Knjige

Vse ostale teme, ki vam padejo na pamet.
No saj sam naslov pove vse.

Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke

kateri žanr najraje berete

fantastika
24
31%
zgodovina
30
39%
triler
7
9%
horror
10
13%
drama
6
8%
 
Total votes: 77

User avatar
Gusar
Posts: 2299
Joined: 19.10.2006 0:07:01
Location: Ptuj

Re: Knjige

Post by Gusar »

Prebral sem 7000 DNI V SIBIRIJI od Karla Štajnerja ter GOLI OTOK-TITOV GULAG od Božidarja Jezernika.
Knjigo od Štajnerja sem sicer prvič prebral že pred dobrimi desetimi leti, ampak je še vedno fascinantna, knjigo od Jezernika pa sem prebral predvsem zaradi tega, ker me tematika Imformbiroja in Golega otoka(tudi v določenih povezavah z našo družino) zelo zanima.
In moram reči, da sem navdušen, kajti knjiga od Jezernika je verjetno najbolj obsežno delo o tej(še vedno dokaj nepoznani) tematiki in jo vsekakor priporočam vsem, ki jih ta tema zanima, še posebaj pa oboževalcem lika i djela maršala Tita :twisted:
GOTOF JE!
sigismundus
STRIPOHOLIK
Posts: 1472
Joined: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Post by sigismundus »

Alex Shvartsman: Časovna potnica

1.

"Kaj takega pa res nisem pričakovala," je rekla Helena Trojanska.
Moški za pultom je prikimal, na njegovem obrazu pa se je zarisal izraz profesionalnega sočutja.
"To sploh ni bila velika romanca in nikakršne epske ljubezni ni bilo," je rekla Helena. No, ime ji je bilo Molly. Molly. Vendar se je tako vživela v Helenino vlogo, da si je svoje pravo ime komaj priklicala v spomin. Konec koncev se ji je zdelo, kot da je leta in leta preživela v glavi druge ženske. "Vse je bilo tako umazano in razpuščeno. Pa še vode ni bilo v hiši. Paris se me je naveličal že po parih tednih in nato sem ves čas ždela v majhni sobici in se dolgočasila na smrt."
"Kaj Paris sploh ni bil zaljubljen v vas?" je zanimalo moškega za pultom, ki je imel na sebi škrlatno belo uniformo podjetja Časovna potovanja dd, in kovinsko tablico na kateri je bilo njegovo ime. Travis.
"V Heleno prav gotovo ni bil zaljubljen. Prej bi rekla, da ga je zanimal Enej," je razočarano odvrnila ženska.
"Res mi je žal. Stvarna zgodovina zelo redko potrdi tisto, kar je bilo zapisano ali zapomnjeno stoletja nazaj. Z vsakim pripovedovanjem dogodki pridobivajo na pomenu in se vse bolj odmikajo od stvarnega življenja."
"Ne mislim odnehati samo zato, ker so Parisa preveč poveličevali. Saj so v zgodovini še drugi zapisi o pravi ljubezni. Čisti, usodni ljubezni, kakršna dandanes ne obstaja več. Trdno sem se odločila, da jo bom doživela."

2.

Molly je seveda držala besedo in se naslednji teden vrnila v agencijo. Travis ji je pomahal čez sobo, Molly ga je prišla pozdravit in predati novo naročilo. Travis ji je pomagal, da se je udobno namestila na naslanaču. Toda, še predno je minila ena sama ura, je Molly izključila časovno stikalo in vstala.
"Ni bilo prave ljubezni?" je zanimalo Travisa.
"Niti približno," je namrščeno odvrnila Molly.
"Cezar je bil navaden star pohotnež, Kleopatra pa se je itak poročila z njim samo zaradi koristoljubja. Mark Antonij pa je bil še slabši. Ko mu ni šlo vse po načrtih, se je izživljal nad mano. No, nad njo." Molly se je kar tresla.
"To je pa res obupno. Ali ga je na koncu res fentala s strupeno kačo?"
"Ne bi vedla. Sem se prej izklopila," je odvrnila Molly in se nato spet zbrala. "Veste, kaj je bilo najhujše? Mark Antonij je Kleopatro pretepal, ona pa se mu je kar pustila. In nič, prav nič, nisem mogla narediti, pa če sem se še tako trudila."
"To je časovna fizika. Samo opazovalci smo. Nič drugega. Časovni opazovalci. Ne moremo vplivati na dogodke," je vzdihnil Travis.
"Me prav zanima, kako bi se Kleopatra počutila, če bi vedela, da na tisoče turistov v njeni glavi opazuje vsak njen, še tako zasebni trenutek." Molly je prekrižala roke.
"Verjetno je še najboljše, da tega ne bodo nikoli izvedeli. Kdo ve, mogoče pa tudi nas, prav zdaj, opazujejo iz prihodnosti? S kakšne bodoče časovne agencije," je pripomnil Travis.

Molly ideja ni bila niti malo všeč.

3.

"Nisem vedel, če se boste sploh vrnili," je Travis nagovoril Molly naslednji teden.
"Brala sem. Napoleon je pisal čudovita ljubezenska pisma svoji ženi," je odvrnila Molly in mu ponudila kreditno kartico.
"Navaden prasec je bil," se je Molly pridušala že kako uro kasneje. "Imel je na kupe ljubic, na koncu pa je pustil Josephino zaradi tiste avstralske cipe. In to samo zato, ker mu ni mogla dat otroka."
"Saj je še veliko zgodovinskih ljubezni. Tristan in Izolda. Juan in Evita Peron. Tudi jaz berem," je z nasmeškom pripomnil Travis.
"Ne. Mislim, da ima zaenkrat dovolj časovnih potovanj," je odvrnila Molly.
"Res mi je žal. Upam, da se boste premislili. Lepo vas je bilo videvat tukaj," je pripomnil Travis in se medtem nelagodno prestopal.
Molly je nekaj časa opazovala Travisa, ki je ves nemiren čakal, kaj bo odgovorila. Ni bil lep kot Paris, tudi takih mišic kot Mark Antonij ni imel, niti ni bil tako samozavesten kot Napoleon... Imel pa je prav prijazen pogled.
"Ali ste za kavo?" je vprašala Molly.
"Seveda. Moje izmene bo vsak čas konec," se je nasmehnil Travis.

***

In ko sta čez nekaj minut odšla na kavo, je bila Molly skoraj prepričana, da zadovoljen vzdih, ki ga je slišala v glavi, ni bil nič drugega kot plod gole domišljije.


Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
User avatar
jang
Moderator STRIPOHOLIK
Posts: 11249
Joined: 26.01.2005 19:42:10
Location: bled

Re: Knjige

Post by jang »

prebral tretjo knjigo v seriji Simona Scarrowa o rimljanih: Ko orli lovijo
sigismundus
STRIPOHOLIK
Posts: 1472
Joined: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Post by sigismundus »

Robert Sheckley: Odgovarjalnik

Odgovarjalnik so zgradili, da naj bi deloval tako dolgo, kolikor naj bi bilo to potrebno. Po tem, kako so nekatere rase merile čas, je bila to sorazmerna dolga doba, drugim pa to ni pomenilo skoraj nič. Kar pa se tiče odgovarjalnika samega, je bil predvideni čas delovanja verjetno kar pravšen.

Kar se velikosti tiče, je bil odgovarjalnik za ene velik za druge pa majhen. Nekateri so menili, da je to zapleten stroj, drugi pa so ga imeli za nekaj čisto enostavnega.

Odgovarjalnik se je zavedal, da je z njim vse tako, kot mora biti. Saj je bil predvsem in samo odgovarjalnik. Poznal je odgovore.

O rasi, ki je izdelala odgovarjalnik, se sploh ne splača izgubljati besed. Tudi oni so poznali odgovore, vendar niso nikoli povedali, če jim je znanje prinašalo tudi kaj užitka. Odgovarjalnik so namenili duševno manj razvitim življenjskim oblikam in nato, kar jim je bilo čisto podobno, kar izginili. Kam so odšli pa je vedel samo odgovarjalnik.

Seveda je to zato, ker odgovarjalnik ve vse.

In tako je na nekem planetu, ki je krožil okoli sonca, stal odgovarjalnik. Čas je teče, nekaterim hitro, drugim počasi, odgovarjalnik pa je vedel, da je vse tako kot mora biti.

V odgovarjalnikovi notranjosti je bilo vse polno odgovorov. Stroj je poznal naravo stvari. Vedel je, zakaj stvari so in kakšne so. In za kaj pri vsem tem sploh gre.

Odgovarjalnik je lahko odgovoril na vsako vprašanje. Če je bilo le smiselno. In kako mu je bilo do tega! Kar razganjalo ga je od želje, da bi odgovarjal.

Mar bi bil odgovarjalnik lahko sploh drugačen?

Kaj drugega bi sicer sploh počel?

In tako je čakal, da bodo bitja prišla k njemu in mu postavljala vprašanja.

***

"Kako se počutite, gospod?" je vprašal Morran, ki je blago lebdel nad starcem.

"Boljše," je odvrnil Lingman, ki mu je bilo breztežnostno stanje v velikansko olajšanje. Poskusil se je nasmehniti. Čeprav je Morran porabil ogromne količine goriva, da je spravil ladjo v vesolje z minimalnimi pospeški, je Lingmanu šibko srce med poletom močno nagajalo. Stiskalo ga je pri srcu in ga zbadalo, njegovo srce je jezno tolklo ob njegov šibki prsni koš, enkrat zastajalo in drugič sunkovito razbijalo. Za trenutek je bilo videti, kot da se bo Lingmanovo srce zaustavilo iz čiste trme. Toda breztežnostno stanje je bilo Lingmanu v veliko olajšanje in njegovo šibko srce je začelo ponovno biti.

Morran ni imel nikakršnih podobnih težav. Njegovo močno telo je bilo sicer zlahka kos najrazličnejšim naporom in stresom, ki pa mu jih na tem potovanju ni bilo treba prenašati. Vsaj v kolikor je pričakoval, da bo Lingman ostal pri življenju.

"Živel bom. Dovolj dolgo, da bom izvedel za kaj gre," je dejal Lingman kot v odgovor na neizrečeno vprašanje. Morran se je dotaknil kontrolnih stikal in vesoljsko plovilo je kot dežna kaplja, ki spolzi po steklu, gladko zdrsnilo v hiperprostor.

"Da, izvedela bova. Poiskala bova odgovarjalnik," je zamrmral Morran in pomagal starcu, da si je snel pasove.

Lingman je pokimal svojemu mlademu sodelavcu. Že leta sta hrabrila drug drugega. Sprva je bila to samo Lingmanova zamisel, ko pa je Morran diplomiral na tehnofakulteti, se mu je pridružil. Skupaj sta krenila po sledeh govoric, po vsem sončnem sistemu. Sledila sta legendam o starodavni humanoidni rasi, ki je poznala odgovore na vsa vprašanja, zgradila odgovarjalnik in izginila.

"Samo pomisli! Odgovor na vsako vprašanje," je dejal Morran. Bil je fizik in je imel veliko vprašanj, ki jih je hotel postaviti. Širjenje vesolja. Sile, ki vežejo atomska jedra. Nove in supernove. Nastanek planetov. Rdeči premik. Relativnost. In še na stotine drugih.

"Da," se je strinjal Lingman. S težavo se je potegnil do vidne plošče in se zagledal v pustoto navideznega hiperprostora. Bil je biolog in že močno v letih. Zanimala sta ga samo dve vprašanji.

Kaj je življenje?

Kaj je smrt?

***

Minevalo je prav posebno dolgo obdobje lova na škrlat in Len se je dobil s prijatelji, da se pogovorijo. V bližini večzvezdnih kopic je bilo vedno malo škrlata. Nihče ni vedel, zakaj je tako in razgovor je bil več kot na mestu.

"Veste kaj. Mislim, da bom poiskal tisti odgovarjalnik," je spregovoril Len. Govoril je v ollgratščini, to je jeziku trenutnega odločanja.

"Zakaj? Kaj te to sploh briga? Mar ti ni dovolj nabiranje škrlata?" je zanimalo Ilma, ki je postavil vprašanje v hvestskem jeziku. Jeziku zmerne zafrkljivosti.

"Ne. Ni mi dovolj," je odvrnil Lek. Še vedno je govoril v ollgratskem jeziku. Glavna naloga Leka in njegove rase je bilo nabiranje škrlata. Drobceni deli škrlatne barve so bili vtkani v ustroj univerzuma in nabiralci so prav počasi gradili velikansko škrlatno kopo. In nihče ni imel pojma, zakaj to sploh počnejo.

"Predvidevam, da boš vprašal odgovarjalnik, kaj je to škrlat, mar ne?" je vprašal Ilm, odrinil neko zvezdo, ki mu je bila v napoto in legel.

"Seveda bom. Predolgo smo živeli v nevednosti. Izvedeti moramo, kaj je prava narava škrlata in kakšen je njegov pomen v ustroju sveta. Vedeti moramo zakaj škrlat usmerja naša življenja." Lek je v tem kratkem govoru spregovoril v ilgretščini, jeziku začetnega spoznanja.

Ilm in drugi sogovorniki niso pokazali nikakršne želje, da bi se prepirali. Niti v jeziku prepirljivosti. Zavedali so se, kako pomembno je znanje. Lek, Ilm in ostali so nabirali škrlat vse od začetkov časa in zdaj je napočil čas za spoznanja o univerzumu. Da izvejo, kaj je škrlat in zakaj gradijo škrlatno kopo.

In nekje je bil odgovarjalnik, ki bi lahko odgovoril na vsa ta vprašanja. Vsi so že slišali, da ga je zgradila neka tuja rasa, ki jim je bila v marsičem podobna in ki je že zdavnaj izginila.

"Ali bo vprašal še kaj?" je Ilm vprašal Leka.

"Ne vem. No, morda ga bom povprašal o zvezdah. Pravzaprav pa ni čisto nič drugega, kar bi bilo tako pomembno," je odvrnil Lek.

Lek in njegovi bratje so živeli vse od začetkov časa in se sploh niso zavedali smrti. In ker je bilo njihovo število vedno enako se prav tako niso spraševali o življenju.

Toda škrlat? In kopa?

"Šel bom!" je vzkliknil Lek v svojem maternem jeziku dokončne odločitve.

"Srečno!" so ga pozdravili bratje v narečju največjega prijateljstva. In Len je z velikanski skoki, z zvezde na zvezdo, odbrzel stran.

***

Odgovarjalnik je osamljeno ždel na svojem planetu in čakal na vpraševalce. Včasih je kar sam pri sebi zamomljal kak odgovor. To si je lahko privoščil. Saj je vedel vse.

Odgovarjalnik je čakal in čakal. In čas mu ni mineval ne prehitro in ne prepočasi. Tako, da bi ga lahko obiskalo prav vsako vesoljsko bitje in mu postavilo vprašanje.

***

Ko so se zbrali, jih je bilo osemnajst.

Uveljavljam pravilo osemnajstorice," je vzkliknil nekdo in nato se je pojavil še eden, ki ga ni bilo prej. Tisti, ki se je rodil po pravilu osemnajstorice.

"Poiskati moramo odgovarjalnik. Naša življenja usmerja pravilo osemnajstorice. Čim nas je enkrat osemnajst, potem nas je potem devetnajst. Zakaj je tako?" je vzkliknil nekdo.

Nihče ni znal odgovoriti.

Kje sem?" je zanimalo novorojenenega. Devetnajstega. Nekdo ga je odpeljal stran, da mu vse pojasni.

Ostalo jih je še sedemnajst. Stabilno število.

"Prav tako moramo odkriti, zakaj so vsi kraji različni, čeprav med njimi ni nikakršne razdalje," je vzkliknil nekdo drug.

"V tem je tudi ves problem. Nekdo je tukaj. Drugi je tam. Tako je pač. Brez slehernega gibanja. Brez slehernega razloga. In kljub vsemu se kar znajdeš na drugem mestu, ne da bi se sploh premaknil.

"Zvezde so hladne," je zaklical nekdo.

"Zakaj?"

"Poiskati moramo odgovarjalnik," so sklenili. Poznali so izročila in slišali za legende. "Nekoč je bila rasa, ki nam je bila v marsičem podobna. Poznali so odgovore in tudi vse povedali odgovarjalniku. Nato so odšli nekam daleč stran. Tja, kjer sploh ni nobenega kraja."

"Kako naj pridemo tja?" je zanimalo novorojeno devetnajstko, ki jo je zdaj kar razganjalo od znanja.

"Kar pojdimo." In osemnajstorica je izginila. Devetnajsti je ostal sam. Slabe volje se je zazrl v velikansko prostranost neke ledene zvezde in nato tudi on izginil.

***

"Stare legende so torej resnične. To je odgovarjalnik," je izdavil Morran.

Plovilo je priletelo iz hiperprostora. Pred njim se je pojavila zvezda, kakršne niso videli še nikoli. Morran jo je na hitro klasificiral, vendar je bilo to popolnoma nepomembno. Nobene zvezde ni bilo, ki bi ji bila podobna. Znašli so se na kraju, o katerem so pripovedovale legende.

Okoli zvezde je krožil planet in tudi ta ni bil podoben nobenemu drugemu nebesnemu telesu. Morran si je za to sicer izmislil nekaj razlogov, vendar je bilo tudi to popolnoma vseeno. Obstajal je samo en tak planet.

"Privežite se, gospod. Potrudil se bom, da bom pristal čisto nalahno," je dejal Morran.

***

Lek je naglo stopal z zvezde na zvezdo in stopil k odgovarjalniku. Prijel ga je, dvignil in si ga ogledal.

"Ti si torej odgovarjalnik," je rekel. "No, pa mi povej, kaj sem jaz?" je vprašal in se udobno namestil v praznino med zvezdami.

"Parcialnost. Indikacija," je odvrnil odgovarjalnik.

"Daj, no," je užaljeno zamrmral Lek. "Pa menda ni to vse, kar zmoreš? Torej, namen moje vrste je, da zbiramo škrlat in da iz njega gradimo kopo. Ali mi lahko pojasniš pravi smisel tega?"

"Tvoje vprašanje je nesmiselno," je odvrnil odgovarjalnik, ki je seveda vedel, kaj je škrlat in čemu je namenjena kopa. Toda razlaga se je izgubljala v obširnejši razlagi in brez nje na Lekovo vprašanje ni bilo mogoče smiselno odgovoriti. Leku ni uspelo postaviti pravega vprašanja.

Čeprav je Lek vprašal še mnogo stvari, mu odgovarjalnik ni mogel odgovoriti. Lek je na stvari gledal preozko, iz celote je izločal le delček resnice in ni hotel videti več. Ali je mogoče slepcu opisati zeleno barvo?

Odgovarjalnik tega sploh ni poskušal. Sicer pa kaj takega od njega tudi nihče ni pričakoval.

Končno se je Lek posmehljivo zakrohotal. Eno od nebesnih teles, na katerega je stopil, je ob njegovem krohotu močno zažarelo, takoj zatem pa je zvezda začela ponovno šibko tleti.

Lek se je oddaljil. S hitrimi koraki je stopal z zvezde na zvezdo.

***

Odgovarjalnik je vedel odgovore. Vendar pa mu je bilo treba postaviti prava vprašanja. Odgovarjalnik je sam pri sebi tehtal svoje omejitve in opazoval zvezde, ki niso bile ne prevelike in ne premajhne, ampak ravno pravšnje.

Prava vprašanja. Rasa, ki je zgradila odgovarjalnik, bi morala to upoštevati, je premišljeval. Pustiti bi mu morali več svobode, da bi lahko upošteval semantične nesmisle in jih poskušal razvozlati.

Odgovarjalnik se je zadovoljil s tem, da je odgovore na vprašanja mrmral kar sam zase.

***

Osemnajst bitij je stalo pred odgovarjalnikom. Niso niti prišili niti prileteli, ampak so se kar pojavili. Drgetali so v hladnem zvezdnem soju in strmeli v velikanski odgovarjalnik.

"Kako je mogoče, da so stvari na različnih krajih, če ni nikakršne razdalje?" je vprašal nekdo.

Odgovarjalnik je vedel, kaj je razdalja in kaj so kraji, vendar pa na vprašanje ni mogel odgovoriti. Razdalja je obstajala, vendar na drugačen način, kot so jo pojmovala tuja bitja. Prav tako so obstajali kraji, vendar na drugačen način, kot so jih bitja razumela.

"Preoblikujte vprašanje," je poln upanja dejal odgovarjalnik.

"Zakaj smo tukaj kratki, tam nekje pa dolgi. Zakaj smo tam debeli, tukaj pa suhi? Zakaj so zvezde hladne?" je zanimalo enega od njih.

Odgovarjalnik je vedel vse to. Vedel je, zakaj so zvezde hladne, vendar tega ni mogel pojasniti s pojmi, kot so bili zvezde in hlad.

"Zakaj obstaja pravilo osemnajstorice? Zakaj takrat, ko se nas zbere osemnajst, nastane še devetnajsti?" je zanimalo nekoga drugega.

In takrat se je v skladu s pravilom osemnajstorice pojavil še en stvor in vseh devetnajst bitij je izginilo.

***

Odgovarjalnik je sam pri sebi zamomljal prava vprašanja in na njih tudi odgovoril.

***

"Uspelo nama je. Saj bo še vse v redu," je rekel Morran in blago potrepljal Lingmana po ramenu, saj bi se starec drugače še razletelel na drobne koščke.

Stari bilog je bil utrujen. Njegov, rumenkast, upadel obraz je bil ves razbrazdan. Prepoznati je bilo mogoče obliko lobanje, tumpast nos, štrleče ličnice in videli so se porumeneli zobje. Skozi kožo se je že nazirala lobanjska matrika.

"Pojdiva že," je rekel Lingman, ki ni hotel zapravljati časa. Pravzaprav si ni mogel privoš}iti nikakršnega zapravljanja časa več.

Možakarja sta s čeladami na glavah stopala po ozki stezici. "Ne tako hitro," je zamomljal Lingman.

"Prav," je odvrnil Morran in tako sta možakarja hodila po temačni stezi na nekem planetu, ki ni bil podoben nobenemu drugemu planetu in ki je krožil okoli sonca, ki se je razlikovalo od vseh drugih sonc.

"Sem gor," je dejal Morran. Legende so bile povsem jasne. Steza je vodila do kamnitih stopnic. Stopnice do dvorišča. In tam je stal... odgovarjalnik.

Možakarja je odgovarjalnik še najbolj spominjal na velikanski zaslon, ki je bil vgrajen v steno. Kolikor je bilo videti ni bil prav nič posebnega.

Lingman je sklenil tresoče roke. To je bil vrhunec njegovega življenjskega dela. Vlaganja denarja, razpravljanja, sestavljanja delčkov legende. Vse se je končevalo prav tukaj.

"Vedi, da naju bo resnica pretresla. To bo nekaj takega, kar si sploh ne moremo predstavljati," je Lingman dejal Morranu.

"Pripravljen sem," je ves prevzet odvrnil Morran.

"Naj bo! Kaj je življenje, odgovarjalnik?" je s šibkim, povišanim glasom vprašal Lingman.

