Dylan Dog Gigant Ludens #4: Duga noć (orig. La lunga note #15); tekst: Barbato, risba: Piccatto.
Drugi gigant "slavne" Paole Barbato (prvi, Il "Senza nome" #13, izšel lani pri Ludensu, #2) je zgodba z vsemi elementi, ki so Dylana Doga priljubili stripovski publiki. Melanholija (občutek samosti, kot bi dejala S. Makarovič, in izgubljenosti v modernem svetu, ki je poln pošasti, predvsem pa ljudi, kar je včasih enako, če ne huje), ki jo je začrtal njegov avtor Tiziano Sclavi; horror, ki je blizu Hollywoodski slash & gore produkciji ter obvezno tudi nekaj psihologije in usodne & neuslišane ljubezni, zajete iz romantične tradicije.
Uvodni stavki Dylanovega razmišljanja so čista melanholija - naš junak se utrujen vrača s (še enega) ljubezenskega sestanka, sam sredi londonskih ulic; ko se njegov hrošč nenadoma pokvari. Seveda ni nobeno naključje, da tako naleti na gručo šestih mladeničev in mladenk, za katere zmotno misli, da so pankerji, pa se hitro izkaže, da so pravzaprav vampirji na poti na letošnji sestanek nekakšnega sveta Združenih narodov, pri čemer so narodi narodi raznih pravljičnih in mitoloških bitij ter pošasti. Pri tem je Febo, vodja vampirjev prisiljen ugrizniti Dylana, da ga obvaruje pred volkodlaki. Dylanu tako (spet) grozi, da bodo iz njega naredili vampirja. Kar mu je bolj ali manj grozilo že v Notti di caccia oz. Il marchio del vampiro #180-1, ki smo ju pred nedavnim prebirali v Ludensu (Noćni lov oz. Znak vampira #100-1) ali v Manila #214, za tiste, ki ste na tekočem tudi z izdajami Veselega četvrtka (#5), čeprav gre tokrat Barbato še dlje - Dylan se tokrat že spreminja v vampirja. Vsekakor je občutek ponavljanja nekoliko večji bolj zaradi tega, ker je po nekem naključju (ali pač ne?) sovpadlo, da smo v istem letu dobili kar štiri Dylanove zgodbe o vampirjih, za kar se imamo zahvaliti predvsem prihodu novega založnika in Ludensovem izdajanju specijalnih številk, ki se ne drži nobenega reda. Toda predvsem se zahvaljujemo, ker imamo več Dylana.

Vsekakor se torej ideje ne ponavljajo nič bolj kot sicer. Tudi recikliranje tujih Bonellijevim stripom nikoli ni bilo tuje, predvsem pa ne Dylanu. Duga noć si tokrat sposoja iz proračunsko bogatejše Hollywoodske produkcije - predvsem franšize Podzemlje (Underworld), iz katere jemlje idejo o antagonizmu med vampirji in volkodlaki (prvi del je prišel na platna leta 2003).
Seveda ne manjka tudi nesrečne, neuslišane ljubezni. V Dylana se zaljubi vampirka Dru, vendar v zgodbi relativno napolnjeni z akcijo ni časa, da bi to ljubezen tudi konzumirala, kar pa je tako ali tako značilno za scenarije Paole Barbato. Neuslišana ljubezen pa je še podvojena na vampirja in volkodlak-injo (?), ki ne moreta biti skupaj zaradi rase - še enkrat: Podzemlje (mogoče dela Ludens reklamo za tretji del, ki prihaja drugo leto v kina?). Akcije je torej kar nekaj, vendar je v 240 stranskem stripu dovolj strani odmerjenih tudi psihologiji likov. Psihologiji vampirjev, ki ji je zameriti le klišejska raba elementa flashbacka (v naratologiji analepsa), s pomočjo katerih nam Barbato skuša prikazati človeškost vampirjev oz. vzroke za njihov nastanek. Poglablja pa tudi psihologijo glavnega junaka, kar ji uspe v večji meri - Dylan se pred psihološkim napadom zombijev zateče v svoje srečne spomine ali sanje, na tem mestu ni čisto jasno, kakor v kakšni meditaciji. O takšni moči zombijev izvemo, če se ne motim, prvič, čeprav se je Dylan v preteklosti večkrat soočal z zombiji, tako da je, če gledamo motivacijo, odlomek vnesen nekako na silo ali vsaj neposrečeno (te moči bi lahko pripisala komu drugemu, toda najbrž je zaradi pomembnosti, ki jih imajo zombiji za Dylana izbrala le-te), vendar ji to ne zamerimo, kajti zaradi tega nas na koncu čaka precej bolj posrečen zaključek, ko se Dylan bori s svojimi morami (življenjem) in v nasprotju z lastnimi besedami pokaže, da vendarle še ni odrasel, ampak je v resnici samo velik deček - enkrat več Barbato kaže, da je njen Dylan vendarle bližje Sclaviju, kot je to morda videti na prvi pogled.
