Saj mi tudi hodimo k temu v Vrhniki, ker tisti pred gasilskim domom se je lahko skril pred tem iz VrhnikePoli 78 napisal/-a:Mi smo rekl "gremo k Berzotu" na kremšnite, indijančke... ampak na Vrhniki, čist spodi pri Cankarjevi hiši, pred klancem.
Zgleda so bli "Berzoti" kr legende pr Albancih.
Knjige
Moderatorji: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
- TomDar
- Administrator STRIPOHOLIK
- Prispevkov: 5924
- Pridružen: 21.01.2005 19:09:40
- Kraj: Logatec
- Kontakt:
Re: Knjige
Odstrani se pošast!
- TomDar
- Administrator STRIPOHOLIK
- Prispevkov: 5924
- Pridružen: 21.01.2005 19:09:40
- Kraj: Logatec
- Kontakt:
Re: Knjige
Na dopustu prebral:
Miha Mazzini - Nemška Loterija
Miha Mazzini - Drobtinice
Miha Mazzini - Telesni čuvaj
Luca Crippa – Maurizio Onnis - Fotograf iz Auschwitza
Miha Mazzini - Nemška Loterija
Miha Mazzini - Drobtinice
Miha Mazzini - Telesni čuvaj
Luca Crippa – Maurizio Onnis - Fotograf iz Auschwitza
Odstrani se pošast!
Re: Knjige
Miha Mazzini - Drobtinice - tole sem bral nekaj let nazaj in mislim, če me spomin ne vara, da je to en najboljših slovenskih romanov, kar sem jih bral.TomDar napisal/-a:Na dopustu prebral:
Miha Mazzini - Nemška Loterija
Miha Mazzini - Drobtinice
Miha Mazzini - Telesni čuvaj
Luca Crippa – Maurizio Onnis - Fotograf iz Auschwitza
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
- TomDar
- Administrator STRIPOHOLIK
- Prispevkov: 5924
- Pridružen: 21.01.2005 19:09:40
- Kraj: Logatec
- Kontakt:
Re: Knjige
Dober je Mazzini, Drobtinice sploh, saj je tudi nagrado prejel zanj, pa film posnet (operacija Cartier ali kako že)
Druga dva tudi nista slaba, dobre ideje ima, prav tako pri Telesnem čuvaju, kot pri Nemški Loteriji.
Zadal sem si prebrat vse od njega, in počasi uresničujem. Pač kar je dostopno v knjižnici od njega in nisem prebral vzamem, tako da ne morem brati kronološko, da vidim kako se je ravzijal, ampak vseeno.
Druga dva tudi nista slaba, dobre ideje ima, prav tako pri Telesnem čuvaju, kot pri Nemški Loteriji.
Zadal sem si prebrat vse od njega, in počasi uresničujem. Pač kar je dostopno v knjižnici od njega in nisem prebral vzamem, tako da ne morem brati kronološko, da vidim kako se je ravzijal, ampak vseeno.
Odstrani se pošast!
- TomDar
- Administrator STRIPOHOLIK
- Prispevkov: 5924
- Pridružen: 21.01.2005 19:09:40
- Kraj: Logatec
- Kontakt:
Re: Knjige
Od angleške literature prebral - v zadnjem času:
Finding Ultra - Rich Roll
The China Study - T. Colin Campbell
The Starch Solution - John McDougall
Finding Ultra - Rich Roll
The China Study - T. Colin Campbell
The Starch Solution - John McDougall
Odstrani se pošast!
Re: Knjige
med dopustom sem prebral:
Gillian Flynn - Ni je več, super kriminalka
Chris Carter - Umori v živo, njegova zadnja mojstrovina, triler ki te ne pusti ravnodušnega, priporočam vse od Carterja
berem tudi Hitlerja od Kershawa, zelo počasi se bere, miljon nekih podatkov na 900 straneh, tko da mal kombiniram z youtubom - Adolf Hitler: The Greatest Story Never Told
Gillian Flynn - Ni je več, super kriminalka
Chris Carter - Umori v živo, njegova zadnja mojstrovina, triler ki te ne pusti ravnodušnega, priporočam vse od Carterja
berem tudi Hitlerja od Kershawa, zelo počasi se bere, miljon nekih podatkov na 900 straneh, tko da mal kombiniram z youtubom - Adolf Hitler: The Greatest Story Never Told
Re: Knjige
Počasi sem začel prebirati Zgodovino slovenskega naroda, dr. Josip Mal, knjigo izdala in založila družba sv. Mohorja v Celju, 1928. Knjiga ima pribl. 1220 strani.
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
Re: Knjige
V zadnjem času sem prebral nekaj knjig in sicer:
Alex Ferguson-AVTOBIOGRAFIJA:
Največji britanski in eden največjih nogometnih trenerjev vseh časov na privlačen način opisuje predvsem svoje službovanje v Manchester Unitedu, kjer je vlogo prvega trenerja opravljal neverjetnih 27 let(1986-2013). Zelo zanimive so anekdote na igrišču in izven njega in opis odnosov, ki jih je imel Ferguson z nekaterimi svojimi glavnimi igralci kot so Ryan Giggs, Paul Scholes, David Beckham, Gary Neville, Roy Keane, Wayne Rooney, Cristiano Ronaldo...in s trenerji v angleški Premier League, predvsem z Arsenom Wengerjem(Arsenal) in Joseom Mourinhom(Chelsea). Ferguson nam predstavi tudi svoje začetke na Škotskem, njegov pogled na filozofijo nogometa, pogled na sodnike itd, spoznamo pa tudi, da legendarni Škot ni samo nogometni fanatik, ampak tudi ljubitelj konj, ameriške zgodovine in ljubitelj in tudi poznavalec dobrih vin.
Skratka, obvezno branje za ljubitelje nogometa
Juan Francisco Escudero-DRAŽEN PETROVIĆ, NEUKROTLJIVA LEGENDA:
Odlična knjiga za ljubitelje basketa in še posebaj za fane (verjetno) največjega evropskega košarkarja vseh časov. Španski športni novinar odlično opisuje vseh 29 let košarkarskega Mozarta od skromnih začetkov v rodnem Šibeniku pa vse do leta 1993, ko se je v dresu Netsov iz New Jerseya dokončno prebil med najboljše igralce v NBA. Avtor je zbral tudi 40 draženovih najboljših tekem(po njegovem izboru) in njegovo neverjetno, predvsem strelsko statistiko v dresih Šibenke, Cibone, Real Madrida, Portlanda in New Jerseya in tudi reprezentančno v dresih Jugoslavije in Hrvaške. Escudero je zbral tudi pričevanja ljudi, ki so Dražena osebno poznali, njegovih soigralcev in njegovih tekmecov.
Skratka, odlično branje o košarkarskem geniju in velikem zmagovalcu, ki nas je mnogo prehitro zapustil pri komaj 29 letih
Charles Pellegrino-ZADNJI VLAK IZ HIROŠIME:
Pretresljiva knjiga, kjer so zbrana predvsem pričevanja ljudi, ki so preživeli eksploziji atomskih bomb nad Hirošimo in Nagasakijem. Domala šokanten je podatek, da je okoli 30 ljudi preživelo najprej Hirošimo 6.8.45 in tri dni pozneje še Nagasaki(zato tak naslov knjige). Ta pričevanja so še toliko bolj dragocena zato, ker so preživeli videli in doživeli takšne stvari, ki jih upajmo, da nikoli več ne bo doživel noben človek.
Zame kot striparja je bilo še posebaj zanimivo pričevanja avtorja mang Keiija Nakazawe, ki je hirošimsko apokalipso doživel kot šestleten deček in je pozneje v 70-letih to svojo tragično življensko izkušnjo, kjer je izgubil skoraj celotno družino opisal v mangi Bosonogi Gen.
Skratka, težko in pretresljivo, ampak tudi zelo poučno branje, ki ti da kar malo misliti
Alex Ferguson-AVTOBIOGRAFIJA:
Največji britanski in eden največjih nogometnih trenerjev vseh časov na privlačen način opisuje predvsem svoje službovanje v Manchester Unitedu, kjer je vlogo prvega trenerja opravljal neverjetnih 27 let(1986-2013). Zelo zanimive so anekdote na igrišču in izven njega in opis odnosov, ki jih je imel Ferguson z nekaterimi svojimi glavnimi igralci kot so Ryan Giggs, Paul Scholes, David Beckham, Gary Neville, Roy Keane, Wayne Rooney, Cristiano Ronaldo...in s trenerji v angleški Premier League, predvsem z Arsenom Wengerjem(Arsenal) in Joseom Mourinhom(Chelsea). Ferguson nam predstavi tudi svoje začetke na Škotskem, njegov pogled na filozofijo nogometa, pogled na sodnike itd, spoznamo pa tudi, da legendarni Škot ni samo nogometni fanatik, ampak tudi ljubitelj konj, ameriške zgodovine in ljubitelj in tudi poznavalec dobrih vin.
Skratka, obvezno branje za ljubitelje nogometa
Juan Francisco Escudero-DRAŽEN PETROVIĆ, NEUKROTLJIVA LEGENDA:
Odlična knjiga za ljubitelje basketa in še posebaj za fane (verjetno) največjega evropskega košarkarja vseh časov. Španski športni novinar odlično opisuje vseh 29 let košarkarskega Mozarta od skromnih začetkov v rodnem Šibeniku pa vse do leta 1993, ko se je v dresu Netsov iz New Jerseya dokončno prebil med najboljše igralce v NBA. Avtor je zbral tudi 40 draženovih najboljših tekem(po njegovem izboru) in njegovo neverjetno, predvsem strelsko statistiko v dresih Šibenke, Cibone, Real Madrida, Portlanda in New Jerseya in tudi reprezentančno v dresih Jugoslavije in Hrvaške. Escudero je zbral tudi pričevanja ljudi, ki so Dražena osebno poznali, njegovih soigralcev in njegovih tekmecov.
Skratka, odlično branje o košarkarskem geniju in velikem zmagovalcu, ki nas je mnogo prehitro zapustil pri komaj 29 letih
Charles Pellegrino-ZADNJI VLAK IZ HIROŠIME:
Pretresljiva knjiga, kjer so zbrana predvsem pričevanja ljudi, ki so preživeli eksploziji atomskih bomb nad Hirošimo in Nagasakijem. Domala šokanten je podatek, da je okoli 30 ljudi preživelo najprej Hirošimo 6.8.45 in tri dni pozneje še Nagasaki(zato tak naslov knjige). Ta pričevanja so še toliko bolj dragocena zato, ker so preživeli videli in doživeli takšne stvari, ki jih upajmo, da nikoli več ne bo doživel noben človek.
Zame kot striparja je bilo še posebaj zanimivo pričevanja avtorja mang Keiija Nakazawe, ki je hirošimsko apokalipso doživel kot šestleten deček in je pozneje v 70-letih to svojo tragično življensko izkušnjo, kjer je izgubil skoraj celotno družino opisal v mangi Bosonogi Gen.
Skratka, težko in pretresljivo, ampak tudi zelo poučno branje, ki ti da kar malo misliti
GOTOF JE!
-
- STRIPOHOLIK
- Prispevkov: 1472
- Pridružen: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Mike Resnick: Olimpijci
...mogoče je vredno bežno omeniti tudi olimpijce, saj je dvomljivo, da bi lahko katerikoli drug delček človeške rase tako nazorno odslikaval
neverjetni človeški egoizem in njegov užitev v poniževanju drugih ras in...
Izvor in zgodovina razumnih bitij, 8.del
...tako, kot si je Pony express zaslužil mesto v zgodovini, ki daleč prekaša pomembnost dosežkovv enajstih mesecih njegovega obstoja,
tako je bil tudi kult olimpijcev deležen pozornosti, ki je bila v popolnem neskladju z dosežki, v kratkem, dvaindvajsetmesečnem obstoju.
S tem seveda ne mnislimo izničevati teh romantičnih idolov obdobja zgodnje demokracije, saj je človeštvo v tistih časih potrebovalo vse
junake, ki jih je lahko našlo in prav gotovo nobena druga združba ni izpolnila svojega poslanstva s tako vnemo in uspehom...
Človek: Dvanajst tisočletij dosežkov človeštva
Na stadionu je bilo petdeset tisoč gledalcev, na milijarde pa jih je sedelo pred videosprejemniki. In prav vsak od njih si je želel samo to,
da bi videl njegov poraz.
"Veliki trenutek bo napočil vsak hip. Fant moj, danes je dan, ko jim bova dala vetra," je Hailey dejal svojemu varovancu in mu s ploskimi udarci
masiral noge, medtem ko je olimpijec, z obrazom obrnjenim navzdol, ležal na masirni mizi.
Olimpijec je strmel naravnost predse, ne da bi se premaknil.
"Upaš, kajne," je spregovoril.
"Vem, fant moj. Vem. Ti si človek, ljudje pa ne izgubljajo. Ali si pripravljen na novinarsko konferenco?"
Olimpijec je prikimal.
Vrata so se odprla in okrog njega se je strnila množica novinarjev, ki so predstavljali tako človeško kot druge rase.
"Zunaj je sto trideset stopinj, pa tudi kisika ni kaj dosti," je pripomnil nekdo od navzočih. Olimpijec je bil popolnoma miren in je novinarje samo opazoval. Nihče ga ni nič vprašal, zato tudi ni imel kaj odgovoriti.
