forum.striparna.com

Ni ga več. Umrl je po hudi bolezni ob koncu tedna. Bil je pisatelj, prevajalec, pesnik, politični aktivist, urednik. Skupaj sva uredila znanstveno fantastično zbirko Fantazija, sam je med svoje najboljše zgodbe prišteval zgodbo Bojevniki. Ena njegovih pesmi, v angleščini, naj bi bila objavljena v tujini. Pesem o entropiji. Mislim, da bi morala biti še vedno na mojem Mac-u. Izvrstna je. Njegov opus ni velik, ampak Samo je bil naš. S srcem se je zapisal znanstveni fantastiki, aktivno je sodeloval v bivšem DEMOS-u, a življenje ga je preprosto povozilo. Ni se najbolje znašel. Pogreb bo ta teden v Mariboru. Naj počiva v miru.

Naj mu bo lahka slovenska zemlja.

nisem popolnoma gotov, ampak prav mogoče je, da je ta zgodba še neobjavljena




SAMO RESNIK: Neva

V začetku avgusta mi je bilo - od majhne firme, kjer sem pred leti nekaj časa delal kot pomožni varnostnik – težko objavljam in zdi se, da se vrata iz leta v leto bolj zapirajo - ponujeno, da bi za teden dni ponoči v neki ljubljanski javni hiški nadomeščal šefa, ki je šel na dopust. Vzel sem, ker nisem imel več niti za hrano, kaj šele za najemnino, in ker sem upal, da mi bo stari humor iz Študentskega naselja pomagal, da bom vzdržal.
Po denar naj bi prišel najprej okoli štirih popoldne, in če ga ne bi dobil, naj bi zvečer sedel v onem stanovanju od devetih do polnoči, ozoroma dokler dekleti ne bi zaslužili denarja, ki ga je šef vsak dan pričakoval zase.
(Od vsake približno toliko, kot dobim honorarja za deset do petnajst strani dolg esej.)
Moja prva napaka je najbrž bila, da sem bil vljuden. Najbrž bi bil vljuden tako ali tako, a dekleti - obe bi lahko bili nekdanji sošolki s faksa. Videti sta bili okrog triindvajset, čeprav sta bili starejši. Teoretično sem razumel, da sta obe na kokainu, a pri njuni službi jima nisem mogel zameriti. Majda - manjša, z nežnim glasom in velikimi očmi, ima tri otroke, Neva - visoka Primorka z drobnimi joški in, kot je po telefonu poudarjala strankam, dobro ritjo - ima dvanajstletnega sina. Pri štirinajstih je menda pobegnila od doma (in pustila prvi letnik srednje šole), ker jo je očim rad otipaval, in od nečesa je morala živeti. Pri dvajsetih je zanosila z nekim mafiozom, ki so ga potem zaprli. In tako je večino let delala na hrbtu in na kolenih.
(Rekla mi je, da je nekoč upala, da si bo zaslužila za lastno stanovanje. Vmes so ji seveda predstavili heroin. In igla je polnila njeno praznino. Pozneje je šla na metadon.)
Stanovanje je bilo v stari hiši, ki naj bi jo kmalu podrli, tam sta bili začasno, ker je lastnik udobnega stanovanja, kjer sta prej delali, sicer državni uradnik, predlagal, da bi delali raje zanj, nakar je šef prišel s parom krepkih fantov, pokazal uradniku, da mu predlog ni všeč, in ju preselil v to luknjo, dokler ne bi našel drugega stanovanja. Pralnega stroja ni bilo, šef še ni imel časa, in Neva je preklinjala, da razen kavbojk, v katerih je sprejemala stranke, več nima kaj obleči. V torbi sem imel tanke plezalske hlače, rezervo, če bi se ponoči preveč shladilo, in sem jih ji dal. Pristajale so ji.
Zdi se mi, da si je šef Nevo izposodil od drugega šefa, da je nadomeščala drugo delavko, ki je zbolela. Šef mi je omenil, da je Neva patološka lažnivka, da je nihče ne mara, in da jo bo nagnal, ko se Marjetka vrne iz bolnice. Dodal je, da se je v Ljubljani mnogim zamerila in da jo bodo verjetno odpeljali v Italijo delat na cesto. Ali pa bo šla v Savo. V najboljšem primeru pa bo delala na parkiriščih in spala po kamionih.
Tudi tuša ni bilo. Strankam to ni ugajalo in punci sta se pritoževali, da se marsikdo pri vratih kar obrne, nekateri pa se pogajajo za ceno bolj, kot sta bili prej navajeni.
(Na mizi sta imeli sedem mobijev, ki so stalno zvonili. Reklame v Oglasniku je pisal šef.)
Že prvi večer sem videl, da imam problem. Nekoč v Študentu sem marsikdaj prišel ponoči domov mimo kakšnih vzdihujočih vrat, in računal sem, da sem tega navajen in da me njuno delo ne bo preveč motilo. Ko pa sem prvič švignil v sosednjo sobico, preden je Majda poskrbela za stranko, sem med njenim delom ugotovil, da je težava drugje. Zvoki erotike so simpatični, a čeprav sem razumel, da ne nje ne Neve moja prisotnost za tankimi vrati ne moti, morda sta se celo počutili varnejši, me je bodlo, da vdiram v njuno zasebnost. Razumem, da vam bo to smešno. Saj nista imeli kaj dosti zasebnosti.
(Všeč mi je bil glas utrujenega programerja, ki je prišel opolnoči po delu iskat malo nežnosti. Spominjal me je na glas nekdanjega sošolca. Morda je celo bil on.)

