forum.striparna.com

wiz wrote:kdor ni naročen..lahko tukaj prebere članek )

Od superherojev do »džem sešna«

Množico smeri v stripu, žanrov, avtorjev povezuje osnovna definicija stripa: pripovedno zaključen niz vsaj dveh sličic, ki ima pomen – Moč alternative nasproti komercialni produkciji

Tor 23.08.2005

Če se ozremo na kulturne fenomene dvajsetega stoletja, ne moremo mimo stripa. Ta medij je tesno povezan z industrijsko revolucijo in tedanjo naglo razvijajočo se tiskarsko tehniko. Nekateri, ki strip razumejo širše, njegovega predhodnika vidijo že v prazgodovinskih jamskih slikarijah, v egipščanskih hieroglifih in napisnih trakovih gotskih cerkva. V ožjem pomenu njegov nastanek uvrščamo na konec 19. in začetek 20. stoletja kot logično nadaljevanje književne in časopisne dejavnosti.
Za prvi strip velja The Yellow Kid, ki ga je leta 1896 napravil Richard Fenton Outcalt. Ta je združil elemente, ki so jih uporabljali že predhodniki stripa, in k temu dodal nov element – oblaček, v katerem so zapisane izjave junakov. Poleg tega je ta prvi strip povezan z nastankom izraza rumeni tisk. Objavil ga je namreč v enem od časopisov medijskega mogotca Williama Randolpha Hearsta, ki je bil znan po napadalnem in nemoralnem poročanju. Po objavi stripa The Yellow Kid se je Hearstovega načina novinarstva prijel izraz »yellow journalism« – rumeno novinarstvo ali rumeni tisk.
Rojstvo stripa je tako povezano s časopisom. Strip je vplival na njegovo vizualno podobo in velja za predhodnika časopisne fotografije. Strip je imel in ima še to moč, da je vpliva na naklade časopisa. V kasnejšem razvoju se je zelo razcvetel. Nepregledno množico različnih žanrov, smeri in njihovih avtorjev druži osnovna opredelitev stripa: gre za stilno in pripovedno zaokrožen niz sličic, ki ima določeno poanto.
Problemi s stripom
Prav zato, ker je polje stripa tako obširno, je težko o njem govoriti na splošno. O stripu tako nemara nekaj več povemo, če ga obravnavamo skozi vrsto problemov, ki jih načenja kot kompleksno polje.
Obstaja zgodovina ameriškega in evropskega stripa. Stripi pa so nastajali tudi drugod – najbolj znana je verjetno japonska manga. Vzpon ameriškega stripa sega v trideseta leta, ko so na trg prišle avanturistične zgodbe, kot je na primer Flash Gordon Alexa Rymonda, detektivke, kot je Dick Tracy Chesterja Goulda ali Tarzan, ki ga je v stripovsko govorico prenesel Hal Foster. Veliko prelomnico za ameriški strip pomeni Superman Siegla in Shusterja, ki zaznamuje tudi začetek zlate dobe stripa. Z njim se je rodil veliki ameriški mit in model za vse nadaljnje superjunake.
Ko so se v Ameriki rojevali superjunaki, je v Evropi nastal strip Tintin belgijskega avtorja Hergéja, ki pa ni imel naslednikov. V petdesetih pa se rodil eden najbolj znanih in razvpitih stripov – francoski Astérix avtorjev Renéja Goscinnyja in Alberta Unerza.
Posebno poglavje v stripu je razmejitev med t. i. underground stripom šestdesetih let in mainstreamovsko produkcijo. Prvega lahko razumemo kot odgovor na cenzuro, ki je v petdesetih v ZDA zavladala nad stripom. Podobno kot je Hollywood (sicer že v tridesetih) obvladoval t. i. Haysov kodeks, je stripu zavladal Comics Code ali Stripovski kodeks, ki je uveljavil vrsto prepovedi in omejitev pri ustvarjanju stripov.
Med začetnike undergrounda sodi Američan Robert Crumb s stripom Fritz the Cat. Danes težko govorimo o underground stripu, saj stripovske subkulture, kakršna je bila v šestdesetih letih, ni več. Tako razlikujemo med t. i. alternativnim stripom in mainstreamovsko stripovsko produkcijo. V slednjo sodijo predvsem stripi, ki gradijo na všečni zgodbi s solidno izrisanimi junaki. Namenjeni so širokemu občinstvu in ponavadi ne problematizirajo družbenih razmer.
Nasprotno pa se alternativni strip tako z zgodbo kot estetiko dotika aktualnih družbenih problemov. V zadnjem času iz te produkcije izstopa Frank Miller, avtor stripa Mesto greha in poleg Roberta Rodrigueza soavtor istoimenskega filma. Opozoriti velja tudi na Arta Spiegelmana, ki je prejel Pulitzerjevo nagrado za strip Maus (ki je preveden v slovenščino).
Nepregledno polje žanrov
Tako kot v literaturi ali filmu tudi znotraj stripovske produkcije najdemo veliko različnih žanrov. Prvi stripi so bili v glavnem humoristični, od tod tudi izvira angleški izraz »comics« za strip. Kasneje so prevladovale detektivke, znanstvena fantastika, pustolovščine. V petdesetih letih je v ZDA v času cenzure zaživel otroški strip. Izpostavimo lahko Peanuts Charlesa M. Schulza, v katerem nastopajo znani junaki, kot sta Charlie Brown in njegov pes Snoopy.
