Članki o stripu v naših časopisih

Vse v zvezi s stripi.

Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke

User avatar
risar_69
STRIPOHOLIK
Posts: 9857
Joined: 14.04.2007 16:39:52
Location: Ljubljana

Post by risar_69 »

Današnje Nedelo,
str.20 in 21, Kaj je videl...Kostja Gatnik/Umetnost, ki počne še kaj drugega, kot le sedi na svoji riti v muzeju.
Tekst:Vojko Urbančič

Dober članek.
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
User avatar
risar_69
STRIPOHOLIK
Posts: 9857
Joined: 14.04.2007 16:39:52
Location: Ljubljana

Post by risar_69 »

risar_69 wrote:Današnje Nedelo,
str.20 in 21, Kaj je videl...Kostja Gatnik/Umetnost, ki počne še kaj drugega, kot le sedi na svoji riti v muzeju.
Tekst:Vojko Urbančič

Dober članek.
Evo cel članek, za tiste ki še niste prebrali:

Umetnost, ki počne še kaj drugega, kot le sedi na svoji riti v muzeju
Kostja Gatnik

Slikanje je pospravljanje podstrešja lastnih sanj, pravi Kostja Gatnik, slikar, znan tudi po angažmaju na številnih drugih vizualnih področjih. Ob ravnokaršnji štiridesetletnici svojega dela je gotovo veliko pospravljal tudi po ateljeju in domačih predalih, rezultat te velike čistke, če parafraziramo naslov njegove Magne Purge iz leta 1977, kultne zbirke stripov, ki jo je naslovil po nekem predvojnem odvajalu, pa je bila zajetna inventura njegovega dela, dostopna v dveh dobrodošlih oblikah. Najprej na retrospektivi v ljubljanski Narodni galeriji, zdaj še na 227 razkošno ilustriranih straneh njegove knjige Kaj sem videl: 1968–2008.


Naslov poglavja o vas v Zgodovini slovenskega stripa Iztoka Sitarja je Kostja Gatnik ali Magna Purga. Vaše delo nasploh pogosto enačijo ravno s to zbirko stripov, neštetokrat so ji že pripisali kultni status. Kako sami gledate na to, da vaš opus, čeprav počnete veliko stvari, za marsikoga predstavlja ravno Magna Purga?

O tem bi morali narediti raziskavo, ker tudi mene zanima odgovor na to vprašanje. Res pa je, da ima Magna Purga vse sestavine, potrebne za kultni objekt. Narejena je bila za ozek krog in izdana v minimalni nakladi. Bila je uspešnica in razprodana, zato je bilo povpraševanje večje. V zadnjem času, ko je strip tudi sicer deležen nekaj več zanimanja, pa je znova splavala na površje. Dobro je prebrodila čas, ni se preveč postarala, sem pa bil vseeno presenečen, da je še vedno tako popularna.


Zdi se tudi, da ste tako rekoč vse, kar ste imeli povedati z žanrom stripa, povedali v tej zbirki. Pozneje ste se redko vračali k deveti umetnosti?

V medijih je bilo takrat zelo težko najti prostor za take vrste stripov, kot sem jih risal jaz. Saj niso bili prav ekstremno alternativni, bili pa so dovolj drugačni od stripov, ki so v tistih časih izhajali. Večkrat sem že povedal, da je risanje stripov težaško delo, pa tudi preživeti se s tem ne da. Povrhu vsega me je zanimalo več drugih stvari, tako da sem strip počasi popolnoma opustil, vsaj takega avtorskega.


Še berete stripe?

Da, a bolj malo. Produkcija je prevelika, da bi lahko vsemu sledil. Nekateri so likovno zelo izdelani, pri večini pa pogrešam dobre scenarije. Avtorji so prehitro zadovoljni. Tudi dobre ideje mnogokrat premalo premislijo in razdelajo. Zdi se mi, da gre vse tako na prvo žogo.


Na zadnjem 8. slovenskem bienalu ilustracije ste prejeli nacionalno nagrado Hinka Smrekarja, pravkar ste imeli retrospektivo v Narodni galeriji, zdaj je o vas izšla hudo zajetna knjiga. Gre to razumeti v smeri, da tukajšnji institucionalni sistem vaše delo po 40 letih angažmaja obravnava kot nekaj reprezentančnega, lahko rečem, državotvornega?

