje, grizem si ustnice in se na vso moč upiram malodušju in žalosti, ki me vse bolj prevevata. Ona zapušča knjižnico z moškim, ki je verjetno njen oče.
In nato, nenadoma, dvignem pogled. Ne morem si kaj. Ustavila se je. Krčevito stiska očetovo roko in na njenih ustnih razberem besedico kužek. Gleda proti meni. Na obrazu ji zaigra bežen nasmešek. Gleda vame in se mi smehlja.
Ime ji je Jenny. In nekega dne se bom zanjo prekucnil v vodnjak.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Knjige
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Eric Brown : Tujska desetina
Tisti dan, ki so nam ga določili, sem s sinovi in hčerami zapustil Vesoljsko mesto in odpravili smo se v hribe, kjer je visoko v gorah stala tujska kupola.
Prvo noč smo taborili pod strnjenimi ozvezdji galaktične sredice. Zakurili smo ogenj in pekli zelenjavo, ki smo jo pridelali doma. Iz bližnje grape, kjer so rasla svetleča drevesa, so poletele nočne ptice. Po večerji smo legli v travo in uživali v prekrasnem pogledu na zvezdno nebo. Petdeset kilometrov stran, med dvema gorskima vrhovoma, se je tujska kupola dobesedno kopala v zvezdni svetlobi kot kak dragulj.
Ob sončnem vzhodu smo se odpravili po poti, ki je vodila ob globeli in tako kmalu pustili gozd za sabo. V treh dneh naj bi prišli do kupole, kjer so nas čakali tujci.
"Tako sem vznemirjen!" je vzkliknil Harry.
"Tudi jaz," se mu je pridružila Olivia.
"Čaka nas novo življenje!" je zaklical Paul.
"Jaz bom pa pogrešala naše... naše dosedanje življenje," je pripomnila Emma. Vedno razmišljujoča, tiha Emma. Sočutna Emma.
Tretji dan smo dosegli prvi prelaz. Tam so se lahko otroci še zadnjič ozrli nazaj in videli nižavje, kjer so odrasli. In kjer jim je bilo v Vesoljskem mestu podarjeno življenje.
Obstali smo in si ogledali pobočje. Dolga, srebrna vesoljska ladja, je zlomljena ležala na planjavi, kjer se je zrušila pred tridesetimi leti. Okoli nje, se je vsepovsod širilo mesto, ki je bilo moj dom.
"Adijo, Vesoljsko mesto," se je oglasil Harry.
"Adijo, staro življenje," ga je dopolnila Olivia.
"Pozdravljeno novo življenje!" je vzkliknil Paul.
"Pogrešala te bom, Vesoljsko mesto," je tiho spregovorila Emma.
Obrnili smo se in se začenjali vzpenjati in kakih pet minut kasneje sem se ozrl nazaj. Pogled na mesto je zastirala velikanska kamnita gmota.
Tisti večer, ko smo smo sedeli ob tabornem ognju, sem otrokom povedal zgodbo o pristanku.
"Pravzaprav naj bi šlo za povsem običajen pristanek, vendar smo imeli smo težave z ladijskim računalniškim centrom," sem začel. "Pojavil se je komunikacijski zamik med orbitalnim sistemom in ladijskim računalnikom. Spustili smo se s preveliko hitrostjo. Tako, da smo se zrušili in ladja je razpadla.
Otroci so strmeli vame z široko razprtimi očmi. "In kaj se je zgodilo potem, " je zanimalo Harryja.
"Ko sva se z mamo zbudila iz hibernacije, je ladja že gorela. Pogasili smo ogenj, ocenili škodo in prešteli žrtve. Od pet tisoč kolonistov jih je umrlo preko dva tisoč. In mnogi so bili poškodovani. Hudo poškodovani. Zdravniški oddelek na ladji pa je bil popolnoma uničen..."
"Nato so prišli tujci," je rekla Olivia.
"In nam pomagali," jo je dopolnil Paul.
"Vendar so hoteli nekaj v zameno," je tiho dejala Emma.
Nekaj časa nisem spregovoril niti besed in tiho strmel v utripajoče zvezdne kopice.
"Pozdravili so naše ranjence in poskrbeli za bolne. Brez tujcev..."
"...bi pomrla večina kolonistov," je spregovoril Harry.
"Naša kolonija bi propadla," ga je dopolnila Olivia.
"In nas sploh ne bi bilo tukaj," je dejal Paul.
"Vendar pa so nas tujci rešili in zahtevali so...desetino," je končala Emma.
Žerjavica je žarela v noči. Zazrl sem se v bistre obraze otrok. "Tujci so zahtevali povračilo za pomoč, ki so nam jo nudili in navedli tudi ceno, da lahko ostanemo na njihovem planetu. Saj nas konec koncev ni nihče povabil." Ogenj je počasi ugašal in zagrnil nas je spanec.
Od tujske kupole smo bili oddaljeni samo še en dan. Kupola se je dvigala nad mogočnimi vršaci in se bleščala v rdečkasti svetlobi ozvezdja Antares. Motna površina ni prepuščala svetlobe, tako da so bile skrivnosti kupole skrite očem. Ko smo se povzpeli nad gozdno mejo, se je temperatura še znižala. Oblekli smo zaščitna oblačila, zakurili še večji ogenj in sedli čisto blizu plesočim plamenom.
"Še enkrat nam pripoveduj o Zemlji," je zaprosil Harry.
"Zakaj je človeštvo zapustilo rodni planet?" je zanimalo Olivio.
"Kaj sta z mamico delala na Zemlji?" je vprašal Paul.
"Očka, kje sta bila srečnejša? Na Zemlji ali tukaj?" se je oglasila Emma.
