Poleg tega, da novica niti približno ni od včeraj, tudi najbolj točna ni. To ime novega avtorja niti ni tako zelo neznano.Njegova želja se bo tudi uresničila, saj je že nastaja nova knjiga, napovedana za konec prihodnjega leta, vendar za zdaj še pod neznanim imenom novega avtorja.
O stripih v naših medijih....
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
- Bob Rock
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1840
- Joined: 21.01.2005 19:46:00
- Location: New York (no saj v bistvu je Ljubljana)
Re: O stripih v naših medijih....
Re: O stripih v naših medijih....
vir: 24ur.comTrilogija Millenium švedskega pisatelja, novinarja in urednika Stiega Larssona, po kateri so posneli zelo uspešno filmsko trilogijo, bo izšla tudi kot roman v stripu. Prvi del naj bi izšel decembra prihodnje leto.
Noomi Rapace je mnoge prepričala v originalni švedski filmski trilogiji. Sedaj se obeta še stripovska različica, kako se bo Rooney Mara obnesla v ameriški različici, pa bomo videli.
Vsi ljubitelji literature švedskega avtorja Stiega Larssona (1954-2004) imajo razlog za veselje. Po mega uspešni filmski trilogiji, ki je postala hit po vsem svetu, so sedaj z založniškega oddelka družbe DC Entertainment sporočili, da so za svetovno prodajno uspešnico pridobili avtorske pravice tudi za stripovsko izdajo. Prvi del naj bi tako izšel decembra leta 2012.
Prvemu romanu z naslovom Dekle z zmajskim tatujem bosta leta 2013 in 2014 sledila še druga dva dela v stripovski izdaji: Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo. Vsaka knjiga bo izšla v dveh delih, ki bosta dostopna v tiskani in elektronski različici, ni pa še znano, kdo bo avtor stripa. Romane naj bi v strip priredili tudi v Belgiji, saj imajo v načrtu devet delov v francoskem jeziku.
Knjižno trilogijo Millenuim so doslej prodali v več kot 50 milijonih izvodov. Po švedskih filmskih adaptacijah se zdaj obetajo še ameriške. Prvi film Dekle z zmajskim tatujem v režiji Davida Fincherja v kinodvorane prihaja decembra letos, v glavnih vlogah pa igrajo Daniel Craig, Rooney Mara in Stellan Skarsgård.
Re: O stripih v naših medijih....
Zoran Smiljanić predstavlja Hardfuckerse:
http://24ur.com/ekskluziv/domaca-scena/ ... kerja.html
http://24ur.com/ekskluziv/domaca-scena/ ... kerja.html
Re: O stripih v naših medijih....
Je bil kdo s strip foruma tam (razsen ninela seveda)?
Kakšna je cena stripa?
Kakšna je cena stripa?
Re: O stripih v naših medijih....
Nisem bil na podpisovanju vem pa da je cena 30€Nobody wrote:Kakšna je cena stripa?
Re: O stripih v naših medijih....
Olala!
Verjetno ostanem pri prvi izdaji...
Verjetno ostanem pri prvi izdaji...
Anything is possible
Be the Change You Want to See
Be the Change You Want to See
Re: O stripih v naših medijih....
Ravnokar na Val 202 o stripih...konzorcij...miha mazzini....moederndorfer
http://www.siol.net/kultura/novice/2011 ... godbe.aspx
http://www.siol.net/kultura/novice/2011 ... godbe.aspx
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Re: O stripih v naših medijih....
Iztok Sitar v oddaji Dobro jutro (8.11.2011, od 20:22 naprej):
http://tvslo.si/predvajaj/dobro-jutro-2 ... 120427087/
še youtube izsek:
http://tvslo.si/predvajaj/dobro-jutro-2 ... 120427087/
še youtube izsek:
Last edited by BuDi on 09.11.2011 12:38:23, edited 1 time in total.
Re: O stripih v naših medijih....
Aleksander Buh v oddaji Dobro jutro (9.11.2011, od 25:13 naprej):
http://tvslo.si/#ava2.120499826;;
youtube izsek:
http://tvslo.si/#ava2.120499826;;
youtube izsek:
Re: O stripih v naših medijih....
Miki Muster: Dokler bom živ, ne bo nihče risal namesto mene
Miki Muster, idejni in izvedbeni oče Zvitorepca, Lakotnika, Trdonje, risanke CIK-CAK, reklame Tudi to je Jelovica in številnih drugih, te dni pričakuje ponatis šeste knjige svojega stripovskega opusa.

Pionir slovenskega stripa s krstnim imenom Miklavž prihaja iz Murske Sobote, a se poleg Prekmurca opredeljuje tudi za Ljubljančana. Obiskali smo ga na njegovem domu v Rožni dolini, kjer je v pogovoru za Planet Siol.net razkril, zakaj ga zanimanje za njegovo delo še vedno preseneča, zakaj se je pri Mustrovih doma vedno govorilo madžarsko, zakaj so sodelavci v Nemčiji verjeli, da ima v kleti zaposlene tri zamorce in zakaj se njegovo ime omenja tudi v francoski enciklopediji seksa. Spregovoril je tudi o težavnih začetkih in nevšečnostih zaradi politične karikature in o svojem individualizmu ter se spominjal dni, ko se je preživljal kot prvi pevec zabavne glasbe v Sloveniji.