Sistem nima s tem prav nič. Gre za igro naključij. Zamisel za monografijo je padla že pred šestimi leti, ob razstavi ilustracij v Avli NLB. Tedaj sem imel v mislih dober katalog, a ministrstvo za kataloge ne daje denarja, le za knjige. Na razpis si torej moral prijaviti knjigo, zanjo pa ni bilo nobenega zanimanja, niti pri tistih, s katerimi sem veliko sodeloval. Da je knjiga izšla zdaj, je logično, ker gre za štiridesetletnico mojega dela, da bi bila klima glede obravnavanja mojega dela kaj boljša, pa menim, da ne. Kazalo je že, da ne bo niti knjige niti razstave. Vse je bilo odvisno od dobre volje nekaj posameznikov, ki so verjeli, da se to izplača izpeljati. V Mladinski knjigi, za katero sem bil prepričan, da bo podprla ta projekt, so, denimo, porabili teden dni, da so mi milostno odgovorili, da jih to ne zanima, čeprav je veliko materiala v knjigi narejenega zanjo. Nekateri drugi, s katerimi stalno sodelujem in so finančno močni, mi niso niti odgovorili. Včasih sem se počutil kot zadnji fehtar na cesti.


Naslov knjige Kaj sem videl je v bistvu citat naslova knjige Borisa Žitkova. Kako ga je treba razumeti? Ne gre niti za vprašanje niti za trditev.

Delovni naslov je bil Moja prva knjiga, vendar sem si želel, da bi naslov povedal kaj več. Ker vse stvari pred realizacijo tako ali drugače vidim, sem se odločil, da se bo imenovala Kaj sem videl. Zatem sem se spomnil, da je bila moja prva otroška knjiga dejansko knjiga Kaj sem videl Borisa Žitkova.


Na reprodukciji v vaši knjigi ni videti posebej počečkana.

Ne, za čečkanje sem imel vedno dovolj papirja. Pisal in risal sem le po učbenikih v srednji šoli, drugače knjig nisem nikoli masakriral. Že preden sem šel v šolo, sem zelo rad bral. Nekoč sem kot otrok za dalj časa izginil. Končno so me našli na stranišču, s knjigo v roki. Mami sem rekel, da jo lahko vrže stran, ker ni nič zanimiva … Bila je Politična ekonomija.


Med profesorji na akademiji za likovno umetnost ste najbolj cenili Marija Preglja?

Bil je zelo odprt človek, ki ni imel nič proti stripom. Z njim se je dalo pogovarjati in bil je za hece. Najznačilnejše zanj pa je bilo, da je po koncu predavanja rekel, da moramo za domačo nalogo ugotoviti, kaj vse se nam je zlagal. Preprost, a učinkovit trik.


Ste ga ujeli na kaki laži?

Ne, a nas je vsaj sprovociral. Je pa Pregelj ravno med našim študijem umrl. Od njega smo bili, če lahko rečem, tako zdivjani, da potem tako rekoč nismo priznavali nobene druge avtoritete. Imeli pa smo in Gabrijela Stupico in Nikolaja Omerzo in Maksima Sedeja. Sam sem na koncu študija prešel k Zoranu Didku.


Vas je oznaka »nevrotsko deviirane ličnosti«, s katero vam je uspelo že po dveh mesecih zapustiti JLA in zatem postaviti razstavo v Ljubljani, še kdaj srečala v življenju? Zanimivo je, da ste ne glede na to kvalifikacijo že kmalu znotraj istega sistema prejeli nagrado sedmih sekretarjev SKOJ-a.

In pred tem še nagrado zlata ptica, za iste stvari. Hkrati z mano sta nagradi 7 sekretarjev SKOJ-a prejela Marina Gržinić in Mate Parlov. Tisti sistem ni bil tako zadrt, kot ga nekateri zdaj predstavljajo, in sploh ni bilo vse slabše kot zdaj. Še v tisti nesrečni armadi se je dalo z nekaterimi nadrejenimi čisto normalno pogovarjati. S samo »osvobodilno« kvalifikacijo nisem nikoli imel težav. Tudi brez nje bi verjetno kdaj slišal tisto: »No ja, saj je umetnik …« Hujšega ni bilo.