Sklonil sem se naprej, bližje k ognju. "Zemlja je bila... izčrpana. Vse surovine smo porabili. Uničili smo jo, vzeli smo vse in ničesar vrnili. Morali smo oditi, da bi odrasli, da bi se učili. In da bi preživeli. Z mamo sva bila ekologa. Na Zemlji. Kmetovala sva, tako kot tukaj." Nasmehnil sem se vsakemu od otrok. "Da, bolj srečna sva tukaj," sem povedal Emmi.
Medtem, ko smo se približevali prelazu in tujski kupoli, ki se je vila nad prelazom, smo upočasnili korak. Šele tedaj, le kak kilometer pred velikansko svetlikajočo, prepadno steno, smo doumeli dejansko veličino te tuje stvaritve. V širino je merila vsaj pet, v višino pa kar dva kilometra. Na tleh je stalo kakih ducat obokanih portalov, ki so vodili v skrivnostno notranjost kupole.
Počasi, kot romarji, smo se približevali svojemu cilju.
Obstali smo pred portalom, ki se je dvigal vsaj dvajset metrov v višino. Ko smo se približali, so vrata postala prozorna in za njimi smo zagledali bel, vendar popolnoma prazen atrij.
Čez nekaj trenutkov se je pojavil tujec. Bil je človeške oblike, vendar neverjetno suh, tako da je spominjal na insekta. S sestavljenimi, insektovskimi očmi se je zagledal vame in moje otroke.
"Pridite," je spregovoril in pomignil s suho, koščeno roko.
"Ajde, otroci," sem dejal in objel Harryja, Olivio in Paulo, ki so, žarečih oči, komaj čakali, da doživijo novo življenjsko pustolovščino.
Ko sem objel še Emmo, je zašepetala: "Zakaj, oči? Kaj hočejo od nas?"
"Ne vem, ljubica. Res ne vem," sem ji povedal po resnici.
Emma se je še zadnjič nasmehnila, se obrnila, pridružila ostalim otrokom in stopila s tujcem skozi portal. Na samem vhodu so se še enkrat obrnili in mi pomahali. Tudi sam sem še zadnjič dvignil roko v pozdrav.
Nato se je portal ponovno zatemnil in mojih otrok ni bilo več.
Ves premražen sem se obrnil in se odpravil na dolgo pot domov.
Ko sem prispel do prelaza, sem ob pogledu navzdol že zagledal mesto, s kakimi tisoč domovi in koloniste, ki so obdelovali zemljo.
Družine, od katerih je vsaka imela po pet otrok in vsaka je nosila svojo težo hvaležnosti in žalosti.
Ko sem se vrnil, me je čakala Maria, ki se tokrat ni mogla pripraviti, da bi nas spremljala. Ostala je na kmetiji in s pomočjo najine biološke hčerke pobirala pridelke.
Opazoval sem ju, kako sta skupaj delali in oči so se mi napolnile s solzami.
Naslednji dan sva se z Mario odpravila do vesoljske ladje, kjer sva predala svoj genetski material procesniku, to je umetnemu oplojevalniku, ki naj bi ga po zamislih ljudi, ki so pred davnimi leti načrtovali našo medplanetarno misijo, uporabljali samo v nujnih primerih. Izvedela sva, da bodo najini otroci, dva dečka in dve deklici, dozoreli v šestih mesecih, ko jih bova lahko tudi prevzela.
In leta pozneje bom moral znova opraviti romarsko pot do tujske kupole, kjer bom izpolnil svojo dolžnost. Nato sva morala odgovoriti na vprašanje, kakšna imena bova dala otrokom.
Premišljevala sva samo trenutek.
Harry," sem rekel.
"Olivia," je dejala Mary.
"Paul, Emma," sva še dodala.
Tisti večer sem postal med vrati svoje hčerke in jo dolgo opazoval, kako je spala. Takrat sem se znova zavedel besed, ki jih je izrekla Emma. "Očka, kje sta bila srečnejša? Na Zemlji ali tukaj?" me je vprašala.
Tiho sem zaprl vrata in odšel spat.
prevedel: Žiga Leskovšek
The Alien Tithe, March, 2014
Tisti dan, ki so nam ga določili, sem s sinovi in hčerami zapustil Vesoljsko mesto in odpravili smo se v hribe, kjer je visoko v gorah stala tujska kupola.
Prvo noč smo taborili pod strnjenimi ozvezdji galaktične sredice. Zakurili smo ogenj in pekli zelenjavo, ki smo jo pridelali doma. Iz bližnje grape, kjer so rasla svetleča drevesa, so poletele nočne ptice. Po večerji smo legli v travo in uživali v prekrasnem pogledu na zvezdno nebo. Petdeset kilometrov stran, med dvema gorskima vrhovoma, se je tujska kupola dobesedno kopala v zvezdni svetlobi kot kak dragulj.
Ob sončnem vzhodu smo se odpravili po poti, ki je vodila ob globeli in tako kmalu pustili gozd za sabo. V treh dneh naj bi prišli do kupole, kjer so nas čakali tujci.
"Tako sem vznemirjen!" je vzkliknil Harry.
"Tudi jaz," se mu je pridružila Olivia.
"Čaka nas novo življenje!" je zaklical Paul.
"Jaz bom pa pogrešala naše... naše dosedanje življenje," je pripomnila Emma. Vedno razmišljujoča, tiha Emma. Sočutna Emma.
Tretji dan smo dosegli prvi prelaz. Tam so se lahko otroci še zadnjič ozrli nazaj in videli nižavje, kjer so odrasli. In kjer jim je bilo v Vesoljskem mestu podarjeno življenje.
Obstali smo in si ogledali pobočje. Dolga, srebrna vesoljska ladja, je zlomljena ležala na planjavi, kjer se je zrušila pred tridesetimi leti. Okoli nje, se je vsepovsod širilo mesto, ki je bilo moj dom.
"Adijo, Vesoljsko mesto," se je oglasil Harry.
"Adijo, staro življenje," ga je dopolnila Olivia.