Gospod Muster, kaj počnete, odkar ste čopič postavili v kot?
Danes skrbim za bolno ženo in vodim gospodinjstvo, tako da za risanje preprosto ni več časa. V pokoju sem uradno že 20 let, risal pa sem še lani.
Verjetno je danes v pokoju drugače, kot ste si zamislili. V enem od intervjujev ste dejali, da družina dolga leta ni imela prave koristi od vas. Zdaj pa …
Zdaj pa ima, 24 ur na dan (smeh).
Verjetno ste si "penzijo" predstavljali drugače?
Da, z ženo sva nameravala potovati, malce več sem se želel ukvarjati tudi s športom (Miki Muster je evropski in svetovni prvak v maratonskem plavanju v kategoriji nad 70 let, op. a.), pa se je obrnilo drugače. Risal bi še lahko, no, malenkosti še vedno rišem, tudi naslovnice za ponatise mojih del delam sproti.
Kakšna se vam je zdela ideja, da bi celotno vaše delo predstavili kronološko? Ste tudi pobudnikom tega projekta, tako kot prejle meni, dejali, da ima že vsak Slovenec vsaj po en izvod Zvitorepca doma?
Da, meni je to povsem nepojmljivo. Ljudje imajo že po tri "Zvitorepce" doma, pa kupijo še četrtega. Ravno ta teden bo izšla šesta knjiga, v načrtu jih imamo pet. Predlagali so mi, da bi objavili tudi dela, ki niso bila še nikoli objavljena ali ponatisnjena. Strip je bil v mojih časih prepovedan in vesel sem bil, če ga je sploh kdo hotel objaviti. O ponatisu sem lahko le sanjal. Ko se je Zvitorepec udomačil in so v različnih časopisih začeli objavljati ponatise, sem videl, da bo to resnejše, zato sem se tudi sam bolj potrudil in začel delati zgodbe, ki so aktualne še danes.
Kako to, da ste naslovnice za ponatise (v dveh letih in pol naj bi izšlo 11 knjig iz Mustrove stripovske zbirke, op. a) delali na novo?
Ponatisi mojih del so se dogajali v obdobju, ko sem živel in delal v Nemčiji. Naslovnice je bilo treba nekoliko retuširati, korigirati, a ker so otroci na strip tako "navalili", jih nisem uspel pripraviti sam, zato so na založbi to delo naložili kar nekomu drugemu. Nekatere so delovale naravnost grozljivo, zato sem to prepovedal. Morate vedeti, da padca kakovosti nisem dovolil, poleg tega pa, dokler bom živ, ne bo nihče risal namesto mene. Ko bom mrtev, pa lahko.
Se spomnite, kdaj vas je zadela ljubezen do risanega filma?
Ko sem bil star 13 let, sem v kinu gledal Sneguljčico in takrat je bilo z mano konec. Sklenil sem, da bom delal risanke. Neprestano sem risal palčke, vsi zvezki so jih bili polni. Želel sem si iti v Ameriko, k Waltu Disneyju, a žal, ko sem bil dovolj star, zaradi železne zavese nismo mogli nikamor. Kaj mi je preostalo? Hotel sem delati stripe, risati filme, v Evropi pa tega ni bilo. Edino, kar sem znal, je bilo risanje in vpisal sem se na akademijo. Da bi se vsaj risati učil, če drugega ne.
Vendar niste študirali slikarstva.
Mama me je prepričala, da sem se vpisal na arhitekturo. Veste, stanovali smo v Križankah, kjer je živel tudi slikar Rihard Jakopič. Bil je precej strgan, umazan, z dolgimi lasmi in brado do popka. In mama me je vprašala: Hočeš biti tak kot on? Pojdi na arhitekturo, boš vsaj imel poklic, "malaš" pa lahko še vedno doma. Ubogal sem jo, a sem jo kaj hitro popihal na kiparstvo. Prvo leto smo bili na akademiji kiparji in slikarji skupaj v pripravljalnici. O kiparjenju prej nisem imel pojma. V prvem letniku smo se ukvarjali s kiparstvom in slikarstvom, pa je profesor Boris Kalin kmalu določil: "Ti boš pa kipar." Že takrat sem risal v 3D-tehniki.
Kip ste pa vseeno izdelali.
Da, v Murski Soboti nekega heroja, pa nekaj portretov svoje žene. Tudi za diplomsko delo sem ženo upodobil v marmorju.
Torej se z ženo poznata že dolga leta?
Da, skupaj sva že več kot 60 let. Skupaj sva bila že med študijem, ko sem kot pevec in ilustrator že malo zaslužil. Nato sva doštudirala in se poročila.
