DYLAN DOG Special 8: GOLIJAT
Posted: 23.11.2005 11:44:57
Prevod naslova: GOLIJAT
Izdajatelj: LUDENS 2005
Naslov izvirnika: GOLIATH
Avtorji: Pasquale Ruju, Nicola Mari, Angelo Stano
Kratka vsebina:
Dylan Dog tokrat rešuje primer izginulih uslužbencev naftne ploščadi v mednarodnih vodah med Veliko Britanijo in Norveško. Zaradi viharja in neviht je vsako drugačno reševanje kot z ladjo onemogočeno, zaradi pozicije ploščadi noče posredovati nobena država. Zato sin lastnika ploščadi organizira reševalno akcijo, v katero vključi tudi Dylana. Razlog za najem »lovca na duhove« je zadnje video sporočilo posadke, ki očitno beži pred nekakšnim nezemeljskim bitjem. Ekipa, sestavljena iz klasičnih likov, se s težavo izkrca na ploščadi kjer se soočijo »Urizenom«, starodavnim bitjem, ki »žre« ljudi in jim v zameno nudi mir in konec osamljenosti. Hkrati pa bitje pobere tudi njihove spomine in tako v vseh letih, kolikor časa je na zemlji, postaja nekakšen »mastermind«, ki sebe začenja dojemati kot boga. Konec je predvidljiv – tisti, ki preživijo, po sklepni akciji komaj zbežijo s ploščadi.
Recenzija:
Po mojem mnenju gre za eno izmed slabših epizod DD, predvsem pa povsem neprimerno za specialno izdajo. Epizoda bi bila lahko izdana mnogo krajše v redni seriji. Kot vedno se avtorji poigravajo tudi z Dylanovimi fobijami – na primer vožnjo z ladjo in višino. Ampak v tem primeru je zadeva preveč umetna, zdi se, da avtorji kar tekmujejo kako bodo v lonec zmetali čim več fobij in to je moteče. Sama ideja zgodbe je predvidljiva in videna že neštetokrat. Elementi zgodbe in scene, ki jih boste z lahkoto prepoznali, prihajajo iz filmov The Abbys, Alien 3, Deep Blue Sea, Event Horison, Night of the Living Dead in Invasion of the Body Snatchers. Prihod in odhod na ploščad pa sta me tako zelo spominjala na Jurassic Park, da sem postal pozoren tudi na to podrobnost. Vendar so vsi ti elementi uporabljeni slabo, nejasno in neprepričljivo. Tako kot sama zgodba – zdi se nekako tako, kot bi avtorjem postavili rok za izdelavo stripa, ti pa bi potem nekaj na hitro naredili in ga na silo dokončali do roka, da le ne bi ostali brez plače. Samo bitje, Urizen, s katerim ima DD opravka, se tako rekoč do samega konca ne predstavi čisto tako, kot bi bilo logično pričakovati. Potem skuša zgodba to rešiti na pol strani, kar seveda izpade zelo površno. Tudi reševalna ekipa je točno taka kot vedno v tovrstnih zgodbah – bogati lastnik, zdravnik, kapitan s posadko, nekaj vojakov in navidezni outsider, tokrat Dylan Dog. Groucho, ki je včasih zelo dober dodatek zgodbi, je tokrat popolnoma neprimerno uporabljen in celo moteč. Pa ne v tistem smislu, kot smo ga vajeni in nam je v bistvu ravno zato všeč. V tej zgodbi je uporabljen kot mašilo za nabiranje števila strani, kot tudi nekaj drugih delov zgodbe, ki bi jih lahko mirno izpustili Seveda ne moremo mimo klišejske izbire seksi zdravnice in še bolj seksi kapitanke Elke Christiansen, ki je v bistvu najbolj zanimiv lik te zgodbe. Je nekakšen ženski Humphrey Bogart iz legendarnega To Have or Have Not – bolj ko se zgodba razvija bolj človeška postaja in bolj se razvija tudi njena osebna zgodba. Vse ostalo je preveč predvidljivo in predvsem neprepričljivo. Tudi risba mi nikakor ni všeč, predvsem me moti pomanjkanje podrobnosti in večje natančnosti ter preveč (nepotrebnega) igranja s sencami. V bistvu sem ravno zaradi (zelo) podobnih zgodb pred časom nehal brati Nathana Neverja, nad katerim sem bil na začetku očaran. Tudi sam Dylan je na koncu vse preveč podoben Johnu MacClaneu iz Die Hard, kar mu nikakor ne pristoji. Škoda, epizoda bi se lahko razvila v zanimiv razplet, tako pa je na nivoju horror filmov Eda Wooda. Vendar ni niti pol tako smešna kot so omenjeni filmi.