"Pozdravljeno novo življenje!" je vzkliknil Paul.
"Pogrešala te bom, Vesoljsko mesto," je tiho spregovorila Emma.
Obrnili smo se in se začenjali vzpenjati in kakih pet minut kasneje sem se ozrl nazaj. Pogled na mesto je zastirala velikanska kamnita gmota.
Tisti večer, ko smo smo sedeli ob tabornem ognju, sem otrokom povedal zgodbo o pristanku.
"Pravzaprav naj bi šlo za povsem običajen pristanek, vendar smo imeli smo težave z ladijskim računalniškim centrom," sem začel. "Pojavil se je komunikacijski zamik med orbitalnim sistemom in ladijskim računalnikom. Spustili smo se s preveliko hitrostjo. Tako, da smo se zrušili in ladja je razpadla.
Otroci so strmeli vame z široko razprtimi očmi. "In kaj se je zgodilo potem, " je zanimalo Harryja.
"Ko sva se z mamo zbudila iz hibernacije, je ladja že gorela. Pogasili smo ogenj, ocenili škodo in prešteli žrtve. Od pet tisoč kolonistov jih je umrlo preko dva tisoč. In mnogi so bili poškodovani. Hudo poškodovani. Zdravniški oddelek na ladji pa je bil popolnoma uničen..."
"Nato so prišli tujci," je rekla Olivia.
"In nam pomagali," jo je dopolnil Paul.
"Vendar so hoteli nekaj v zameno," je tiho dejala Emma.
Nekaj časa nisem spregovoril niti besed in tiho strmel v utripajoče zvezdne kopice.
"Pozdravili so naše ranjence in poskrbeli za bolne. Brez tujcev..."
"...bi pomrla večina kolonistov," je spregovoril Harry.
"Naša kolonija bi propadla," ga je dopolnila Olivia.
"In nas sploh ne bi bilo tukaj," je dejal Paul.
"Vendar pa so nas tujci rešili in zahtevali so...desetino," je končala Emma.
Žerjavica je žarela v noči. Zazrl sem se v bistre obraze otrok. "Tujci so zahtevali povračilo za pomoč, ki so nam jo nudili in navedli tudi ceno, da lahko ostanemo na njihovem planetu. Saj nas konec koncev ni nihče povabil." Ogenj je počasi ugašal in zagrnil nas je spanec.
Od tujske kupole smo bili oddaljeni samo še en dan. Kupola se je dvigala nad mogočnimi vršaci in se bleščala v rdečkasti svetlobi ozvezdja Antares. Motna površina ni prepuščala svetlobe, tako da so bile skrivnosti kupole skrite očem. Ko smo se povzpeli nad gozdno mejo, se je temperatura še znižala. Oblekli smo zaščitna oblačila, zakurili še večji ogenj in sedli čisto blizu plesočim plamenom.
"Še enkrat nam pripoveduj o Zemlji," je zaprosil Harry.
"Zakaj je človeštvo zapustilo rodni planet?" je zanimalo Olivio.
"Kaj sta z mamico delala na Zemlji?" je vprašal Paul.
"Očka, kje sta bila srečnejša? Na Zemlji ali tukaj?" se je oglasila Emma.
Sklonil sem se naprej, bližje k ognju. "Zemlja je bila... izčrpana. Vse surovine smo porabili. Uničili smo jo, vzeli smo vse in ničesar vrnili. Morali smo oditi, da bi odrasli, da bi se učili. In da bi preživeli. Z mamo sva bila ekologa. Na Zemlji. Kmetovala sva, tako kot tukaj." Nasmehnil sem se vsakemu od otrok. "Da, bolj srečna sva tukaj," sem povedal Emmi.
Medtem, ko smo se približevali prelazu in tujski kupoli, ki se je vila nad prelazom, smo upočasnili korak. Šele tedaj, le kak kilometer pred velikansko svetlikajočo, prepadno steno, smo doumeli dejansko veličino te tuje stvaritve. V širino je merila vsaj pet, v višino pa kar dva kilometra. Na tleh je stalo kakih ducat obokanih portalov, ki so vodili v skrivnostno notranjost kupole.
Počasi, kot romarji, smo se približevali svojemu cilju.
Obstali smo pred portalom, ki se je dvigal vsaj dvajset metrov v višino. Ko smo se približali, so vrata postala prozorna in za njimi smo zagledali bel, vendar popolnoma prazen atrij.
Čez nekaj trenutkov se je pojavil tujec. Bil je človeške oblike, vendar neverjetno suh, tako da je spominjal na insekta. S sestavljenimi, insektovskimi očmi se je zagledal vame in moje otroke.
"Pridite," je spregovoril in pomignil s suho, koščeno roko.
"Ajde, otroci," sem dejal in objel Harryja, Olivio in Paulo, ki so, žarečih oči, komaj čakali, da doživijo novo življenjsko pustolovščino.
Ko sem objel še Emmo, je zašepetala: "Zakaj, oči? Kaj hočejo od nas?"
"Ne vem, ljubica. Res ne vem," sem ji povedal po resnici.
Emma se je še zadnjič nasmehnila, se obrnila, pridružila ostalim otrokom in stopila s tujcem skozi portal. Na samem vhodu so se še enkrat obrnili in mi pomahali. Tudi sam sem še zadnjič dvignil roko v pozdrav.
Nato se je portal ponovno zatemnil in mojih otrok ni bilo več.
Ves premražen sem se obrnil in se odpravil na dolgo pot domov.
Ko sem prispel do prelaza, sem ob pogledu navzdol že zagledal mesto, s kakimi tisoč domovi in koloniste, ki so obdelovali zemljo.
Družine, od katerih je vsaka imela po pet otrok in vsaka je nosila svojo težo hvaležnosti in žalosti.
