O stripih v naših medijih....

Vse v zvezi s stripi.

Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke

BuDi
STRIPOHOLIK
Posts: 7333
Joined: 21.01.2005 19:19:44
Location: 1000 Ljubljana

Post by BuDi »

ponovitev je na http://poptv.si
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
barba73
Stripoholik FAN CLUB
Posts: 890
Joined: 06.02.2008 14:03:54
Location: KOČEVJE TEXAS

Post by barba73 »

se opravičujem za napako POROČILA SO OB 13.00.
To je menda prvič da so v tem terminu pa takoj o stripih.
---jeb..eš život bez Bonellija i Olimpije u Ligi Prvaka---
BuDi
STRIPOHOLIK
Posts: 7333
Joined: 21.01.2005 19:19:44
Location: 1000 Ljubljana

Post by BuDi »

pa ravno današnji del mi ne deluje, meh

Image

Max ima knjigo Mustra pred sabo, pa Garfielda v ozadju.
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
BuDi
STRIPOHOLIK
Posts: 7333
Joined: 21.01.2005 19:19:44
Location: 1000 Ljubljana

Post by BuDi »

60 let Zvitorepca
Miki Muster: Očitali so mi, da s stripi kvarim mladino

Ljubljana - Stripi o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku, zagotovo najbolj priljubljen in najboljši tovrsten slovenski izdelek vseh časov, bodo ponovno izšli v prenovljeni in tokrat zares popolni izdaji. Zbirka knjig bo vsebovala vse že tolikokrat prebrane stripe Mikija Mustra o treh gozdnih junakih, ki bodo tokrat urejeni kronološko, pa tudi nekaj še nikoli objavljenih stripov.

Ponatisov Zvitorepca je bilo sicer že kar nekaj, vendar le ta zbirka sledi zaporedju stripov, kakor so nastajali, in tako predstavlja nekakšen Mustrov opus, ki bo najbolj zanimiv predvsem za poznavalce njegovega dela. "Ljubitelji in zbiratelji bodo verjetno z užitkom gledali ves ta napredek, kako je to nastajalo, kako se je Zvitorepec rodil in kako se je spreminjal. Pri vsakem avtorju, ki dolgo dela, je zanimivo skozi leta spremljati, kako se spreminja njegov stil in njegov pogled na stvari, pa tudi znanje, seveda. Če rišeš dvajset let, se tudi nekaj naučiš. Zagotovo so moje poznejše zgodbe boljše, kot so bile prve," je dejal Muster, ki letos praznuje že svoj 85. rojstni dan. "Med prvimi in zadnjimi stripi je torej velika razlika in upam, da me zgodovina ne bo cenila po prvih. Tolaži pa me tudi to, da sem videl podobno Disneyjevo izdajo, v kateri so bile tudi takšne risbe, da sem sem čudil, da je Disney to sploh dovolil pokazati."

Ob predstavitvi prve knjige zbirke, ki vsebuje stripe, nastale med letoma 1952 in 1955, je tudi sam Muster poudaril, da je zbirka namenjena predvsem zbirateljem. V njej bodo namreč nekateri stripi objavljeni dvakrat, v več različicah. Poleg tega pa je bil v času njihove prve objave tisk zelo nekakovosten, sedaj pa so stare sličice "očistili" in jih objavili ponovno. Prvih stripov in časa, v katerem so nastajali, se Muster še zelo dobro spominja. Zgodbe, ob katerih so rasle celotne generacije slovenskih otrok in mladine, so nastale na pol po naključju in na pol pod pritiskom. "Prvo zgodbo sem naredil čisto po naključju, poklicali so me in mi rekli: 'Miki, hitro potrebujemo nekaj za zadnjo stran časopisa, nariši nekaj.' In sem se usedel in narisal," se spominja Muster. Dobil je tudi navodila, da morajo to biti nekakšne slovenske pravljice iz gozda, kar je Mustru pri ustvarjanju nekoliko zvezalo roke. "V prvi knjigi moje zbirke je tista začetna faza, ko sem se še učil, pa tudi vedno sem imel za hrbtom nekoga, ki je gledal, če bo kaj narobe, bilo je pač takšno obdobje. Ko sem lahko risal malo več, pa sem šel tudi na Luno in na divji Zahod."

Začetki Mustrovega ustvarjanja so bili vse prej kot enostavni, saj so se nekaterim Zvitorepčeve dogodivščine zdele neprimerne. "Takrat so rekli: 'Vse, kar je iz Amerike ali je temu podobno, kvari mladino.' Pa naj je bila to glasba, strip ali literatura, vse je bilo prepovedano. Zakaj naj bi to tako kvarilo mladino, ne vem. Tudi jaz naj bi kvaril mladino in vmes so celo ukinili Zvitorepca. Takrat pol leta nisem smel risati, ker so rekli, da to ni socialistično in napredno. Rusi namreč niso imeli stripa. In ker ga niso imeli Rusi, to pač ni bilo napredno. Tako sem bil nenehno v precepu, ker sem se bal, da mojih stripov ne bodo objavili.