Kako bi sami označili svoje, če rečem, modro slikarstvo iz 70. in 80. let& Nekakšen sublimni, sanjski hiperrealizem?

To je sledilo mojemu delu iz drugega letnika specialke, od katerega ni ostalo nič, niti fotografije ne. Tedaj sem se odločil za radikalne industrijske rastre, na kovinskem laku, s fluorescentnimi barvami. Potem sem se tega tako preobjedel, da so mi od industrijskih postali zanimivejši naravni rastri. V bistvu so bile res sanjske podobe, a sem pri njih vselej začel z abstraktno skico, ki sem jo zatem realiziral z uporabo hiperrealističnih elementov. Enak postopek sem imel pozneje pri upodobitvah oblakov.


V knjigi se pojavi citat Claesa Oldenburga: »Jaz sem za umetnost, ki je politično-erotično-mistična, ki počne še kaj drugega, kot le sedi na svoji riti v muzeju.« Se v tej izjavi prepoznate?

Da, zelo mi je blizu. Pomembno je, da gre umetnost med ljudi, da ni na piedestalu. Pri vsaki umetnosti, ne le likovni, sicer pričakujem vsaj košček originalne misli tistega, ki jo je ustvaril. Ne maram umetnosti po receptu. Jahanje na teoriji je zame preveč brezosebno.


Proti koncu osemdesetih ste se slikarsko preusmerili v večjo ekspresijo. Odločili ste se za temačnejše krajine, tudi za figuraliko. Je bil to vaš odgovor na tedanjo novo podobo?

Vmes so bile slike, ki so ostale v ZDA. Iz modrih oblakov sem, najbrž tudi pod vplivi tedanje situacije, začel delati temnejše slike. V temnih oblakih so se spontano pojavile animalične forme, ki so se razvile v ciklus slik s črnimi panterji. Naslednje leto so se živalskim likom priključile še človeške figure. Preskok ni bil tako velik, kot se zdi na prvi pogled, in ni nastal pod vplivom nove podobe. Včasih slik, če so se morda prekrile s kakim trendom, sploh nisem pokazal. To se mi je zgodilo s serijo skic in slik z motivi angelov. Po nekem naključju so angeli takrat postali strašno priljubljeni in začeli so jih povsod propagirati, sam pa sem svoje že naslikane skril, da ne bi kdo mislil, da se priklapljam k tej angelski evforiji.


Vaše najnovejše slike so znova drugačne, s komaj nakazanimi formami.

Navezujejo se na čas druge polovice osemdesetih, le da so po svoje čistejše. Ker slikam res samo zase, se pri delu lahko mirno prepustim razpoloženju in občutku, vse drugo pustim nekje ob strani. Sicer pa je nekaj podobnega tudi pri ilustraciji. Bolj kot sama zgodba mi je pomemben štimung, ki mi ga pusti prvo branje. Na podlagi tega že vidim, kakšna naj bi bila knjiga. Slikarstvo je seveda bolj svobodno, saj moram slediti le samemu sebi.


V nekem intervjuju ste povedali, da je vaše slikarstvo pospravljanje podstrešja lastnih sanj. To še drži ali je podstrešje že pospravljeno?

Pospravljanje ni čisto prava beseda. To je bolj raziskovanje ali brskanje. Sem preveč nereden, da bi bilo lahko kdaj koli pospravljeno. Sploh pa pospravljena podstrešja niso ravno zanimiva, ne skrivajo nobenega presenečenja.


Kaj pa širše, obstaja ob urejanju tega podstrešja kaka rdeča nit, ki bi povezovala vaš celotni opus, ne le slikarstva? Še strip, ilustracijo, grafično oblikovanje, fotografijo, lutke …

Ne vem, skupno jim je to, da sem jih jaz naredil. Vselej se poskušam stoodstotno angažirati in opraviti delo kar se da dobro. Doslej sem imel srečo, da sem lahko delal stvari, ki so me zanimale in sem se jim lahko posvetil.


Je pri zdajšnjem skomercializiranem vizualnem sporočanju še prostor za kakovostna grafičnooblikovalska naročila, za razgledane naročnike? Koliko se je ta prostor zožil?