Ko sem se vrnil, me je čakala Maria, ki se tokrat ni mogla pripraviti, da bi nas spremljala. Ostala je na kmetiji in s pomočjo najine biološke hčerke pobirala pridelke.
Opazoval sem ju, kako sta skupaj delali in oči so se mi napolnile s solzami.
Naslednji dan sva se z Mario odpravila do vesoljske ladje, kjer sva predala svoj genetski material procesniku, to je umetnemu oplojevalniku, ki naj bi ga po zamislih ljudi, ki so pred davnimi leti načrtovali našo medplanetarno misijo, uporabljali samo v nujnih primerih. Izvedela sva, da bodo najini otroci, dva dečka in dve deklici, dozoreli v šestih mesecih, ko jih bova lahko tudi prevzela.
In leta pozneje bom moral znova opraviti romarsko pot do tujske kupole, kjer bom izpolnil svojo dolžnost. Nato sva morala odgovoriti na vprašanje, kakšna imena bova dala otrokom.
Premišljevala sva samo trenutek.
Harry," sem rekel.
"Olivia," je dejala Mary.
"Paul, Emma," sva še dodala.
Tisti večer sem postal med vrati svoje hčerke in jo dolgo opazoval, kako je spala. Takrat sem se znova zavedel besed, ki jih je izrekla Emma. "Očka, kje sta bila srečnejša? Na Zemlji ali tukaj?" me je vprašala.
Tiho sem zaprl vrata in odšel spat.
prevedel: Žiga Leskovšek
The Alien Tithe, March, 2014
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
Pričel sem z branjem knjige Po sledeh Erwina Rommla.
Nekaj slik iz knjige:
Nekaj slik iz knjige:
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
Re: Knjige
Ponatis knjige Danes grofje Celjski in nikdar več
Ilustracije by Vojko Volavšek
http://www.radioantena.si/strani/Reg_No ... 59&RNews=5
Ilustracije by Vojko Volavšek
http://www.radioantena.si/strani/Reg_No ... 59&RNews=5
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Dannie Plachta: Sodni dan
Medtem, ko se je ravno začelo daniti, je vertoplan El Al, ki so mu krilca utripala rdeče in zeleno, tiho prišuštel z neba in pristal le kakih sto metrov stran od koščeno belega stolpa.
Medtem, ko so se zvoki predsednikovega orkestra parali turobno ozračje, se je množica ljudi, korak za korakom pomikala naprej po politehnični livadi Alberta Einsteina, da bi pozdravili papeža, ki je pristajal z zračnim plovilom. Medtem, ko sta papež in predsednik stopala proti vhodu v velikansko stavbo, je več stotisočglava množica navdušeno vzklikala, tako da so se njihovi ubrani glasovi naravnost stapljali z orkestrom.
Visoko pod nebom je naekrat zažarelo kak ducat jedrskih plamenov, ki so počasi pojenjali medtem, ko se je množica pomikala navzven in si končno dala duška s priboljški, ki so jih pripravili za piknik.
Feldmaršal Levi-Ferrari je strumno salutiral, ko sta oba voditelja s spremstvom izstopila iz dvigala v najvišjem nadstropju. Vojaški genij, svetovni velemojster teorije iger, jih je spremljal prek okroglega predverja, kjer so se pod velikansko kupolo nazirale zvezdne kopice, vse do najbolj svete od vseh soban, nadzorne računalniške sobe.
"Zelo dobro, zelo dobro, gospa Feldstein," je govoril papež in odobravajoče kimal.
"Najlepša hvala, vaša svetost," je odvrnila Feldsteinova, ki ji je pohvala še kako dobro dela.
"Upam, da bo vse delovalo, kot je treba," je z nasmehom pripomnil papež.
"Molim, da bo vse delovalo kot je treba," je odvrnila gospa Feldstein in se še sama nasmehnila.
"Saj bomo videli, kajne?" je še izjavil papež.
"Seveda," se je strinjala Feldsteinova.
Stopili so proti nadzorni plošči, vse do tankega svilenega traku, ki je bil napet preko poti.
"Vaša svetost," se je poklonila Feldsteinova in papežu podala tranzistorski električni nožek.
"Z upanjem v srcu in mislimi polnih molitev, prekinjam še tole, zadnjo prepreko," je slavnostno izjavil papež in prerezal trak, medtem ko so za njim sevale bleščice fotoaparatov.
"Naj nas bog usliši, da bo vse v redu," je vzdihnila Feldsteinova, ki so ji pod nos molili cel kup mikrofonov.
"Kako nenavadno je vse skupaj," se je namuznil papež in z blagim pogledom ošinil zapleteno nadzorno ploščad "Leta in leta smo v srca in dušo ljudem polagali misel na mir, zdaj pa moramo, na koncu, vso svojo vero in upanje zaupati stroju," je menil in žalostno zmajal z glavo.
"Ko pa niso hoteli poslušati," je otožno pripomnila Feldsteinova in skomignila z rameni. "Celo zdaj rdeči rdečkarji rožljajo z laserskim orožjem, rumeni rdečkarji pa..." Papež je kar odrevenel in stiskal pesti.
"Pa da ne pozabimo še združenih arabcev," je tiho nadaljeval papež. Feldsteinova je ostala popolnoma tiho in samo še stiskala pesti.
Papež je iztegnil roko, tako da se je lahko za hip dotaknil nadzorne ploščadi. "Mogoče nam bo ta stroj, ki sega prav do nebeškega svoda, omogočil, da bomo izvedeli odgovore na vprašanja, ki nas tako dolgo pestijo."
Potem, ko je papež z dotikom blagoslovil računalniško ploščad, je v sobi zavladalo slovesno vzdušje
"Stroj smo zasnovali in zgradili v imenu miru. Zdaj ga moramo vprašati, kako naj ga dosežemo," je tiho spregovorila Fedelsteinova.