Če nekaj delaš in se zraven bojiš, da je s tem nekaj narobe, to ni najbolj prijeten občutek. Res pa je, da sem se v tistem času ukvarjal tudi z glasbo in sodeloval v orkestru, ki je bil prav tako prepovedan, tako da sem bil pravi disident. A Zvitorepec je šel vseeno z glavo skozi zid," je Muster še opisal svoj prispevek k liberalizaciji takratne družbe.

Image
vir: http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042354058 (vsebuje tudi krajši video)
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
User avatar
jang
Moderator STRIPOHOLIK
Posts: 11249
Joined: 26.01.2005 19:42:10
Location: bled

Post by jang »

http://www.rtvslo.si/kultura/novice/izd ... ipa/228867

že z naslovom se ne strinjam najbolj...tisto o premalo denarja od države pa ne vem, če paše v kontekst stripburgerja. kolikor lahko berem ga oni dobivajo za svoje delovanje
User avatar
macon
STRIPOHOLIK
Posts: 3262
Joined: 24.12.2005 23:11:43
Location: Škofja Loka

Post by macon »

"Ob predstavitvi knjižnih novosti so opozorili na financiranje založništva manjših založb, kamor sodita tako Stripburger kot društvo 2 koluta."

Spet nekaj dušebrižniškega spakovanja o mediju od tistih, ki jih strip zanima kot sredstvo, da zaslužijo za svoj žep. To je vsa poanta: skozi kvazi urednikovanje in namišljeni entuziazem skozi kulturne subvencije polnit osebni proračun. Biti zastopnik medija in se s tem še preživljati.

Kot marsikje, se tudi v stripu barabinstvo izplača.
User avatar
TomDar
Administrator STRIPOHOLIK
Posts: 5925
Joined: 21.01.2005 19:09:40
Location: Logatec
Contact:

Post by TomDar »

BuDi wrote:pa ravno današnji del mi ne deluje, meh

Image

Max ima knjigo Mustra pred sabo, pa Garfielda v ozadju.
Evo, sem jim pred časom poslal mail, da jim posnetek ne deluje, in pohvalno, so mi javili da dela :)
Sem si ogledal posnetek !

http://poptv.si/multimedia/24ur-ob-enih-7.html
Odstrani se pošast!
BuDi
STRIPOHOLIK
Posts: 7333
Joined: 21.01.2005 19:19:44
Location: 1000 Ljubljana

Post by BuDi »

Očak slovenskega stripa
...
Navi se živo spominja trenutka, ko je v svoje predšolske ročice prvič dobila strip Mikija Mustra. Gladiator jo je v hipu očaral in danes se ji knjižne police šibijo pod težo Mustrovih knjig. V teh dneh se jim je pridružila prva iz nove zbirke. V čast ji je, da se ob tej priložnosti lahko pomeni s človekom, ki je toliko dal Sloveniji in stripu.

Miki Muster pravi, da moraš imeti v življenju sekiro in med, pa sekirati se ne smeš. Ker letos čilo praznuje 85 let, recept očitno kar deluje, čeprav je pri njem v ozadju mnogo več trdega dela kot srečnih naključij. Naš najuspešnejši mož črte se je rodil v Murski Soboti in se je že zgodaj nepovratno zaljubil v risane filme. Doštudiral je kiparstvo, ker je bilo v tistih časih še najbolj povezano z njegovo strastjo do animacije. Kot mladenič zaradi povojnih spon ni mogel k Disneyju čez Lužo, zato je stripovsko in animacijsko kariero kot samorastnik spočel doma. Začenši z letom 1952 je ustvaril več kot štirideset oblačkastih dogodivščin o lisjaku Zvitorepcu, volku Lakotniku in želvaku Trdonji, ki so sprva izhajale po delih v časopisju. Pot ga je nato vodila v Nemčijo, kjer se je z gibljivimi sličicami plodno ukvarjal vse do leta 1990. Danes živi in dela v Ljubljani.

Pogovor je potekal v v striparnici Buch. Gospod Muster je prijeten sogovornik, ki smo ga ob tej priložnosti seznanili s čari Ambroževega paberkuuma. Avtor Jokerjevega stripa, Primož Bertoncelj, mi je v intervjuju pred leti povedal, da kot velik vpliv nase šteje ravno Mustra.

Še danes vse ustvarjate ročno ali si morda kaj pomagate z računalnikom?

Rišem s čopičem, na papir. Stari stripi so bili še s peresom, takrat čopičev še ni bilo. Tudi barvam na roke, tako kot se je delalo včasih. Na računalnike se pa nič ne spoznam. Razne knofe pritiskat, to meni ne leži.

