Obujamo spomine:
Iz Enciklopedija Yu mitologije:
"VINETU" ŽVAKE
Ne znam kako su se tačno zvale. Mileta Prodanović tvrdi da ih je proizvodio IMPERIJAL iz Krškog, i prodavao pod nazivom ČAROBNA VREĆICA. Muž moje sestre se toga ne seća, ali je siguran da ih je u detinjstvu zvao “VINETU”. Žvake su, inače, bile sasvim nebitne u čitavoj stvari. Ružičaste i preslatke, obložene tankim slojem šećera u prahu, nisu se razlikovale od bilo kojih žvaka koje su se tada (na prelazu iz šezdesetih u sedamdesete godine) mogle pronaći na kioscima ili u samoposlugama. Ono što ih je činilo posebnim i omiljenim među decom, bile su poklon-figurice koje su se uz njih dobijale, u vrećici koja je omogućavala da se figurica opipa i tako izbegne kupovina duplikata. Bila je to čarobna vrećica - zaista je u pravu Mileta! Umesto nekadašnjih bogatih i skupih kolekcija olovnih vojnika, klinci moje generacije posedovali su, tako, plastične aktere sage o Divljem zapadu: Indijance, kauboje i vojnike američke konjice. Neki od likova predstavljali su istorijske ili mitske ličnosti, ostali naprosto anonimuse iz tog prekomerno romantizovanog doba. Pitanje boje/pitanje rase koje se nametalo samo po sebi, rešeno je odrešito, bez politički-korektnog prenemaganja ili suzdržanosti. Indijanci su bili crveni. Belci – braon. I tačka. Braon? Da, zaista, boja belaca zbunjivala me je neko vreme, sve dok mi drug nije objasnio da je u Teksasu jako vruće i da su kauboji i vojnici naprosto pocrneli. To mi se činilo kao sasvim razumno objašnjenje i prihvatio sam ga. Dugo smo potom razgovarali o kaubojima i Indijancima, zaključivši da se oni, uprkos svim svojim crveno/braon razlikama, uopšte ne mrze, da se samo igraju. Jedina figura u čitavoj mojoj kolekciji (tako obimnoj da sam je držao u dve velike plastične kese) koja nam je govorila nešto i o tamnoj strani života, o krvi, strahu i bolu, bio je onaj vezani jadnik zgrčenog tela, raščupane kose i oborene glave, koji se mogao zakačiti za indijanski stub za mučenje. Sve ostalo bila je gola akcija i uzbuđenje bez loših posledica. Baš kao u svakom istinskom vesternu.
A da tako nije i u pravom životu, bilo nam je jasno čak i tada, u petoj ili šestoj godini života.
by Vladimir Arsenijević @ 2002-03-16
AbAZOOKA ZVAKE?
by sANNA @ 2003-04-04
A Bazooka zvake?
by Sanna @ 2003-04-04
stvarno su se zvale Čarobnavrećica.
lilovi su iz romana Winetou
by Karl May
by bob @ 2003-04-24
Moram ispraviti jer sam izgleda jedan od dva preostala "starca" koji se DOBRO sjecaju ovih zvakacih guma: nisu bile WINNETOU figurice u pakovanju nego SLICICE. Kupis album i onda moras stalo kupovati zvake da bi sakupio sve slice (ne znam koliko sada ali bilo ih je puno i bogami cesto su bili duplikati)----TO je koliko ja znam bio tek pocetak tih samoljepivih slicic---kasnije (pocetak 70ih) su poceli i domaci proizvodi. Naprimjer "Kolinska" (proizvodjac zvakacih iz Ljubljane) je 1970-1973 (otprlike) izdala godisnje albume sa slicima kosarkasa tadasnje Yu lige. Ovo znam pouzdano s obzirom da sam potrosio citavo bogatstvo na skupljanje slicica---vidim ih kao i danas, naprimjer kosarkasi "Oriolika" iz Slavonskog Broda (vintage 1972).