Feldmaršal Levi-Ferrari je pokazal na velikanski zelen gumb. "Ko bom pritisnil na ta gumb, bo stroj začel delovati," je izjavil in prisnil na gumb.
V sobi je zavlada napeta tišina.
"Izvolite", je feldmaršal ponudil mikrofon gospe Feldesteinovi.
Feldesteinova je zagrabila mikrofon in s teatralnim zanosom dejala. "No, računalnik povej že kaj." Nasmehnila se je papežu, ki ji je vrnil nasmeh. Tla pod njimi so pomirjujoče zadrhtela. Pred njimi, tik poled Davidove zvezde, se je prižgala rdeča lučka.
"Skrajni čas je že bil, da se vrnem. Sodni dan je pred vrati," je zadonelo iz računalnika.
Prevedel: Žiga Leskovšek
(Until Armageddon, 1966)
tisti, ki sanja tuje sanje
Medtem, ko se je ravno začelo daniti, je vertoplan El Al, ki so mu krilca utripala rdeče in zeleno, tiho prišuštel z neba in pristal le kakih sto metrov stran od koščeno belega stolpa.
Medtem, ko so se zvoki predsednikovega orkestra parali turobno ozračje, se je množica ljudi, korak za korakom pomikala naprej po politehnični livadi Alberta Einsteina, da bi pozdravili papeža, ki je pristajal z zračnim plovilom. Medtem, ko sta papež in predsednik stopala proti vhodu v velikansko stavbo, je več stotisočglava množica navdušeno vzklikala, tako da so se njihovi ubrani glasovi naravnost stapljali z orkestrom.
Visoko pod nebom je naekrat zažarelo kak ducat jedrskih plamenov, ki so počasi pojenjali medtem, ko se je množica pomikala navzven in si končno dala duška s priboljški, ki so jih pripravili za piknik.
Feldmaršal Levi-Ferrari je strumno salutiral, ko sta oba voditelja s spremstvom izstopila iz dvigala v najvišjem nadstropju. Vojaški genij, svetovni velemojster teorije iger, jih je spremljal prek okroglega predverja, kjer so se pod velikansko kupolo nazirale zvezdne kopice, vse do najbolj svete od vseh soban, nadzorne računalniške sobe.
"Zelo dobro, zelo dobro, gospa Feldstein," je govoril papež in odobravajoče kimal.
"Najlepša hvala, vaša svetost," je odvrnila Feldsteinova, ki ji je pohvala še kako dobro dela.
"Upam, da bo vse delovalo, kot je treba," je z nasmehom pripomnil papež.
"Molim, da bo vse delovalo kot je treba," je odvrnila gospa Feldstein in se še sama nasmehnila.
"Saj bomo videli, kajne?" je še izjavil papež.
"Seveda," se je strinjala Feldsteinova.
Stopili so proti nadzorni plošči, vse do tankega svilenega traku, ki je bil napet preko poti.
"Vaša svetost," se je poklonila Feldsteinova in papežu podala tranzistorski električni nožek.
"Z upanjem v srcu in mislimi polnih molitev, prekinjam še tole, zadnjo prepreko," je slavnostno izjavil papež in prerezal trak, medtem ko so za njim sevale bleščice fotoaparatov.
"Naj nas bog usliši, da bo vse v redu," je vzdihnila Feldsteinova, ki so ji pod nos molili cel kup mikrofonov.
"Kako nenavadno je vse skupaj," se je namuznil papež in z blagim pogledom ošinil zapleteno nadzorno ploščad "Leta in leta smo v srca in dušo ljudem polagali misel na mir, zdaj pa moramo, na koncu, vso svojo vero in upanje zaupati stroju," je menil in žalostno zmajal z glavo.
"Ko pa niso hoteli poslušati," je otožno pripomnila Feldsteinova in skomignila z rameni. "Celo zdaj rdeči rdečkarji rožljajo z laserskim orožjem, rumeni rdečkarji pa..." Papež je kar odrevenel in stiskal pesti.
"Pa da ne pozabimo še združenih arabcev," je tiho nadaljeval papež. Feldsteinova je ostala popolnoma tiho in samo še stiskala pesti.
Papež je iztegnil roko, tako da se je lahko za hip dotaknil nadzorne ploščadi. "Mogoče nam bo ta stroj, ki sega prav do nebeškega svoda, omogočil, da bomo izvedeli odgovore na vprašanja, ki nas tako dolgo pestijo."
Potem, ko je papež z dotikom blagoslovil računalniško ploščad, je v sobi zavladalo slovesno vzdušje
"Stroj smo zasnovali in zgradili v imenu miru. Zdaj ga moramo vprašati, kako naj ga dosežemo," je tiho spregovorila Fedelsteinova.
Feldmaršal Levi-Ferrari je pokazal na velikanski zelen gumb. "Ko bom pritisnil na ta gumb, bo stroj začel delovati," je izjavil in prisnil na gumb.
V sobi je zavlada napeta tišina.
"Izvolite", je feldmaršal ponudil mikrofon gospe Feldesteinovi.
Feldesteinova je zagrabila mikrofon in s teatralnim zanosom dejala. "No, računalnik povej že kaj." Nasmehnila se je papežu, ki ji je vrnil nasmeh. Tla pod njimi so pomirjujoče zadrhtela. Pred njimi, tik poled Davidove zvezde, se je prižgala rdeča lučka.
"Skrajni čas je že bil, da se vrnem. Sodni dan je pred vrati," je zadonelo iz računalnika.
