Članki o stripu v naših časopisih
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
Kolumne - petek, 24.12.2010 Tekst: Goran Vojnović
http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042412516
izvzeto:
"....da je Mustrov greh, če temu lahko rečemo greh, zgolj to, da se prvorazredni stripar in avtor legendarnih Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje pusti voditi tretjerazrednim šurlam ter v svoj krasni risani svet prepušča njihove neokusne, neduhovite, nedomiselne in Mustrovih risb nevredne ideje. Kar je seveda obžalovanja vredno, ne more pa in tudi ne bi smelo biti kaznivo.
...
No, na tej točki se je na srečo vse skupaj malce zataknilo in sodišče je predlog za kazenski pregon zavrnilo ter vso zadevo vrnilo tja, kamor takšne reči pač po naravi in zakonu spadajo. V prostor javne debate, kjer bi lahko zdaj končno, na za tovrstno razpravo odličnem vzorčnem primeru, začeli širšo strokovno debato o mejah sovražnega in žaljivega govora.
A kaj, ko imajo na javni televiziji v trenutku, ko nekdo omeni strokovno debato, že na zvezi magistra Branka Grimsa in doktorja Boštjana M. Turka."
http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042412516
izvzeto:
"....da je Mustrov greh, če temu lahko rečemo greh, zgolj to, da se prvorazredni stripar in avtor legendarnih Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje pusti voditi tretjerazrednim šurlam ter v svoj krasni risani svet prepušča njihove neokusne, neduhovite, nedomiselne in Mustrovih risb nevredne ideje. Kar je seveda obžalovanja vredno, ne more pa in tudi ne bi smelo biti kaznivo.
...
No, na tej točki se je na srečo vse skupaj malce zataknilo in sodišče je predlog za kazenski pregon zavrnilo ter vso zadevo vrnilo tja, kamor takšne reči pač po naravi in zakonu spadajo. V prostor javne debate, kjer bi lahko zdaj končno, na za tovrstno razpravo odličnem vzorčnem primeru, začeli širšo strokovno debato o mejah sovražnega in žaljivega govora.
A kaj, ko imajo na javni televiziji v trenutku, ko nekdo omeni strokovno debato, že na zvezi magistra Branka Grimsa in doktorja Boštjana M. Turka."
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Sicer so mi Vojinovićeva pisanja pogosto prav všeč, ni pa ravno pravi da sodi o tem kdo je kje tretjerazreden, saj se sam kot multitalent vse prevečkrat spušča profesionalno na nivoje kjer je sam šestorazreden (njegovega filma, ki je bil en najdražjih v samostojni državi mu še nekaj časa ne bom odpustil .
)
a to sta dva miljona za piran? a je res tak podn, navkljub mega oglaševanju? pa nagrade za "ljubljenko" nino ivanišin, pa scenarij...al je dobu gnar pa famo na podlagi čefurji raus?BuDi wrote:...njegovega filma, ki je bil en najdražjih v samostojni državi mu še nekaj časa ne bom odpustil .)
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
V današnjem Delu (13. 1. 2011) zanimiv celostranski članek s Sandijem Buhom na str. 19. Plus dosti fotk.
Na obisku pri ljubitelju stripov "Prepričanega se sploh ne trudim prepričati".
http://www.delo.si/clanek/136263 + video je na voljo
Na obisku pri ljubitelju stripov "Prepričanega se sploh ne trudim prepričati".
http://www.delo.si/clanek/136263 + video je na voljo
Last edited by Poli 78 on 15.01.2011 22:55:01, edited 2 times in total.
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Be the Change You Want to See
Poli 78 wrote:V današnjem Delu (13. 1. 2011) zanimiv celostranski članek s Sandijem Buhom na str. 19. Plus dosti fotk.
Na obisku pri ljubitelju stripov "Prepričanega se sploh ne trudim prepričati".