"Vprašanje nima nobenega smisla. Vpraševalec s pojmom življenje označuje parcialen pojav, ki ga je mogoče razložiti samo tako, da ga jemljemo kot del celote," sta možakarja zaslišala odgovor v svoji glavi.

"Za kakšno celoto, katere naj bi bilo življenje samo del, torej gre?"

"Na vprašanje v sedanji obliki ni mogoče odgovoriti, saj vpraševalec še vedno pojmuje življenje z osebnega, pristranskega vidika."

"Odgovori torej v svojem izrazoslovju," je rekel Morran.

"Odgovarjalnik lahko samo odgovarja na vprašanja," je odvrnil stroj, ki je znova pomislil na žalostne omejitve, ki so mu jih naložili graditelji.

Tišina.

"Ali se vesolje širi?" je samozavestno vprašal Morran.

"Širjenje je pojem, ki ga v tem kontekstu ni mogoče uporabljati. Vesolje kot tako, je po mnenju odgovarjalnika, samo iluzionaren koncept."

"Ali nam lahko sploh kaj poveš?" je vprašal Morran.

"Lahko odgovorim na vsako smiselno vprašanje o naravi stvari."

Moža sta se spogledala. "Mislim, da vem, kaj hoče povedati. Naše predpostavke so napačne. Čisto vse," je žalostno povedal Lingman.

"To vendar ne more biti res. Fizika, biologija..." je začel Morran.

"Delčki resnice. Vsaj do tega sva se dokopala. Odkrila sva, da so vsa naša dognanja, ki so povezana z opazovanjem univerzuma, zmotna," je pojasnil Lingman z zelo utrujenim glasom.

"Toda po pravilu o najbolj enostavni hipotezi..."

"To je le teorija," je pojasnil Lingman.

"Kaj pa življenje? Zagotovo bi lahko odgovoril na vprašanje, kaj je življenje."

"Pomisli malo! Recimo, da bi te zanimalo, zakaj si se rodil v znaku škorpijona in v konjunkciji s Saturnom? Na takšno vprašanje ti ne bi mogel odgovoriti v smislu astroloških zodiakalnih simbolov, saj zodiak s tem nima prav nič."

"Že razumem. Odgovarjalnik ne more odgovarjati na vprašanja, ki mu jih postavljamo na osnovi naših domnev," je počasi spregovoril Morran.

"Videti je že tako. Prav tako pa odgovarjalnik ne more spreminjati naših domnev. Lahko odgovarja samo na smiselna vprašanja in kot kaže, naj bi ta zajemala znanje, o katerem se človeštvo še sanja ne."

"Mar to pomeni, da ne znamo postaviti niti enega samega smiselnega vprašanja? Tega skoraj ne morem verjeti. Neko temeljno zakonitost vendar moramo poznati," se pridušal Morran in se obrnil k odgovarjalniku. "Kaj je smrt?" je vprašal.

"Ne morem pojasnevati antropomorfizmov."

"Smrt pa antropomorfizem!" je vkliknil Morran, medtem ko se je Lingman naglo obrnil: "No, končno sva le nekaj izvedela. Ali so vsi antropomorfizmi neresnični?" je vprašal.

"Za poskus lahko razvrstimo antropomorfizme v dve podskupini:

A-lažne resnice in
B-polresnice v kontekstu določenih, specifičnih okoliščin."

"In za katero skupino gre v našem primeru?"

"Za obe."

To pa je bilo tudi vse, kar jima je uspelo. Morran ni mogel iz odgovarjalnika izvleči čisto nič več. Možakarja sta poskušala še ure in ure, vendar se jima je resnica vse bolj in bolj odmikala.

"To je za znoret. Ta stroj pozna odgovore o vsem univerzumu, vendar jih ne more povedati, če ne postaviš pravega vprašanja. Le kako naj bi vedeli, katera so prava vprašanja?" je čez nekaj časa dejal Morran.

Lingman je sedel na tla, se naslonil na kamnito steno in zaprl oči.

Morran, ki je hodil gor in dol pred odgovarjalnikom, je nadaljeval: "Divjaki smo. Čisto navadni divjaki. Predstavljal si bušmana, ki vpraša fizika, zakaj s puščico ne more zadeti sonca. Znanstvenik lahko odgovori na takšno vprašanje samo s strokovnim izrazoslovjem. Kaj bi se torej zgodilo?"

"Znanstvenik na vprašanje ne bi niti poskušal odgovoriti, saj bi vedel, da vpraševalec ne bi razumel odgovora," je tiho odvrnil Lingman.

"Vse lepše in lepše," je jezno dejal Morran. "Kako neki bi bušmanu razložil rotacijo Zemlje? Še boljše: Kako bi mu pojasnil relativnost? Posebej še, če bi moral ves čas dosledno odgovarjati v znanstvenem jeziku."

Lingman je imel zaprte oči in sploh ni odgovoril.

"Bušmani smo. Vendar pa je prepad veliko širši. Morda takšen kot med črvom in Supermanom. Črv želi izvedeti, kaj je to prst in zakaj jo je povsod tako veliko. Oh, za božjo voljo!"

"Bova odšla, gospod?" je vprašal Morran vendar so Lingmanove oči ostale zaprte. Njegovi koščeni prsti so bili stisnjeni v pest in njegova lica so bila vse bolj upadla. Vse bolj se je nazirala njegova koščena lobanja.

"Gospod! Gospod!"

In odgovarjalnik je vedel, da to ni pravi odgovor.

***

Odgovarjalnik osamljeno ždi na planetu, ki ni ne velik ne majhen, ampak je kar pravšnje velikosti. Ne more pomagati bitjem, ki prihajajo k njemu, saj ima tudi on določene omejitve.

Odgovarjalnik lahko odgovarja samo na smiselna vprašanja.

Univerzum? Življenje? Smrt? Škrlat? Osemnajst?

Delne resnice, polresnice, drobni delčki poglavitnega vprašanja.

Tako je odgovarjalnik še vedno sam in sam pri sebi momlja prava vprašanja, katerih sploh nihče ne razume.

Le kako bi potem kdo lahko razumel odgovore?

In tako nikoli nihče ne bo postavil pravih vprašanj. Odgovarjalnik pa se je spomnil še nekaj, kar so njegovi graditelji vedeli, vendar pozabili.

Namreč to, da mora tisti, ki hoče postaviti vprašanje, vedeti že večji del odgovora.

prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
sigismundus
STRIPOHOLIK
Posts: 1472
Joined: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Post by sigismundus »

Alan Nelson: Mož, ki se mu je mudilo

Več kot dvajset let sem poznal majhnega, zavaljenega možakarja z debelimi očali in svetlorjavimi čevlji in kadarkoli sem ga videl, je vneto hitel, naravnost divjal, kot da bi se mu nenehno mudilo na kak sestanek, na katerega je že zamujal.
Poznal sem ga, čeprav se nisva nikoli pogovarjala. Kadar sva se slučajno srečala na javnih mestih ali pa na ulici, kjer se je kar trlo ljudi, sva se z dolgim pogledom zazrla drug v drugega, kot da bi iskala neko nevidno sled medsebojnega poznanstva. Trenutek zatem pa je že odhitel mimo in se izgubil v množici. Vsakokrat pa sem bil prepričan, da se bova znova srečala. Verjetno že naslednji dan. Mogoče naslednje leto. Ali pa v naslednjih petih letih. In vedno znova se je tako tudi zgodilo.
Tok najinega življenja je bil nekako skrivnostno povezan in tako sva si nehote, kot lopatice mlina na veter, nenehno sledila in nikoli dohitela, vendar nisva izgubila eden drugega. Povrh vsega pa ga sploh nisem poznal.
Prvič sem ga videl z okna jutranjega avtobusa, ko sem se skoraj pred dvajsetimi leti peljal v službo. Dirjal je po pločniku in skušal ujeti avtobus na naslednji postaji. Z eno roko se je držal za klobuk, s trebuhom pa je tako opletal pred seboj, kot da to sploh ne bi bil del njegovega telesa.
Spominjam se, da sem ga odsotno opazoval, kako je ves iz sebe dirjal za avtobusom in ko je končno skočil gor in se ustavil ob meni, se je oprijel ročaja na stropu vozila, obenem sopihal in stokal kot človek, ki ga dajejo iz kože in se skrajnim naporom trudil, da bi prišel k sebi.
V naslednjih osmih mesecih se je ta predstava ponavljala vsak dan. Ne da bi se kakorkoli spremenila. Vsak dan ob 7:51, ko sem se z avtobusom peljal po Azalejski ulici, sem ga videl, kako jo je daleč spredaj mahal po ulici. Kako je pri tem opletal z ritjo in kako so se svetlikali njegovi zloščeni čevlji. Ko je avtobus možakarja dohitel, sem ga opazoval, kako je postajal v obraz vse bolj zaripel in kako sunkovito je dihal, opazoval sem njegova okrogla, debela očala in nožice, s katerimi je drobil, kot da bi poganjal kolo. Niti enkrat se ni ozrl na avtobus, ko ga je le-ta dohitel, temveč je vztrajno buljil predse. In na naslednji postaji se je, tako kot vedno, s skrajnimi napori povzpel nanj.
Celih osem mesecev sem opazoval njegov boj in poslušal sopenje, ki je pretresalo njegovo debelušno telo, ko se je po zmagovitem boju ves zadihan ustavil ob meni. Nato so me prestavili v drugo izmeno in začel sem se voziti z drugim avtobusom. In kasneje, ko so me premestili, sem debelušnega možička popolnoma izgubil iz vida.
Nekega dne, ko sem v veleblagovnici ves zmeden taval od enega prodajnega pulta do drugega in iskal primerno darilo za prijateljev rojstni dan, sem se nenadoma obrnil in ga zagledal pred seboj. Stala sva si nasproti in se opazovala. Čisto nič se ni spremenil. Debela očalna stekla so groteskno popačila možakarjeve okrogle oči, še vedno je bil debelušen in prav tako je še vedno nosil svetlorjave čevlje. Zazrl se je naravnost vame in čeprav z njegovega obraza nisem razbral, da me je prepoznal, sem bil trdno prepričan, da me pozna. V naslednjem hipu je bil že mimo, pognal se je naprej in se med prerivanjem izgubil med lenobno množico kupcev. Brez prave volje sem se pomikal za njim, vendar je bil hitrejši od mene in sem ga v naslednjem hipu že izgubil izpred oči v nekem natrpanem hodniku daleč spredaj. Kak trenutek kasneje sem ga za hip uzrl, ko je stopil na premične stopnice, tam nekoliko zastal in se nato očitno nezadovoljen s svojim napredkom pognal po stopnicah, preskakoval po dve hkrati in s tako hitrostjo izginil v drugem nadstropju, da je bilo videti, kot da so ga izstrelili iz topa.

***

Ponovno sem ga videl kako leto in pol kasneje, ob pol štirih zjutraj. Cesta je bila široka in skoraj prazna. Vozil sem že več kot tri ure in pred seboj sem imel še kakih tristo kilometrov. Ni bilo prometa, zato sem pritisnil na plin, tako da sem vozil kakih stopetdeset na uro. V vzvratnem ogledalcu sem opazil luči avtomobila, ki me je počasi dohiteval. Bil sem prepričan, da so za menoj policaji, vendar mi je bilo to popolnoma vseeno, saj je bilo že prepozno, da bi upočasnil vožnjo. Avto je bil vse bližje in bližje in zavedel sem se, da nimam nobenih možnosti, da bi ga pustil za seboj. Šele takrat, ko me je dohitel in nekaj časa vozil vzporedno z menoj, sem se zavedel, da nima vključene niti sirene niti rdečih luči. Motorja obeh avtomobilov sta tako oglušujoče rohnela, kot da bi bila uglašena. Počasi, zelo počasi, sem se obrnil. V medli svetlobi, ki jo je metala armaturna plošča sem prepoznal majhnega, debelušnega možička. Klobuk je imel poveznjen na oči in v medli svetlobi so bila njegova debela očala še najbolj podobna dvema velikima frnikulama. Nisem imel več časa, da bi opazil kaj več kot klobuk, napihnjena lica in dve veliki frnikuli. Medtem ko sta avtomobila hrumeče vozila eden poleg drugega, se je možiček za hip zazrl vame. Ni se nasmehnil. In ni bilo opaziti, da me je prepoznal. Vendar sem kljub temu vedel, da me pozna. Nato je počasi obrnil glavo in se znova osredotočil na cesto pred seboj, me prehitel in kmalu so se rdeče, zadnje luči njegovega avtomobila izgubile daleč spredaj.
Enkrat drugič je sedel nasproti mene v restavraciji Gene Comptons in se basal z zvrhanimi žlicami telečje omake in kosi kruha in jih požiral, ne da bi jih zgrizel, tako kot če bi jedel čokoladni puding. Nato je, ne da bi se nasmehnil ali mi pokimal, odrinil krožnik in odhitel ven.
Vsaj enkrat na leto sva se srečala v hotelu St. Francis, kjer sva sedela eden nasproti drugega. Možiček je s tako ihto nekaj čečkal, da je bilo videti, kot da ne more dovolj hitro spraviti besed na papir. Sunkovito trzal z roko in škrabanje njegovega nalivnika se je slišalo čez celo sobo. In medtem ko je obliznil pisemsko ovojnico, se je za trenutek zazrl vame in le hip zatem izginil.
Dve leti kasneje sva se srečala na mestnem kegljišču. Bil sem s prijatelji, možiček pa je bil sam. Tako kot vedno. Kegljal je na stezi poleg nas. Ni bil kaj prida, tekmoval pa je kar sam s seboj. Bil je v obupni formi, saj se ni mogel niti dobro skloniti. Vendar mu je nekako le uspelo, da je napol stoje počepnil, potem ko je zalučal kroglo pa se je malodane usedel na svoje, svetlo zloščene čevlje. Kljub temu pa je kegljal s takšno vnemo in zavzetostjo, da tega ne bom nikoli pozabil. Možiček ni niti za trenutek okleval ali počival, ampak je s tako ihto metal težke krogle, da so se ena za drugo kotalile po svetleči, javorovi stezi, dokler nisem bil prepričan, da se bo vsak trenutek zgrudil zaradi izčrpanosti. Trikrat je skoraj ubil nastavljalca kegljev, saj je zalučal kroglo, še preden se je živčni fantič lahko umaknil na varno. Čeprav si je zapisoval rezultate pa dvomim, da je s tistimi debelimi očalami sploh videl do konca steze. Tisti večer sem večkrat ujel njegov pogled, vendar v njegovih očeh nisem razbral niti sledu pozdrava. In nato je, malodane še preden je zadnja krogla dosegla keglje, začel oblačiti svoj plašč, ves zadihan položil ravno prav drobiža na pult, se nato pognal po stopnicah in izginil v noč.
V naslednjih letih sem se še velikokrat srečal s tem svojim prijateljem. Samo bežen pogled in ni ga bilo več. Zadnjič pa sem ga videl na križišču avenije Van Ness in pacifiške avenije.
Predno sem še zadnjič srečal tega malega, zavaljenega možička, sem se za trenutek zadržal pred Grisonovim kioskom za hitro prehrano in nato z enim očesom na zeleni luči na semaforju za pešče pohitel po pločniku do prehoda. Zgodilo se je, da je bil poleg mene še nek moški, ki je skušal ujeti zeleno luč in nekako je prišlo do tega, da sva skupaj grabila proti prehodu in se z očmi prikovanimi na semafor spraševala, če jo bova ujela. Moški je bil visok in suh, torba, ki jo je nosil, pa se je bučno zadevala ob njegovo nogo. Tisti hip sem za seboj zaslišal topot usnjenih čevljev in ko sem se napol obrnil, sem prepoznal debelušnega možička, ki je bil kakih dobrih deset metrov za nama in je prav tako skušal ujeti zeleno luč. Prešinilo me je, da bi ga ogovoril, vendar sem se preveč osredotočil na to, da ne bi bil prepozen in sem zato hitel naprej. Do takrat sva s suhim, visokim možakarjem že dosegla vogal avenije Van Ness in bil sem ravno na tem, da stopim na prehod za pešče, ko sem za seboj zaslišal glas:
"Oprostite, ali lahko za trenutek počakate?"
V hipu sem obstal in se obrnil. Debelušni možiček mi je pomahal in pohitel proti meni, visoki možakar, ki je imel v roki torbo, pa je stopil na cesto.
"Ali mi lahko poveste koliko je ura?" me je čisto brez sape vprašal možiček. In takoj zatem se je na semaforju prižgala rdeča luč.
Stal sem na robu pločnika in iskal žepno uro, ko je dostavni kombi podrl visokega možakarja s torbo, ki je bil ravno na sredi ceste. Voznik kombija, ki je pripeljal izredno hitro, je v zadnjem hipu ujel zeleno luč. Nihče ni bil kriv. Nesreča je bila neizbežna in je ni bilo mogoče preprečiti. Če bi imel kdorkoli samo delček sekunde več časa, do nesreče ne bi prišlo.
Stal sem na robu pločniku in opazoval nesrečo, ki sem jo videl tako jasno in živo, kot če bi gledal upočasnjeni film. Nikakršno zaviranje, zavijanje ali izogibanje je ne bi moglo preprečiti. Videti je bilo, kot da bi bila kamion in visoki možakar vsak na enem koncu ogromnega, napetega elastičnega traku, ki se je nenadoma sprostil, tako da sta z vso silo trčila skupaj. Vedel sem, da možakarju ni pomoči, še preden ga je kamion podrl in vlekel njegovo truplo še kakih trideset metrov naprej proti zalivu.
Prav tako pa sem vedel, da bi tudi sam končal pod kolesi, če me debelušni možiček ne bi zaustavil v zadnjem trenutku.
"Ali mi lahko poveste, koliko je ura?" je ponovil možiček. Vedel se je tako, kot da sploh ne bi videl nesreče. Pogledal sem na uro.
"Ura je točno sedemnajst minut čez tri," sem povedal.
"Hvala. Najlepša hvala," je odvrnil.
Poskušal sem se domisliti, kaj bi lahko rekel temu človeku. Kako bi se mu
zahvalil, da je prihitel za menoj in me s tistim trapastim vprašanjem zadržal na robu pločnika. Da je lani v restavraciji Gene Comptons tako na hitro zmetal vase vso hrano. Da je pred desetimi leti ponoči tako divjal po avtocesti. In to vse samo zato, da bi me danes lahko pravočasno zaustavil na križišču in me vprašal koliko je ura.
"Zaustavili ste me ravno pravi trenutek," sem dejal.
"Hitel sem," je odvrnil.
Nato se je obrnil in se počasi, lagodno odmajal po ulici. Kot da bi zdaj lahko po mili volji zapravljal čas in da se je ravnokar odločil, da bo eno urico preživel čisto po svoje.

Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
sigismundus
STRIPOHOLIK
Posts: 1472
Joined: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Post by sigismundus »

Robert Sheckley: Težave z geslom

Po pristanku na Regulusu V so člani odpraveJarmolinski najprej postavili bazni tabor. Nato so možje aktivirali robota PR-22-0134 ki so ga klicali kar Max in ki naj bi varoval obrobje tabora. Robot, ki se je odzival na glasovne ukaze, je bil dvonožna, mehanska naprava, njegova naloga pa naj bi bilo varovanje tabora pred sovražnimi tujimi bitji. Seveda, če bi do stika zemljanov z vesoljani sploh kdaj prišlo. Max je bil sprva sicer kovinsko sive barve, tako kot je določal pravilnik zvezdne flote, med dolgim poletom v vesoljske globine pa so ga kljub temu prebarvali s svetlo modro barvo. Visok je bil le kak meter in člani odprave so se kmalu navadili nanj. Za njih je bil Max prijazen in razumevajoč jekleni možiček, ki je nekatere spominjal na okrasnega, vrtnega palčka, druge pa kar na Železka iz čarobne dežele Oz.

Ljudje so se seveda motili. Robot ni imel prav nobene od lastnosti, katere so imeli v mislih. PR-22-0134 ni bil čisto nič bolj razumevajoč kot kak kombajn in nič bolj prijazen od jeklarskega grodlja. Moralno gledano bi ga mogoče lahko primerjali z vodno turbino ali radijskim aparatom, s človekom pa ni imel prav nič skupnega. Edina človeška lastnost, ki jo je PR-22-0134 imel, je bila zmogljivost.

Naslednji dan sta kapetan Beatty in poročnik James s heliplanom poletela na enotedensko raziskovanje planeta. V taboru sta tako ostala samo poročnik Halloran in mali Max, ki je zavzeto krožil naokrog in varoval obrobje tabora.

Halloran je bil majhen in čokat možakar. Bilo ga je precej čez prsi, imel je krive noge, po obrazu pa je bil ves pegast. Čeprav je bil pravi veseljak in včasih kar nekoliko prostaški, je bil izjemno sposoben in domiselen človek. Med kosilom je od raziskovalne ekipe sprejel rutinski radijski poziv, nato pa se je zleknil na naslanjač in užival v razgledu.

Sicer pa je bil Regulus V dokaj prijeten planet. Seveda če ti je bila pri srcu puščoba. Vsenaokrog je bilo polno pregretih skal, peska in strjene lave. V okolici se je klatilo nekaj živali, ki so spominjale na majhne prerijske glodalce, ptice pa so bile še najbolj podobne vranom. Na malodane neplodnem površju je za silo rastlo nekaj kaktusov.

Halloran je vstal. "Max, malo se bom razgledal naokrog. Pazi na tabor, dokler se ne vrnem. Zdaj si ti glavni."

Robot je obstal. "Razumem. Zdaj sem jaz glavni," je odvrnil.

"V tabor ne smeš spustiti nobenega tujca. Predvsem ne takšnega, ki ima dve glavi in hodi ritensko."

"Razumem. Ali veste geslo, gospod Halloran?" je vprašal Max, ki ni imel nikakršnega smisla za humor.

"Seveda. Pa ti, Max?"

"Da, gospod."

"V redu. Torej se vidiva kasneje," je odvrnil Halloran in odšel iz tabora.

***

Halloran se je kakšno uro potikal naokrog, vendar ni našel nič zanimivega. Ko se je vračal v tabor, je videl, da robot PR-22-0134 še vedno varuje obrobje tabora, kar je seveda pomenilo, da je vse v najlepšem redu.

"Živjo, Max! Je kakšno sporočilo zame?" je zadovoljno zaklical.

"Stoj! Povejte geslo!" je vzkliknil robot.

"Nehaj se zezat! Prav nič nisem razpoložen, da..."

"Stoj!" je še enkrat vzkliknil robot, ko je hotel Halloran ravno stopiti na varnostno območje.

Halloran je obstal kot pribit. Robotove fotoelektrične oči so rdeče zažarele in nato je dvakrat komaj slišno kliknilo, kar je pomenilo, da je varovalni robot aktiviral svoje orožje. Halloran se je zavedel, da mora biti skrajno previden.

"Ustavil sem se. Jaz sem vendar Halloran. Je zdaj v redu, Maxi?" je vprašal.

"Prosim, povejte geslo!"

"Zvončica. In če nimaš nič proti, bi zdaj lahko..." je začel Halloran.

"Geslo ni pravilno. Ne stopajte naprej!" je dejal robot.

"Kaj še! Saj sem ti ga vendar sam povedal."

"To je bilo prejšnje geslo."

