"Melkijad!" reče Pipi svojemu starejšemu bratu.
"Reci, Pipi," odvrne Melkijad.
"Melkijad, kaj je to, lepodušništvo?" vpraša Pipi.
"Ha! Nič lažjega!" zadovoljno zagolči Melkijad. "Pojdi z mano!"
Pipi in Melkijad gresta v Črnomelj.
Ustavita se pred hišo občinske svetnice LMŠ Vesne Fabjan.
"To okno je razbito!" povzame Pipi. "Zakaj je to okno razbito, Melkijad?"
"Ker je nekdo vanj vrgel steklenico, napolnjeno s petrolejem," razloži Melkijad.
"Takozvano molotovko?" vpraša Pipi.
"Natančno to!" zastriže z ušesi Melkijad. "Hm."
"Zakaj pa je to storil?" poizveduje dalje Pipi.
"Ker lahko," odvrne Melkijad.
"Zakaj pa lahko?" se začudi Pipi.
"Zaradi klime v državi. Zaradi tvitov ministrskega predsednika in njegovih podrepnikov in zaradi servilnosti predsednika
države in njegove falange. Zaradi arogance nekdanjega portparola, sedanjega vodje cepljenja v državi, ter zaradi
pišmevuhovstva kulturnega ministra. Zaradi ignorance ministrice za šolstvo in zaradi ubogljivosti pravosodne ministrice.
Zaradi praznoglavega, mišičastega hepanovstva gospodarskega ministra in zaradi agresivnega glumljenja glive ministra
za notranje zadeve."
"Hm," se zamisli Pipi. "Ampak, kaj je pa lepodušništvo?"
"Ja. Lepodušništvo je," reče Melkjad in pokaže na razbito okno občinske svetnice v Črnomlju, "ko se vsi našteti delajo,
da njihove besede in dejanja s tem oknom nimajo nič."
In odpujsala sta domov.
Eh, kako bedasto levo spakovanje, ki povsem ignorira vse grožnje in zavržna dejanja levih.
S tem, da bo policija zdaj maksimalno aktivna in verjetno hitro odkrila storilca. Demokrati nimamo nič proti temu, ker smo proti nasilju. Levičarjev hkrati nič ne moti nasilje nad vsemi, ki niso njihovi, kot v tem bedastem zapisu ga niti opazijo ne, kje šele, da bi ga bili sposobni obsoditi.
Ta zapis je še en dokaz več, da je levičarstvo pohaba etike in duha. Ploska mu pa lahko samo pohabljen duh.
Last edited by macon on 12.04.2021 9:44:41, edited 1 time in total.
Transformacija levice: Od socializma do kulturnega marksizma
Letos zaznamujemo 30. obletnico slovenske osamosvojitve. Natanko pred tridesetimi leti si je naš starodavni narod priboril novo državo. Slovenci smo 23. decembra 1990 na plebiscitu enotno rekli ne umetni komunistični tvorbi Jugoslaviji.
S tem smo odločno izrazili svojo večstoletno željo po suverenosti in zahtevali pravico do samoodločbe ter do tega, da si usodo krojimo sami.
Nova država, stari postkomunistični vzorci
Dobrega pol leta kasneje so Slovenci znova enotno pokazali, da so to pravico pripravljeni braniti tudi z orožjem in z lastnimi življenji. To je bil nov začetek in novo poglavje v zgodovini slovenskega naroda. Narodna zavest se je znova prebudila, Slovenci pa so bili pripravljeni na nove izzive. Vendar pa so svetle dni naše mlade države kmalu pomračili temni oblaki. Nekatere stvari so bile prezrte, nova država pa ni temeljito obračunala s starimi udbovskimi strukturami in s komunizmom.
Že od samega začetka so bili pri vzpostavitvi Republike Slovenije navzoči nekateri stari komunisti, ki so sprevideli, da rdeča zvezda internacionalnega socializma zahaja, zato so se prilagodili času, tako da so si nadeli maske zahodnjaškega liberalizma in demokracije. Stari socialisti in komunisti so se kot znova rojeni demokrati zavlekli v pore nove države in slovenske družbe. To govori tudi dejstvo, da po njegovih lastnih besedah, samostojna Slovenija ni bila intimna opcija prvega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana.
