Družbene anomalije: fašizem

Vse ostale teme, ki vam padejo na pamet.
No saj sam naslov pove vse.

Moderatorji: TomDarjangCortoTornadoMioke

Odgovori
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Družbene anomalije: fašizem

Odgovor Napisal/-a ninel »

Vstanite v suženjstvo zakleti

Od Katalonije, Libanona in Haitija do Čila, Ekvadorja in Argentine. Ljudje po celotnem svetu so v zadnjih tednih preplavili
ulice z zahtevami po večji družbeni enakosti.

Neoliberalne politike so pripeljale do stanja, kjer revni delavci odplačujejo državne dolgove in nosijo breme ekonomskih kriz,
medtem ko si vladajoči razred še naprej niža davke in polni žepe. “Mrtvi smo od lakote, prostih delovnih mest ni, ni elektrike,
zrak pa je onesnažen in karcinogen. Naši otroci so bolni,” pravi protestnik v Beirutu. Prebivalci po vsem svetu imajo dovolj r
epresije, zlorabe človeških pravic in uničevanja okolja. Stroški življenja naraščajo iz dneva v dan, medtem ko plače stagnirajo.

Policija in vojska sta do danes aretirali že tisoče ljudi. V Santiagu so na ulicah tanki, represija pa je privedla že do 18 smrtnih
žrtev in stotin hospitaliziranih.

Stotisočglavi in tudi milijonski protesti, ki so izbruhnili na različnih koncih sveta, veliko povedo o času, v katerem živimo. Med
drugim njihova sočasnost kaže na to, kako smo vsi del enega globalnega sistema.

Zato je njihov boj tudi naš boj. Venceremos!

(Levica)
Zadnjič spremenil ninel, dne 22.04.2020 11:44:24, skupaj popravljeno 1 krat.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a ninel »

Študijski center za rehabilitacijo fašizma, ki ga je leta 2008 ustanovil predsednik odhajajoče
vlade Janez Janša, je v enajstih letih za svoje delovanje dobil skoraj pet milijonov evrov!
Predsednik Šarec, takoj ukinite ta center, pa če je to zadnje, kar storite v vladi!
https://www.had.si/blog/2019/10/28/stud ... R8BysBwz98
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a ninel »

U Zagrebu održan međunarodni prosvjed za zabranu lova

https://vijesti.hrt.hr/553394/u-zagrebu ... NN5cMSg1hE

Udruga "Oslobođenje životinja" organizirala je u subotu u Zagrebu prosvjed za zabranu lova s kojeg su poručili da je
pogrešno ubijati i iskorištavati životinje kroz lov i druge načine.

- Prosvjedom želimo poslati javnosti snažnu poruku da je pucanje po bespomoćnim životinjama tzv. lov, kao i svako
drugo namjerno ubijanje i iskorištavanje životinja potpuno etički, ekološki, zdravstveno i ekološki pogrešno te ga je
stoga potrebno što prije zabraniti, poručili su iz udruge. Prosvjedna povorka prošla je središtem Zagreba noseći
transparente kojima osuđuju lov na divlje životinje.

- Ljudi nemaju pravo pucati po jelenima, medvjedima, fazanima, čagljevima, veprovima, lisicama i ostalim životinjama.
S njima trebamo živjeti u mirnom suživotu jer Zemlja ne pripada samo ljudima, istaknuli su organizatori.

- Kad vidim životinje, želim ih pomaziti, želim im pomoći. Kada lovac vidi životinju, on ima samo jedan cilj - da je
ubije. Društvo koje omogućuje takvo ponašanje je društvo koje zaboravlja da je nasilje uvijek nasilje, da je ubojstvo
uvijek ubojstvo, rekla je aktivistica za prava životinja Milja Krivokuća te istaknula kako su šume slobodan teritorij za
sve, a ne lovišta.

Drugi međunarodni prosvjed kojim se želi zabraniti lov, podržale su mnoge javne osobe, među kojima su glazbenik
Darko Rundek, saborski zastupnik Ivan Pernar, operna pjevačica Dunja Vejzović, redateljica Sanda Hržić, filozof i
književnik Hrvoje Jurić, profesor Slavko Kulić te skladatelj i dirigent Mladen Tarbuk, izvijestili su iz udruge Oslobođenje
životinja.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a ninel »

Kolinda priča da je rođena s krive strane Željezne zavjese. To je glupost
https://www.index.hr/vijesti/clanak/kol ... 27263.aspx
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a ninel »

O partigiano! Panevropski partizanski film na Viennalu
https://www.rtvslo.si/kultura/film-in-t ... alu/503486