S sodobnimi tehnologijami se torej ne razumete preveč?

Ne, jaz živim v srednjem veku. Če kaj rabim, mora priti vnukinja. Telefon je zadnja reč, ki jo vzamem v roke. Pa še ta me zjezi, ko zvoni. Najraje imam mir. No, saj to je bila moja napaka. Konec koncev, jaz sem garal kot norec, vsi drugi pa so fajn zaslužili. (Smeh.) Vsi drugi so, samo tisti, ki riše, ima premalo. Moral bi imeti v življenju enega dobrega menedžerja, ki bi me znal prodajati, pa bi bilo.

Risani junaki prej ali slej poskačejo v računalniške igre. So se tudi pri vaših kakšni razvijalci zanimali za to?

O, seveda so poskušali. Vsako leto kakšen pride. (Smeh.) Ne vem, zakaj potem ni ratalo. Jaz sem rekel, lahko delate, samo ne smete spremeniti. Naredite, če bo dobro, bo v redu. Eden je celo prinesel nekaj pokazat, ampak tisto me ni preveč navdušilo. Potem so pa najbrž obupali.

Kaj pa mislite o sodobnih, računalniško narejenih izrisankah?

Kar se risank tiče, zmeraj smatram, da so prave risanke tiste, ki jih avtor sam naredi. En avtor, tisti ki riše, ne toliko tehnično, ampak res avtorsko, se pravi risano na roko. Kar je pa kompjuterska animacija, je že industrija. Tu ne moreš reči, podpišem, to je pa moje delo. Tu morajo biti že računalničarji zraven. Ni ustvarjalno. Če jaz risan film delam in spremljam figuro, ona igra in jaz jo vodim. To se pravi, jaz igram s figuro. Računalnik pa nekdo programira in potem tisto figuro s pritiskanjem zlahka da malo bolj hitro, malo bolj počasi, jo malo poveča. Tako lahko senčijo, vse je možno. Tudi tisto, česar mi nismo mogli, oni lahko vse naredijo. Možnosti so drugačne. Ampak to zame ni avtorsko delo, to je že tehnika. Je krasno, je brezhibno, ampak nima duše.

Imate raje potem raje krajši format filma, kratkometražne risanke?

Ne, zame so bili celovečerni filmi višek. Ko sem videl Sneguljčico, je bilo konec. Takrat sem ponorel in si rekel, to je tisto. Nato sem si celo življenje želel delati take stvari. Žal pri nas te možnosti ni bilo.

Je še kakšna druga risanka na vas naredila tak vtis?

Ja, so bile še, seveda. V glavnem, ko sem bil otrok. Ko sem odraščal, sem vsrkaval filme, ki so bili takrat. Disneyjevi so bili v glavnem višek. Če pa gledam danes Shreka, me ne pritegne. Ker je grdo. Figure so grozne, grde. Jaz ne vem, a ljudje uživajo v tem, da ni lepo, da ni luštkano?

Meni se zdi Osel luštkan.

Ja, saj je fajn. Kot bi bil živ. Ampak meni še zmeraj ni, no. Jaz sem poskušal ljudem dati smešno pa estetsko, lepo. Punce so bile fejst, Lakotnik ni bil najbolj fejst, ampak je bil pa smešen. In so se ljudje zabavali. Izgleda, da sem uspel. Če po šestdesetih letih ne vem katera generacija še zmeraj čita, se pravi, da je v redu. Vprašanje, če bodo tiste risanke, ki so zdaj moderne, toliko časa zdržale. Najbrž ne. Spomnim se že, da so ene, ki so bile pred petnajstimi leti, izginile. Ni jih več. Druge pridejo. Ene pa ostanejo, ene so večne.

Se vam zdi, da je danes še vedno tak naval na stripe, kot je bil v preteklosti?

Naval je, seveda je naval. Samo zdaj je drugače. Na tisoče avtorjev, na tisoče različnih stilov. In je pravzaprav pretežko izbrati, kaj bi kupil, kaj tebi osebno najbolj odgovarja. Če jih imaš samo pet ali deset, potem laže izbereš. In se čudim recimo, da današnja mladina ravno tako še čita, v poplavi drugega. Ker danes je problem. Ko sem jaz risal, ni bilo nič drugega. Takrat televizije ni bilo, radia, nič ni bilo še. In so vsi kupili, ker je bilo edino, monopol ... No, to je Slovenija. Moji junaki so ponarodeli in so jih sprejeli kot Slovence. In so še živi in jih še vsi čitajo. Medtem ko druge stripe kupujejo, ker so moderni, pa dobri, pa krasni. Avtorji so fantastični.

Kakšni se vam zdijo superjunaški in japonski stripi?