Na obisku pri ljubitelju stripov
Prepričanega se sploh ne trudim prepričati
Sandi Buh je pred sedmimi leti združil ljubezen do stripov s trgovsko žilico – Strip se vrača na velika vrata, čeprav založnike daje recesija – Uspešni ponatis stripov Mikija Mustra
Včasih je veljalo prepričanje, da stripe berejo ljudje z nedokončano osnovno šolo. Toda Aleksander Buh, lastnik specializirane ljubljanske trgovinice Strip.art.nica Buch, pravi, da je takšnih v resnici še najmanj. Dejansko jih berejo ljudje, ki imajo nekaj soli v glavi. »Nekaj pa je res, dodaja, človeka, ki nikoli ni bral stripov, ne boš prepričal, da so zanimivi.« Zato se z njimi raje ne ukvarja, včasih pa se malo potrudi koga vrniti na stara pota. In če kdo izmed takšnih zaide v njegovo trgovino, je Sandijeva naloga takoj lažja: v razmeroma majhni sobi so naloženi kupi in kupi stripov, ki kar kličejo k listanju.
Sandi stripe zbira že 46 let. »Šest let sem bil star, ko mi je mama prinesla prvi strip iz mesta. V bistvu mi je prinesla dva: prvo in drugo številko Crtanih romanov. In takrat me je zagrabilo. Začel sem sam hoditi v mesto in kupovati stripe. Ko je mama čez nekaj let to izvedela, je bila v šoku. Takrat ni bilo vse tako preprosto kot zdaj: do prvega mestnega avtobusa je bilo dvajset minut hoje ...« se spominja. Z avtobusom se je mulček pripeljal na glavno avtobusno postajo, v kiosku kupil stripe in šel nazaj domov. »To je bila edina relacija, ki sem jo obvladal: tako sva z mamo vedno hodila v mesto.«
Tako se je začelo in od tedaj ni popustilo. »Moja generacija drugega razen stripa in žoge niti ni imela.« Zdaj je drugače, ugotavlja: »Ko pridejo otroci v trgovino in me po čem sprašujejo, vidim, da jih zanima predvsem tisto, kar jim ponuja televizija. Moja generacija je poznala predvsem kavboje in Indijance pa tudi partizane in Nemce. Takrat je bil priljubljen ta del ameriške zgodovine, iz katere so napihnili ogromen balon: iz stotih let zgodovine, ki so jo imeli, so naredili zgodb za celih tisoč let. Zdaj otroci tega ne poznajo več: če jim ponudiš kakšen vestern strip, sploh ne vedo, za kaj gre.«
Striparska tradicija
Ponudba stripov v nekdanji Jugoslaviji je bila presenetljivo vedno dobra, pravi Sandi. »V socializmu so nas res malce držali nazaj, po drugi strani pa mislim, da ni bilo neke blazne luknje, vsaj kar se tiče kulture. Če se stripov ni dobilo pri nas, smo se znašli in jih pripeljali iz tujine. Nismo bili dosti za svetom. No, zdaj je še toliko bolje. A kar zadeva stripe, je bila že tedaj zelo dobra ponudba.« Nato pa so se začele vojne: stripa skoraj deset let tako rekoč ni bilo. »Nastala je velika luknja, ker smo izgubili skoraj vso generacijo mladostnikov, ki stripa sploh niso poznali.« Druga težava pa je jezik: »Včasih smo stripe bolj ali manj brali v srbohrvaščini. Zdaj pa vsi, ki so mlajši od 25 let, tega jezika ne poznajo več in jih tudi ne zanima.«
A strip se vrača oziroma se je vrnil na velika vrata, in to ne le pri nas. » Pri takšni ponudbi, kot je zdaj, lahko o tistih, ki niso zadovoljni, rečem le, da so seratorji – vedno hočejo samo tisto, česar ni. A vedno pride kdo, ki vpraša, ali imam to ali ono. In če rečem ne, takoj slišim: 'Ja, kaj pa potem sploh imate?' O pišuka, če pa tule ne boš našel nečesa zase, pa ne vem, zakaj si sploh prišel,« pravi Sandi.