"Retrospektiva naslavlja vprašanje rekonstrukcije in vzpostavitev identitet v drugi svetovni vojni, ki so jih še
posebej takrat nastale države ustvarjale s slavljenjem gverilskih protifašističnih bojev. Partizanski filmi, ki so
jih desetletja snemali v vzhodni Evropi, obravnavajo vrednote, ki jih velja danes znova odkriti, kar je eden
izmed ciljev retrospektive."
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a ninel »

V počastitev osvoboditve Beograda je bila na Cvetnem trgu tudi razstava stripa Mirko in Slavko.
Na velikih panojih je bila razstavljena celotna epizoda Tragom begunaca.
https://www.blic.rs/vesti/beograd/otvor ... uyitbGXXU4
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a ninel »

Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a ninel »

V tujini nas vidijo veliko lepše, kot mi sami sebe...

Srbija u Norvešku šalje ljude, Slovenija robu
https://www.bizlife.rs/aktuelno/moj-uga ... 99cNwH0-gY
Piše: Milenko Vasović

Evo već treću nedelju moja ćerka radi kao farmaceut na severu Norveške. Oduševljena je od toga kako su je kolege dočekale, pa do svega drugog što je okružuje. Nestao je stres koji je nesvesno ponela iz Beograda. Tužan sam i srećan, tužan jer nisam gajio decu da ih šaljem po belom svetu, srećan zato što osećam da se spasila zlatnog doba koje je zapljusnulo Srbiju. Kada su se slegli prvi utisci, kada je upoznala grad i iznajmila stan, ispričala mi je svoj najjači utisak. „Tata u apoteci je trećina lekova iz slovenačke „Krke“, a samo da znaš i u kuhinji imam „Gorenje“. Pa kako ti Slovencii tako rade?

Umesto objašnjenja rekao sam joj da Slovenci gledaju svoja posla. I nismo više pričali o tome. Ali ja sam kasnije razmišljao o slovenačkom izvozu ukrštajući ga sa još jednim podatkom iz norveške apoteke u kojoj moja ćerka radi. Od petoro zaposlenih, troje su Srbi. Svako dakle šalje u svet ono što ima. Slovenci robu, a mi sebe. Poenta je, međutim, što Slovenci robe imaju sve više, a mi „sebe“ sve manje. Oni jedini u regionu više izvoze nego što uvoze. Njih dva miliona godišnje izveze robe za oko 30 milijardi evra ili dvostruko više nego nas sedam miliona. Njihova prosečna plata odavno je iznad 1.000 evra, a nezaposlenost je oko pet odsto. Iz njihovih sela ljudi ne odlaze, njima ne pada na pamet da se svi presele u Ljubljanu.

Slovenija je među retkim evropskim zemljama gde raste broj stanovnika. Neki tupan će reći to je zbog Bosanaca i Srba koji tamo idu. Čak i sve da je tako a nije, pa što kod nas niko ne dođe. Kod nas ne žele da ostanu ni oni što od rata beže. Sve ovo što pišem o Sloveniji su javni podaci, ali kod nas se o njima malo zna a još manje govori. A mogli bi nam Slovenci biti uzor, što reče jedan poslanik. Da i mi gledamo svoja posla, da se ne svađamo ni sa komšijama ni među sobom. Da se ne prebrajamo, da ne otimamo od države. I da se ne hvalimo siromaštvom.

Imali smo i mi štošta, ali ne umedosmo da sačuvamo ni „Elektronsku industriju“, ni „Magnohrom“, ni „29 novembar“, ni „Rekord“, ni banke… Naša „Galenika“ nikada neće sustići „Krku“, jer ona je prodata zbog koristi kupaca i posrednika a ne zbog proizvodnje, izvoza, novih radnih mesta.
Jedini problem Srbije je ekonomski. Sve ostalo su trice i kučine. Ljudi koji se decenijama smenjuju na čelu države ne žele taj problem da rešavaju. I onda nameću nekakvu drugu priču, skreću pažnju. Bacaju narodu politiku u oči a o ekonomiji ćute, to je njihov teren za pljačku.

