Sandi Buh, zbiralec in prodajalec stripov
Strip se vrača v Slovenijo
Indirekt, 22.08.2008
V ljubljanskem trgovskem mini centru Murgle je skrita prva slovenska knjigarna s stripi, Strip.art.nica, ki jo vodi Sandi Buh.
Ljudje sploh še berejo stripe?
Čedalje bolj. Običajno je tako, da se določene vrednote izgubljajo, nato pa se čez čas spet pojavijo. Podobno je s stripom. Dolga leta je bil v veliki krizi, sedaj pa se počasi vrača. Tudi v Sloveniji se je že začelo dogajati. Dolgo so se v strip vtikali ljudje, ki so bili zgolj njegovi ljubitelji, zato so stopali v posel brez denarja, brez tržnih idej, misleč, da je dovolj, če vedo, da obstaja veliko ljubiteljev stripov. Sedaj pa se v posel vključujejo ljudje, ki imajo denar in jim strip ne pomeni ničesar drugega kot posel, zato se zadeve premikajo naprej.
Se lahko proda toliko stripov, da je to dober biznis? Se da to izračunati?
Da. Za poslovneže je važen dobiček in oni to zlahka izračunajo. Strip je na slovenskem trgu životaril samo zato, ker smo se ga lotevali iz neke nostalgične ljubezni. O poslu pa nihče ni imel pojma. Sedaj se pričakuje, da bomo v šestih mesecih dobili nove strip albume.
Lahko poveš, za kakšne stripe gre?
Žal o tem ne smem govoriti, ker gre za poslovno skrivnost. Gre pa za stripe, ki so namenjeni ciljni skupini od otrok do starejših občanov.
Včasih je veljalo, da pridni fantje berejo knjige, poredni pa stripe. Strip je vedno veljal za nekaj marginalnega, v šolah so jih celo prepovedovali. Je to vzrok za upad branosti stripov?
Res je, da so strip včasih strogo prepovedovali, sedaj pa rišejo učbenike v stripih, ker je treba snov podajati v čim lažji in razumljivejši obliki. Zanimivo bi bilo slišati mnenje učiteljev, ki so včasih prepovedovali stripe, sedaj pa se sistem učenja kroji po stripovski logiki. Zdaj je celo tako, da se otrokom ponuja stripe v roke samo zato, da bi se jih spravilo stran od računalnikov.
Ampak stripov ne berejo samo otroci. Tudi v vaši trgovini so otroci v manjšini.
Kar ti je všeč, ti je pač všeč vse življenje.
Omenil si, da se pripravlja nov slovenski strip. Kakšne so možnosti, da postane hit, kot so bili na primer Zvitorepec, ki se je prodajal v 60.000 izvodih, Magna Purga, Diareja?
Slovenci imamo zelo bogato stripovsko zgodovino, res pa je tudi, da to bogastvo poznajo le redki. V Sloveniji nikoli nismo imeli neke stripovske širine. Bolj smo padali na zmarginalizirane stvari. Tudi danes, ko ves svet požira stripe mango, jih v Sloveniji praktično nimamo. To je smešno. Ko stopiš čez mejo, je mang na tone. Včasih se vprašam, kako je to sploh mogoče, ko Slovenci negiramo vse tisto, kar uporablja ves svet.
Kljub temu smo prvi slovenski strip dobili že leta 1927 z Milkom Bambičem.
Res je, on je bil prvi. Strip v Sloveniji ima bogato zgodovino. Tu ni dileme. Spomnimo se samo Nedeljskega dnevnika ali TT. Stripi so bili vedno prisotni v slovenskih časopisih, potem pa je šla zadeva po svoje.
Je strip v Sloveniji zamrl, ko je nehal izhajati Zabavnik?
Takrat je bil strip že na pol poti, da izgine. Zabavnik je bil bolj didaktična revija, ki je vsebovala tudi strip. V Srbiji izhaja še vedno, kar pomeni, da se prodaja.
Spet se je pojavila tudi Stripoteka?
Da, med vojno je vse "crknilo", potem pa so zadeve začele spet normalno funkcionirati. Stripoteka je takrat ugasnila s številko 936 in po osmih letih na novo izšla s številko 937. Sedaj smo že pri številki 1044, čeprav se ne prodaja prav idealno. Največji očitki so, da je tiskana na preslabem papirju, poleg tega pa nekateri niso navdušeni niti nad izborom stripov. Sicer pa je tako, ko bralci kupijo nek strip, ki ni drag, se pritožujejo nad slabim tiskom, ko pa obstaja neka dražja revija, tiskana na dobrem papirju, se pritožujejo nad ceno.
Zakaj se v učnih programih ne govori o stripu? Uči se o prvem romanu, črtici, sonetu, o stripu pa ne.
Mislim, da vsaka stvar rabi nekaj časa, da se jo nekam umesti.