Končalo se je tako, da je šef ostal brez dobička, jaz pa brez plačila. Vsak dan sta mi govorili, da nič ne zaslužita in ko sem bil tam, strank res skoraj ni bilo. Konec tedna sem jima nehal sitnariti za denar in sem prihajal le pogledat, kako je z njima in poklepetat. Na tihem sem upal, da mi lažeta in da sta zaslužili dovolj, da si bosta lahko najeli stanovanje in šli na svoje. Jamrali sta mi (predvsem Majda), da je šef težek, bolj, kot sta bili prej navajeni, da nimata prostih dni, da ju ponižuje, da se ga bojita. Verjetno pa sta, kot mi je rekel šef, ko se je vrnil, denar res porabili za drogo. Nimam izkušenj s temi stvarmi.
Šefu sem rekel, da sem jaz kriv, in ni bil preveč jezen. Smejal se mi je, kako sta me obrnili. “Intelektualec.” Ni me motilo.
(Potem je šel on dežurat k njima, ker je po dopustu potreboval nekaj denarja.)
Trn je bil drugje. Nisem mogel sprejeti, da bo Neva čez kak teden spala po kamionih ali pa jo bodo prodali v Italijo. Majda je bila pred šefom najbrž vsa tiha, boječa in pokorna, Neva pa ne. Ugovarjala je in se pogajala. Morda je zato šefi niso marali.
Šef mi je rekel, da je edina delavka, ki je ni hotel osebno preizkusiti.
(Slišal sem, da je bil šef menda nekoč učitelj. A šel je s časom naprej. Kot podjetnik velja več.)
Zadnji dan se je Majda zelo bala, kako bo ravnal šef, ko se vrne z dopusta in denarja ne bo. Desetkrat me je klicala, da sem jo miril. Vmes sem jima dal ključ stanovanja, kjer sem podnajemnik, da bi se lahko prišli stuširat. Rekel sem Nevi, če bo kaj narobe, imata ključ. Le skrijta ga. Več si nisem upal reči. Nevi sem v tem tednu klepetov (enkrat sva šla celo ven, kupila dve pivi in sedla pod neko drevo pri parku) začel do neke mere zaupati, a več si nisem upal reči. Zdelo se mi je, da je tudi zanjo varneje, če ji ne povem.
Šefu sem se opravičil, vzel krivdo na svojo nesposobnost, uredilo se je. Prišli sta me celo obiskat in mi povedali, da nista imeli težav. Nevi sem rekel, vseeno obdrži ključ, če bi si šef premislil in bo kaj narobe. Le pazi nanj. Objela sva se, preden sta šli.
V drugi sobi sem pripravil posteljo in mizo in spraznil omaro zanjo, če bi prišla. Počistil sem kuhinjo.
Seveda sem se bal, vzeti k sebi nekoga iz tako drugačnega sveta. Nimam dosti vrednega, star računalnik, star glasbeni stolp, dobro sliko brez tržne vrednosti, veliko knjig, poceni kolo (dve boljši so mi pred leti ukradli), planinske stvari, plezalsko opremo. A nekatere stvari, ki bi se jih dalo prodati, mi veliko pomenijo.
