Posted: 19.04.2010 10:54:09
ponovitev je na http://poptv.si
FORUM - Prva slovenska spletna stran o stripih !!!
https://forum.striparna.com/

vir: http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042354058 (vsebuje tudi krajši video)60 let Zvitorepca
Miki Muster: Očitali so mi, da s stripi kvarim mladino
Ljubljana - Stripi o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku, zagotovo najbolj priljubljen in najboljši tovrsten slovenski izdelek vseh časov, bodo ponovno izšli v prenovljeni in tokrat zares popolni izdaji. Zbirka knjig bo vsebovala vse že tolikokrat prebrane stripe Mikija Mustra o treh gozdnih junakih, ki bodo tokrat urejeni kronološko, pa tudi nekaj še nikoli objavljenih stripov.
Ponatisov Zvitorepca je bilo sicer že kar nekaj, vendar le ta zbirka sledi zaporedju stripov, kakor so nastajali, in tako predstavlja nekakšen Mustrov opus, ki bo najbolj zanimiv predvsem za poznavalce njegovega dela. "Ljubitelji in zbiratelji bodo verjetno z užitkom gledali ves ta napredek, kako je to nastajalo, kako se je Zvitorepec rodil in kako se je spreminjal. Pri vsakem avtorju, ki dolgo dela, je zanimivo skozi leta spremljati, kako se spreminja njegov stil in njegov pogled na stvari, pa tudi znanje, seveda. Če rišeš dvajset let, se tudi nekaj naučiš. Zagotovo so moje poznejše zgodbe boljše, kot so bile prve," je dejal Muster, ki letos praznuje že svoj 85. rojstni dan. "Med prvimi in zadnjimi stripi je torej velika razlika in upam, da me zgodovina ne bo cenila po prvih. Tolaži pa me tudi to, da sem videl podobno Disneyjevo izdajo, v kateri so bile tudi takšne risbe, da sem sem čudil, da je Disney to sploh dovolil pokazati."
Ob predstavitvi prve knjige zbirke, ki vsebuje stripe, nastale med letoma 1952 in 1955, je tudi sam Muster poudaril, da je zbirka namenjena predvsem zbirateljem. V njej bodo namreč nekateri stripi objavljeni dvakrat, v več različicah. Poleg tega pa je bil v času njihove prve objave tisk zelo nekakovosten, sedaj pa so stare sličice "očistili" in jih objavili ponovno. Prvih stripov in časa, v katerem so nastajali, se Muster še zelo dobro spominja. Zgodbe, ob katerih so rasle celotne generacije slovenskih otrok in mladine, so nastale na pol po naključju in na pol pod pritiskom. "Prvo zgodbo sem naredil čisto po naključju, poklicali so me in mi rekli: 'Miki, hitro potrebujemo nekaj za zadnjo stran časopisa, nariši nekaj.' In sem se usedel in narisal," se spominja Muster. Dobil je tudi navodila, da morajo to biti nekakšne slovenske pravljice iz gozda, kar je Mustru pri ustvarjanju nekoliko zvezalo roke. "V prvi knjigi moje zbirke je tista začetna faza, ko sem se še učil, pa tudi vedno sem imel za hrbtom nekoga, ki je gledal, če bo kaj narobe, bilo je pač takšno obdobje. Ko sem lahko risal malo več, pa sem šel tudi na Luno in na divji Zahod."
Začetki Mustrovega ustvarjanja so bili vse prej kot enostavni, saj so se nekaterim Zvitorepčeve dogodivščine zdele neprimerne. "Takrat so rekli: 'Vse, kar je iz Amerike ali je temu podobno, kvari mladino.' Pa naj je bila to glasba, strip ali literatura, vse je bilo prepovedano. Zakaj naj bi to tako kvarilo mladino, ne vem. Tudi jaz naj bi kvaril mladino in vmes so celo ukinili Zvitorepca. Takrat pol leta nisem smel risati, ker so rekli, da to ni socialistično in napredno. Rusi namreč niso imeli stripa. In ker ga niso imeli Rusi, to pač ni bilo napredno. Tako sem bil nenehno v precepu, ker sem se bal, da mojih stripov ne bodo objavili.
