Re: Družbene anomalije: fašizem
Posted: 24.11.2020 0:54:16
V spomin Zori Konjajev
Včeraj je v devetindevetdesetem letu starosti umrla velika humanistka,
partizanka, zdravnica in zavedna Slovenka Zora Konjajev (1921 - 2020).
Leta 2016 je napisala predsedniku republike odprto pismo, s katerim je
povedala vse! Vsaka nadaljnja beseda je odveč. Moj globok poklon!

Spoštovani predsednik Borut Pahor!
Dobila sem povabilo, da se udeležim uglednih slovesnosti ob pokopu posmrtnih ostankov trupel iz Hude jame. Pojasnila vam
bom, kaj me zadržuje, da se dogodka ne bom udeležila. Moralna načela so mi privzgojili mati Primorka, vzgoja na klasični
gimnaziji in predvsem vrednote, ki so v drugi svetovni vojni vodile Slovence in Slovenke v boj proti tujemu in njim udinjanim
se domačim izdajalcem. Zvestoba pridobljenim moralnim načelom in izoblikovanemu nazoru pri mojih 95 letih je vplivala, da
sem se trudoma dokopala do spoznanja, da je največ, kar lahko dosežem pri sebi v odnosu do potomcev nekdanjih domobrancev
in njihovih današnjih somišljenikov, le tolerantno sožitje v skupni državi, čeprav se še danes nadaljujejo njihova prizadevanja
potvarjanja zgodovine in se povečuje njihovo sovraštvo do partizanov in drugače mislečih.
Sprava, o kateri se toliko razpravlja, bi bila mogoča le ob priznanju domobrancev o lastni zablodi in ob obžalovanju nesreče,
ki so jo povzročili domovini. Izražanje ljubezni do sovražnikov je mogoče le na papirju in je pravzaprav grdo licemerstvo.
Prisotnost pri pokopu mi tudi brani pietetni obzir do žrtev, ki jih je utrpela naša družina in ki so jih brezdušno zagrebli. V vojni
sem izgubila moža, športnika in pravnika Cveta Močnika – Florijana, narodnega heroja; svaka komponista Francija Šturma; dva
mlada Solkanca, Milojko Štrukelj, narodno heroino, in učitelja Miloša Gomiščka, ki ga Nemci dva tedna niso dovolili pokopati.
Oba sta bila otroka mojih dveh sestričen, dveh sester. Ne morem pozabiti smrti bratranca Pavla Stritarja, ki so mu nacisti v
koncentracijskem taborišču odsekali glavo.
Cerkvenih obredov se ne udeležujem, ker ne želim imeti opravka s skrajno arogantno Rimskokatoliško cerkvijo, ki jo vodi pohlep
po kopičenju bogastva in prevzemanju oblasti, čeprav je določena in naj bi bila uveljavljena razmejitev med Cerkvijo in državo.
Upam, da boste razumeli moj odnos do predlagane udeležbe pri pokopu ustašev, esesovcev in drugih okupatorjevih sodelavcev,
ki niso predali orožja ob koncu vojne in so končali v Hudi jami. Jaz pa razumem, da današnja generacija ne zmore podoživljati
trpljenja, ki so ga domači in tuji sovražniki povzročili v drugi svetovni vojni, in da ne more razumeti, da se tega trpljenja ne da
pozabiti.
Zora Konjajev, partizanka v civilni saniteti, zdravnica in družbena aktivistka
Včeraj je v devetindevetdesetem letu starosti umrla velika humanistka,
partizanka, zdravnica in zavedna Slovenka Zora Konjajev (1921 - 2020).
Leta 2016 je napisala predsedniku republike odprto pismo, s katerim je
povedala vse! Vsaka nadaljnja beseda je odveč. Moj globok poklon!

Spoštovani predsednik Borut Pahor!
Dobila sem povabilo, da se udeležim uglednih slovesnosti ob pokopu posmrtnih ostankov trupel iz Hude jame. Pojasnila vam
bom, kaj me zadržuje, da se dogodka ne bom udeležila. Moralna načela so mi privzgojili mati Primorka, vzgoja na klasični
gimnaziji in predvsem vrednote, ki so v drugi svetovni vojni vodile Slovence in Slovenke v boj proti tujemu in njim udinjanim
se domačim izdajalcem. Zvestoba pridobljenim moralnim načelom in izoblikovanemu nazoru pri mojih 95 letih je vplivala, da
sem se trudoma dokopala do spoznanja, da je največ, kar lahko dosežem pri sebi v odnosu do potomcev nekdanjih domobrancev
in njihovih današnjih somišljenikov, le tolerantno sožitje v skupni državi, čeprav se še danes nadaljujejo njihova prizadevanja
potvarjanja zgodovine in se povečuje njihovo sovraštvo do partizanov in drugače mislečih.
Sprava, o kateri se toliko razpravlja, bi bila mogoča le ob priznanju domobrancev o lastni zablodi in ob obžalovanju nesreče,
ki so jo povzročili domovini. Izražanje ljubezni do sovražnikov je mogoče le na papirju in je pravzaprav grdo licemerstvo.
Prisotnost pri pokopu mi tudi brani pietetni obzir do žrtev, ki jih je utrpela naša družina in ki so jih brezdušno zagrebli. V vojni
sem izgubila moža, športnika in pravnika Cveta Močnika – Florijana, narodnega heroja; svaka komponista Francija Šturma; dva
mlada Solkanca, Milojko Štrukelj, narodno heroino, in učitelja Miloša Gomiščka, ki ga Nemci dva tedna niso dovolili pokopati.
Oba sta bila otroka mojih dveh sestričen, dveh sester. Ne morem pozabiti smrti bratranca Pavla Stritarja, ki so mu nacisti v
koncentracijskem taborišču odsekali glavo.
Cerkvenih obredov se ne udeležujem, ker ne želim imeti opravka s skrajno arogantno Rimskokatoliško cerkvijo, ki jo vodi pohlep
po kopičenju bogastva in prevzemanju oblasti, čeprav je določena in naj bi bila uveljavljena razmejitev med Cerkvijo in državo.
Upam, da boste razumeli moj odnos do predlagane udeležbe pri pokopu ustašev, esesovcev in drugih okupatorjevih sodelavcev,
ki niso predali orožja ob koncu vojne in so končali v Hudi jami. Jaz pa razumem, da današnja generacija ne zmore podoživljati
trpljenja, ki so ga domači in tuji sovražniki povzročili v drugi svetovni vojni, in da ne more razumeti, da se tega trpljenja ne da
pozabiti.
Zora Konjajev, partizanka v civilni saniteti, zdravnica in družbena aktivistka