Koliko resnice je v mitu, da sta se Tito in Stalin sprla zaradi stripov, ker naj bi v obdobju informbiroja Stalin Titu naročil, da morajo v Jugoslaviji prenehati objavljati stripe, Tito pa mu je zabrusil: "Ne, mi bomo objavljali stripe, ne glede na to, kaj si ti misliš o tem!"
Ne vem. Mislim, da je v tej zgodbi preveč čejev. Res pa je, da je Stalin takrat odklanjal vse, kar je dišalo po Ameriki. Bolj bi verjel, da je bil strip temelj spora v paketu skupaj z glasbo, pijačo in drugimi zahodnjaškimi produkti. Saj Jugoslavija je bila odprta država.
Jugoslavija je bila stripovska meka ...
Pa ne samo to, saj ni bilo benda, ki ga pri nas nismo poznali.
Zakaj je bil v Jugoslaviji strip tako zelo popularen?
Morda zaradi mentalitete. Če samo pogledamo stripe, smo bili glede okusa zelo podobni Italijanom, Turkom, Brazilcem.
Kje pa je trenutna stripovska meka?
V Franciji in Belgiji. To ni normalno. Tam se stripi prodajajo v dnevnih izdajah, in to v takšnih številkah, da ne moreš verjeti.
Pri nas v dnevnem časopisju stripi sicer so, vendar so zelo marginalni. Razen Diareje se o stripih sploh ne govori.
Lahko se vprašamo, ali so to sploh pravi stripi. Zadnja leta je bila pri nas popularna veja stripa, ki ni prav za vsakega. Strip ima namreč cel kup vej in vsaka generacija ima nekaj svojega. Ko sedaj poskušam pri kakšnem uredniku spraviti v obtok nek strip, po navadi dobim odgovor, pa saj to je en sam "punk". Tega je že preveč. Ampak to ni res.
Kje je torej recept, da strip spet dobi veljavo?
To je povsem preprosto. Naj povem čisto banalen primer: Hogarja berejo po vsem svetu, ima fantastičen uspeh in se dobro prodaja. Zakaj nihče ne pomisli na to? Pri nas vedno poskušamo izumiti toplo vodo in poskušamo v časopise spraviti nekaj popolnoma nekomercialnega, potem pa se sprašujejo, zakaj to ni dobro. Sam bi izbral deset najpopularnejših stripov, kupil avtorske pravice zanje, ki sploh niso tako drage, in jih začel objavljati v dnevnih časopisih. V Sloveniji sicer imamo dobre stvari, kot sta na primer Stripburger, ki je bolj alternativna stvar, in Strip bumerang, ki gre bolj v mainstream.
Koliko sploh stanejo avtorske pravice za nek popularen strip?
Natančnih številk niti ne vem, vendar je težava drugje. Pri nas tisti, ki se grejo nekam pogajat za kakšne pravice, takoj začnejo jamrati, da smo majhna država, da so naklade majhne in sprašujejo, ali se lahko zniža cena. Jasno, da jih takoj odslovijo.
Kaj se sploh bere v svetovnem merilu razen mango stripov? So Alan Ford, Zagor, Tex, Dylan Dog in drugi junaki še vedno moderni?
Alan Ford in preostali stripi, ki so bili moderni pri nas, v svetovnem merilu niso nikoli pomenili nič. Sploh ne vem, zakaj so bili pri nas tako moderni. V Evropi, Ameriki in Aziji požirajo popolnoma druge stripe. Američani berejo svoje superheroje, ki v Evropi ne pomenijo prav nič. V Evropi imamo dve struji, italijansko in francosko-belgijsko, ki ne ponuja stripov v obliki kiosk stripov, ampak nudi album stripe, ki se prodajajo v knjigarnah bolj kot knjige. V Franciji vlada celo subvencionira strip, ker prek njega širijo svojo kulturo. Japonci pa so v svoje stripe vključili prav vse, od trdega seksa do zgodovine. Ampak njihovi stripi se kupujejo v stilu "kupi, preberi in zavrzi", zato so neverjetno poceni. Japoncem so vse informacije podane v obliki stripa.
Je razlika v ceni med novimi in starimi stripi?
Cena med novimi in starimi stripi je približno enaka. Druga stvar pa so redki stripi.
Kateri biseri dosegajo najvišje cene?
Če govorimo o eni številki, je bila najdražje prodana - kolikor vem - prva številka Lunov Magnus stripa, to je prvi Zagor, ki je izšel pri nas. Prodali so ga za 580 evrov, kupil pa ga je Slovenec na hrvaški licitaciji. Drugače pa so šle cene starih stripov ali originalnih stripovskih tabel po svetu v nepopisne višave. Originalne stripovske table so v tujini cenjene kot originalne slike najbolj znanih slikarjev. Tudi Slovenci se udeležujejo licitacij teh tabel, ampak to so licitacije na nivoju hiš Sotheby's in Christie's. Tu se obračajo veliki denarji, cene se postavljajo na štiri oči.
Včasih so stripe strogo prepovedovali, sedaj pa rišejo učbenike po stripovski logiki.
Avtor: Iztok Klemenčič, foto: Matjaž Rušt