"Fantje," je začel Hailey in stopil pred svojega varovanca. "Veliki John sae mora na tekmo psihično pripraviti, zato bom na vprašanja odgovarjal jaz. Veselilo me bo, če vam bom lahko karkoli pojasnil." Obrnil se je k videokameram in se samozavestno nasmehnil.
"Nisem vedel, da imajo olimpijci sploh čustva," je pripomnil novinar z Lodina XI.
"Seveda jih imajo, seveda jih imajo. so pač preveliki profesionalci, da bi jih pokazali, to je vse," je brbljal Hailey.
"Gospod Hailey, kaj hočete s to predstavo sploh dokazati?" je s pomočjo prevajalnika vprašal nezemljan, ki je bil odet v vesoljsko obleko in vdihoval klorovo atmosfero.
"Veseli me, da ste to vprašali. Zares sem vesel," je odvrnil Hailey. "Prepričan sem, da to zanima tudi veliko gledalcev. No, takole bom odgovoril. Veliki Jon Tinsmith je olimpijec. In to v vseh pogledih. Pred štirimi leti je dal zaobljubo in prisegel, da se v povsem odpoveduje spolnemu življenju, alkoholnim poživilom, škodljivim učinkom mamil in tobaka. Kot član kulta olimpijcev ima enako nalogo kot vsi njegovi bratje. Kot dobrohotni odposlanec človeštva potuje po dolgem in počez po galaksiji in izziva predstavnike tujih ras v tistih športnih disciplinah, v katerih so najboljši."
"Zakaj pa potem še noben olimpijec ni izzval na dvoboj v rokoborbi kakega thorqualca?" je sledilo vprašanje.
"Kot sem že povedal, se domorodci na Emri IV ponašajo z urnostjo svojih nog. To je njihona najpopolnejša športna panoga in tako..." je še kar naprej besedičil Hailey.
"Predvidevam, da vse skupaj nima nič s tem, da imajo thorqualci šesto kilogramov čvrstega mišičevja, mar ne?" je vztrajal izpraševalec.
"No, tega sicer še nismo mislili dati v javnost, vendar je Sherif Ibn ben Iskad izzval thorqualce, da naj izberejo svojega šampiona za dvoboj, ki bo prihodnji mesec."
"Sherif Iskad. No, to je pa res novica. Iskad ni še nikoli izgubil," je vzkliknil nek moški.
"Noben olimpijec še ni izgubil dvoboja," je odrnil Hailey. "No, in zdaj , ko smo s tem opravili, se vrnimo k našemu predmetu pogovora. Veliki Jon Tinsmith bo tekmoval z najboljšim tekačem, ki ga premore Emra IV in zagotavljam vam, da boste videli..."
Hailey je govoričil in goovoričil, odgovarjal na tista vprašanja, ki so mu odgovarjala in spretno zaobšel tista, ki mu niso bila pogodu. Končno, petnajst minut pred štartom, je Hailey znova izpraznil sobo in se obrnil k Tinsmithu.
"Kako se počutiš, fant moj?" je vprašal.
"Odlično," je odvrnil Tinsmith, ki ni niti trenil z očesom.
"Herb, zakleni in zapahni vrata. Deset minut ne sme nihče vstopiti," se je zadrl Hailey.
Trenerjev pomočnik je čvrsto zapahnil vrata, Hailey pa je izpod masažne mize potegnil majhno usnjeno torbico. Odprl jo je, izvlekel več injekcij in začel pregledovati nalepke na kakih dvajsetih ampulah.
"Adrenalin," je naznanil in Tinsmithu v roko vbrizgal izredno močno dozo. "Tekmovališče je videti precej razgibano. Dobro bi bilo, da ti dam nekoliko fenilbutazona." Hailey je Tinsmithu v mišice na mečihvbrizgal po eno injekcijo. "Potrebujeva še nekaj, da boš lažje dihal... No, to pa bi bilo tudi vse. Si pripravljen?"
Tinsmith se je končno premaknil, sedel na rob mize, njegove dolge, vitke noge pa so bingljale le nekaj centimetrov nad zloščenimi tlemi. Dvakrat je globoko vdihnil, počasi izdihnil in prikimal.
"Dobro. Osebno sem bil sicer proti temu dvoboju. Mislim, da je še nekoliko prezgodaj. Toda olimpijci ne morejo reči ne, zato smo zavlačevali, kolikor je bilo mogoče. In nato končno privolili," je govoril Hailey.
Tinsmith je stopil na tla, pokleknil in začel zategovati obuvalo.
"Nič ne bom slepomišil, veš. Fant je hiter. Hudimano hiter," je začel Hailey. "S prvo miljo bo opravil pod tremi minutami, kar pomeni, da boš toliko zadaj, da ga verjetno sploh ne boš več videl. Toda emranci telesno niso vzdržljivi. Predvideva,, da bo drugo miljo pretekel v treh minutah in pol, tretjo v treh in tričetrt. Svoje moči hrani do takrat. Steza je dolga štiiri milje in osemdeset jardov. Če boš tekel tako, kot si treniral, bi ga moral ujeti dobre četrt milje pred ciljem." Hailey se je zahihital. "Mar to ne bonekaj posebnega? Pustil boš, da te pankrt prehiti za več sto jardov in ga nato strl v ciljni ravnini. In to takrat, ko bo že vsak zagaman nezemljan od tu pa do obrobja galaksije prepričan, da jo je olimpijec končno skupil in doživel poraz. Temu pravim popolna lepota."
"Pripravljen sem," je dejal Tinsmith in stopil proti vratom.
"Zapomni si poba, da noben olimpijec ni še nikoli izbil. Ti predstavljaš človeško raso. Ves njen ugled leži na tvojih ramenih. Dan, ko bo prvi olimpijec poražen, bo dan ko boste razpuščeni," je povedal Hailey.
"Vem," je brezbarvno odvrnil olimpijec in Hailey mu je odprl vrata.
"Ali hočeš, da grem s teboj? Da ti delam družbo, dokler ne prideš do steze?"
"Olimpijci hodijo sami," je dejal Tinsmith in odšel skozi vrata.
Olimpijec je stopal skozi dolg, ozek in vijugast ter po nekaj minutah stopil na prizorišče ogromnega stadiona. Ozračje je bilo vroče, soparno. Globoko je vdihnil, ugotovil, da je injekcija prijela in stopil ven, da ga je množica lahko videla.
Posmehovali so se mu.
Olimpijec ni čutil in kazal nikakršnih čustec. Ni se ozrl ne na levo, ne na desno, ampak je mirno stopil do mesta, kjer je čakal nasprotnik. Emranec je spadal v človeško vrsto. Bil je visok nekaj čez en meter in pol in je imel velikanske, močne noge. Posebno so izstopala mišičasta stegna in čeprav je imel ploske noge, je deloval izjemno učinkovito.
Imel je rdečkasto, skoraj bronasto kožo, po glavi in telesu, pa je bil popolnoma brez dlak. Tinsmith se je zazrl v njegov prsni koš. Ni bilo videti, da bi imel večjo pljučno prostornino od njega, Nato je s pogledom ošinilnjegov nos in usta. Emranec je imel velik nos, usta majhna in izrazito brado. To je pomenilo, da zadnjo miljo ne bo hlastal za zrakom. Če se bo utrudil, bo utrujen tudi ostal. Olimpijec je bil zadovoljen, in ne da bi še z enim sami pogledom ošinil tekmeca, je stopil k štartni črti. Ni ga niti pozdravil ampak je s prekrižanimi rokami pogledom uprtim predse, čakal na začetek tekme.
Nekdo od uradnikov je stopil k njemu in mu ponudil prevajalnik saj je bido dobro znano, da olimpijci niso govorili nobenega tuje jezika. Ampak samo tistega z njihovega rodnega planeta. Zmajal je z glavo, uradnik je skomignil z rameni in odšel stran.
Neki emranec je začel govoriti v mikrofon, preko ozvočenja pa so po vsem stadioni odzvanjali komaj slišni odmevi .Množica je divje vzklikala in Tinsmith je vedel, da so objavili ime šampijona njihovega rojstnega planeta. Trenutek kasneje, ko so z očitnim zaničevanjem objavili še njegovo ime, so se gledalci gromko zasmejali. Nato se je na velikem panoju pokazala steza, po kateri bosta tekla. Trikrat po kamniti stezi okoli stadiona. In nato so končno prebrali še osnovna pravila.
Vrgli so kovanec za notranji položaj na stezi. Emranec je sicer skušal uganiti, vendar mu je spodletelo. Tinsmith se na to sploh ni oziral, ampaj je le stopil na svoje mesto na štartu.
Medtem, ko je sklonjen in čepečakal na začetek tekme, je za trenutek spogledom ošinil emranca. Imel je dovolj človeških potez, da je zlahka razbral strahovito napetost in koncetracijo, ki se je še kako živo zarisovala na njegovem preznojenem licu. In zakaj se ne bi? Tudi on je na svojih ramenih nosil težko breme. Bil je najhitrejši tekač v rasi tekačev. Emranec se je zavedel nasprotnikovega pogleda in spačil v usta v grimaso, ki je spominjala na naske. Olimpijec pa je samo hladno in popolnoma brezizrazno strmel v njega.
Prav nič ni imel proti emrancu, ali sploh proti kateremu koli od svojih bivšeih nasprotnikov. Prav tako kot iIskad, ni imel nič proti tistim, ki jih je zmel s svojimi mišicami.Enako kot brilijantni Kobernykov ni imel nič proti tisočim, ki jih je premagal za igralnimi deskami. Tinsmith mu ni prav nič privoščil sramote poraza pred tako velikanskim številom njegovih privržencev.
Venadr olimpijce niso imeli nobene druge izbere, kot da zmagajo.Če bi katerikoli od njih doživel poraz, bi se zrušil mit o nepremagljivosti človeške rase po vsej galaksiji. Tinsmith se je zavedal, da je to nesprejemljivo. Še več kot to. Kaj takega si sploh ni bilo mogoče zamisliti.
Olimpijci niso tekmovali zato, da bi laskali človeški rasi. To je bila postranska ugodnost, ki je bila včasih celo moteča. Živeli so samo zato, da so ob vstopu na tekmovališča slišali posmehovanje in zaničevanje tujih ras, ki se je z vako nadalnjo minuto vse bolj stiševalo. Dokler na koncu ni zavladala spoštljiva tišina, katero je prežemal strah. Strah, ki ni bil namenjen posameznikom ampak človeški rasi. To je bilo pač tako, in samo tako je moralo biti.
Ni bilo več časa za nadalnje razmišljanje, saj se je tekma začela in emranec je v trenutku povedel.
Tinsmith je kratek čas poskušal, da ne bi preveč zaostal, nato pa je začel enakomerno teči. Njegove dolge, vitke noge so z neutrudnimi koraki požirale stezo pred njim. Prvo četrtino milje je dihal skozi nosnice in preizkušal učinkovitost poživil, nato pa je zadovoljen začel normalno dihati. En vdih na vsake tri korake.
Daleč pred njim je emranec povečeval svoje vodstvo. Sprva se je oddaljil dvesto jardov in kmalu zatem še tristo. Olimpijec mu ni posvečal nobene pozornosti. Hailey mu je povedal vse, kaj zmore emranec. In česa ne. Svoje sposobnosti pa je še kako dobro poznal. Če je imel Hailey prav, bi moral dohiteti emranca v kakih enajstih minutah. Če pa se je Hailey zmotil...
Olimpijec je zmajal z glavo. Hailey se ni nikoli zmotil.
Množica je vzklikala in vpila ime svojega šampijona, petsto milijar gledalcev po vsej galaksiji pa je opazovalo, kako je olimpijec zaostal tako daleč zadaj, da na videoposnetku sploh ni bilo mogoče videti obeh tekačev naekrat Tinsmith se je še kako dobro zavedal, kaj so se spraševali. Mar je to ta dan? Mar je to dan, ko bodo olimpijci končno doživeli poraz?
Vsi razen Haileya, ki je mirno sedel v svojem boksu, opazoval štparico v svoji roki in prikimaval. Fant je dobro tekel. Navodila je ubogal do zadnje pičice. Prve pol milje je pretekel v minuti in devetinštiredesetih sekundah, miljo v treh minutahin štiredesetih sekundah. Ko je pogledal skozi daljnogled, je videl, da njegov varovanec ne kaže niti znakov napetosti niti utrujenosti. Zadovoljno se je ponovno naslonil na stol.
Ob koncu druge milje, se emrančevo vodstvo ni zmanjšalo in celo peščica ljudi na stadionu je zaslutila neizbežnost poraza. Toda nato je Tinsmith začel počasi in nepopustljivo zmanjševati zaostanek. Po terh miljah je ponovno zaostajal dvesto jardov, ko pa sta začela teči zadnji krog, je olimpijec zmanšal napsprotniko prednost na pičlih sto petdeset jardov.
Pri tem pa je tudi ostalo., ko sta nekaj več kot dvajset sekund kasneje prišla v zadnji zavoj. Olimpijec je skozi prah zrl za bromasto postavo, ki je brzela pred njim.
Nekaj je bilo narobe. Emranec bi že moral začeti zaostajati, njegov ognjeviti začetni tempo bi se moral kazati v naporih, s katerimi bi njegove močne, silne noge izgubljale hitrost, in pojemati bi mu morala sapa. Toda ni bilo tako. Njegove noge so še vedno požirale stezo pred seboj in ohranjale razdaljo med njima.
