Kajuh, pesnik partizan
Posted: 18.03.2023 22:44:53
Kajuh, pesnik partizan.
Včasih, sicer bolj poretko, preberem tudi kaj slovenskega, da vidim, kje je kdo v svojem stripovskem udejstvovanju. Tokrat sem vzel v roke Smiljaničevega in Pušavčevega Kajuh, pesnik partizan. Od zadnjih Smiljaničevih stripov sem predelal še Cankarja in Črni plamen. Prvi je kompozicijsko še kar domišljen zaradi številnih raznolikih epizod v Cankarjevem življenju in pisanju, v drugi polovici pa se je risar nekoliko sprostil in dal nekaj navdihnjenih vinjet. Črni plamen je nekaj povedal o tržaški atmosferi italijanske gonje proti Slovencem, obadva sta polna zanimivih faktografskih podatkov, ki sta jih verjetno raziskala in zbrala soscenarista. Na prvi pogled sem bil prepričan, da je teksta preveč, ampak sem se precej zlahka prebil čezenj in spremenil mnenje. No, tu je bilo še vedno tudi precej anatomskih in perspektivnih risarskih napak.
V Kajuhu te napake niso nikamor šle; veliko je glav, ki gredo petkrat v telo, figur, ki delujejo kot zlomljene lutke, lectovih zgradb, nekonsistentnega in pomanjkljivega črnobelega kontrasta, neizdelane krajine, odsotnost velikih kadrov, ki bi prispevali k atmosferi, tra-la-la- tri rublja Kajuhovih rimaških pesmic (h katerim otročji realizem čisto paše, ampak po mojem to ni bil risarjev namen). Zgodba se zlahka bere kljub veliki količini teksta, ker je linearno predvidljiva, tekst naj bi bil nekaka ljudska literatura s cankarjevsko strukturo, ki nam jo daje veliki Slovenec Smiljanič, ker izgleda ni prebral nič sodobnejšega in bolj relevantnega. Smiljaničev opus po ljudskosti čedalje bolj paše ob bok Mustrovemu, samo, da je Mustrov nastajal pred petdesetimi do sedemdesetimi leti in je bil takrat mogoče relevanten, Smiljaničev pa danes iz čisto stripovskega vidika ni. Vmes se je namreč zgodil stripovski modernizem, ampak izgleda avtor bolj malo spremlja, kaj se izdaja, in se je zataknil nekje v davni preteklosti.
Njegov opus je po premoru na začetku tisočletja kot iz komunističnega curriculuma za leto 1962: partizan Kajuh, Narodni dom, Cankar in Plečnik, pilot Mrlak (edini junak ničvredne osamosvojitve je bil oficir JLA v bojnem helikopterju, medtem, ko so se barabe osamosvojitelji skrivali v šesti kleti Cankarjevega doma, načrtovali čimveč klanja ter prodajo orožja, karakterizacija junaškega pilota pa se izvrši tako, da nam Smiljanič parkrat zatrdi, da je bil Mrlak dober človek in mi seveda verjamemo), štorasta avantura Meksikajnarji in še neka zgodba iz od Italijanov okupirane Ljubljane. Vseeno raje pogledam Planinčevo Ukano, ker je vsaj iz tistega časa.
Spet nazaj h Kajuhu. Ta je revež, ki se mu godijo strašne krivice in se zato bojda nujno čustveno navežemo nanj, potem postane komunist, vmes je par otročje banalnih prikazov spolnosti in na koncu ga od blizu ustreli izdajalec, da je kupa trpljenja ja polna in gre junak na Marxovo in Leninovo desnico. Trpljenje namreč kleše človeka in ustvari junaka, če kdo še verjame tem milijonkrat prežvečenim klišejem.
Avtor rad poudarja, kako silno dela in koliko ur vloži v eno stran, ampak iz njih tega ni videti. V nedavnem intervjuju je izjavil, da je končno dozorel in postal režimski umetnik, da dostojno zasluži, s tem, da je v Mladini že trideset in več let režimski umetnik in bi naredil nič, če se mu ne bi izplačalo.
Naj uporabim še cesarjeva nova oblačila, ker nam Mladina in kvazi "poznavalci" stripa desetletja poudarjajo kvalitete Smiljaničevega stripa, ki gre do klanfanja o genialnosti. Prvak otročjega realizma ni čisto nag, pred nami poskakuje v strganih gatah. Ja, vem, da je že dolgo prepozno za slabo učljivega in vase zagledanega Zorana: obstajajo razni tečaji in šole pa lahko popravijo osnovno risanje figure in perspektive kot lahko drugi tečaji popravijo disleksijo govora.