Prevedel: Žiga Leskovšek
(Until Armageddon, 1966)
tisti, ki sanja tuje sanje
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Scott C. Mikula: Časovni goljufi
Tvrdka Časovne pustolovščine d.d. me je oropala
Naložite tekst kot PDF (639 KB) in ga preberite s pomočjo bralne kocke. Vse pravice so zagotovljene in članek lahko tudi natisnete.
poslano: 17 november, 2029 ob 8:03
Zaznamek: Glede na to, da je nacionalna TV izbrisala mojo kritiko na njihovi spletni strani, jo ponovno objavljam na
www.rateyourtrip.com
kjer nimajo nobenih pravic in ga ne morejo izbrisati. Televizijci so celo napisali, da so morali moje pisanje cenzurirati. Samo pomislite, MENE so morali cenzurirati!
Ne dovolite, da bi vas Časovne pustolovščine d.d. prevarale z lažnim oglaševanjem.
Njihov edini namen je, da vas spravijo ob denar. Če boste imeli srečo, vas bodo le lopnili po glavi in vam v imenu znanosti ali medčasovne zakonodaje izpulili denar iz rok. Sicer pa nekoliko prehitevam samega sebe.
Vplačal sem Karibski paket, klasično časovno pustolovščino. Vzemite si čas in poglejte, kaj vse naj bi tak izlet v leto 1720 vključeval:
http://temporalventures.com/packages?p=39284
Zakladi! Gusarji! Pustolovščina! Mar ne zveni vabljivo? Pustite mi, da vam povem, zakaj sploh gre.
Naj povem, da ti je ob časovnem skoku tako slabo, kot da bi prejšno noč popival s svojo bivšo. In ne mislite, da ti potem, ko se končno spraviš iz postelje, pustijo en sam trenutek, da uživaš na soncu. Ne. Ogledati si moraš dve urni orientacijski video. Mogoče vam bo uspelo, da se boste prebili čez prvo omembo časovnih vozlov, nodul, ali vzročnih pragov, ker meni ni ratalo. Dolgčas. Prav gotovo nisem plačal, da bi poslušal kvaziznastveno učno uro.
Nato pa vam predstavijo Randyja, turnega vodiča. To je pravi kvarilec razpoloženja, ki naj bi skrbel za red in mir. Saj veste kakšni tipi so to. Majhni, nosijo očala, obnašajo pa se tako naduto, kot da bi bili vredni več od ostalih. In takšni tipi venomer besedičijo, kaj lahko in česa ne smeš storiti. Večino dopoldneva sem se trudil, da ga nisem poslušal. Ko sem ga vprašal o lovu na zaklad, se je Randy začel sklicevati na odgovornost in me opozoril na izlet do gusarske razbitine. Na neki čeri je nasedla stara gusarska ladja in prisežem vam, da na njej ni bilo niti sledu o kakšnem zakladu. Medtem so ostali gostje povsem mirno poležavali na plaži, ali posedali v bifeju in pametovali, kako čisto je nebo in kako svež je zrak. Kakorkoli! Če pa bi se vrnil domov s kupčkom španskega zaklada bi lahko vložil denar v zasebno holovistično kupolo ali pa v najnovejši genetski atmo-filter. Potem bi res lahko poležaval na plaži, kadarkoli bi se mi zahotelo.
Oh, saj res! Kaj pa gusarji? No, en gusar pa se je res potikal okoli. Slinasti Sid. No, Slinasti Sid se je domislil, kako z beračenjem nategovati turiste. To samo pove, da bodo lenuhi vedno lenuhi, ne glede na to, v katerem stoletju živijo. In po nekem medčasovnem sporazumu takšnega klošarja še nagnati ne smeš, saj je del turistične ponudbe. Mislim, da je imel tuberkulozo ali nekaj takega, vendar sem se kljub temu pogovarjal z njim. No, lahko vam prišepnem, da imajo gusarji najrajši bacardi gold in da jim ni kaj dosti do tiste njihove brozge. In s pravo spodbudo mi je ta klošarski gusar kljub vsemu zaupal nekaj malega o zakladu. Celo mapo mi je narisal na papirnato serveto.
Tako sem si sposodil potapljaško opremo in manjši čoln. In naj me vrag pocitra, da je Slinasti Sid dobro vedel, kaj govori. Preplavati sem moral podvodno votlino in malo je manjkalo, da se nisem nasadil na zastrupljeno sulico, poleg tega pa sem verjetno sprožil še nekakšno starodavno vudujevsko prekletstvo. Vendar pa sem kljub vsemu našel zaklad. Kaj takega še niste videli! Skrinja in vreče z denarci, na kupe draguljev, posod in skodel iz čistega zlata in srebra in toliko nakita, da bi se moji bivši zmešalo.
"Seveda sem skušal svoji bivši takoj poslati notico o tem, kaj sem našel, saj je vedno govorila, da sem navadna zguba in da iz mene ne bo nič. Pa tudi moje zamisli je vedno dajala v nič. Toda, saj ste že uganili, kajne? Nisem mogel dobiti zveze. Izkazalo se je, da se od nikjer v preteklosti ne da telefonirati. Bile naj bi nekašne težave pri pošiljanju preko časovnega prenosnika. Mislam! Ti zagamani znastveniki! Nekaj pa bi se ja lahko izmislii."
Naj bo kakorkoli že. Nekako sem zmotal zaklade, kolikor sem ji lahko sploh nesel in se napotil nazaj v tabor. Saj ne boste verjeli, kdo me je pričakal na pomolu. Tisti zagamani Randy. Kvarilec razpoloženja. Pa še dva butasta varnostnika sta mu stala ob strani. "Saj vendar veste, da ničesar ne morete odnesti s sabo," je začel. Bil je tako samovšečen, da mi je bilo kar slabo. Potem je še nekaj blebetal o tem, kako bi takšno dejanje lahko poškodalo pretok časa. In ko sem ga opomnil, da nam je večkrat povedal, da z ničemer, kar počnemo v preteklosti, ne moremo vplivati na prihodnost, mi je odgovoril: "Jasno, počnete lahko vse, kar vas je volja, samo ničesar ne smete odnesti v prihodnost. To pač ni mogoče." Drobni tisk v besedičenju, malora.