Tinsmith se je zavedel, da nima več kaj ćakati, ker bo v ciljni ravnini že prepozno in da se bo moralo njegovo telo, ki je že čutilo sledove naporov, odzvati prav ta trenutek. Zavedel se je, da ne bo imel predaha, da enostavno ne bo mogel lagodno prehiteti utrujenega nasprotnika. In da bo moral storiti vse v njegovi moči, da si bo zagotovil anonimnost zmagovalca, in spoznanje, da je samo dodatek, neskončni plejadi uspehom olimpijcev. Id be bo njihov poslednji predstavnik.
Šinil je naprej. Bolj ga je gnal strah kot volja. Noge so ga bolele, podplati so mu goreli, zraj je vdihoval v kratkih in bolečih vzdihljajih.
Pritekel je v ciljno ravnino, njegovo telo je kričalo po počitku in z umom je skušal zbrisati svojo agonijo. Od emranca je bil oddaljen samo kakih sedemdeset jardov, nato samo še petdeset. Emranec, ki slišal kričanje množice, je vedel, da se mu olimpijec približuje in prisil je svoje trpeče noge, da so ohranile hitrost.
Tako sta naprej, oba na svojih ramenih nosila vsak svoj svet. Tinsmith ke še vedno zmanjševal tekmečevo prednost, vendar se je tek bližal koncu. Zazrl se je naprej, pred očmi se mu je meglilo, in le s pomočjo volje mu je uspelo izperd oči pregnati motne pege in se osredotočiti na ciljni trak. Ta je visel prek tekaške steze, oddaljen pa je bil le še pičlih dvesto jardov. olimpijec pa je za tekmecem še vedno zaostajal trideset jardov.
Zavedel se je, da bo doživel poraz. Zavedal se je tega v vsaki razboleli mišici, v vsakem koraku, ki mu je presal kosti. Ko bodo v prihodnosti na še neokritih svetovih govorili o olimpijcih, bodo omenjali njegovo ime. Ime tistega, ki je doživel poraz.
*Ne! NE! To ne bom jaz!" je zakričal.
Še bolj je pospešil korak. Nič več ni tekel za emrancem. Bežal je pred vsemi ljudmi iz galaksije, ki so še živeli. In od tistih, ki se sploh še niso rodili.
"NEEE!"
Ko je pretel ciljno črto pet jardov pred emrancem, je še vedno kričal.
Zahotelo se mu je, da bi se zgrudil, da bi se njegovo izmučeno telo stopilo z zemljo in se spremenilo v prah in kamenje tekmovalne steze. Toga tega ni smel storiti. Vse dotlej, dokler se ne vrne v garderobo.
Medlo se je zavedal, da se je eden Haileyevih pomočnikov prebil skozi kordon policije in uradnikov ter tekel proti njemu, da bi ga podprl, vendar ga je olimpijec odrinil z zamahom svoje preznojene roke. Nekdo drug mu je ponudil, steklenico vode. Pil bo kasneje. Kasnej bo lahko zlil vase galone in galone. V svoje presušeno, raskavo gralo. Toda ne sedaj. Ne pred njimi. Ogenj v njegovih pljučih je začel pojenjavati in nadomestila ga je topa, kljuvajoča bolečina. Nenadoma se je spomnil na kamere. Pogoltnil je slino in se zravnal v vsej svoji velikosti. Hladno, s pogledom polnim prezira je ošinil gručo novinarjev, se obrnil in začel s počasno, mučno potjo do slačilnice.
Hailey se je zganil, kot da mi mu hotel pomagati. Venadr je obstal. Eden od Haileyevil pomočnikov je začel stopati za olimpijcem, vendar ga je Hailey prijel za roko in zadržal.
Hailey je razumel.
Olimpijci hodijo sami.
prevedel: Žiga Leskovšek
...mogoče je vredno bežno omeniti tudi olimpijce, saj je dvomljivo, da bi lahko katerikoli drug delček človeške rase tako nazorno odslikaval
neverjetni človeški egoizem in njegov užitev v poniževanju drugih ras in...
Izvor in zgodovina razumnih bitij, 8.del
...tako, kot si je Pony express zaslužil mesto v zgodovini, ki daleč prekaša pomembnost dosežkovv enajstih mesecih njegovega obstoja,
tako je bil tudi kult olimpijcev deležen pozornosti, ki je bila v popolnem neskladju z dosežki, v kratkem, dvaindvajsetmesečnem obstoju.
S tem seveda ne mnislimo izničevati teh romantičnih idolov obdobja zgodnje demokracije, saj je človeštvo v tistih časih potrebovalo vse
junake, ki jih je lahko našlo in prav gotovo nobena druga združba ni izpolnila svojega poslanstva s tako vnemo in uspehom...
Človek: Dvanajst tisočletij dosežkov človeštva
Na stadionu je bilo petdeset tisoč gledalcev, na milijarde pa jih je sedelo pred videosprejemniki. In prav vsak od njih si je želel samo to,
da bi videl njegov poraz.
"Veliki trenutek bo napočil vsak hip. Fant moj, danes je dan, ko jim bova dala vetra," je Hailey dejal svojemu varovancu in mu s ploskimi udarci
masiral noge, medtem ko je olimpijec, z obrazom obrnjenim navzdol, ležal na masirni mizi.
Olimpijec je strmel naravnost predse, ne da bi se premaknil.
"Upaš, kajne," je spregovoril.
"Vem, fant moj. Vem. Ti si človek, ljudje pa ne izgubljajo. Ali si pripravljen na novinarsko konferenco?"
Olimpijec je prikimal.
Vrata so se odprla in okrog njega se je strnila množica novinarjev, ki so predstavljali tako človeško kot druge rase.
"Zunaj je sto trideset stopinj, pa tudi kisika ni kaj dosti," je pripomnil nekdo od navzočih. Olimpijec je bil popolnoma miren in je novinarje samo opazoval. Nihče ga ni nič vprašal, zato tudi ni imel kaj odgovoriti.
"Fantje," je začel Hailey in stopil pred svojega varovanca. "Veliki John sae mora na tekmo psihično pripraviti, zato bom na vprašanja odgovarjal jaz. Veselilo me bo, če vam bom lahko karkoli pojasnil." Obrnil se je k videokameram in se samozavestno nasmehnil.
"Nisem vedel, da imajo olimpijci sploh čustva," je pripomnil novinar z Lodina XI.
"Seveda jih imajo, seveda jih imajo. so pač preveliki profesionalci, da bi jih pokazali, to je vse," je brbljal Hailey.
"Gospod Hailey, kaj hočete s to predstavo sploh dokazati?" je s pomočjo prevajalnika vprašal nezemljan, ki je bil odet v vesoljsko obleko in vdihoval klorovo atmosfero.
"Veseli me, da ste to vprašali. Zares sem vesel," je odvrnil Hailey. "Prepričan sem, da to zanima tudi veliko gledalcev. No, takole bom odgovoril. Veliki Jon Tinsmith je olimpijec. In to v vseh pogledih. Pred štirimi leti je dal zaobljubo in prisegel, da se v povsem odpoveduje spolnemu življenju, alkoholnim poživilom, škodljivim učinkom mamil in tobaka. Kot član kulta olimpijcev ima enako nalogo kot vsi njegovi bratje. Kot dobrohotni odposlanec človeštva potuje po dolgem in počez po galaksiji in izziva predstavnike tujih ras v tistih športnih disciplinah, v katerih so najboljši."
"Zakaj pa potem še noben olimpijec ni izzval na dvoboj v rokoborbi kakega thorqualca?" je sledilo vprašanje.
"Kot sem že povedal, se domorodci na Emri IV ponašajo z urnostjo svojih nog. To je njihona najpopolnejša športna panoga in tako..." je še kar naprej besedičil Hailey.
"Predvidevam, da vse skupaj nima nič s tem, da imajo thorqualci šesto kilogramov čvrstega mišičevja, mar ne?" je vztrajal izpraševalec.
"No, tega sicer še nismo mislili dati v javnost, vendar je Sherif Ibn ben Iskad izzval thorqualce, da naj izberejo svojega šampiona za dvoboj, ki bo prihodnji mesec."
"Sherif Iskad. No, to je pa res novica. Iskad ni še nikoli izgubil," je vzkliknil nek moški.
"Noben olimpijec še ni izgubil dvoboja," je odrnil Hailey. "No, in zdaj , ko smo s tem opravili, se vrnimo k našemu predmetu pogovora. Veliki Jon Tinsmith bo tekmoval z najboljšim tekačem, ki ga premore Emra IV in zagotavljam vam, da boste videli..."
Hailey je govoričil in goovoričil, odgovarjal na tista vprašanja, ki so mu odgovarjala in spretno zaobšel tista, ki mu niso bila pogodu. Končno, petnajst minut pred štartom, je Hailey znova izpraznil sobo in se obrnil k Tinsmithu.
"Kako se počutiš, fant moj?" je vprašal.
"Odlično," je odvrnil Tinsmith, ki ni niti trenil z očesom.
"Herb, zakleni in zapahni vrata. Deset minut ne sme nihče vstopiti," se je zadrl Hailey.
Trenerjev pomočnik je čvrsto zapahnil vrata, Hailey pa je izpod masažne mize potegnil majhno usnjeno torbico. Odprl jo je, izvlekel več injekcij in začel pregledovati nalepke na kakih dvajsetih ampulah.
"Adrenalin," je naznanil in Tinsmithu v roko vbrizgal izredno močno dozo. "Tekmovališče je videti precej razgibano. Dobro bi bilo, da ti dam nekoliko fenilbutazona." Hailey je Tinsmithu v mišice na mečihvbrizgal po eno injekcijo. "Potrebujeva še nekaj, da boš lažje dihal... No, to pa bi bilo tudi vse. Si pripravljen?"
Tinsmith se je končno premaknil, sedel na rob mize, njegove dolge, vitke noge pa so bingljale le nekaj centimetrov nad zloščenimi tlemi. Dvakrat je globoko vdihnil, počasi izdihnil in prikimal.
"Dobro. Osebno sem bil sicer proti temu dvoboju. Mislim, da je še nekoliko prezgodaj. Toda olimpijci ne morejo reči ne, zato smo zavlačevali, kolikor je bilo mogoče. In nato končno privolili," je govoril Hailey.
Tinsmith je stopil na tla, pokleknil in začel zategovati obuvalo.
"Nič ne bom slepomišil, veš. Fant je hiter. Hudimano hiter," je začel Hailey. "S prvo miljo bo opravil pod tremi minutami, kar pomeni, da boš toliko zadaj, da ga verjetno sploh ne boš več videl. Toda emranci telesno niso vzdržljivi. Predvideva,, da bo drugo miljo pretekel v treh minutah in pol, tretjo v treh in tričetrt. Svoje moči hrani do takrat. Steza je dolga štiiri milje in osemdeset jardov. Če boš tekel tako, kot si treniral, bi ga moral ujeti dobre četrt milje pred ciljem." Hailey se je zahihital. "Mar to ne bonekaj posebnega? Pustil boš, da te pankrt prehiti za več sto jardov in ga nato strl v ciljni ravnini. In to takrat, ko bo že vsak zagaman nezemljan od tu pa do obrobja galaksije prepričan, da jo je olimpijec končno skupil in doživel poraz. Temu pravim popolna lepota."
"Pripravljen sem," je dejal Tinsmith in stopil proti vratom.
"Zapomni si poba, da noben olimpijec ni še nikoli izbil. Ti predstavljaš človeško raso. Ves njen ugled leži na tvojih ramenih. Dan, ko bo prvi olimpijec poražen, bo dan ko boste razpuščeni," je povedal Hailey.
"Vem," je brezbarvno odvrnil olimpijec in Hailey mu je odprl vrata.
"Ali hočeš, da grem s teboj? Da ti delam družbo, dokler ne prideš do steze?"
"Olimpijci hodijo sami," je dejal Tinsmith in odšel skozi vrata.
Olimpijec je stopal skozi dolg, ozek in vijugast ter po nekaj minutah stopil na prizorišče ogromnega stadiona. Ozračje je bilo vroče, soparno. Globoko je vdihnil, ugotovil, da je injekcija prijela in stopil ven, da ga je množica lahko videla.
Posmehovali so se mu.
Olimpijec ni čutil in kazal nikakršnih čustec. Ni se ozrl ne na levo, ne na desno, ampak je mirno stopil do mesta, kjer je čakal nasprotnik. Emranec je spadal v človeško vrsto. Bil je visok nekaj čez en meter in pol in je imel velikanske, močne noge. Posebno so izstopala mišičasta stegna in čeprav je imel ploske noge, je deloval izjemno učinkovito.
Imel je rdečkasto, skoraj bronasto kožo, po glavi in telesu, pa je bil popolnoma brez dlak. Tinsmith se je zazrl v njegov prsni koš. Ni bilo videti, da bi imel večjo pljučno prostornino od njega, Nato je s pogledom ošinilnjegov nos in usta. Emranec je imel velik nos, usta majhna in izrazito brado. To je pomenilo, da zadnjo miljo ne bo hlastal za zrakom. Če se bo utrudil, bo utrujen tudi ostal. Olimpijec je bil zadovoljen, in ne da bi še z enim sami pogledom ošinil tekmeca, je stopil k štartni črti. Ni ga niti pozdravil ampak je s prekrižanimi rokami pogledom uprtim predse, čakal na začetek tekme.