Če se vrneva k Waltu Disneyju. Želeli ste si k Disneyju, v njegov studio, pa to žal ni bilo mogoče. Ste kdaj razmišljali, da je morda to pozitivna stvar? Pri Disneyju bi verjetno preveč kopirali njegov slog, tukaj pa ste morali ustvariti povsem svojega.
Da, zagotovo ne bi bil to, kar sem. Je pa tudi res, da sem grozen individualist in se ne bi mogel podrediti. Nikoli nisem mogel delati v studiu. Tudi v Nemčiji, kjer sem več kot 20 let delal pri Bavaria filmu, sem v studiu samo sprejel naročilo, končal pa sem ga doma, nikoli v studiu.
Ste sami potrkali na vrata Bavaria filma ali so oni povabili vas?
Sam.
Ste bili v Nemčiji sami ali z družino?
Sam. Risal sem po 16 ur na dan, in ko sem imel dovolj narejenega, sem se takoj odpeljal v Ljubljano k družini, tako da niso utrpeli večje škode. Bil sem blazno hiter. Vsi so mislili, da imam doma tri zamorce, ki rišejo namesto mene. Štiriminutne filme sem izdelal povprečno v 14 dneh, njihova ekipa pa v dveh mesecih. Ko sem začel delati, je šlo tako hitro, da nisem verjel. Skupno sem naredil deset ur risanega filma, kar je ogromno.
V Nemčiji so mi dali priložnost. Ni mi bilo treba skrbeti ne za papir ne za folijo. Jaz sem samo risal, preostali so skrbeli za studio, snemanje, sinhronizacijo, zato sem naredil toliko kot 20 drugih skupaj.
Baje je na računalniku oblikovanje še lažje. Ste ga kdaj uporabljali?
Računalnik odklanjam, priznavam le še stacionarni telefon. Nočem biti suženj tehnike. Pa še prestar sem za to. "Tamladim" to ni problem. Še vejo ne, zakaj pritiskajo na gumbe, pa jim vse "rata". Jaz pa bi moral imeti zraven še navodila za uporabo.
V zadnjih letih ste se precej ukvarjali s politično karikaturo. Ste se razen težav z Zoranom Jankovićem, ki ste ga lani kot Adolfa Hitlerja narisali v Magu, zaradi karikatur pogosto znašli v težavah?
Na začetku sem se malo bal, da mi bodo prerezali gumo na avtomobilu ali da me bo kdo po glavi. Napadal sem nedotakljive, politike. Na eni od razstav karikatur v Celju me je nekdo vprašal, zakaj vedno rišem le ene in iste ljudi. Zakaj ne rišem opozicije? Sem mu odgovoril, to ste pa vi krivi. Zato, ker jih niste izvolili, saj če bi jih, bi vladali oni in risal bi njih. Kritiziram pač tistega, ki ima vajeti v rokah. Karikaturist je vedno opozicija.
Ste se zamerili ljudem?
O, da. Tisti, ki sem jih risal, so me vsi po malem sovražili.
Pa ste jim poskusili razložiti, kako in kaj?
Saj ne moreš. To je vzgoja. Če si nedotakljiv, si nedotakljiv.
Je težje delati po naročilu ali je težje, če je vse na vaših plečih: od ideje do izvedbe?
Pri politični karikature je treba ves teden spremljati, kaj se dogaja, in poiskati tisto, kar se da smešiti. Ne žaliti politika osebno, temveč njegovo dejanje. Karikatura poudarja tisto, po čemer človek izstopa, tisto, kar je razpoznavno. Recimo Drnovšek, visoko čelo in "špičasta" glava. Kot karikaturist moraš biti vedno na črti, kjer ne žališ, z eno nogo pa si vedno že čez mejo.
Pri nas so s karikaturo težave, ker ni prave tradicije. Iz socialističnih časov so politiki vajeni, da so nedotakljivi, da te zaprejo, če jih žališ, ali da te celo povozi avtomobil. Politiki bi se morali zavedati, da dokler te rišejo, si "in", ko te nehajo, si oplel, si politično mrtev.
Kaj dela vaš slog tako prepoznaven?
Svoje junake sem napravil simpatične, čeprav sem jih karikiral, jih nisem preveč spačil. Danes pa je pri stripu in risankah isti "šmorn". Samo nasilje, samo streljanje. Tudi v mojih stripih je neprestano napeto, a na šaljiv način. Nikomur se nič ne zgodi.
So pa tudi vaše stripe nekoč prepovedali, češ da kvarijo mladino.