U nedelji kada sam ispratio ćerku sreo sam mlađeg rođaka, reče da je prodao stan u Kumodražu, snajka je dobila posao u Štutgartu, odlaze svi, vode i dvoje dece – školarce. I šta ćemo mi sutra kada više nećemo imati „sebe“. Šta ćemo izvoziiti, od čega ćemo živeti, ko će puniti naše zdravstvene i penzione fondove. Važno je da svaka baba u Srbiji zna koliko je minuta Haradinaj proveo na ispitivanju u Hagu, a niko pojma nema koliko smo pšenice požnjeli. Zato i živimo u bedi i zato nam deca odlaze.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a ninel »

Podivjani ljudje

https://www.vecer.com/podivjani-ljudje-10085307
Svetlana Slapšak
02.11.2019

V zgodovini fašizma in nacizma obstaja faza, v kateri gibanje že deluje v političnem življenju in jasno kaže, kakšne so njegove namere, s propagando, zasnovano na lažeh in obsesivnem ponavljanju, pa je obenem na veliko dejavno na ulici; v tej fazi se na klic takega gibanja odzivajo posamezniki, ki jim po psihološkem profilu ustreza model verbalnega nasilja, sovraštva in avtoritarne oblasti, vendar ob kolikor toliko normalnem delovanju družbe s svojim vedenjem ne izstopajo in običajno ostanejo neopaženi vse do "bujenja". Gre za posameznike, ki zasedajo pomembne položaje in katerih uglajenost in obzirnost sta zgolj površinski in v funkciji njihovega karierizma. Ko se sprosti ozračje sovraštva in nasilja, ki ga vzpodbuja propaganda goebbelsovskega tipa, in ko se pokaže realna možnost, da bo tak sistem prevladal, se taki ljudje prebudijo ali se pustijo prebuditi, za gibanje pa pomenijo veliko pridobitev, saj prinašajo v gibanje privid institucionalne podpore in avtoritete. Nato sprostijo vse svoje frustracije in skrite ambicije, ponavljajo propagando s položaja ugleda in povzročajo veliko škodo, s tem ko med še neopredeljeno večino sejejo zmedo.

Takih človeških zgodb je bilo veliko in vse so, skupaj z gibanjem, končale bedno. Nekaterim se je uspelo izgubiti v akademski sferi, drugi, ki so se za kratek čas povzpeli v kroge blizu oblastem, pa so bili po vojni kaznovani enako kot (prijeti) visoki člani gibanja in pomembni predstavniki režima.

Kje v tem vidim vzporednico s tem, kar doživljamo? Prav v prelomnosti trenutka, ko taki ljudje, v glavnem na visokih položajih, začnejo v javnosti uporabljati najočitnejše prijeme goebbelsovske propagande, ko odkrito kršijo pravila in etična načela službe ter izražajo privrženost avtoritarnemu gibanju. Prepoznamo jih tako po eruptivnem nastopu kot po jasnih znakih njihovih psiholoških ali psihiatričnih težav. Največja težava je v tem, da jih je veliko državljanov pripravljenih poslušati, saj predstavljajo nedvomno avtoriteto: njihova sprememba je tako hitra, da je otežena razumna presoja, zato ta zaostaja za sicer očitno osebno preobrazbo. Izrazit primer je nastop sodnika Zvjezdana Radonjića; potem ko je v televizijskem intervjuju z več kot uslužnim Jožetom Možino predstavil nekatera stališča, ki bi morala biti alarmantna za sodstvo, se je s prostaškim in žaljvim zapisom, kakršnega ne pomnimo, spravil na Borisa Vezjaka in s tem prebil dno nizkotnosti propagandnega aparata Nova24TV. Njegova verbalna kloaka je polna simptomov, ki bi morali sprožiti preplah, saj zadevajo sodnikovo duševno zdravje, ključno za opravljanje tako odgovornega dela. Njegove "jezikovne" opazke so popolnoma nesmiselne, kar vzbuja tudi dvom o njegovem pravniškem jeziku; njegove žalitve so povsem nenadzorovane, z obveznim posploševanjem – denimo ko gre za izražen dvom o znanju vseh "doktora(n)tov" v Sloveniji. Sam doktorata nima. Ko urednik portala, na katerem je Radonjić raztrosil vse najnižje, kar ima v sebi, ta izpad še pospremi s komentarjem "Respect", postane jasno, da gre za osebni primer, zmanipuliran v politično korist. Sodnika Radonjića hvali in podpira višji kolega Jan Zobec, letošnji politični govornik na Svetih Višarjah, kjer je predstavil program, nedvoumno blizu SDS, sodnik, ki je v aferi z varnostnikom pokazal psihološko indikativno vedenje. O Klemnu Jakliču je jasno vsaj to, da tisto, kar sam počne veliko bolj odkrito, vključno s prostaškimi tviti, običajnimi v njegovi politični skupini, očita nekomu drugemu – pri čemer računa na opijajočo moč ponavljanja, ki izvira iz propagande. Pustimo ob strani, da je sama Jakličeva obtožba že v osnovi nesmiselna – nenavajanje podatkov ni laž, neponavljanje znanih podatkov ni zavajanje –, Jaklič računa s pomračitvijo uma tistih, ki so izpostavljeni ponavljanju. Pri tem je stvar tem bolj smešna, ker ustavnim sodnikom nihče ne prepoveduje politične opredelitve, če ni v nasprotju z visokimi etičnimi standardi. Kam je izginila visoka strokovnost tega sodnika, ki bi pravzaprav rad dosegel zamenjavo skorajda celega ustavnega sodišča, ostaja skrivnost. Jaklič uničuje etične standarde, da bi uvedel samo eno politično opredelitev kot dovoljeno: temu se reče totalitarizem.
Podivjani ljudje se ne bi mogli pojaviti, če ne bi obstajal center proizvodnje laži, propagande in diskreditacije