Medjutim, da se vratim na Winnetou (Rex Barker op.a.)zvakalice--- svakako nisu bile figurice nego slicice. Toliko. Hvala na podsjecanju.
by Boris Gregorich @ 2003-05-24
Svi ste u pravu : postojale su i slicice i figurice 'Winnetou'. Koliko se ja sjecam, prvo su se pojavile slicice, t.j. fotografije iz filma 'Winnetou' negdje pocetkom sedamdesetih godina. Paketic 'Koloys' zvaka t.j. pet plocica, bio je zapakiran u malu papirnatu vrecicu zajedno sa, cini mi se, dvije ili tri slicice. Slike nisu bile samoljepive, vec sam morala koristiti posebno ljepilo da bih ih zalijepila u album. Na trzistu je bilo mnostvo duplikata i nikako nisam uspjela popuniti cijeli album. Sjecam se da su slicice bile prilicno skupe i da su mi roditelji stalno prigovarali sto ih kupujem.
Figurice sa zvakama su dosle nesto kasnije, a ja sam se do tada bila vec 'izlijecila' od sklonosti prema junacima iz filma i knjige 'Winnetou' pa ih vise nisam kupovala.
by gloria @ 2003-06-12
Figurice su se zvale "Čarobna vrečica", a kauboji su bili boje banane. Konji su bili bijeli,smeđi i crni. Stabla su bila zelena, a bile su i smeđe stranice brvnara. Sličice su bile iz serije filmova njemačke produkcije koji su kod nas snimani.
by shirke @ 2004-05-02
Svi ste SKORO u pravu. Cujte i moju verziju:
1. VINETU ZVAKE.
Dugacke zvake (duze nego standardne u plocicama) u odgovarajuce velikim kesicama. Pored zvake su tamo jos bile i kartonske slicice (nisu bile samolepljive - secam se grube sive poledjine!) iz filma VINETU.
Dakle, nikakve figurice!
2. CAROBNA VRECICA
Povece kesice sa vec gore-pomenutim plasticnim figuricama sa Divljeg zapada: kauboji, indijanci, konji, kaktusi... I to je sve sto se tice sadrzaja - dakle NIKAKVE zvake!!!
Sasvim sigurno. Casna pionisrka

by goenetix @ 2005-01-22
e bas me napali na ovo, ja se sjecam da sam imao puno crnih indijanskih satora i poglavica na rasklapanje, jer nekad kupis pola figurice pa ti fali donji dio, a imas gore pravog poglavicu koji kao nesto izvida
by IZVIDAC @ 2005-03-02
Zar se niko ne seca crnih bizona i medveda, i zelenih kaktusa?
I da, bile su zvake (puno zvaka) u svakoj carobnoj vrecici.
Old Shatterhand je bio glavni!
by bora @ 2005-08-29
OKO TE ČAROBNE VREČKE,JA ONIH FIGURICA IMAM JOŠ NEŠTO KOD KOD KUČE,AKO BI KO VOLJEO MOGU,KOJU,DA MU POŠALJEM.OSTAVI ADRESU
by SLOVENEC @ 2007-09-15
Ja se sa svojim sjećanjima priklanjam verziji da su žvakače bile i uz sličice "Winetou" (nisu bile samoljepljive - prve samoljepljive su bile za album Weltmeisterschaft '74) i uz figurice. Najlakše su se u zatvorenoj vrečici prepoznavali zidovi utvrde američke vojske (ne za kolibe kako se tvrdi gore), a lako je bilo prepoznati i bizona. Živim u nadi da će neka Amelie jednog dalekog dana u budućnosti pronaći moju kolekciju koju nisam vidio više od 30 godina i koja mi je značila jako puno jedno vrijeme. Što se tiče košarkša (sigurno su bile žvakaće i znam da su bile pretjerano skupe) i ja još i sada jasno vidim kompletnu ekipu "Oriolika" u žutim dresovima i lik legendarnih košarkaša tipa Vojislav Vitas (s naočalama), Kolarić, braća Miljanović itd.
by Klekipetra @ 2009-12-07
----
Obujamo spomine:
Članek je iz časopisa Večer-2007:
KAKO SMO SE NEKOČ IGRALI
Že drugič dišijo praznične dobrote v mariborskem Muzeju narodne osvoboditve. "Jaz si tako ne smem privoščiti, ker imam sladkorno," je rekla ena od obiskovalk in potem se je vsem razlezlo na smeh. Res, da na razstavi zaradi eteričnih olj diši po pomarančah in cimetu, a nimajo praznične dobrote nič skupnega z marcipanovimi rožicami, medenjaki, limoninimi rezinami, potico ... Predvsem diši po času, ki je nekoč bil in v katerem še nismo prehitevali sami sebe.