Zvitorepca so mi dovolili risati pod pogojem, da ga ne bom risal kot ameriški strip, temveč v slogu slovenskih basni. Lisica zvitorepka, vrana, medved, jazbec … to so prvi junaki mojih zgodb. Volk je bil "grdavš", medveda so zajeli Cigani, potem pa nisem imel več materiala. Moral sem začeti fantazirati. Poskusil sem z Afriko, pa oblastem ni bilo všeč, češ da gre za amerikanizem. Rusi stripa niso dovolili, če pa že, ni smel biti "amerikanski". Strip so potem prepovedali, a ker so bralci Tedenske tribune protestirali in zahtevali Zvitorepca nazaj, so popustili in dobil sem dovoljenje, a z opozorilom: "Pazi, da ne boš narisal česa takega, da ne bodo slučajno prišli Rusi." Po eni strani sem lahko še vedno risal, po drugi pa sem imel zvezane roke. Ko so se razmere liberalizirale in so videli, da moj strip ne more škodovati, sem začel risati slikanice. In ko so postale priljubljene, sem lahko moje junake začel risati tudi na Divjem zahodu, v Afriki, vesolju …
Večinoma omenjate Zvitorepca, a najbolj priljubljen je bil vendarle Lakotnik. Zakaj?
Otroci so ga imeli radi, ker je bil butelj, uspelo pa mu je vse. So zgodbe, v katerih nastopa le on. Bil je zadosti, ker je bil figura, s katero si lahko storil marsikaj. Tudi meni je bil simpatičen. Na začetku je bil krvoločen, v basni je volk namreč "grdavš", sčasoma pa je postal pozitiven. Z Zvitorepcem in Trdonjo so postali prijatelji, zato sem moral ustvariti še negativca, kapetana Gulikožo, Črnega kavboja, ki ga je treba spraviti v ječo. Želvak Trdonja ni bil ne vem kaj, potreboval sem ga za popestritev zgodbe.
Pravzaprav ste bili pionir na več področjih.
Vedno sem delal tisto, česar ne bi smel. Bil sem tudi prvi pevec zabavne glasbe v Sloveniji. Pel sem z Veselimi berači in velikim dijaškim orkestrom. S tem sem se pravzaprav preživljal. Nastopali smo vsako soboto in nedeljo. Organiziral sem različne športne prireditve, treniral sem plavalce. V Murski Soboti sem bil "tata mata", vsi so me poznali.
Tudi Francozi. Menda vas omenjajo celo v francoski enciklopediji seksa. Zakaj?
Da, bil sem eden prvih, ki je risal ženske "oben ohne", zgoraj brez. To sem uporabil kar v nekaj zgodbah. Kot kipar sem verjel, da če bom estetsko naredil, to ne bo nikogar motilo in ga tudi ni. Tudi otroci se niso pohujšali zaradi tega. So pa ženske običajno imele prsi pokrite z lasmi.
Če sva začela pri sedanjosti, pa končajva v preteklosti. Zanimivo je vaše ime, Miki, kot naročeno je za nekoga, ki riše stripe.
Da, to me pa zelo veseli. Pri nas v Murski Soboti je tako, da če si Miklavž ali Nikolaj, si Miki. Če si Franc, si Feri, če si Ludvik, si Lajči, to so naša imena. Miki sem že od malega.
Vemo, da Prekmurci govorijo povsem svoj dialekt, v vašem govoru pa ga ni čutiti. Ali tudi za vas velja, da ko pridete v svoje matično okolje, spremenite naglas.
Seveda (takoj preklopi na prekmurščino, op. a). Je pa res, da že od 2. razreda osnovne šole živim v Ljubljani. V Mursko Soboto smo zbežali med vojno, tam pa sem preživljal tudi počitnice. V isti vasi, v kateri je odraščal Milan Kučan. Spomnim se ga še, ko mu je smrkelj visel do trebuha. Lahko rečem, da sem Ljubljančan in Prekmurec.
Ali govorite tudi madžarsko?
Seveda, moja mama je pol Madžarka in doma smo vedno govorili le madžarsko. Mama ni nikoli dobro znala slovensko. Govorila je prekmurščino in madžarščino.
Menda imate le še eno željo, da bi Zvitorepec zaživel tudi v risanki. Baje je bilo že vse pripravljeno. Kje se je zapletlo?
Da, hoteli so napraviti serijo, pa niso imeli prave predstave o tem, kako. Vse se je ustavilo pri denarju. Mislili so, da je to, kar narišem, že film. Ampak film veliko stane. Potrebuješ studio, ekipo, ki dela. Jaz bi moral biti direktor, skrbeti za material, tega pa nisem mogel. Ali rišeš ali pa koordiniraš. Pa sem rekel, direktor pa ne bom. Še ekipa mi gre na živce, kaj šele, da bi vodil podjetje. In je vse padlo v vodo …
http://www.siol.net/kultura/novice/2011 ... _mene.aspx
Miki Muster, idejni in izvedbeni oče Zvitorepca, Lakotnika, Trdonje, risanke CIK-CAK, reklame Tudi to je Jelovica in številnih drugih, te dni pričakuje ponatis šeste knjige svojega stripovskega opusa.