Vsi trije primeri so iz sodne stroke in vsi trije rušijo prepričanje o nujni nepristranskosti in ustrezni nedotakljivosti sodstva, in to rušenje izvajajo ljudje iz stroke. Vsi v korist meglenega programa, ki na osnovi teh primerov zahteva poslušnost, odvisnost in pokoritev politični avtoriteti; torej totalitarizem. Ali je vzrok za to samo karierizem ali samo potlačene želje in frustracije ali kombinacija obojega, niti ni posebno pomembno. Pomemben je vtis o podivjanih ljudeh, ki se ne branijo ničesar, kar bi lahko zadovoljilo njihove želje in potrebe. To je primer vedenja, ki manipulira z ugledom, nato pa ga pred očmi javnosti uničuje s promoviranjem povsem drugačnega vedenja sodstva in sodnikov. V tem procesu si prizadevajo pokazati, kako pokvarjen, skorumpiran in nesposoben je sistem in da so oni njegove žrtve: narativno je najbolje, če se to prikaže kot zarota, v kateri so oni osamljeni borci za eno resnico. Tudi to je totalitarizem.

Podivjani ljudje se ne bi mogli pojaviti, če ne bi obstajal center proizvodnje laži, propagande in diskreditacije. Ne bi bilo modelov za ponavljanje, od preprostih, na katerih se vadi Kangler, do nekoliko bolj zapletenih, ki se jim obvezno dodaja avtoriteta "strokovnosti" domačega kadra. Propaganda iz tega vira je, če nam je to všeč ali ne, spremenila standarde. Država ni zaščitila državljanov pred stalnimi napadi na njihovo psihično stabilnost, čeprav bi jih morala. V trenutku, ki ga opisujem, je propaganda ustvarila prostor, v katerem ljudje s potlačenimi težavami najdejo svoj pašnik svobode, na katerem lahko izlijejo vse iz sebe, podivjajo in za to pričakujejo nagrado; tako je vedenje v totalitarizmu.

To je treba povezati z globalnim občutkom večine, da podivjani ljudje z resnimi psihiatričnimi motnjami vodijo svet, od ZDA in Velike Britanije do veliko manjših držav. Nič manj očitno ni, da nove oblike totalitarizma, povezane s terminalno fazo kapitalizma, nepovratno zasužnjujejo ljudi in jih množično poganjajo v bedo in beg. Na to kažejo vstaje po vsem svetu, ki pa ne vlivajo preveč upanja. Zaslepljujoča neumnost včasih poskrbi tudi za malo smeha: v primeru hrvaške predsednice Kolinde je to izjava, da se je rodila na napačni strani železne zavese, kar bi, glede na to, da Jugoslavija ni bila znotraj železne zavese, lahko pomenilo, da si je mlada Kolinda pravzaprav želela živeti v sovjetski družbi! Podzavestna želja po totalitarizmu se včasih pokaže na ne povsem nepričakovan način: mar ni Trump nedavno tvitnil nekaj o svoji ogromni, edinstveni modrosti?
Težava sploh ni v političnih opredelitvah, ampak v vulgarizaciji in razvrednotenju vsega političnega, ki še zagotavlja razlike; še enkrat, spametujmo se, gre za totalitarizem

V domačih okoliščinah je to zelo slab znak. Liki nižjega ranga z desnice so prevečkrat uporabljeni v propagandi in nimajo nobene verodostojnosti, poslanci so farsa; liki sodnikov še lahko izzovejo začetno zmedenost in močnejši odziv v javnosti – nekaj, kar zdravnikom ni uspelo. Gre za novo fazo propagande, nevarno razširitev, ki je namenjena širjenju straha. Bi si kdo morda lahko zaželel, da mu sodi Zvjezdan Radonjić? Ali Zobec? Ali Jaklič? Spodkopavanje avtoritete gre skupaj z nenavadno slabim okusom in prostaškimi manirami, ki jih takoj prepoznamo. In težava sploh ni v političnih opredelitvah, ampak v vulgarizaciji in razvrednotenju vsega političnega, ki še zagotavlja razlike; še enkrat, spametujmo se, gre za totalitarizem.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a ninel »

