Meksikajnarji (Smiljanić & Pušavec)

[.]

Izšel je prvi album(od predvidenih 5) pod naslovom "Miramar".72 stran,barva,mehka vezava.Cena 3900 sit.

[jang]

je že kaj znano kje se bo zadeva prodajala? Poleg striparnice, za striparnico sem prebral na stripovi.com

[Corto]

V četrtek je podpisovanje pri Buchu se mi zdi. Ali je že bilo?

[BuDi]

ponavadi se to dobi v Vale novaku

[zaga]

Meni osebno je to ena najboljših izdaj na slovenskem, komaj čakam nadaljevanje, pa kapo dol avtorjem, mam sve albume od smiljanica, eni redkih ki jih brez problema lahko prečitam večkrat....

[jaka]

A se Meksikajnarji že dobijo v knjigarni ali še vedno samo v striparnici. A Buch pošilja tudi po pošti ?

[Blue Blues]

A se Meksikajnarji že dobijo v knjigarni ali še vedno samo v striparnici. A Buch pošilja tudi po pošti ?

Dobi se jih v konzorciju. Sem ravno zadnjič malo prelistaval -- nič posebnega (to je drugače knjigarna v LJ, tako da možno da je kak komad zašel tudi sem na naš konec...

Majo še ogromno drugih zadev, med drugim cel kup stripburgerjev in serijo Sin City. Je pa tale zadnja hudo draga, okoli 6,7 jurjev po komadu. Ne vem, če je to tudi dejanska cena drugje, ali so jo samo tukajle toliko nabili.

[cartman]

Odlicna zadeva, sicer relativno drag album, vendar mi ni zal denarja, komaj cakam na nadaljevanje!

[BuDi]

INTERVJU
Med kmečko povestjo in vesternom
petek, 21.07.2006
Tekst: Mojca Štrajher

LJUBLJANA - Zoran Smiljanić je stripovski ustvarjalec, ki z vsakim svojim delom pusti pečat v slovenskem stripu. Če je v devetdesetih letih z albumi Hardfuckers, 1991 in Zadnja vojna zaslovel predvsem kot kritičen politični avtor, se je zdaj skupaj s koscenaristom, pisateljem Marijanom Pušavcem lotil zgodovinske pripovedi z naslovom Meksikajnarji, ki bo izšla v petih delih (za zdaj je na voljo prvi, Miramar).

Zoran Smiljanić je stripovski ustvarjalec, ki z vsakim svojim delom pusti pečat v slovenskem stripu.

Ta temelji na resničnih zgodovinskih dogodkih iz šestdesetih let 19. stoletja, ko je štiristo slovenskih fantov zapustilo svojo tedanjo domovino Avstro-Ogrsko in sledilo nadvojvodi Ferdinandu Maksimilijanu v Mehiko, da bi ga postavili na prestol te države.

"Nekateri bralci mojih stripov mi očitajo, da sem bil prej trd, oster, napadalen in da sem se zdaj pomehkužil, da Hardfucker ni več takšen hardfaker, kot je bil," je pojasnil že na začetku. "Moj zagovor je preprost: delam avtorske stripe, takšne, kot jih želim. Nasilje, erotika in eksplicitne politične teme so se nekako izpele, danes me bolj zanimajo zgodba, dramaturgija, psihologija, režiranje prizorov... To je verjetno prišlo z leti, pa tudi tisti čas, konec osemdesetih, je bil bolj razburljiv in primeren za takšne stripe." Malce pomolči in nadaljuje: "Žal mi je, odrastel sem." (Smeh.)

Od kje pa sama ideja za novi album?

Stara je več kot deset let. Tematika naju je kar posrkala, čutila sva potrebo, da jo narediva. Oba sva sicer ljubitelja vesternov, še posebno tistih, ki se dogajajo v Mehiki. Ko sva izvedela za to zgodbo, kjer v isti sapi nastopata Mehika in Slovenija, sva rekla, to je to. Dolgo sva raziskovala, prebirala literaturo, jaz sem zbiral slikovni material, celo odpotoval sem v Mehiko. Ta snov preprosto ni dovoljevala improvizacije, bližnjic ali "šlamparije". Sestavila sva trdno zgodbo, like, vzela sva si dovolj časa, da sva zadeve pretuhtala tako dobre stvari izplavajo na površje, "šoder" pa ostane na dnu.

Sčasoma se je pokazalo, da bi bilo najbolje, če bi zgodba tekla dvotirno: ena vzporednica je zgodovinsko resnična oseba Maksimilijan, drugi pa je izmišljeni Slovenec Anton Brus, obe usodi pa imata stične točke. Vendar te niso takšne kot denimo pri Karlu Mayu, kjer izmišljeni junak postane prijatelj resničnemu, ali mu celo reši življenje. Klišejem, ki spremljajo tovrstne zgodovinsko-pustolovske drame, sva se torej izogibala.

Vendar se v prvem albumu glavna junaka sploh ne srečata. Se morda pozneje?

Enkrat se srečata, na ulici, kjer si izmenjata poglede. Vprašanje je seveda, če je Maksimilijan Antona sploh opazil, saj je ta zanj le obraz iz množice. Kakor koli, povezava med njima je bolj simbolne, asociativne, verbalne in tudi socialne narave. Nisva hotela, da gredo njuni zgodbi preveč vsaka zase, nisva pa tudi hotela, da bi se njuni usodi neločljivo povezali.

Uvod v dogajanje v Mehiki je zelo dolg. Zakaj?