Pionir slovenskega stripa s krstnim imenom Miklavž prihaja iz Murske Sobote, a se poleg Prekmurca opredeljuje tudi za Ljubljančana. Obiskali smo ga na njegovem domu v Rožni dolini, kjer je v pogovoru za Planet Siol.net razkril, zakaj ga zanimanje za njegovo delo še vedno preseneča, zakaj se je pri Mustrovih doma vedno govorilo madžarsko, zakaj so sodelavci v Nemčiji verjeli, da ima v kleti zaposlene tri zamorce in zakaj se njegovo ime omenja tudi v francoski enciklopediji seksa. Spregovoril je tudi o težavnih začetkih in nevšečnostih zaradi politične karikature in o svojem individualizmu ter se spominjal dni, ko se je preživljal kot prvi pevec zabavne glasbe v Sloveniji.
Gospod Muster, kaj počnete, odkar ste čopič postavili v kot?
Danes skrbim za bolno ženo in vodim gospodinjstvo, tako da za risanje preprosto ni več časa. V pokoju sem uradno že 20 let, risal pa sem še lani.
Verjetno je danes v pokoju drugače, kot ste si zamislili. V enem od intervjujev ste dejali, da družina dolga leta ni imela prave koristi od vas. Zdaj pa …
Zdaj pa ima, 24 ur na dan (smeh).
Verjetno ste si "penzijo" predstavljali drugače?
Da, z ženo sva nameravala potovati, malce več sem se želel ukvarjati tudi s športom (Miki Muster je evropski in svetovni prvak v maratonskem plavanju v kategoriji nad 70 let, op. a.), pa se je obrnilo drugače. Risal bi še lahko, no, malenkosti še vedno rišem, tudi naslovnice za ponatise mojih del delam sproti.
Kakšna se vam je zdela ideja, da bi celotno vaše delo predstavili kronološko? Ste tudi pobudnikom tega projekta, tako kot prejle meni, dejali, da ima že vsak Slovenec vsaj po en izvod Zvitorepca doma?
Da, meni je to povsem nepojmljivo. Ljudje imajo že po tri "Zvitorepce" doma, pa kupijo še četrtega. Ravno ta teden bo izšla šesta knjiga, v načrtu jih imamo pet. Predlagali so mi, da bi objavili tudi dela, ki niso bila še nikoli objavljena ali ponatisnjena. Strip je bil v mojih časih prepovedan in vesel sem bil, če ga je sploh kdo hotel objaviti. O ponatisu sem lahko le sanjal. Ko se je Zvitorepec udomačil in so v različnih časopisih začeli objavljati ponatise, sem videl, da bo to resnejše, zato sem se tudi sam bolj potrudil in začel delati zgodbe, ki so aktualne še danes.
Kako to, da ste naslovnice za ponatise (v dveh letih in pol naj bi izšlo 11 knjig iz Mustrove stripovske zbirke, op. a) delali na novo?
Ponatisi mojih del so se dogajali v obdobju, ko sem živel in delal v Nemčiji. Naslovnice je bilo treba nekoliko retuširati, korigirati, a ker so otroci na strip tako "navalili", jih nisem uspel pripraviti sam, zato so na založbi to delo naložili kar nekomu drugemu. Nekatere so delovale naravnost grozljivo, zato sem to prepovedal. Morate vedeti, da padca kakovosti nisem dovolil, poleg tega pa, dokler bom živ, ne bo nihče risal namesto mene. Ko bom mrtev, pa lahko.
Se spomnite, kdaj vas je zadela ljubezen do risanega filma?
Ko sem bil star 13 let, sem v kinu gledal Sneguljčico in takrat je bilo z mano konec. Sklenil sem, da bom delal risanke. Neprestano sem risal palčke, vsi zvezki so jih bili polni. Želel sem si iti v Ameriko, k Waltu Disneyju, a žal, ko sem bil dovolj star, zaradi železne zavese nismo mogli nikamor. Kaj mi je preostalo? Hotel sem delati stripe, risati filme, v Evropi pa tega ni bilo. Edino, kar sem znal, je bilo risanje in vpisal sem se na akademijo. Da bi se vsaj risati učil, če drugega ne.
Vendar niste študirali slikarstva.
Mama me je prepričala, da sem se vpisal na arhitekturo. Veste, stanovali smo v Križankah, kjer je živel tudi slikar Rihard Jakopič. Bil je precej strgan, umazan, z dolgimi lasmi in brado do popka. In mama me je vprašala: Hočeš biti tak kot on? Pojdi na arhitekturo, boš vsaj imel poklic, "malaš" pa lahko še vedno doma. Ubogal sem jo, a sem jo kaj hitro popihal na kiparstvo. Prvo leto smo bili na akademiji kiparji in slikarji skupaj v pripravljalnici. O kiparjenju prej nisem imel pojma. V prvem letniku smo se ukvarjali s kiparstvom in slikarstvom, pa je profesor Boris Kalin kmalu določil: "Ti boš pa kipar." Že takrat sem risal v 3D-tehniki.
Kip ste pa vseeno izdelali.
Da, v Murski Soboti nekega heroja, pa nekaj portretov svoje žene. Tudi za diplomsko delo sem ženo upodobil v marmorju.
Torej se z ženo poznata že dolga leta?