Napad na Tiffany: Izražanje sovraštva je postalo del družbene in politične kulture

https://www.dnevnik.si/1042912658/kroni ... 2ZP05HcMyw
Peter Lovšin

“Razloge za ponovni porast homofobnega, bifobnega in transfobnega nasilja gre iskati tudi v dopuščanju, da je izražanje sovraštva postalo del družbene in politične kulture. Tako je od besed prešlo k dejanjem,” po napadu na ljubljanski LGBT-lokal opozarjajo v društvu Legebitra.

»Kje ste, pičke, pridite ven, pedri!« je danes ob šestih zjutraj tulila skupina nasilnežev, ki so se fizično znesli nad prostori, v katerih domuje LGBT-klub Tiffany. Osebje lokala, ki je že zaprl svoja vrata, se je pred napadalci skrilo, varnostnikov pa po neuradnih informacijah tedaj ni bilo več, da bi posredovali.

Kot so danes sporočili iz društva Škuc, so napadalci razbili vhodna vrata stavbe Lovci, v kateri sta LGBT-kluba Tiffany in Monokel, ter vdrli v lokal. Osebju, ki je tedaj le še pospravljalo za gosti, se je uspelo skriti v notranje prostore kluba in zabarikadirati vrata, tako da skupina napadalcev do njih ni mogla. To je nasilneže očitno razjezilo in so se znesli nad stavbo, v kateri domujeta kluba. Poleg razbitih vhodnih vrat so za seboj pustili še razbita okna in poškodovane hodnike, na srečo pa jim nasilja ni uspelo fizično usmeriti tudi na osebje lokala. Člani in članice kluba so poklicali policijo, napadalci pa so se razbežali.

Na ljubljanski policijski upravi so nam pojasnili, da so napadalci po prvih ocenah povzročili za nekaj tisoč evrov škode. »Policisti preiskujejo sum storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti in zbirajo obvestila za izsleditev trenutno še neznanih storilcev,« nam je povedala Aleksandra Golec z ljubljanske policijske uprave, kjer vse morebitne očividce pozivajo, da naj se obrnejo na policijsko postajo Center ali pokličejo na telefonsko številko 113 ali 080 1200.

Po neuradnih informacijah si policisti z informacijami osebja niso mogli veliko pomagati, saj so se napadeni v strahu pred nasiljem takoj zaprli v notranji prostor kluba in tako napadalcev niso dobro videli. Ljubljana pa je bila tedaj kljub zgodnji jutranji uri zaradi številnih dogodkov na temo noči čarovnic še precej polna, tako da je napadalce zagotovo kdo opazil.
Zaskrbljenost zaradi porasta nestrpnosti

»V društvu Škuc, sekciji Magnus in LL nasilni dogodek odločno obsojamo in pozivamo pristojne organe, da ukrepajo proti nasilnežem v skladu z zakonom. Izredno zaskrbljeni smo, ker s homofobijo motivirano nasilje in kazniva dejanja naraščajo,« so zapisali v klubu Tiffany, Monokel pa je za danes ob pol desetih zvečer pred stavbo Lovci pripravil dogodek Tukaj smo. »Tukaj smo, ne gremo nikamor in ne bomo se pustili ustrahovati!« so zapisali v vabilu in dodali, da želijo pokazati, da so močnejši od strahopetnih nasilnežev.

Napad na Metelkovi je že tretji napad na LGBT-skupnost v zadnjem času. V začetku oktobra je skupina nasilnih moških brutalno pretepla geja, ki se je skozi park v Murski Soboti vračal proti domu. Polomili so mu več reber in mu hudo poškodovali ledvico. V Ljubljani je marca neznanec v okno Društva DIH – Enakopravni pod mavrico vrgel kamen, ki pa na srečo ni zadel članov, ki sta bila takrat v prostoru.

Napad so danes obsodili nekateri politiki, med njimi predsednik vlade Marjan Šarec. »Napad na klub Tiffany v Ljubljani je strahopetno, bedno dejanje. Žal tovrstno nasilje ni osamljen primer v naši družbi. Prepričan sem, da bodo pristojni organi opravili svoje delo in izsledili storilce,« se je premier oglasil na twitterju. Napad je obsodil tudi urad zagovornika načela enakosti. Zapisali so, da je napad na klub Tiffany, ki je eden redkih odkritih in vidnih prostorov LGBTI-skupnosti, mogoče razumeti tudi kot napad na vso LGBTI-skupnost.