Povedano na kratko. To, da naročniki ne vedo, kaj je dobro, se mi ne zdi tragično, saj naročniki tega večinoma nikoli niso vedeli. Tragično je, da jih to, ali je kaj dobro ali ne, sploh ne zanima. Preden zveš, kaj od tebe pričakujejo, moraš odgovoriti na vprašanje, koliko bo to stalo. Do tod se je zdaj skrčilo.


V novi knjigi je znova ponatisnjen strip iz Magne Purge In rodil se bo, ki ste ga, kot je zapisal Sitar, zaradi morebitnih odzivov cerkve v drugi izdaji Magne Purge iz leta 1997 umaknili. To pomeni, da se, denimo, pekla zdaj več ne bojite?

S tem stripom je tako, da je danes teže razumljiv. Kdor v času Magne Purge ni bil ženska ali imel punce oziroma žene, ne ve, da je tedaj resnično zmanjkovalo kontracepcijskih tabletk. Zato sem ga pri ponatisu izpustil. Zdaj sem ga objavil, ker je bil objavljen na zadnji strani ene od Tribun. Obstoj cerkve pa je eden od glavnih vzrokov za moj dvom o obstoju boga. Ni ga ne greha ne božje zapovedi, ki ga ta ali ona cerkev ne bi dnevno zagrešila oziroma prekršila. Večje hinavščine in sprenevedanja kot v cerkvi ni nikjer drugje.


Menda radi kolesarite. Toda v knjigi sem, če seveda nisem bil prepovršen pri listanju, opazil le eno delo z motivom kolesarja?

Bicikel je zelo težko narisati. Da, rad kolesarim. To je rekreacija, s katero se človek lahko ukvarja sam. Čas, intenziteto, trajanje … vse lahko prilagodiš svojim trenutnim željam in sposobnostim. Najraje imam vožnje, ki se začnejo in končajo doma. Daljše ture, ki bi zahtevale kakšno posebno organiziranje, me ne zanimajo.


Vojko Urbančič


------
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
User avatar
risar_69
STRIPOHOLIK
Posts: 9857
Joined: 14.04.2007 16:39:52
Location: Ljubljana

Post by risar_69 »

Današnja sobotna priloga v Delu:-str.35:

Daniel-Henri Pageux, Imagološke razprave
Stereotip je kot najlepše dekle na svetu
Asterix za pozornejše bralce
Agata Tomažič

--
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Post by ninel »

User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Post by ninel »

V današnji Mladini si lahko preberete kratek, a izčrpen članek Maxa Modica o predstavitvi Slovenskih klasikov v Strip.art.nici Buch, poleg tega pa je Vesna Teržan naredila sedem stranski portret svetovno znanega striparja, ilustratorja in oblikovalca Mirka Ilića.
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Post by ninel »

Stripovska reinterpretacija slovenske kulture je naslov članka Špele Štandeker, v katerem recenzira album Slovenski klasiki v stripu:
http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042270405
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Post by ninel »

V današnji Sobotni prilogi je tristranski intervju z Mirkom Ilićem izpod peresa Patricije Maličev.
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Post by ninel »

Delo: 75 let Jaka Racmana
http://www.delo.si/clanek/82329
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Post by ninel »

Prav tako je v današnjem Delu na kulturni strani prispevek Vojka Urbančiča o Stripburgerju z naslovom Subvencije se odmerjajo tudi po vatlih količine besedil.
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Post by ninel »

V današnjem Delu je na ljubljanski strani objavljen intervju z urednico Stripburgerja in producentko projekta Svetlobna gverila Katerino Mirović.
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Post by ninel »

V Dnevniku si lahko preberete članek o nastajajoči humoristični reviji Humornik, ki bo med drugim objavljala tudi stripe:
http://www.dnevnik.si/novice/kultura/1042274974
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Post by ninel »

V petkovem Delu si lahko v rubriki Kult preberete dva članka povezana s stripom. V prvem, Dvorni norec, Smilja Štravs piše o petinsedemdesetem rojstnem dnevu Jaka Racmana (str. 27), v drugem, Avantura v močvirju, pa o odprtju Tintinovega muzeja v Belgiji (str. 32). Več na http://www.delo.si/tiskano
User avatar
Bob Rock
STRIPOHOLIK
Posts: 1840
Joined: 21.01.2005 19:46:00
Location: New York (no saj v bistvu je Ljubljana)