Med novejše žanre sodi ministrip, ki je postal zelo popularen v devetdesetih. V njem gre največkrat za avtobiografsko izpoved avtorja, ki svoj strip tudi sam razmnožuje in distribuira. Priljubljen pa je tudi t. i. jam session, ki ga ustvarjata vsaj dva avtorja, eden nariše prvo sličico, nadaljuje jo drugi avtor, lahko tudi tretji, četrti itd.
Strip – deveta umetnost?
Strip je vsaj od začetka veljal kot medij za zabavo širokih množic. Prav množične naklade in široka dostopnost je eden izmed razlogov, zakaj ga mnogi uvrščajo v popularno kulturo. Toda že po drugi svetovni vojni so umetniki in teoretiki začeli dvomiti o delitvi na visoko in nizko umetnost. Tedaj se je tudi v zvezi s stripom začelo pojavljati vprašanje statusa. Odkar je strip že vstopil v velike umetniške institucije, se zdi to vprašanje odveč.
»Strip je najprej risba in je natisnjen, podobno je tudi v grafiki lahko osnova risba, pa tudi fotografija ali celo plastika,« povezavo med stripom in grafiko komentira Breda Škrjanec, kustosinja v MGLC. Letos v okviru grafičnega bienala med drugim potekata tudi dve stripovski delavnici, pred štirimi leti pa je bil strip vključen v program bienala. To odločitev Škrjančeva utemeljuje takole: »Zanimali so nas različni načini uporabe grafike. S tem, ko smo na bienale vključili strip, smo poskušali preseči tradicionalno pojmovanje grafike kot originalne in unikatne. Prava civilizacijska moč grafike je v možnosti, da natančno reproducira podobo.«
Letos je izšla skupna številka Literature in Stripburgerja, ki obravnava vez med literaturo in stripom. V njej najdemo tako stripovske predelave poezije, proze kot teoretske prispevke. Osnovna poanta te posebne izdaje je to, da je strip samostojna pripovedna forma, ki se lahko loteva tudi najresnejših tem. Kot je v tej posebni številki zapisal Igor Prassel, strip gradi na povezovanju med besedo in sliko, zanj pa sopomembni tudi slikovna upodobitev gibanja, ikonografski znaki, antropomorfna upodobitev likov, iluzija časa in različni avtorski stili in pristopi.
Eden izmed stripovskih žanrov ali smeri, v katerem se zdi povezava med stripom in literaturo najtesnejša, je grafični roman. Pod to oznako danes sodijo japonska manga, kolekcije superjunakov, avtobiografije, torej stripi, ki izidejo kot knjiga. Izraz, ki je po mnenju mnogih zavajujoč, je izumir Will Eisner, ki je leta 1978 objavil 178 strani dolgo stripovsko zgodbo A Contract With God. Prassel poudarja, da je Eisnerju – čeprav so to pred njim počeli tudi drugi – uspelo strip postaviti ob bok »resni« literaturi.
V ZDA grafični roman dosega najvišje naklade. V letu 2004 je prodaja grafičnega romana zrasla za 25 odstotkov, kar v številkah pomeni za 205 milijonov dolarjev. Med različnimi vrstami grafičnih romanov je najbolj uspešna japonska manga.
Verjetno ni treba posebej omenjati, da je strip precej vplival tudi na film. Slednji si je od stripa sposodil celo plejado superherojev in njihovih zgodb, med njima pa obstaja tudi strukturna podobnost. Razskosanje stripovske zgodbe na sličice v stripu nekoliko ustreza kadriranju pri filmu.
Slovenski strip
Začetki slovenskega stripa segajo v čas po drugi svetovni vojni. Glavna v povojnem času sta Marjan Amalietti in Miki Muster, ki sta svoje stripe sprva objavljala v časopisih. Ena izmed legend t. i. alternativnega stripa pri nas pa je vsekakor Kostja Gatnik, ki se je v stripovsko zgodovino vpisal pod psevdonimom Magna Purga. O tem, kakšna je zgodba Magne Purge, je Gatnik povedal: »Prvotna ideja za zbirko se je rodila ob začetku Založbe ŠKUC. Bila naj bi nekakšen zbornik slovenskih underground stripov, vendar je bil zraven mojih prijavljen le še en strip. Tako smo se odločili, da objavimo samo izbor mojih stripov, ki so bili v začetku sedemdesetih let objavljeni v raznih časopisih in revijah (Stop, Pavliha, Tribuna, Pop express), in nekaj novih. Zgodbe sem pobiral iz vsakdanjega življenja in jih po svoje interpretiral. Zakaj so tako zasloveli, ne vem. Nekaj zasluge gre seveda temu, da so bili likovno inventivni, scenariji pa dobro premišljeni.«
V osemdesetih letih so v Sloveniji pomembno vlogo v razvijanju stripovske kulture odigrali predvsem stripovski avtorji, zbrani pri reviji Mladina. Eden takih je Dušan Kastelic, najbolj znan po stripih Partizani, Domobranci in Afera JBTZ. Vzornikov pri risanju stripa je bilo po besedah Kastelica veliko. »Pri sebi sem opazil, da se pogosto več naučim od avtorjev, ki se mi zdijo slabi, kot od avtorjev, ki jih zelo cenim,« doda.