V društvu Legebitra so napad pripisali tudi vedno večji toleranci do sovražnega govora. »Razloge za ponovno porast homofobnega, bifobnega in transfobnega nasilja gre iskati tudi v dopuščanju, da je izražanje sovraštva postalo del družbene in politične kulture. Tako je od besed prešlo k dejanjem,« menijo v društvu in dodajajo, da so napadi, kakršen je bil petkov, posledica družbenega vzdušja. »Ta razvoj je treba ustaviti in preobrniti trend povišanega izvajanja nasilja. Pozivamo k doslednemu obravnavanju verbalnega, psihičnega, fizičnega in drugih oblik nasilja, še posebno, če je nasilje storjeno na podlagi manjšinskih osebnih okoliščin. Pozivamo, da se obstoječa zakonodaja dosledno izvaja in po potrebi nadgradi.«

Pregon javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti je bil v Sloveniji od leta 2013 bolj kot ne mrtva črka na papirju, saj je tožilstvo definicijo tega kaznivega dejanja tolmačilo preveč restriktivno. Prav letos je vrhovno sodišče s precedenčno sodbo vzpostavilo sodno prakso, po kateri gre za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva tako v primeru, ko ga storilec stori na način, ki lahko potencialno ogrozi ali moti javni red in mir, kot tudi v primeru uporabe groženj, zmerjanja ali žalitev.
Uporabniški avatar
macon
STRIPOHOLIK
Prispevkov: 3038
Pridružen: 24.12.2005 23:11:43
Kraj: Škofja Loka

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a macon »

----
Zadnjič spremenil macon, dne 02.11.2019 14:06:20, skupaj popravljeno 1 krat.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a ninel »

Dresden razglasil "izredno stanje zaradi nacizma"
https://www.rtvslo.si/svet/evropa/dresd ... zma/503796

Mestni svet v Dresdnu v Nemčiji je zaradi neobvladljivega stanja protiislamskih in ksenofobnih dejanj pripadnikov gibanja Pegida sprejel resolucijo, s katero je razglasil "izredno stanje zaradi nacizma".

Dresden je v nemški zvezni državi Saxony, ki je že od nekdaj zibelka skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD), ki je bil na septembrskih
deželnih volitvah na drugem mestu. Lokalni politiki menijo, da je bil ukrep nujen, saj da v mestu težave z nestrpnostjo ne morejo zajeziti na drugačen način, je poroča portal Deutsche Welle. Mestni svet je tako v sredo ponoči sprejel resolucijo, s katero opozarja, da se "protidemokratično, protipluralistično, ljudomrzno in skrajnodesničarsko vedenje in dejanja, vključno z nasiljem v Dresdnu, pojavljajo vse pogosteje".

"Mesto ima težave z nacisti in mora glede tega ukrepati (...) politiki morajo to jasno obsoditi in dejati, da je nesprejemljivo," je dejal svetnik satirične Stranke (Die Partei) Max Aschenbach. Protiislamsko in ksenofobno gibanje Penida se je v Dresdnu začelo leta 2014, njihovo vodilo pa je zagovarjanje evropskega patriotizma in po njihovih besedah "islamizacije Zahoda", v mestu so imeli tudi več shodov. Resolucija tako predvideva, da bo mesto okrepilo demokratično kulturo ter bolje zaščitilo manjšine ter žrtve desničarskega nasilja.
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a ninel »

Brez komentarja...

Jože Biščak, glavni in odgovorni urednik fašističnega strankarskega glasila SDS Demokracije, je na tviterju zapisal:
"Kljub najnovejšim pozivom LGBT aktivistov, naj organi pregona obračunajo z drugače mislečimi, sporočam:
priročnik, kako naj starši obvarujejo svoje otroke pred LGBT ideologijo v šolah, je tik pred izidom!
Nihče nas ne bo utišal v kritikah zadev, za katere menimo, da so škodljive!"
Uporabniški avatar
ninel
Prispevkov: 6346
Pridružen: 19.04.2006 19:14:19
Kraj: Beograd

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a ninel »

Odlomek iz knjige Franca Jurija, v kateri pripoveduje o Boliviji, ki jo je obiskal leta 1987.