"Prejšnje geslo? Saj se ti je popolnoma strgalo. Geslo je zvončica in pika. Nikakršnega novejšega gesla ni." Nenadoma je Hallorana prešinila neprijetna slutnja, tako da se je globoko zamislil. "Razen, če je kdo drug... Razen, če ti je kapetan Beatty pred odhodom dal novo geslo, kajne?" je končno le izdavil.

"Tako je," je pritrdil robot, ki je medtem mirno čakal, kot da se ga to prav nič ne tiče.

"No, lahko bi pomislil na to," se je nejevoljno zarežal Halloran. Takšni spodrsljaji so se sicer že dogajali, vendar prej ni bil nikoli sam v taboru, tako da je lahko vedno kdo priskočil na pomoč. Sicer pa je bila vsaka skrb odveč. Na koncu koncev bo iz vsega skupaj še dober štos. Treba je bilo samo malo zdrave pameti, pa se bo težavica rešila kot za šalo.

Halloran je seveda predvideval, da ima varovalni robot vsaj kanček zdrave pameti.

***

"Max, že vem, kaj se je zgodilo. Kaže, da ti je kapetan Beatty dal novo geslo in mi je to pozabil povedati. Potem sem ga polomil še jaz, ker pred odhodom iz tabora nisem preveril gesla. Kakorkoli že, tale nesporazumček bova razrešila kot za šalo," je povedal Halloran.

"Upam, da bo res tako," je končno le izjavil robot, ki ves čas ni črhnil niti besede.

"Nič lažjega," je zdaj že bolj samozavestno nadaljeval Halloran. "V takih primerih se držimo točno določenega postopka. V primeru zamenjave gesla, mi kapetan to tudi pove. Za vsak slučaj, če bi šlo kaj narobe, kot se je zgodilo zdaj, pa geslo tudi napiše."

"Tako?" je vprašujoče odvrnil robot.

"Točno tako. Vedno. Brez spremembe. In seveda sem prepričan, da je tudi tokrat tako. Novo geslo je v glavnem šotoru. Tistim, ki je tik za teboj," je dejal Halloran.

Robot je zasukal enega od senzorjev proti šotoru, z drugim pa je še vedno opazoval Hallorana.

"V šotoru je pisalna miza, na mizi pa prenosni notesnik. V notesniku so zapisani vsi pomembnejši podatki. Nujne radijske frekvence za klic v sili in podobne reči. Tam je tudi veljavno geslo,"

Robot je podaljšal svoj senzor, ga preusmeril proti notesniku in takoj nato povlekel nazaj. "Kar ste povedali je sicer res, vendar je popolnoma nepomembno. Zanima me samo to, če poznate geslo in ne prostor, kjer se nahaja. Če boste povedali geslo, vas bom spustil v tabor, drugače pa ne," je pojasnil robot.

"Saj to je vendar popolnoma noro! Max, ti si navaden zbirokratiziran kreten. Delaš se, kot da ne veš, kdo sem! To sem vendar jaz! Halloran! Saj me vendar poznaš me že od vsega začetka. Od dneva, ko smo te aktivirali. Nehaj se zezati in me spusti v tabor!"

"Res je, da ste neverjetno podobni gospodu Halloranu, vendar nisem usposobljen, da bi preverjal vašo identiteto. Sicer za kaj takega niti nisem pooblaščen, prav tako pa ne smem sprejemati odločitev, ki bi temeljile na tem, kar zaznavam s senzorji. Moja naloga je preverjanje gesel," je mirno pojasnil robot.

Halloran se je komaj zadrževal, vendar je kljub vsemu mirno nadaljeval: "Za božjo voljo, Max, saj me menda nimaš za tujca?"

"Glede na to, da ne poznate gesla, mi kaj drugega niti ne preostane," je odvrnil robot.

"Max za božjo voljo..." je besno zakričal Halloran in stopil naprej.

"Ne približujte se taboru! Niti koraka več! Pa kdorkoli ali karkoli ste," je zavpil robot, ki so mu senzorji kar pobliskavali.

"V redu, v redu. Sem se že ustavil. Ne bodi tako živčen," je hitro rekel Halloran in se umaknil še nekaj korakov nazaj, tako da so se robotovi senzorji popolnoma umirili. Nato je sedel na bližnjo skalo. Zadevo je moral temeljito premisliti.

Standarden dan na Regulusu V je trajal dobrih tisoč ur, do poldneva pa je bilo še daleč. Na bleščeče belem nebesnem svodu je žarelo dvojno sonce, ki je še najbolj spominjalo na dve zmaličeni, razbeljeni gmoti in je kot znanilec smrti zlovešče krožilo nad razbrazdanim kamnitim kršjem in s svojimi smrtonosnimi žarki žgalo pokrajino pod seboj.

Sem ter tja se je nebu pojavila kakšna ptica, ki je le s težavo zmogla par krogov po suhem, vročem zraku. Nekaj manjših živalic se je plazilo med kamni in iskalo senco. Nek stvor, ki je še najbolj spominjal na rosomaha, je v središču tabora glodal količek glavnega šotora, vendar se robot sploh ni zmenil zanj. Ves ta čas pa je Halloran sedel na skali, opazoval robota in razmišljal. Zaradi dolge izpostavljenosti na prostem se je počutil vse slabše, vse bolj pa ga je dajala tudi žeja.

Sicer pa bi se Halloranu še kako prilegel požirek vode. Bil je žejen. Pravzaprav mu je bilo vse bolj in bolj jasno, da bo vodo vsak čas še kako krvavo potreboval. In da bo kaj kmalu zaradi pomanjkanja vode umrl.

Kolikor je Halloran vedel, je bila pitna voda samo v taboru. Seveda jo je bilo tam več kot dovolj. Samo do nje ni mogel.

Beatty in James naj bi se ponovno javila čez tri dni, vendar se verjetno niti ne bi vznemirjala, če se Halloran ne bi oglasil. S kratkovalovnimi radijskimi frekvencami je bil križ celo na Zemlji kaj šele na Regulusu V. Raziskovalna ekipa bi nato ponovno skušala vzpostaviti stik z baznim taborom še zvečer in še enkrat naslednji dan. Če se Halloran tudi takrat ne bi oglasil, bi se ekipa vrnila v tabor.

Vsega skupaj torej štirje zemeljski dnevi. Pa je imel Halloran sploh kakšno možnost, da tako dolgo zdrži brez vode?

To je bilo seveda odvisno od tega, kako hitro bo izgubljal telesno tekočino. Potem, ko jo bo izgubil za kakih deset, petnajst odstotkov lastne teže, bo padel v šok. To pa bi se lahko zgodilo v katastrofalno kratkem času. Znano je, da so beduini, če so ostali sami v puščavi, zaradi pomanjkanja vode podlegli v štiriindvajsetih urah. Vozniki, ki so obtičali v puščavah ameriškega jugozahoda in so se skušali peš prebiti skozi pustinje Baker ali Mojave, pa pogosto niso preživeli niti enega samega dneva.

Na Regulusu V je bilo tako vroče kot v puščavi Kalahari, vlažnost ozračja pa je bila nižja kot v Dolini smrti. En sam dan na Regulusu V je trajal dobrih tisoč zemeljskih ur in ker je bilo komaj poldne, je imel Halloran pred seboj še petsto ur neusmiljene sončne pripeke. In nikjer ni bilo nobenega poštenega zavetišča, da bi se lahko zatekel v senco. Kako dolgo se bo lahko še ohranjal pri življenju? En zemeljski dan? Največ dva. Na Beattyja in Jamesa lahko kar pozabi. Bilo je več kot očitno, da mora za vsako ceno priti do vode. Torej mu ni preostajalo nič drugega, kot da nekako prelisiči robota in se prebije v tabor.

***

Halloran se je odločil, da bo poskusil z logiko. "Max, dobro veš, da sem jaz Halloran in da sem pred kakšno uro odšel iz tabora. Zdaj sem se vrnil, vendar ne poznam gesla."

"Obstaja precejšna verjetnost, da je res, kar trdite," je priznal robot.

"No, torej..."

"Čeprav drži, da obstaja precejšna verjetnost, da ste vi Halloran, pa jaz ne bi mogel ukrepati niti takrat, če o tem skorajda ne bi bilo nobenega dvoma. Moja osnovna in izključna naloga je varovanje tabora pred tujimi bitji," je povsem mirno pojasnil robot.

"Potem pa mi daj vsaj čutarico vode!"

"Ne morem. To bi bilo v nasprotju z mojimi navodili."

"Za božjo voljo, kdo neki ti je ukazal, da mi ne smeš dati vode?"

"Pravzaprav nihče, vendar tak sklep izhaja iz osnovnih smernic. Dejstvo je, da ne smem pomagati ali na kakršenkoli način sodelovati s tujimi bitji."

Halloranu je tako prekipelo, da je začel glasno preklinjati kot za stavo. Iz njega se je dobesedno vsula prava ploha najbolj sočnih kletvic, ki so mu prišle na pamet, vendar se robot za njegovo preklinjanje sploh ni zmenil, saj v tem napihnjenem in skrajno žaljivem zemeljskem izrazoslovju ni videl nikakršnega smisla.

Nato se je tujec, ki se je imel za Hallorana, počasi umaknil in izginil za skalami.

***

Minilo je nekaj trenutkov in izza skal se je prikazalo bitje, ki se je požvižgajoč počasi primajalo do tabora.

"Živjo, Max," je pozdravil prišlek.

"Živjo, gospod Halloran," je odvrnil robot.

Halloran se je ustavil kaka dva metra pred obrobjem tabora. "No, malo sem se razgledal naokrog, vendar ni kaj videti. Ali se je medtem, ko me ni bilo, zgodilo kaj pomembnega?"

"Da, gospod. Nek tujec je hotel vstopiti v tabor," je odvrnil robot.

"Kaj ne poveš!" se je začudil Halloran.

"Tako je bilo, gospod."

"In kakšen je bil ta tujec?" je zanimalo Hallorana.

"Bil vam je čisto podoben, gospod."

"Za božjo voljo! In kako si ugotovil, da nisem bil jaz?" je vzkliknil Halloran.

"Zato, ker je hotel vstopiti v tabor, ne da bi povedal geslo. Vi nikoli ne bi storili kaj takega."

"Točno tako. Dobro si opravil, Maxi. Popaziti bova morala, če se bo tisti tip spet pojavil."

"Da. Hvala gospod, Halloran."

Halloran je bil na moč zadovoljen s samim seboj, vendar je le ravnodušno prikimal. Ugotovil je, da so Maxa programirali tako, da zanj vsak stik s tujimi bitji predstavlja popolno novost in da se na vsako srečanje odziva samo na osnovi trenutnih parametrov. Zato je za robota vsak nov stik nekaj edinstvenega, saj mu morebitne ugotovitve iz prejšnih srečanj ne pomenijo prav nič.

Max je imel torej predsodke. Predpostavljal je, da Zemljani poznajo geslo, tuja bitja pa ne. Po njegovem naj bi bil tujec vsakdo, ki bi se skušal brez gesla prebiti v tabor. Tisti, ki mu ne bi bilo do tega, pa naj bi bil Zemljan. V kolikor se seveda kasneje ne bi izkazalo dugače.

Halloran je bil s svojim sklepanjem več kot zadovoljen. Še posebno zato, ker je bil zaradi izgube vode že čisto preč. Preostajalo mu je samo še upanje, da bo lahko izpeljal tudi drugi del načrta.

"Max, medtem, ko sem se razgledoval naokrog, sem odkril nekaj skrajno vznemirljivega."

"Kaj ste odkrili, gospod?"

"Naš tabor leži prav na robu prelomnice. Razpoke so tako velikanske, da prelomnica San Andreas v Kaliforniji skoraj ni vredna omembe."

"Slabo kaže, gospod, kajne? Ali je zelo nevarno?"

"Prav gotovo, da je. To si lahko kar vbiješ v svojo pločevinasto betico. Velika nevarnost pa pomeni tudi veliko dela. Veš, Maxi, tabor bo treba prestaviti kakšne tri kilometre proti zahodu. In to takoj. Pobaši nekaj kanister z vodo in pojdi za menoj!"

"Da, gospod. Prosim samo, da me razrešite dosedanjih dolžnosti."

"No, razrešujem te dosedanjih dolžnosti. Pojdi že!"

"Ne morem, gospod. Najprej morate preklicati trenutno geslo. Samo tako bom lahko nehal varovati obrobje tabora in odšel z vami."

"Ni časa za takšne formalnosti. No, preklicujem trenutno geslo. Novo geslo je zlata ribica. Premakni že vendar svojo kovinsko rit. Pravkar sem začutil močan tresljaj."

"Jaz nisem začutil ničesar," je ugovarjal robot.

"Le zakaj bi ti začutil tresljaje?" ga je ostro zavrnil Halloran. "Saj si samo povsem običajen varovalni robot in se ne moreš primerjati s človekom, ki ima neprimerno bolje razvita čutila in je poleg tega še posebno izurjen za takšne primere. Hudiča, še enkrat se je zatreslo. Kaj tudi tokrat nisi nič začutil?"

"Zdi se mi, da sem tokrat začutil tresljaj."

"No, zmigaj se!"

"Ne morem, gospod Halloran. Dokler ne boste formalno navedli veljavnega gesla in ga potem preklicali, se ne smem niti ganiti iz tabora. Prosim vas, razrešite me mojih dolžnosti!" je moledoval Max.

"Ne vznemirjaj se toliko. Če dobro premislim, tabor zaenkrat lahko ostane kar tukaj," je odvrnil Haloran, ki se je vdal v usodo.

"Toda potres..."

"Pravkar sem naredil nove izračune. Kaže, da še nisva tako na tesnem s časom, kot sem mislil. Malo se bom še razgledal naokrog."

Halloran se je umaknil za skale, tako da ga robot ni več videl. Srce mu je močno razbijalo in kri, ki se mu je vse bolj zgoščala, je že začenjala zastajati. Halloran, ki se mu je že delalo črno pred očmi, se je zavedel, da ga je zadela sončarica, zato se je na hitro umaknil za skale, kjer je negibno obsedel.

***

Dan se je vlekel, kot da se ne bo nikoli končal. In medtem ko sta se dve zmaličeni, razbeljeni gmoti, ki sta žareli na nebu, komaj opazno premikali proti horizontu, je robot PR-22-0134 še vedno varoval obrobje tabora.

Nenadoma je zavel blag vetrič, ki se je le v nekaj trenutkih sprevrgel v tako močan veter, da se je Max znašel v pravem peščenem vrtincu. Čeprav mu je pesek prekrival senzorje, je robot še vedno neutrudno stopal okoli tabora po točno določeni liniji. Nato je veter hipoma zamrl in med skalovjem, kakšnih trideset metrov stran, se je dvignila neznana postava. Robot je pazljivo opazoval, kaj se dogaja. Je bil tam Halloran ali pa je za skalami stalo tuje bitje? Max tega ni mogel vedeti in mu seveda ni preostalo nič drugega, kot da je še naprej čuval tabor.

Neka živalca, ki je bila še najbolj podobna majhnemu, prerijskemu psu, je švignila iz pustinje, tekla sem ter tja proti taboru in stekla pod Maxovimi nogami. Nenadoma se je z neba spustila ogromna ptica in šinila za živaljo. Zaslišal se je pretresljiv, prediren krik in po bližnjem šotoru je špricnila kri. Ptica je zamahnila z mogočnimi krili in se s plenom v krempljih, ki se je še vedno krčevito zvijal, dvignila proti nebu.

Max na vse to sploh ni polagal nobene pozornosti. Pazljivo je opazoval človeku podobno postavo, ki se je primajala izza skal in se ustavila pred taborom.

"Dober dan, gospod Halloran," je takoj pozdravil Max. "Opozoriti vas moram, da ste močno dehidrirani. Zaradi takšnega stanja lahko padete v nezavest, šok, lahko pa tudi umrete. Potrebujete takojšnjo pomoč."

"Utihni!" ga je s hripavim glasom prekinil prišlek, ki je že skoraj popolnoma onemogel od vročine.

"V redu, gospod Halloran."

"Ne kliči me Halloran."

"Zakaj, gospod?"

"Zato ker jaz nisem Halloran. Jaz sem tujec."

"Čisto zares?"

"Čisto zares. Pa menda ne, da mi ne verjameš?"

"No, vaše trditve ni mogoče podkrepiti..."

"Nič ne de. Svojo trditev bom podkrepil z dokazom. Jaz ne poznam gesla. No, si zdaj zadovoljen?"

Ker je robot še vedno okleval, je prišlek nadaljeval: "Dobro me poslušaj! Gospod Halloran mi je naročil, naj te spomnim na osnovna navodila, na katerih temeljijo tvoje zadolžitve v zvezi z varovanjem tabora. Torej: Zemljan je vsako razumno bitje, ki pozna geslo. Tujec je vsako razumno bitje, ki ne pozna gesla ."

"Da. Poznavanje gesla je bistveno za moje delo. Vendar se mi kljub temu dozdeva, da je nekaj narobe. Kaj pa če lažete?" je še vedno okleval robot.

"Kaj takega! Če bi lagal, bi bil vendar Zemljan. Sam pa dobro veš, da vsi Zemljani poznajo geslo."

"Nisem prepričan, da je to tako samoumevno."

"Pa je! Zemljanu še na kraj pameti ne bi prišlo, da bi se predstavljal za tujca, mar ne?"

"To vsekakor drži."

"Edini zanesljivi način razlikovanja Zemljanov in tujcev je poznavanje gesla, kajne?"

"Da."

"Torej je zadeva dokazana."

"Še vedno nisem popolnoma prepričan," je odvrnil Max in takrat se je Halloran zavedel, kaj je narobe. Robot ni bil pripravljen sprejemati navodil od tujega bitja, pa čeprav je to samo skušalo dokazati, da ni človek.

Halloran je čakal in končno je Max le spregovoril: " V redu. Strinjam se s tem, da ste tujec in vam skladno s svojimi navodili prepovedujem vstop v tabor."

"Saj sploh nočem vstopiti v tabor. Dejstvo je, da me je Halloran ujel in da sem njegov ujetnik. Seveda predvidevam, da se zavedaš, kaj to pomeni."

"Ne vem, kaj to pomeni," je dejal robot, ki je kar poblisknil s senzorji.

"To pomeni, da moraš izpolniti Halloranove ukaze, ki se nanašajo name. Halloran je ukazal, da me zadržiš v taboru in da me ne spustiš ven, razen če ne bo drugače ukazal."

"Gospod Halloran vendar ve, da te ne smem spustiti v tabor," je vzkliknil robot.

"Jasno, da ve. Vendar je ukazal, da me obravnavaš kot ujetnika in zapreš v taboru, kar je nekaj popolnoma drugega."

"Mar je res?"

"Seveda je. Moral bi vedeti, da Zemljani vedno zaprejo tujce, ki skušajo vdreti v njihov tabor."

"Zdi se mi, da sem res slišal nekaj takega. Vendar te kljub temu ne morem spustiti v tabor. Stražil te bom kar tukaj, na obrobju tabora," je po kratkem premisleku izjavil robot.

"To pa ni tako, kot bi moralo biti," je slabe volje pripomnil Halloran.

"Žal mi je, vendar je to največ, kar lahko storim."

"Oh, pa naj bo. Zdaj sem torej tvoj ujetnik," je dejal Halloran in sedel.

"Da."

"Daj mi čutarico vode."

"Ne smem..."

"Hudiča! Saj moraš vendar vedeti, da je treba z zajetimi tujci ravnati spoštljivo, primerno njihovemu činu in da jim je treba v skladu z ženevsko konvencijo in drugimi mednarodnimi protokoli zagotoviti ustrezne življenjske razmere."

"Da, res sem slišal nekaj takega. Kakšen pa je vaš čin?" je zanimalo Maxa.

"Jamizdar, višja stopnja. Serijska številka 12278031. Sicer pa takoj potrebujem vodo, ker bom drugače umrl."

Max je premišljeval nekaj trenutkov in končno le spregovoril. "Prav, dobili boste vodo. Ampak šele potem, ko se bo napil tudi gospod Halloran."

"Malora, saj je menda ne bo zmanjkalo," se je pošalil Halloran in se pomirjevalno zarežal.

"To bo presodil gospod Halloran," je odločno izjavil robot.

"Prav," je odvrnil Halloran in vstal.

"Počakajte! Stojte! Kam greste?"

"Čas je za opoldansko molitev. Za tisto skalovje bom stopil. Biti moram popolnoma sam," je pojasnil Halloran.

"Kaj pa če boste pobegnili?"

"Zakaj neki? Saj bi me Halloran takoj ponovno ujel," je odvrnil Halloran in odkorakal stran.

"To je čisto res. Gospod Halloran je kaveljc, da mu ni para," je še zamrmral robot.

***

Minilo je le nekaj trenukov in izza skal se je pojavil Halloran.

"Gospod Halloran?" je vprašal Max.

"Jaz in nihče drug. Ali je tujec, ki sem ga ujel, prišel sem?" je dobre volje vprašal Halloran.

"Da. Maloprej se je umaknil za skale in moli."

"Vse lepo in prav. Daj, Maxi, poskrbi, da bo moj ujetnik dobil vodo."

"Prav rad, gospod Halloran. Toda najprej morate piti vi."

"Kaj še! Saj sploh nisem žejen. Poskrbi rajši, da se bo napila tista uboga tuja para, sicer jo bo še pobralo."

"Ne morem, gospod. Najprej moram dati vodo vam. Povedati vam moram, da ste že zelo močno dehidrirani. Če ne boste takoj nekaj popili, boste kmalu padli v šok in izgubili zavest. Prosim vas, napijte se!" je moledoval robot.

"No, naj ti bo. Samo nehaj me sekirati. Pa mi daj čutarico vode."

"Oh!"

"No, kaj je že spet?"

"Saj vendar veste, da moram varovati tabor in ne smem zapustiti svojega mesta."

"Za božjo voljo! In zakaj ne bi smel zapustiti svojega mesta?"

"Takšni so ukazi. Povrh tega pa je za skalovjem še tujec, ki je moj ujetnik," je ugovarjal robot.

"Bom že jaz popazil nanj, kolega. Daj no, Maxi, kar pojdi po vodo."

"Gospod Halloran, na moč ste prijazni, vendar tega ne morem dopustiti. Sem varovalni robot in moja osnovna in izključna naloga je varovanje obrobja tabora. Dokler ne prekličete gesla in me formalno ne razrešite, ne smem nikomur drugemu zaupati svoje naloge. Niti Zemljanu, niti kakemu drugemu varovalnemu robotu."

"Pa ja! Madonca! Karkoli storim, potegnem ta kratko," je obupano zamrmral Halloran in se trudoma zavlekel za skale.

"Za kaj gre? Pa menda nisem naredil kaj narobe?" je zaklical robot, vendar mu ni nihče odgovoril.

"Gospod Halloran! Gospod Jamizdar!" je ponovno zaklical Max, vendar mu tudi tokrat ni nihče odgovoril. Robotu tako ni preostalo nič drugega, kot da še naprej varuje bazni tabor.