O tem, kaj ga je privlačilo pri stripu in zakaj se mu zdi slednji pomemben, je med drugim povedal: »Včasih so me pri stripu privlačile popolnoma druge stvari kot danes. Ko sem bil otrok, so bili stripi med mularijo zelo popularni in risarji stripov so se mi zdeli veliki frajerji. Poleg tega je bil strip medij, skozi katerega si lahko pokazal več talentov – izmislil si si svojo zgodbo, jo narisal, režiral ... Avtor stripa lahko sorazmerno hitro in poceni naredi svoj film.«
Eden najbolj znanih in popularnih stripov je Mladinina Diareja Tomaža Lavriča. O nastankih in idejah zanjo je povedal: »Konec osemdesetih je nastala ideja, da bi bilo morda fino imeti v Mladini nekakšen politični strip. Izvedba je padla na moja šibka pleča in v mukah je bila rojena Diareja. Zamislil sem si jo kot zajedljivega in posmehljivega komentatorja sprotnih dogodkov. Ker sem len, sem jo že v začetku likovno in vsebinsko oklestil na minimum, na nekaj črt in udarnih stavkov. Zelo jasnovidno, moram priznati, kajti gulim jo že šestnajst let, in še jo bom.« O tem, kje za ta strip dobiva inspiracijo že toliko let, je odgovoril: »Bal sem se, da mi bo s časom zmanjkalo materiala, ampak me, hvala bogu, naši voditelji vestno zalagajo z vedno svežimi neumnostmi.«
Lavrič je eden redkih, ki je s tripi prodrl v tujino. »Jaz sem imel kanček sreče, da me je tujina kar sama našla. Običajno ni tako, treba se je kar dobro namučiti. Pa še to je, da imajo tam zunaj najraje pridne in poslušne najemnike, meni pa to ne diši, zato nikoli ne bom pravi gastarbajter. Je pa res, da zunaj stripovski svet vsaj obstaja (in cveti), pri nas je pa bolj puščava ...«
Tako Kastelic kot Lavrič se strinjata, da strip med mladostniki ni več tako popularen, nadomestile so ga risanke in računalniške igrice. V Sloveniji strip, na primer revija Stripburger – podobno kot druge oblike visoke umetnosti – dobiva državne subvencije. Kljub temu pa je strip še vedno zanimiv za generacije, ki so rasle z njim. Hkrati ima lahko po njuno strip še vedno subverzivni potencial. Podobnega mnenja je Gatnik: »Strip je del popularne kulture, njegova vloga pa je taka, kot mu jo avtor nameni. Kakšen je končni učinek, je seveda odvisno od marsičesa. Glede na, to da so možnosti objave stripov danes večje kot kda prej (tudi internet), lahko mirno trdim, da je še vedno aktualen.«
Danes pomeni jedro slovenskega stripovskega prizorišča revija Stripburger. Nastala je leta 1992, in sicer kot fanzine Strip Corea, kolektiva, ki je organiziral razstave in koncerte. Tedaj je bil duh hard core glasbe zvezan z revijo. Pri drugi številki je vlogo odgovornega urednika prevzel Boris Gačič, ki je s sodelovci revijo zasnoval kot stripovsko revijo. Od tedaj dalje je vloga Stripburgerja razvijanje predvsem alternativne stripovske kulture v Sloveniji. Poleg revije Stripburger organizira razstave, delavnice in okrogle mize. Revija je bila od vsega začetka večjezična. Največ besedil prihaja v slovenščini, srbohrvaščini in angleščini in jih taka tudi objavijo. Stripburger mednarodno stripovsko produkcijo predstavlja slovenski javnosti, po drugi strani pa jo je po besedah odgovorne urednice te revije Katarine Mitrević mogoče dobiti v vsaki bolje založeni trgovini s stripi, predvsem v Evropi, pa tudi drugod po svetu. Stripburger je redno zastopan na najbolj razvpitem mednarodnem stripovskem festivalu v Angoulêmu, na katerem je pred nekaj leti dobil nagrado za najboljši fanzine.
Stripe izdajajo tudi druge založbe, toda Stripburger izhaja nepretrgano (dve redni številki in ena posebna številka na leto), ob tem pa razvija še druge izdaje. Ob desetletnici izhajanja so začeli izdajati zbirko Republika Strip. V njej izhajajo stripovski albumi slovenskih avtorjev. Do zdaj so izšla dela Marka Kocipra, Cirila Horjaka, Tomaža Lavriča, Mateja Lavrenčiča. Letos bosta izšli deli Mateja Kocjana in Kocipra. Med posebne izdaje sodi tudi Mini burger, zbirka knjižic domačih in tujih avtorjev. Poseben projekt je bil tudi Strip burek, v katerem so zbrana dela avtorjev iz vzhodne Evrope.
Pri objavljanju stripov vlada preprosto merilo. Dobra zgodba in kvaliteten vizualni izraz. »Včasih objavimo strip, tudi če njegova vizualna podoba ni najboljša. Toda če je strip zelo dobro izrisan, a je zgodba zanič, ga ne objavimo,« je povedal Mitrevski.