Da, skupaj sva že več kot 60 let. Skupaj sva bila že med študijem, ko sem kot pevec in ilustrator že malo zaslužil. Nato sva doštudirala in se poročila.
Če se vrneva k Waltu Disneyju. Želeli ste si k Disneyju, v njegov studio, pa to žal ni bilo mogoče. Ste kdaj razmišljali, da je morda to pozitivna stvar? Pri Disneyju bi verjetno preveč kopirali njegov slog, tukaj pa ste morali ustvariti povsem svojega.
Da, zagotovo ne bi bil to, kar sem. Je pa tudi res, da sem grozen individualist in se ne bi mogel podrediti. Nikoli nisem mogel delati v studiu. Tudi v Nemčiji, kjer sem več kot 20 let delal pri Bavaria filmu, sem v studiu samo sprejel naročilo, končal pa sem ga doma, nikoli v studiu.
Ste sami potrkali na vrata Bavaria filma ali so oni povabili vas?
Sam.
Ste bili v Nemčiji sami ali z družino?
Sam. Risal sem po 16 ur na dan, in ko sem imel dovolj narejenega, sem se takoj odpeljal v Ljubljano k družini, tako da niso utrpeli večje škode. Bil sem blazno hiter. Vsi so mislili, da imam doma tri zamorce, ki rišejo namesto mene. Štiriminutne filme sem izdelal povprečno v 14 dneh, njihova ekipa pa v dveh mesecih. Ko sem začel delati, je šlo tako hitro, da nisem verjel. Skupno sem naredil deset ur risanega filma, kar je ogromno.
V Nemčiji so mi dali priložnost. Ni mi bilo treba skrbeti ne za papir ne za folijo. Jaz sem samo risal, preostali so skrbeli za studio, snemanje, sinhronizacijo, zato sem naredil toliko kot 20 drugih skupaj.
Baje je na računalniku oblikovanje še lažje. Ste ga kdaj uporabljali?
Računalnik odklanjam, priznavam le še stacionarni telefon. Nočem biti suženj tehnike. Pa še prestar sem za to. "Tamladim" to ni problem. Še vejo ne, zakaj pritiskajo na gumbe, pa jim vse "rata". Jaz pa bi moral imeti zraven še navodila za uporabo.
V zadnjih letih ste se precej ukvarjali s politično karikaturo. Ste se razen težav z Zoranom Jankovićem, ki ste ga lani kot Adolfa Hitlerja narisali v Magu, zaradi karikatur pogosto znašli v težavah?
Na začetku sem se malo bal, da mi bodo prerezali gumo na avtomobilu ali da me bo kdo po glavi. Napadal sem nedotakljive, politike. Na eni od razstav karikatur v Celju me je nekdo vprašal, zakaj vedno rišem le ene in iste ljudi. Zakaj ne rišem opozicije? Sem mu odgovoril, to ste pa vi krivi. Zato, ker jih niste izvolili, saj če bi jih, bi vladali oni in risal bi njih. Kritiziram pač tistega, ki ima vajeti v rokah. Karikaturist je vedno opozicija.
Ste se zamerili ljudem?
O, da. Tisti, ki sem jih risal, so me vsi po malem sovražili.
Pa ste jim poskusili razložiti, kako in kaj?
Saj ne moreš. To je vzgoja. Če si nedotakljiv, si nedotakljiv.
Je težje delati po naročilu ali je težje, če je vse na vaših plečih: od ideje do izvedbe?
Pri politični karikature je treba ves teden spremljati, kaj se dogaja, in poiskati tisto, kar se da smešiti. Ne žaliti politika osebno, temveč njegovo dejanje. Karikatura poudarja tisto, po čemer človek izstopa, tisto, kar je razpoznavno. Recimo Drnovšek, visoko čelo in "špičasta" glava. Kot karikaturist moraš biti vedno na črti, kjer ne žališ, z eno nogo pa si vedno že čez mejo.
Pri nas so s karikaturo težave, ker ni prave tradicije. Iz socialističnih časov so politiki vajeni, da so nedotakljivi, da te zaprejo, če jih žališ, ali da te celo povozi avtomobil. Politiki bi se morali zavedati, da dokler te rišejo, si "in", ko te nehajo, si oplel, si politično mrtev.
Kaj dela vaš slog tako prepoznaven?
Svoje junake sem napravil simpatične, čeprav sem jih karikiral, jih nisem preveč spačil. Danes pa je pri stripu in risankah isti "šmorn". Samo nasilje, samo streljanje. Tudi v mojih stripih je neprestano napeto, a na šaljiv način. Nikomur se nič ne zgodi.
So pa tudi vaše stripe nekoč prepovedali, češ da kvarijo mladino.