Začelo se je s ptičko, letos se nadaljuje s starimi igračami. "Z neko približno sto let staro ptičko pravzaprav," pravi dr. Aleksandra Berberih Slana, direktorica muzeja, "ki je bila božično-novoletni okrasek in lansko leto osrednja figura razstave. Ko smo jo dobili v hišo, smo rekli, zakaj pa ne bi ljudi preko medijev povprašali, ali imajo še kaj starih okraskov." Upanje ni bilo ravno največje - to so lomljive dragocenosti, zelo krhki zapisi preteklosti. A se je zgodilo na najlepši način. "Ljudje so nam začeli prinašati in pošiljati stare okraske, nabralo se jih je veliko. Nekoč so bili to redki, dragoceni predmeti, morda zato niso romali v smeti. Oglasili so se tudi ljubiteljski zbiratelji, ki so bili pripravljeni posoditi svoje bogastvo za razstavo. Dobili smo neverjetne stvari, mednje gotovo sodi praznična voščilnica, ki je bila narejena v koncentracijskem taborišču Dachau. Tako je nastala prva razstava, in ker je naslov širok - Dišijo praznične dobrote -, smo se odločili, da bomo nadaljevali in tudi letos razstavili stvari, ki nas nostalgično vežejo na praznike. Igrače so bile tudi nekoč eno najlepših daril pod božično jelko."
Stare igrače, stvari, ki imajo sčasoma veliko večjo vrednost kot denar, ki je bil odštet zanje. Razstavljena celuloidna punčka, nekoč je bila revolucija. Z žaganjem polnjen medvedek. Leseni voziček za punčke. Stolček na kolescih. Miniaturni čajni servis. Pa sličice Winnetouja, Beatlesov, filmskih igralk in igralcev, figurice kavbojev, indijancev, tombola, sani ... Igrače privabljajo nasmehe na obraze mladih in starih. Prvim zato, ker delujejo tako nenavadno v tem času računalniških iger, Spidermanov, Power Rangerjev, mutiranih ninjaželvakov in dodelanih Barbie, drugim, ker gre spomin daleč nazaj. "Mnogi rečejo 'joj, točno takšno punčko sem imela' in se čisto raznežijo," pravi direktorica muzeja. "Zgodovinarka sem, a sem se šele pred letom in pol, ko sem začela delati v muzeju, zavedla pomena teh malih predmetov kulturne dediščine. S to izkušnjo grem tudi med svoje študente, dijake, otroke v muzejskih delavnicah - sami ali pa njihovi starši nam prinašajo stvari v muzej. Popolnoma vseeno je pravzaprav, ali nam jih podarijo ali dajo v hrambo - pri nas so dostopne za oči vseh ljudi. Če pa obležijo v predalih, so kot del zgodovine za širok krog občinstva izgubljene. Z akcijami, ki smo jih imeli v zadnjem letu, smo dobili nekaj zvestih obiskovalcev, sodelavcev in darovalcev. Gospa Vlasta Rojnik in njena sestra gospa Majda Smeh sta v preteklem letu muzeju podarili okrog 800 predmetov, ki so za nas izredno dragoceni - od popolne opreme za dojenčka iz petdesetih let, do prvih, še originalno zapakiranih najlonskih nogavic s črto. Za tokratno razstavo sta prispevali igrače in fotografije, enako kot gospod Igor Vodnik, profesor zgodovine in navdušen ljubiteljski zbiratelj."