Če nekaj delaš in se zraven bojiš, da je s tem nekaj narobe, to ni najbolj prijeten občutek. Res pa je, da sem se v tistem času ukvarjal tudi z glasbo in sodeloval v orkestru, ki je bil prav tako prepovedan, tako da sem bil pravi disident. A Zvitorepec je šel vseeno z glavo skozi zid," je Muster še opisal svoj prispevek k liberalizaciji takratne družbe.
Evo, sem jim pred časom poslal mail, da jim posnetek ne deluje, in pohvalno, so mi javili da delaBuDi wrote:pa ravno današnji del mi ne deluje, meh
Max ima knjigo Mustra pred sabo, pa Garfielda v ozadju.
vir: JokerOčak slovenskega stripa
...
Navi se živo spominja trenutka, ko je v svoje predšolske ročice prvič dobila strip Mikija Mustra. Gladiator jo je v hipu očaral in danes se ji knjižne police šibijo pod težo Mustrovih knjig. V teh dneh se jim je pridružila prva iz nove zbirke. V čast ji je, da se ob tej priložnosti lahko pomeni s človekom, ki je toliko dal Sloveniji in stripu.
Miki Muster pravi, da moraš imeti v življenju sekiro in med, pa sekirati se ne smeš. Ker letos čilo praznuje 85 let, recept očitno kar deluje, čeprav je pri njem v ozadju mnogo več trdega dela kot srečnih naključij. Naš najuspešnejši mož črte se je rodil v Murski Soboti in se je že zgodaj nepovratno zaljubil v risane filme. Doštudiral je kiparstvo, ker je bilo v tistih časih še najbolj povezano z njegovo strastjo do animacije. Kot mladenič zaradi povojnih spon ni mogel k Disneyju čez Lužo, zato je stripovsko in animacijsko kariero kot samorastnik spočel doma. Začenši z letom 1952 je ustvaril več kot štirideset oblačkastih dogodivščin o lisjaku Zvitorepcu, volku Lakotniku in želvaku Trdonji, ki so sprva izhajale po delih v časopisju. Pot ga je nato vodila v Nemčijo, kjer se je z gibljivimi sličicami plodno ukvarjal vse do leta 1990. Danes živi in dela v Ljubljani.
Pogovor je potekal v v striparnici Buch. Gospod Muster je prijeten sogovornik, ki smo ga ob tej priložnosti seznanili s čari Ambroževega paberkuuma. Avtor Jokerjevega stripa, Primož Bertoncelj, mi je v intervjuju pred leti povedal, da kot velik vpliv nase šteje ravno Mustra.
Še danes vse ustvarjate ročno ali si morda kaj pomagate z računalnikom?
Rišem s čopičem, na papir. Stari stripi so bili še s peresom, takrat čopičev še ni bilo. Tudi barvam na roke, tako kot se je delalo včasih. Na računalnike se pa nič ne spoznam. Razne knofe pritiskat, to meni ne leži.
S sodobnimi tehnologijami se torej ne razumete preveč?
Ne, jaz živim v srednjem veku. Če kaj rabim, mora priti vnukinja. Telefon je zadnja reč, ki jo vzamem v roke. Pa še ta me zjezi, ko zvoni. Najraje imam mir. No, saj to je bila moja napaka. Konec koncev, jaz sem garal kot norec, vsi drugi pa so fajn zaslužili. (Smeh.) Vsi drugi so, samo tisti, ki riše, ima premalo. Moral bi imeti v življenju enega dobrega menedžerja, ki bi me znal prodajati, pa bi bilo.
Risani junaki prej ali slej poskačejo v računalniške igre. So se tudi pri vaših kakšni razvijalci zanimali za to?
O, seveda so poskušali. Vsako leto kakšen pride. (Smeh.) Ne vem, zakaj potem ni ratalo. Jaz sem rekel, lahko delate, samo ne smete spremeniti. Naredite, če bo dobro, bo v redu. Eden je celo prinesel nekaj pokazat, ampak tisto me ni preveč navdušilo. Potem so pa najbrž obupali.
Kaj pa mislite o sodobnih, računalniško narejenih izrisankah?