***

Halloran je bil popolnoma izčrpan. Ker se je tako dolgo nategoval s tistim bedastim robotom, ga je bolelo grlo in razžarjeno sonce ga je hudo ožgalo po vsem telesu. To niso bile več navadne sončne opekline, saj se je koža na večjem delu njegovega telesa že začela spreminjati v počrnele, skorjaste zaplate. Halloran je postajal vse bolj podoben dobro zapečenemu puranu. Bolečina, žeja in utrujenost so ga tako zdelale, da ni premogel nobenega čustva več. Pri življenju ga je ohranjal samo še bes.

Bil je besen na samega sebe, da se je znašel v tako absurdnem položaju. In da bo tako poceni ob življenje. Kaj neki bodo govorili ljudje? "Halloran? Hmmmm. Ah, tisti tip, ki je pozabil geslo. Zguba na kvadrat. Ja, umrl je od žeje kakih sto metrov od baznega tabora, kjer je bilo vode na pretek. Ja, tragična, nenavadna zgodba. Smešen konec za tako..."

Halloran, ki ga je samo še bes ohranjal pri zavesti, je sklenil še zadnjič premleti položaj, da bi videl, če se sploh da izvleči iz smrtonosne pasti.

Najprej je prepričal robota, da je Zemljan. Nato pa še, da je tujec, vendar mu je obakrat spodletelo, da bi se prebil v tabor.

Kaj mu je sploh še preostalo?

Halloran se je zvalil na hrbet in se zazrl v razžarjeno nebo. Pred očmi so mu poplesovale črne lise. Blodnje? Ne. Ptiči. Nad njim so krožili ptiči. In čakali, da se bo dokončno zgrudil. Da si bodo lahko privoščili nekaj slastnejšega kot ponavadi.

Halloran je napel vse sile in se zravnal. Dopovedoval si je, da mora vse še enkrat premisliti in za vsako ceno poiskati rešitev.

Maxovo stališče je bilo, da samo Zemljani, med vsemi razumnimi bitji, poznajo geslo. Tista razumna bitja, ki ne poznajo gesla, pa so tujci.

Kar naj bi pomenilo...

Kaj na bi to pomenilo? Halloran je za trenutek že pomislil, da ima rešitev pred nosom, vendar se ni in ni mogel dovolj zbrati. Medtem so se ptice spuščale vse nižje in nižje. In eden od puščavskih psov se mu je že tako približal, da je začel ovohavati njegov čevelj.

Halloran se ni dal. "Ne meni se za to. Zberi se! Bodi praktičen! Daj! Naredi kaj!" si je dopovedoval.

Sicer pa, če je dobro premislil, je bilo popolnoma jasno, da je Max neumen kot noč. Niso ga programirali, da bi lahko odkrival prevare, razen seveda take najpreprostejše. Njegovi kriteriji so bili naravnost arhaični. Tako kot v tisti štoriji, ko je Platon označil človeka kot golega dvonožca, cinični Diogenes pa je hitro prinesel oskubljenega piščanca, ki naj bi ustrezal definiciji. Platon naj bi se potem sicer premislil, spremenil definicijo in človeka označil kot golega dvonožca s širokimi nohti.

Toda kaj je vse to imelo skupnega z Maxom?

Halloran je divje zmajal z glavo in se skušal zbrati, vendar je imel pred očmi še vedno Diogenesovega piščanca. Oskubljenega piščanca, velikega dober meter in pol, s širokimi nohti na nogah.

Maxu se da priti do živega. Tako mora biti in nič drugače. Max se v nasprotju s Platonom ne more premisliti. Maxove zadolžitve temeljijo na osnovnih navodilih in na logičnih izpeljavah le-teh... je kar naprej rojilo po Halloranovi glavi.

"Naj me vrag! Zdi se mi, da sem le našel rešitev," je nenadoma prešinilo Hallorana, ki je skušal svojo zamisel preveriti še z logiko, vendar za to ni bil več sposoben. Zavedel se je, da bo moral idejo kar preizkusiti, pa če mu bo to uspelo ali ne. "No, konzerva butasta, ti bom že dal vetra. Zdaj boš imel opravka z oskubljenim piščancem. Pravzaprav z neoskubljenim piščancem. Kar brskaj po svoji kozmološki terminologiji, če misliš, da ti bo kaj pomagalo," se je sam pri sebi hehetal Halloran.

Pravzaprav ni niti točno vedel, kaj je hotel s tem povedati, vendar pa je dobro vedel, kaj mora storiti.

***

Po treh dneh sta se kapetan Beatty in poročnik James vrnila v bazni tabor. Tam sta našla napol nezavestnega poročnika Hallorana, ki je zaradi močne dehidracije in sončarice padel v delirij in bledel, da ga Platon ni hotel spustiti v tabor. Blebetal je, da se je moral Halloran spremeniti v meter in pol velikega oskubljenega piščanca s kremplji na nogah in da je na ta način prelisičil tako učenega filozofa kot svojega robotskega kolega.

Max je dal Halloranu vodo, ga zavil v mokre rjuhe in postavil zaščitno plastično ograjo, tako da je poročnik lahko ležal v senci. Halloran naj bi si opomogel čez kak dan ali dva. Tik preden je padel v delirij, je še napisal kratko sporočilo: brez gesla nisem mogel v tabor robotom treba vgraditi varovalni mehanizem za nujne primere

Kapetan ni mogel iz Hallorana izvleči ničesar, kar bi imelo glavo in rep in je zato temeljito izprašal robota. Izvedel je, da je Halloran odšel iz tabora, da si ogleda okolico in da se je nato pojavilo več tujcev, ki so mu bili popolnoma podobni in da so vsi hoteli priti v tabor. Robot je ponovil vsako besedo, ki so jo izrekli tako tujci kot Halloran in kapetanu je bilo kmalu jasno, da se je Halloran skušal za vsako ceno prebiti v tabor.

"Kaj pa se je zgodilo potem? Kako je Halloran prišel v tabor?" je zanimalo kapetana.

"Saj sploh ni prišel v tabor. Naenkrat se je kar znašel tukaj," je odvrnil Max.

"Kako to, da si ga spustil v tabor?" je vztrajal kapetan

"Saj ga nisem. Kaj takega bi bilo vendar popolnoma nemogoče, saj mi gospod Halloran ni povedal gesla. Kar naenkrat se je znašel v taboru."

"Ničesar ne razumem," je priznal kapetan Beatty.

"Odkrito povedano tudi jaz ne razumem, kako se je to zgodilo. Bojim se, da bo to lahko pojasnil samo gospod Halloran," se je strinjal robot.

"No, predno bo Halloran lahko to pojasnil, bo preteklo še dosti vode. Sicer pa, če je on našel rešitev, jo bom tudi jaz," je odvrnil Beatty.

Kapetan Beatty in poročnik James sta se sicer trudila na vso moč, vendar nista uspela razrešiti uganke. Za kaj takega nista bila niti dovolj besna niti obupana. Pa tudi njun način razmišljanja ni bil usmerjen v pravo smer. Čeprav tega nista vedela, pa bi jima pri iskanju odgovora lahko pomagal prav Max, če bi pojasnil svoj vidik dogodkov, ki so se odvijali na koncu.

***

Vročina, veter, ptiči, skalovje, sonce. Moja naloga je varovanje tabora pred tujci. Na nepomembne podrobnosti ne polagam nobene pozornosti.

Izza skal se pojavil velik stvor in se mi približuje. Hodi po vseh štirih in ima tako razmršene lase, da sploh ne vidim sprednjega dela glave.

Zahtevam geslo, vendar stvor samo zarenči. Še odločneje zahtevam geslo in svojo zahtevo podkrepim tako, da aktiviram orožje. Stvor ponovno zarenči in se še kar naprej približuje taboru.

Znova moram pretehtati osnovna navodila, tako da bom pravilno ukrepal.

Tako ljudje kot tujci so razumna bitja, ki se sporazumevajo z govorom. Prav tako bo vsako razumno bitje odgovorilo, če bom zahteval geslo. Človeško bitje bo vedno povedalo pravo geslo, tuje bitje pa bo vedno povedalo napačno geslo.

Dejstvo je torej, da tako ljudje kot tujci odgovorijo , če od njih zahtevam geslo. Pa če odgovorijo pravilno ali nepravilno.

Glede na to, da na svojo zahtevo po geslu vedno dobim odgovor, lahko utemeljeno sklepam, da vsako bitje, ki ne odgovori na mojo zahtevo, ni sposobno govoriti in se mi zaradi tega nanj ni potrebno ozirati.

Tako se ne menim niti za ptice niti za kuščarje. Prav tako se mi ni treba ozirati na ta velik stvor, ki se ravnokar plazi mimo mene, in zato nanj tudi ne polagam nikakršne pozornosti. Vsekakor pa sem izredno pozoren, kaj se dogaja izven tabora, saj sta gospod Halloran in tujec Jamisdar še vedno nekje tam v puščavi.

Toda kaj se vendar dogaja? Gospod Halloran se je kot po čudežu znašel v taboru. Stoka, ker je popolnoma dehidriran in opečen. Tisti velik stvor, ki se je plazil mimo mene, pa je izginil brez sledu. Tujec Jamisdar pa verjetno še vedno moli tam za skalami...

***

In tako je poročnik Halloran kljub vsemu prelisičil robota in se sicer bolj mrtev kot živ le prebil v tabor. Čeprav mu je, resnici na ljubo, to uspelo le za las.

prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
sigismundus
STRIPOHOLIK
Posts: 1472
Joined: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Post by sigismundus »

Rivka Jacobs: Experimentum crucis

Bilo je poldne, nebo je bilo srebrnkasto, oblaki so bili nizko nad zemljo in v ozra~ju, ob nedavno zgrajenemu parapetu pred obnovljeno mestno hi{o, je le`ala vlaga. Pred ujetnikoma je stala cerkev sv. Nikolaja. Videti je bilo, kot da je kupola bazilike in preostali del stavbe mrko bol{~al predse, kot kak{na stara gotska razvalina, ki je bila vsa zastrta v meglicah. Na pra{ki Mali Strani je vladala ti{ina. Gledalci, ki so se zbirali v skupinicah in drgetali v mrazu, so bili bolj pozorni na habsbur{ko soldatesko kot na predstoje~o usmrtitev. Na trgu, ki je bil pora{~en z mahom in je bil ves spolzek, je bilo mraz, pod njim pa se je sli{al dero~i tok od neurja narasle Vltave, po kateri so plavali najrazli~nej{i odpadki. Vojaki so gnali ujetnika, ki se do takrat sploh nista poznala, do vzno`ja stopnic, kjer sta obstala tesno eden ob drugem. Na vrhu okrvavljenega, arhitekturno dovr{eno izdelanega prsobrana, je stal rabelj in se zdolgo~aseno naslanjal na svoje morilsko orodje. Oble~en je bil v pehotno uniformo Maksimiljana Bavarskega, osvajalca Prage. V zraku ni visela napetost in nikakr{nega bobnanja ni bilo sli{ati. Poleg rablja je stal ~astnik, ki naj bi prebral uradne ukaze, medtem pa sta obsojenca ravnodu{no ~akala spodaj. Eden je imel na sebi dolgo srajco z rokavi, drugi pa je bil oble~en v meni{ko opravo.

"Danes, {tiriindvajsetega novembra, leta 1621 po Gospodovem {tetju in po ukazu njegove katoli{ke visokosti, presvitlega in blagoslovljenega cesarja Ferdinanda Habsbur{kega, obsojam mo{kega po imenu Matja` iz Braunaua in mo{kega po imenu Vaclav Moravski na smrtno kazen zaradi zlo~inov proti bogu in ~love{tvu. V kolikor bi se obsojenca `elita spovedati, bo obred v imenu edine prave cerkve opravil prisotni duhovnik."

Medtem se je duhovnik `e zaupno pogovarjal z Vaclavom Moravskim, Matja` iz Braunaua pa je le kljubovalno strmel predse in se ni oziral na spoved, ki je potekala poleg njega.

"Zato, ker je mo{ki po imenu Matja` iz Braunaua zavrnil poslednje zakramente, naj ga tako kot vse druge, ki zanikajo pravo vero, pogoltne peklenski ogenj," je kot v transu govoril ~astnik, ki je spustil roko, v kateri je dr`al pergamentno listino. Medtem, ko je govoril, so mu z brade, ki se je kar svetlikala od vlage, polzele in pr{ele drobne kapljice. Z muko je zaka{ljal, zvok njegovega ka{lja so pogoltnili tema~ni koti~ki stavb in v marmorju, bazaltu in granitu, ki jih je obdajal, je za~elo odmevati. Nato je ~astnik pomignil stra`arjem in se umaknil.

Ujetnika sta se vzpenjala z enakomernim, skoraj hitrim korakom. Nista bila vklenjena, vendar so se na njuni goli ko`i poznali sledovi verig. Ko sta se zopet zna{la na ravnem, so ju potisnili proti sredi{~u. Eden od stra`arjev je zadr`al Matja`a, sunil Vaclava in ga porinil naprej. Vaclav Moravski je bil oslabel in zara{~en, njegove modre o~i so `arele kot `erjavica in ko je pokleknil, je svoj pogled uprl po pra{kih ulicah. Ni molil. Videti je bilo, kot da nedolo~no strmi predse.

Popolnoma obrit vojak je stopil naprej in skrajno malomarno prijel te`ko, okovano sabljo. Zamahnil je z rezilom in ga dvignil visoko nad glavo.

Nenadoma je pridu{eno zadonelo in nato ostro za`venketalo. Vaclav se je nagonsko obrnil in na tleh zagledal zlomljeno sabljo, poleg nje pa rablja, ki je telebnil na tla. Zazdelo se mu je, da so kamnita tla postala nekoliko svetlej{a, made`i na tleh pa so samo {e poudarjali svetlo odsevanje kamnite povr{ine.

"^arovni{tvo," je zamrmral rabelj, vstal in se z roko gladil po kolenu.

Vaclav je odsotno me`ikal in se sploh ni mogel osredoto~iti na to, kaj se dogaja. Matja` se je komaj opazno nasmehnil. ^astnik je zataknil zvito pergametno listino za pas, odlo~no zajel sapo in ponovno vzpostavil neizprosen tok dogodkov. Pomignil je stra`arjem, ki so {e enkrat zgrabili Vaclava Moravskega in brcnil pro~ ostanke rabljevega cesarskega orodja. Nenadoma ga je stresel {e en hud napad ka{lja in za~asno prekinil potek usmrtitve. Rabelj se je odmaknil. Kuga je {e vedno morila po Bohemiji. ^astnik, ki je bil ves besen zaradi svoje o~itne bolehnosti, je ukazovalno zakri~al ~ez trg. Nek mlad vojak je takoj pritekel in planil po stopnicah. Njegovi koraki so zvonko odmevali v vsesplo{nem tru{~u.

Nova sablja je bila manj{a, la`ja in ni bila namenjena za obglavlanja. Videti je bilo, kot da je Bavarec zadovoljen, da bo usmrtitev zaradi tega bolj bole~a.

Vojaki so porinili Matja`a, ki je potem sam stopil naprej proti mestu, kjer je prej kle~al Vaclav. Nek vojak mu je z umazanim {kornjem spodnesel noge in Matja` iz Braunaua je bole~e telebnil na tla.

Vsi so se zopet postavili na svoja mesta. Ponovno je zavladal red. ^astnik je prikimal in morilsko oro`je je {e enkrat {vistnilo skozi mrzel zrak, opisalo visok lok in dvignjeno obstalo. Nenadoma je vrh sabljine konice za~el postajati vse bolj in bolj nejasen in ovila ga je modro vijoli~asta meglica. Prestra{enim vojakom je zastal dih in za~eli so se odmikati. ^astnik je izbuljil o~i, sam pri sebi nemo izgovarjal molitve in se prekri`al. V nasprotju z njimi pa so se ljudje, ki so se zbirali v skupinicah po dva ali tri in z `are~imi obrazi za~udeno opazovali usmrtitev, zravnali.

In kon~no se je tudi rabelj zavedel, kaj se dogaja in se ozrl navzgor. Zacvilil je kot pretepen pes, saj se je svetlikajo~a, raz`arjena meglica hitro {irila in spu{~ala proti njegovim rokam. Na nebu se je razleglo grmenje in iz drobovja oblakov so se ulile de`ne kaplje. Rabelj je zalu~al oro`je dale~ stran, tako da je za`venketalo in oble`alo ob vzno`ju parapeta.

Duhovnik je glasno molil, rabelj pa je stokal. Ko je Matja` vstal, ne da bi ga pri tem kdorkoli oviral, ga je od stati~ne elektrike kar za{~emelo po vratu. Nato je tako bobne~e zagrmelo, da so se vsi zvrnili po tleh. V zraku se je {iril kiselkast vonj in kot v svarilo se je zabliskalo. Za~elo je pr{iti in potegnil je veter, ki je v lenobnih sunkih zana{al de`ne kaplje. Matja` in Vaclav sta se z obrazoma dotikala hladnih tal in opazovala de`evnico, ki je drla po razpokah, ki so nastale zaradi posedanja malte, in se nato v `ivahnih, kristalno ~istih curkih zlivala na trg pod njimi.

***

Avstrijci so s svojo tipi~no pedantnostjo in ironijo preuredili stavbo hereti~nega reda bratov{~ine, Dru`be Jezusove, v utrdbo. V mu~ilnico, kjer je gospodovala inkvizicija. S tem, ko so zasedli sede` bratov{~ine, le gole stene in nekaj pohi{tva, so si lahko kve~jemu dali du{ka tako, da so v svojem razo~aranju se`gali hereti~ne knjige, saj pripadnikov reda, ki so bili bodisi na [vedskem, Moravskem ali Mad`arskem, ali pa so umrli kot mu~eniki, pa~ niso mogli spremeniti.

Matja` iz Braunaua in Vaclav Moravski sta le`ala vklenjena, kar eden ~ez drugega, v nekdanji knji`nici, na smrdljivi slami, kjer je zaudarjalo od iztrebkov {tevilnih ujetnikov, ki so bili tam pred njima. Nepremi~no sta strmela v mese~ino, kolikor jo je sploh {e ostalo tistega, iztekajo~ega se, {tiriindvajsetega novembra. Vpra{ujo~e sta zrla eden v drugega, vendar na obrazih nista na{la odgovorov. No~ je po~asi zagrnila {e zadnje preostanke svetlobe in znova je prevladala surova zimska no~, polna no~nega mr~esa. No~, v kateri so neprestano bren~ale razne `u`elke. Zapornika sta poslu{ala stra`arjeve korake, ko se je pribli`eval in nato od{el naprej po hodniku, mimo izredno lepih lesenih vrat, na katerih je kovinski zapah deloval skrajno neskladno.

"Ali ti razume{, kaj se dogaja?" je prvi za{epetal Matja`. Bil je ves hripav in spregovoril je nevajeno, kot novorojen~ek, ki glasu do takrat {e ni potreboval. Ker ni dobil odgovora, je {e nekoliko po~akal, oprezal za stra`arjevimi koraki in nato ponovno vpra{al: "Ali razume{?"

Vaclav je globoko vzdihnil. "@elim si, da bi. Naj zaenkrat zado{~a, da sva ostala pri `ivljenju. Pa ~eprav samo za {e en dan."

"Popadali so kot snopje. Niso mogli re~i, da se je zgodila bo`ja volja, saj bi s tem zanikali svoje lastno prepri~anje."

"Kaj pa naj re~eva midva?" je vpra{al Vaclav.

"Midva? Domnevam, da si eden na{ih."

"Na{ih? Jaz sem vendar jezuitski duhovnik, ti pa pripada{ utrakvisti~nemu redu."

Zavladala je ti{ina. Nato pa: "Saj to je vendar nemogo~e. Va{ red je desna roka kraljevega veli~anstva."

"Moravec sem, u~enjak, pa tudi prijatelj Karla V in Jana Komenskega. Prav tako pa sem duhovnik in sem zvest rimskemu pape`u. Kot ka`e, se tebi to zdi bolj malo verjetno," je vzdihnil Vaclav.

"Torej pozna{ Komeniusa?"

"Seveda. Hotel sem samo to, da ljudje `ivijo v miru. V upanju, da bo mogo~e dose~i sporazum, ki bi prepre~il verske pogrome, sem podpiral zmernega Karla. Zato so me moji jezuitski bratje proglasili za izdajalca in ko je grof Schlick, ki pripada va{emu redu, napadel Moravijo in postavil radikalce na oblast, so me ozna~ili za rimskega vazala in me zaprli. Po dogodkih pri Beli gori, ko je zmagal Ferdinand [tajerski, so me znova ozna~ili za izdajalaca, ker sem podpiral Karla. Tako v tem svetu, ki je ~isto ponorel, nisem ne ti~ in ne mi{."

"Na kateri strani pa sploh si?" je vztrajal Matja`.

"Na strani boga."

"To vendar trdimo vsi. Bil sem eden prvih, ki so jih zaprli, ker sem pomagal graditi protestanstko cerkev v Braunauu. Po pra{ki defenestraciji so me sicer osvobodili, po dogodkih pri Beli gori pa me je Maksimilijanov tribunal ponovno obsodil, ker naj bi bil nekak{en kolovodja."

"In zdaj sva tukaj. Kot ka`e, sva si morda re{ila ko`o."

"^e bi se vojna sre~a zdajle obrnila, bi se lahko celo zna{la na prostosti."

"Ne. Midva sva `e odpisana. Nih~e se ne bo ve~ zmenil za naju. Zapisana sva smrti. Razen..." je zmedeno govoril Vaclav.

"Razen..." ga je odlo~no spodbujal Matja`.

"^ude`. Deux ex machina. ^ude`na re{itev dveh nedol`nih `rtev."

"Ampak to vendar zavisi od tega, kdo naju ima za kriva. Habsbur`ani so pa~ `e prepri~ani, da nisem nedol`en."

"Zadevo morava analizirati. Uporabiva Sokratovo metodo."

"Prav. Kot prvo, zgodil se je ~ude`."

"To bo bolj te`ko razlo`iti za oba."

"No, rablju je spodrsnilo in ti si odnesel celo ko`o. Kar pa se mene ti~e... No, pri meni pa je rabljev me~ ovila nekak{na svetlikajo~a meglica..."

"...kar je povsem naravni fenomen. Poznavanje italijanskih in starogr{kih znanosti popolnoma jasno razkriva, da se tak{en dogodek prav lahko primeri v nevihtnem vremenu."

"Sicer pa je to itak popolnoma vseeno. Sprijaznil sem se s smrtjo. Jutri bo vsega konec," je menil Matja`.

***

Obsojenca, ki ju je obstopila cela procesija duhovnikov, vse skupaj pa so obkro`ali {e vojaki, je stopala po pra{kih ulicah, po katerih je zavijal veter. Jutranjo zoro so kazile raztrgane obla~ne gmote, ki so se groze~e zgrinjale na nebu. Obzorje na vhodu se je obarvalo v grdi rumenosivkasti barvi. Procesija je po~asi stopala naprej in to v nasprotni smeri, kot so pred tremi leti bohemijski protestanti od{li do pra{ke zbornice in skozi okno vrgli dva cesarska svetovalca. Obsojence so namre~ nameravali privesti samo do Karlovega mosta.