Pri nas je lani izšlo približno 70 ali 80 stripov. V Franciji jih toliko izide v enem tednu, a za Slovenijo je to kar dobro. Svetovna kriza je udarila po stripu, ker je pravzaprav luksuz: in čemu se boš najprej odpovedal, če začne primanjkovati denarja? »Žal mi je, da se nekateri založniki niso odzvali na krizo: še vedno z istim tempom štancajo stripe, s čimer kopljejo jamo sami sebi, ker ljudje ne morejo več spremljati tega ritma.«
Pri nas je specifičen trg, ki požira le določene junake. Zaradi majhnosti trga še ni nekih prepirov, lahko pa bi izbruhnila kar dobra vojna za avtorske pravice Asterixa, pojasnjuje Sandi: »Naenkrat zanima ogromno založnikov: ko bodo avtorske pravice spet na prodaj, bo to prodajni hit. No, magnet v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji sta še vedno Alan Ford in italijanska hiša Bonelli, ki pokrivata Zagorja, Dylana Doga, Misterja Noja, Martina Mystera.« Alan Ford krepko vodi, s precejšnjim zaostankom mu sledi Zagor, drugi pa niso ravno prodajna uspešnica.
Sandi je zelo ponosen, da jim je uspelo spraviti strip (Mikija Mustra) v bralno značko: to je bil glavni cilj, ki si ga je zadal, ko je pred sedmimi leti začel ta posel. »Spomnim se, kako so se mi partnerji iz tujine na začetku smejali, ko sem dejal, da me stari kupci v bistvu ne zanimajo – prepričanega ne moreš prepričati. Ko sem rekel, da merim na vrtec in prve štiri razrede osnovne šole, so mi rekli, da sem bedak. Ampak to je edina možnost preživetja: sami moramo ustvariti novega kupca in ga spremljati toliko let, da bo prišel do svojega denarja in lahko kupoval stripe. A za to je treba imeti živce.«
Finančna bomba
Nekdanja Jugoslavija se je začela najhitreje povezovati prav s stripom, šele nato je sledila glasba. »Po vojni smo se spet začeli klicati stari prijatelji in mreža se je hitro postavila nazaj. Kako smo se smejali muzkontarjem, ki so se hvalili, češ, 'spet smo se povezali', sami pa smo imeli mrežo že postavljeno. Paradoks pa je, da so se tudi prvi prepiri začeli v stripariji. Dokler je bilo težko, ko smo si morali pomagati, da je sploh steklo, je bilo super. Zdaj pa se prepiramo. Upam, da se bodo strasti kmalu pomirile; nekaj založnikov bo pač moralo crkniti.«
»Zdaj sta minili dve leti, odkar je pri meni udarila finančna bomba. Pet let je promet rasel. Imel sem tudi veliko srečo, da so me mediji vsa leta zelo podpirali. In ko sem prišel na takšno raven, da sem rekel, zdaj pa bom lahko preživel s tem, je udarila recesija. Pet let sem delal dve službi hkrati in iz prvega posla črpal denar, da sem sploh lahko začel. Ko sem računovodkinjo prosil, naj mi pokaže, koliko denarja sem prekanaliziral v stripe, me je skoraj kap. Novembra 2009 pa je počilo: promet mi je padel za 65 odstotkov. Na mesec kupim več stripov, kot jih prodam, zaloga pa raste.«
»Izgubil sem kup kupcev; vedno bolj jamrajo zaradi cen. Nekateri mislijo, da imam lahko kar iste cene kot spletne trgovine. Podobno je pri predstavitvah in podpisovanjih stripov. Ko smo imeli na obisku Mikija Mustra, me je klicalo ali mi pisalo vsaj dvesto ljudi, ki so hoteli, da jim priskrbim podpis. Podpisovanje je dogodek, na katerem naj bi kupec s svojim obiskom počastil avtorja, ta pa s svojim podpisom ali risbico počastil kupca. No, pri nas to ne velja nič. Nekaj časa sem komu še ustregel, zdaj pa ne več, sicer lahko delam predstavitve samo zase in za avtorja,« razočarano pravi Sandi.