VRNITEV V LAS HURDES
18. poglavje: Colegio Yugoslavia, Cochabamba

Le kaj naj bi bil odgovoril Napoleónu Fernandezu, dve leti pred tisto nočjo, ko me je s starim charangom v roki razburjeno vprašal, kako kaže z njegovo ljubljeno Jugoslavijo? Stari Napoleón, visok in močan osemdesetletnik, potomec Inkov in konkvistadorjev, ki pa sta ga oslepili sladkorna bolezen in neizprosna siva mrena, nikoli ni bil v Jugoslaviji, nikoli se ni odpravil tja, vendar je v to daljno deželo poslal študirat svojo prvorojenko Mario. Napoleón je bil ponosen, ko je končno spet lahko objel profesorico kemije in fizike, ki je diplomirala na ljubljanski univerzi, v Jugoslaviji. Njegova najljubša hči se je tako usposobila za poučevanje na šoli čudežev, ki je rešila pred nepismenostjo in nevednostjo toliko bosonogih otrok z obrobja. Šolo je ustanovil on sam, Napoleón, ves poln idealov, in jo poimenoval Colegio Yugoslavia.

Tam so številne otroke tistih, ki so vsekakor znali ceniti družbeno pravičnost in enakost, učili ljubezni do neke daljne domovine. Ne domovine krvi in grude, temveč domovine neke pravične ideje, drugačnega, bolj človeškega in samoupravnega socializma, v katerem imajo vsi enake možnosti in kjer vsi otroci hodijo v šolo ter jedo toplo hrano tudi trikrat na dan. »Nekoč je tam živel dober človek, imenoval se je Tito in vsi so ga imeli zelo radi. Otroci, vedeti morate, da so Tito in njegovi partizani sami osvobodili svojo deželo, brez ruske ali angloameriške pomoči. Porazili so nacifašiste in potem poskrbeli za sožitje ter popolno enakopravnost narodov in celo različnih religij. Tito je zagotovil spoštovanje različnih jezikov, pisav in kultur. To je tako, kot če bi se tu v Boliviji končno lahko enakovredno uveljavila vsaka kultura in vsak jezik: španski, kečua, ajmara, tupi-guaraní, chiquito, aravak, tacana, uru, zamucu, chapacura, pano, mosetèn, yucarè, mataco …

Vsi bi bili enakopravni, živeli bi v spoštovanju, razumevanju in si med sabo pomagali … kot v Jugoslaviji.« Mi smo se spremenili, ta država se je spremenila, saj celo izginja, morda v mlakah krvi, med vampirji, volkodlaki in zombiji, ki se popadajo, razkosavajo, si s kremplji in zobmi mesarijo prsi in trebuhe ter se gostijo s srci, jetri, drobovjem, žolčem. Ja, sožitje … Toda nad temi gozdovi sije ista luna, polna je kot tisto noč, ko sva s Tanjo prispela v Cochabambo, z vlakom, počasi in ob neštetih premorih andskih ritmov, na poti iz Potosíja in belega Sucreja.

V Cochabambi sta v dostojanstveni revščini živela Maria in Zorko s hčerkicama, stara prijatelja iz ljubljanskih študentskih let. Ona je Bolivijka, skromna, a vztrajna, kot narekuje indijansko in špansko poreklo; on pa malce ubrisan kemik iz Ilirske Bistrice, kraja, ki ga je D'Annunzio poimenoval Villa del Nevoso. V širno deželo Huayna Capaca, Atahualpe in Tupaca Amaruja Marii ni sledil toliko iz ljubezni, bolj iz želje, da bi tvegal in se podal v svet razredčenega ozračja, ki si ga je zamišljal kot velikanski laboratorij na prostem, idealen kraj za svoje raziskave ter neizčrpen rudnik sanj, dragih in poldragih mineralov. Zorko sploh ni dvomil: z izkopavanjem tam v predandskem višavju bo odkril nova, dragocena nahajališča ametistov, topazov, srebra in morda celo zlata. Le malo nižje leži amazonsko in nenehno vrveče območje Santa Cruza, bogato s plinom in nafto. Toda obe surovini sta že prišli v nenasitne roke multinacionalk.

Ja, El Dorado, ki je omračil um že tolikim konkvistadorjem iz Estremadure, Manče, Andaluzije in Baskije, ga je čakal v Boliviji, v Cochabambi. Od tamkaj lahko po približno šestih ali sedmih urah vožnje z avtobusom dospeš v Vallegrande in La Higuero, do poslednjega in dokončnega Chejevega počivališča, na kraj, poln ideoloških ostalin in uporniških občutij. Revolucionarni gverilec je hotel zanesti pravičnost v vse kotičke Latinske Amerike, a se je ustavil tam, najprej je bil ranjen, potem je padel pod streli, nazadnje pa so ga izpostavili kakor Kristusa. Šele po smrti je doživel vstajenje pred očmi vseh brezpravnih; zamenjali so ga za enega od mnogih tujcev, ki so v te dežele prišli ukazovat, zato se zanj niso zmenili in so ga nazadnje celo izdali. Ampak kako so lahko vojaki pod poveljstvom predsednika Barrientosa, plačanci Cie, zagrešili takšno napako? Ubiti in postaviti na ogled truplo Ernesta Che Guevare! Njegova ikona je postala močnejše orožje od sleherne gverile.