Napisala: Jela Krečič

wiz wrote:al jo bom pa celo sm skopiral hehe...

HARDCORE KRITIKA

Max Modic

MIRNO MORJE, CORTO MALTESE

Pred desetimi leti je umrl Hugo Pratt. Zadnja leta je preživel v Lausanni. V Švici. Tam, kjer je Corto Maltese našel Sveti gral in iz njega popil večno mladost. Na njegovem domu je ostalo 30.000 knjig, ki so, skupaj s potovanji, izoblikovale filozofijo Corta Malteseja, Prattovega namišljenega kolega, ki ga je spremljal povsod.
Kmalu bo štirideset let, odkar je Corto Maltese prerasel okvire stripa in postal osebnost, za katero ne morete biti popolnoma prepričani, ali je izmišljena ali pa je nekoč resnično obstajala. Ne zato, ker se za tem imenom skriva Hugo Pratt, avtor tega brezča-snega stripa, in njegovo občutenje sveta, marveč zato, ker so Maltesejeva popotovanja preveč doživeta, da bi bila izmišljena. Pratt je često govoril, da mu je Corto v življenju veliko pomagal, da mu veliko dolguje. Prav tako kot Corto njemu. Corto Maltese se ni spremenil - ostal je velik sanjač, ki je znal sanjati več in lepše kot Pratt sam. Celo do te mere, da je Umberto Eco nekoč izjavil: »Ko se hočem zabavati, berem Engelsa, ko pa bi rad zvedel kaj o življenju in resničnosti, prebiram Corta Malteseja. Vedno znova.«
Od leta 1967, ko se je Corto Maltese prvič pojavil, je s svojim šarmom zavzel Španijo, Argentino, Francijo in še posebej domačo Italijo, pa čeprav je v resnici rojen na Malti, 10. julija 1887. V Franciji je leta 1974 Sylvia Fels posnela ploščo z naslovom Corto Maltese, Hugo Pratt in Alberto Ongaro sta leta 1982 Malteseja postavila tudi na oder beneškega gledališča La Fenice in predstava je doživela 140 repriz. In če temu dodate še revije, monografije, študije in antologije, ki nosijo naslov Corto Maltese in skupaj, brez stripov, obsegajo preko 100.000 strani, vam je jasno, da je prekleto malo resničnih medijskih osebnosti, ki jim je bila še za življenja izkazana tolikšna pozornost. Corto Maltese je vedno imel vplivne prijatelje, z zgodovino, katere obraz še nikoli ni bil bolj človeški, pa sta bila že od začetka na ti. Tu je Cortov CV:
1887–1903: Rojstvo in otroštvo. Corto obiskuje židovsko šolo v La Valletti, ki jo vodi eden od bivših ljubimcev njegove matere, seviljske ciganke, ki jo je še pred Cortovim rojstvom zapustil njegov oče, mornar iz Cornwalla.
1904: Corto se vkrca na ladjo Vanitů Dorada in morje postane njegov dom. Še kot deček se potika po ulicah Singapura, Šanghaja, Bombaya, Ranguna in Gize, kjer mu rabin pokloni načrt, ki vodi do zakladov v rudnikih kralja Salomona. Od takrat dalje Corto nenehno išče zaklade, ki kmalu izgubijo svoj materialen pomen in postanejo simbol večne želje. Konec leta se znajde v kitajsko ruski vojni, kjer sreča Jacka Londona in Rasputina. Naslednje leto obišče Argentino, spozna Butcha Cassidyja, Sundance Kida in Eugenea O’Neilla.
1908: Corto zapusti Argentino in potuje od Marseillesa do Trsta, kjer se rokuje z Jamesom Joyceom. A vsa Evropa vseeno ni podobna Benetkam, zato Maltese kot tihotapec in gusar odpluje v južna morja, kjer se mu v borbi s skrivnostnim Menihom pridruži še Rasputin. V Mehiki pomaga Panchu Villi.
1914–1916: Novi avanturi je ime Pacifik. Z Rasputinom se razideta, vstopita Tristan Bantam in profesor Jeremiah Steiner. Surinam, francoska Gvajana, Brazilija in porečje Amazonke se z zemljevida preselijo v mistiko in večnost.
1917: Latinska Amerika, Antili, Belize, delta Orinoka mu razkrijejo svoje skrivnosti, ki jih Corto ponese nazaj v Benetke, Črno goro, kjer se zafilozofira z voznikom rešilca - Ernestom Hemingwayem. Pot do Anglije in Dublina mine v hipu, prav tako kot keltske zgodbe, morda najlepši del seriala.
1918: Corto se pokloni Von Richthoffnu, Rdečemu baronu in ga pospremi v zadnjo letalsko bitko. Potem odide v Jemen, britansko Somalijo, Etiopijo (kjer ga je ujela prva slovenska izdaja z naslovom Etiopci 1), Tanzanijo in Hong Kong, kjer se ponovno snideta z Rasputinom.
1919: Iz Šanghaja, prek Sibirije in Mongolije, do mitskega Samarkanda. Ko ju z Rasputinom zaustavijo, za nadaljevanje zado-stuje en sam telefonski pogovor. Da, na drugi strani žice je Stalin, ki se v stripu osebno nikoli ne pojavi.
1921: Zlato mesto Samarkand in iskanje izgubljenega zaklada Aleksandra Velikega. Vmes sta še Pakistan in Afganistan. Benetke so večne, zato se Maltese vedno rad vrača tja.
1924: Švica, kjer se iz Svetega grala večna mladost prelije v Corta. Ko odide na Karibe, se v najbolj metafizični, zadnji avaturi za trenutek ustavi na Atlantidi. S smrtjo sta se poslovila kot stara prijatelja in sanje postanejo edina dimenzija, kjer se bosta še srečala.
1926–1936: Corto se pridruži mednarodnim brigadam, ki se vmešajo v špansko državljansko vojno. Po Prattovih besedah naj bi bila to zadnja romantična avantura, v kateri naj bi Maltese umrl. Kot nesmrtnik? Če se sprašujete, zakaj Hugo Pratt nikoli ni zrisal te zgodbe, je odgovor preprost. Obsega namreč ducat albumov, zaradi katerih se boste stripa vedno spominjali. Še več, postal je del vaših sanj, kamor se je Corto Maltese že zdavnaj preselil. Je potemtakem epilog resnično potreben?
Corto Maltese medtem v digitalni dobi začenja svojo DVD avanturo. Tudi v Sloveniji. Corto Maltese na DVD-ju ni ne spomin ne posvetilo. Niti kult niti uspešnica. Ne strip ne njegova ekranizacija. Corto Maltese na DVD-ju je samo risanka, ki ste ji hvaležni, da ni postala film.

Striparji do pomladi ne bodo mirovali
12.01.2008

Dijaki in šolarji iz dežele Furlanije - Julijske krajine in iz matične Slovenije se lahko prijavijo na nadvse izjemni nagradni tekmovalni stripovski natečaj


Dijaki in šolarji iz dežele Furlanije - Julijske krajine in iz matične Slovenije se lahko prijavijo na nadvse izjemni nagradni tekmovalni stripovski natečaj v sklopu dogodka Viva i fumetti - Živel strip 2008. Pravila so preprosta, glavna junaka vaših zgodb naj bosta Mišima avtorja Cirila Horjaka in Pippi avtorice Emanuelle Biancuzzi, neodločni striparji pa se lahko s svojimi umetninami izprsite v poljubni temi. Prijavljena dela lahko narišete kot stripovske zgodbe v poljubni tehniki in nihče vas ne bo omejeval pri številu strani formata A3, dobrodošli pa so tudi tisti, ki najdevajo izziv v računalniški ali klasični animaciji.