Nekdo od uradnikov je stopil k njemu in mu ponudil prevajalnik saj je bido dobro znano, da olimpijci niso govorili nobenega tuje jezika. Ampak samo tistega z njihovega rodnega planeta. Zmajal je z glavo, uradnik je skomignil z rameni in odšel stran.
Neki emranec je začel govoriti v mikrofon, preko ozvočenja pa so po vsem stadioni odzvanjali komaj slišni odmevi .Množica je divje vzklikala in Tinsmith je vedel, da so objavili ime šampijona njihovega rojstnega planeta. Trenutek kasneje, ko so z očitnim zaničevanjem objavili še njegovo ime, so se gledalci gromko zasmejali. Nato se je na velikem panoju pokazala steza, po kateri bosta tekla. Trikrat po kamniti stezi okoli stadiona. In nato so končno prebrali še osnovna pravila.
Vrgli so kovanec za notranji položaj na stezi. Emranec je sicer skušal uganiti, vendar mu je spodletelo. Tinsmith se na to sploh ni oziral, ampaj je le stopil na svoje mesto na štartu.
Medtem, ko je sklonjen in čepečakal na začetek tekme, je za trenutek spogledom ošinil emranca. Imel je dovolj človeških potez, da je zlahka razbral strahovito napetost in koncetracijo, ki se je še kako živo zarisovala na njegovem preznojenem licu. In zakaj se ne bi? Tudi on je na svojih ramenih nosil težko breme. Bil je najhitrejši tekač v rasi tekačev. Emranec se je zavedel nasprotnikovega pogleda in spačil v usta v grimaso, ki je spominjala na naske. Olimpijec pa je samo hladno in popolnoma brezizrazno strmel v njega.
Prav nič ni imel proti emrancu, ali sploh proti kateremu koli od svojih bivšeih nasprotnikov. Prav tako kot iIskad, ni imel nič proti tistim, ki jih je zmel s svojimi mišicami.Enako kot brilijantni Kobernykov ni imel nič proti tisočim, ki jih je premagal za igralnimi deskami. Tinsmith mu ni prav nič privoščil sramote poraza pred tako velikanskim številom njegovih privržencev.
Venadr olimpijce niso imeli nobene druge izbere, kot da zmagajo.Če bi katerikoli od njih doživel poraz, bi se zrušil mit o nepremagljivosti človeške rase po vsej galaksiji. Tinsmith se je zavedal, da je to nesprejemljivo. Še več kot to. Kaj takega si sploh ni bilo mogoče zamisliti.
Olimpijci niso tekmovali zato, da bi laskali človeški rasi. To je bila postranska ugodnost, ki je bila včasih celo moteča. Živeli so samo zato, da so ob vstopu na tekmovališča slišali posmehovanje in zaničevanje tujih ras, ki se je z vako nadalnjo minuto vse bolj stiševalo. Dokler na koncu ni zavladala spoštljiva tišina, katero je prežemal strah. Strah, ki ni bil namenjen posameznikom ampak človeški rasi. To je bilo pač tako, in samo tako je moralo biti.
Ni bilo več časa za nadalnje razmišljanje, saj se je tekma začela in emranec je v trenutku povedel.
Tinsmith je kratek čas poskušal, da ne bi preveč zaostal, nato pa je začel enakomerno teči. Njegove dolge, vitke noge so z neutrudnimi koraki požirale stezo pred njim. Prvo četrtino milje je dihal skozi nosnice in preizkušal učinkovitost poživil, nato pa je zadovoljen začel normalno dihati. En vdih na vsake tri korake.
Daleč pred njim je emranec povečeval svoje vodstvo. Sprva se je oddaljil dvesto jardov in kmalu zatem še tristo. Olimpijec mu ni posvečal nobene pozornosti. Hailey mu je povedal vse, kaj zmore emranec. In česa ne. Svoje sposobnosti pa je še kako dobro poznal. Če je imel Hailey prav, bi moral dohiteti emranca v kakih enajstih minutah. Če pa se je Hailey zmotil...
Olimpijec je zmajal z glavo. Hailey se ni nikoli zmotil.
Množica je vzklikala in vpila ime svojega šampijona, petsto milijar gledalcev po vsej galaksiji pa je opazovalo, kako je olimpijec zaostal tako daleč zadaj, da na videoposnetku sploh ni bilo mogoče videti obeh tekačev naekrat Tinsmith se je še kako dobro zavedal, kaj so se spraševali. Mar je to ta dan? Mar je to dan, ko bodo olimpijci končno doživeli poraz?
Vsi razen Haileya, ki je mirno sedel v svojem boksu, opazoval štparico v svoji roki in prikimaval. Fant je dobro tekel. Navodila je ubogal do zadnje pičice. Prve pol milje je pretekel v minuti in devetinštiredesetih sekundah, miljo v treh minutahin štiredesetih sekundah. Ko je pogledal skozi daljnogled, je videl, da njegov varovanec ne kaže niti znakov napetosti niti utrujenosti. Zadovoljno se je ponovno naslonil na stol.
Ob koncu druge milje, se emrančevo vodstvo ni zmanjšalo in celo peščica ljudi na stadionu je zaslutila neizbežnost poraza. Toda nato je Tinsmith začel počasi in nepopustljivo zmanjševati zaostanek. Po terh miljah je ponovno zaostajal dvesto jardov, ko pa sta začela teči zadnji krog, je olimpijec zmanšal napsprotniko prednost na pičlih sto petdeset jardov.
Pri tem pa je tudi ostalo., ko sta nekaj več kot dvajset sekund kasneje prišla v zadnji zavoj. Olimpijec je skozi prah zrl za bromasto postavo, ki je brzela pred njim.
Nekaj je bilo narobe. Emranec bi že moral začeti zaostajati, njegov ognjeviti začetni tempo bi se moral kazati v naporih, s katerimi bi njegove močne, silne noge izgubljale hitrost, in pojemati bi mu morala sapa. Toda ni bilo tako. Njegove noge so še vedno požirale stezo pred seboj in ohranjale razdaljo med njima.
Tinsmith se je zavedel, da nima več kaj ćakati, ker bo v ciljni ravnini že prepozno in da se bo moralo njegovo telo, ki je že čutilo sledove naporov, odzvati prav ta trenutek. Zavedel se je, da ne bo imel predaha, da enostavno ne bo mogel lagodno prehiteti utrujenega nasprotnika. In da bo moral storiti vse v njegovi moči, da si bo zagotovil anonimnost zmagovalca, in spoznanje, da je samo dodatek, neskončni plejadi uspehom olimpijcev. Id be bo njihov poslednji predstavnik.
Šinil je naprej. Bolj ga je gnal strah kot volja. Noge so ga bolele, podplati so mu goreli, zraj je vdihoval v kratkih in bolečih vzdihljajih.
Pritekel je v ciljno ravnino, njegovo telo je kričalo po počitku in z umom je skušal zbrisati svojo agonijo. Od emranca je bil oddaljen samo kakih sedemdeset jardov, nato samo še petdeset. Emranec, ki slišal kričanje množice, je vedel, da se mu olimpijec približuje in prisil je svoje trpeče noge, da so ohranile hitrost.
Tako sta naprej, oba na svojih ramenih nosila vsak svoj svet. Tinsmith ke še vedno zmanjševal tekmečevo prednost, vendar se je tek bližal koncu. Zazrl se je naprej, pred očmi se mu je meglilo, in le s pomočjo volje mu je uspelo izperd oči pregnati motne pege in se osredotočiti na ciljni trak. Ta je visel prek tekaške steze, oddaljen pa je bil le še pičlih dvesto jardov. olimpijec pa je za tekmecem še vedno zaostajal trideset jardov.
Zavedel se je, da bo doživel poraz. Zavedal se je tega v vsaki razboleli mišici, v vsakem koraku, ki mu je presal kosti. Ko bodo v prihodnosti na še neokritih svetovih govorili o olimpijcih, bodo omenjali njegovo ime. Ime tistega, ki je doživel poraz.
*Ne! NE! To ne bom jaz!" je zakričal.
Še bolj je pospešil korak. Nič več ni tekel za emrancem. Bežal je pred vsemi ljudmi iz galaksije, ki so še živeli. In od tistih, ki se sploh še niso rodili.
"NEEE!"
Ko je pretel ciljno črto pet jardov pred emrancem, je še vedno kričal.
Zahotelo se mu je, da bi se zgrudil, da bi se njegovo izmučeno telo stopilo z zemljo in se spremenilo v prah in kamenje tekmovalne steze. Toga tega ni smel storiti. Vse dotlej, dokler se ne vrne v garderobo.
Medlo se je zavedal, da se je eden Haileyevih pomočnikov prebil skozi kordon policije in uradnikov ter tekel proti njemu, da bi ga podprl, vendar ga je olimpijec odrinil z zamahom svoje preznojene roke. Nekdo drug mu je ponudil, steklenico vode. Pil bo kasneje. Kasnej bo lahko zlil vase galone in galone. V svoje presušeno, raskavo gralo. Toda ne sedaj. Ne pred njimi. Ogenj v njegovih pljučih je začel pojenjavati in nadomestila ga je topa, kljuvajoča bolečina. Nenadoma se je spomnil na kamere. Pogoltnil je slino in se zravnal v vsej svoji velikosti. Hladno, s pogledom polnim prezira je ošinil gručo novinarjev, se obrnil in začel s počasno, mučno potjo do slačilnice.
Hailey se je zganil, kot da mi mu hotel pomagati. Venadr je obstal. Eden od Haileyevil pomočnikov je začel stopati za olimpijcem, vendar ga je Hailey prijel za roko in zadržal.
Hailey je razumel.
Olimpijci hodijo sami.
prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
- STRIPOHOLIK
- Prispevkov: 1472
- Pridružen: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Mike Resnick: Zbiralci
Guvernerji imajo vedno določene ugodnosti, pa čeprav sedijo na sodu smodnika, kot je planet Mirzam X, je prešinilo Selimunda. Sicer pa so bili te dni vsi tuji svetovi sodi smodnika in ker je bil ta planet nekoliko večji od ostalih, je imel položaj guvernerja tudi več privilegijev. Pa še domačini so ljudi tako odkrito in zavzeto sovražili, da so bili stiki z njimi silno redki.
Treba pa je spregovoriti tudi o Selimundovi zbirki.
Ljudje so vedno zavzeto zbirali razne predmete in se obdajali z najrazličnejšimi zbirkami. Lahko, da je bila to posodobitev osnovnega razumevanja prvobitnih teritorialnih nagonov. Ali pa tudi ne. Selimunda je zbirateljstvo še najbolj spominjalo na hrčkarstvo, čeprav tudi ta, že davno izumrla vrsta, ni nikoli šla tako daleč, kot je to storil človek. Nekaj je bilo v človeški naravi, kar se je napajalo ne samo v zbirateljskem ponosu, ampak tudi v neizčrpnih listah predmetov, ki naj bi jih še morali poiskati, ali pa predmetov, ki so že priromali v zbirke. Da seveda ne govorimo o označevanju, tako abecednem, številčnem ali pa kakršnemkoli drugim načinu katalogiziranja. Prav tako ni šlo za pohlep, saj je večina zbiralcev porabila ogromno časa in denarja, ko je pridobivala predmete ali pa največkrat kar cele zbirke, katere so mnogi ocenjevali kot brezpredmetne in ničvredne.
Zbiranje je skozi stoletja postalo visoko specializirana dejavnost. Tako kot vse druge. Nekoč je bil čas, ko je lahko en sam človek v času svojega življenja poznal vse dosežke znanosti. Do takrat, ko je človeštvo zapustilo rodni planet in začelo prodirati v galaktične širjave, ni nihče več v celoti poznal niti področja, s katerim se je sam ukvarjal. Renesančnikov ni bilo več. Še vedno je bilo mogoče zbrati celotni opus posameznega avtorja ali slikarja, ali tematske znamke iz vsakega zgodovinskega obdobja posameznega planeta. Da bi zbral vsa dela določenega literarnega žanra ali vse znamke z določenega vidika galaktične zgodovine pa je bilo seveda popolnoma nemogoče.
Ljudje pa se tega niso zbali niti za trenutek, ampak so se še naprej vdajali zbiranju vsega živega. Karkoli jim je pač vzburilo domišljijo in pohlep, tako da so zbirali prav vse, v kar so se zapičili. Od znamk do denarja, od slikarskih mojstrovin pa do ne vem česa še. Ljudje so pač zbirali najbolj čudne, najbolj nenavadne predmete, pa čeprav so bili popolnoma brez vsake vrednosti.
Le malo zbiralcev pa je bilo takih, kot Mirzam X. Selimund, ki so zbirali tako uspešno, strokovno in s takšno vnemo. Selimund ni imel z vojaškim življenjem skoraj nobene zveze, razen mogoče oborožene varnostnike, ki so varovali njegovo velikansko graščino. Pa kljub temu je Selimunda že v mladosti tako navdušil študij in zbiranje tujega orožja, da se mu je popolnoma posvetil. Proizvodnja in posedovanje takšnega orožja je bila strogo prepovedana vse od ustanovitve združenega kraljestva, kar pa je zbiralce le še bolj spodbujalo k zbiranju.