--------------------------
"Ilegalno" zbirateljstvo
---------------------------
Se spominjate žvečilnih gumijev Koloys nekje konec šestdesetih? Roza ploščice (presladke in trde), prekrite z belim sladkornim prahom. Nič posebnega, a posebne so jih delale sličice iz nemških filmov o Winnetouju. Prvi album: Vinetou I, II, v srbohrvaščini, seveda. Nič samolepilne, grdo rjave na hrbtni strani smo lepili v album. Za sličico umirajoče Winnetoujeve sestre Nšo-či v Old Shatterhandovih rokah so nastajale in se razdirale osnovnošolske ljubezni. Kasneje so prišle plastične figurice likov iz romanov Karla Maya. Nastajale so cele vojske ... Ja, lepo je bilo tam v muzeju obuditi spomin, ampak kdo jih sploh še hrani!
Igor Vodnik je profesor zgodovine na mariborski srednji trgovski šoli. Sličice in figure so njegove, kot tudi najmanj pol stoletja star leseni stolček na kolesih pa sanke, na katerih se je vozila že njegova mama, iz toporišča narejena puška, okrašena s srebrnimi žebljički ("Po Winnetouju, jasno."), otroški kovček, igra Človek, ne jezi se, ki je vodila igralce po mestih Jugoslavije ... Kako je lahko vse to preživelo?
Igor Vodnik z vozičkom iz svojega otroštva
"Ker me je že kot osnovnošolca obsedlo zbirateljstvo. Naj je šlo za stari denar, znamke, drobne stare predmete, knjige, ure ... Se spominjate raznobarvnih žetonov z zlatorogovo glavo v pralnem prašku in najbolj dragocenega, zlatega? Tudi te sem zbiral in jih podaril muzeju." Pot v študij zgodovine je bila logična. Kot študent je stanoval v hiši Ivana Tavčarja in po čudežu rešil okoli 2000 knjig iz njegove knjižnice: danes jih hrani Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. A glavna figura, okrog katere se vrti njegovo zbirateljstvo, je Franc Jožef I. in z njim Avstro-Ogrska. Kovanci, medalje, kipci, več kot 12.000 razglednic, 3500 knjig, zgodovinskih in zemljepisnih atlasov, njegovo časopisno gradivo se je tehtalo v tonah ... Mogoče zdaj že bivše zbirateljstvo: "Slednjič sem se moral vprašati, ali ne gre že za pravo zasvojenost, ko sem prebral magistrsko nalogo o ljubiteljskih zbiralcih etnologinje Maje Kanob, pa sem bil o tem že čisto prepričan. Ko ti drugi povedo, da si zasvojen, lažje verjameš. Ni bilo enega bolšjega sejma v Mariboru, ki bi ga v desetih letih lahko izpustil, polne cekarje sem naložil na kolo, včasih tako težke, da sem vozil po 'felnah'. In tudi na avstrijsko stran me je rado zaneslo - takrat sem si denar za pot domov skril v rokav, da ne bi še tistega porabil. Najmanj tri mesečne plače na leto sem vložil v zbirateljstvo. Veliko razstavljal v mnogih mestih, tudi v šoli, kjer učim. Pa nisem bil 'najtežji' primer: znanec je imel najeto sobo v mestu, za katero žena ni vedela, samo zato, da bi lahko tja skril stvari, ki jih je zbiral, vem še za več takšnih skritih stanovanj, ki so najeta ali kupljena kot skriti kotički, kjer se lahko 'ilegalno' predajaš zbirateljski strasti."
In je prišlo obdobje "podarjanja"- da bi "ozdravel". Navsezadnje si je bilo treba tudi priznati, da je to drag konjiček. Kupom papirja se je odpovedal že zato, ker je prah slabo vplival na ženino zdravje, marsikaj pa je z veseljem podaril posameznikom in muzejem. "Zato, da se ohrani," pravi Igor Vodnik. Zdaj je miren, zagotavlja, lahko gre mimo stojnice in je niti ošvrkne ne s pogledom. Je pa res, da ga imajo zdaj nekdanji zbirateljski kameradi za izdajalca. A bog ve, razglablja, ali ga ne bi spet zagrabilo, če bi se preveč motal okrog ponujenih starin.