Vzhodni socializem in zahodni kulturni marksizem
Francoski identitarni mislec in pisec Dominique Venner je Evropo po dveh svetovnih vojnah pravilno opisal kot opustošeno celino, ki so si jo na Jalti razdelile vzhodne komunistične in zahodne liberalne sile. Kot pravi Venner, sta s tem začeli v Evropi prevladovati uvoženi ideologiji teh sil. Na Vzhodu so za železno zaveso živeli pod komunističnim totalitarizmom, na Zahodu pa v lažnem blišču liberalne demokracije. Jugoslavija je bila v tem pogledu precej edinstven primer. Po sporu s Sovjetsko zvezo konec leta 1948 Jugoslavija ni postala del železne zavese, hkrati pa je bila v nasprotju z drugimi socialističnimi državami v desetletjih po drugi svetovni vojni precej odprta na Zahod.
Čeprav so mnogi komunisti starega kova zavračali različne sodobne “zahodnjaške” liberalne ideje in gibanja, ki so se razvijali na Zahodu, je relativna odprtost zahodnim državam omogočila v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji plodna tla za ideje, ki so temeljile na delih avtorjev Frankfurtske šole, ki je bila tudi zibelka tega, čemur danes pravimo kulturni marksizem. Te ideje so se prebile v ospredje tudi v protestih konec 60. let, ki so zajeli Evropo in ZDA. Nastajala so nova gibanja za državljanske pravice in enakost, iz katerih se je razvila tudi sodobna levica. Današnja levica torej, za katero bi lahko rekli, da je izdala delavski razred, saj se raje kot pravicam delavcev posveča različnim spolnim in etničnim manjšinam. Vsekakor so te ideje padle na plodna tla v študentskih gibanjih tudi pri nas. S tem je bil postavljen temelj za ideologijo kulturnega marksizma, ki se je začela vse bolj pojavljati pri nas predvsem kasneje, po osamosvojitvi. Prav tako je obstoj Jugoslavije temeljil v veliki meri na predpostavki o človeški naravi, ki je skupna marksizmu in liberalizmu. Gre za prepričanje, da je človek ob rojstvu nepopisan list papirja, ki se lahko v neskončnost prilagaja okolju. Vprašanje narodnosti in etnične pripadnosti postane nepomembno, saj gre za, kot temu danes pravijo levičarji, “družbeni konstrukt”. Jugoslavija je bila seveda multietnični eksperiment, v katerem so hoteli komunisti podobno kot v Sovjetski zvezi ustvariti novega socialističnega svetovljanskega človeka, pripadnika novega jugoslovanskega naroda. Šlo je za izkrivljanje zgodovine in za postopno brisanje posameznih narodnih identitet, ki se nadaljuje danes pod okriljem kulturnega marksizma.
Dvoličnost slovenske tranzicijske levice
Medtem ko se je kulturni marksizem na demokratičnem Zahodu prebijal v ospredje z infiltracijo v izobraževalne institucije in medije, je v Sloveniji po osamosvojitvi prišlo do združitve stare komunistične mitologije ter različnih ideologij in gibanj, od skupin LGBT do varuhov migrantov in manjšin, ki so bila produkt idej Frankfurtske šole in njenih mislecev. Ti so sicer ob prihodu Hitlerja na oblast pobegnili iz Nemčije večinoma v ZDA, kjer so zasedli pomembne položaje v akademskem svetu in na univerzah. Tako so lahko krojili javno mnenje in širili kulturni marksizem med množice. V Sloveniji, kjer so se te ideje začele pojavljati že za časa Jugoslavije, hkrati pa ni bilo lustracije in razkola s komunistično preteklostjo, je tako nastala včasih malce čudna in protislovna sinteza komunizma in kulturnega marksizma. To se zelo dobro odraža pri naših levičarjih, ki hkrati slavijo morilce Tita, Kardelja in Kidriča in mahajo z mavričnimi zastavami ter podpirajo množične migracije, hkrati pa so jih polna usta svobode in demokracije. Protislovje, na katerega naletimo pri tem, je recimo dejstvo, da so bili v prvih desetletjih Jugoslavije istospolni odnosi v državi prepovedani. Po standardih sodobne slovenske desnice bi si mnogi od njihovih predhodnikov zaslužili oznako “nestrpnežev”. Vendar pa levičarji o tem raje molčijo, saj se ne sklada z njihovim hkratnim poveličevanjem titoistične Jugoslavije in partizanske mitologije ter s podporo gibanju LGBT. Tako se glavni predstavniki leve politične opcije v Sloveniji en trenutek klanjajo Titu in Borisu Kidriču, hip nato pa govorijo o pravicah za istospolne.