Japonske figure se mi s tistimi ogromnimi očmi zdijo vse enake. Pa še nekaj je. V stripu ne maram nasilja. Naj bo smešen in poučen. In to ljudi izgleda ne moti. Ko sem jaz risal, so se želeli ljudje zabavati. Nihče ni hotel zvečer, ko pride utrujen domov, čitati o herojih pa o vojni. Tega smo imeli vsi do tukaj gor. In jaz sem prišel s temi neumnostmi. To so bile smešne zgodbe, zabavne.

Stripov o ameriških superjunakih v vaši mladosti ni bilo?

Ne, to je bilo vse prepovedano. Mi smo lahko čitali samo ruske stvari. Ruska glasba, filmi, zgodbe, zgodovina. Stripa ni bilo, ker Rusi stripa niso imeli. Ljudje pa so se hoteli zabavati in ko sem jaz prišel s temi traparijami, so vse pokupili. Stari šestdeset, osemdeset let, pa osem let stari, vsi so čitali. Ker so bili siti vojne, siti nasilja. In jaz sem se temu izognil. Narisal sem tako, da so bile priljubljene tri figure sicer vedno v nevarnosti, ampak so zmeraj zmagale. Klasični vestern, kjer enega morajo premagati. Tisti črni kavboj, enega morajo odstreliti.

Ali pa Gulikoža.

Ja, Gulikožo sem zato vpeljal, da so imeli negativno figuro. Ker ne moreš narediti zgodbe, ne da bi imel konflikt. Eni so dobri, eni so slabi. Zmagati morajo dobri. Moji trije so si bili sprva sovražni. Volk pa lisica se nista mogla videti in sta se lovila, kdo bo koga. Tukaj je volk še kuhal Trdonjo v loncu. To je bilo eno samo sovraštvo. Ko pa so postali prijatelji, mi je manjkal negativec. Potem je Gulikoža prišel. V začetku so zgodbe živalske, ker sem moral živalske risati, to je bil pogoj. Slovenske basni. In so bile vse gozdne živali: medvedje, jazbeci, srake. Potem sem pa zamenjal vse druge živali s človeškimi figurami, samo ti trije, štirje, so ostali živalski. Pa to nikogar ni več motilo. Počlovečeni so bili. Malo sem bal, da bodo pripombe, pa se ni nihče spotikal ob to.

Svoje junake ste s časovnim strojem pošiljali v najrazličnejša obdobja. Katera tematika vam je bila najljubša?

Za vsako zgodbo sem moral iti v čisto drug žanr. Če sem risal Divji zahod, sem moral nato nekaj drugega. Potem sem šel v zgodovino, v vesolje, v Afriko. Vedno sem moral paziti, da se teme niso ponavljale. Zgodovinske so bile zelo v redu: prazgodovina, Rim. To je bila romantika. Ljudem sem moral narediti take stvari, ki niso bile vsakdanje. Da ni bilo dolgčas, da so to čitali, da je bilo zanje pravljica, pa še hecno. Vedno sem imel težave. Ko sem eno končal, sem rekel: kam pa zdaj, kam jih zdaj pošljemo?

Koliko časa ste porabili za eno dogodivščino?

Saj nisem cele narisal. Vsak teden sem moral sproti. Še za en teden naprej včasih nisem vedel, kaj bo. In potem sem se v sredi boljše spomnil, pa sem malo spremenil. Medtem ko ustvarjaš, ti pridejo ideje. Medtem ko rišeš. Pri filmu ravno tako. Ko sem začel animacijo, uh, sem rekel, tole bi bilo pa boljše, če bi drugače naredil. Potem moraš pa to speljati naprej.

Po izobrazbi ste akademski kipar. Ste kdaj razmišljali o drugačni vrsti animacije, recimo stop motionu?

Lutkah? Neee. Lutke me niso nikoli zanimale. Jaz sem že kot otrok, ko sem videl Sneguljčico pa tiste prve filme, sklenil, da bom delal risane filme, ko bom velik. To je bil moj sen. Pri nas to sploh ni bilo možno, ker ni bilo niti materialov niti literature, nič ni bilo. Zato sem pristal na stripu, ki je najbolj soroden. Ko je bilo konec vojne, sem hotel iti v Ameriko. Ampak ni šlo, kje pa. Bi me na meji ustrelili.

Ampak kasneje, v sedemdesetih, ste šli v Nemčijo. Vas ni več vleklo v Ameriko?

V Ameriko takrat nisem hotel iti, ker sem imel tukaj družino. Iz Münchna sem hodil vsak teden domov, pa žena je lahko prišla gor. To je štiri ure, ponoči si se usedel in si bil ob štirih zjutraj doma. Če bi šel v Ameriko, bi moral vse skupaj vzeti s sabo in vprašanje, kako bi bilo.

So zlata leta v Ameriki minila?