Časa je še kar dovolj, a vseeno si velja zapomniti, da morajo stripi prispeti na naslov Stripburger, Forum Ljubljana, Metelkova 6, SI-1000 Ljubljana najpozneje do 1. aprila letos, da bo osemčlanska mednarodna žirija lahko nagradila vse mlade striparje 10. aprila ob 11. uri v avli centra Cinemazaro v italijanskem Pordenonu. Da ne bo treba matičnim Slovencem predaleč, se bo 29. aprila razstava preselila tudi v Kud France Prešeren, ko bo 19. maja hkrati odprtje razstave del Emanuele Biancuzzi, Cirila Hornjaka in Gašperja Rusa. (bm)

BuDi wrote:On - Izar Lunaček, ilustrator in stripar
Najlepše stvari so lahko sestavljene iz samih svinjarij
Ona, Tor 22.11.2005

Izar Lunaček je kombinacija filozofa, komparativista in skorajšnjega akademskega slikarja. Samo ime in poklicni nazivi vam morda ne povedo veliko, a zagotovo ste se že kdaj resno zamislili ali najverjetneje tudi nasmejali ob pogledu na njegovo delo. Je namreč ilustrator Sobotne priloge in Pila, delal je za glasilo Inštituta za standardizacijo in naravoslovje, poskrbel, da se nekaterim knjigicam lahko reče slikanice, ter v različnih učbenikih srednješolcem duhovito približeval učno snov. A v svojem bistvu je stripar. Avtorske stvaritve je najprej objavljal v Stripburgerju, pozneje v dnevnih časopisih in končno tudi v kompaktnih celotah, ki jih lahko najdete v knjižnicah. V roke in spomin jih lahko vzamete pod naslovom Miniji ter Beštije: rahlo izbrana dela.

Kaj menite o občasnem uživanju alkohola?

Paziti moram, da se ne očrnim preveč; v zmernih količinah se mi zdi povsem primerno terapevtsko sredstvo.

To vprašanje je bilo v razmislek zastavljeno na koncu poglavja Moralna presoja v knjigi Etiški pojmovnik, ki ste jo ilustrirali. Se zelo poglobite v delo, ki ga opremljate z risbami?

Etiški pojmovnik se nanaša še na filozofijo, ki je moj drugi poklic, tako da nisem imel težav. Sicer pa prebiram tekste različno intenzivno. Prizadevam si, da risba ni le ilustracija, ampak zajema še konceptualni zasuk. Odvisno je tudi od časa. Sobotno prilogo, recimo, moram ilustrirati čez noč, in včasih teksti pridejo celo pozneje, avtorji mi vnaprej povedo le osnutek.

Kako pa se odzovete na besedila, s katerimi se ne strinjate?

Pri ilustraciji ni bistvo v tem, da potrjuje poanto besedila. Tedaj lahko izkoristim konceptualni zasuk in izrazim svoje stališče.

Torej se besedilo in ilustracija bereta kot ločena teksta.

Recimo, a je zelo odvisno od besedila do besedila.

Se kdaj samocenzurirate?

Se zelo nesamocenzuriram, se mi pa velikokrat zgodi, da me cenzurirajo drugi. Predvsem imam občasno težave pri najstniškem časopisu Pil, kjer je treba biti malo previdnejši, jaz pa hočem biti radikalen.

V kakšnem smislu radikalen? Je urednike morda tudi strah, da otroci ne bodo razumeli bistva vašega dela?

Po mojem mnenju je ena največjih napak ilustracij za otroke podcenjevanje bralca, in kot kažejo Pilove ankete, so moje slikice na vrhu priljubljenosti. Mislim, da otroci zelo cenijo, tudi če jim daš nekaj malo pretežkega. Prav tako verjamem, da imam dober občutek za predstavljanje konceptualno težkih zadev čisto preprosto, saj sem v glavi še vedno zelo na ravni štirinajstletnika, tako da z lahkoto delam za človeka, kakršen sem bil takrat jaz; druge vrste publika pa me niti ne zanima.
Urednike morijo konkretne zadeve; če se denimo lotim kakšne versko občutljive teme ali preveč očitne seksualne aluzije. Sicer imam občutek, da pri Pilu bolj kot zaradi »ta malih«, ki so navajeni vsega, pazijo zaradi staršev.

Kako sprejemate cenzuro?

Sem zelo odprt za kritiko, ampak ne maram, da me cenzurirajo samo na podlagi obče morale. Če mi utemeljijo, kaj je napaka in zakaj določene zadeve nihče ne bo dojel ter zakaj ni primerna za publiko, se pač strinjam.

Več vaših ilustracij je na prvi pogled videti, kot da so iz otroške slikanice, a ko dobro pogledaš, vidiš, da je v njih nekaj krutega. Lahko bi rekli, da je podobno kot pri Daliju: ko pogledaš njegove slike na hitro, opaziš zelo lepe barve in mehke oblike, ko pa se poglobiš, je dejansko nekaj zelo grdega …

… Svinjarija. Velikokrat se ukvarjam z zafrkancijami, dekonstrukcijo verskih vsebin, s katero izzovem misel na spolnost. Verjetno zato. Ravno tu je bistvo: najlepše stvari so lahko sestavljene iz samih svinjarij, če jih pogledamo od blizu, po drugi strani pa lahko tudi svinjarije, če so prav aranžirane, sestavljajo blazno lepoto. Sicer pa mi je bila lepa forma vedno blizu, ogromno truda sem vložil v to, da lahko danes s čopičem potegnem tudi najbolj fino linijo. Veliko mi je do tega, da imam lepo risbo.