Politična korektnost nekoč in danes
Velika razlika med “starokopitnim” komunizmom in kulturnim marksizmom je način, kako priti na pozicije moči in na oblast ter kako ohranjati svojo hegemonijo. Komunisti so prisegali na krvave revolucije, kulturni marksisti pa na t. i. dolgo pot skozi institucije, kar pomeni infiltracijo v izobraževalne in medijske ustanove, prek katerih se lahko oblikuje javno mnenje. Ko so bili na oblasti komunisti, so politične nasprotnike in disidente preprosto pošiljali v zapor ali pobijali, kulturni marksisti pa nekoliko bolj prefinjeno svoje nasprotnike označijo za “politično nekorektne”, hkrati pa ustvarjajo družbeno ozračje, v katerem lahko človek, ki dobi takšno oznako, izgubi službo, prijatelje in celo družino ter je izrinjen na rob družbe. Za tiste, ki so imuni na njihove negativne oznake, pa so se seveda zavarovali tudi z zakoni o sovražnem govoru, tako da se lahko zatečejo, če nekoga ne morejo ustrahovati ali preplašiti, tudi na sodišče. Sam izraz “politična korektnost”, ki je danes tesno povezan s kulturnim marksizmom, pravzaprav izhaja iz Sovjetske zveze.
V angleški Enciklopediji Britannica piše: “Izraz se pojavi prvič po ruski revoluciji leta 1917 v marksistično-leninističnem besednjaku in naj bi označeval pripadnost politiki in načelom Komunistične partije Sovjetske zveze.” Nekoč so bili torej politično korektni tisti, ki so bili zvesti komunistični partiji, danes pa jim meje dovoljenega razmišljanja in izgovorjenih besed določa kulturni marksizem. Slovenski levičarji, ki zahtevajo sprejetje strožje zakonodaje glede t. i. sovražnega (politično nekorektnega) govora, so se marsičesa naučili od svojih jugoslovanskih predhodnikov, saj smo že v Jugoslaviji poznali zloglasni 133. člen o verbalnem deliktu, ki je prepovedoval “razbijanje bratstva in enotnosti ter enakopravnosti narodov in narodnosti”. Danes hočejo levičarji uveljaviti kazenski pregon tistih, ki kritizirajo množične migracije, ideologijo LGBT in vse, kar ni v skladu z idejami sodobne levice ter resno ogroža njihove ideološke temelje. Tako je kulturni marksizem v Sloveniji nadaljevanje najslabših elementov komunizma, ki vodijo v novo enoumje in tiranijo.
Kar nekaj časa sem kolebala, ali naj vam sploh pišem, toda ... če bom molčala, vam kaj kmalu utegnem postati podobna,
tega pa ne želim.
Pa naj začnem tako ...
Kaj se je zgodilo z vami, gospod predsednik Pahor?
Kje je tisti Borut Pahor, ki je še kako znal udariti po mizi, pokazati odločnost, načelnost, odvreči telovnik, zavihati rokave
srajce, dopustiti celo, da se mu lasje razmršijo, ko je z vso vnemo, prepoten, zagovarjal svoje stališče?
Taki, gospod predsednik Pahor, ste nas prepričali, da smo vam zaupali mesto, na katerem ste zdaj že drugi mandat. Seveda
v prepričanju, da boste tudi ostali taki, v resnici pa ste se nenadoma prelevili v, pa mi nikarte ne zamerite, prispodoba je
spoštljiva, angleško kraljico; ravno tako kot ona ste postali ujetnik nekega protokola, medtem ko država, katere predsednik
ste, pred vašimi očmi umira. Ste res zamrznili v času ali se za protokolarnimi pravili samo skrivate? Ker vas je strah pogroma,
ki bi ga bili deležni, če bi povedali, kaj je prav in kaj ne?