V letih, ko sem tukaj podnajemnik, sem marsikoga prenočeval, ker me lastniki ne nadzorujejo. Navada iz starega Študenta. Pogosto so bile težave, ker človeka sprejmeš za tri dni in se ga po štirih tednih komaj komaj rešiš. Dvakrat sem takemu štoparju dal za najemnino, da je šel. Eden od teh dveh me je kasneje zmerjal, kako sem sebičen. Smešno je, a rad delam ponoči in ko delam, se pogosto sprehajam po stanovanju. Če koga prenočujem, se mi to sprehajanje ne zdi vljudno in pozna se mi, da potem manj ali sploh nič ne naredim.
Zdelo se mi je, da bi z Nevo šlo. Smešno, a nisem je videl kot tujega človeka.
Sem si želel spati z njo? Ne in ja. Najbrž so vsi, ki jih je kdaj poznala, hoteli predvsem spati z njo ali zaslužiti z njo, in to se mi je upiralo. V bistvu sem si želel, da bi si vzela prost dan, da bi šla skupaj v hribe in da bi jo videl kot prijatelja. (Verjetno bi si potem sicer želel hoditi in spati z njo, a najbrž ji ne bi rekel. Pred leti sem se tako zameril neki punci, ki sem jo dva tedna prenočeval, ker je pričakovala, da jo bom vprašal, meni pa se ni zdelo vljudno. Ah, nesporazumi.)
Nekega večera sem si pripravil beležko, kaj bi ji rekel, če pride. Kaj bi si želel, kaj pričakujem (česa se bojim), kaj predlagam. Do kakšne mere smem pozabiti tvoj poklic? Kje-kako naj ga upoštevam? Kaj bi si ti želela, kaj pričakuješ (česa se bojiš), kaj predlagaš?
Po onem obisku je bilo par dni vse tiho. Znanka, ki sem ji povedal za stvar, mi je rekla, da sem nor in da bo Neva gotovo dala ključ kakšnim svojim kolegom, da me bodo okradli. Neva me je enkrat poklicala z Majdinega telefona in rekla, da me bo prišla obiskat, a je potem ni bilo.
Naslednjega dne me je z Majdinega telefona poklical šef. Odložil sem.
Nekaj ur sem sedel in se prisilil, da sem menjal ključavnico. Pripravil sem si stvari za v hribe, a nisem mogel oditi.
Bil sem dokaj prepričan, da ključ ni več pri njej, a bal sem se, da bi prišla iskat streho in me ne bi bilo doma.
Obupno sem si zaželel, da bi jo še enkrat videl in se poslovil od nje. Za njenega Davida sem ji želel dati knjigo, ki sem jo imel rad v njegovi starosti. Par dni sem se grizel, potem sem tvegal in klical Majdo. Odložila mi je. Naslednji dan sem še enkrat poklical. Ni dvignila. Šel sem prosit staro znanko iz Študenta, da bi jo ona poklicala. Miranda mi je povedala, da je to storila, stari prijatelji so stari prijatelji, in da ji je Majda odložila takoj, ko je začela govoriti. Počutila sem se kot idiot, je rekla.
Pomislil sem, da bi poprosil kakšnega starejšega, bolj svetovljanskega znanca, če bi šel pogledat kot stranka. A nisem imel denarja, da bi mu plačal Nevino delo.
Na koncu sem se ponižal, klical šefa in ga prosil. Rekel mi je, da je Nevo nagnal in ne ve, kje je sedaj.

Naslednji teden me je prijatelj povabil na pico. Dekle, ki nama je stregla, bi lahko bila Nevina mlajša sestra. Njen triletni sinček se je igral pri sosednji mizi