Je to zaradi vpliva akademije?

Prej nasprotno. Moja želja po lepi risbi je vplivala na odločitev, da grem na akademijo. Hotel sem, da bi me nekdo tako discipliniral, da bi, ko bi prišel ven, znal narisati vse, kar bi si zamislil v glavi. In ravno zelo klasični dril naše akademije s štirimi leti risanja nagcev večer za večerom je najboljša šola.

Kako na akademiji dojemajo strip? Kot umetnost so ga namreč začeli ceniti zelo pozno, šele s postmodernizmom, ki podira mejo med visoko in nizko umetnostjo.

Pa še takrat kot del kolaža, iz katerega lahko sestavljamo neko drugo umetnost. Lichtenstein je še vedno slikar in ne risar stripa. Druga skrajnost je nekakšen art strip, ki poskuša biti umetnost tako, da je dolgočasen in recimo naslikan z oljem. Na akademiji so zelo antistrip, predvsem zaradi njegove figuralike, ki je tam popoln tabu. Vsa štiri leta sem se moral stalno bosti s slikarji, ki so pri nas v šestdesetih izvedli abstraktno revolucijo in se jim je figura zdela neokonservativna.

Kaj vam je ljubše, ilustracija ali strip?

Strip je tisto, kar sem želel delati že od malega, tako da imam tudi zdaj več veselja na tem področju. Ilustracije pa se bolj splačajo finančno in so mi všeč, ker lahko prek njih delujem na bolj politični plati, saj dajo možnost sprotnega odziva na aktualne dogodke.

Kdaj vas denar ne prepriča več?

Tudi tisto, kar počnem za denar, delam zelo avtorsko, trudim se vložiti čim več svojega. Zdaj sem se znašel v precepu, ker stvari, ki bi jih rad delal, nikoli ne bom mogel delati samo za denar; to je velik problem, zaradi katerega sem manj uspešen, kot bi lahko bil.

Kako mladi neuveljavljeni striparji, ki želijo prodreti na sceno, a se ne znajdejo najbolje, sploh lahko začnejo ustvarjati svojo prepoznavnost?

K sreči imamo v Sloveniji Stripburger in imajo mladi, neuveljavljeni avtorji brez profesionalne risbe, ki bi omogočala zaposlitev pri resnem mediju, kje objavljati. Stripburger prireja stripovske delavnice in objavlja stripe zelo različne kakovosti, tako da imajo možnost tudi začetniki. Jaz sem vso srednjo šolo objavljal samo pri njih.

Za Stripburger tudi velja, da ima zgodba prednost pred risbo in da objavijo strip z dobro zgodbo in risbo, ki šepa, nikoli pa stripa s slabo zgodbo in odlično risbo.

To je načelo undergrounda, ki nasprotuje mainstreamu, kjer – denimo v Ameriki – mrgoli stripov z izjemno profesionalno risbo, a brez vsebine. V 60. letih pa je tam na dan privrelo veliko stripov, avtorjev, ki so dali več na vsebinske šoke kot na lep videz. Ampak če hočeš živeti od stripa, je profesionalna risba skoraj nujna. Crumb, glavni predstavnik undergrounda in eden redkih, ki še vedno delajo s polno paro, je odličen risar.

Danes imamo ogromno mladih striparjev, ki hodijo k Stripburgerjevim delavnicam, kar je odlično za rekrutiranje novih navdušencev za strip. Sicer ne vem, kaj bo nekoč dejansko iz njih, ali bodo sploh vztrajali. Mogoče bodo morali za denar početi še kaj drugega, risali pa bodo ljubiteljsko. Bertoncelj je denimo eden takih: z razmeroma okorno risbo, ki se mu ne izboljšuje pretirano, ustvarja neverjetno dobro. Ampak res ves dan dela in potem vse noči riše. To pa je dobro že zato, ker je tako ekstremno.

Pri prepoznavnosti najbrž pomaga tudi svetovni splet, čeprav nekateri polemizirajo, da omogoča oživljanje stripovskih junakov, podobno kot film, kar pripomore k ubijanju papirnatega stripa. Prav tako naj bi vpliv računalniških igric topil zanimanje mladih zanj.

Zdaj je res mogoče odpreti svojo spletno galerijo in imeti svoj virtualni razstavni prostor, kjer lahko pokažeš kar koli. Zelo veliko je bilo razprav, ali bo splet sesul tiskane medije na splošno, tudi strip. Menda populacija, ki je včasih pred resno literaturo bežala v strip, zdaj beži v splet, ker je prvi premalo interaktiven, premalo bliska. Ampak mene to ne skrbi preveč. Tudi literaturi, slikarstvu in vrsti uglednih umetnosti so že zdavnaj napovedali smrt, pa se še kar držijo; ne vem, zakaj se ne bi tudi strip.
Večji problem pri nas je, ker nima zaledja. Tudi v Ameriki, kjer ima izjemno kulturno zaledje in tradicijo, mu zelo krčijo prostor v časopisih. Tam so recimo včasih na sredini časopisa objavljali debelo prilogo nedeljskih stripov, ki so bili čez vso stran, zdaj pa so vedno bolj natlačeni. Pri nas jih v časopisnih medijih preprosto ni. Novice so objavljale mojega in Maco, ki pa je pravzaprav le ilustrirana šala.

Zakaj ni strip v Sloveniji nikoli doživel pretiranega časopisnega razcveta?