Pa, človek bi si mislil, da bo kdo omenil kaj takega. Prav gotovo bi, če bi šlo za kaj pomembnega, kajne? Vse skupaj pa je bilo eno samo blebetanje, da mi je lahko zaplenil, uh... ukradel moj zaklad. No, poglejmo vse skupaj še enkrat. Časovne pustolovščine d.d. so mi ukradli lastnino, ki sem jo legalno pridobil. Z menoj so ravnali skrajno grobo, me telesno preiskali in mi celo ukradli star španski zlatnik, ki sem si ga vtaknil, saj veste kam. Nekako se mi je namreč dozdevalo, da bi mi lahko poskušali vzeti vse skupaj. Nato pa mi je varnostna služba tako omejila gibanje, da še na skret nisem mogel, ne da bi imel koga za sabo."
"No, toliko, da veste. Če si hočete pokvariti počitnice, se kar prijavite na Časovne pustolovščine d.d. Mene so izgubili za vedno. Sicer sem nameraval preveriti njihovo ponudbo o jurskem parku, pa naj se grejo solit. Stavim, da mi ne bi pustili niti to, da bi jezdil dinozavra.
Prevedel : Žiga Leskovšek
Scott C. Mikula: Temporal ventures robbed me
October 2012
Tvrdka Časovne pustolovščine d.d. me je oropala
Naložite tekst kot PDF (639 KB) in ga preberite s pomočjo bralne kocke. Vse pravice so zagotovljene in članek lahko tudi natisnete.
poslano: 17 november, 2029 ob 8:03
Zaznamek: Glede na to, da je nacionalna TV izbrisala mojo kritiko na njihovi spletni strani, jo ponovno objavljam na
www.rateyourtrip.com
kjer nimajo nobenih pravic in ga ne morejo izbrisati. Televizijci so celo napisali, da so morali moje pisanje cenzurirati. Samo pomislite, MENE so morali cenzurirati!
Ne dovolite, da bi vas Časovne pustolovščine d.d. prevarale z lažnim oglaševanjem.
Njihov edini namen je, da vas spravijo ob denar. Če boste imeli srečo, vas bodo le lopnili po glavi in vam v imenu znanosti ali medčasovne zakonodaje izpulili denar iz rok. Sicer pa nekoliko prehitevam samega sebe.
Vplačal sem Karibski paket, klasično časovno pustolovščino. Vzemite si čas in poglejte, kaj vse naj bi tak izlet v leto 1720 vključeval:
http://temporalventures.com/packages?p=39284
Zakladi! Gusarji! Pustolovščina! Mar ne zveni vabljivo? Pustite mi, da vam povem, zakaj sploh gre.
Naj povem, da ti je ob časovnem skoku tako slabo, kot da bi prejšno noč popival s svojo bivšo. In ne mislite, da ti potem, ko se končno spraviš iz postelje, pustijo en sam trenutek, da uživaš na soncu. Ne. Ogledati si moraš dve urni orientacijski video. Mogoče vam bo uspelo, da se boste prebili čez prvo omembo časovnih vozlov, nodul, ali vzročnih pragov, ker meni ni ratalo. Dolgčas. Prav gotovo nisem plačal, da bi poslušal kvaziznastveno učno uro.
Nato pa vam predstavijo Randyja, turnega vodiča. To je pravi kvarilec razpoloženja, ki naj bi skrbel za red in mir. Saj veste kakšni tipi so to. Majhni, nosijo očala, obnašajo pa se tako naduto, kot da bi bili vredni več od ostalih. In takšni tipi venomer besedičijo, kaj lahko in česa ne smeš storiti. Večino dopoldneva sem se trudil, da ga nisem poslušal. Ko sem ga vprašal o lovu na zaklad, se je Randy začel sklicevati na odgovornost in me opozoril na izlet do gusarske razbitine. Na neki čeri je nasedla stara gusarska ladja in prisežem vam, da na njej ni bilo niti sledu o kakšnem zakladu. Medtem so ostali gostje povsem mirno poležavali na plaži, ali posedali v bifeju in pametovali, kako čisto je nebo in kako svež je zrak. Kakorkoli! Če pa bi se vrnil domov s kupčkom španskega zaklada bi lahko vložil denar v zasebno holovistično kupolo ali pa v najnovejši genetski atmo-filter. Potem bi res lahko poležaval na plaži, kadarkoli bi se mi zahotelo.
Oh, saj res! Kaj pa gusarji? No, en gusar pa se je res potikal okoli. Slinasti Sid. No, Slinasti Sid se je domislil, kako z beračenjem nategovati turiste. To samo pove, da bodo lenuhi vedno lenuhi, ne glede na to, v katerem stoletju živijo. In po nekem medčasovnem sporazumu takšnega klošarja še nagnati ne smeš, saj je del turistične ponudbe. Mislim, da je imel tuberkulozo ali nekaj takega, vendar sem se kljub temu pogovarjal z njim. No, lahko vam prišepnem, da imajo gusarji najrajši bacardi gold in da jim ni kaj dosti do tiste njihove brozge. In s pravo spodbudo mi je ta klošarski gusar kljub vsemu zaupal nekaj malega o zakladu. Celo mapo mi je narisal na papirnato serveto.
Tako sem si sposodil potapljaško opremo in manjši čoln. In naj me vrag pocitra, da je Slinasti Sid dobro vedel, kaj govori. Preplavati sem moral podvodno votlino in malo je manjkalo, da se nisem nasadil na zastrupljeno sulico, poleg tega pa sem verjetno sprožil še nekakšno starodavno vudujevsko prekletstvo. Vendar pa sem kljub vsemu našel zaklad. Kaj takega še niste videli! Skrinja in vreče z denarci, na kupe draguljev, posod in skodel iz čistega zlata in srebra in toliko nakita, da bi se moji bivši zmešalo.
