Protipedofilsko zgodbo imenujejo - pedofilska.
Poglejte si primer ogabne otroške pedofilije v otroški literaturi: O kosmatem
“stričku” Jerneju, maminem “prijatelju”, ki je za malo Alenko kupil seksi
oblačilce in jo nato pričel otipavati!
https://nova24tv.si/slovenija/poglejte- ... otipavati/
“Boš pogledala kaj imam zate?” je vprašal. Težko se je odtrgala od štedilnika, a se je spomnila maminih besed. Odprla je škatlo in dvignila proti oknu nekaj prosojnega, čipkasto srajčko iz črne svile, ki se je zdela še krajša od mamine. “Prodajalka je rekla, da imate mladi radi take stvari,” je nakladal striček Jernej. “Že mogoče.” “Je ne bi pomerila?” je silil. “Danes jo še lahko zamenjam.” Alenka se je vdala. Umaknila se je v kopalnico in potegnila nase šumečo stvar, ki ji ni bila všeč. Ko jo je hotela sleči, so se odprla vrata. V ogledalu je zagledala strička, ki je strmel vanjo. “Kakor metuljček!” je dahnil. Segel je po njej in jo potegnil k sebi. Alenki je bil dotik grozljiv. Skušala se je izviti, ker objem ni popustil, pa se je zagrizla v dlakavo zapestje. “Psica,” je kriknil striček Jernej. Izpustil jo je in se pobral na hodnik.
Gre za odlomek iz otroške zgodbe z naslovom Lepi striček, ki vsebuje vse polno nazornih pedofilskih elementov, zato gre za hudo zlorabo naših najmlajših, ki so tovrstni literaturi izpostavljeni. A po drugi strani je vloga pravljic otroka pripraviti na nevarni in okrutni svet, kot je to v Janku in
Metki ali pa Rdeči kapici. Če bi bila pravljica o Lepem stričku zastavljena drugače, bolj diskretno, bi morda v sebi še vedno ohranila dragoceno opozorilo, ne da bi pisatelj z njo tvegal, da rani nežno otroško dušo.
“Boš pogledala kaj imam zate?” je vprašal. Težko se je odtrgala od štedilnika, a se je spomnila maminih besed. Odprla je škatlo in dvignila proti oknu nekaj prosojnega, čipkasto srajčko iz črne svile, ki se je zdela še krajša od mamine. “Prodajalka je rekla, da imate mladi radi take stvari,” je nakladal striček Jernej. “Že mogoče.” “Je ne bi pomerila?” je silil. “Danes jo še lahko zamenjam.” Alenka se je vdala. Umaknila se je v kopalnico in potegnila nase šumečo stvar, ki ji ni bila všeč. Ko jo je hotela sleči, so se odprla vrata. V ogledalu je zagledala strička, ki je strmel vanjo. “Kakor metuljček!” je dahnil. Segel je po njej in jo potegnil k sebi. Alenki je bil dotik grozljiv. Skušala se je izviti, ker objem ni popustil, pa se je zagrizla v dlakavo zapestje. “Psica,” je kriknil striček Jernej. Izpustil jo je in se pobral na hodnik. Gre za odlomek iz otroške zgodbe z naslovom Lepi striček, ki vsebuje vse polno nazornih pedofilskih elementov, zato gre za hudo zlorabo naših najmlajših, ki so tovrstni literaturi izpostavljeni. A po drugi strani je vloga pravljic otroka pripraviti na nevarni in okrutni svet, kot je to v Janku in Metki ali pa Rdeči kapici. Če bi bila pravljica o Lepem stričku zastavljena drugače, bolj diskretno, bi morda v sebi še vedno ohranila dragoceno opozorilo, ne da bi pisatelj z njo tvegal, da rani nežno otroško dušo.