Pojma nimam. Muster je še ustvarjal v razmerah, ki so bile primerljive z zahodnimi: Zvitorepec je izhajal ob boku z romani v nadaljevanjih. Zdaj ta funkcija časopisa kot dela kulturne zabave počasi izginja in v Ameriki se je stripovska priloga po mojem mnenju ohranila bolj zaradi tradicije. Tam bi vsi znoreli, če bi izginila, čeprav je nihče ne bere. Kot če bi ugasnil teve staremu atu, ki je pred njim zaspal. Pri nas tega sploh nihče ne bo opazil.

Strip naj bi imel vsaj dva okvirčka: dve časovni, prostorski ali kontekstualni situaciji. Kaj po vašem mnenju še mora imeti avtorsko delo, da si zasluži ime strip?

Eden od teoretikov poudarja, da se morata v dobrem stripu vizualna in besedna plat dopolnjevati, se pravi, da ne moreš dojeti smisla samo z besedo ali sliko. V Ameriki imajo trenutno odličen strip – ampak ne iz vrst profesionalnih časopisnih stripov, ki so računalniško obarvani in jih pošiljajo po vsej deželi. Mislim, da izhaja le v newyorškem Village Voiceu. Dela ga tip s psevdonimom Tony Millionaire. Pripoveduje o opici in vrani, ki sta na gusarski ladji, čisto pravljična scena, najverjetneje kakšen avtorjev fetiš iz otroštva, in sta nenehno pijani, težki alkoholičarki. Skoraj vsak strip se konča tako, da ena od njiju naredi samomor. To je genialen strip, umetniško gledano res na višini, vsebinsko zelo radikalen, pa še z noro zbrušeno risbo, vse s tušem in peresom; v retro stilu, kot bi nastajal pred sto leti. Ampak ta je v zadnjih letih dejansko doživel tudi komercialni uspeh, saj je ameriški trg tako velik, da je celo alternativna publika tržna niša, na katero se da zanesti.

Nekomu, ki ga sprejme širša publika, radi zelo hitro prilepimo pripono komercialno, čeprav ni spremenil vsebine svojega ustvarjanja. Kje vidite mejo med komercialnim in umetniškim stripom?

Mislim, da se jedro stripa in vsake druge umetnosti ohranja onkraj etiket »komercialnega« in »umetniškega«. Ne morem narediti art stripa, tako da bom poskušal biti nekomunikativen, ali posneti polurne scene zajtrka in trditi, da je to umetniški film. Umetnost ni to, da hočeš biti čim bolj neprijeten za konzumacijo. To je pravzaprav drug tip komerciale, ki streže ljudem, ki se imajo ves dan lepo in potem zvečer rečejo: »Gremo zdaj v umetniško ustanovo in se bomo zelo mučili tri ure, da se bomo odkupili za vse lagodje.« Tudi to je izdelek, ki je ciljno usmerjen v prodajo elitni hedonistični razvajeni družbi, ki gre po svoj odmerek kulturnega trpljenja.
Mislim, da mora biti umetnost komunikativna. Ima svoje zakone in deluje po določenih principih, ampak če ti glas v glavi reče, da to ni to, kar hoče risba, moraš prekršiti ravno kanon tega, kar je trenutno razglašeno za umetnost. Enako je, če ti glas v glavi reče, čakaj, to je pa že komerciala. V bistvu moraš slediti nečemu popolnoma tretjemu.

V kateri umetnosti pa vi uživate?

Nazadnje sem gledal film bratov Coen, O Brother, Where Art Thou? Čisto nor film, izvrstne šale z južnjaškim dialektom, nekaj latinščine, navezava na južno mitologijo, precej odbito. To sicer ni njun najboljši film, Joel in Ethan Coen imata za sabo opus genialnih izdelkov, ki so zelo gledljivi, zelo žanrski in hkrati neverjetno pametni.
Kar zadeva literaturo, sem imel vedno zelo rad Kafko in Dostojevskega. Zadnje čase veliko berem Henryja Millerja. Od konca osnovne šole, ko sem v knjižnici skrivaj iskal seksi odlomke, ga imam v glavi kot navadnega zabavnega, erotičnega avtorja, sploh nisem imel občutka, da je blazno dober pisatelj. Zdaj sem ga znova našel in je res odličen.

Menda veliko potujete. Kje ste že bili?

Z ženo sva bila nazadnje v Indoneziji, lani pa v Afriki, Mehiki, na Kubi ... Rada bi videla čim več zelo oddaljenih dežel. Dlje ko greš, bolj te premakne v glavi. Omogoči ti, da ločiš med sabo in kulturnimi vrednotami, da ti več svobode, da operiraš z njimi.
Popotniki običajno prinesejo s sabo bolj celovito ali pa drugačno sliko določenega območja v primerjavi s tistim, kar prikazujejo mediji.
Štorija z mediji in tretjim svetom je res smešna. Kalkuta, ki je vedno zahodnoevropski prototip peklenske luknje, kamor hodijo zahodnjaki z odrešeniškimi misijami pomagat ubogim revežem, je recimo fino mesto, simpatično, tudi če se giblješ med temi ljudmi in se pogovarjaš z njimi. Razmere niso tako grozne, mediji jih izjemno napihnejo.
Trupla sem videl v Indiji, kjer jih ob Gangesu zažigajo in mečejo v reko, tako da občasno pritečejo s kakšnim mimo tebe. Ko sem bil v Kalkuti, pa sem denimo videl, kako na cesti leži napol nag človek s štrcljem namesto roke, miga z njim in se poti kot nor, ker leži na soncu. Ampak na koncu dneva se lepo pobere, vzame svoj drobiž in gre domov. Vse je zelo relativno.

Omenili ste odrešeniške misije. Ste skeptični do humanitarnih akcij?