Gospod predsednik Pahor, še gospa Benedeti, ki velja za ikono protokola, je stopila naprej, se izpostavila, pa je res velika
dama, vsaj v mojih očeh, in dala jasno vedeti, da si vsega pač ne smemo več dovoliti. Da ne smemo gledati stran in se
pretvarjati, da bo minilo samo od sebe. Ali, še huje, pretvarjati se, da se sploh ne dogaja.
Gospod predsednik Pahor, to ni otroško igrišče in politiki ne igrajo igre Med dvema ognjema. Žal. Četudi bi bilo doti bolje,
če bi jih enkrat tedensko res spustili v telovadnico in jim dovolili, da si dajo duška. Toda v igri - ta del, da gre za igro, je,
žal, kar resničen - je mnogo, mnogo več. Na eni strani imamo agresivno (ne v fizični obliki - še) strujo, ki skuša v kratkem
času vsiliti Sloveniji in Slovencem neko drugačno ureditev, ki bo temeljila na njihovi viziji. Vse lepo in prav, do svoje vizije
imajo vsekakor pravico, tega jim nihče ne oporeka, a zavedati se moramo, da živijo v Sloveniji ti in ti (kot pravi pesem),
torej morajo biti pomembne odločitve sprejete v konsenzu, torej po volji vseh ljudi in ne le peščice. In če vlada meni, da
je njihova vizija prava, imajo vedno to možnost preveriti s preprostim vzvodom, ki mu pravimo referendum, kajne?
Seveda na to niso pripravljeni, kajti realnosti, ki močno postavlja pod vprašaj mnoge njihove smernice, se še kako dobro
zavedajo. Zato so sprožili pravo malo vojno v tej naši ljubi domovini. Vojno za spremembe. V kateri igrajo izjemno agresivno
vlogo. Na vseh področjih, kjer je le mogoče. V medijih. V zakonodaji. V šolstvu. V kulturi. V vojski. In to sleherni dan. Ljudje
niti slediti ne moremo več vsem njihovim ofenzivam.
To njihovo početje - seveda pod krinko korone, včasih pa tudi to ne več - je podobno vojnemu jurišu: napasti z vseh strani;
kar uspe spraviti na drugo stran, se pač spravi, ostalo pa - morda v naslednjem poskusu. Seveda je vse podkrepljeno tudi
s sila agresivno, neprijetno retoriko, tako da se tisti, šibkejši, raje ne spustijo z njimi v pregovarjanje, saj uporabljajo
besednjak posebne stopnje vulgarnosti, da o povsem neprikritih grožnjah niti ne govorim.
V isti sapi pa so na moč občutljivi na televizijske postaje, ki si prizadevajo ohraniti količkaj politične korektnosti - polna
usta so jih obtožb, kako RTV in POP tolčeta po njih, ubožcih, čeprav je prav RTV tista televizija, ki namenja največ ur
pluralizmu interesov, medtem ko se na TV3 in NOVA24 TV dogaja, kar pač se - naj rečem le, da so sinonim za politično
nekorektnost.
Vi, gospod predsednik Pahor, pa le molčite. Se nasmihate in nas pozivate k strpnosti. V protokolarno neoporečni drži. Ne
vem, ali vam preprosto ni mar za vse več prestrašenih - pa ne zaradi korone - ljudi, ki trepetajo tako za svojo prihodnost
kot tudi za prihodnost svojih otrok? Kakor tudi za vse več tudi onih, ki jim je vsega tega, kar se dogaja, dovolj?
Se vam res zdi, da se stvari ne približujejo - naglo, prenaglo - vrelišču?
Se vam retorika - če vzamem samo primer - našega PV zdi v kateri koli obliki sprejemljiva? Ali menite, da s svojo 'korektno'
držo pač uravnovesite njegovo nekorektno početje in je zato pod črto vse lepo in prav?
Koliko spomenikov NOB bo moralo še pasti, koliko koč biti zažganih?
Koliko molovok bo še priletelo skozi okna?
Koliko kvizov 'nove zgodovine' bo še potrebnih?
Koliko enačenja herojev NOB z vojnimi zločinci?
Koliko teptanja državljanskih pravic?