Selimund se je začel ukvarjati z zbiranjem ročnega orožja iz časa demokracije na Canphorjevih dvojčkih in kasneje na Lodinu XI in ko se je finančno nekoliko opomogel, se je od tega zgodovinskega obdobja začel usmerjati v času tako naprej kot nazaj. Sčasoma je dosegel, da so ga začeli priznavati za največjega sodobnega poznavalca orožja pozne demokraticije in večkrat so ga pozvali, da preveri pristnost posameznih primerkov iz tega obdobja. Njegova zbirka je bila stalno razstavljena na Delurosu VIII in Selimund je v oporoki določil, da po njegovi smrti postane last združenega kraljestva. Zbirko so ocenjevali vsaj na 22 milijonov kreditov, vendar pa se je njena vrednost, tako kot vrednost podobnih zbirk, vrednotila bolj s sentimentalno navezanostjo, saj so vsi vedeli, da ne bo nikoli prodal enega samega predmeta.
Kljub temu pa je bil Selimund pripravljen, da bi kakšen primerek le zamenjal. In prav zato je tisto popoldne že zgodaj pospravil mizo, saj je pričakoval prihod Barosa Durmina, trgovca s starodavnim orožjem, ki naj bi naletel na neverjetno skladišče starinskega strelnega orožja. Durmin je le stežka izpopolnjeval svojo zbirko, zato je tudi predlagal menjavo in ne prodajo zbirateljskih primerkov. Selimund ni točno vedel, kaj Durmin sploh ponuja, vendar je imel možakar običajno na voljo zelo kakovostne primerke, tako da je bil guverner pripravljen pogledati njegovo robo.
Durmin je bil gora od človeka z lopatastmi rokamiin globokim, odmevajočim glasom,in ko je vstopil v Selimundovo pisarno, sta mu sledila dva pomočnika, ki sta nosila velik zaboj, ki je bil še najbolj podoben umetelno okrašeni skrinji.
"Pozdravljen, Baros. No, kaj je s to neverjetno najdbo, nad katero si tako navdušen," ga je pozdravil Selimund.
"Ne boste verjeli svojim očem, guverner," je odvrnil Durmin in pomignil spremljevalcema: "No, fanta,
odprita to škatlo."
Možakarja sta odklenila zaboj in ga odprla. Selimund je poškilil vanj in se trudil, da ne bi izgledal preveč vznemirjen. Medtem je Durmin izvlekel majhen predmet, ki je bil ovit v toranijsko pajčjo volno. Brez besed ga je odvil in ga izročil Selimundu, ki si ga je začel vneto ogledovati.
"Laserska pištola, " je zamrmral Selimund in dvignil predmet proti svetlobi. "Zgodnja demokracija... Ne, ne, pozno republikansko obdobje. Ročna izdelava. Delovala je vsaj štiri minute, ne da bi jo bilo treba polniti. Sprožilec bi lahko pritisnila tudi človeška roka, čeprav je nekoliko majhen. Rekel bi, da je z Emre IV, morda z Lemma." Zastal je in se globoko zamisli. "Ne, ne more biti z Lemma. Tam niso razvili laserskega orožja. Pištola je očitno emranska. Dobro je izdelana. In skoraj nova." Selimund je dvignil pogled in vprašal Durmina: "No, kaj še imate?"
Durmin mu je podal drugo orožje.
"Čudovito! Naravnost čudovito!" je vkliknil Selimund. V roki je držal revolver, kot da bi bil iz najbolj žlahtnega kristala in ki se lahko zdrobil vsak trenutek. "Pištola z eksplozivnim nabojem! Samo eno tako imam v svoji zbirki. Iz mode so šle že v zgodnji demokraciji, čeprav se mi še sanja ne, zakaj. To je bilo resnično smrtonosno orožje. Kje pa si to dobil vse te stvari, Baros," je zanimalo Selimunda.
"Poslovna skrivnost. Žal," se je zarežal Durmin.
Selimund je samo prikimal, saj pravzaprav niti ni pričakoval odgovora. Naslednjih nekaj ur je še naprej zavzeto pregledoval preostalih sedemnajst kosov orožja in ocenjeval tako izdelavo kot njihovo vrednost. Vse strelno orožje je bilo izjemno ohranjeno, kot če bi ga nekdo še prejšni dan prevzel v tovarni. Vsi deli so bili dobro naoljeni in ročaji so bili gladki kot steklo. Vse orožje so uporabljali emranci. Bitja, ki so bila ljudem zelo podobna. Vsa orožja so bila izdelana za istip tip roke, tri ali štiri prste in krajši palec, čeprav so se prilegala dlani, ki je bila nekoliko manjša od človeške.
"Koliko bi pa hotel za vse tole? " je končno vprašal Selimund.
"Eh, guverner. Tudi če bi skušal na hitro oceniti zbirko, bi se cena najverjetneja gibala tam okoli pol miljiona kreditov. Sicer pa sem že rekel, da tega orožja ne prodajam. Pač pa bi me zanimal atomski top z Doradusa IV, ki ga razstavljate na Delurosu in pa dve pištoli s Torquala in Procyona III."
"Topa ne dam. Ponuditi bi moral vsaj dvakrat toliko, kot imaš tukaj," je odločno odvrnil Selimund.
"To lahko zlahka uredim. Saj tole tukaj še zdaleč ni vse, kar imam," je odvrnil Durmin.
"No, če do jutri zjutraj prineseš še ostalo, se bova že kaj dogovorila," je predlagal Selimund.
"Velja. Še štirinajst kosov imam," je odvrnil Durmin.
"Prepričan sem, da se bova dogovorila. Če ti je prav, lahko tole zbirko pustiš kar pri meni. Dobro jo bom zavaroval, pa tudi osebno ti jamčim, da bo vse v redu," je predlagal Selimund.
Durmin je za hip premišljeval, nato prikimal in odšel s svojima pomočnikoma.
Selimund si je privoščil pozno večerjo in se skušal sprostiti ob branju videočasnika. Vendar brez uspeha. Misli so mu uhajale na orožje v pisarni, tako da se je končno vdal in ga šel ponovno pogledat. Odslovil je čuvaja, zaprl vrata za seboj in pazljivo zložil pištole na mizo.
Ugotovil je, da so vsaj trije primerki zagotovo emranski, lahko pa da jih je bilo celo sedem. Ostali kosi orožja so očitno pripadali sorodnim vrstam, čeprav se mu niti sanjalo, kako je bilo mogoče, da so vse izkopali na enem najdišču. Sicer pa je bila najdba Durminova, njega je zanimalo samo to, kako bo zbirko dobil.
To da jo bo dobil, pa se je trdno odločil. Durminova ocena zbirke je bila celo nekoliko nizka. V mislih je kose pred seboj ocenil na tričetrt milijona kreditov, to kar naj bi Durmin prinesel naslednji dan, pa bi vrednost lahko podvojilo.
Zleknil se je na stol, z ljubeznijo opazoval orožje na mizi in si predstavljal, kako naj bi zbirka izgledala v vitrinah njegovega muzeja na Delurosu VIII. Kakšna najdba! Še v sanjah ni pričakoval, da mu bo v času življenja uspelo zbrati toliko strelnega orožja iz zgodnjega demokratskega in poznega republikanskega obdobja. Tisti atomski top mu sploh ni veliko pomenil, pa še zlahka bi ga nadomestil. Selimundova posebnost so bila ročna orožja in ta najdba je bila za njegovo dušo kot mana z neba.
Pazljivo in z ljubeznijo je Selimund izbral še eno starinsko, eksplozivno pištolo in jo začel ponovno proučevati. Bila je popolnoma uravnotežena in skoraj verjeti ni mogel, kako dobro jo je Durmin obnovil. Na nobenem premičnem delu ni bilo niti sledu korozije in nikakršnega znaka, da bi jo kdorkoli sploh kdaj uporabljal, ni bilo.
Selimund je začel razstavljati pištolo in se kar ni mogel načuditi, kako umetelno je bila izdelana. To ni bil nikakršen razstavni primerek, to je bilo orožje, ki je bilo narejeno z enim samim namenom. Da ubija. To je bila prav gotovo ena najboljših napravic za ubijanje, ki so jo kdajkoli izdelali.
Opazil je, da je med proučevanjem pištole, na njej pustil nekaj odtisov, zato je odprl predal in vzel mehko krpico, da jo očisti.
Šele takrat, ko je ko je čistil cev in nameraval ponovno sestaviti pištolo, je zagledal smodnik.
Nekaj je bilo hudo narobe. Orožje je bilo staro več tisoč let in nekdo ga je v zadnjih nekaj tednih očistil vsaj enkrat. Nikjer ne bi smelo biti niti kančka smodnika.
Previdno je odložil pištolo in se zazrl vanjo. Bil je dovolj izkušen, da je vedel, da pri restavraciji in čiščenju starodavnih orožij, ne bi smelo priti do tega, da bi kjerkoli ostal kak ščepec smodnika.
Kako je bilo to sploh mogoče? Prav gotovo je bilo, da pištole niso uporabljali na strelskih vajah. En sam strel bi sesul tako veliko stavbo, kot je bila Selimundova graščina.
Poklical je varnostnike in jim naročil, da poizvejo, če je bil zadnje čase, odkar so se Sethi spopadli z združenim kraljestvom, kak oborožen odpor zaradi slabo zasnovanega projekta ministrstva za tujske zadeve. Selimund je dobil odgovor že v nekaj minutah. Občasni oboroženi spopadi so se dogajali na Camphorovih dvojčkih in še kakih ducat drugih svetovih, vendar so te upore zelo hitro zatrli.
Selimund je naslednji dve uri preučeval, kje se je zadnji dve leti gibal Durmin. Možakar je sicer mnogo potoval, vendar ni nikoli stopil na planet, kjer so divjali oboroženi spopadi.
In to je pomenilo, da je za tem tičalo več, kot je bilo videti na prvi pogled. Veliko več.
Za začetek je to pomenilo, da bo nekje, v kratkem, prišlo do še enega oboroženega upora. Kot drugo pa je bilo več kot očitno, da je Durmin dobil orožje od nekoga, ki ga je imel na pretek. Saj se drugače ne bi bil pripravljen odreči tolikšni količini orožja, pa če bi mu bil Durmin pripravljen plačati v zlatu. To pa je tudi pomenilo, da so imeli tujci dostop do orožja, ki se je nakopičilo v kakih sedmih tisočletij in da je bila večina tega povsem brezhibno ohranjena.
Vse to mu je dalo še kako misliti. Recimo, zakaj je Durmin hotel duraduški top? Saj ni bil vreden niti približno toliko, kot ročno strelno orožje. No, vsaj za zbiralca ne. Toda prekupčevalec orožja, kot je bil Durmin, pa bi lahko nekomu, ki je potreboval težko artilerijo, ponudil tak top za ceno več stotih pištol. In ti dve pištoli, v kateri se je zapičil Selimund, bi bili za Durmina samo provizija za posel. Niti ne tako slaba provizija, je prešinilo Selimunda. Dobrih 35.000 kreditov. Res dobra provizija.
Selimund je začel razstavljati še druge pištole. Eno za drugo. Na kar sedmih od enajstih je našel sledi smodnika. Kar je pomenilo, da jih je še nedolgo tega nekdo uporabljal. Tega sicer ni mogel reči za republikansko lasersko pištolo, za katero se je odločil, da jo bo neprostodušno zaprl v prozorno vitrino in jo imel kar svoji pisarni. Verjetno bo dodal še bronasto ploščico in na njej opisal tako izdelavo kot uporabo.
Morda pa je bila vse to kar odpadna roba. Orožje, ki je bilo za upornike enostavno premalo učinkovito, ga je prešinilo. Odpadna roba gor ali dol, to so bili prečudoviti primerki. Prave mojstrovine starodavnega orožarstva. Kakšno razstavo bo lahko naredil v muzeju!
Odločno je zmajal z glavo. Dovolj je bilo sanjarjenja. Najprej je moral odkriti, kje se te uporniške skupine nahajajo, koliko jih je in kako so opremljene. In seveda, kdaj se mislijo upreti. To je nameraval sporočiti vladi in če bo vse v redu, mu bodo zagotovo kar bistveno povišali plačo.
Samo kaj, ko sploh ni potreboval denarja. Imel ga je več kot dovolj. Potreboval pa je različne zbirateljske primerke, da bi ga lahko zapravil. Takšne, kot je bilo orožje iz obdobij republike in demokracije.
Ponovno je setavil vse primerke, poklical varnostnike in odšel spat. Bil je zelo zaskrbljen. In ko se je zbudil, se ni počutil nič boljše.
Preskočil je zajtrk, ponovno odšel v pisarno in si začel znova ogledovati orožje. Vsakega od njih se je dotikal z ljubeznijo in obžalovanjem. Vsi primerki so bili tako čudovti, da se mu je kar vrtelo v glavi.
Bil je že na tem, da bi Durmina kar aretiral in zaplenil orožje kot dokaz. Vendar pa bi to pomenilo, da bi moral izročiti orožje sodišču in da ga ne bi nikoli več videl. Poigraval se je celo z mislijo, da bi pobil razpečevalca in njegove pomočnike, vendar se mu to nekako ni izšlo. Izključno iz praktičnih razlogov.
Ne! Zadevo bo moral izpeljati do konca. Tako, kot je treba. Zbirka gor ali dol. Ostati mora lojalen združenemu kraljestvu.