Koliko pomagajo, vedo samo organizacije, se pa veliko govori o tem, da se zahodnjaki tako odkupujejo za svoj življenjski stil. Vsako leto nekaj podariš Unicefu in se potem počutiš malo bolje. Najverjetneje bi bilo najpametneje iti na določen kraj in neposredno pomagati nekomu, sicer lahko pomoč izpade kot popoln kolonializem.
Zadnjič sem na televiziji gledal naše Unicefove predstavnike z Mileno Zupančič, ki so tekali po indijskih vaseh in zgradili stranišče, zaradi katerega naj bi bili tisti otročki vsi srečni. A se je jasno videlo, da jim ni povsem jasno, zakaj je stranišče pravzaprav dobro, zanje je bilo le nekaj novega in zanimivega. To, da otroci serjejo v greznico, ni problem, problem je to, da jih tretjina pomre od otroških bolezni.

Sprašuje: Neža Prah

risar_69 wrote:7.1.v ponedeljek, sem v Novicah zasledil članek-Ožemanje, Ime mu je Alan, Alan Ford. Omenjena je piratska izdaja Alana Forda z Jovanko in Titom. Avtor članka poudarja nesmisel izdajanja enega in istega stripa z dvema različnima naslovnicama. Kar imenuje ožemanje bralcev. Če samo pomislim, da sta enaka dva stripa izšla tudi v trdi izdaji, je slabo. En isti strip v štirih različnih izdajah, pa še to je ne vem kateri ponatis istega stripa. Sicer, res da nas nihče ne sili, da kupimo vse, ampak če nam je to že v krvi....Jeb.ga, nekateri smo okuženi z zbirateljsko mrzlico, ki jo razširja komar-Stripoholikus.

Ime mu je Alan, Alan Ford
05.01.2008
Boris Marinković

Hrvaška stripovska hiša Ludens prav nemarno ožema slovenske oboževalce Alana Forda, enega od najbolj priljubljenih stripov vseh časov pri nas

Italijanski blockbusterski strip Alan Ford izhaja že od leta 1969, vzbrstel pa je na zelniku Luciana Sechia - Magnusa in Roberta Raviole - Bunkerja. Komični strip se satirično poigrava na račun klasičnih superherojskih agentov tajnih služb, pikri črni humor pa zasenči latentno trpko kritiko na grabežljive newyorške bogataše in gumpčevske karikature z družbenega dna.

Medtem ko so izdaje o nerodnih in kot cerkvena miška revnih detektivih skrivne Ekipe TNT, ki jo vodi kot metuzalem stari izkoriščevalec Številka ena in v katero je istoimenski antijunak Alan Ford pahnjen po naključju, v Franciji pogorele, so že prvi srbohrvaški prevodi Nenada Brixyja pred več kot 30 leti bolj obnoreli stripoholike nekdanje Jugoslavije kot mlačnejše italijanske bralce. Svojevrstni uspeh bi lahko pripisali tudi Branku Gradišniku, ki se je v prejšnjem desetletju lotil slovenskega prevoda in kljub pogromni stripovski recesiji v 90. mu je s komentarji Maksa Modica uspelo prodati 52 številk, s tem da se stari ljubitelji Alana Forda niso vedeli odtujiti od jezika in prilagoditi materinščini, ki je bila po zaslugi Gradišnika prav tako iskriva.

A sekira ni padla v med le Italijanoma Maksu in Bunkerju, tudi na Slovenskem so si mešetarji na črnem trgu omastili brke, najredkejše izvode prodajajo tudi po malo manj kot 100 evrov za kos. A vrh brezbrižnega ožemanja kupcev si je omislila hrvaška stripovska hiša Ludens, ki je na slovenski trg navrgla novo izdajo Alana Forda - Kolor biblioteka. Kot že ime pove, v nasprotju s prejšnjimi črno-belimi izdajami je strip sicer živahnejši, v barvah, cena štiri evre je zato dvakrat večja od klasičnih izdaj, a glej ga zlomka: eno in isto vsebino vsake številke je skrila pod dve platnici. Tako morajo najbolj zagrizeni stripoholiki pretehtati, ali bodo zaradi različnih platnic kupovali dva stripa namesto enega, a veliko površnejši striparji, ki v ta nakup sicer ne bi nikakor privolili, so se opekli in nehote zaradi različnih platnic v resnici kupili dve isti številki, misleč da so s tem dobili dva različna stripa tega junaka.

Sicer pa je izdaj tega antiherojskega lika, ki ga vsa okolica zlorablja od spredaj in od zadaj, do zdaj nešteto. Med drugim se je iz Bosne in Hercegovine, po nekaterih virih pa iz Srbije, začele pojavljati tudi piratske številke Alana Forda. V eni fantomski številki naj bi nastopila tudi nepričakovana lika - Tito in Jovanka Broz.

Bolje vrabec v roki

Eden od glavnih slovenskih stripofilov Darko Tomič ne vidi v Ludensovem izdajanju ene številke Alana Forda z dvema platnicama nič slabega. "Zakaj pa ne," pravi stripovski ljubitelj, saj raje vidi zasičen trg s stripi, kjer ima (zadovoljni) kupec več izbire kot nič, kar lahko spomnimo prakso prejšnjega desetletja, ko je bila stripovska bera na pozitivni ničli.

Gusar wrote:To sicer ni pravi članek o stripu ampak ok
V današnji prilogi Večera(TV Večer) je intervju z slovenskim režiserjem Sašom Đukićem.

... po novem letu [je bil] Peče tako rekoč vsak dan v pisarni gospoda Šrota. Verjetno nista igrala šaha... Domim, da ga Peče igra. Tudi kakšne druge igre najbrž nista igrala. Lahko sta skupaj gledala stripe, ne vem...