Kar se risank tiče, zmeraj smatram, da so prave risanke tiste, ki jih avtor sam naredi. En avtor, tisti ki riše, ne toliko tehnično, ampak res avtorsko, se pravi risano na roko. Kar je pa kompjuterska animacija, je že industrija. Tu ne moreš reči, podpišem, to je pa moje delo. Tu morajo biti že računalničarji zraven. Ni ustvarjalno. Če jaz risan film delam in spremljam figuro, ona igra in jaz jo vodim. To se pravi, jaz igram s figuro. Računalnik pa nekdo programira in potem tisto figuro s pritiskanjem zlahka da malo bolj hitro, malo bolj počasi, jo malo poveča. Tako lahko senčijo, vse je možno. Tudi tisto, česar mi nismo mogli, oni lahko vse naredijo. Možnosti so drugačne. Ampak to zame ni avtorsko delo, to je že tehnika. Je krasno, je brezhibno, ampak nima duše.
Imate raje potem raje krajši format filma, kratkometražne risanke?
Ne, zame so bili celovečerni filmi višek. Ko sem videl Sneguljčico, je bilo konec. Takrat sem ponorel in si rekel, to je tisto. Nato sem si celo življenje želel delati take stvari. Žal pri nas te možnosti ni bilo.
Je še kakšna druga risanka na vas naredila tak vtis?
Ja, so bile še, seveda. V glavnem, ko sem bil otrok. Ko sem odraščal, sem vsrkaval filme, ki so bili takrat. Disneyjevi so bili v glavnem višek. Če pa gledam danes Shreka, me ne pritegne. Ker je grdo. Figure so grozne, grde. Jaz ne vem, a ljudje uživajo v tem, da ni lepo, da ni luštkano?
Meni se zdi Osel luštkan.
Ja, saj je fajn. Kot bi bil živ. Ampak meni še zmeraj ni, no. Jaz sem poskušal ljudem dati smešno pa estetsko, lepo. Punce so bile fejst, Lakotnik ni bil najbolj fejst, ampak je bil pa smešen. In so se ljudje zabavali. Izgleda, da sem uspel. Če po šestdesetih letih ne vem katera generacija še zmeraj čita, se pravi, da je v redu. Vprašanje, če bodo tiste risanke, ki so zdaj moderne, toliko časa zdržale. Najbrž ne. Spomnim se že, da so ene, ki so bile pred petnajstimi leti, izginile. Ni jih več. Druge pridejo. Ene pa ostanejo, ene so večne.
Se vam zdi, da je danes še vedno tak naval na stripe, kot je bil v preteklosti?
Naval je, seveda je naval. Samo zdaj je drugače. Na tisoče avtorjev, na tisoče različnih stilov. In je pravzaprav pretežko izbrati, kaj bi kupil, kaj tebi osebno najbolj odgovarja. Če jih imaš samo pet ali deset, potem laže izbereš. In se čudim recimo, da današnja mladina ravno tako še čita, v poplavi drugega. Ker danes je problem. Ko sem jaz risal, ni bilo nič drugega. Takrat televizije ni bilo, radia, nič ni bilo še. In so vsi kupili, ker je bilo edino, monopol ... No, to je Slovenija. Moji junaki so ponarodeli in so jih sprejeli kot Slovence. In so še živi in jih še vsi čitajo. Medtem ko druge stripe kupujejo, ker so moderni, pa dobri, pa krasni. Avtorji so fantastični.
Kakšni se vam zdijo superjunaški in japonski stripi?
Japonske figure se mi s tistimi ogromnimi očmi zdijo vse enake. Pa še nekaj je. V stripu ne maram nasilja. Naj bo smešen in poučen. In to ljudi izgleda ne moti. Ko sem jaz risal, so se želeli ljudje zabavati. Nihče ni hotel zvečer, ko pride utrujen domov, čitati o herojih pa o vojni. Tega smo imeli vsi do tukaj gor. In jaz sem prišel s temi neumnostmi. To so bile smešne zgodbe, zabavne.
Stripov o ameriških superjunakih v vaši mladosti ni bilo?
Ne, to je bilo vse prepovedano. Mi smo lahko čitali samo ruske stvari. Ruska glasba, filmi, zgodbe, zgodovina. Stripa ni bilo, ker Rusi stripa niso imeli. Ljudje pa so se hoteli zabavati in ko sem jaz prišel s temi traparijami, so vse pokupili. Stari šestdeset, osemdeset let, pa osem let stari, vsi so čitali. Ker so bili siti vojne, siti nasilja. In jaz sem se temu izognil. Narisal sem tako, da so bile priljubljene tri figure sicer vedno v nevarnosti, ampak so zmeraj zmagale. Klasični vestern, kjer enega morajo premagati. Tisti črni kavboj, enega morajo odstreliti.