Ste že slišali za otroško pravljico o Lepem stričku? Če ne, bi bilo dobro. Gre namreč za primer ostudne otroške pedofilije. Zgodba govori o mali Alenki, ki živi skupaj s svojo mamo in mora doma opravljati številna hišna opravila, med drugim tudi kuhati. Očeta dejansko ne pozna, ju pa zato obiskuje “prijeten” in “dobrodušen” striček Jernej, ki se v njunem stanovanju pogosto zadržuje, saj gre za, kot iz zgodbe lahko razberemo, intimnega prijatelja Alenkine matere. Tudi do Alenke skuša biti “prijazen”, zato ji nekoč kupi lončnico z rdečimi cvetovi. Prikupiti pa se ji želi tudi na druge načine in sicer z osladnimi dvoumnimi opazkami ter objemi, ki pa so za malo Alenko vse prej kot prijetni. A če Alenki njegova prisotnost ni ravno prijala, pa se je njena mama toliko bolj razživela vsakokrat, ko ju je obiskal.
Vedno je tudi prinesel kakšne dobrote, medtem ko od svojega očeta, ki ga Alenka po videzu sploh ni poznala, z mamo nista prejeli ničesar takšnega. Po svojem očetu, ki jima je pošilja denar po pošti, sicer hrepeni in bi ga rada kdaj videla tudi v živo. Mama deklico opozarja tudi pred opravljivimi sosedi, ki “strička” očitno ne marajo preveč, in ki svoj avto navadno pušča v sosednji ulici. Vsakič ko pride domov, pa jo na “stričkovo” prisotnost opozarjajo zagrnjene zavese in ključ, ki je vstavljen v režo z notranje strani. Takrat se Alenka navadno odpravi na potep za uro ali dve, saj ji navkljub zvonjenju nihče ne odpre vrat. Alenki je ob tem vseeno, kaj “striček” in mama skrivata pred njo, saj ima tudi sama prijatelje, ki jih ne vabi domov, ko je mati doma.
Alenki je odveč tudi “stričkovo” govoričenje in brezvezna darila, ki jih rad prinaša njeni materi, še zlasti kose perila, kot je na primer čudaška, skoraj prozorna halja in pa srajčka, ki še mali Alenki ne seže do kolen. A ko se je Alenka nadnjo zmrdovala, jo je mati podučila, da ženska ne sme zavrniti nekaj, kar ji kdo podari iz ljubezni. Nekoč pa je “striček” prinesel tudi darilo za Alenko. Bila je prosojna čipkasta srajčka iz črne svile, ki se je zdela še krajša od mamine. Jernej se je ob tem izgovarjal, da mu je prodajalka rekla, da imajo mladi radi takšne stvari ter jo silil, da naj jo pomeri. Alenka mu je ugodila, vendar se ji oblekica ni dopadla. In ko jo je že hotela sleči pa se je zanjo nenadoma znašel Jernej, ki jo je osladno primerjal z metuljčkom in jo privil k sebi. Alenka se je prijema skušala osvoboditi, a ker ji to ni uspelo, ga je ugriznila v dlakavo zapestje.
Zgodba je skrajno nevarna za občutljivo otroško dušo
“Striček” je izrekel psovko, jo izpustil in se oddaljil. Alenka se je komaj umirila, nato pa z balkona odvrgla vazo cvetlični lonček z rdečimi cvetovi. Nato je s sebe strgala čipkasto oblačilce in ga stlačila v smeti. Mama je sicer opazila tako razbito vazo, a se je deklica izgovorila in ni povedala po resnici, kaj se je pripetilo. Pisatelj pravljico zaključi z besedami, da so stvari, ki jih ni mogoče zaupati ne materi in ne prijateljem. Zgodba je skrajno kontroverzna, še zlasti zaradi vseh nazornih opisov prizorov, ki lahko ranijo občutljivo otroško dušo. A dejstvo je, da je namen pravljic otroke tudi opozarjati pred pretečimi nevarnostmi, ki prežijo nanj v nepredvidljivem in za otroka pogosto težko razumljivem svetu. Pravljice v seboj nosijo sporočilo oziroma opozorilo, ki ga otrok lahko dojame tudi na nezavedni ravni. V dejanskem svetu obstajajo nevarnosti, s katerimi se bodo prej ali slej, hočeš nočeš srečali tudi naši najmlajši.