Procesija se je premikala tako po~asi, kot da bi se duhovni{tvo balo demonskih sil in s tem, da je ujetnika vzelo popolnoma v svojo sredo, sku{alo na ta na~in s svojo prisotnostjo omogo~iti blagodejni u~inek dobrih sil.

Matja` in Vaclav sta z zvezanimi rokami in zama{enimi usti skupaj stopila skozi utrjena vrata in se zna{la na starinskem mostu. Vltava se je nekoliko umirila, ~eprav je {e vedno klokotala v vro~i~nem tempu. Voda na dnu struge je bila temna kot ~rnilo. Pena in razne naplavine so se valile in vrtin~ile v vse manj{ih in manj{ih brzicah. Pljuskanje, vrtin~enje in udarjanje valov je odmevalo po mostnih temeljih in sli{ati je bilo, kot da vodno bobnenje prihaja iz samega srca mogo~ne konstrukcije.

Nobenemu od mo{kih v procesiji ni niti za trenutek popustila pozornost, saj se je vsakdo zavedal, da v tej groteskni procesiji ob njemu stopa {e nekdo.

Sprevod se je zaustavil. Nepopustljivi, jeti~ni ~astnik, ki je `e enkrat prelo`il trenutek usmrtitve, tokrat ni imel govora, ki bi ga lahko prebral. Ukazal je, da so z usnjenimi jermeni zvezali noge ujetnikov in v mislih so mu odmevale zgodovinske besede: "Utere iure tuo, Cezar ...". Posekaj jih z me~em, pobij z mu~ilnim kolesom, utopi, obesi in se`gi."

Nih~e ni ponudil ujetnikoma poslednjih zakramentov in nobeden od njiju si jih ni za`elel. Vaclav je `eljno vdihaval resni~nost sveta okoli sebe in kar v po`irkih vpijal zrak in si tako do vrha napolnil plju~a. Matja` je zaprl o~i, skozi misli pa mu je {inilo, da je tak kot riba na suhem, ki nemo~no hlasta za `ivljenjem. Cunja, s katero je imel prevezana usta, se mu je za`rla v robove ustnic, be`en sen se je izmaknil njegovim mislim in tudi on je globoko zajel sapo.

Celoten prizor je nenadoma popolnoma obstal. Zavladala je zlove{~a ti{ina. Zaradi nenadnega, strupenega mraza je ljudem, ki so za~eli mo~no drgetati, dobesedno zmrzoval dih. Tisti, ki so se {e malo prej komaj sli{no pogovarjali, so postali glasnej{i. ^astnik je samozavestno dvignil premra`eno, pomodrelo roko, da bi prekinil nenavadni trenutek. Nebo nad starim mestnim jedrom je hipoma potemnelo, kot da bi ga zastrla jata ~rnih ptic. Droben son~ni `arek si je le s te`avo utiral pot in se pahlja~asto razpr{eval med oblaki kot velikanski nebe{ki obstret. Nato je zavel vrtin~ast, ledenomrzel pi{, kot bi trenil prekinil to veli~astno predstavo in zakril raztrganino na nebu z obla~nimi gmotami. V vetru je zana{alo {ale, meni{ke kute, pla{~e in mr{ilo lase opazovalcev in nad njihovimi glavami so za~eli naletavati in poplesovati zaledeneli drobci, ki so se vrtin~ili kot razdra`ene ose. Sneg je naletaval z osupljivo naglico in malodane v hipu zametel ljudi. ^astniku so o~i `arele v tihem besu in njegovi klici so se izgubili v tuljenju vetra. Pomahal je z roko naj nadaljujejo z utopitvijo in trojica vojakov je kot v upo~asnjenem filmu zgrabila Matja`a. Na temnem obrazu bohemijskega ~astnika se je odra`ala popolna nejevera, na obsojen~evem, bledem in skorajda ne`nem licu, pa je bilo videti, kot da se je zavedel, kaj se dogaja. Zgrabili so ga {e trije vojaki. ^astnikovo ogrinjalo je zaplapolalo v vetru, kot da bi bilo `ivo in bohemijca je vrglo iz ravnote`ja, tako da se je opotekel do roba mostu, kjer je med divjanjem sne`nega mete`a le opazil, da je Vltavo prekrila prozorna, ledena skorja. Mogo~na, dero~a reka je zaledenela skoraj v trenutku in ob mostnih nosilcih so se videle debele, ledene zaplate, ki so {e najbolj spominjale na kose bru{enega stekla. Poveljujo~i ~astnik je za~el preklinjati. "Tega ne bom nikoli dopustil. Nikoli! Nikoli!" je kri~al, kot da se v kaosu, ki je vladal okoli njega, sploh ni ve~ zavedal, kaj dela. Z nenadno kretnjo, ki je `e mejila na paniko, je ponovno zapovedal usmrtitev.

Tisti trenutek je bilo videti, kot da se je Karlov most zni`al, ali pa kot da je narastla Vltava. Obsojenca sta priletela na zaledenelo povr{ino, vendar se led, na katerem se je nabralo dovolj snega, da je ubla`il njun padec, ni zlomil. Le`ala sta nemo~no, kot dva novorojen~ka. Matja` je najprej mo~no brcnil, tako da so se vezi, ki so zaradi hudega mraza postale popolnoma krhke, razpadle in nato je pokleknil. Ne da bi kakorkoli okleval, se je splazil k Vaclavu, vendar so jima vojaki, ki so se za~eli spu{~ati po spolzkem bregu prepre~ili, da bi zbe`ala.

***

"Tisti ~astnik nama ne bo prizanesel. Zapisal naju je smrti," je za{epetal Matja`.

Vaclav se je premaknil in verige, v katere je bil vklenjen so zdolgo~aseno za`venketale. "Mislim, da sem se tokrat izmazal brez ozeblin."

Matja`u se je iz prsi izvil tako globok vzdih, da je skoraj zastokal. "^e je ~lovek zapisan smrti, mu je za ozebline bolj malo mar."

"Meni se je to zgodilo `e tretji~. Prej so me sku{ali usmrtiti z mu~ilnim kolesom. Nisem ne lagal in ne priznal. In kljub temu sem ostal `iv."

"Tudi z menoj je bilo tako," je s povi{anim glasom dejal Vaclav in se hrupoma zravnal.

Utihnila sta, ko so enakomerni koraki za trenutek zastali pred vrati knji`nice in se takoj nato oddaljili.

Ujetnika so po dolgotranjem trpljenju in grozljivih mukah, v katerih so jima `e dolgo tega zamrle misli in du{a, navdala silovita ~ustva. Bila sta kot odra{~ajo~a mladeni~a, ki sta {ele za~ela oku{ati `ivljenje.

"Ne smeva zapasti v apatijo, ampak raj{i odkrijva, kaj se sploh dogaja. Mislim tudi, da razgovora sicer nisva povsem zaklju~ila, vendar raj{i nehajva misliti na ~ude`e in sku{ajva najti pravo re{itev."

"Se strinjam. Kaj pa nasprotna mo`nost, v katero prav gotovo verjamejo cesarski vojaki? Obstoj pekla in vplivi demonskih sil?"

V kotu, kjer je sedel Vaclav, je vladala popolna ti{ina. Nato je kon~no le spregovoril: "Saj to je vendar popolnoma isto. Le kdo neki bi posredoval za naju oba? Mar sva kdajkoli navezala stik bodisi z demoni ali duhovi in pri njih iskala pomo~? Saj sem vendar posvetil vse `ivljenje prav borbi proti takim norostim. Pa menda ne misli{, da sem se zapisal Satanu?"

"Ne. Toda saj hudi~ ne potrebuje nikakr{nega razloga za svoja dejanja. In prav tako ne ~uti nobene potrebe, da bi jih pojasnjeval. Saj tudi bog ne po~ne tega."

"Mar nisi bral pregovorov? ^lovek postane lahko samo en angel. In to angel smrti."

"Torej ljudje lahko postanejo tako angeli kot zlodeji. Pa si res pravi heretik. In {e strinjam se s teboj. ^eprav najin trenutni polo`aj prav ni~ ne ka`e, da bi imela kaj skupnega z bo`anstvi."

"Kot ka`e, sva prepri~ljivo ovrgla obe teoriji. Obstaja {e tretja. Naravni pojav ali naklju~je narave."

"[e ena mo`nost je: sre~a ali usoda."

"Te stvari so si precej blizu."

"V redu. Naravni pojavi so razlo`ljivi sami po sebi. ^love{tvo je prav vse te pojave `e izkusilo. ^e jih seveda obravnavamo posami~no. Midva bi se lahko posvetila vsakemu posebej in ga nedvomno lahko tudi povsem zadovoljivo pojasnila. Toda ob vseh teh naklju~jih mi gre kar na smeh. Zakaj neki se vse to dogaja prav nama? In zakaj zdaj?"

"Tudi s sre~o nama ne gre ni~ bolj{e, saj bi tak{na razlaga zahtevala, da sva imela sre~o `e prej. Ali pa, da je sploh nisva imela. V tem primeru bi morala biti prepri~ana v hegemonizem starogr{ke Hekube, ali pa mu biti celo popolnoma privr`ena. To seveda tudi pomeni, da najini rablji niso prav ni~ krivi, temve~ da je klju~ usode v najinih rokah. Ostala sva brez duhovnega vodstva, izgubila sva se v ~asu in naplavilo naju je na neznane obale na tej svetovljanski obli. Zakaj bi sploh razmi{ljala in se spra{evala? @ivela ali umrla bova pa~, kot bo narekovala usoda."

"To so navadne ~en~e. Sre~a je opote~a in njeno kolo se nenehno obra~a. Vsak kmet ti bo povedal, da je tisti, ki je obsojen na smrt, pa se dvakrat izma`e, rojen pod sre~no zvezdo. To ni ni~ drugega kot gola sre~a.Stastna nahoda. "

"Le kaj neki se je zgodilo s tla~ansko vdanostjo v usodo? Pa menda ne, da so tla~ani v tak{nih osnovnih stvareh naklonjeni celo starodavnej{im verovanjem?"

"Jaz verjamem v nahodo ."

"Jaz pa nisem tako prakti~en. Ne morem si kaj, da si ne bi mislil, da vse to le ima nek smisel."

"Z razmi{ljanjem sva ohranila svoje dostojanstvo, s tem ko sva se pogovarjala pa zdravo pamet. Sam ne bi nikdar zdr`al v tak{nih nemogo~ih razmerah."

"^e inkvizitorski ~astnik, ki zdajle zagotovo pole`uje v topli postelji s kak{no cipo, ne bo kmalu izpljunil svoje zadnje kaplje krvi, bo tudi z nama kaj kmalu konec. In to najkasneje v kak{nih {tirih urah."

"Amen. Naj bo bog s teboj, pa v katerega koli `e veruje{."

"Zbogom, prijatelj moj."

*****

Vrt, ki je le`al za stavbo hereti~ne bratov{~ine in na katerem so {e nedolgo tega uspevale povrtnine, je prekrivala umazana in steptana sne`na preproga, katero so prepredali drobceni vodni curki in se vili po snegu kot val~ki na vzburkani jezerski gladini v popoldanskem poletnem vetri~u. To jutro so v tem ograjenem prostoru, kot nekak{en turoben opomin, stale nove, grobo izdelane vislice. Lesena konstrukcija, oder, dva vezna in en sam pre~ni tram, na katerem je bingljalo pet zank za obe{anje, je metalo skriven~eno senco na zid stavbe, ki je bil ves prepreden z odmrlimi viticami in senca je {e najbolj spominjala na nenavaden insekt, ki je nenadoma otrpnil v soju son~nih `arkov.

Mladi vojaki, ki jim je poveljeval bohemijski ~astnik, so dokaj prijazno podpirali jetnika, ki sta bila zaradi lakote `e skoraj obnemogla. V bli`ini ni bilo drugih stra`arjev. Na ~istem, svetlomodrem nebesnem svodu, je sijalo sonce. Ni pihal veter in mrzel zrak, ki je bil naravnost preobte`en s hladom, je ti{~al k tlom. Iz ust mladih vojakov je vela para. Bilo je o~itno, da so mladci razpu{~eni in po njihovih neizku{enih pogledih se je videlo, da so pravkar prejeli nove zadol`itve. Vojna v kaoti~ni Bohemiji, ki naj bi trajala ~e celih trideset let, se je spremenila zgolj v preganjanje dolgega ~asa in usmr~evanje ljudi, ki so jih obsojali zaradi krivoverstva. Obsojenca, ki sta bila {e najbolj podobna najbednej{im bera~em, ki so se klatili po ulicah Munchna in Augsburga, sta bila kot naro~ena, da ju obesijo brez slehernega oklevanja.

V visoki vrtni ogradi, kjer so v~asih stala vrata, je zijala luknja. Vrata so bila najverjetneje narejena iz `eleza, zato so jih zaplenili, stalili in iz njih naredili topove. In to bodisi branilci ali pa cesarska vojska. Poveljujo~i ~astnik, groteskno upadlih lic in ves nali{pan s pozlato, se je za trenutek pojavil v odprtini, kot da se je `elel prepri~ati, ~e se fizikalni zakoni niso izmaknili nadzoru, ~e protireformacijski proces poteka skladno s pri~akovanji in ~e se vse odvija tako, kot si je zamislil. Zadovoljno je opazoval popolno otopelost ujetnikov, njuno vdanost v neizbe`nost usode in izraz na njunem licu, ki ga je tako dobro poznal. Kot ga je pred dnevi videl v o~eh Matja`a iz Braunaua, ko je Vaclav Moravski prejemal poslednje zakramente. Izraz, ki ga je ugledal na licih obsojencev, ko so jima prepre~ili pobeg z zaledenele Vltave. Izraz izredno mote~ega, trmoglavega uporni{tva, ki ga je {e tisto jutro uzrl na njunih licih, je dokon~no zbledel. In ~astnik je sam pri sebi prisegel, da bo tako tudi ostalo.

^eprav je poveljujo~i ~astnik stopal proti mori{~u z voja{kim korakom, je bilo v njegovi hoji opaziti nekak{no aristokratsko vzvi{enost. Vojaki so privedli oba obsojenca do lesenih stopnic pod vislicami. Takrat je bilo videti, kot da se je celoten postopek usmrtitve ustavil v ~asu. Kot da je vse prisotne zajel nekak dvom o dejanski zakonitosti poteka dogodkov ali kot da je prizori{~e preletela starogr{ka Gorgona in s svojim pogledom okamenela vse nastopajo~e. Poveljujo~i ~astnik je za~util, da se nekaj dogaja, v hipu je postal ves zaripel od besa in nenavaden ob~utek je takoj izginil. Nato je skrajno resno in odlo~no izdal ukaz in obe{anje se je za~elo.

Obsojenca sta se s skrajnimi napori vzpela po stopnicah. Po treh dnevih brez hrane ju noge niso ve~ ubogale. Na odru so ju prisilili, da sta stopila na leseni kladi, ki naj bi ju potem izpodmaknili. Ob vsakemu od njiju se je povzpel {e vojak, ki je pritrdil plesnivo, zamazano in razcefrano zanko na tram in jima jo nato namestil okoli vratu. Nato sta vojaka skupaj sko~ila nazaj na oder in obsojencema zvezala {e gle`nje.

Zavladala je popolna ti{ina. Vsepovsod. Na vrtu. Nih~e ni ~rhnil niti besede. Ne ~astnik ne njegovi mo`je. Matja` iz Braunaua in Vaclav Moravski sta z zvezanimi rokami na hrbtu ~akala na usmrtitev.

Kr~evit, sluzasti ka{elj je presekal vzdu{je popolne vdanosti v usodo. ^astnik se je sklonil, izpljunil okrvavljen strdek v sneg in s kr~evito kretnjo ukazal, naj se izvr{i obsodba. Na njegovi, skrbno negovani bradi, okrog ust, je obviselo nekaj kapljic krvi.

Zasli{alo se je podrsavanje in ko sta se leseni kladi prevrnili, je zabobnelo, takoj zatem se je sli{alo trganje vrvi in oba obe{enca sta hrupoma zgrmela na tla. ^astnik se je sunkovito zravnal, orokavi~eno roko je {e vedno pritiskal k ustom in medtem ko je zaprepadeno strmel, mu je z obraza izginila skoraj sleherna kaplja krvi. Njegovi mo`je, ki so stali ob njem in tisti, ki so bili vi{je ob mori{~u, so bili popolnoma zaprepadeni in roke so jim nemo~no visele ob telesu.

Matja` iz Braunaua, ki mu je odtrgana vrv visela na ramenih kot ogrlica, je sedel na tleh. Vaclav Moravski je le`al in se krohotal, neuporabna zanka za obe{anje pa je v obliki ~rke sigma le`ala poleg njega. Tisti hip se nista mogla niti pogledati. ^e bi se v tistih prvih trenutkih zazrla eden v drugega, bi ju zagotovo preplavila silna ~ustva. Vaclav je sedel, Matja` pa se je nenadoma zavedel, da se je zna{el iz o~i v o~i z ~astnikom, ki je stal pod njim.

Poveljujo~i ~astnik je segel z okrvavljeno rokavico navzdol, se za hip dotaknil opasa~a z me~em, ki mu je visel ~ez prsi, se nato le obvladal, vzravnal v svoji cesarski opravi in spustil roko, da mu je obvisela ob telesu. "Odpeljite ju v celico!" je ukazal in se samov{e~no nasmehnil ob svoji zadr`anosti.

"Gospod! Gospod, saj to je vendar nemogo~e," je ves zadihan vzkliknil eden od mladih vojakov.

^astnik je opazoval, kako so vojaki grobo porinili ujetnika po stopnicah, da sta se zvalila na tla. Lica so jima mo~no pordela in {e najbolj sta bila podobna otrokoma, ki sta se znova v polni meri zavedla `ivljenja in se zato tudi vrgla v sneg. Nek stra`ar ju je z brcami prisilil, da sta vstala in nato so ju odvlekli s prizori{~a in ponovno pahnili v je~o.

"Nastopila je nova, sodobna doba. Nov ~as. Stari svet je mrtev," je ~astnik pojasnjeval zaskrbljenemu mladcu. "Nismo se pravo~asno zavedli zahtev nove dobe. Na{a zakonodaja {e vedno zahteva biblijske kazni za religiozne zlo~ine. To kar se je zgodilo danes, mi je odprlo o~i. Od dana{njega dne bo tehnolo{ki napredek usmerjal neizbe`no usodo ~love{ke rase."

***

Zapornika, ki sta `e skoraj pozabila, kaj je nepotrpe`ljivost, sta le s te`avo dr`ala jezik za zobmi, medtem ko so jima je~arji nadevali okove.Vsa razburjena sta komaj ostala popolnoma tiho, dokler kon~no nista ostala sama.

"Kot sva ugotovila, to ni delo niti nebe{kih niti peklenskih sil. Kaj naj torej vse to pomeni?"

"Prav tako to ne more biti zgolj slu~aj ali sre~a. Ne po tem, kar se je zgodilo danes," je Vaclav hitro pripomnil.

"Vrv je bila stara in vsa preperela. Zaradi mrzlega vetra je najprej otrdela in se nato zlomila zaradi najine te`e. Tako kot se zlomi ledena sve~a."

"Pa menda no~e{ re~i, da je to naravni pojav?"

"Ne, prav ima{. Za tem je nekaj ve~."

"Dolgo sem premi{ljeval, vendar se ti skoraj bojim povedati, kaj mislim. Rekel bo{, da se mi je zme{alo."

"Ti kar povej. Se bova `e pogovorila."

"Prej{no no~ se mi je sanjalo. Prvi~, odkar so me zaprli. Spoznal sem, da izven sveta, kot ga poznamo, obstajajo naravnost veli~astne stvari. Morda pa mi je bilo celo dano, da sem to spoznal. Razen ~e vse skupaj ni bilo le plod moje domi{ljije, s katero sem se uprl doslednemu razumni{tvu, ki sem si ga sam nalo`il."

"Pa, o ~em si vendar sanjal? O eliziju, raju, posmrtnem `ivljenju? O veli~astnosti boga?"

"Ni~ takega. Ravno nasprotno. Vse skupaj je bilo del na{e stvarnosti, vendar na druga~nem, vi{jem nivoju. Bilo je skoraj nekoliko pusto, ~e ne celo prav vsakdanje. Videl sem tudi tuja bitja in dozdeva se mi, da so bili med njimi tako mo{ki kot `enske. Ob tem pa prav ni~ ne namigujem na sveto pismo. Prav ni~. Nobena predstava o na{em svetu, ki jo imamo, recimo o kalokagatiji ali evdemonizmu, ni primerna. Tista bitja so nam bila precej podobna, vendar so bila veliko bolj priljudna in v njih je bilo manj `ivalskega kot v ~loveku. Imeli so izredno razumne o~i in pre~udovite, spretne roke. Bili so lepo grajeni in v njih je bilo ve~ `ivljenja in modrosti kot pri ve~ini razumnikov, ki mi pridejo na misel. Pa najsi so to zgodovinske osebnosti ali pa sodobniki."

"In kaj naj bi te prikazni imele skupnega z nama?"

"Opazoval sem, kako so me tuja bitja prou~evala. Bil sem ujet v nekak{en ~asovni okvir, v velikansko ~asovno fresko ali tapiserijo, v kateri so snemali nek, {e nepoznan zgodovinski izsek. Bil sem le ena od oseb v tej ~asovni sliki. Nato si se pojavil {e ti, pa bolni ~astnik in nato sem se zna{el na vrtu... Prav tem vrtu, ki je tukaj zunaj... In takrat so me prebudili je~arji."

"Podarjena ti je bila mo`nost duhovnega videnja."

"Saj to vendar sploh ni bilo moje videnje."

"Seveda ne, lahko pa posku{a{ svoje videnje razlo`iti. Tako kot je Jo`ef razlagal svoje vizije faraonu."

Vaclav je okleval, saj se je topot korakov pribli`eval njunim vratom. ^eprav nista sli{ala, da bi se vojaki oddaljili, so vrata knji`nice ostala zaklenjena. Vaclav je tiho, a zavzeto spregovoril. "Ti tujci so nekje tukaj, vendar jih z na{imi ~uti ne zaznavamo. Kot da bi `iveli v neki tuji de`eli. V Atlantidi, ki jo je zalilo morje. Ali na kakem planetu, ki se vrti okoli tujega sonca. Nikolaj Kopernik je povsem zadovoljivo pojasnil, da se okrog na{ega sonca vrti {e cela vrsta drugih planetov. Pa tudi z Galilejem sem se pogovarjal o drugih svetovih. O drugih nebesnih svodih..."

"Ta tuja bitja so naju torej re{ila. Le zakaj?"

"Saj nama ni nih~e re{il `ivljenja. In kdo ve, kaj naju {e ~aka? Pri vsem tem gre vendar samo za poskus. Mi se u~imo na svojih izku{njah, tujim bitjem pa zado{~a zgolj nepristransko, neprizadeto opazovanje. Nekega dne bomo tudi mi zatrli nagnenja, s katerimi sku{amo tako vneto spreobra~ati `ivljenja in se bomo za~eli iz `ivljenja u~iti. Pa naj bo to dobro ali slabo."

Klju~ je za{kripal v klju~avnici in zapah se je odprl.