Nisva se odpravila v La Higuero, kakor tudi že v Peruju nisva dosegla cilja, svetega obzidja Macchu Picchuja, temveč sva z lastnimi močmi zmogla le razdaljo do Valle Sagrados de los Incas, Pisaca in Ollantaitamba, kakšnih trideset kilometrov od svetega in skrivnostnega inkovskega mesta. Ker sva bila zaprisežena nekonformista, predvsem pa brez prebite pare v žepu, takrat tega še zdaleč nisva obžalovala. V Peruju vse manj priljubljenega Alana Garcíe in gibanja Sendero Luminoso, ki je bilo navzoče povsod, morda celo v hlodih ali skalah, s katerimi so na prašnih cestah zapirali pot avtobusom. Zadržala sva se v Cochabambi pri Marii in Zorku ter bila posebna gosta na Colegio Yugoslavia.

Napoleón me je povabil, naj za otroke in mlade, ki so se zbrali v največji učilnici skromnega šolskega poslopja, pripravim predavanje o zgodovini, zemljepisu in samoupravljanju. Na steni sta visela jugoslovanski grb s šestimi baklami, ki so gorele v enem samem ognju pod rdečo zvezdo, in Titov portret v civilu, dobrodušnih in očetovskih potez. Maršal v beli uniformi, podoben generalu Barrientosu, na tisti steni res ne bi imel kaj iskati. V Cochabambi so si starega predsednika predstavljali kot dobrega in skrbnega očeta. Kot pravičnega moža. Nisem jim mogel spregovoriti o Golem otoku, o istrskem eksodusu ali povojnih likvidacijah tisočerih domobrancev in ustašev po hitrem postopku, pa o političnih zapornikih in preganjanju številnih disidentov. Nisem jim mogel spregovoriti niti o Miloševiću, ki se je prav v tistem trenutku izdajal za novega Tita in je ob mračnih grožnjah z vojno hotel preoblikovati Jugoslavijo v bolj vodljivo in centralistično državo, ki bi bila strašno močna, nekakšna Velika Srbija.

Vendar sem moral razrešiti problem lastne vesti, ki bi nastal, če bi se med razlago izogibal vsemu, kar bi utegnilo skaliti njihove sanje o edini in brezmadežni pravičnosti. To se ni zgodilo in ohranil sem mirno vest. S kakšno pravico bi smel rušiti prepričanje o pravičnosti in širiti svoje dvome, intelektualni in svobodomiselni skepticizem, dialektično napetost, svojo neusmiljeno, realno in analitično, celo nekoliko salonsko politično vizijo, pred tem občinstvom velikih, neučakanih črnih oči? Izven šolskih prostorov so bili ti otroci in njihovi učitelji – sami prostovoljci – še vedno bosonogi, toda tam sta jih za nas nedoumljiva zanos in vera prepričevala, da obstajajo tehtni razlogi za upanje, kakršno človeku lahko daje edinole znanje, do katerega morajo imeti dostop vsi, tudi tisti posamezniki, ki jim je divji in roparski kapitalizem, poguba Latinske Amerike, jemal vse pravice.

Najgloblji razlog se je nahajal v tej oddaljeni deželi, kjer otroci niso hodili naokrog bosi. Tako sem se izognil navajanju grenkih, a resničnih dejstev tudi kasneje, ko mi je Napoleon na štiri oči, v svoji sobi, med nazdravljanjem na daljno domovino pravičnosti s kozarcem chiche, zastavil vprašanje. »Slišal sem o težavah v naši ljubi Jugoslaviji. Je hudo?« »Ne, Napoleón. Narodi se bodo dogovorili in še naprej stopali po poti pravičnosti, enakosti, enotnosti in bratstva, ki jo je začrtal Tito. Ne skrbite, nekega dne boste tudi v Boliviji imeli svojega Tita in reveži, Indijanci ter bosi otroci bodo končno imeli pravico do sanj.«
Uporabniški avatar
jang
Moderator STRIPOHOLIK
Prispevkov: 11097
Pridružen: 26.01.2005 19:42:10
Kraj: bled

Re: Družbene anomalije

Odgovor Napisal/-a jang »

S ta tema sedaj nadomešča tisto, ki sem vam jo zaklenil zaradi zmerjanja?
Odgovori