Če otrok to sam bere, je zgodba voda na mlin pedofilom. Nikjer ni niti nakazano, kaj šele naravnanost povedano, da je to, kar tip počne, ZELO NAROBE. Vse ostane med deklico (njenimi občutki nelagodja) in "stričkom" (mami se teh zadev ne pove). Ob tem se pojavlja vprašanje, kako jih na te nevarnosti opozoriti na njim primeren in ljubeč način, da jih ob tem ne bi ranili. Četudi je imel pisatelj Ivo Zorman morda dober namen, obstaja dejstvo, da je “z ritjo podrl” tisto, kar je prej postavil. Subtilna pravljična opozorila lahko sicer zasledimo ravno v pravljici o Janku in Metki, ki odkrijeta mamljivo kočo iz slaščic, ali pa v zgodbi o Rdeči kapici, ki jo volk požre, vendar je nato živa in zdrava rešena iz njegovega trebuha, kar pomeni, da volk simbolizira nekoga, ki je deklico zlorabil, ne pa tudi umoril, saj ona preživi. Tudi hiša iz slaščic, v kateri živi čarovnica, otroke opozarja, da ni “vse zlato, kar se sveti”, in da je lahko prav tisto, kar je tako sladko in mamljivo, v resnici lahko tudi nepredvidljivo, celo nevarno. To je tista skrita vrednost pravljic, katerih namen otroke ni zgolj zabavati in jih kratkočasiti, ampak še zlasti pripraviti na resnično življenje. Pravljica to naredi na način, kot odraslemu ne bi uspelo z vsemi strokovnimi razlagami, pojasnili in utemeljitvami vred.
Poljaki so jasni: spodbujanje mlajših od 15 let k spolnim praksam je pedofilija, ki je kazniva. Pedofilija je velika rakasta rana sodobne družbe, s katero se spopadamo tako doma kot tudi na tujem, celo v konservativnih družbah kot je Poljska. “Zaradi podpore tej resoluciji so v medijih SDS (Nova24TV in Demokracija) ostro napadli Ljudmilo Novak (NSI), hkrati pa hvalili Romano Tomc in Milana Zvera,” je na spletni strani Reporterja zapisal Igor Kršinar. Zadeva se nanaša na nasprotovanje resoluciji o kriminalizaciji spolne vzgoje na Poljskem, ki jo je Evropskemu parlamentu predlagala stranka Državljanska platforma, katere šef je bil, ko je še vodil poljsko vlado, Donald Tusk. Resolucija je pravzaprav namenjena demonizaciji na Poljskem najbolj priljubljene stranke Zakon in pravičnost (PiS), ki svojih katoliških in konservativnih stališč ne skriva. In to ni bilo prvič.
Spomnimo se zadeve s pravosodjem, ko so želeli Poljaki upokojiti sodnike, ki so v nekdanjem socialističnem režimu za železno zaveso sistematično kršili človekove pravice in razsojali, kot jim je naročila Komunistična partija. Bruselj je to ocenil kot napad na neodvisnost poljskega sodstva. Tokrat Bruselj moti, da Poljaki nasprotujejo zelo nazorni spolni vzgoji mladoletnih. Proti temu sta se uprla in glasovala proti (sramotni resoluciji) tudi Milan Zver in Romana Tomc. Najprej je treba povedati, da pobude v zvezi s spolno vzgojo na Poljskem ni dala stranka PiS, ampak državljanska iniciativa “Stop pedofiliji”. Ime iniciative ni naključno. Člani iniciative, ki so zahtevali spremembo 200. b člena poljskega kazenskega zakonika, namreč menijo, da je poučevanje in spodbujanje mlajših od 15 let k spolnim aktivnostim v šolah, pedofilija. In kdor bi to počel, mu je zagroženo do pet let zapora.
Domen Mezeg
EDIT 1
NovaTV je že umaknila prispevek s spleta.
EDIT 2
Malo sem brskal po spletu in našel to "pedofilsko" zgodbo.
Lepi striček Iva Zormana.

upload png
EDIT 3
Objavljena je bila v posebni številki otroške revije Kekec.
In to že leta 2014!!! Neverjetno, kakšna ažurnost NoveTV!

upload png