"Toda kaj so tuja bitja s tem sploh dosegla?" je v naglici poto`il Matja`.

"^e so tujci sposobni ujeti prihodnost v okvirje ~asa, potem lahko poskrbijo tudi za to, da v rabljev me~ udari strela ali da zaledeni Vltava. In tako odlo`ijo izvr{itev smrtne obsodbe."

"Pravi{ torej, da to ni ~arovni{tvo in to razumem. Vse, kar se je dogodilo, je postalo del najinega spoznanja."

"Vendar, zakaj tujci to sploh po~no? Kaj bi sploh radi spoznali? Bi morda radi bolje razumeli naju ali najine je~arje?"

"Ali pa jih zanima, kako dolgo bodo Habsbur`ani {e vztrajali pri svojem? Kaj vse je pripravljena storiti cesarska soldateska, da naju bo kon~no usmrtila?"

"Ali pa bi morda radi izvedeli, kdaj se zlomi ~love{ki duh."

"Medtem, ko so se vrata knji`nice {kripajo~e odpirala, je Vaclav globoko zajel sapo. "Tudi midva sva se veliko nau~ila. Mar je mogo~e, da je bila to najina preizku{nja? Dejstvo je, da tudi v nama tlijo dolo~ene sposobnosti. Nisva se vdala v usodo, ampak sva se nenehno spra{evala, kaj se dogaja."

Zgodilo se je prvi~, da so Matja`ove o~i zalile solze. "Ni ravno tako. Predvsem ne pozabi, kako lahko sva se predala in ~akala na smrt. Samo ti izredni dogodki so nama ponovno vlili voljo do `ivljenja."

"In neizbe`no je, da se bova zopet vdala v usodo. Tako pa~ bo."

"Zakaj neki se torej vse to dogaja? Zaradi vere, kateri sem se zapisal? Zaradi ljudi, ki mi sledijo? Zaradi moje domovine, za katero sem bil vedno pripravljen umreti?"

"Le zakaj nama je bilo dano, da naju {e vedno niso usmrtili?"

V mra~no celico se je vsula skupina temnih postav. Eden od vojakov je stopil v ospredje. Pretresel ga je kr~evit ka{elj in obsojenca sta prepoznala poveljujo~ega ~astnika. Skozi okna, ki so bila zabita z deskami je, tistega {estindvajsetega novembra, prosevala popoldanska svetloba in v njeni groteskni igri je bilo videti, kot da tema~ne, voja{ke postave opazujejo ujetnika s svetle~imi, oran`nimi o~mi in da se smrde~e rogoznice, na katerem je bilo polno mr~esa, dvigujejo vse vi{je in vi{je. Za trenutek, ki se je vlekel v neskon~nost, se je ujetnikoma, ki sta bila zaradi lakote `e popolnoma obnemogla zazdelo, da so bile voja{ke postave {e najbolj podobne sencam, ki so migotale v bakrenem siju polarne svetlobe.

In nato je ~as zopet stekel naprej.

***

Dvori{~e, na katerem so ~lani bratov{~ine {tudirali, meditirali, prirejali predavanja in razgovore, je bilo takoj za knji`nico. Do tja je vodila kratka stezica.

Za~el se je spu{~ati mrak in sinje modro nebo je vse bolj temnelo. V ledenomrzlem zraku se je ~util vonj po megli. V~asih je ob marmornatih stenah rastlo zimzeleno grmi~evje, zdaj pa so ostali samo {e posamezni {tori, ki so nemo pri~ali, kako je osvajalna vojska zadovoljevala svoje potrebe.

Sneg je bil umazan. Mlaku`e, ki so se spremenile v napol zaledenelo plundro, so se obarvale v bolj zlove{~e, rji podobne odtenke. Poledenelo blatno dvori{~e je bilo vse razrito, na steni pa je bil velikanski blatni made`, ki je {e najbolj spominjal na zvezdno meglico. Vojaki, ki so stali v vrsti, so bili tokrat prekaljeni borci, zagorelih, razbrazdanih obrazov in hladnih o~i. Stopili so se pred zid in postavili kopita svojih mu{ket na blatna tla.

Poveljujo~i ~astnik je zmagoslavno in z zadovoljstvom opazoval, kako je ujetnika prevzel strah in kako sta se otopelo vdala v usodo. Medtem ko sta stopala mimo strelskega voda je opazoval odsoten pogled, ki se je naselil v njunih o~eh in ki ga je toliko ~asa pri~akoval. Ko sta hodila mimo izbranih vojakov, ki so stali popolnoma mirno in so bili pripravljeni, da ubogajo sleherno njegovo kretnjo ali namig. Matja` iz Braunaua in Vaclav Moravski sta stopila tesno eden k drugemu, tako da sta se skoraj dotikala z rameni. ^astnik je stopil bli`je, skrbno preveril, ~e sta se postavila na pravo mesto in se isto~asno samov{e~no zazrl v njune o~i. V rjave in modre o~i obeh obsojencev na smrt, da bi v njih odkril vsaj iskro, vsaj trohico upanja. Bil je kar nekoliko razo~aran, saj bi bil povsem zadovoljen, ~e bi v njunem pogledu uzrl vsaj presene~enje. Tako pa sta ujetnika `e sama spoznala, kar je ~astnik sicer tudi pri~akoval, da je ni sile, ki bi lahko zaustavila svin~ene krogle.

To razkritje je ~astniku dalo ob~utek mo~i, da lahko povsem sam odlo~a o usodi obsojencev. Malomarno je stopil k strelskemu vodu in sklenil roke za hrbtom. Naj jezuitski red ali pa sam cesar Ferdinand kar sami odlo~ajo, komu bodo povrnili oko za oko in zob za zob, je sklenil pri sebi. Kar se boga ti~e, je {e najbolj{e, ~e se nanj sploh ne ozira{. "Pu{ko k rami!" je povsem ravnodu{no ukazal. In...

Strelska salva, ki jo je bilo sli{ati nenaravno razlo~no, je nato {e dolgo pretresljivo odmevala. Nit `ivljenja se je prekinila v trenutku in brez sleherne milosti. Trupel obsojencev niso takoj odstranili in bilo je ve~ kot o~itno, da si je ~astnik vzel ~as, da se je lahko naslajal v svojem zmagoslavju.

Prevedel: @iga Leskov{ek










Rivka Jacobs: Experimentum crucis

Bilo je poldne, nebo je bilo srebrnkasto, oblaki so bili nizko nad zemljo in v ozra~ju, ob nedavno zgrajenemu parapetu pred obnovljeno mestno hi{o, je le`ala vlaga. Pred ujetnikoma je stala cerkev sv. Nikolaja. Videti je bilo, kot da je kupola bazilike in preostali del stavbe mrko bol{~al predse, kot kak{na stara gotska razvalina, ki je bila vsa zastrta v meglicah. Na pra{ki Mali Strani je vladala ti{ina. Gledalci, ki so se zbirali v skupinicah in drgetali v mrazu, so bili bolj pozorni na habsbur{ko soldatesko kot na predstoje~o usmrtitev. Na trgu, ki je bil pora{~en z mahom in je bil ves spolzek, je bilo mraz, pod njim pa se je sli{al dero~i tok od neurja narasle Vltave, po kateri so plavali najrazli~nej{i odpadki. Vojaki so gnali ujetnika, ki se do takrat sploh nista poznala, do vzno`ja stopnic, kjer sta obstala tesno eden ob drugem. Na vrhu okrvavljenega, arhitekturno dovr{eno izdelanega prsobrana, je stal rabelj in se zdolgo~aseno naslanjal na svoje morilsko orodje. Oble~en je bil v pehotno uniformo Maksimiljana Bavarskega, osvajalca Prage. V zraku ni visela napetost in nikakr{nega bobnanja ni bilo sli{ati. Poleg rablja je stal ~astnik, ki naj bi prebral uradne ukaze, medtem pa sta obsojenca ravnodu{no ~akala spodaj. Eden je imel na sebi dolgo srajco z rokavi, drugi pa je bil oble~en v meni{ko opravo.

"Danes, {tiriindvajsetega novembra, leta 1621 po Gospodovem {tetju in po ukazu njegove katoli{ke visokosti, presvitlega in blagoslovljenega cesarja Ferdinanda Habsbur{kega, obsojam mo{kega po imenu Matja` iz Braunaua in mo{kega po imenu Vaclav Moravski na smrtno kazen zaradi zlo~inov proti bogu in ~love{tvu. V kolikor bi se obsojenca `elita spovedati, bo obred v imenu edine prave cerkve opravil prisotni duhovnik."

Medtem se je duhovnik `e zaupno pogovarjal z Vaclavom Moravskim, Matja` iz Braunaua pa je le kljubovalno strmel predse in se ni oziral na spoved, ki je potekala poleg njega.

"Zato, ker je mo{ki po imenu Matja` iz Braunaua zavrnil poslednje zakramente, naj ga tako kot vse druge, ki zanikajo pravo vero, pogoltne peklenski ogenj," je kot v transu govoril ~astnik, ki je spustil roko, v kateri je dr`al pergamentno listino. Medtem, ko je govoril, so mu z brade, ki se je kar svetlikala od vlage, polzele in pr{ele drobne kapljice. Z muko je zaka{ljal, zvok njegovega ka{lja so pogoltnili tema~ni koti~ki stavb in v marmorju, bazaltu in granitu, ki jih je obdajal, je za~elo odmevati. Nato je ~astnik pomignil stra`arjem in se umaknil.

Ujetnika sta se vzpenjala z enakomernim, skoraj hitrim korakom. Nista bila vklenjena, vendar so se na njuni goli ko`i poznali sledovi verig. Ko sta se zopet zna{la na ravnem, so ju potisnili proti sredi{~u. Eden od stra`arjev je zadr`al Matja`a, sunil Vaclava in ga porinil naprej. Vaclav Moravski je bil oslabel in zara{~en, njegove modre o~i so `arele kot `erjavica in ko je pokleknil, je svoj pogled uprl po pra{kih ulicah. Ni molil. Videti je bilo, kot da nedolo~no strmi predse.

Popolnoma obrit vojak je stopil naprej in skrajno malomarno prijel te`ko, okovano sabljo. Zamahnil je z rezilom in ga dvignil visoko nad glavo.

Nenadoma je pridu{eno zadonelo in nato ostro za`venketalo. Vaclav se je nagonsko obrnil in na tleh zagledal zlomljeno sabljo, poleg nje pa rablja, ki je telebnil na tla. Zazdelo se mu je, da so kamnita tla postala nekoliko svetlej{a, made`i na tleh pa so samo {e poudarjali svetlo odsevanje kamnite povr{ine.

"^arovni{tvo," je zamrmral rabelj, vstal in se z roko gladil po kolenu.

Vaclav je odsotno me`ikal in se sploh ni mogel osredoto~iti na to, kaj se dogaja. Matja` se je komaj opazno nasmehnil. ^astnik je zataknil zvito pergametno listino za pas, odlo~no zajel sapo in ponovno vzpostavil neizprosen tok dogodkov. Pomignil je stra`arjem, ki so {e enkrat zgrabili Vaclava Moravskega in brcnil pro~ ostanke rabljevega cesarskega orodja. Nenadoma ga je stresel {e en hud napad ka{lja in za~asno prekinil potek usmrtitve. Rabelj se je odmaknil. Kuga je {e vedno morila po Bohemiji. ^astnik, ki je bil ves besen zaradi svoje o~itne bolehnosti, je ukazovalno zakri~al ~ez trg. Nek mlad vojak je takoj pritekel in planil po stopnicah. Njegovi koraki so zvonko odmevali v vsesplo{nem tru{~u.

Nova sablja je bila manj{a, la`ja in ni bila namenjena za obglavlanja. Videti je bilo, kot da je Bavarec zadovoljen, da bo usmrtitev zaradi tega bolj bole~a.

Vojaki so porinili Matja`a, ki je potem sam stopil naprej proti mestu, kjer je prej kle~al Vaclav. Nek vojak mu je z umazanim {kornjem spodnesel noge in Matja` iz Braunaua je bole~e telebnil na tla.

Vsi so se zopet postavili na svoja mesta. Ponovno je zavladal red. ^astnik je prikimal in morilsko oro`je je {e enkrat {vistnilo skozi mrzel zrak, opisalo visok lok in dvignjeno obstalo. Nenadoma je vrh sabljine konice za~el postajati vse bolj in bolj nejasen in ovila ga je modro vijoli~asta meglica. Prestra{enim vojakom je zastal dih in za~eli so se odmikati. ^astnik je izbuljil o~i, sam pri sebi nemo izgovarjal molitve in se prekri`al. V nasprotju z njimi pa so se ljudje, ki so se zbirali v skupinicah po dva ali tri in z `are~imi obrazi za~udeno opazovali usmrtitev, zravnali.

In kon~no se je tudi rabelj zavedel, kaj se dogaja in se ozrl navzgor. Zacvilil je kot pretepen pes, saj se je svetlikajo~a, raz`arjena meglica hitro {irila in spu{~ala proti njegovim rokam. Na nebu se je razleglo grmenje in iz drobovja oblakov so se ulile de`ne kaplje. Rabelj je zalu~al oro`je dale~ stran, tako da je za`venketalo in oble`alo ob vzno`ju parapeta.

Duhovnik je glasno molil, rabelj pa je stokal. Ko je Matja` vstal, ne da bi ga pri tem kdorkoli oviral, ga je od stati~ne elektrike kar za{~emelo po vratu. Nato je tako bobne~e zagrmelo, da so se vsi zvrnili po tleh. V zraku se je {iril kiselkast vonj in kot v svarilo se je zabliskalo. Za~elo je pr{iti in potegnil je veter, ki je v lenobnih sunkih zana{al de`ne kaplje. Matja` in Vaclav sta se z obrazoma dotikala hladnih tal in opazovala de`evnico, ki je drla po razpokah, ki so nastale zaradi posedanja malte, in se nato v `ivahnih, kristalno ~istih curkih zlivala na trg pod njimi.

***

Avstrijci so s svojo tipi~no pedantnostjo in ironijo preuredili stavbo hereti~nega reda bratov{~ine, Dru`be Jezusove, v utrdbo. V mu~ilnico, kjer je gospodovala inkvizicija. S tem, ko so zasedli sede` bratov{~ine, le gole stene in nekaj pohi{tva, so si lahko kve~jemu dali du{ka tako, da so v svojem razo~aranju se`gali hereti~ne knjige, saj pripadnikov reda, ki so bili bodisi na [vedskem, Moravskem ali Mad`arskem, ali pa so umrli kot mu~eniki, pa~ niso mogli spremeniti.

Matja` iz Braunaua in Vaclav Moravski sta le`ala vklenjena, kar eden ~ez drugega, v nekdanji knji`nici, na smrdljivi slami, kjer je zaudarjalo od iztrebkov {tevilnih ujetnikov, ki so bili tam pred njima. Nepremi~no sta strmela v mese~ino, kolikor jo je sploh {e ostalo tistega, iztekajo~ega se, {tiriindvajsetega novembra. Vpra{ujo~e sta zrla eden v drugega, vendar na obrazih nista na{la odgovorov. No~ je po~asi zagrnila {e zadnje preostanke svetlobe in znova je prevladala surova zimska no~, polna no~nega mr~esa. No~, v kateri so neprestano bren~ale razne `u`elke. Zapornika sta poslu{ala stra`arjeve korake, ko se je pribli`eval in nato od{el naprej po hodniku, mimo izredno lepih lesenih vrat, na katerih je kovinski zapah deloval skrajno neskladno.

"Ali ti razume{, kaj se dogaja?" je prvi za{epetal Matja`. Bil je ves hripav in spregovoril je nevajeno, kot novorojen~ek, ki glasu do takrat {e ni potreboval. Ker ni dobil odgovora, je {e nekoliko po~akal, oprezal za stra`arjevimi koraki in nato ponovno vpra{al: "Ali razume{?"

Vaclav je globoko vzdihnil. "@elim si, da bi. Naj zaenkrat zado{~a, da sva ostala pri `ivljenju. Pa ~eprav samo za {e en dan."

"Popadali so kot snopje. Niso mogli re~i, da se je zgodila bo`ja volja, saj bi s tem zanikali svoje lastno prepri~anje."

"Kaj pa naj re~eva midva?" je vpra{al Vaclav.

"Midva? Domnevam, da si eden na{ih."

"Na{ih? Jaz sem vendar jezuitski duhovnik, ti pa pripada{ utrakvisti~nemu redu."

Zavladala je ti{ina. Nato pa: "Saj to je vendar nemogo~e. Va{ red je desna roka kraljevega veli~anstva."

"Moravec sem, u~enjak, pa tudi prijatelj Karla V in Jana Komenskega. Prav tako pa sem duhovnik in sem zvest rimskemu pape`u. Kot ka`e, se tebi to zdi bolj malo verjetno," je vzdihnil Vaclav.

"Torej pozna{ Komeniusa?"

"Seveda. Hotel sem samo to, da ljudje `ivijo v miru. V upanju, da bo mogo~e dose~i sporazum, ki bi prepre~il verske pogrome, sem podpiral zmernega Karla. Zato so me moji jezuitski bratje proglasili za izdajalca in ko je grof Schlick, ki pripada va{emu redu, napadel Moravijo in postavil radikalce na oblast, so me ozna~ili za rimskega vazala in me zaprli. Po dogodkih pri Beli gori, ko je zmagal Ferdinand [tajerski, so me znova ozna~ili za izdajalaca, ker sem podpiral Karla. Tako v tem svetu, ki je ~isto ponorel, nisem ne ti~ in ne mi{."

"Na kateri strani pa sploh si?" je vztrajal Matja`.

"Na strani boga."

"To vendar trdimo vsi. Bil sem eden prvih, ki so jih zaprli, ker sem pomagal graditi protestanstko cerkev v Braunauu. Po pra{ki defenestraciji so me sicer osvobodili, po dogodkih pri Beli gori pa me je Maksimilijanov tribunal ponovno obsodil, ker naj bi bil nekak{en kolovodja."

"In zdaj sva tukaj. Kot ka`e, sva si morda re{ila ko`o."

"^e bi se vojna sre~a zdajle obrnila, bi se lahko celo zna{la na prostosti."

"Ne. Midva sva `e odpisana. Nih~e se ne bo ve~ zmenil za naju. Zapisana sva smrti. Razen..." je zmedeno govoril Vaclav.

"Razen..." ga je odlo~no spodbujal Matja`.

"^ude`. Deux ex machina. ^ude`na re{itev dveh nedol`nih `rtev."

"Ampak to vendar zavisi od tega, kdo naju ima za kriva. Habsbur`ani so pa~ `e prepri~ani, da nisem nedol`en."

"Zadevo morava analizirati. Uporabiva Sokratovo metodo."

"Prav. Kot prvo, zgodil se je ~ude`."

"To bo bolj te`ko razlo`iti za oba."

"No, rablju je spodrsnilo in ti si odnesel celo ko`o. Kar pa se mene ti~e... No, pri meni pa je rabljev me~ ovila nekak{na svetlikajo~a meglica..."

"...kar je povsem naravni fenomen. Poznavanje italijanskih in starogr{kih znanosti popolnoma jasno razkriva, da se tak{en dogodek prav lahko primeri v nevihtnem vremenu."

"Sicer pa je to itak popolnoma vseeno. Sprijaznil sem se s smrtjo. Jutri bo vsega konec," je menil Matja`.

***

Obsojenca, ki ju je obstopila cela procesija duhovnikov, vse skupaj pa so obkro`ali {e vojaki, je stopala po pra{kih ulicah, po katerih je zavijal veter. Jutranjo zoro so kazile raztrgane obla~ne gmote, ki so se groze~e zgrinjale na nebu. Obzorje na vhodu se je obarvalo v grdi rumenosivkasti barvi. Procesija je po~asi stopala naprej in to v nasprotni smeri, kot so pred tremi leti bohemijski protestanti od{li do pra{ke zbornice in skozi okno vrgli dva cesarska svetovalca. Obsojence so namre~ nameravali privesti samo do Karlovega mosta.

Procesija se je premikala tako po~asi, kot da bi se duhovni{tvo balo demonskih sil in s tem, da je ujetnika vzelo popolnoma v svojo sredo, sku{alo na ta na~in s svojo prisotnostjo omogo~iti blagodejni u~inek dobrih sil.

Matja` in Vaclav sta z zvezanimi rokami in zama{enimi usti skupaj stopila skozi utrjena vrata in se zna{la na starinskem mostu. Vltava se je nekoliko umirila, ~eprav je {e vedno klokotala v vro~i~nem tempu. Voda na dnu struge je bila temna kot ~rnilo. Pena in razne naplavine so se valile in vrtin~ile v vse manj{ih in manj{ih brzicah. Pljuskanje, vrtin~enje in udarjanje valov je odmevalo po mostnih temeljih in sli{ati je bilo, kot da vodno bobnenje prihaja iz samega srca mogo~ne konstrukcije.

Nobenemu od mo{kih v procesiji ni niti za trenutek popustila pozornost, saj se je vsakdo zavedal, da v tej groteskni procesiji ob njemu stopa {e nekdo.

Sprevod se je zaustavil. Nepopustljivi, jeti~ni ~astnik, ki je `e enkrat prelo`il trenutek usmrtitve, tokrat ni imel govora, ki bi ga lahko prebral. Ukazal je, da so z usnjenimi jermeni zvezali noge ujetnikov in v mislih so mu odmevale zgodovinske besede: "Utere iure tuo, Cezar ...". Posekaj jih z me~em, pobij z mu~ilnim kolesom, utopi, obesi in se`gi."

Nih~e ni ponudil ujetnikoma poslednjih zakramentov in nobeden od njiju si jih ni za`elel. Vaclav je `eljno vdihaval resni~nost sveta okoli sebe in kar v po`irkih vpijal zrak in si tako do vrha napolnil plju~a. Matja` je zaprl o~i, skozi misli pa mu je {inilo, da je tak kot riba na suhem, ki nemo~no hlasta za `ivljenjem. Cunja, s katero je imel prevezana usta, se mu je za`rla v robove ustnic, be`en sen se je izmaknil njegovim mislim in tudi on je globoko zajel sapo.

