LAŽ imenovana Stripburger

[macon]

Če je avtor mrtev, potem res anything goes.

Ne razumem povsem, kaj misliš s sistemom? To, da so vsi deli umetnostnega sistema enako pomembni?

[riordan]

izjava avtor je mrtev je bila najprej mišljena radikalno, v smislu, da avtor ni tisti, ki je oče smisla oz. ni tisti, ki ga moramo vprašati, kaj pomeni njegovo delo. še več, avtorju je treba njegovo delo odvzeti, če hoče to res biti umetnost.
tako se je v literarni teoriji vzpostavila nova paradigma, ki je v ospredje postavila bralca. to imenujemo tretja paradigma. prva je v ospredje postavljala avtorja - spomnimo se iz lastnega šolanja (ta paradigma je pri nas prevladovala do nedavnega), ko so nas pri pouku književnosti spraševali, kaj je avtor s tem delom mislil. druga pa sam tekst in je zanemarjala avtorja.
zdaj pa v svetu v literarni teoriji prevladuje t.i. 4. paradigma, ki vse elemente enakovredno upošteva - to je pojem sistem (ki drugače izhaja iz strukturalizma), ali tudi diskurz. to pomeni, ne le to, da so elementi sistema enakovredni, temveč tudi, da so soodvisni, med seboj neločljivo povezani. avtor vpliva na dojemanje teksta, se pravi, na bralca itd.
mimogrede, sem pregledal svoje prejšnje poste in ugotovil, da sem marsikje posploševal: ko sem govoril, o kritikih, ki so pomemben del sistema, sem seveda mislil prej teoretike, strokovnjake iz tistega področja v umetnosti (npr. pri književnosti lit. teoretike in lit. zgodovinarje, pri slikarstvu kustose) kot pa dejansko kritike, ki objavljajo svoje ocene v časopisju oz. medijih. teh pri nas tako ali tako skoraj ni.

[macon]

Hvala za bolj podroben odgovor. Tole o štirih paradigmah si bom zapomnil.

[raider]

izjava avtor je mrtev je bila najprej mišljena radikalno, v smislu, da avtor ni tisti, ki je oče smisla oz. ni tisti, ki ga moramo vprašati, kaj pomeni njegovo delo. še več, avtorju je treba njegovo delo odvzeti, če hoče to res biti umetnost.
tako se je v literarni teoriji vzpostavila nova paradigma, ki je v ospredje postavila bralca. to imenujemo tretja paradigma. prva je v ospredje postavljala avtorja - spomnimo se iz lastnega šolanja (ta paradigma je pri nas prevladovala do nedavnega), ko so nas pri pouku književnosti spraševali, kaj je avtor s tem delom mislil. druga pa sam tekst in je zanemarjala avtorja.
zdaj pa v svetu v literarni teoriji prevladuje t.i. 4. paradigma, ki vse elemente enakovredno upošteva - to je pojem sistem (ki drugače izhaja iz strukturalizma), ali tudi diskurz. to pomeni, ne le to, da so elementi sistema enakovredni, temveč tudi, da so soodvisni, med seboj neločljivo povezani. avtor vpliva na dojemanje teksta, se pravi, na bralca itd.
mimogrede, sem pregledal svoje prejšnje poste in ugotovil, da sem marsikje posploševal: ko sem govoril, o kritikih, ki so pomemben del sistema, sem seveda mislil prej teoretike, strokovnjake iz tistega področja v umetnosti (npr. pri književnosti lit. teoretike in lit. zgodovinarje, pri slikarstvu kustose) kot pa dejansko kritike, ki objavljajo svoje ocene v časopisju oz. medijih. teh pri nas tako ali tako skoraj ni.

Barthesov članek o »smrti avtorja« je res evergreen, žal pa se je v dejanskem razvoju filozofije umetnosti izkazal za slepo ulico. Čeprav sem osebno pristaš Jaussove »recepcijske estetike« v Ecovi predelavi (Lector in fabula) moram priznati, da se v praksi uveljavlja predvsem »institucionalna teorija«.