Koliko posmeha, žaljivk, groženj zaradi z ustavo zagotovljenega izražanja mnenja?
Koliko norčevanja iz Ustavnega sodišča?
Koliko zemljevidov Višegrada, v resnici pa Velike Madžarske, h kateri je pripojena tudi Slovenija, s komentarjem ' We have
a dream', bo še delil naš PV?
Koliko 'dopustne' rasne raznolikosti bo še reklamirane?
Koliko dvojnih meril za državljane boste še prezrli? V zaprtju države so verniki v cerkvi deležni opomina, dijaki pa kazni?
Res lepo!
Koliko ... lahko bi naštevala v nedogled, toliko neprimernosti se dogaja.
Kaj se mora še zgoditi, da boste razumeli, da je že davno napočil čas, v katerem Slovenci POTREBUJEMO PREDSEDNIKA DRŽAVE,
ki bo naš svetilnik, a nikakor ne v neki neopredeljeni, celo ponižni drži. Res ne razumete, da s to 'neopredeljenostjo' PRITRJUJETE
AGRESIJI dela prebivalstva na drugi, večinski del? Ker s tem, da vas pač ne zmoti, sporočate, da vsi ti napadi pravzaprav niso NIČ
STRAŠNEGA.
Ste res sprejeli to častno, a tudi odgovorno funkcijo zato, da vas zdaj vidimo bistveno drugače kot takrat, ko smo vam namenili
glas? Boste res zaključili dolgo in uspešno politično kariero kot človek brez mnenja, glasu, besede? Kot predsednik, ki je pustil
na cedilu veliko večino Slovencev in Slovenijo? Menite, da bi predsedniki pred vami ravnali tako, kot ravnate vi, ali bi premogli
to zrelost in storili, kar je storiti moč, da se ustavi to norijo? Odgovor je kot na dlani!
Kot največji absurd, pravzaprav celo udarec z vaše strani pa sama, in verjetno nisem edina, doživljam stališče, da 'si moramo
vsi prizadevati za mir' v že tako napetih časih.
Gospod predsednik Pahor, saj smo mirni, veste! Še presneto mirni!
Kdo je kriv za te napetosti?
Lahko pogledate resnici v oči?
Kdo spodbuja razdor?
Kdo spodbuja sovraštvo?
Sovražni govor?
Nestrpnost?
Kdo je V VEČINI (no bom zapisala v celoti, čeravno se ne bi prav dosti zmotila) kriv za trenutno stanje?
In zdaj vi želite, naj ljudje samo mirno opazujemo dogajanje, medtem ko nas trenutna politika potiska tja, od koder se bomo res
težko izkopali?
V resnično, otipljivo nevarnost!
Polagate nam na dušo, naj bomo strpni. Prosim? Mi?
RES NE VIDITE, KAKO ZELO STRPNI SMO?
Veste, na ta način v resnici NISTE MEDIATOR, temveč PODPORNIK AGRESIJE.
Pomagate rušiti Slovenijo.
Namesto da bi s pokončno držo in jasno besedo dali vedeti, KAJ JE PRAV IN KAJ NE. Da bi bili kompas ljudem. V vseh pogledih.
Da bi z lastnim zgledom pokazali, da nam ne sme biti vseeno, ker so napadene vrednote demokracije in zakonitosti.
Da bi bili tisto, kar je sklepati iz vašega naziva:
PREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE.
Prosim, gospod predsednik Pahor, prebudite se!
Za nas, za naše otroke, prihodnje rodove.
Naj zapis zaključim z mislijo, s katero se boste morali, hočeš nočeš, strinjati:
Ako bi bila v tem trenutku na oblasti liberalnejša struja, bi govorili zgolj o zdravstveni krizi, o nestabilni oziroma že kar nevarni
situaciji, v kateri se je znašla Slovenija, pa zagotovo ne, kajne?
Kake krokodilje solze in silna občutljivost za našo "demokracijo". Briga komuniste (skrajne levičarje) za demokracijo, hočejo samo Tita in tišino taborišča in grobišča, to je ta mir brez "razdvajanja". To so njihove vrednote in predstave o družbi, ker so sami amoralni materialisti in konformisti.