Ali pa Gulikoža.
Ja, Gulikožo sem zato vpeljal, da so imeli negativno figuro. Ker ne moreš narediti zgodbe, ne da bi imel konflikt. Eni so dobri, eni so slabi. Zmagati morajo dobri. Moji trije so si bili sprva sovražni. Volk pa lisica se nista mogla videti in sta se lovila, kdo bo koga. Tukaj je volk še kuhal Trdonjo v loncu. To je bilo eno samo sovraštvo. Ko pa so postali prijatelji, mi je manjkal negativec. Potem je Gulikoža prišel. V začetku so zgodbe živalske, ker sem moral živalske risati, to je bil pogoj. Slovenske basni. In so bile vse gozdne živali: medvedje, jazbeci, srake. Potem sem pa zamenjal vse druge živali s človeškimi figurami, samo ti trije, štirje, so ostali živalski. Pa to nikogar ni več motilo. Počlovečeni so bili. Malo sem bal, da bodo pripombe, pa se ni nihče spotikal ob to.
Svoje junake ste s časovnim strojem pošiljali v najrazličnejša obdobja. Katera tematika vam je bila najljubša?
Za vsako zgodbo sem moral iti v čisto drug žanr. Če sem risal Divji zahod, sem moral nato nekaj drugega. Potem sem šel v zgodovino, v vesolje, v Afriko. Vedno sem moral paziti, da se teme niso ponavljale. Zgodovinske so bile zelo v redu: prazgodovina, Rim. To je bila romantika. Ljudem sem moral narediti take stvari, ki niso bile vsakdanje. Da ni bilo dolgčas, da so to čitali, da je bilo zanje pravljica, pa še hecno. Vedno sem imel težave. Ko sem eno končal, sem rekel: kam pa zdaj, kam jih zdaj pošljemo?
Koliko časa ste porabili za eno dogodivščino?
Saj nisem cele narisal. Vsak teden sem moral sproti. Še za en teden naprej včasih nisem vedel, kaj bo. In potem sem se v sredi boljše spomnil, pa sem malo spremenil. Medtem ko ustvarjaš, ti pridejo ideje. Medtem ko rišeš. Pri filmu ravno tako. Ko sem začel animacijo, uh, sem rekel, tole bi bilo pa boljše, če bi drugače naredil. Potem moraš pa to speljati naprej.
Po izobrazbi ste akademski kipar. Ste kdaj razmišljali o drugačni vrsti animacije, recimo stop motionu?
Lutkah? Neee. Lutke me niso nikoli zanimale. Jaz sem že kot otrok, ko sem videl Sneguljčico pa tiste prve filme, sklenil, da bom delal risane filme, ko bom velik. To je bil moj sen. Pri nas to sploh ni bilo možno, ker ni bilo niti materialov niti literature, nič ni bilo. Zato sem pristal na stripu, ki je najbolj soroden. Ko je bilo konec vojne, sem hotel iti v Ameriko. Ampak ni šlo, kje pa. Bi me na meji ustrelili.
Ampak kasneje, v sedemdesetih, ste šli v Nemčijo. Vas ni več vleklo v Ameriko?
V Ameriko takrat nisem hotel iti, ker sem imel tukaj družino. Iz Münchna sem hodil vsak teden domov, pa žena je lahko prišla gor. To je štiri ure, ponoči si se usedel in si bil ob štirih zjutraj doma. Če bi šel v Ameriko, bi moral vse skupaj vzeti s sabo in vprašanje, kako bi bilo.
So zlata leta v Ameriki minila?
Veste, kako je. Ko si mlad, greš. Ko sem bil trideset let star, bi šel. Ko sem bil petdeset, sem šel pa v Nemčijo. Ker sem rekel, jaz sem že petdeset let star, ne morem zdaj iti v Ameriko. Tam so mladi, ki imajo vse v rokah. Kaj bo en starček prišel tja in se prerival. Pri petdesetih je zelo težko začeti novo kariero. V Nemčiji, kjer tega ni bilo dosti, sem se takoj pretolkel. Tam so me že poznali in so že vse vedeli, Miki riše to in to in filme.
Tam ste delali za Mordilla, ne?
Ja, tam sem delal štiri različne risane serije. To so bile desetminutne pravljice, kratki filmi. Kar veliko sem tega naredil. Mordillo, Knatterton, Knax, pa še ena druga reč. Ampak to so bili čisto različni stili.
