V Italiji so na volitvah zmagali desni in EU komunisti že vreščijo. Dober komentar na forumu Financ:
https://forum.finance.si/?m=3007383&single
"To je IMHO najhujši problem. V evropskem parlamentu je edina 'sprejemljiva' konservativna skupina in njene stranke članice, ki se jo smatra za sredino, EPP. In še ta je vedno manjša (primerjajte volilne deleže teh strank v devetdesetih ter sedaj). Obratno so v evropski politiki in nacionalnih politikah sprejemljive ne samo levo sredinske temveč tudi skrajno leve stranke.
Takisto tudi politično-kulturne pozicije, ki bi bile nekaj normalnega za desno-sredinske demo-krščanske stranke v devetdesetih niso več sprejemljive. CDU/CSU iz devetdesetih ni več sprejemljiva, Merklova je lahko vladala samo zato, ker se je brezbarvno pomaknila tako na levo.
Še več, v zadnjih 30 letih so bile diskreditirane tudi sredinske libertarne stranke kot 'neo-liberalistične' se pravi se jih tudi potiska ven iz območja sprejemljivosti. Klasični liberalci, pa najsi bodo nemški FDP, ali pa kakšni nizozemski liberalci, itd. so praktično odstranjeni od evropskih položajev oblasti. Dejansko je velika izjema vodstvo Macrona v Franciji, ki se nekako pozicionira kot nekakšen francoski "klasični" liberalec (kolikor je to glede na francosko politično tradicijo sploh možno, ker so tu izjemno šibki, vse stranke namreč podpirajo etatizem). Na koncu je izjema je kakšna Višjegrajska država, za VB se pa ne ve kakšno pot bo ubrala Liz Truss.
Dejstvo je, da se je Overtonovo okno premaknilo bistveno bistveno preveč v levo, je pa res da desnica na to ni imela nobenega odgovora, kot ga je morda še imela v osemdesetih in devetdesetih.
Torej preko t.i. pohoda skozi institucije je levica na nerevolucionaren način popolnoma izrinila iz političnega diskurza vsakršno desno-sredinsko ali konservativno politično/idejno/svetovnonazorsko pozicijo. Priznati je potrebno, da desni pol tu na to ni imel odgovora, kot je denimo to še lahko storil v času kulturnih bojev 19. stoletja in v recimo temu predvojnem obdobju vse do 1945. Dejansko je tu šlo za poraz, ki pa ni bil toliko narejen izključno volilno, ampak preko inštitucij visokega šolstva, medijev, državne uprave in ironično (kot vidimo v ZDA) celo korporativnega biznisa.
Praktično so edini, ki so realno uspeli z revitalizacijo desnega, konservativnega gibanja Američani. Morda zato, ker so edini, ker so vedeli, da se (neo) socialistična (oz. commie-light) levica kljub porazu leta 1990 (Reagan/Thatcher/Janez Pavel II in padec Berlinskega zidu) NIKOLI ni odpovedala revolucionarni agendi (in vprašanje, če se ji bo). Zato obiski evropskih konservativcev na vsakoletni ameriški CPAC konferenci ne presenečajo.
Osebno Melonijevo vidim kot še enega izmed novih konservativnih poizkusov, da se najde odgovor na te politične spremembe zadnjih desetletij po letu 1991. Ob tem je potrebno biti previden in zaključiti, da uspehov ni bilo veliko. Največji uspeh je tako trenutno vladavina Morawieckega na Poljskem. Uspeh Orbana na dolgi rok je vprašljiv, Trump je bil uspešen delno, ampak je bil ustavljen, za Liz Truss se ne ve kako bo, Macron kot trenutni "zastavonoša" nekakšnega liberalizma tudi vstopa v zadnji mandat, medtem, ko o morebitnem uspehu Marion Marechal Le Pen trenutno lahko bolj sanjamo/fantaziramo. Torej lahko bo na koncu, veliko dima in nič efekta tudi s strani Melonijeve.
P.S. z enim očesom je potrebno gledati na Španijo, kjer se v Partido Popolar (PP) vzpenja trenutna predsednica madridske regije Isabel Díaz Ayuso. Ni predsednica stranke, je pa v PP-ju (ki je del sredinskega EPP) bistveno bližje nekaterim pozicijam Morawieckega/Orbana/Melonijeve. Španski PP je prisiljen malce bolj zaostriti nekatere pozicije zaradi vzpona stranke Vox (tudi skupina ECR)."