No, sicer pa vlada združenega kraljevstva v bistvu sploh ni potrebovala njegove pomoči. Le kaj bi prebivalci enega samega planeta storili, pa naj so bili še tako dobro oboroženi. Le kaj bi lahko storili proti združeni moči skorajda dvesto milijonov planetov. Zadušitev upora bi še najbolj spominjala na navadno policijsko racijo. Je pa tudi res, da bi njegov top lahko povzročil veliko škode. Pa tudi to bi lahko preprečil. Predno bi ga predal Durminu bi lahko uničil dokaj zapleten sprožilni mehanizem. Seveda je bilo povsem verjetno, da bi rasa, ki je popravila tako starodavna orožja, lahko ponovno usposobila tudi njegov top. Še vedno pa je obstajala malenkostna možnost, da tega niso bili sposobni storiti. Vsaj tako si je rad domišljal.
Po drugi strani pa so se v galaksiji nenehno netili novi nemiri. Oboroženi upori so se pojavljali vse pogosteje in prav gotovo Durminove stranke niso bili edini tujci, ki so že več stoletij skrivoma kopičili velikanske količine orožja in se pripravljali, da se bodo končno uprli zatiralski vladi združenega kraljestva. Če bi obvesti vlado o uporu, ne bi s tem rešil prav ničesar. Po vsej verjetnosti to ne bi upočasnilo niti uporov na drugih svetovih.
V galaksiji je bilo na tisoče ras, ki se bodo prej ali slej uprle nadvladi človeka. Naletel pa je na eno samo zbirko orožja in po vsej verjetnosti tudi edino možnost, da bi jo lahko dodal svoji zbirki.Poleg tega, pa v teh časih trenutne medzvezdne komunikacije, prav gotovo ni bilo nikakršne možnosti, da bil bil njihov arzenal orožja še tam, ko naj bi na njihovem planetu pristala vesoljska eskadrilja. Če bi prijavil Durmina bi bila to verjetno sama jalova poteza, dejanje zgrešene plemenitosti.
Ponovno je vzel eksplozivno pištolo, jo božal z ljubeznijo in pestoval v rokah. In ko se je Durmin vrnil z še eno skrinjo polno orožja, jo je še vedno držal v rokah.
"No, tukaj je še preostanek," je dejal Durmin in zložil orožje na Selimundovo mizo. Selimund je pazljivo pregledal pištole, ko je nenadoma obstal kot pribit.
"Saj ne morem verjeti, da je to, kar mislim, da je," je tiho zašepetal.
"Ja, guverner, se mi je kar zdelo, da vam bo všeč," se je nasmehnil Durmin.
"Pištola iz sedemindvajsetega stoletja. Z Zemlje," je zašepetal Selimund, iztegnil trepetajočo roko in se s spoštljivostjo, ki je že mejila na strahospoštovanje, dotaknil starodavne pištole.
"Že dolgo je tega, ko sem videl skico te pištole, ampak..."
"Prava lepotica je, kajne?" je pripomnil Durmin in Selimund je samo prikimal.
"Dobro vem, koliko vam pomeni staro orožje. In če se zgodi, da ti pride v roke takle primerek... No, tale pištola je verjetno vredna več, kot vse ostale skupaj. In zato mislim, da imam pravico zahtevati top," je spregovoril Dumin.
Selimund mu je namenil, dolg trd pogled in se nato ponovno zatopil v pištolo.
"Sklenila sva posel," je dejal.
In le nekaj trenutkov kasneje se je popolnoma zatopil v svojo najnovejšo pridobitev. Natančno si je ogledoval pištolo, jo drgnil in loščil, kot da je popolnoma pozabil na svet okoli sebe. In galaksijo, v kateri so se zopet začele kopičiti velikanske količine orožja. Galaksijo, v kateri so bili na vidiku nove vojne.
prevedel: Žiga Leskovšek
Guvernerji imajo vedno določene ugodnosti, pa čeprav sedijo na sodu smodnika, kot je planet Mirzam X, je prešinilo Selimunda. Sicer pa so bili te dni vsi tuji svetovi sodi smodnika in ker je bil ta planet nekoliko večji od ostalih, je imel položaj guvernerja tudi več privilegijev. Pa še domačini so ljudi tako odkrito in zavzeto sovražili, da so bili stiki z njimi silno redki.
Treba pa je spregovoriti tudi o Selimundovi zbirki.
Ljudje so vedno zavzeto zbirali razne predmete in se obdajali z najrazličnejšimi zbirkami. Lahko, da je bila to posodobitev osnovnega razumevanja prvobitnih teritorialnih nagonov. Ali pa tudi ne. Selimunda je zbirateljstvo še najbolj spominjalo na hrčkarstvo, čeprav tudi ta, že davno izumrla vrsta, ni nikoli šla tako daleč, kot je to storil človek. Nekaj je bilo v človeški naravi, kar se je napajalo ne samo v zbirateljskem ponosu, ampak tudi v neizčrpnih listah predmetov, ki naj bi jih še morali poiskati, ali pa predmetov, ki so že priromali v zbirke. Da seveda ne govorimo o označevanju, tako abecednem, številčnem ali pa kakršnemkoli drugim načinu katalogiziranja. Prav tako ni šlo za pohlep, saj je večina zbiralcev porabila ogromno časa in denarja, ko je pridobivala predmete ali pa največkrat kar cele zbirke, katere so mnogi ocenjevali kot brezpredmetne in ničvredne.
Zbiranje je skozi stoletja postalo visoko specializirana dejavnost. Tako kot vse druge. Nekoč je bil čas, ko je lahko en sam človek v času svojega življenja poznal vse dosežke znanosti. Do takrat, ko je človeštvo zapustilo rodni planet in začelo prodirati v galaktične širjave, ni nihče več v celoti poznal niti področja, s katerim se je sam ukvarjal. Renesančnikov ni bilo več. Še vedno je bilo mogoče zbrati celotni opus posameznega avtorja ali slikarja, ali tematske znamke iz vsakega zgodovinskega obdobja posameznega planeta. Da bi zbral vsa dela določenega literarnega žanra ali vse znamke z določenega vidika galaktične zgodovine pa je bilo seveda popolnoma nemogoče.
Ljudje pa se tega niso zbali niti za trenutek, ampak so se še naprej vdajali zbiranju vsega živega. Karkoli jim je pač vzburilo domišljijo in pohlep, tako da so zbirali prav vse, v kar so se zapičili. Od znamk do denarja, od slikarskih mojstrovin pa do ne vem česa še. Ljudje so pač zbirali najbolj čudne, najbolj nenavadne predmete, pa čeprav so bili popolnoma brez vsake vrednosti.
Le malo zbiralcev pa je bilo takih, kot Mirzam X. Selimund, ki so zbirali tako uspešno, strokovno in s takšno vnemo. Selimund ni imel z vojaškim življenjem skoraj nobene zveze, razen mogoče oborožene varnostnike, ki so varovali njegovo velikansko graščino. Pa kljub temu je Selimunda že v mladosti tako navdušil študij in zbiranje tujega orožja, da se mu je popolnoma posvetil. Proizvodnja in posedovanje takšnega orožja je bila strogo prepovedana vse od ustanovitve združenega kraljestva, kar pa je zbiralce le še bolj spodbujalo k zbiranju.
Selimund se je začel ukvarjati z zbiranjem ročnega orožja iz časa demokracije na Canphorjevih dvojčkih in kasneje na Lodinu XI in ko se je finančno nekoliko opomogel, se je od tega zgodovinskega obdobja začel usmerjati v času tako naprej kot nazaj. Sčasoma je dosegel, da so ga začeli priznavati za največjega sodobnega poznavalca orožja pozne demokraticije in večkrat so ga pozvali, da preveri pristnost posameznih primerkov iz tega obdobja. Njegova zbirka je bila stalno razstavljena na Delurosu VIII in Selimund je v oporoki določil, da po njegovi smrti postane last združenega kraljestva. Zbirko so ocenjevali vsaj na 22 milijonov kreditov, vendar pa se je njena vrednost, tako kot vrednost podobnih zbirk, vrednotila bolj s sentimentalno navezanostjo, saj so vsi vedeli, da ne bo nikoli prodal enega samega predmeta.
Kljub temu pa je bil Selimund pripravljen, da bi kakšen primerek le zamenjal. In prav zato je tisto popoldne že zgodaj pospravil mizo, saj je pričakoval prihod Barosa Durmina, trgovca s starodavnim orožjem, ki naj bi naletel na neverjetno skladišče starinskega strelnega orožja. Durmin je le stežka izpopolnjeval svojo zbirko, zato je tudi predlagal menjavo in ne prodajo zbirateljskih primerkov. Selimund ni točno vedel, kaj Durmin sploh ponuja, vendar je imel možakar običajno na voljo zelo kakovostne primerke, tako da je bil guverner pripravljen pogledati njegovo robo.
Durmin je bil gora od človeka z lopatastmi rokamiin globokim, odmevajočim glasom,in ko je vstopil v Selimundovo pisarno, sta mu sledila dva pomočnika, ki sta nosila velik zaboj, ki je bil še najbolj podoben umetelno okrašeni skrinji.
"Pozdravljen, Baros. No, kaj je s to neverjetno najdbo, nad katero si tako navdušen," ga je pozdravil Selimund.
"Ne boste verjeli svojim očem, guverner," je odvrnil Durmin in pomignil spremljevalcema: "No, fanta,
odprita to škatlo."
Možakarja sta odklenila zaboj in ga odprla. Selimund je poškilil vanj in se trudil, da ne bi izgledal preveč vznemirjen. Medtem je Durmin izvlekel majhen predmet, ki je bil ovit v toranijsko pajčjo volno. Brez besed ga je odvil in ga izročil Selimundu, ki si ga je začel vneto ogledovati.
"Laserska pištola, " je zamrmral Selimund in dvignil predmet proti svetlobi. "Zgodnja demokracija... Ne, ne, pozno republikansko obdobje. Ročna izdelava. Delovala je vsaj štiri minute, ne da bi jo bilo treba polniti. Sprožilec bi lahko pritisnila tudi človeška roka, čeprav je nekoliko majhen. Rekel bi, da je z Emre IV, morda z Lemma." Zastal je in se globoko zamisli. "Ne, ne more biti z Lemma. Tam niso razvili laserskega orožja. Pištola je očitno emranska. Dobro je izdelana. In skoraj nova." Selimund je dvignil pogled in vprašal Durmina: "No, kaj še imate?"
Durmin mu je podal drugo orožje.
"Čudovito! Naravnost čudovito!" je vkliknil Selimund. V roki je držal revolver, kot da bi bil iz najbolj žlahtnega kristala in ki se lahko zdrobil vsak trenutek. "Pištola z eksplozivnim nabojem! Samo eno tako imam v svoji zbirki. Iz mode so šle že v zgodnji demokraciji, čeprav se mi še sanja ne, zakaj. To je bilo resnično smrtonosno orožje. Kje pa si to dobil vse te stvari, Baros," je zanimalo Selimunda.
"Poslovna skrivnost. Žal," se je zarežal Durmin.
Selimund je samo prikimal, saj pravzaprav niti ni pričakoval odgovora. Naslednjih nekaj ur je še naprej zavzeto pregledoval preostalih sedemnajst kosov orožja in ocenjeval tako izdelavo kot njihovo vrednost. Vse strelno orožje je bilo izjemno ohranjeno, kot če bi ga nekdo še prejšni dan prevzel v tovarni. Vsi deli so bili dobro naoljeni in ročaji so bili gladki kot steklo. Vse orožje so uporabljali emranci. Bitja, ki so bila ljudem zelo podobna. Vsa orožja so bila izdelana za istip tip roke, tri ali štiri prste in krajši palec, čeprav so se prilegala dlani, ki je bila nekoliko manjša od človeške.
"Koliko bi pa hotel za vse tole? " je končno vprašal Selimund.
"Eh, guverner. Tudi če bi skušal na hitro oceniti zbirko, bi se cena najverjetneja gibala tam okoli pol miljiona kreditov. Sicer pa sem že rekel, da tega orožja ne prodajam. Pač pa bi me zanimal atomski top z Doradusa IV, ki ga razstavljate na Delurosu in pa dve pištoli s Torquala in Procyona III."
"Topa ne dam. Ponuditi bi moral vsaj dvakrat toliko, kot imaš tukaj," je odločno odvrnil Selimund.
"To lahko zlahka uredim. Saj tole tukaj še zdaleč ni vse, kar imam," je odvrnil Durmin.
"No, če do jutri zjutraj prineseš še ostalo, se bova že kaj dogovorila," je predlagal Selimund.
"Velja. Še štirinajst kosov imam," je odvrnil Durmin.
"Prepričan sem, da se bova dogovorila. Če ti je prav, lahko tole zbirko pustiš kar pri meni. Dobro jo bom zavaroval, pa tudi osebno ti jamčim, da bo vse v redu," je predlagal Selimund.
Durmin je za hip premišljeval, nato prikimal in odšel s svojima pomočnikoma.
Selimund si je privoščil pozno večerjo in se skušal sprostiti ob branju videočasnika. Vendar brez uspeha. Misli so mu uhajale na orožje v pisarni, tako da se je končno vdal in ga šel ponovno pogledat. Odslovil je čuvaja, zaprl vrata za seboj in pazljivo zložil pištole na mizo.