Veste, kako je. Ko si mlad, greš. Ko sem bil trideset let star, bi šel. Ko sem bil petdeset, sem šel pa v Nemčijo. Ker sem rekel, jaz sem že petdeset let star, ne morem zdaj iti v Ameriko. Tam so mladi, ki imajo vse v rokah. Kaj bo en starček prišel tja in se prerival. Pri petdesetih je zelo težko začeti novo kariero. V Nemčiji, kjer tega ni bilo dosti, sem se takoj pretolkel. Tam so me že poznali in so že vse vedeli, Miki riše to in to in filme.

Tam ste delali za Mordilla, ne?

Ja, tam sem delal štiri različne risane serije. To so bile desetminutne pravljice, kratki filmi. Kar veliko sem tega naredil. Mordillo, Knatterton, Knax, pa še ena druga reč. Ampak to so bili čisto različni stili.

Ste tam tudi zgodbo in scenografijo sestavili sami? Je bilo tako, kot da bi risali svoje Zvitorepce?

Ne, tam sem dobival vse na mizo in sem samo risal. Zgodbe so bile napisane, scenariji in figure so bili podani. Jaz sem potem delal samo animacijo. Delal pa sem istočasno še kakšne reklame za Ljubljano, tiste cik cak zajčke. Nikoli nisem hotel zapreti vrat. Vsako leto sem pet do šest filmov naredil še za televizijo, tako da niso pozabili, da sem živ. Ko sem prišel nazaj v Slovenijo, ni bilo prekinjeno. Vsi so vedeli zame in lahko smo delali naprej.

Zvitorepec je vaša najbolj znana stvaritev. Je kakšen vaš projekt, ki ni tako uveljavljen, pa bi radi, da bi bil bolj?

Ne. Zvitorepec je moj življenjski projekt. Tisto, kar sem zares hotel, mi pa ni uspelo. Da bi imel svoj studio. Če bi šel v Ameriko, bi ga prej ali slej imel. Potem bi mogoče zdaj tudi kompjutersko delal. No, to bi mladi delali, jaz bi samo ideje dal. Disney je imel tudi druge ljudi, ki so vse naredili. On še risati ni znal preveč dobro. Njegove prve risbe so bile bolj švoh.

So Zvitorepca kaj pograbili v tujini? So dogodivščine prevedli v kak drug jezik?

Poskušali smo, ampak se ni nikoli obneslo. Za to moraš imeti denar in dobrega menedžerja. Dobil sem ponudbe za angleščino, nekaj smo prevedli v madžaršči­no, nekaj v nemščino, ampak to so bili samo poskusi, potem pa ni šlo. Zdaj se poskuša tudi s hrvaščino. Če bi s tem začeli pred tridesetimi leti, bi verjetno šlo. Zdaj je malo pozno, ampak izgleda, da se nekaj premika. Vse se ustavi pri denarju. Vsi bi delali, samo nekdo mora financirati. Čeprav ni problem, ker so to stvari, ki se potem prodajo. Tu pravzaprav ni rizika. Tako kot recimo Mordillo. Mordillo je bila idealna serija, ker niso govorili. To so zgodbe brez besed, geg, ki je risan. To so kupile vse države, ker je bilo najcenejše. Ni bilo treba sinhronizirati, vsi so razumeli. In je šlo za med. To je kupil dobesedno ves svet, samo naši ne (smeh). Še danes vrtijo Mordilla v podzemeljski železnici v Berlinu, Münchnu in na Dunaju, ko čakajo ljudje na vlak. Neverjetno, po tridesetih letih se še niso naveličali.

Ste kaj v stiku s sodobno sceno slovenskih stripov? Poznate recimo Crtič deluks?

Zelo malo, ker nimam časa. Čisto odkrito povedano, če pridete zdajle k meni, imam na mizi vsaj tri različne stvari, ki jih moram narediti. In tako je zmeraj. Poleg tega je žena bolna in sem deklica za vse. Moram kuhati, moram pospravljati, moram nakupovati, pa še risati zraven. In nisem več petinpetdeset, petinšestdeset let star, ampak petinosemdeset. Tako da so tri, štiri ure risanja na dan čisto zadosti.

Kaj pa rišete zdaj?

Vsak dan kaj. Trenutno rišem Trimčke, hočejo dvanajst novih. Prejšnji mesec sem šestindvajset naslovnic naredil za novo zbirko.

In še eno boste za Jokerja zdaj naredili ...