Celoten prizor je nenadoma popolnoma obstal. Zavladala je zlove{~a ti{ina. Zaradi nenadnega, strupenega mraza je ljudem, ki so za~eli mo~no drgetati, dobesedno zmrzoval dih. Tisti, ki so se {e malo prej komaj sli{no pogovarjali, so postali glasnej{i. ^astnik je samozavestno dvignil premra`eno, pomodrelo roko, da bi prekinil nenavadni trenutek. Nebo nad starim mestnim jedrom je hipoma potemnelo, kot da bi ga zastrla jata ~rnih ptic. Droben son~ni `arek si je le s te`avo utiral pot in se pahlja~asto razpr{eval med oblaki kot velikanski nebe{ki obstret. Nato je zavel vrtin~ast, ledenomrzel pi{, kot bi trenil prekinil to veli~astno predstavo in zakril raztrganino na nebu z obla~nimi gmotami. V vetru je zana{alo {ale, meni{ke kute, pla{~e in mr{ilo lase opazovalcev in nad njihovimi glavami so za~eli naletavati in poplesovati zaledeneli drobci, ki so se vrtin~ili kot razdra`ene ose. Sneg je naletaval z osupljivo naglico in malodane v hipu zametel ljudi. ^astniku so o~i `arele v tihem besu in njegovi klici so se izgubili v tuljenju vetra. Pomahal je z roko naj nadaljujejo z utopitvijo in trojica vojakov je kot v upo~asnjenem filmu zgrabila Matja`a. Na temnem obrazu bohemijskega ~astnika se je odra`ala popolna nejevera, na obsojen~evem, bledem in skorajda ne`nem licu, pa je bilo videti, kot da se je zavedel, kaj se dogaja. Zgrabili so ga {e trije vojaki. ^astnikovo ogrinjalo je zaplapolalo v vetru, kot da bi bilo `ivo in bohemijca je vrglo iz ravnote`ja, tako da se je opotekel do roba mostu, kjer je med divjanjem sne`nega mete`a le opazil, da je Vltavo prekrila prozorna, ledena skorja. Mogo~na, dero~a reka je zaledenela skoraj v trenutku in ob mostnih nosilcih so se videle debele, ledene zaplate, ki so {e najbolj spominjale na kose bru{enega stekla. Poveljujo~i ~astnik je za~el preklinjati. "Tega ne bom nikoli dopustil. Nikoli! Nikoli!" je kri~al, kot da se v kaosu, ki je vladal okoli njega, sploh ni ve~ zavedal, kaj dela. Z nenadno kretnjo, ki je `e mejila na paniko, je ponovno zapovedal usmrtitev.

Tisti trenutek je bilo videti, kot da se je Karlov most zni`al, ali pa kot da je narastla Vltava. Obsojenca sta priletela na zaledenelo povr{ino, vendar se led, na katerem se je nabralo dovolj snega, da je ubla`il njun padec, ni zlomil. Le`ala sta nemo~no, kot dva novorojen~ka. Matja` je najprej mo~no brcnil, tako da so se vezi, ki so zaradi hudega mraza postale popolnoma krhke, razpadle in nato je pokleknil. Ne da bi kakorkoli okleval, se je splazil k Vaclavu, vendar so jima vojaki, ki so se za~eli spu{~ati po spolzkem bregu prepre~ili, da bi zbe`ala.

***

"Tisti ~astnik nama ne bo prizanesel. Zapisal naju je smrti," je za{epetal Matja`.

Vaclav se je premaknil in verige, v katere je bil vklenjen so zdolgo~aseno za`venketale. "Mislim, da sem se tokrat izmazal brez ozeblin."

Matja`u se je iz prsi izvil tako globok vzdih, da je skoraj zastokal. "^e je ~lovek zapisan smrti, mu je za ozebline bolj malo mar."

"Meni se je to zgodilo `e tretji~. Prej so me sku{ali usmrtiti z mu~ilnim kolesom. Nisem ne lagal in ne priznal. In kljub temu sem ostal `iv."

"Tudi z menoj je bilo tako," je s povi{anim glasom dejal Vaclav in se hrupoma zravnal.

Utihnila sta, ko so enakomerni koraki za trenutek zastali pred vrati knji`nice in se takoj nato oddaljili.

Ujetnika so po dolgotranjem trpljenju in grozljivih mukah, v katerih so jima `e dolgo tega zamrle misli in du{a, navdala silovita ~ustva. Bila sta kot odra{~ajo~a mladeni~a, ki sta {ele za~ela oku{ati `ivljenje.

"Ne smeva zapasti v apatijo, ampak raj{i odkrijva, kaj se sploh dogaja. Mislim tudi, da razgovora sicer nisva povsem zaklju~ila, vendar raj{i nehajva misliti na ~ude`e in sku{ajva najti pravo re{itev."

"Se strinjam. Kaj pa nasprotna mo`nost, v katero prav gotovo verjamejo cesarski vojaki? Obstoj pekla in vplivi demonskih sil?"

V kotu, kjer je sedel Vaclav, je vladala popolna ti{ina. Nato je kon~no le spregovoril: "Saj to je vendar popolnoma isto. Le kdo neki bi posredoval za naju oba? Mar sva kdajkoli navezala stik bodisi z demoni ali duhovi in pri njih iskala pomo~? Saj sem vendar posvetil vse `ivljenje prav borbi proti takim norostim. Pa menda ne misli{, da sem se zapisal Satanu?"

"Ne. Toda saj hudi~ ne potrebuje nikakr{nega razloga za svoja dejanja. In prav tako ne ~uti nobene potrebe, da bi jih pojasnjeval. Saj tudi bog ne po~ne tega."

"Mar nisi bral pregovorov? ^lovek postane lahko samo en angel. In to angel smrti."

"Torej ljudje lahko postanejo tako angeli kot zlodeji. Pa si res pravi heretik. In {e strinjam se s teboj. ^eprav najin trenutni polo`aj prav ni~ ne ka`e, da bi imela kaj skupnega z bo`anstvi."

"Kot ka`e, sva prepri~ljivo ovrgla obe teoriji. Obstaja {e tretja. Naravni pojav ali naklju~je narave."

"[e ena mo`nost je: sre~a ali usoda."

"Te stvari so si precej blizu."

"V redu. Naravni pojavi so razlo`ljivi sami po sebi. ^love{tvo je prav vse te pojave `e izkusilo. ^e jih seveda obravnavamo posami~no. Midva bi se lahko posvetila vsakemu posebej in ga nedvomno lahko tudi povsem zadovoljivo pojasnila. Toda ob vseh teh naklju~jih mi gre kar na smeh. Zakaj neki se vse to dogaja prav nama? In zakaj zdaj?"

"Tudi s sre~o nama ne gre ni~ bolj{e, saj bi tak{na razlaga zahtevala, da sva imela sre~o `e prej. Ali pa, da je sploh nisva imela. V tem primeru bi morala biti prepri~ana v hegemonizem starogr{ke Hekube, ali pa mu biti celo popolnoma privr`ena. To seveda tudi pomeni, da najini rablji niso prav ni~ krivi, temve~ da je klju~ usode v najinih rokah. Ostala sva brez duhovnega vodstva, izgubila sva se v ~asu in naplavilo naju je na neznane obale na tej svetovljanski obli. Zakaj bi sploh razmi{ljala in se spra{evala? @ivela ali umrla bova pa~, kot bo narekovala usoda."

"To so navadne ~en~e. Sre~a je opote~a in njeno kolo se nenehno obra~a. Vsak kmet ti bo povedal, da je tisti, ki je obsojen na smrt, pa se dvakrat izma`e, rojen pod sre~no zvezdo. To ni ni~ drugega kot gola sre~a.Stastna nahoda. "

"Le kaj neki se je zgodilo s tla~ansko vdanostjo v usodo? Pa menda ne, da so tla~ani v tak{nih osnovnih stvareh naklonjeni celo starodavnej{im verovanjem?"

"Jaz verjamem v nahodo ."

"Jaz pa nisem tako prakti~en. Ne morem si kaj, da si ne bi mislil, da vse to le ima nek smisel."

"Z razmi{ljanjem sva ohranila svoje dostojanstvo, s tem ko sva se pogovarjala pa zdravo pamet. Sam ne bi nikdar zdr`al v tak{nih nemogo~ih razmerah."

"^e inkvizitorski ~astnik, ki zdajle zagotovo pole`uje v topli postelji s kak{no cipo, ne bo kmalu izpljunil svoje zadnje kaplje krvi, bo tudi z nama kaj kmalu konec. In to najkasneje v kak{nih {tirih urah."

"Amen. Naj bo bog s teboj, pa v katerega koli `e veruje{."

"Zbogom, prijatelj moj."

*****
tisti, ki sanja tuje sanje
sigismundus
STRIPOHOLIK
Posts: 1472
Joined: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Post by sigismundus »

Vrt, ki je le`al za stavbo hereti~ne bratov{~ine in na katerem so {e nedolgo tega uspevale povrtnine, je prekrivala umazana in steptana sne`na preproga, katero so prepredali drobceni vodni curki in se vili po snegu kot val~ki na vzburkani jezerski gladini v popoldanskem poletnem vetri~u. To jutro so v tem ograjenem prostoru, kot nekak{en turoben opomin, stale nove, grobo izdelane vislice. Lesena konstrukcija, oder, dva vezna in en sam pre~ni tram, na katerem je bingljalo pet zank za obe{anje, je metalo skriven~eno senco na zid stavbe, ki je bil ves prepreden z odmrlimi viticami in senca je {e najbolj spominjala na nenavaden insekt, ki je nenadoma otrpnil v soju son~nih `arkov.

Mladi vojaki, ki jim je poveljeval bohemijski ~astnik, so dokaj prijazno podpirali jetnika, ki sta bila zaradi lakote `e skoraj obnemogla. V bli`ini ni bilo drugih stra`arjev. Na ~istem, svetlomodrem nebesnem svodu, je sijalo sonce. Ni pihal veter in mrzel zrak, ki je bil naravnost preobte`en s hladom, je ti{~al k tlom. Iz ust mladih vojakov je vela para. Bilo je o~itno, da so mladci razpu{~eni in po njihovih neizku{enih pogledih se je videlo, da so pravkar prejeli nove zadol`itve. Vojna v kaoti~ni Bohemiji, ki naj bi trajala ~e celih trideset let, se je spremenila zgolj v preganjanje dolgega ~asa in usmr~evanje ljudi, ki so jih obsojali zaradi krivoverstva. Obsojenca, ki sta bila {e najbolj podobna najbednej{im bera~em, ki so se klatili po ulicah Munchna in Augsburga, sta bila kot naro~ena, da ju obesijo brez slehernega oklevanja.

V visoki vrtni ogradi, kjer so v~asih stala vrata, je zijala luknja. Vrata so bila najverjetneje narejena iz `eleza, zato so jih zaplenili, stalili in iz njih naredili topove. In to bodisi branilci ali pa cesarska vojska. Poveljujo~i ~astnik, groteskno upadlih lic in ves nali{pan s pozlato, se je za trenutek pojavil v odprtini, kot da se je `elel prepri~ati, ~e se fizikalni zakoni niso izmaknili nadzoru, ~e protireformacijski proces poteka skladno s pri~akovanji in ~e se vse odvija tako, kot si je zamislil. Zadovoljno je opazoval popolno otopelost ujetnikov, njuno vdanost v neizbe`nost usode in izraz na njunem licu, ki ga je tako dobro poznal. Kot ga je pred dnevi videl v o~eh Matja`a iz Braunaua, ko je Vaclav Moravski prejemal poslednje zakramente. Izraz, ki ga je ugledal na licih obsojencev, ko so jima prepre~ili pobeg z zaledenele Vltave. Izraz izredno mote~ega, trmoglavega uporni{tva, ki ga je {e tisto jutro uzrl na njunih licih, je dokon~no zbledel. In ~astnik je sam pri sebi prisegel, da bo tako tudi ostalo.

^eprav je poveljujo~i ~astnik stopal proti mori{~u z voja{kim korakom, je bilo v njegovi hoji opaziti nekak{no aristokratsko vzvi{enost. Vojaki so privedli oba obsojenca do lesenih stopnic pod vislicami. Takrat je bilo videti, kot da se je celoten postopek usmrtitve ustavil v ~asu. Kot da je vse prisotne zajel nekak dvom o dejanski zakonitosti poteka dogodkov ali kot da je prizori{~e preletela starogr{ka Gorgona in s svojim pogledom okamenela vse nastopajo~e. Poveljujo~i ~astnik je za~util, da se nekaj dogaja, v hipu je postal ves zaripel od besa in nenavaden ob~utek je takoj izginil. Nato je skrajno resno in odlo~no izdal ukaz in obe{anje se je za~elo.

Obsojenca sta se s skrajnimi napori vzpela po stopnicah. Po treh dnevih brez hrane ju noge niso ve~ ubogale. Na odru so ju prisilili, da sta stopila na leseni kladi, ki naj bi ju potem izpodmaknili. Ob vsakemu od njiju se je povzpel {e vojak, ki je pritrdil plesnivo, zamazano in razcefrano zanko na tram in jima jo nato namestil okoli vratu. Nato sta vojaka skupaj sko~ila nazaj na oder in obsojencema zvezala {e gle`nje.

Zavladala je popolna ti{ina. Vsepovsod. Na vrtu. Nih~e ni ~rhnil niti besede. Ne ~astnik ne njegovi mo`je. Matja` iz Braunaua in Vaclav Moravski sta z zvezanimi rokami na hrbtu ~akala na usmrtitev.

Kr~evit, sluzasti ka{elj je presekal vzdu{je popolne vdanosti v usodo. ^astnik se je sklonil, izpljunil okrvavljen strdek v sneg in s kr~evito kretnjo ukazal, naj se izvr{i obsodba. Na njegovi, skrbno negovani bradi, okrog ust, je obviselo nekaj kapljic krvi.

Zasli{alo se je podrsavanje in ko sta se leseni kladi prevrnili, je zabobnelo, takoj zatem se je sli{alo trganje vrvi in oba obe{enca sta hrupoma zgrmela na tla. ^astnik se je sunkovito zravnal, orokavi~eno roko je {e vedno pritiskal k ustom in medtem ko je zaprepadeno strmel, mu je z obraza izginila skoraj sleherna kaplja krvi. Njegovi mo`je, ki so stali ob njem in tisti, ki so bili vi{je ob mori{~u, so bili popolnoma zaprepadeni in roke so jim nemo~no visele ob telesu.

Matja` iz Braunaua, ki mu je odtrgana vrv visela na ramenih kot ogrlica, je sedel na tleh. Vaclav Moravski je le`al in se krohotal, neuporabna zanka za obe{anje pa je v obliki ~rke sigma le`ala poleg njega. Tisti hip se nista mogla niti pogledati. ^e bi se v tistih prvih trenutkih zazrla eden v drugega, bi ju zagotovo preplavila silna ~ustva. Vaclav je sedel, Matja` pa se je nenadoma zavedel, da se je zna{el iz o~i v o~i z ~astnikom, ki je stal pod njim.

Poveljujo~i ~astnik je segel z okrvavljeno rokavico navzdol, se za hip dotaknil opasa~a z me~em, ki mu je visel ~ez prsi, se nato le obvladal, vzravnal v svoji cesarski opravi in spustil roko, da mu je obvisela ob telesu. "Odpeljite ju v celico!" je ukazal in se samov{e~no nasmehnil ob svoji zadr`anosti.

"Gospod! Gospod, saj to je vendar nemogo~e," je ves zadihan vzkliknil eden od mladih vojakov.

^astnik je opazoval, kako so vojaki grobo porinili ujetnika po stopnicah, da sta se zvalila na tla. Lica so jima mo~no pordela in {e najbolj sta bila podobna otrokoma, ki sta se znova v polni meri zavedla `ivljenja in se zato tudi vrgla v sneg. Nek stra`ar ju je z brcami prisilil, da sta vstala in nato so ju odvlekli s prizori{~a in ponovno pahnili v je~o.

"Nastopila je nova, sodobna doba. Nov ~as. Stari svet je mrtev," je ~astnik pojasnjeval zaskrbljenemu mladcu. "Nismo se pravo~asno zavedli zahtev nove dobe. Na{a zakonodaja {e vedno zahteva biblijske kazni za religiozne zlo~ine. To kar se je zgodilo danes, mi je odprlo o~i. Od dana{njega dne bo tehnolo{ki napredek usmerjal neizbe`no usodo ~love{ke rase."

***

Zapornika, ki sta `e skoraj pozabila, kaj je nepotrpe`ljivost, sta le s te`avo dr`ala jezik za zobmi, medtem ko so jima je~arji nadevali okove.Vsa razburjena sta komaj ostala popolnoma tiho, dokler kon~no nista ostala sama.

"Kot sva ugotovila, to ni delo niti nebe{kih niti peklenskih sil. Kaj naj torej vse to pomeni?"

"Prav tako to ne more biti zgolj slu~aj ali sre~a. Ne po tem, kar se je zgodilo danes," je Vaclav hitro pripomnil.

"Vrv je bila stara in vsa preperela. Zaradi mrzlega vetra je najprej otrdela in se nato zlomila zaradi najine te`e. Tako kot se zlomi ledena sve~a."

"Pa menda no~e{ re~i, da je to naravni pojav?"

"Ne, prav ima{. Za tem je nekaj ve~."

"Dolgo sem premi{ljeval, vendar se ti skoraj bojim povedati, kaj mislim. Rekel bo{, da se mi je zme{alo."

"Ti kar povej. Se bova `e pogovorila."

"Prej{no no~ se mi je sanjalo. Prvi~, odkar so me zaprli. Spoznal sem, da izven sveta, kot ga poznamo, obstajajo naravnost veli~astne stvari. Morda pa mi je bilo celo dano, da sem to spoznal. Razen ~e vse skupaj ni bilo le plod moje domi{ljije, s katero sem se uprl doslednemu razumni{tvu, ki sem si ga sam nalo`il."

"Pa, o ~em si vendar sanjal? O eliziju, raju, posmrtnem `ivljenju? O veli~astnosti boga?"

"Ni~ takega. Ravno nasprotno. Vse skupaj je bilo del na{e stvarnosti, vendar na druga~nem, vi{jem nivoju. Bilo je skoraj nekoliko pusto, ~e ne celo prav vsakdanje. Videl sem tudi tuja bitja in dozdeva se mi, da so bili med njimi tako mo{ki kot `enske. Ob tem pa prav ni~ ne namigujem na sveto pismo. Prav ni~. Nobena predstava o na{em svetu, ki jo imamo, recimo o kalokagatiji ali evdemonizmu, ni primerna. Tista bitja so nam bila precej podobna, vendar so bila veliko bolj priljudna in v njih je bilo manj `ivalskega kot v ~loveku. Imeli so izredno razumne o~i in pre~udovite, spretne roke. Bili so lepo grajeni in v njih je bilo ve~ `ivljenja in modrosti kot pri ve~ini razumnikov, ki mi pridejo na misel. Pa najsi so to zgodovinske osebnosti ali pa sodobniki."

"In kaj naj bi te prikazni imele skupnega z nama?"

"Opazoval sem, kako so me tuja bitja prou~evala. Bil sem ujet v nekak{en ~asovni okvir, v velikansko ~asovno fresko ali tapiserijo, v kateri so snemali nek, {e nepoznan zgodovinski izsek. Bil sem le ena od oseb v tej ~asovni sliki. Nato si se pojavil {e ti, pa bolni ~astnik in nato sem se zna{el na vrtu... Prav tem vrtu, ki je tukaj zunaj... In takrat so me prebudili je~arji."

"Podarjena ti je bila mo`nost duhovnega videnja."

"Saj to vendar sploh ni bilo moje videnje."

"Seveda ne, lahko pa posku{a{ svoje videnje razlo`iti. Tako kot je Jo`ef razlagal svoje vizije faraonu."

Vaclav je okleval, saj se je topot korakov pribli`eval njunim vratom. ^eprav nista sli{ala, da bi se vojaki oddaljili, so vrata knji`nice ostala zaklenjena. Vaclav je tiho, a zavzeto spregovoril. "Ti tujci so nekje tukaj, vendar jih z na{imi ~uti ne zaznavamo. Kot da bi `iveli v neki tuji de`eli. V Atlantidi, ki jo je zalilo morje. Ali na kakem planetu, ki se vrti okoli tujega sonca. Nikolaj Kopernik je povsem zadovoljivo pojasnil, da se okrog na{ega sonca vrti {e cela vrsta drugih planetov. Pa tudi z Galilejem sem se pogovarjal o drugih svetovih. O drugih nebesnih svodih..."

"Ta tuja bitja so naju torej re{ila. Le zakaj?"

"Saj nama ni nih~e re{il `ivljenja. In kdo ve, kaj naju {e ~aka? Pri vsem tem gre vendar samo za poskus. Mi se u~imo na svojih izku{njah, tujim bitjem pa zado{~a zgolj nepristransko, neprizadeto opazovanje. Nekega dne bomo tudi mi zatrli nagnenja, s katerimi sku{amo tako vneto spreobra~ati `ivljenja in se bomo za~eli iz `ivljenja u~iti. Pa naj bo to dobro ali slabo."

Klju~ je za{kripal v klju~avnici in zapah se je odprl.

"Toda kaj so tuja bitja s tem sploh dosegla?" je v naglici poto`il Matja`.

"^e so tujci sposobni ujeti prihodnost v okvirje ~asa, potem lahko poskrbijo tudi za to, da v rabljev me~ udari strela ali da zaledeni Vltava. In tako odlo`ijo izvr{itev smrtne obsodbe."

"Pravi{ torej, da to ni ~arovni{tvo in to razumem. Vse, kar se je dogodilo, je postalo del najinega spoznanja."

"Vendar, zakaj tujci to sploh po~no? Kaj bi sploh radi spoznali? Bi morda radi bolje razumeli naju ali najine je~arje?"

"Ali pa jih zanima, kako dolgo bodo Habsbur`ani {e vztrajali pri svojem? Kaj vse je pripravljena storiti cesarska soldateska, da naju bo kon~no usmrtila?"

"Ali pa bi morda radi izvedeli, kdaj se zlomi ~love{ki duh."

"Medtem, ko so se vrata knji`nice {kripajo~e odpirala, je Vaclav globoko zajel sapo. "Tudi midva sva se veliko nau~ila. Mar je mogo~e, da je bila to najina preizku{nja? Dejstvo je, da tudi v nama tlijo dolo~ene sposobnosti. Nisva se vdala v usodo, ampak sva se nenehno spra{evala, kaj se dogaja."

Zgodilo se je prvi~, da so Matja`ove o~i zalile solze. "Ni ravno tako. Predvsem ne pozabi, kako lahko sva se predala in ~akala na smrt. Samo ti izredni dogodki so nama ponovno vlili voljo do `ivljenja."

"In neizbe`no je, da se bova zopet vdala v usodo. Tako pa~ bo."

"Zakaj neki se torej vse to dogaja? Zaradi vere, kateri sem se zapisal? Zaradi ljudi, ki mi sledijo? Zaradi moje domovine, za katero sem bil vedno pripravljen umreti?"

"Le zakaj nama je bilo dano, da naju {e vedno niso usmrtili?"

V mra~no celico se je vsula skupina temnih postav. Eden od vojakov je stopil v ospredje. Pretresel ga je kr~evit ka{elj in obsojenca sta prepoznala poveljujo~ega ~astnika. Skozi okna, ki so bila zabita z deskami je, tistega {estindvajsetega novembra, prosevala popoldanska svetloba in v njeni groteskni igri je bilo videti, kot da tema~ne, voja{ke postave opazujejo ujetnika s svetle~imi, oran`nimi o~mi in da se smrde~e rogoznice, na katerem je bilo polno mr~esa, dvigujejo vse vi{je in vi{je. Za trenutek, ki se je vlekel v neskon~nost, se je ujetnikoma, ki sta bila zaradi lakote `e popolnoma obnemogla zazdelo, da so bile voja{ke postave {e najbolj podobne sencam, ki so migotale v bakrenem siju polarne svetlobe.

In nato je ~as zopet stekel naprej.

***

Dvori{~e, na katerem so ~lani bratov{~ine {tudirali, meditirali, prirejali predavanja in razgovore, je bilo takoj za knji`nico. Do tja je vodila kratka stezica.