Zvitorepca so mi dovolili risati pod pogojem, da ga ne bom risal kot ameriški strip, temveč v slogu slovenskih basni. Lisica zvitorepka, vrana, medved, jazbec … to so prvi junaki mojih zgodb. Volk je bil "grdavš", medveda so zajeli Cigani, potem pa nisem imel več materiala. Moral sem začeti fantazirati. Poskusil sem z Afriko, pa oblastem ni bilo všeč, češ da gre za amerikanizem. Rusi stripa niso dovolili, če pa že, ni smel biti "amerikanski". Strip so potem prepovedali, a ker so bralci Tedenske tribune protestirali in zahtevali Zvitorepca nazaj, so popustili in dobil sem dovoljenje, a z opozorilom: "Pazi, da ne boš narisal česa takega, da ne bodo slučajno prišli Rusi." Po eni strani sem lahko še vedno risal, po drugi pa sem imel zvezane roke. Ko so se razmere liberalizirale in so videli, da moj strip ne more škodovati, sem začel risati slikanice. In ko so postale priljubljene, sem lahko moje junake začel risati tudi na Divjem zahodu, v Afriki, vesolju …
Večinoma omenjate Zvitorepca, a najbolj priljubljen je bil vendarle Lakotnik. Zakaj?
Otroci so ga imeli radi, ker je bil butelj, uspelo pa mu je vse. So zgodbe, v katerih nastopa le on. Bil je zadosti, ker je bil figura, s katero si lahko storil marsikaj. Tudi meni je bil simpatičen. Na začetku je bil krvoločen, v basni je volk namreč "grdavš", sčasoma pa je postal pozitiven. Z Zvitorepcem in Trdonjo so postali prijatelji, zato sem moral ustvariti še negativca, kapetana Gulikožo, Črnega kavboja, ki ga je treba spraviti v ječo. Želvak Trdonja ni bil ne vem kaj, potreboval sem ga za popestritev zgodbe.
Pravzaprav ste bili pionir na več področjih.
Vedno sem delal tisto, česar ne bi smel. Bil sem tudi prvi pevec zabavne glasbe v Sloveniji. Pel sem z Veselimi berači in velikim dijaškim orkestrom. S tem sem se pravzaprav preživljal. Nastopali smo vsako soboto in nedeljo. Organiziral sem različne športne prireditve, treniral sem plavalce. V Murski Soboti sem bil "tata mata", vsi so me poznali.
Tudi Francozi. Menda vas omenjajo celo v francoski enciklopediji seksa. Zakaj?
Da, bil sem eden prvih, ki je risal ženske "oben ohne", zgoraj brez. To sem uporabil kar v nekaj zgodbah. Kot kipar sem verjel, da če bom estetsko naredil, to ne bo nikogar motilo in ga tudi ni. Tudi otroci se niso pohujšali zaradi tega. So pa ženske običajno imele prsi pokrite z lasmi.
Če sva začela pri sedanjosti, pa končajva v preteklosti. Zanimivo je vaše ime, Miki, kot naročeno je za nekoga, ki riše stripe.
Da, to me pa zelo veseli. Pri nas v Murski Soboti je tako, da če si Miklavž ali Nikolaj, si Miki. Če si Franc, si Feri, če si Ludvik, si Lajči, to so naša imena. Miki sem že od malega.
Vemo, da Prekmurci govorijo povsem svoj dialekt, v vašem govoru pa ga ni čutiti. Ali tudi za vas velja, da ko pridete v svoje matično okolje, spremenite naglas.
Seveda (takoj preklopi na prekmurščino, op. a). Je pa res, da že od 2. razreda osnovne šole živim v Ljubljani. V Mursko Soboto smo zbežali med vojno, tam pa sem preživljal tudi počitnice. V isti vasi, v kateri je odraščal Milan Kučan. Spomnim se ga še, ko mu je smrkelj visel do trebuha. Lahko rečem, da sem Ljubljančan in Prekmurec.
Ali govorite tudi madžarsko?
Seveda, moja mama je pol Madžarka in doma smo vedno govorili le madžarsko. Mama ni nikoli dobro znala slovensko. Govorila je prekmurščino in madžarščino.
Menda imate le še eno željo, da bi Zvitorepec zaživel tudi v risanki. Baje je bilo že vse pripravljeno. Kje se je zapletlo?
Da, hoteli so napraviti serijo, pa niso imeli prave predstave o tem, kako. Vse se je ustavilo pri denarju. Mislili so, da je to, kar narišem, že film. Ampak film veliko stane. Potrebuješ studio, ekipo, ki dela. Jaz bi moral biti direktor, skrbeti za material, tega pa nisem mogel. Ali rišeš ali pa koordiniraš. Pa sem rekel, direktor pa ne bom. Še ekipa mi gre na živce, kaj šele, da bi vodil podjetje. In je vse padlo v vodo …
http://www.siol.net/kultura/novice/2011 ... _mene.aspx
Re: O stripih v naših medijih....
Zanimiv intervju, Miki Muster ni samo legenda slovenskega stripa, ampak je tudi izven stripa pravi "jack" 
GOTOF JE!
Re: O stripih v naših medijih....