Saj pravim. (Smeh.) Ko pridem k mizi, imam kar po kupčkih. Malo delam, potem počivam, pa malo drugega. Zmeraj je kaj. No, hvala bogu, saj moram delati, drugače bi mi bilo pa dolgčas.
vir: Joker
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
BuDi
STRIPOHOLIK
Posts: 7333
Joined: 21.01.2005 19:19:44
Location: 1000 Ljubljana

Post by BuDi »

Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
User avatar
tilitili
STRIPOHOLIK
Posts: 6431
Joined: 26.02.2009 21:26:50
Location: zagorje ob savi

Post by tilitili »

ne vem če tole paše semle, ampak kam drugam še manj. o stripovskih junakih v "naših" medijih:

http://www.manemoj.com/link_enc.php?id=31782
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
User avatar
macon
STRIPOHOLIK
Posts: 3262
Joined: 24.12.2005 23:11:43
Location: Škofja Loka

Post by macon »

BuDi wrote:STA spet reklamira Stripburger:

http://www.rtvslo.si/kultura/novice/ko- ... res/239784

Stripburger je skrpucalo. Nima zveze ne z odraslostjo stripa ne avtorjev in "avtorjev". V Sloveniji je lahko prodajati laži.

Strip kot izrazni medij je tam "postranska škoda", oziroma eni počnejo kar hočejo. Komaj se jim kaj da, kljub temu, da se podpirajo za vsako figo. V krožku so tako zagledani sami vase, da tega sploh niso sposobni videti.

Upam, da se bo ta sramota enkrat končala.

Ko se bodo iztekle subvencije, bomo videli junake.
BuDi
STRIPOHOLIK
Posts: 7333
Joined: 21.01.2005 19:19:44
Location: 1000 Ljubljana

Post by BuDi »

BuDi wrote:STA spet reklamira Stripburger:

http://www.rtvslo.si/kultura/novice/ko- ... res/239784
Še video prispevek: od 06:00 naprej : http://tvslo.si/predvajaj/ars-360/ava2.83104732/
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović.
Registriraj.si domeno.
User avatar
Corto
Moderator STRIPOHOLIK
Posts: 6245
Joined: 25.01.2005 20:30:25
Location: Škofja Loka
Contact:

Post by Corto »

Novice.Dnevnik.si Tiskane izdaje/Dnevnik
pogovor Iztok Sitar stripovski ustvarjalec

“Najbolj kontroverzen slovenski stripar”

Image
Pop/Kultura - torek, 28.09.2010 Tekst: Špela Standeker
Stripovski avtor, ilustrator in karikaturist Iztok Sitar (rojen leta 1962) je eden tistih ustvarjalcev, ki s svojim delom radi izzivajo in drezajo v stvari, o katerih drugi raje molčijo. S stripom se profesionalno ukvarja že dobri dve desetletji in sodi med najbolj delovne avtorje pri nas.

Stripovski avtor, ilustrator in karikaturist Iztok Sitar je eden tistih ustvarjalcev, ki s svojim delom radi izzivajo in drezajo v stvari, o katerih drugi raje molčijo. S stripom se profesionalno ukvarja že dobri dve desetletji in sodi med najbolj delovne avtorje pri nas. (Foto: Anja Avšič)

Njegovi stripovski seriali so izhajali v številnih slovenskih časopisih in revijah, najverjetneje najbolj znan pa je njegov serial Bučmanovi, ki je med letoma 1992 in 2001 izhajal prav v našem časopisu. Obenem je izdal tudi trinajst žanrsko raznolikih stripovskih albumov, od tistih, namenjenih otroški in najstniški publiki, pa do erotičnih in njemu najljubših družbenopolitičnih, v katerih nastavlja ogledalo slovenski (predvsem desničarski) politiki in katoliški cerkvi. Tematsko nekoliko lahkotnejši pa je Sitarjev zadnji album, ki je pred kratkim izšel pri založbi Modrijan: v zbirki z naslovom Striporeki je zbral petdeset slovenskih pregovorov, ki jih interpretira na kritičen, luciden in humoren način.
Ob ustvarjanju stripov pa se Sitar posveča tudi stripovski kritiki in teoriji; tako je leta 2007, ob osemdesetletnici objave prvega slovenskega stripa (Zamorček Bu-ci-bu avtorja Milka Bambiča v Tržaškem listu), izšla tudi njegova monografija Zgodovina slovenskega stripa 19272007. V njej je Sitar popisal razvoj stripovskega medija pri nas in predstavil osemdeset slovenskih avtorjev, sebe pa pri tem označil za »najbolj kontroverznega slovenskega striparja«.

Lahko morda podrobneje razložite oznako »najbolj kontroverzni slovenski stripar«, ki ste si jo pripisali?

V bistvu sem ta opis povzel po Maxu Modicu, ki me je pred leti kot takega označil v nekem svojem tekstu. Pri tem se oznaka »kontroverzen« nanaša predvsem na teme, ki se jih lotevam v svojih stripih in so v večini primerov družbeno angažirane. Gre torej za teme, ki so za mnoge še vedno »kontroverzne«.

Če še za hip ostaneva pri monografiji Zgodovina slovenskega stripa 19272007, kaj vas je sploh spodbudilo, da ste se lotili tako obsežnega projekta?