Težavni kupci
»Vsako leto grem v Pariz ali Makarsko, Beograd ali Leskovac, da dobim kakšne podpise, risbice in da malo poklepetam, a še nikoli mi ni padlo na misel, da bi koga prosil, naj mi priskrbi kakšen podpis. Mene pa kličejo ljudje iz Šiške, ki se jim ne da priti v Murgle. Potem pa imajo dolge nosove, češ da se ne obnašam poslovno. Ali pa elektronska pošta: eni in isti mi pošiljajo tudi po dvajset sporočil na dan. Ko jim odpišem, naj me raje pokličejo, mi odgovorijo, da je telefon drag. Pa kaj me sploh sprašuješ: če nimaš denarja za telefon, kako boš potem kupil strip?« se razburja Sandi.
Zbirateljstvo je lahko po eni strani užitek, po drugi pa je lahko zelo boleča zadeva, opozarja Aleksander Buh. »Pri stripih imamo tri težave: denar, čas in prostor. Stripi stanejo, pri sedanji hiperprodukciji jih preprosto ne moreš več sproti prebrati, na koncu pa jih nimaš kam dati. Dokler smo kupovali poceni kiosk stripe, je še šlo. A založniki so prešli na manjše izdaje in trde platnice, s katerimi pa cena takoj nekajkrat poskoči. Če si kiosk stripe nabutal v škatlo in vrgel v klet ali na podstrešje, s stripi za petnajst ali več evrov tega ne boš storil. Kam torej z njimi? Pa da vidim junaka, ki bo z njimi napolnil dnevno sobo, ne da bi mu žena kaj rekla.«
Križi in težave
V slovenščini je izšlo 51 številk legendarnega Alana Forda, a se je izkazalo, da je prodaja prenizka. Problem je draga distribucija: treba je tiskati velike količine, da se strip pokrije. Avtorske pravice in stroški tiska so zanemarljivi proti distribuciji. »V zadnjih letih je ogromno ljudi storilo napako, da je na prodajo stripov gledalo samo od zunaj in si mislilo, tu je denarja kot pečka. A samo za distribucijo gre od 30 do 40 odstotkov prodajne cene stripa.«
»V Sloveniji se še leposlovje ne proda v 500 izvodih, kaj šele strip. Hrvati še vedno ciljajo na dvajsetmilijonski trg, se pravi nekdanjo Jugoslavijo, tiskajo pa od 300 do 500 kosov. Kako boš torej v Sloveniji prodal isto količino stripov? Če boš tiskal 300 izvodov stripov, gre ogromno časa in energije za nič, da te na koncu dva ali trije trepljajo po ramenih. Jaz pa jim govorim, dajmo malo zamenjati – če si tako pameten, ti tiskaj, jaz pa te bom trepljal.«
»Z Mikijem Mustrom smo zmagali. A če se spomnim malo nazaj: ko smo pred šestimi leti iskali založnika za prejšnji ponatis Mustrovih stripov, smo za to porabili tri leta. No, potem se je ravno Delo odločilo in prodalo 240.000 kosov. Ker pa se projekt ni realiziral čisto do konca – želeli smo, da bi šlo po 500 kosov v trdo vezavo –, smo se odločili, da bomo to storili sami. A ponovila se je ista zgodba: ko smo spraševali slovenske založnike, spet ni bilo nekega zanimanja, in ko smo šli sami v projekt, so nam vsi govorili, da smo nori. Ko pa smo v dveh dnevih razprodali prvo naklado v 750 kosih, so bili naenkrat vsi pametni: 'Sem ti rekel, da tiskaj v 1500 kosih – še to je premalo!' Kako se vse hitro obrne.«
Staš Ivanc
Buch tudi v današnjem Večeru: Mlade je težko navdušiti za dober strip
http://www.vecer.com/clanekrep2011012005612946
http://www.vecer.com/clanekrep2011012005612946
Ja, smotan Večer ima narejeno tako, da moraš kupiti dostop ali ga imaš brezplačno, če si naročnik.jang wrote:mi pokaže samo 4% članka
Kolikor sem bral članek, Buch govori o tem, da je ponosen, da je stripe spravil v Bralno značko, kako je bila razprodana prva knjiga Mustra.
Morda je zanimivo to, da omenja željo in načrte o ponatisu Mustrovih slikanic, ki jih je risal več kot 20 let.