Gotovo je v njem nekaj čudaka, prikima. V štirih letih, odkar je odprt razgledni stolp Slomškove cerkve, se je nanj povzpel 1115-krat. In že računa: koliko prehojenih stopnic, če vemo, da jih na stolp pelje 157, pa še doma 63 stopnic in osemkrat gre gor in dol po njih ... Številke ima očitno rad: na vprašanje o starosti pove, koliko let, mesecev in dni šteje, koliko let, mesecev in dni je poročen, pred koliko leti, meseci, dnevi je ženo prvič videl ... Natančno. Letnice in datume stresa iz rokava, že mobilni telefon pa mu je nedoumljiva neznanka, pravi.
Ob igračah je neustavljiv: "Se spomnite, kako smo se tresli, katero sličico filmskega igralca bomo našli v vrečici? Kako smo čakali na Musterjevega Zvitorepca? Telefona, ki smo ga naredili iz vrvice in škatlic paste za čevlje? Vžigalične škatlice, na katero si pritrdil lesene ščipalke za perilo in se je dalo z njo imenitno streljati? Prvo lutko sem si sam naredil." Uganite, koga je predstavljala? Franca Jožefa I., jasno. Iz papirja in doma narejenega lepila iz moke in vode. "Pri krznarju sem dobil koščke zajčje kože, ravno prav za lase, brke in zalizce. Prišle so prve sestavljanke iz izolske Mehanotehnike ... Pa plastičnega čolnička se spomnim, s katerim sem vozil žabje paglavce pri mariborskih Treh ribnikih ..."
-------------------------------
Preživeli in se celo smejali
--------------------------------
V Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru so v zadnjem letu priredili kar nekaj razstav, ki nostalgijo živahno barvajo in privabijo veliko ljudi. "Želeli smo predvsem to," pravi direktorica Aleksandra Berberih Slana, "da bi muzej tako približali ljudem, da bi se v njem počutili domače. Z vsako razstavo pridobimo nekaj novih obiskovalcev: z veseljem so prišli pogledat razstavo starih lutk, zelo prijetna je bila razstava Muzej prekinjenih ljubezni - ljudje so prinesli predmete, ki so jih spominjali na nekdanje ljubezni, obnovili zgodbe. Reakcije so bile čudovite - nekateri so se zjokali nad zgodbami, drugim so se zdele tako smešne, da so se na glas smejali. Za noč, preživeto v muzeju, ki smo jo organizirali za otroke, je bilo več prijav kot prostih mest, delavnice z otroki so izredno doživetje - pravkar v avli razstavljamo novoletne okraske, ki so jih naredili iz naravnih materialov."
Za tiste, ki neučakano čakajo na odprtje fotografskega muzeja, so v muzeju pripravili pregled zapuščine starih fotoaparatov Avgusta in Marie Bohanec ... In še se bo dogajalo.
"Naš nosilni projekt za naslednje leto bo olimpizem na Slovenskem, ob mnogih prireditvah bomo v sodelovanju s Prvo gimnazijo na stadionu organizirali tudi antične olimpijske igre; le malo ljudi ve, da je bila ena od panog na antičnih igrah tudi tekmovanje v recitiranju. Pripravili bomo razstavo o gospodarstvu v Mariboru nekoč in danes pa o znanih Mariborčanih 20. stoletja ... Nadaljujemo projekt Noč v muzeju, pa pust in velika noč ne bosta šla mimo nas neopažena. Diši po prazničnih dobrotah bo naslednje leto najbrž v znamenju starih jaslic."
Za prihodnost, natančneje za takrat, ko bo Maribor evropska kulturna prestolnica, pa živijo želje o postavitvi muzeja socializma. "Dobro bi bilo, če bi naše mesto imelo takšen muzej - nič mračnega, ampak da bi v njem na humoren način pokazali, kako smo nekoč živeli v socializmu. Kako je bilo živeti brez čokolade in pralnega praška, z boni za bencin, z vožnjo na parne in neparne dneve, z redukcijami električne energije, mladinskimi delavskimi akcijami in hkrati z občutkom pripadnosti, povezovanja med kraji v tedanji Jugoslaviji ... V stilu romana Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali. V Evropi takšne vrste muzeji privabljajo zelo veliko turistov iz zahodne Evrope in Amerike in odlično bi bilo, če bi ga imeli tudi v Mariboru."
vse fotografije:Janko Rath