Ugotovil je, da so vsaj trije primerki zagotovo emranski, lahko pa da jih je bilo celo sedem. Ostali kosi orožja so očitno pripadali sorodnim vrstam, čeprav se mu niti sanjalo, kako je bilo mogoče, da so vse izkopali na enem najdišču. Sicer pa je bila najdba Durminova, njega je zanimalo samo to, kako bo zbirko dobil.
To da jo bo dobil, pa se je trdno odločil. Durminova ocena zbirke je bila celo nekoliko nizka. V mislih je kose pred seboj ocenil na tričetrt milijona kreditov, to kar naj bi Durmin prinesel naslednji dan, pa bi vrednost lahko podvojilo.
Zleknil se je na stol, z ljubeznijo opazoval orožje na mizi in si predstavljal, kako naj bi zbirka izgledala v vitrinah njegovega muzeja na Delurosu VIII. Kakšna najdba! Še v sanjah ni pričakoval, da mu bo v času življenja uspelo zbrati toliko strelnega orožja iz zgodnjega demokratskega in poznega republikanskega obdobja. Tisti atomski top mu sploh ni veliko pomenil, pa še zlahka bi ga nadomestil. Selimundova posebnost so bila ročna orožja in ta najdba je bila za njegovo dušo kot mana z neba.
Pazljivo in z ljubeznijo je Selimund izbral še eno starinsko, eksplozivno pištolo in jo začel ponovno proučevati. Bila je popolnoma uravnotežena in skoraj verjeti ni mogel, kako dobro jo je Durmin obnovil. Na nobenem premičnem delu ni bilo niti sledu korozije in nikakršnega znaka, da bi jo kdorkoli sploh kdaj uporabljal, ni bilo.
Selimund je začel razstavljati pištolo in se kar ni mogel načuditi, kako umetelno je bila izdelana. To ni bil nikakršen razstavni primerek, to je bilo orožje, ki je bilo narejeno z enim samim namenom. Da ubija. To je bila prav gotovo ena najboljših napravic za ubijanje, ki so jo kdajkoli izdelali.
Opazil je, da je med proučevanjem pištole, na njej pustil nekaj odtisov, zato je odprl predal in vzel mehko krpico, da jo očisti.
Šele takrat, ko je ko je čistil cev in nameraval ponovno sestaviti pištolo, je zagledal smodnik.
Nekaj je bilo hudo narobe. Orožje je bilo staro več tisoč let in nekdo ga je v zadnjih nekaj tednih očistil vsaj enkrat. Nikjer ne bi smelo biti niti kančka smodnika.
Previdno je odložil pištolo in se zazrl vanjo. Bil je dovolj izkušen, da je vedel, da pri restavraciji in čiščenju starodavnih orožij, ne bi smelo priti do tega, da bi kjerkoli ostal kak ščepec smodnika.
Kako je bilo to sploh mogoče? Prav gotovo je bilo, da pištole niso uporabljali na strelskih vajah. En sam strel bi sesul tako veliko stavbo, kot je bila Selimundova graščina.
Poklical je varnostnike in jim naročil, da poizvejo, če je bil zadnje čase, odkar so se Sethi spopadli z združenim kraljestvom, kak oborožen odpor zaradi slabo zasnovanega projekta ministrstva za tujske zadeve. Selimund je dobil odgovor že v nekaj minutah. Občasni oboroženi spopadi so se dogajali na Camphorovih dvojčkih in še kakih ducat drugih svetovih, vendar so te upore zelo hitro zatrli.
Selimund je naslednji dve uri preučeval, kje se je zadnji dve leti gibal Durmin. Možakar je sicer mnogo potoval, vendar ni nikoli stopil na planet, kjer so divjali oboroženi spopadi.
In to je pomenilo, da je za tem tičalo več, kot je bilo videti na prvi pogled. Veliko več.
Za začetek je to pomenilo, da bo nekje, v kratkem, prišlo do še enega oboroženega upora. Kot drugo pa je bilo več kot očitno, da je Durmin dobil orožje od nekoga, ki ga je imel na pretek. Saj se drugače ne bi bil pripravljen odreči tolikšni količini orožja, pa če bi mu bil Durmin pripravljen plačati v zlatu. To pa je tudi pomenilo, da so imeli tujci dostop do orožja, ki se je nakopičilo v kakih sedmih tisočletij in da je bila večina tega povsem brezhibno ohranjena.
Vse to mu je dalo še kako misliti. Recimo, zakaj je Durmin hotel duraduški top? Saj ni bil vreden niti približno toliko, kot ročno strelno orožje. No, vsaj za zbiralca ne. Toda prekupčevalec orožja, kot je bil Durmin, pa bi lahko nekomu, ki je potreboval težko artilerijo, ponudil tak top za ceno več stotih pištol. In ti dve pištoli, v kateri se je zapičil Selimund, bi bili za Durmina samo provizija za posel. Niti ne tako slaba provizija, je prešinilo Selimunda. Dobrih 35.000 kreditov. Res dobra provizija.
Selimund je začel razstavljati še druge pištole. Eno za drugo. Na kar sedmih od enajstih je našel sledi smodnika. Kar je pomenilo, da jih je še nedolgo tega nekdo uporabljal. Tega sicer ni mogel reči za republikansko lasersko pištolo, za katero se je odločil, da jo bo neprostodušno zaprl v prozorno vitrino in jo imel kar svoji pisarni. Verjetno bo dodal še bronasto ploščico in na njej opisal tako izdelavo kot uporabo.
Morda pa je bila vse to kar odpadna roba. Orožje, ki je bilo za upornike enostavno premalo učinkovito, ga je prešinilo. Odpadna roba gor ali dol, to so bili prečudoviti primerki. Prave mojstrovine starodavnega orožarstva. Kakšno razstavo bo lahko naredil v muzeju!
Odločno je zmajal z glavo. Dovolj je bilo sanjarjenja. Najprej je moral odkriti, kje se te uporniške skupine nahajajo, koliko jih je in kako so opremljene. In seveda, kdaj se mislijo upreti. To je nameraval sporočiti vladi in če bo vse v redu, mu bodo zagotovo kar bistveno povišali plačo.
Samo kaj, ko sploh ni potreboval denarja. Imel ga je več kot dovolj. Potreboval pa je različne zbirateljske primerke, da bi ga lahko zapravil. Takšne, kot je bilo orožje iz obdobij republike in demokracije.
Ponovno je setavil vse primerke, poklical varnostnike in odšel spat. Bil je zelo zaskrbljen. In ko se je zbudil, se ni počutil nič boljše.
Preskočil je zajtrk, ponovno odšel v pisarno in si začel znova ogledovati orožje. Vsakega od njih se je dotikal z ljubeznijo in obžalovanjem. Vsi primerki so bili tako čudovti, da se mu je kar vrtelo v glavi.
Bil je že na tem, da bi Durmina kar aretiral in zaplenil orožje kot dokaz. Vendar pa bi to pomenilo, da bi moral izročiti orožje sodišču in da ga ne bi nikoli več videl. Poigraval se je celo z mislijo, da bi pobil razpečevalca in njegove pomočnike, vendar se mu to nekako ni izšlo. Izključno iz praktičnih razlogov.
Ne! Zadevo bo moral izpeljati do konca. Tako, kot je treba. Zbirka gor ali dol. Ostati mora lojalen združenemu kraljestvu.
No, sicer pa vlada združenega kraljevstva v bistvu sploh ni potrebovala njegove pomoči. Le kaj bi prebivalci enega samega planeta storili, pa naj so bili še tako dobro oboroženi. Le kaj bi lahko storili proti združeni moči skorajda dvesto milijonov planetov. Zadušitev upora bi še najbolj spominjala na navadno policijsko racijo. Je pa tudi res, da bi njegov top lahko povzročil veliko škode. Pa tudi to bi lahko preprečil. Predno bi ga predal Durminu bi lahko uničil dokaj zapleten sprožilni mehanizem. Seveda je bilo povsem verjetno, da bi rasa, ki je popravila tako starodavna orožja, lahko ponovno usposobila tudi njegov top. Še vedno pa je obstajala malenkostna možnost, da tega niso bili sposobni storiti. Vsaj tako si je rad domišljal.
Po drugi strani pa so se v galaksiji nenehno netili novi nemiri. Oboroženi upori so se pojavljali vse pogosteje in prav gotovo Durminove stranke niso bili edini tujci, ki so že več stoletij skrivoma kopičili velikanske količine orožja in se pripravljali, da se bodo končno uprli zatiralski vladi združenega kraljestva. Če bi obvesti vlado o uporu, ne bi s tem rešil prav ničesar. Po vsej verjetnosti to ne bi upočasnilo niti uporov na drugih svetovih.
V galaksiji je bilo na tisoče ras, ki se bodo prej ali slej uprle nadvladi človeka. Naletel pa je na eno samo zbirko orožja in po vsej verjetnosti tudi edino možnost, da bi jo lahko dodal svoji zbirki.Poleg tega, pa v teh časih trenutne medzvezdne komunikacije, prav gotovo ni bilo nikakršne možnosti, da bil bil njihov arzenal orožja še tam, ko naj bi na njihovem planetu pristala vesoljska eskadrilja. Če bi prijavil Durmina bi bila to verjetno sama jalova poteza, dejanje zgrešene plemenitosti.
Ponovno je vzel eksplozivno pištolo, jo božal z ljubeznijo in pestoval v rokah. In ko se je Durmin vrnil z še eno skrinjo polno orožja, jo je še vedno držal v rokah.
"No, tukaj je še preostanek," je dejal Durmin in zložil orožje na Selimundovo mizo. Selimund je pazljivo pregledal pištole, ko je nenadoma obstal kot pribit.
"Saj ne morem verjeti, da je to, kar mislim, da je," je tiho zašepetal.
"Ja, guverner, se mi je kar zdelo, da vam bo všeč," se je nasmehnil Durmin.
"Pištola iz sedemindvajsetega stoletja. Z Zemlje," je zašepetal Selimund, iztegnil trepetajočo roko in se s spoštljivostjo, ki je že mejila na strahospoštovanje, dotaknil starodavne pištole.
"Že dolgo je tega, ko sem videl skico te pištole, ampak..."
"Prava lepotica je, kajne?" je pripomnil Durmin in Selimund je samo prikimal.
"Dobro vem, koliko vam pomeni staro orožje. In če se zgodi, da ti pride v roke takle primerek... No, tale pištola je verjetno vredna več, kot vse ostale skupaj. In zato mislim, da imam pravico zahtevati top," je spregovoril Dumin.
Selimund mu je namenil, dolg trd pogled in se nato ponovno zatopil v pištolo.
"Sklenila sva posel," je dejal.
In le nekaj trenutkov kasneje se je popolnoma zatopil v svojo najnovejšo pridobitev. Natančno si je ogledoval pištolo, jo drgnil in loščil, kot da je popolnoma pozabil na svet okoli sebe. In galaksijo, v kateri so se zopet začele kopičiti velikanske količine orožja. Galaksijo, v kateri so bili na vidiku nove vojne.
prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
- STRIPOHOLIK
- Prispevkov: 1472
- Pridružen: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Kyle L. Wilson & Andrew B. Barbour: Konec nesmrtnosti
"V vsem svojem življenju še nisem doživel, da bi kdo umrl..." Zdravnik, ki je strmel v izvide, je kar drgetal od groze. "Vaš sin bo umrl, gospa," je še dodal.
Po materinem licu so se ulile solze in trdno je privila novorojenčka na prsi. "Kaj to pomeni? Da bo umrl. Koliko časa pa traja, da nekdo umre?"
Doktor je okleval. "Kdo ve! Morda stoletje. Njegovo telo je zavrnilo genetske vsadke. Testiranje ni bilo uspešno." Iz računalniške datoteke venterskih laboratorijev je skopiral več tisočletij star dokument in na glas prebral izvleček. "Telomere, nizi ponavljajočih nukleotidov, ki ščitijo kromosome pred propadom, se krčijo in slabijo. Vaš otrok se bo postaral, v njem se bodo razvili starodavni tumorji in končno rak. Telo ga bo izdalo. Kaj takega se ni zgodilo še od takrat, ko so še živeli smrtniki."
Ženska je stiskala zobe in končno le spravila iz sebe: "Ali se sploh zavedate, koliko stoletij sem čakala, da sem dobila dovoljenje za otroka? In kaj zdaj... Saj ni nič boljši... kot eden mojih psov!"
***
Rosalinda je spremljala smrtnika vse od takrat, ko je pred šestimi meseci zapustil arkološki urbnom. Gigantsko zgradbo, v kateri je živelo celo mesto. Sicer pa večino popotovanja sploh nista bila sama. Ves svet je opazoval malodane vsak trenutek življenja človeka, ki bo umrl. Ljudje so bili popolnoma zaprepadeni, da je moški kar sam od sebe zapustil varno, urbmonsko stavbo. Rozalinda, ki bi ji še kako prav prišlo napredovanje v dolgočasni službi, pa je snemala vsak njegov korak.
Michaelu so počasi siveli lasje. Popolnoma se je spremenil. Njegovi oboževalci bodo popolnoma ponoreli, ko ga vidijo, je prešinilo Rozalindo. In po tem, kam vse namerava iti, bosta več tednov brez vsakega stika s svetom. Med ostali je nameraval splezati na neko goro v kraju, ki se imenuje Himalaja. In po tem, je hotel še v Evropo.
"Kaj res misli v Evropo? Mar si ne bi rajši ogledal jupitrovih lun...?" Rozalindin šef je bil čisto iz sebe.
