Tvit predsednika vlade in sijajen komentar Aste Vrečko.
image sharing
V ZDA, kot eni izmed štirih držav na svetu, še vedno ženske nimajo plačanega porodniškega dopusta, medtem ko je bilo vprašanje
emancipacije žensk v Jugoslaviji, »tiraniji komunizma«, kot je poimenovala prejšnji sistem uradna stran vlade, pomembno in se je
ves čas nadgrajevalo. Medtem ko je v ZDA še vedno vladala popolna zakonska diskriminacija temnopoltih, ki niso smeli niti stopiti
v enake lokale, trgovine, šole kot belopolti in so volilno pravico dobili šele 1965 (!), so se v Jugoslaviji od petdesetih let naprej
dogajale na področju kulture, umetnosti in izobraževanja številne izmenjave in so študirali študentje najrazličnejših držav. V času
neuvrščenih naj bi študiralo zgolj na Univerzi v Beogradu okoli 40.000 študentov iz afriških držav. Leta 1977 je bil v Beogradu odprt
muzej afriške umetnosti, ki je kot edini takšen izven Afrike nastal z donacijami in sodelovanjem ter ne na podlagi kolonialistične
preteklosti in ropanja.
Jugoslavija je bila ustanoviteljica gibanja neuvrščenih (1961), kar je pomenilo, da ni bila del ne zahodnega ne vzhodnega bloka.
Po razkolu s Stalinom, v t.i. sporu z Informbirojem leta 1948 je stopila na t.i. tretjo poti in ni sodelovala ne v hladni ne katerikoli
drugi vojni ali vojaški intervenciji. Neuvrščeni so bili eno najpomembnejših političnih gibanj prejšnjega stoletja, ki se je borilo za
dekolonizacijo, enakopravnost in mir. Jugoslavija je na vseh področjih združevala in odigrala v svetu pomembno politično vlogo,
redno sodelovala tudi z ZDA tudi na področju kulture in umetnosti. Kar se razstav tiče smo lahko redno spremljali produkcijo različnih
držav, poleg razstav iz držav neuvrščenih, tudi razstave vzhodne, še precej bolj pa zahodne umetnosti. V Beogradu je bila v šestdesetih
edina razstava izven zahodnih držav, ki jo je priredil mednarodni oddelek Muzeja moderne umetnosti v New Yorku - MOMA, leta 1955
je bil v Ljubljani ustanovljen Mednarodni grafični bienale. Prav na tej razstavi bi se naj prvič po vojni hkrati predstavili tako umetnost
Sovjetske zveze kot ZDA.
Da ne govorimo o demokratizaciji družbe, delavskih in socialnih pravicah, javnih servisih, stanovanjih ipd., katerih dediščino živimo
še danes. To so prave rane vseh, ki prizadevajo za razgradnjo socialne države, zmanjšanje pravic, privatizacijo in uničenje javnih
servisov kot so šolstvo, zdravstvo, kultura ... Desetletja dela na emancipaciji se ne da ljudem kar brez boja vzeti in to so rane naše
vlade. To so prave rane vseh, ki se jim zdi leta 2020 volilna pravica žensk nekaj slabega in to celo brezsramno javno razglašajo!
Večina socialnih pravic je žal ZDA povsem tuja. Kakšne posledice ima postavljanje kapitala nad človeka, pa lahko zelo dobro vidimo
pri trenutnem političnem dogajanju v ZDA, tako splošnem delovanju predsednika Trumpa kot spopadanju države in zasebnih podjetij
z epidemijo. Pomanjkanje tradicije demokratičnosti in sistemske enakopravnosti ter stoletna diskriminacija, pa se še danes odsevata
v grozljivi rasni diskriminaciji ter fizičnem in sistemskem nasilju, ki jo povzroča.
Proti tiraniji nacizma in fašizma pa se je nekaj malega tudi na naših tleh organizirano borilo brez pomoči ZDA. Temu se je reklo Narodno
osvobodilna borba. V njej so se borile partizanke in partizani. Tistih, ki jih na vsakem koraku vladajoča politika omalovažuje. Borili so
se za boljši svet, na vrednotah enakopravnosti in solidarnosti, vrednote, ki so postale temelj nove države. Medtem pa so se temnopolti
vojaki, ki so se borili za ZDA, žal morali vrniti nazaj v diskriminatorno realnost ZDA proti kateri so se borili v Evropi. Realnost države, ki
jim je še naprej za naslednjih 20 let odrekla vse državljanske pravice in so si jih končno priborili z vztrajnim, mučnim in tudi krvavim
bojem.
Skoraj se zdi, da je ZDA Jugoslavijo cenila bolj kot jo ceni današnja politika. Draga vlada, pred uporabo twitterja, priporočam kakšno
lekcijo iz zgodovine 20. stoletja.
(Asta Vrečko)