To se mi je zdelo nujno. Če bi junaka kar takoj na začetku postavil v Cukrarno, kjer so se vojaki urili, ali celo v Mehiko, bi izgubil pomembno dimenzijo, tisto značilno "krivdo in greh", ki se že stoletja valja v slovenskem izročilu. Hotela sva, da Anton s seboj v Mehiko nosi svoje breme. Tako bodo bralci na njegova prihodnja dejanja in obnašanje gledali v povsem drugačni luči.

Ste tudi strasten ljubitelj vesterna. Bodo tudi v tej zgodbi njegove primesi?

Pritegnil naju je kraj in čas dogajanja, ki je značilen za vesterne, vendar sva se odločila, da ne bova delala tipične žanrske pripovedi, ki bi se zgledovala po najinih priljubljenih filmih. Skratka, Anton se ne bo prelevil v revolveraša, ki bi spretno sukal svoj kolt in postrelil kopico nasprotnikov. Všeč pa nama je ideja o mešanju žanrov tipični junak iz Jurčiča ali Cvetja v jeseni pade iz domačne slovenske pokrajine v puščavo, v čisto drug svet, kjer vladajo druga pravila. Gre torej za poroko med slovensko kmečko povestjo in vesternom.

So zgodbe za naslednje štiri albume že napisane?

Ja, kompozicija je določena, posamezni elementi, prizori in dialogi pa se še pilijo. Vedno je prostor za novo idejo, prizor, ki bo obogatil, povezal ali nadgradil zgodbo. Nadaljevanje bo predvidoma izšlo naslednje leto.

Zdi se, da so razmere tudi danes naklonjene političnemu stripu. Sami ste šli v druge vode, vidite kakšno drugo možnost za takšen strip pri nas?

Strip je dinozaver, ki se še ne zaveda, da je z njim konec. Izgubil je bitko z vsemi sorodnimi mediji, ponižujoče so ga povozile tudi računalniške igrice. Najin strip je precej podoben filmu, način pripovedovanja, format, kadriranje in montiranje je filmsko... Seveda bi po tej zgodbi raje posnel film, vendar mi nihče ne bi dal toliko denarja. Strip je tukaj bolj zasilno sredstvo, da sva to zgodbo sploh povedala. Je kot ostareli kavboj v moderni dobi: njegov čas je minil, ostali so mu le še pritoževanje, spomini in nostalgija. V avtorskem smislu pa vidim težavo predvsem v tem, da pri nas ni nobenega podmladka, novih, svežih, mladih avtorjev. Velika večina tistih, ki se pri nas aktivno ukvarja s stripom, je že krepko v srednjih letih.

vir: Dnevnik

[ninel]

Danes je izšel drugi del Smiljanićevih Mekskajnarjev Laibach, prav tako pa tudi ponatis prvega dela Miramar (z novo naslovnico), oba v trdi vezavi. Za kupce obeh albumov je založba Umco pripravila tudi posebno darilo, lepo oblikovano škatlo za komplet petih albumov. Predstavitev Meksikajnarjev bo v začetku septembra v strip.art.nici Buch, lahko pa jih kupite že zdaj v taisti striparni v Murglah. Cena posamezne knjige je 19,90 evra.

[Corto]

Nova naslovnica prve knjige v trdi vezavi:

[Corto]

Naslovnica druge knjige:

[Janez Novak]

Intervju s Smiljanićem v 18. številki Kvadrata.

[Corto]

Intervju s Smiljanićem v 18. številki Kvadrata.

Sem prebral. Res odličen in izčrpen intervju.

[risar_69]

Samo za osvežitev spomina in za tiste, ki še niso prebrali.
Tudi sam komaj čakam, da kupim oba trdovezana izvoda in škatlo.

MEHIŠKA PUSTOLOVŠČINA.
Poleti 1864 je Ljubljanski sekretariat objavil poziv avstrijskega cesarja Franca Jožefa 1., naj "samski katolliške vere" prostovoljno stopijo v mehiško vojsko.
Sledila je burna epizoda, znana z imenom"Meksilkajnarska ekspedicija"..
V njej je cesarjev mlajši brat nadvojvoda Maksimilijan Ferdinand Hasburški neuspešno segel po kroni mehiškega cesarja. Med 433 Slovenci, ki so se odzvali cesarjevemu povabilu, je bil tudi nadporočnik Franc Kastelic, ki se je rodil 25. januarja 1824 v Šentvidu pri Stični. Preden se je v Trstu vkrcal na ladjo in odplul v obljubljeno deželo, se je s častniško sabljo fotografiral v ateljeju Diwischovsky v Ljubljani. 17 januarja 1865 je pristal v Veracruzu, ter se leto in devet mesecev po vsej Mehiki bojeval proti upornikom. Ekspedicija brez vojaške in predvsem denarne podpore iz domovine je bila že od začetka obsojena na neuspeh. Po začetnih zmagah se je francosko-avstrijska naveza začela krhati. Vojsko, zdesetkano od porazov, bolezni in pomanjkanja denarja, je zajelo malodušje. "O ve lepe gore, da bi mogel kmalu zopet vdihavati vaš sveži zrak,"je 2. aprila 1866 zapisal takrat že stotnik Kastelic. Sanje o mehiškem imperiju so se razblinile, cesar Maksimilijan pa je svojo napako plačal z glavo. V domovino se je vrnila manj kot polovica slovenskih "meksikajnarjev". Žilavi Kastelic je bil med njimi. Do upokojitve je služil v avstrijski vojski in nato do svoje smrti 15. marca 1904 živel v Ljubljani.Svoje pustolovščine je opisal v dnevniku, ki je leta 2004 izšel v knjigi Meksikajnarska ekspedicija.-Grega Sever.
VIR:
National geographic-avgust 2007.