"Seveda sem skušal svoji bivši takoj poslati notico o tem, kaj sem našel, saj je vedno govorila, da sem navadna zguba in da iz mene ne bo nič. Pa tudi moje zamisli je vedno dajala v nič. Toda, saj ste že uganili, kajne? Nisem mogel dobiti zveze. Izkazalo se je, da se od nikjer v preteklosti ne da telefonirati. Bile naj bi nekašne težave pri pošiljanju preko časovnega prenosnika. Mislam! Ti zagamani znastveniki! Nekaj pa bi se ja lahko izmislii."
Naj bo kakorkoli že. Nekako sem zmotal zaklade, kolikor sem ji lahko sploh nesel in se napotil nazaj v tabor. Saj ne boste verjeli, kdo me je pričakal na pomolu. Tisti zagamani Randy. Kvarilec razpoloženja. Pa še dva butasta varnostnika sta mu stala ob strani. "Saj vendar veste, da ničesar ne morete odnesti s sabo," je začel. Bil je tako samovšečen, da mi je bilo kar slabo. Potem je še nekaj blebetal o tem, kako bi takšno dejanje lahko poškodalo pretok časa. In ko sem ga opomnil, da nam je večkrat povedal, da z ničemer, kar počnemo v preteklosti, ne moremo vplivati na prihodnost, mi je odgovoril: "Jasno, počnete lahko vse, kar vas je volja, samo ničesar ne smete odnesti v prihodnost. To pač ni mogoče." Drobni tisk v besedičenju, malora.
Pa, človek bi si mislil, da bo kdo omenil kaj takega. Prav gotovo bi, če bi šlo za kaj pomembnega, kajne? Vse skupaj pa je bilo eno samo blebetanje, da mi je lahko zaplenil, uh... ukradel moj zaklad. No, poglejmo vse skupaj še enkrat. Časovne pustolovščine d.d. so mi ukradli lastnino, ki sem jo legalno pridobil. Z menoj so ravnali skrajno grobo, me telesno preiskali in mi celo ukradli star španski zlatnik, ki sem si ga vtaknil, saj veste kam. Nekako se mi je namreč dozdevalo, da bi mi lahko poskušali vzeti vse skupaj. Nato pa mi je varnostna služba tako omejila gibanje, da še na skret nisem mogel, ne da bi imel koga za sabo."
"No, toliko, da veste. Če si hočete pokvariti počitnice, se kar prijavite na Časovne pustolovščine d.d. Mene so izgubili za vedno. Sicer sem nameraval preveriti njihovo ponudbo o jurskem parku, pa naj se grejo solit. Stavim, da mi ne bi pustili niti to, da bi jezdil dinozavra.
Prevedel : Žiga Leskovšek
Scott C. Mikula: Temporal ventures robbed me
October 2012
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
Imam eno vprašanje, zanima me, če je že kdo bral naslednje knjige in kaki so kaj vaši vtisi in sicer:
William Craig-Bitka za Stalingrad
Theodor Plievier-Stalingrad in
Sven Hassel(Legija prekletih, Monte Cassino, Kazenski bataljon...)
Hvala za morebitne odgovore
William Craig-Bitka za Stalingrad
Theodor Plievier-Stalingrad in
Sven Hassel(Legija prekletih, Monte Cassino, Kazenski bataljon...)
Hvala za morebitne odgovore
GOTOF JE!
Re: Knjige
V žepni izdaji tam v 80-ih. Zelooo dobra.Gusar wrote: William Craig-Bitka za Stalingrad
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Re: Knjige
FV-ja se spominjam, pod nekdanjim kulturnim domom zraven gasilskega doma v Šiški, zraven pa je bila znana šiškarska slaščičarna pri Berzu 
Danes slaščičarne ni več, namesto kulturnega doma pa stoji verski objekt.
Ko smo bili mulčki smo šli parkrat "samo pogledat" v FV.
Danes slaščičarne ni več, namesto kulturnega doma pa stoji verski objekt.
Ko smo bili mulčki smo šli parkrat "samo pogledat" v FV.
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
Re: Knjige
A ni bila tam slaščičarna "breza" ali kako?risar_69 wrote:FV-ja se spominjam, pod nekdanjim kulturnim domom zraven gasilskega doma v Šiški, zraven pa je bila znana šiškarska slaščičarna pri Berzu
Danes slaščičarne ni več, namesto kulturnega doma pa stoji verski objekt.
Ko smo bili mulčki smo šli parkrat "samo pogledat" v FV.
Odstrani se pošast!
Re: Knjige
Berzo, je bil lastnik mali temen možakar, ki se ni prilagodil-ni dajal denar "familiji" in so ga "izobčili" in pustili na milost in nemilost. Tako je, če ne sodeluješ pri albancih, mislim da je bil s Kosova. Po njemu je prevzel slaščičarno njegov sin-ki je še nekaj časa ok laufala, potem so jo pa podrli.TomDar wrote:A ni bila tam slaščičarna "breza" ali kako?risar_69 wrote:FV-ja se spominjam, pod nekdanjim kulturnim domom zraven gasilskega doma v Šiški, zraven pa je bila znana šiškarska slaščičarna pri Berzu
Danes slaščičarne ni več, namesto kulturnega doma pa stoji verski objekt.
Ko smo bili mulčki smo šli parkrat "samo pogledat" v FV.
Ne vem, takrat smo rekli gremo k Berzotu na kremšnite ali na indijančke, ki pa niso bile švoh.
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
Re: Knjige
Mi smo rekl "gremo k Berzotu" na kremšnite, indijančke... ampak na Vrhniki, čist spodi pri Cankarjevi hiši, pred klancem. 
Zgleda so bli "Berzoti" kr legende pr Albancih.
Zgleda so bli "Berzoti" kr legende pr Albancih.
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Be the Change You Want to See