Ste tam tudi zgodbo in scenografijo sestavili sami? Je bilo tako, kot da bi risali svoje Zvitorepce?
Ne, tam sem dobival vse na mizo in sem samo risal. Zgodbe so bile napisane, scenariji in figure so bili podani. Jaz sem potem delal samo animacijo. Delal pa sem istočasno še kakšne reklame za Ljubljano, tiste cik cak zajčke. Nikoli nisem hotel zapreti vrat. Vsako leto sem pet do šest filmov naredil še za televizijo, tako da niso pozabili, da sem živ. Ko sem prišel nazaj v Slovenijo, ni bilo prekinjeno. Vsi so vedeli zame in lahko smo delali naprej.
Zvitorepec je vaša najbolj znana stvaritev. Je kakšen vaš projekt, ki ni tako uveljavljen, pa bi radi, da bi bil bolj?
Ne. Zvitorepec je moj življenjski projekt. Tisto, kar sem zares hotel, mi pa ni uspelo. Da bi imel svoj studio. Če bi šel v Ameriko, bi ga prej ali slej imel. Potem bi mogoče zdaj tudi kompjutersko delal. No, to bi mladi delali, jaz bi samo ideje dal. Disney je imel tudi druge ljudi, ki so vse naredili. On še risati ni znal preveč dobro. Njegove prve risbe so bile bolj švoh.
So Zvitorepca kaj pograbili v tujini? So dogodivščine prevedli v kak drug jezik?
Poskušali smo, ampak se ni nikoli obneslo. Za to moraš imeti denar in dobrega menedžerja. Dobil sem ponudbe za angleščino, nekaj smo prevedli v madžarščino, nekaj v nemščino, ampak to so bili samo poskusi, potem pa ni šlo. Zdaj se poskuša tudi s hrvaščino. Če bi s tem začeli pred tridesetimi leti, bi verjetno šlo. Zdaj je malo pozno, ampak izgleda, da se nekaj premika. Vse se ustavi pri denarju. Vsi bi delali, samo nekdo mora financirati. Čeprav ni problem, ker so to stvari, ki se potem prodajo. Tu pravzaprav ni rizika. Tako kot recimo Mordillo. Mordillo je bila idealna serija, ker niso govorili. To so zgodbe brez besed, geg, ki je risan. To so kupile vse države, ker je bilo najcenejše. Ni bilo treba sinhronizirati, vsi so razumeli. In je šlo za med. To je kupil dobesedno ves svet, samo naši ne (smeh). Še danes vrtijo Mordilla v podzemeljski železnici v Berlinu, Münchnu in na Dunaju, ko čakajo ljudje na vlak. Neverjetno, po tridesetih letih se še niso naveličali.
Ste kaj v stiku s sodobno sceno slovenskih stripov? Poznate recimo Crtič deluks?
Zelo malo, ker nimam časa. Čisto odkrito povedano, če pridete zdajle k meni, imam na mizi vsaj tri različne stvari, ki jih moram narediti. In tako je zmeraj. Poleg tega je žena bolna in sem deklica za vse. Moram kuhati, moram pospravljati, moram nakupovati, pa še risati zraven. In nisem več petinpetdeset, petinšestdeset let star, ampak petinosemdeset. Tako da so tri, štiri ure risanja na dan čisto zadosti.
Kaj pa rišete zdaj?
Vsak dan kaj. Trenutno rišem Trimčke, hočejo dvanajst novih. Prejšnji mesec sem šestindvajset naslovnic naredil za novo zbirko.
In še eno boste za Jokerja zdaj naredili ...
Saj pravim. (Smeh.) Ko pridem k mizi, imam kar po kupčkih. Malo delam, potem počivam, pa malo drugega. Zmeraj je kaj. No, hvala bogu, saj moram delati, drugače bi mi bilo pa dolgčas.
Še video prispevek: od 06:00 naprej : http://tvslo.si/predvajaj/ars-360/ava2.83104732/

Corto wrote:
Morda lahko omenim še to, da sem največ pregovorov našel na internetni strani nacionalistične Zveze domoljubnih društev Hervardi, kar po mojem mnenju potrjuje pregovor »Nobena stvar ni tako slaba, da ne bi bila vsaj za nekaj tudi dobra«.
Vir: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042391040