Izdajatelj: LUDENS 2005
Naslov izvirnika: GOLIATH
Avtorji: Pasquale Ruju, Nicola Mari, Angelo Stano
Kratka vsebina:
Dylan Dog tokrat rešuje primer izginulih uslužbencev naftne ploščadi v mednarodnih vodah med Veliko Britanijo in Norveško. Zaradi viharja in neviht je vsako drugačno reševanje kot z ladjo onemogočeno, zaradi pozicije ploščadi noče posredovati nobena država. Zato sin lastnika ploščadi organizira reševalno akcijo, v katero vključi tudi Dylana. Razlog za najem »lovca na duhove« je zadnje video sporočilo posadke, ki očitno beži pred nekakšnim nezemeljskim bitjem. Ekipa, sestavljena iz klasičnih likov, se s težavo izkrca na ploščadi kjer se soočijo »Urizenom«, starodavnim bitjem, ki »žre« ljudi in jim v zameno nudi mir in konec osamljenosti. Hkrati pa bitje pobere tudi njihove spomine in tako v vseh letih, kolikor časa je na zemlji, postaja nekakšen »mastermind«, ki sebe začenja dojemati kot boga. Konec je predvidljiv – tisti, ki preživijo, po sklepni akciji komaj zbežijo s ploščadi.
Recenzija:
Po mojem mnenju gre za eno izmed slabših epizod DD, predvsem pa povsem neprimerno za specialno izdajo. Epizoda bi bila lahko izdana mnogo krajše v redni seriji. Kot vedno se avtorji poigravajo tudi z Dylanovimi fobijami – na primer vožnjo z ladjo in višino. Ampak v tem primeru je zadeva preveč umetna, zdi se, da avtorji kar tekmujejo kako bodo v lonec zmetali čim več fobij in to je moteče. Sama ideja zgodbe je predvidljiva in videna že neštetokrat. Elementi zgodbe in scene, ki jih boste z lahkoto prepoznali, prihajajo iz filmov The Abbys, Alien 3, Deep Blue Sea, Event Horison, Night of the Living Dead in Invasion of the Body Snatchers. Prihod in odhod na ploščad pa sta me tako zelo spominjala na Jurassic Park, da sem postal pozoren tudi na to podrobnost. Vendar so vsi ti elementi uporabljeni slabo, nejasno in neprepričljivo. Tako kot sama zgodba – zdi se nekako tako, kot bi avtorjem postavili rok za izdelavo stripa, ti pa bi potem nekaj na hitro naredili in ga na silo dokončali do roka, da le ne bi ostali brez plače. Samo bitje, Urizen, s katerim ima DD opravka, se tako rekoč do samega konca ne predstavi čisto tako, kot bi bilo logično pričakovati. Potem skuša zgodba to rešiti na pol strani, kar seveda izpade zelo površno. Tudi reševalna ekipa je točno taka kot vedno v tovrstnih zgodbah – bogati lastnik, zdravnik, kapitan s posadko, nekaj vojakov in navidezni outsider, tokrat Dylan Dog. Groucho, ki je včasih zelo dober dodatek zgodbi, je tokrat popolnoma neprimerno uporabljen in celo moteč. Pa ne v tistem smislu, kot smo ga vajeni in nam je v bistvu ravno zato všeč. V tej zgodbi je uporabljen kot mašilo za nabiranje števila strani, kot tudi nekaj drugih delov zgodbe, ki bi jih lahko mirno izpustili Seveda ne moremo mimo klišejske izbire seksi zdravnice in še bolj seksi kapitanke Elke Christiansen, ki je v bistvu najbolj zanimiv lik te zgodbe. Je nekakšen ženski Humphrey Bogart iz legendarnega To Have or Have Not – bolj ko se zgodba razvija bolj človeška postaja in bolj se razvija tudi njena osebna zgodba. Vse ostalo je preveč predvidljivo in predvsem neprepričljivo. Tudi risba mi nikakor ni všeč, predvsem me moti pomanjkanje podrobnosti in večje natančnosti ter preveč (nepotrebnega) igranja s sencami. V bistvu sem ravno zaradi (zelo) podobnih zgodb pred časom nehal brati Nathana Neverja, nad katerim sem bil na začetku očaran. Tudi sam Dylan je na koncu vse preveč podoben Johnu MacClaneu iz Die Hard, kar mu nikakor ne pristoji. Škoda, epizoda bi se lahko razvila v zanimiv razplet, tako pa je na nivoju horror filmov Eda Wooda. Vendar ni niti pol tako smešna kot so omenjeni filmi.