Post by Bob Rock »

ninel wrote:V petkovem Delu si lahko v rubriki Kult preberete dva članka povezana s stripom. V prvem, Dvorni norec, Smilja Štravs piše o petinsedemdesetem rojstnem dnevu Jaka Racmana (str. 27), v drugem, Avantura v močvirju, pa o odprtju Tintinovega muzeja v Belgiji (str. 32). Več na http://www.delo.si/tiskano
Obe temi sta ti pisani na kožo :twisted:
User avatar
ninel
Posts: 6346
Joined: 19.04.2006 19:14:19
Location: Beograd

Post by ninel »

V današnjem Delu je na panoramski strani odličen strip Adrijana Janežiča kot priloga tekstu Torbice pripovedujejo. Upam, da se bo Delo še večkrat odločilo za takšen koncept.
User avatar
Corto
Moderator STRIPOHOLIK
Posts: 6245
Joined: 25.01.2005 20:30:25
Location: Škofja Loka
Contact:

Post by Corto »

Danes v Delu intervju z Iztokom Sitarjem:
Prebirajo jih osnovnošolci in priletni nostalgiki
Izvirni slovenski izdelki v času Jugoslavije - Strip kot politična kritika in parodija -
Cenzurirana je spolnost, ne pa nasilje



Image
Stripovska podoba izpod čopiča Iztoka Sitarja



Tema letošnjega Trnfesta je po devetih letih znova strip. Predstavlja se približno 60 slovenskih stripovskih ustvarjalcev, med njimi Zoran Smiljanić in Marko Kociper. Ob tej priložnosti smo o pogledih na deveto umetnost poklepetali s poznavalcem in striparjem Iztokom Sitarjem, med drugim tudi avtorjem knjige Zgodovina slovenskega stripa.

Samo Petančič: Na tokratnem Trnfestu se je zbrala večina tistih, ki pri nas ustvarjajo na področju stripa. Kako vidite to družbo, še posebno v luči takega ustvarjanja v tujini?

Iztok Sitar: Zdaj, ko je izšla antologija slovenskih klasikov v stripu, ki sta jo sproducirala pokojni Ivo Štandeker in Tomaž Lavrič, imamo prerez ustvarjanja slovenskega stripa od začetka devetdesetih pa do danes. V njej so zastopani tako starejši avtorji, kot so Božo Kos, Kostja Gatnik in Jelko Peternelj, pa tudi mlajši, kot sta Gašper Rus in Kaja Avberšek, skratka, cel razpon štirih generacij. So zrcalna podoba slovenskega stripa.

SP: Kvalitetna podoba?

IS: Eni so odlični - sploh Lavrič, drugi so dobri, nekateri pa so malce slabši.

SP: Če se za trenutek ustaviva pri Lavriču - njegov strip Sokol in golobica je bil zelo odmeven. Se vam zdi, da mora biti strip vezan na politično dogajanje, da je lahko uspešen?

IS: No, tudi Klasiki so bili zelo odmevni, razprodani so bili v slabih treh mesecih. Vsekakor so stripi, ki so vezani na politično dogajanje, bolj privlačni za širše množice. Že prvi slovenski strip, Zamorček Bu-ci-bu Milka Bambiča, ki je izšel leta 1927 v tržaškem Našem glasu, je bil parodija na Benita Mussolinija. Pozneje je risal angažirane stripe tudi Kostja Gatnik, ki je z Magno Purgo zakoličil stripovski »undreground«, pravi razcvet pa je bil za politični strip konec osemdesetih let, ko je uredništvo stripa na Mladini prevzel Ivo Štandeker. On je namesto vesternov, kriminalnih in ljubezenskih zgodb, ki so takrat polnili slovensko časopisje, forsiral angažirane družbenopolitične stripe. Tako so nastali Smiljanićevi Harfuckersi, pa Lavričeva Diareja in Kasteličeva Afera JBTZ ter Štraklovo Točno opolnoči.

SP: Obstaja generacija, ki strip še zelo povezuje s prevedenimi italijanskimi stripi, ki so izhajali v nekdanji Jugoslaviji. Kakšno mesto ima ta strip v slovenski zavesti?