Ne, gospopd. V Evropo hoče. Sploh ga ne razumem."
"Le kdo bi hotel v tako grozne kraje. Evropa je od časa velikih poplav popolnoma zapuščena. Rosy, čudovito štorijo imaš. Poskušaj vendar ugotoviti, kako razmišlja človek, ki bo umrl."
"Pravi, da je vse povezano z njegovimi koreninami. Da hoče izkusiti zgodovino. Mislim, da se mu je zmešalo. Tega ne zmorem več. Rada bi, da me premestite. Da mi date kak drug primer."
"Rosy, to ni mogoče. Nihče si ne upa iz urbmonov. V ozunje. Potrebujemo tvoja poročila. Za gledanost gre. Vzdrži do konca, pa ti obljubim, da boš napredovala že v naslednjem stoletju."
****
Čeprav je bila že v letih, je bila reporterka še vedno vsa mladostna. Imela jer pordela lička in zlatorumene lase. Poleg nje pa je bil ostareli sivolasec, ki ga je sonce dodobra ožgalo. Osupljiva mladenka, ki je štela 400 let in 90 letni starec, sta prečila puščave starodavnega sveta.
Michael se je ob pogledu na sipine noro zarežal. Kot mačka režalka iz Alice v čudežni deželi, ki se je pojavljala in izginjala po svoji volji. "Arabska puščava. Tukaj se je pred mnogimi, mnogimi leti, boril Lawrence arabski."
Obraz ji je prešinil topel nasmeh, ki je kar izžareval njeno mladost. Pomirjala jo je več desetletna zveza, ki jo je ustvarila s tem moškim. "Michael, še sanjalo se mi ni, da obstaja tak kraj.To je naravnost osupljivo." Nekje na levi, malo bolj stran, je zagledala kačo, ki se je plazila proč. Kako je sploh mogoče, da tu preživi kaka žival, jo je prešinilo.
Taborila sta pod sijem rimske ceste. Zakurila je ogenj. Tako kot jo je naučil Michael. V vseh stoletjih prej ni še nikoli zakurila ognja.
Nenadoma je Michaela stresel močan kašelj. Le s težavo se je držal pokonci. Njegove, še nekdaj tako močne noge, so se tako šibile, da je komaj stal.
"Rose, zelo slab sem. Odkar sem prišel iz bolnišnice, se še nisem počutil tako slabo." Čeprav je bil običajno samozavesten, je bil tokrat zelo zaskrbljen.
Tudi Rose je bila zaskrbljena. Še sanjalo se ji ni, kako naj pomaga umirajočemu človeku. Sicer pa tega ni vedel nihče. "Michael, kaj če bi se vrnila v mesto..."
Zaslišala je prasketajoč glas, ki je prekinil njeno razmišljanje. "Kje sta? Že tri mesece nisem prejel prejel nobenega poročila. Potrebujemo nekaj novega. Če bomo še naprej prikazovali stare posnetke, bo gledanost padla," je zaslišala svojega šefa.
Čeprav jo je skrbelo za umirajočega prijatelja, je ostala popolnona mirna. "Ta hip gledanost sploh ni pomembna. Posnela sem vse, kar se je dogajalo in vam bom poslala posnetke takoj, ko se vrneva v mesto," je rekla in prekinila zvezo.
"Michael, vrniva se. Že celo večnost samo hodiva in hodiva. Utrujen si." Čepraj vedela, da to ne drži, jo je ta dobna laž užalostila. Kaj drugega pa naj bi rekla? Saj je samo on sam vedel, kako se počuti. Konec koncev je leta in leta prebiral starodavne knjige o verovanju in smrti.
***
Ko sta se vrnila v mesto, je v bolnici Michael za trenutek kar odtaval. Rosalinda ga je v obupu držala za roko. Pravzaprav ga je za roko držal ves svet, saj so njegovo umiranje predvajali po vsem znanem vesolju. Od Zemlje do Ganimede. Starost, pač, kot je že dolgo tega rekel zdravnik.
Ljudje po vseh svetovih so opazovali njegove poslednje vzdihljaje. Še sanjalo se jim ni, kaj naj si mislijo. In spraševali so se, kam odhaja. Bili so pretreseni, saj so začutili bližajočo se smrt, tako da so rajši preklopili na druge kanale.
***
"Dobrodošli v uradu podatkovnih baz in osebnih vlog. Kako vam lahko...Oh! Rozalinda! Vaš prispevek o Michaelu je bil naravnost čudovit."
Rose je vljudno odzdravila in zaprosila za obrazce. "Rada bi imela otroka," je povedala.
Počasi, s pisalom v rokah, je Rose zgolgočaseno izpolnjevala prijavnico. In ko je administrator pregledoval izpopolnjene obrazce se je zahehetal.
"Aha, punčka bo. Odlično. Stavim, da bo prav taka pustolovka, kot njena mama. Oh... vidim, da niste dali soglasja za genetske vsadke. Nenavadno. Ta teden ste že četrta , ki se je temu odrekla," je izjavil in napisal neko opazko. "No, vaša prijava je v redu. Vendar vam moram v skladu s predpisi to odsvetovati. Prav vi bi morali vedeti, bolje kot vsi ostali, kako bo to vplivalo na vašega otroka in s kakšnimi težavami se bo moral spopadati," je še dodal.
Rozalinda, ki se je spominjala zadnjih dnevov z Michaelom, pa je samo prikimala.
prevedel: Žiga Leskovšek
"V vsem svojem življenju še nisem doživel, da bi kdo umrl..." Zdravnik, ki je strmel v izvide, je kar drgetal od groze. "Vaš sin bo umrl, gospa," je še dodal.
Po materinem licu so se ulile solze in trdno je privila novorojenčka na prsi. "Kaj to pomeni? Da bo umrl. Koliko časa pa traja, da nekdo umre?"
Doktor je okleval. "Kdo ve! Morda stoletje. Njegovo telo je zavrnilo genetske vsadke. Testiranje ni bilo uspešno." Iz računalniške datoteke venterskih laboratorijev je skopiral več tisočletij star dokument in na glas prebral izvleček. "Telomere, nizi ponavljajočih nukleotidov, ki ščitijo kromosome pred propadom, se krčijo in slabijo. Vaš otrok se bo postaral, v njem se bodo razvili starodavni tumorji in končno rak. Telo ga bo izdalo. Kaj takega se ni zgodilo še od takrat, ko so še živeli smrtniki."
Ženska je stiskala zobe in končno le spravila iz sebe: "Ali se sploh zavedate, koliko stoletij sem čakala, da sem dobila dovoljenje za otroka? In kaj zdaj... Saj ni nič boljši... kot eden mojih psov!"
***
Rosalinda je spremljala smrtnika vse od takrat, ko je pred šestimi meseci zapustil arkološki urbnom. Gigantsko zgradbo, v kateri je živelo celo mesto. Sicer pa večino popotovanja sploh nista bila sama. Ves svet je opazoval malodane vsak trenutek življenja človeka, ki bo umrl. Ljudje so bili popolnoma zaprepadeni, da je moški kar sam od sebe zapustil varno, urbmonsko stavbo. Rozalinda, ki bi ji še kako prav prišlo napredovanje v dolgočasni službi, pa je snemala vsak njegov korak.
Michaelu so počasi siveli lasje. Popolnoma se je spremenil. Njegovi oboževalci bodo popolnoma ponoreli, ko ga vidijo, je prešinilo Rozalindo. In po tem, kam vse namerava iti, bosta več tednov brez vsakega stika s svetom. Med ostali je nameraval splezati na neko goro v kraju, ki se imenuje Himalaja. In po tem, je hotel še v Evropo.
"Kaj res misli v Evropo? Mar si ne bi rajši ogledal jupitrovih lun...?" Rozalindin šef je bil čisto iz sebe.
Ne, gospopd. V Evropo hoče. Sploh ga ne razumem."
"Le kdo bi hotel v tako grozne kraje. Evropa je od časa velikih poplav popolnoma zapuščena. Rosy, čudovito štorijo imaš. Poskušaj vendar ugotoviti, kako razmišlja človek, ki bo umrl."
"Pravi, da je vse povezano z njegovimi koreninami. Da hoče izkusiti zgodovino. Mislim, da se mu je zmešalo. Tega ne zmorem več. Rada bi, da me premestite. Da mi date kak drug primer."
"Rosy, to ni mogoče. Nihče si ne upa iz urbmonov. V ozunje. Potrebujemo tvoja poročila. Za gledanost gre. Vzdrži do konca, pa ti obljubim, da boš napredovala že v naslednjem stoletju."
****
Čeprav je bila že v letih, je bila reporterka še vedno vsa mladostna. Imela jer pordela lička in zlatorumene lase. Poleg nje pa je bil ostareli sivolasec, ki ga je sonce dodobra ožgalo. Osupljiva mladenka, ki je štela 400 let in 90 letni starec, sta prečila puščave starodavnega sveta.
Michael se je ob pogledu na sipine noro zarežal. Kot mačka režalka iz Alice v čudežni deželi, ki se je pojavljala in izginjala po svoji volji. "Arabska puščava. Tukaj se je pred mnogimi, mnogimi leti, boril Lawrence arabski."
Obraz ji je prešinil topel nasmeh, ki je kar izžareval njeno mladost. Pomirjala jo je več desetletna zveza, ki jo je ustvarila s tem moškim. "Michael, še sanjalo se mi ni, da obstaja tak kraj.To je naravnost osupljivo." Nekje na levi, malo bolj stran, je zagledala kačo, ki se je plazila proč. Kako je sploh mogoče, da tu preživi kaka žival, jo je prešinilo.
Taborila sta pod sijem rimske ceste. Zakurila je ogenj. Tako kot jo je naučil Michael. V vseh stoletjih prej ni še nikoli zakurila ognja.
Nenadoma je Michaela stresel močan kašelj. Le s težavo se je držal pokonci. Njegove, še nekdaj tako močne noge, so se tako šibile, da je komaj stal.
"Rose, zelo slab sem. Odkar sem prišel iz bolnišnice, se še nisem počutil tako slabo." Čeprav je bil običajno samozavesten, je bil tokrat zelo zaskrbljen.
Tudi Rose je bila zaskrbljena. Še sanjalo se ji ni, kako naj pomaga umirajočemu človeku. Sicer pa tega ni vedel nihče. "Michael, kaj če bi se vrnila v mesto..."
Zaslišala je prasketajoč glas, ki je prekinil njeno razmišljanje. "Kje sta? Že tri mesece nisem prejel prejel nobenega poročila. Potrebujemo nekaj novega. Če bomo še naprej prikazovali stare posnetke, bo gledanost padla," je zaslišala svojega šefa.
Čeprav jo je skrbelo za umirajočega prijatelja, je ostala popolnona mirna. "Ta hip gledanost sploh ni pomembna. Posnela sem vse, kar se je dogajalo in vam bom poslala posnetke takoj, ko se vrneva v mesto," je rekla in prekinila zvezo.
"Michael, vrniva se. Že celo večnost samo hodiva in hodiva. Utrujen si." Čepraj vedela, da to ne drži, jo je ta dobna laž užalostila. Kaj drugega pa naj bi rekla? Saj je samo on sam vedel, kako se počuti. Konec koncev je leta in leta prebiral starodavne knjige o verovanju in smrti.
***
Ko sta se vrnila v mesto, je v bolnici Michael za trenutek kar odtaval. Rosalinda ga je v obupu držala za roko. Pravzaprav ga je za roko držal ves svet, saj so njegovo umiranje predvajali po vsem znanem vesolju. Od Zemlje do Ganimede. Starost, pač, kot je že dolgo tega rekel zdravnik.
Ljudje po vseh svetovih so opazovali njegove poslednje vzdihljaje. Še sanjalo se jim ni, kaj naj si mislijo. In spraševali so se, kam odhaja. Bili so pretreseni, saj so začutili bližajočo se smrt, tako da so rajši preklopili na druge kanale.
***
"Dobrodošli v uradu podatkovnih baz in osebnih vlog. Kako vam lahko...Oh! Rozalinda! Vaš prispevek o Michaelu je bil naravnost čudovit."
Rose je vljudno odzdravila in zaprosila za obrazce. "Rada bi imela otroka," je povedala.
Počasi, s pisalom v rokah, je Rose zgolgočaseno izpolnjevala prijavnico. In ko je administrator pregledoval izpopolnjene obrazce se je zahehetal.
"Aha, punčka bo. Odlično. Stavim, da bo prav taka pustolovka, kot njena mama. Oh... vidim, da niste dali soglasja za genetske vsadke. Nenavadno. Ta teden ste že četrta , ki se je temu odrekla," je izjavil in napisal neko opazko. "No, vaša prijava je v redu. Vendar vam moram v skladu s predpisi to odsvetovati. Prav vi bi morali vedeti, bolje kot vsi ostali, kako bo to vplivalo na vašega otroka in s kakšnimi težavami se bo moral spopadati," je še dodal.
Rozalinda, ki se je spominjala zadnjih dnevov z Michaelom, pa je samo prikimala.
prevedel: Žiga Leskovšek
Zadnjič spremenil sigismundus, dne 15.12.2014 16:25:10, skupaj popravljeno 1 krat.
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
thx Sigis za lepe zgodbe-prevode ok je bila Zbiralci
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
-
- STRIPOHOLIK
- Prispevkov: 1472
- Pridružen: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!