Manu Larcenet: Svagdanja borba
10/10
Življenje je zafuqano. Fotograf Marco ima morje težav, fobij, depresije ga tarejo, mučijo ga panični napadi vsake tolko časa, s fotrom in matko se sicer razumejo, vendar ga muči nerazšiščen odnos s fotrom (Marco pravi "naš odnos je katastrofa....nikoli se nismo razumeli....moje otroštvo je bilo en velik nesporazum!!!), je sicer finančno neodvisen, nima pa trenutno steady joba oz trenutno preživlja ustvarjalno krizo. Strah ga je imet otroka, noče se selit iz svojega brloga in z Emily zaživet skupaj. Seveda to ni klasičen strah samca.....
Ampak ni vse tako črno kot se na prvi pogled zdi. Ima brata s katerim se zelo dobro razumeta, špilata igrice celo noč, sproti zapuhata par klobasastih đojntov
ima zanimivega in prijaznega soseda (dokler ne izvemo zgodbo iz alžirske vojne) sicer fotrovega soborca, najde prav prijaznega črnega mačka
uživa v mirnih sprehodih po naravi (dokler mu jih ne skazi nasilen sosed), uživa v brezdelnem poležavanju
In nato se mu zgodi še Emily. Prou fejst, sproščena punca (veterinarka).....
Polno drobnega humorja, iskrivih domislic, "podjebavanja" med bratoma in med Marcom in Emily, pa polno razmišljanja, razglabljanja o človeku (Marco), o modernih časih , brezosebnost kapitalizma (pristaniški delavci), realnost življenja (predsedniške volitve Sarkozy in Segolene na plakatih), minljivost življenja, ko ostanejo le bledi spomini. Poglejte, kako predmeti okoli Marca in mame zbledijo:
Ko pride k staršem na obisk, kako ga mama "zaduši" z besedami (oblaček ga na tretji sliki celega prekrije) in konča z "Kako sem vesela, da te vidim!"
Neskončno drobnarij v tem stripu, vsaka te razveseli ali natera na razmišljanje o odnosih med prijatelji, starši, ženo, otroci....
Prelepi pejsaži:
Risba je tako enostavna, karikaturna, mal jebivetričarska.....oči so fenomenalne. Na tisoče različnih izrazov z dvema krogcema, ki postaneta elipse, črta, črice, luknje....
Definitivno strip, ki ga moraš prebrat vsaj 2x.