IS: V nekdanji Jugoslaviji sta bila najpopularnejša stripa Zagor za široke množice in Alan Ford za intelektualce. Nasploh so bili Bonellijevi stripi zelo priljubljeni. Slovenija se stripovsko sicer ni mogla kosati s Srbijo in Hrvaško, vseeno pa smo imeli dve kvalitetni stripovski reviji - med letoma 1955 in 1973 Zvitorepca in med 1983 in 1991 Zabavnik, ki sta predstavljala predvsem francoske in ameriške stripe. Zabavnik je poleg stripov objavljal kratkočasne tekste, a je imel tudi zelo priljubljene slovenske rubrike, kot so Skrivnosti mladih src, Glasbene strani in Mala pošta. Ko je matično uredništvo v Beogradu po sistemu »skupnih jeder« slovenske rubrike ukinilo, je drastično padla tudi naklada. Tako je konec Jugoslavije pomenil tudi konec slovenskega Zabavnika. Leta 1992 je začel izhajati občasnik Stripburger, ki pa v nasprotju s prejšnjima dvema klasično in tržno naravnanima tednikoma ni objavljal komercialnih stripov, ampak je predstavljal predvsem nekonvencionalne stripe s poudarjeno avtorsko noto. Pred dvema letoma je entuziast Vojko Volavšek z mesečnikom Strip Bumerang poskušal vrniti strip v kioske in ga približati širšemu bralstvu, vendar mu to uspeva samo na pol, saj naklada kljub kvalitetnim stripom vztrajno pada. Kaže, da pri nas berejo stripe le otroci nižjih razredov osnovne šole, ki prebirajo Miki Miško, in starejši, ki nostalgično prisegajo na srbske in hrvaške stripe, vmes pa ni ničesar.

SP: Ko se človek seznani s tujimi stripi, barvnimi, s trdimi platnicami, z visoko kvaliteto risbe - presek tega bi bila morda revija Heavy Metal - je zelo presenečen, kaj vse obstaja v smislu zgodbe in risbe. Posebno, ker za strip velja, da je manj podvržen cenzuri kot film. Bi se strinjali s trditvijo, da je tak strip zaobšel Slovenijo?

IS: Ne. V zadnjih nekaj letih smo dobili nekaj izjemnih stripov, kot so Odeje, Goražde, Perzepolis, Na božjastni poti, Maus, Stigme ... Kar pa zadeva ameriško revijo Heavy Metal, med poznavalci ne velja za kak stripovski presežek. Res pa je, da so zahodnjaki precej razvajeni glede stripov in hočejo imeti vse v barvah. Pa še nekaj besed o cenzuri. V Sloveniji pri stripih cenzure v vsej sedemdesetletni zgodovini nismo imeli. Drugače je denimo v Ameriki, kjer je v prikazih nasilja dovoljeno skorajda vse, pri erotiki pa se vse konča že pri malce bolj strastnem poljubu.

SP: Pa stripovski trendi pri nas in v tujini?

IS: Zadnja leta so pri nas in na tujem moderni avtobiografski stripi tipa Odeje ali Perzepolis - pri nas so temu najbližji Lavričev Rdeči alarm ter dokumentaristični stripi, kot sta Goražde ali Palestina.

SP: Izvorna slovenska scena v večjem obsegu nikoli ni zaživela, jugoslovanska kontinuiteta se je s propadom države končala. Kaj to pomeni za naš strip?

IS: Razmere ni tako črne, nasprotno, mislim, da smo v sedemdesetletni zgodovini imeli veliko število dobrih striparjev, ki so prisotni v vseh štirih generacijah. Kontinuiteto torej imamo. Poleg tega smo pred leti dobili prvo stripovsko društvo Stripoholik, ki ureja tudi spletni portal Striparna.com, ima izredno obiskan forum, prav tako se je pred leti odprla prva prava trgovina s stripi pri nas Strip.Art.nica Buch, ki je pravi raj za zbiratelje, saj ima v svoji ponudbi tako stare jugoslovanske stripe kot novejša dela s področja nekdanje države.
Vir: http://www.delo.si/clanek/85668
Post Reply