Vse skupaj se je začelo s tem, da sem za srbsko internetno stran UPPS (Udruženje za promociju i produkciju stripa tj. Združenje za promocijo in produkcijo stripa) napisal biografije nekaterih slovenskih stripovskih ustvarjalcev. Že med pisanjem portretov avtorjev med katerimi so bili Milko Bambič, Božo Kos, Kostja Gatnik in drugi se mi je zdelo, da bi lahko kaj takega napisal tudi v slovenščini. Najprej sem imel idejo o časopisnem podlistku in z enim od slovenskih dnevnikov sem že imel neformalne pogovore, vendar je ravno v tistem času začela izhajati stripovska revija Strip Bumerang in tako sva se z urednikom Vojkom Volavškom odločila za objavo daljšega eseja v njegovi reviji. Tekst je med drugim prebral tudi Max Modic, ki me je povezal z založbo Umco. Njim je bila ideja o monografiji takoj všeč in tako sem tekst obilno dopolnil, dodal stripografijo in slikovno gradivo in nastala je knjiga.

Kaj pa vam je vzelo največ časa?


V knjigi je veliko slikovnega materiala in prav s tem sem imel največ težav. Čeprav zbiram stripe že od dijaških let, vseh izdaj, predvsem tistih najredkejših, nisem imel. Tako mi je prvi slovenski strip, ki ga je leta 1927 izdal Milko Bambič, posodil Vojko Urbančič, nekatere druge stare in redke izdaje pa zbiratelji iz vse Slovenije. Veliko dela sem imel, denimo s skeniranjem starih izdaj in njihovo obdelavo v photoshopu, saj je včasih trajalo kar ves teden, da je bil strip primeren za objavo.


Glede na to, da imate pregled nad celotnim dogajanjem na področju stripa na Slovenskem, me zanima, kakšno je vaše mnenje o stripovski sceni pri nas?

Če upoštevamo, kako težko je bilo včasih izdati stripovski album, bi lahko rekel, da se zadnje čase objavlja izjemno veliko stripov. Še več, celo večje založbe so zdaj pripravljene izdati stripovske albume, kar se pred leti sploh ni dogajalo. Tako smo v zadnjih letih dobili tudi prevode nekaterih temeljnih stripovskih del, kot so Maus Arta Spiegelmana, Varovano območje Goražde Joeja Sacca, Perzepolis Marjane Satrapi, Svet duhov Daniela Clowesa, Gemmo Bovery angleške ustvarjalke Posy Simmonds in druge. Sicer je še vedno marsikaj odvisno od posameznih entuziastov, vendar so stvari boljše kot takrat, ko sem se sam začel profesionalno ukvarjati s stripom.

Kako pa ste sploh začeli?

Že v dijaških letih sem veliko pisal in risal, tako da se mi je zdelo ustvarjanje stripov logično nadaljevanje. Stripe sem bral od malega, v srednji šoli pa sem spoznal avtorje, kot so Moebius, Crepax in Corben. Velik vpliv je imel name tudi zagrebški kolektiv Novi kvadrat, pod okriljem katerega so ustvarjali Igor Kordej, Mirko Ilić, Krešimir Zimonić in drugi. Oni so strip potegnili v umetniške vode leta 1979 so celo dobili najvišje jugoslovansko priznanje za mlade ustvarjalce, nagrado sedem sekretarjev SKOJ-a ter bili skupaj z rock glasbo del kontrakulture, ki se je takrat dogajala v bivši Jugoslaviji. Spomnim se, da smo bili na srednji oblikovni šoli v tistem času smo to šolo med drugimi obiskovali Tomaž Lavrič, Dušan Kastelic, Zoran Smiljanić, Romeo Štrakl in jaz navdušeni nad avtorji Novega kvadrata.

V kolikšni meri so omenjeni avtorji vplivali na razvoj vašega likovnega stila?

Predvsem na začetku v precejšnji meri. Moj prvi album Sperma in kri (1990) je likovno povsem drugačen od stripov, ki sem jih ustvaril kasneje, in je bil do neke mere poklon Moebiusovem stripu Mačje oči. Likovno je ta strip narejen v »scratchboard« stilu, z močnimi ekspresivnimi poudarki. Kmalu pa sem ugotovil, da je tovrsten stil precej hermetičen in tudi bralcu ne najbolj prijazen. Tako sem se zavestno odločil za drugačen slog, ki se je s časom seveda spreminjal. To se je zgodilo povsem spontano, saj lahko zares svoj stil razviješ edinole skozi čas. Prav tako je glede mojega sloga pomembno to, da rišem s čopičem, kar ni ravno pogosto pri stripovskih avtorjih, saj jih večina uporablja pero ali flomaster, da o računalniški grafiki, ki jo s pridom uporabljajo mlajši avtorji, sploh ne govorim. Jaz sem pač še iz stare šole, računalnik uporabljam samo za skeniranje ter pošiljanje in čopič naravnost obožujem, saj lahko z njim rišem povsem neobremenjeno in predvsem zelo razkošno.