Komunizem in skrajno levičarstvo je pa tukajšnji prikoritni konzervativizem, ker zaradi njih nikoli nismo razvili delujoče demokracije, tržnega kapitalizma in pravne države. Gremo se skrpucalo države, ker komunisti v neredu najlaže kradejo.
Nobene strpnosti do milijardnih bančnih kriminalcev in do gromozanske korupcije ter negativne selekcije ritolizništva in pokvarjenosti, ki se jo gredo na podlagi popolne oblasti pred 1991, ki nikoli ni dobila sodnih epilogov za vse klanje in najtežji kriminal. Niti slučajno ne sanjam, da so desni kot ljudje kaj drugačni, samo nikoli niso dobili možnosti tega početja, ker mehanizmi kontrole zanje delujejo in prav je tako.
Problem te vlade je, da je premalo desna, ker ni naredila nič proti levim kriminalcem. Nobenih sodnih epilogov, nobenega rezanja pijavk od sesalnih slamic. To je bilo takoj jasno ob ministru Desusa za zdravstveni sektor in ministrici SMC za pravosodje, ki sta dva od levičarjev skrajno pohabljena in okradena podsistema.
Ampak ne, to ni dovolj, vulgarni komunisti bodo javno sovražili in vreščali na vsako neprijetno jim besedo! Ta trenutek bi jih moralo več sto sedet, ker nimajo nikakršnih obdavčenih prihodkov, ki bi opravičili njihovo bogatijo.
Sovraštvo spodbuja skrajna levica, ki grozi z nasiljem in smrtjo, desnica tega ne počne. S tem, da bi bilo povsem kredibilno nositi transparente Smrt komunizmu, glede na vse zlo, ki so ga komunisti že povzročili človeštvu.
Skrajno levi bedniki naj raje molčijo o vsaki morali in etiki. Raje naj se napihujejo, kako so glavni in pomembni in je vse njihovo, pod njimi in zanje. Tako bodo samo pokvarjeni psihopati, ne pa še duševni premaknjenci.
Mir, red in napredek bodo, ko bodo levi skrajneži in kriminalci na obrobju družbe ter po zaporih in norišnicah. Prej ga ne more biti, ker imajo zadosti družbene moči, da tega ne bodo dopustili.
Last edited by macon on 13.04.2021 11:59:30, edited 1 time in total.
Dva tedna sem vsak dan poslušal, kako si je ministrica Pivčeva neupravičeno prilastila 400 EUR v gostinskih uslugah. Ministrica je morala odstopiti.
V istem času je bila novica pod robom (opomba), da je firmam Jankovićev FURS odpustil 45 milijonov davčnih dolgov. Za Jankoviće ni bilo nobenih pravnih posledic.
45.000.000 : 400.
S tem, da je neplačevanje davkov povsod tretirano kot kriminal, znesek 45 milijonov pa je vsepovsod razen v udbovukojebini Sloveniji, kjer zakoni ne veljajo za prvorazredne tolovajriše, za vsaj deset let zapora. Verjetno tudi za več, ker gre za ogromno vsoto.
Vsakomur napol razumnemu je samo to razmerje dovolj za nadaljne sklepe in razumevanje delovanja sistema. Blaznim levičarjem pa ni pomoči, ker so nepovratno pohabljeni.
macon wrote: 12.04.2021 12:47:47
Kake krokodilje solze in silna občutljivost za našo "demokracijo". Briga komuniste (skrajne levičarje) za demokracijo, hočejo samo Tita in tišino taborišča in grobišča, to je ta mir brez "razdvajanja".
Ne vem sicer od kje si to potegnil, morda jo pa osebno poznaš? Jaz je ne, čeprav sem hodil na Gimnazijo Vič, tako kot ona. https://www.facebook.com/tjasa.zorc.1
Pa nisem vedel, da je Janković lastnik FURS-a.
Anything is possible
Be the Change You Want to See
"Od afere SDS-Đuđić-Snežić-posojilo iz Banja Luke je bilo jasno, da Janša z Dodikom nekaj trguje.
Vprašanje je bilo samo, s čim? Zdaj je jasno, da mu v zameno za denar in na željo Vučića ponuja
razpad Bosne in Hercegovine. Njegov pohlep po denarju se ne zaustavi niti pri človeških žrtvah."