Med začetkom in koncem, ki sta pripovedno močnejša, je sredina, ki se jo trudi zapolniti z neko privlačno vsebino; spopadi in spopadi, da pa med njimi ni praznine, še nekoliko meditacije. Vampirje namreč na sestanku obtožijo, da so umorili vodjo vrhovnega predstavništva vseh rodov "Mračne strani", s čimer se začne lov, ki ga Barbato bolj iz potrebe, da zapolni strani, kot zaradi česarkoli drugega takoj razbije na dva pripovedna loka - nekje sta Dylan in Febo, drugje pa vsi ostali, vsi se borijo in vmes klepetajo na svojem koncu in traja nekaj časa preden se sestanejo, čeprav ni čisto jasno, zakaj se do takrat niso in zakaj se zdaj naenkrat morajo. Tudi lov nanje se prekine oz. se zarota pojasni tako na hitro in preprosto na način deus ex machina, da še Dylan zahteva opravičilo. Enako je z njegovim spreminjanjem v vampirja. Barbati ni pod častjo niti popravljati mitologijo vampirjev, če to pomeni, da lahko ob pravem trenutku iz rokava potegne rešitev za glavnega junaka.
Problem sredine je torej, da Barbato ne najde neke prave rešitve, kako uskladiti akcijo in tisti čas oddiha med enim in drugim spopadom, ki ga ne zna izrabiti za suspenz, zato na eni strani izvisi akcija, po drugi strani pa se zgodba za nekaj strani med boji skoraj ustavi in bralec misli, da so junaki na družinskem izletu po temni strani Londona. No, seveda karikiram. Nazadnje je najbolj moteča prehitra in za lase privlečena rešitev konflikta, medtem ko je konec skoraj poetičen, z njim se Barbato vendarle odkupi in še doda kaj na svojo stran.
Pa tudi Piccatto se odkupi s kadriranjem zadnjih treh strani (čeprav mene osebno moti tisti WOOOSH, ki spremlja Dylana na zadnji sličici in ki kar ostane v zraku še od prejšnje strani - take onomatopeje znajo biti v stripu včasih tudi odveč, še posebej, ker zadnji dve strani potekata v tišini - se pravi samo z risbo in brez teksta, ki bi poskušal povedati preveč, bralec je prepuščen blaženi pa tudi samotni tišini; zato me moti tudi ta onomatopeja; ker tudi ta govori, ko je dovolj samo tišina). Čeprav je njegova ostra, trda in mračnjaška risba povsem prikladna za Dylana, pa ne morem reči, da se je v tem stripu ravno izkazal z akcijo. Tudi njegove pošasti bi potrebovale kak detajl več. Da o fizionomiji človeškega telesa ne govorim preveč. Čeprav je tudi kar nekaj dobrih scen (npr. Dylan jaha Feba-volka na strani 62), predvsem pa je odličnih - kot že rečeno - zadnjih par strani; pa tudi "črni strani" (37-38), kjer so prikazane medsebojne vojne bitij Mračnega sveta, bitij iz naših nočnih mor, ter njihovo spoznanje o skupnem sovražniku, bitjih iz njihovih nočnih mor - človeku, kar je metaforično gotovo črna stran v njihovi zgodovini. In nenazadnje iz povprečja izstopajo tudi Dylanove sanje oz. spomini, s katerimi se skuša obvarovati pred zombiji (106-115), izjemno mehka, dobro senčena risba, ki jo uporablja tudi pri drugih analepsah, toda mislim, da je ta še najbolj uspela, tako z njegove kot z Barbatine strani. Po drugi strani ti presežki kažejo, da bi se Piccatto lahko tudi v preostalem delu nekoliko bolj potrudil. Za konec lahko ugotovim, da, kot večina Bonellijevih risarjev, tudi on ni kaj posebej izkoristil A4 formata Giganta, tako da bi tudi ta lahko brez škode izšel v standardnem formatu; tu torej nobenega presežka.
Zaradi odličnega začetka & konca: tekst 7/10 točk.
Zaradi nekaj odličnih vinjet, nekaj strani in lepo kadriranega konca: risba 7/10 točk.
Skupna ocena je torej 7 točk.