MB
Včasih, sicer bolj poretko, preberem tudi kaj slovenskega, da vidim, kje je kdo v svojem stripovskem udejstvovanju. Tokrat sem vzel v roke Smiljaničevega in Pušavčevega Kajuh, pesnik partizan. Od zadnjih Smiljaničevih stripov sem predelal še Cankarja in Črni plamen. Prvi je kompozicijsko še kar domišljen zaradi številnih raznolikih epizod v Cankarjevem življenju in pisanju, v drugi polovici pa se je risar nekoliko sprostil in dal nekaj navdihnjenih vinjet. Črni plamen je nekaj povedal o tržaški atmosferi italijanske gonje proti Slovencem, obadva sta polna zanimivih faktografskih podatkov, ki sta jih verjetno raziskala in zbrala soscenarista. Na prvi pogled sem bil prepričan, da je teksta preveč, ampak sem se precej zlahka prebil čezenj in spremenil mnenje. No, tu je bilo še vedno tudi precej anatomskih in perspektivnih risarskih napak.
V Kajuhu te napake niso nikamor šle; veliko je glav, ki gredo petkrat v telo, figur, ki delujejo kot zlomljene lutke, lectovih zgradb, nekonsistentnega in pomanjkljivega črnobelega kontrasta, neizdelane krajine, odsotnost velikih kadrov, ki bi prispevali k atmosferi, tra-la-la- tri rublja Kajuhovih rimaških pesmic (h katerim otročji realizem čisto paše, ampak po mojem to ni bil risarjev namen). Zgodba se zlahka bere kljub veliki količini teksta, ker je linearno predvidljiva, tekst naj bi bil nekaka ljudska literatura s cankarjevsko strukturo, ki nam jo daje veliki Slovenec Smiljanič, ker izgleda ni prebral nič sodobnejšega in bolj relevantnega. Smiljaničev opus po ljudskosti čedalje bolj paše ob bok Mustrovemu, samo, da je Mustrov nastajal pred petdesetimi do sedemdesetimi leti in je bil takrat mogoče relevanten, Smiljaničev pa danes iz čisto stripovskega vidika ni. Vmes se je namreč zgodil stripovski modernizem, ampak izgleda avtor bolj malo spremlja, kaj se izdaja, in se je zataknil nekje v davni preteklosti.
Njegov opus je po premoru na začetku tisočletja kot iz komunističnega curriculuma za leto 1962: partizan Kajuh, Narodni dom, Cankar in Plečnik, pilot Mrlak (edini junak ničvredne osamosvojitve je bil oficir JLA v bojnem helikopterju, medtem, ko so se barabe osamosvojitelji skrivali v šesti kleti Cankarjevega doma, načrtovali čimveč klanja ter prodajo orožja, karakterizacija junaškega pilota pa se izvrši tako, da nam Smiljanič parkrat zatrdi, da je bil Mrlak dober človek in mi seveda verjamemo), štorasta avantura Meksikajnarji in še neka zgodba iz od Italijanov okupirane Ljubljane. Vseeno raje pogledam Planinčevo Ukano, ker je vsaj iz tistega časa.
Spet nazaj h Kajuhu. Ta je revež, ki se mu godijo strašne krivice in se zato bojda nujno čustveno navežemo nanj, potem postane komunist, vmes je par otročje banalnih prikazov spolnosti in na koncu ga od blizu ustreli izdajalec, da je kupa trpljenja ja polna in gre junak na Marxovo in Leninovo desnico. Trpljenje namreč kleše človeka in ustvari junaka, če kdo še verjame tem milijonkrat prežvečenim klišejem.
Avtor rad poudarja, kako silno dela in koliko ur vloži v eno stran, ampak iz njih tega ni videti. V nedavnem intervjuju je izjavil, da je končno dozorel in postal režimski umetnik, da dostojno zasluži, s tem, da je v Mladini že trideset in več let režimski umetnik in bi naredil nič, če se mu ne bi izplačalo.
Naj uporabim še cesarjeva nova oblačila, ker nam Mladina in kvazi "poznavalci" stripa desetletja poudarjajo kvalitete Smiljaničevega stripa, ki gre do klanfanja o genialnosti. Prvak otročjega realizma ni čisto nag, pred nami poskakuje v strganih gatah. Ja, vem, da je že dolgo prepozno za slabo učljivega in vase zagledanega Zorana: obstajajo razni tečaji in šole pa lahko popravijo osnovno risanje figure in perspektive kot lahko drugi tečaji popravijo disleksijo govora.
MB