Stripi se digitalni dobi uspešno prilagajajo, striparnic vse manj
Ne gre za knjige, ampak za bralne izkušnje
24. november 2011 ob 12:14
Ljubljana - MMC RTV SLO/STA
Ne le zgodbe, ampak vonj papirja in otip knjige veliko pomenita. Vendar čeprav ljubitelji stripov prisegajo na tiskane izdaje, z razvojem digitalnih medijev striparnice vse bolj izginjajo.
O tem je tekla beseda na Založniški akademiji Slovenskega knjižnega sejma, ki ga je obiskala Padmini Ray Murray z Univerze Stirling na Škotskem. Sama že nekaj let raziskuje prihodnost knjige in založništva v digitalnem okolju. Ena njenih ugotovitev je, da se mu stripi uspešno prilagajajo.
Kot ugotavlja, se bralci pritožujejo, da digitalizacija v stripu vpliva na kakovost barv v primerjavi s tiskano različico, pa tudi bralni učinek da ni enak kot pri branju tiskanih zgodb, kjer bralec vidi celotno stran. Neposrečen primer je, na primer, prenos pred leti izredno uspešne stripovske serije Scott Pilgrim Bryana Lee O'Malleyja na iPad, kjer bralec nima pred seboj cele strani, ampak lahko bere le sličico za sličico. Ker to ni več isti medij, je bralni učinek po njenih besedah povsem drugačen, saj je vsaka sličica presenečenje.
Ravno poseben papir je tista pomembna razlika med klasičnimi in digitalnimi stripi. Kot ugotavlja Ray Murrayjeva, si bralci ne zapomnijo zgodbe, ampak otip, vonj papirja, črnilo, s katerim se "umažejo" njihovi prsti. Vse to v e-stripih izgine.
Tudi zato bodo po njenem mnenju inovacije v digitalnih stripih izziv, saj se založniki vse bolj zavedajo, da ne prodajajo več le knjig, temveč bralne izkušnje, zato iščejo različne načine, kako pritegniti bralce.
Najprej na splet, nato v tisk
Ena od možnosti za uspeh digitalnega stripa je po njenih besedah, da so narejeni posebej za določeno napravo. To je izkoristil Chris Ware, ki je zasnoval strip za ipad, bere pa se tako, da se z dotikom na zaslon pojavi določen element. Resnično grožnjo založnikom predstavlja tudi težnja avtorjev, da svoja dela vse bolj ponujajo na spletu brez plačila, šele nato pa jih skušajo prodati v tiskani inačici.
Padmini Ray Murray se ukvarja z zgodovino knjige v kolonijah, sodobnim znanstvenim založništvom, vplivom spletnih tehnologij na knjižno založništvo in romani v stripu. Med drugim jo zanima, na kakšen način se stripi selijo iz tiskanih oblik v digitalni medij in kako digitalizacija vpliva na njihovo produkcijo.
M. K.
Re: O stripih v naših medijih....
Milijon evrov in pol za "najpomembnejši stripovski zvezek v zgodovini stripa"
Vrednost narasla zaradi odlične ohranjenosti izvoda
2. December 2011 ob 10:44,
Los Angeles - MMC RTV SLO/Reuters
Izvod prve številke stripovske serije Action Comics, v katerem je lik Supermana prvič ugledal luč sveta, so na spletni dražbi prodali za rekordnih 2,16 milijona dolarjev (1,6 milijona evrov).
Leta 1938, ko je strip izšel, je bilo zanj treba odšteti borih deset dolarskih centov.
Stripovski zvezek, na katerega naslovnici je slika "Jeklenega moža", ki dvigne avtomobil nad glavo, ljudje okrog njega pa se razbežijo, so na spletni dražbeni strani ComicConnect.com ocenili na več kot milijon dolarjev, zanj pa na koncu iztržili kar dvakrat več. Opisali so ga kot "najpomembnejši stripovski zvezek v zgodovini stripa" in dodali, da je vrednost dodala tudi izjemno dobra ohranjenost izvoda. Kot je za Reuters povedal Vincent Zurzolo z omenjene spletne strani, je to najvišje ocenjeni stripovski izvod vseh časov - na lestvici z 10 stopnjami je dobil oceno 9,0.
Le kam se je izgubilo 199.900 izvodov?
Izvod prve številke serije Action Comics No. 1 so leta 2000 ukradli nekemu zbiratelju, a se je nato spet pojavil, ko je neki podjetnik odkupil vsebino celotnega skladišča blizu Los Angelesa. V času kraje se je govorilo, da je bil lastnik dragocenega zvezka hollywoodski zvezdnik Nicolas Cage, a identiteta lastnika ali poznejšega prodajalca ni bila nikoli razkrita.
ComicConnect je s prodajo podrl lastni rekord za stripovski zvezek iste številke malce slabše kakovosti (dobil je oceno 8,5), za katerega so lani iztržili 1,5 milijona dolarjev. Na svetu sicer obstaja še okrog 100 izvodov te legendarne stripovske številke, ki je izšla 18. aprila 1938 (na naslovnici je sicer kot mesec izida zapisan junij) pri založniku National Allied Publications, predhodniku današnjega DC Comics. Takrat so jo natisnili v 200.000 izvodih.