Po eni strani se v svojih stripih ukvarjate s temami, ki so povezane z obdobjem odraščanja, po drugi strani pa se lotevate tudi družbeno angažiranih vsebin.

Na začetku sem se ukvarjal predvsem z otroškim humorjem in ljubezenskimi dogodivščinami, intimnimi odnosi, kasneje pa sem se posvetil bolj družbeno angažiranim temam. Pravzaprav se je celotna generacija, ki se je začela resneje ukvarjati s stripom v drugi polovici 80. let, se pravi v času velikih družbenih sprememb v svetu kot tudi v Jugoslaviji, angažirala ravno na področju družbenopolitičnega stripa.

Vaš opus obsega trinajst samostojnih izdaj, širše občinstvo pa vas pozna predvsem po časopisnem serialu Bučmanovi, ki je med letoma 1992 in 2002 izhajal v Dnevniku. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Ko sem leta 1992 svoj stripovski serial ta je bil, mimogrede, povsem drugačen od seriala Bučmanovi ponujal različnim časopisom, so pri Dnevniku pokazali zanimanje. Takratni urednik je želel nekoliko bolj humoren strip, v katerem bi bila vsaka pasica zaključena zgodba, in tako sem ustvaril prvi del Bučmanovih. Najprej smo se zmenili, da bo serial izhajal samo čez poletje, potem pa je bil odziv bralcev tako dober, da se je naše sodelovanje nadaljevalo kar deset let.

Imate z Bučmanovimi še kakšne načrte?

Za zdaj je saga o Bučmanovih zaključena, vendar pa imam še precej idej, tako da bom, če se bo pokazala priložnost, serial z veseljem risal naprej. Na žalost se pri nas strip v časopisih pojavlja bolj poredko. Spomnim se, da sem leta 1992, ko sem se začel profesionalno ukvarjati s stripom, risal pasične stripe za pet časopisov, danes denimo za dva. Strip je kljub vsemu časopisni medij spomnimo se, da je strip v Ameriki leta 1895 nastal kot produkt boja za bralce dveh konkurenčnih dnevnikov in navkljub luksuznim izdajam v knjigah ter stripovskih revijah mislim, da je njegovo mesto predvsem v časopisih.

Vašo zadnjo samostojno izdajo so navdihnili slovenski pregovori, ki so v vaši interpretaciji izšli v knjigi Striporeki. Ideja za to knjigo se vam je baje porodila ob ilustriranju učbenika za slovenščino.

Ko sem ilustriral omenjeni učbenik, je bilo v njem tudi nekaj pregovorov, moje ilustracije oziroma interpretacije teh pa so bile všeč urednici pri založbi Modrijan, ki je dala idejo za samostojno knjigo pregovorov oziroma Striporekov. Pri tej knjigi sem se do neke mere zgledoval pri albumu Magna Purga, v katerem je Gatnik med drugim narisal tudi nekaj slovenskih pregovorov. Gatnik se je pregovorov lotil zelo »dobesedno«, kot na primer tistega: »Na med se muhe love, na sladke besede pa ljudje«, kjer je narisal lik, ki se lepi na besedo »marmelada«. Tudi sam sem nekatere pregovore izrisal »dobesedno«, druge pa sem seveda po svoje nadgradil in vmes vpletel še aktualne družbenokritične reference.

Po kakšnem ključu pa ste izbirali pregovore?

Po eni strani sem izbiral pregovore, ki so nekoliko nenavadni ali bolj redko uporabljeni v vsakdanji konverzaciji, po drugi strani pa take, ki jih vsi poznamo, a sem jim lahko dodal novo dimenzijo. Morda lahko omenim še to, da sem največ pregovorov našel na internetni strani nacionalistične Zveze domoljubnih društev Hervardi, kar po mojem mnenju potrjuje pregovor »Nobena stvar ni tako slaba, da ne bi bila vsaj za nekaj tudi dobra«.

Vir: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042391040
User avatar
tilitili
STRIPOHOLIK
Posts: 6431
Joined: 26.02.2009 21:26:50
Location: zagorje ob savi

Post by tilitili »

Bravo g. Sitar! :yes: :baw:
Corto wrote:
Morda lahko omenim še to, da sem največ pregovorov našel na internetni strani nacionalistične Zveze domoljubnih društev Hervardi, kar po mojem mnenju potrjuje pregovor »Nobena stvar ni tako slaba, da ne bi bila vsaj za nekaj tudi dobra«.

Vir: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042391040
:cry_lol:
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
User avatar
tilitili
STRIPOHOLIK
Posts: 6431
Joined: 26.02.2009 21:26:50
Location: zagorje ob savi

Post by tilitili »

muster v preverjeno
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Post Reply