Osnovni Barthesov in pred njim že Beardsleyev argument o »intencionalni zmoti«, torej, o tem, da tisto, kar je umetnik želel »povedati« z umetnino sploh ni potrebno vedeti, saj se intence avtorja uresničijo v umetnini, običajno ovržemo s premiso, da v praksi pač ni tako.

Tudi druge poststrukturalistične teorije (Foucault, Derida) so imele težavo s tem, kar danes imenujemo »svet umetnosti«.

Ali je pomembno, da za razumevanje nekega umetniškega dela, poznamo ozadje njegovega nastanka…Barthes bo rekel, da ni nujno, saj je končno »razumevanje« umetnine zgodi nekje med umetnino in njenim recipientom. Človek neko umetnino razumeva na podlagi svojih izkušenj, predznanja, čustvenih stanj…, ki jih umetnik ne pozna.
Evidentno je da si želimo oziroma moramo vrednotiti umetnine, v postrukturalizmu pa ni objektivnega ključa za takšno početje…torej je vsaka kritika arbitrarna.

Rešitev si nekaj let kasneje izmisli George Dickie, ki predlaga pojem »svet umetnosti«, ki ga tvorijo umetniki, recipienti in »kompetentni strokovnjaki«. Prav pri teh »strokovnjakih« pa naleti Dickijev argumet na največjo oviro. Kakšni so kriteriji, po katerih odločamo ali je umetnina dobra ali ne oziroma ali je neki artefakt sploh umetnina.

Iz zagate ga reši Arthur Danto, ki predlaga, da morajo svet umetnosti tvoriti strokovnjaki, ki poznajo »okolje umetniške teorije«, kaj pa naj bi to bilo, pa se najpametnejše glavce (beri analitični filozofi), do danes še niso uspeli dogovoriti.

Seveda ima ta Dantojeva »institucionalna teorija« vrsto nasprotnikov, ki so spodbili, kar nekaj premis njegovega argumenta, vendar se v resničnem svetu, prav ta teorija najbolj izkazuje.

V našem primeru obstaja nek »institucionalni okvir« (ministrstvo za kulturo), ki ovrednoti, nekaj kot boljše in nekaj kot slabše (ali kot bolj ali manj primerno) in se pri tem ne sme ozirati na osebni okus »strokovnjakov«, ki o tem odločajo, ampak na neko »objektivno« umetniško teorijo.

Slabost te teorije je na dlani in tu je tudi razlog zakaj avtorski stripi v Burgerju dobijo subvencijo, Manara v Bumerangu, pa kljub temu, da je po vsaki kompetentni »umetniški teoriji« boljši, subvencije ne dobi. Stvar se presoja po »umetniški teoriji«, ki ni pravilna.

Problem torej v enostranskosti strokovnega diskurza, ki bi v Sloveniji ustvaril ozračje kompetentne »umetniške teorije« za presojo. Takšen diskurz je zaslediti samo v Burgerju, pa če tudi nam ni všeč, ker je enostranski.

Bumerang do 10. številke ni ponudil tiste strokovne platforme (člankov), ki bi zadostovala, da bi ljudi iz »institucionalnega okvira«, ki stvar opazujejo samo od zunaj (pa tudi kakšne lobi je še vmes) prepričala, da je po kriterijih »kompetentne teorije« stvar boljša.

POZOR, ločiti pa moramo pojma boljše, ali bolj primerno, kar je pri sociološko umetniškem okviru odločanja lahko prevagalo odločitev.

Kritištvo je torej po mojem mnenju lahko samo kompetentno, ne pa tudi pravilno, s stopnjo kompetentnosti pa se tudi izčisti krog kritikov, saj se bo kompetentni kritik, v skrbi za svojo reputacijo, poglobil v substanco in ne utemeljeval pohvale svojega izbranca.