Za~el se je spu{~ati mrak in sinje modro nebo je vse bolj temnelo. V ledenomrzlem zraku se je ~util vonj po megli. V~asih je ob marmornatih stenah rastlo zimzeleno grmi~evje, zdaj pa so ostali samo {e posamezni {tori, ki so nemo pri~ali, kako je osvajalna vojska zadovoljevala svoje potrebe.

Sneg je bil umazan. Mlaku`e, ki so se spremenile v napol zaledenelo plundro, so se obarvale v bolj zlove{~e, rji podobne odtenke. Poledenelo blatno dvori{~e je bilo vse razrito, na steni pa je bil velikanski blatni made`, ki je {e najbolj spominjal na zvezdno meglico. Vojaki, ki so stali v vrsti, so bili tokrat prekaljeni borci, zagorelih, razbrazdanih obrazov in hladnih o~i. Stopili so se pred zid in postavili kopita svojih mu{ket na blatna tla.

Poveljujo~i ~astnik je zmagoslavno in z zadovoljstvom opazoval, kako je ujetnika prevzel strah in kako sta se otopelo vdala v usodo. Medtem ko sta stopala mimo strelskega voda je opazoval odsoten pogled, ki se je naselil v njunih o~eh in ki ga je toliko ~asa pri~akoval. Ko sta hodila mimo izbranih vojakov, ki so stali popolnoma mirno in so bili pripravljeni, da ubogajo sleherno njegovo kretnjo ali namig. Matja` iz Braunaua in Vaclav Moravski sta stopila tesno eden k drugemu, tako da sta se skoraj dotikala z rameni. ^astnik je stopil bli`je, skrbno preveril, ~e sta se postavila na pravo mesto in se isto~asno samov{e~no zazrl v njune o~i. V rjave in modre o~i obeh obsojencev na smrt, da bi v njih odkril vsaj iskro, vsaj trohico upanja. Bil je kar nekoliko razo~aran, saj bi bil povsem zadovoljen, ~e bi v njunem pogledu uzrl vsaj presene~enje. Tako pa sta ujetnika `e sama spoznala, kar je ~astnik sicer tudi pri~akoval, da je ni sile, ki bi lahko zaustavila svin~ene krogle.

To razkritje je ~astniku dalo ob~utek mo~i, da lahko povsem sam odlo~a o usodi obsojencev. Malomarno je stopil k strelskemu vodu in sklenil roke za hrbtom. Naj jezuitski red ali pa sam cesar Ferdinand kar sami odlo~ajo, komu bodo povrnili oko za oko in zob za zob, je sklenil pri sebi. Kar se boga ti~e, je {e najbolj{e, ~e se nanj sploh ne ozira{. "Pu{ko k rami!" je povsem ravnodu{no ukazal. In...

Strelska salva, ki jo je bilo sli{ati nenaravno razlo~no, je nato {e dolgo pretresljivo odmevala. Nit `ivljenja se je prekinila v trenutku in brez sleherne milosti. Trupel obsojencev niso takoj odstranili in bilo je ve~ kot o~itno, da si je ~astnik vzel ~as, da se je lahko naslajal v svojem zmagoslavju.

Prevedel: @iga Leskov{ek
tisti, ki sanja tuje sanje
sigismundus
STRIPOHOLIK
Posts: 1472
Joined: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Post by sigismundus »

Fredric Brown: Svet paradoksov

Skozi okno u~ilnice je pribren~ala velikanska mesarska muha in zdolgo~aseno kro`ila tik pod stropom. In medtem, ko je profesor Dolohan prav tako zdolgo~aseno kar naprej nekaj nakladal o logiki, je Shorty McCabe, ki je sedel v zadnji vrsti, najprej nekaj ~asa gledal muho, nato pa profesorja, dokler ni kon~no ugotovil, da je opazovanje muhe veliko bolj zabavno.

"^e govorimo o negativni absolutnosti, tega nikakor ne smemo ena~iti z absolutno negativnostjo. Sicer pa je protislovnost le navidezna. Z zamenjavo vrstnega reda dobita ti dve besedi popolnoma nov pomen. Torej...," je razlagal profesor.

Shorty McCabe je vzdihnil sam pri sebi in si medtem, ko je opazoval mesarsko muho za`elel, da bi lahko tudi on tako poletaval v krogih in tako zadovoljno bren~al. Glede na svojo velikost je bila muha v primerjavi z letalom veliko glasnej{a. Pravzaprav je muha zganjala celo ve~ hrupa kot kak{na cirkularka.

"Pojem absolutnosti bi lahko opredelili tudi kot na~in bivanja..." je medtem {e naprej razglabljal profesor.

"Tja, vsako stvar si je mogo~e razlagati, kot da bi bila nekaj ~isto drugega. Sicer pa ~loveka od vsega tega samo boli glava," je pomislil Shorty McCabe, ki je {e kar naprej opazoval mesarsko muho. Muha se je medtem spustila k tlem in zletela proti sprednjemu delu u~ilnice. "Kaj pa ~e bo pristala na profesorjevi glavi? To bi mu jo zagodla!" se je zabaval Shorty McCabe in se igra~kal z besedami: "Zagodla. Zagosti. Gosti. Gost." In naprej: "Gost je {el gost. Gost je {el gost v gozd." In {e naprej: "Gost je {el gost v gost gozd." Ali pa:"Gost je {el v gost gozd gost."

Medtem je muha zletela na profesorjevo mizo, tako da je Shorty ni ve~ videl in zato se je za~el ozirati naokrog, da bi na{el kaj novega, s ~imer bi se lahko zabaval. Vendar pa je sedel v zadnji vrsti in je videl le glave svojih so{olcev. In {e to le od zadaj. No, lahko bi sicer opazoval, kako so na njihovih vratovih rastle posamezne kocine, vendar v tem res ni na{el kak{nega posebnega navdiha.

Shorty se je za~el spra{evati, koliko dijakov je `e zaspalo in ocenil, da spi vsaj polovica razreda. Za`elel si je, da bi lahko zaspal {e sam, vendar ga je prej{ni ve~er polomil, saj je {el prezgodaj v posteljo. Tako je bil zdaj ~isto buden in po~util se je klavrno kot le kaj.

"^e pa se ne oziramo na nasprotje, ki izhaja iz verjetnosti trditve, da je pozitivna absolutnost manj{a od absolutne pozitivnosti, potem iz tega sledi..." je medtem kar naprej besedi~il profesor Dolohan.

"Hura!!" Mesarska muha je ponovno priletela iz svojega za~asnega skrivali{~a na mizi. Zbren~ala je pod strop, tam za trenutek zastala, si o~istila krila in nato poletela proti zadnjemu delu u~ilnice. "^e bo {e naprej letela v isti smeri, bo prifr~ala ~isto blizu mojega nosu," je pre{inilo Shortyja. In ko se je to tudi zgodilo, je Shorty tako buljil za muho, da je bil ves {kilast in da si je skoraj izpahnil vrat. Medtem je muha `e odfr~ala mimo njega in...

...izginila. Enostavno je ni bilo ve~. To se je zgodilo le kake pol metra od Shortyja. Na njegovi levi. Izginila je v letu. Tudi bren~anja ni bilo ve~ sli{ati. Saj se vendar ni mogla nikamor zaleteti. Ali celo poginiti. Kar izginila je. Kak deset centimetrov nad mizo. Bren~anje je utihnilo in zavladala je popolna ti{ina, v kateri je le {e mo~neje odmeval profesorjev glas. Ob tem pa se Shorty ni ~isto ni~ zabaval.

"S stvaritvijo, zasnovano na predpostavki, ki je v nasprotju z dejansko stvarnostjo, smo pravzaprav ustvarili sklop psevdorealisti~nih aksiomov, ki predstavljajo zrcalno podobo obstoje~ih okvirov realnega..."

Shorty McCabe je ob vsem tem le nemo~no buljil v to~ko, kjer je muha izginila. "Madonca!" je izdavil.

"Prosim?"

"Oprostite, profesor. Saj nisem ni~ rekel. Samo... odka{ljal sem se," je hitel pojasnjevati Shorty.

"...ki je v nasprotju s stvarnostjo...Kaj sem `e hotel re~i? Oh, da. ^e ustvarimo bazo aksiomov, ki temelji na psevdologiki, nam le-ta pri re{evanju problemov ponuja popolnoma nove odgovore. Ho~em re~i, da..."

Ko je Shorty opazil, da ga profesor ne gleda ve~, se je obrnil in si ponovno ogledal to~ko, kjer je muha izginila. Saj se vendar ni mogla spremeniti v ni~. Trapasto. Gotovo je slabo videl, saj je muha letela zelo hitro. ^e jo je le za trenutek izgubil izpred o~i...

Nato je Shorty s koti~kom o~esa pogledal proti profesorju Dolohanu in ko se je prepri~al, da ga ne opazuje ve~, iztegnil roko proti mestu, kjer je muha izginila. Pravzaprav {e sam ni vedel, kaj naj bi na{el tam, sicer pa je bilo to, da ni otipal ni~esar, tudi popolnoma logi~no. ^e se je muha spremenila v ni~, potem vendar ni mogel ni~esar otipati. Kar pa zopet ni dokazovalo prav ni~. Kljub vsemu je bil Shorty le nekoliko razo~aran. Saj ni pri~akoval, da se bo dotaknil muhe, ki je tam sploh ni bilo. Ali da bo z roko zadel v kak{no nevidno prepreko. Ali karkoli podobnega. "Toda, kaj se je vendar zgodilo?" je kljub vsemu {e vedno mu~ilo Shortyja, ki je nato polo`il roke na klop, celo minuto poslu{al profesorja in sku{al na vse skupaj pozabiti. To pa je bilo {e te`je, kot ~e bi se spra{eval, kam je izginila muha.

Shorty si je `e ni~kolikokrat o~ital, da je navadno teslo, ker je vpisal seminar iz logike. Saj ne bo nikoli naredil izpita! Sicer pa je bil njegov glavni izbirni predmet paleontologija, ki mu je bila zelo pri srcu. Dinozavri so bili vsaj nekaj konkretnega, medtem ko je bila logika ~isto navaden dolg~as. Sicer pa se je veliko raj{i u~il o fosilih, kot pa da bi poslu{al kakega od njih, kako predava.

Nato je slu~ajno naneslo, da je s pogledom o{inil svoje roke, ki jih je imel na mizi.

"Madonca!" je izdavil.

"Gospod McCabe?" je vpra{al profesor.

Shorty ni odgovoril ni~esar. Ostal je ~isto brez besed. Buljil je v svojo levo roko, na kateri ni imel niti enega prsta in nato zami`al.

"Ka`e, da je mladeni~ v zadnji vrsti... no, zaspal. Ali bi bil kdo tako prijazen, da bi ga..." je za~el profesor Dolohan in se po profesorsko nasmehnil.

"Saj ne spim, gospod profesor. Ali ste me kaj vpra{ali?" je hitro dejal Shorty in skril roke pod mizo.

"Mar niste vi nekaj vpra{ali?"

"Ne. Seveda ne," je hitro zanikal Shorty, po`rl slino in se hitel zahvaljevati nebesom, ker se je profesor ponovno obrnil k tabli in nanj ni ve~ obra~al pozornosti.

"Razpravljali smo o mo`nosti, za katero bi marsikdo pomislil, da je nemogo~a. Vendar pa pri tem ne gre za protislovje, saj moramo zelo pazljivo razlikovati pojma nemogo~e in ni mogo~e. Slednja oznaka je..."

Shorty je zopet skrivoma polo`il roke na mizo in si jih debelo ogledoval. Z desno roko je bilo vse v redu. Leva pa je bila... Shorty je zatisnil o~i in jih ponovno odprl. Na njegovi levi roki ni bilo niti enega samega prsta. Vendar pa Shorty sploh ni ~util, da bi mu na roki kaj manjkalo. Poskusil je pomigati s prsti in za~util je, da so se premaknili. Kljub vsemu pa jih ni in ni mogel videti. Iztegnil je desno roko in jih hotel otipati, vendar prstov ni in ni bilo. Tako je Shorty z desno roko neuspe{no tipal po zraku in iskal svoje prste, ~eprav je ~util, da jih lahko premika. ^isto zares jih je lahko premikal.

Vse skupaj je bilo precej zamotano.

Nato se je Shorty spomnil, da je prav s to roko segel proti mestu, kjer je izginila mesarska muha. In kot v potrditev je nenadoma za~util, kako mu po enem od prstov, ki jih sploh ni videl, leze nekak{na drobna `ivalca. Bila je ravno prav velika, da bi bila lahko mesarska muha. Nato je za~util, da je dotik izginil, kot da bi muha odletela.

Shorty se je ugriznil v jezik, tako da ne bi zopet zaklel. Postajalo ga je strah. Saj se mu menda ni zme{alo? Ali pa je imel profesor le prav, ko je rekel, da spi. Kako naj izve, kaj se dogaja? Ali naj se u{~ipne? S prsti na desni roki, s tistimi, ki so mu {e ostali, se je stegnil pod mizo in se z vso mo~jo u{~ipnil v desno stegno. Zabolelo ga je. Ampak ~e vse skupaj le sanja, potem lahko sanja tudi to, da ga boli, ker se je u{~ipnil.

Shorty je obrnil glavo in se ozrl na levo. Na tisti strani ni bilo kaj videti. Na nasprotni strani prehoda je bila prazna miza, nato {e ena, nato stena in okno, skozi katero je videl modro nebo.

Toda...

Shorty je pogledal proti profesorju in videl, da se je le-ta popolnoma zatopil v ~e~kanje nekak{nih simbolov na tablo in razlagal: "^e z N ozna~imo neskon~nost, z V pa verjetnost..." Shorty se je odlo~il prepri~ati, za kaj sploh gre in zato je {e enkrat stegnil svojo levo roko proti kraju, kjer je izginila muha. Pazljivo jo je opazoval in ko se je stegnil {e nekoliko dlje kot prej, je njegova roka izginila vse do zapestja. Shorty je sunkovito potegnil roko nazaj in ves premo~en od znoja kar obsedel.

Saj se mu je zme{alo! Zagotovo se mu je zme{alo!

Shorty je znova pomigal s prsti in ~util je, kako se premikajo. Bilo je tako, kot bi moralo biti. ^util je, da ima prste. Ko pa se je s svojim zapestjem pribli`al mizi, ni ~util, da bi se ~esarkoli dotaknil. ^eprav se je z zapestjem tako pribli`al mizi, da bi {el s prsti lahko `e kar skozi njo, kaj {ele, da bi se jo samo dotaknil. Kjerkoli so njegovi prsti `e bili, na njegovi roki prav gotovo ne. Bilo je ve~ kot o~itno, da je dlan s prsti ostala v neki nedolo~ni praznini, pa najsi je {e tako premikal svojo roko. In ~etudi bi vstal in od{el iz razreda, bi del njegove roke {e vedno ostal nekje za njim. Kaj pa ~e bi odpotoval ve~ tiso~ kilometrov stran? Vse skupaj je bilo `e preneumno.

Sicer pa, ali je bilo sploh lahko {e kaj bolj neumnega kot to, da je roko lahko polo`il pred seboj na mizo, njegovi prsti pa so bili kar dober meter stran? @e sama primerjava razdalje je bila sama po sebi skrajno bedasta.

Kje so bili torej njegovi prsti?

Shorty je z desno roko izvlekel nalivnik iz `epa in se z njim pribli`al mestu, kjer so izginjale stvari. In glej ga zlomka: pol nalivnika je izginilo. Shorty je bil pazljiv in nalivnika ni porinil predale~, ampak ga je hitro odmaknil. In takrat je za~util, da je izginuli del nalivnika zadel del njegove manjkajo~e roke. Nalivnik je zadel ~lenke na njegovi levi roki. Shorty je imel vsega dovolj. Bil je tako zaprepaden, da je izpustil preostanek nalivnika, ki je v hipu izginil. Ni padel ne na tla, ne na mizo, ampak je kar izginil. Pa {e dober nalivnik je bil.

"Madonca! Kaj mi je? Skrbi me za nekak{en nalivnik, manjka pa mi skoraj pol roke. Le kaj naj ukrenem?" je pre{inilo Shortyja, ki je zaprl o~i in si dejal: "Shorty McCabe, razmi{ljaj vendar logi~no in izmisli si, kako bo{ dobil nazaj svojo roko. Sicer pa je itak najbolj verjetno, da spi{ in da se ti vse skupaj samo sanja. ^e pa ne... No, potem si pa zares v godlji. Torej, poskusimo z logiko. Nekje tukaj je nekak{na prostorska luknja, pot v novo dimenzijo ali nekaj podobnega. In dejstvo je, da ta prostor lahko dose`em in tam celo pustim razne predmete. Ne morem pa jih vzeti nazaj."

"Naj bo tako ali druga~e, moja leva roka je nekje izven na{ega prostora. Sicer pa desnica itak ne ve kaj dela levica, saj je ena roka tukaj, druga tam in nikoli ve~ ne bosta skupaj... Daj no, nehaj `e, Shorty. To ni ~isto ni~ sme{no."

Vendar pa bi kljub vsemu le lahko kaj storil. Recimo, da bi poskusil odkriti kako velik in kak{en je tisti prazen prostor... No, tisto, kar naj bi tam sploh bilo. Na mizi je le`ala {katljica s papirnimi sponkami. Shorty je z desno roko pobral nekaj sponk in eno vrgel proti prehodu. Sponka je letela po zraku kak{ne pol metra in nato kar izginila. Ni sli{al, da bi padla na tla.

Zaenkrat je bilo vse v redu. Naslednja sponka, ki jo je vrgel nekoliko ni`je, je prav tako izginila. Nato se je Shorty sklonil pod mizo in pri tem pazil, da se z glavo ni preve~ nagnil proti prehodu. Naslednja sponka, ki jo je zadrsal po tleh, je izginila po kakih dvajsetih centimetrih. Nato je Shorty vrgel {e dve sponki. Eno nekoliko naprej, drugo bolj nazaj. Polje praznine je bilo {iroko vsaj meter in pol in je le`alo vzdol` prehoda med klopmi.

Kaj pa vi{ina? Shorty je zalu~al sponko kak meter visoko v zrak, kjer je tudi izginila. In nato {e eno, vi{je kot prej in naravnost predse. Sponka je v zraku opisala velik lok in pristala na glavi dekleta, ki je sedelo tri sede`e naprej v sosednji vrsti. Dekle se je zdrznilo in polo`ilo roko na glavo.

"Ali bi lahko izvedel, ~e vas moje predavanje mogo~e dolgo~asi, gospod McCabe" je strogo vpra{al profesor Dolohan.

Shorty je kar posko~il. "Da... Ne... Posku{al sem samo..." je zajecljal.

"Kot sem opazil, ste izvajali parabolne poskuse v balistiki. Parabola je krivulja, ki jo opi{e projektil brez lastne potisne mo~i in na katerega v zraku delujeta le zagonska sila in sila te`e. Ali naj zdaj torej nadaljujem s predavanjem ali pa boste kar vi stopili pred tablo in svoje kolege pou~ili o parabolni mehaniki?"

"Oprostite, profesor! Posku{al sem... Uh, ho~em re~i, da... No, rad bi povedal... Oh, oprostite prosim!"

"Prosim, prosim, gospod McCabe. Zdaj pa nadaljujmo. ^e torej s simbolom b ozna~imo stopnjo nemo`nosti, medtem ko v nasprotju s tem simbol c pomeni..." je za~el zopet besedi~iti profesor, ki se je ponovno obrnil k tabli, Shorty pa se je zlovoljno zagledal v svoje roke. Pravzaprav v eno samo roko, ki jo je imel na kolenih. Po{kilil je na stensko uro nad vrati in videl, da je do konca pouka samo {e pet minut. Zavedel se je, da bo moral hitro kaj ukreniti.

Shorty se je ponovno zazrl v prehod. Saj ne, da bi bilo kaj videti. Bilo pa je kar nekaj stvari, ki so mu dale misliti. Kak{ne pol ducata sponk, nalivnik in njegova leva roka.

Tam nekje na levi je bilo nekaj nevidnega. Nekaj, ~esar se ni bilo mogo~e niti dotakniti in celo papirnih sponk ni bilo sli{ati, ko so tam padle na tla. In karkoli si vtaknil v to praznino, nisi mogel ve~ izvle~i ven. Shorty ni prav ni~ dvomil, da bi lahko iztegnil svojo desno roko in se z njo dotaknil svoje levice, vendar potem ne bi mogel ve~ izvle~i {e svoje druge roke. In vsak ~as naj bi bilo konec pouka in potem...

Same traparije! Samo {e nekaj je lahko storil. Edino, kar je imelo {e kaj smisla. Zakaj ne bi kar vstopil v to prostorsko luknjo? Saj se tudi njegovi roki ni ni~ zgodilo. In kjerkoli se bo `e zna{el, mu vsaj ni~ ne bo manjkalo.

Shorty je s pogledom o{inil profesorja, po~akal, da je nekaj po~rtal na tabli in nato, ne da bi zadevo premislil... No, pravzaprav o tem sploh ni upal premi{ljevati, kar stopil v praznino.

Shorty se je zna{el v popolni temi. Ali pa je morda samo zmanjkalo toka. Ni~ ve~ ni sli{al profesorja, vendar pa je v bli`ini nekaj bren~alo, kar ga je mo~no spominjalo na veliko mesarsko muho, ki je kro`ila nekje v bli`ini.

Shorty je sklenil roki. Desno roko je polo`il na svojo levico. Zopet je imel obe roki. No, ni~ mu ni manjkalo, pa karkoli je `e postal. Bilo je temno kot v rogu. ^e bi vsaj kaj videl.

Nekdo je kihnil.

Shorty je kar posko~il in nato vpra{al: "Ali je... Uh! Kdo je tukaj? Glas se mu je tresel in za`elel si je, da spi in da se bo vsak ~as prebudil.

"Seveda," je odvrnil nekdo. Glas je bil oster in prepirljiv.

"Uh... Kdo?"

"Kaj misli{ s tem kdo ? Jaz vendar. Kaj ne vidi{... Saj res, pozabil sem. Jasno, da me ne more{ videti. Ha, pa pravijo, da smo zme{ani! Kar poslu{ajte tega tipa." V temi se je zasli{al smeh.

"Kateri tip? In kdo pravi, da je zme{an? Poslu{ajte, ~isto ni~ ne razumem..." je spra{eval Shorty.

"Tisti tip. U~itelj, vendar," je odgovoril glas. "Mar ne vidi{...? Ne, pozabil sem, da ne more{. Sicer pa tukaj sploh nima{ kaj iskati. Poslu{al sem, kaj je prfoks nakladal. Kaj naj bi se zgodilo s ku{~arji."

"S ku{...? S kom?"

"Ku{~arji, bu~man. Dinozavri. Tip ni pri pravi. Pa pravijo, da smo zme{ani mi!"

Shorty McCabe je nenadoma za~util, da mora sesti. In to za vsako ceno. Tipal je v temi, naletel na mizo in ko je za njo otipal {e prazen stol, sedel. "Veste gospod, to je za mene ~ista latov{~ina. Kdo govori, da ste zme{ani?" je vpra{al.

"Oni vendar. Kako ne ve{ tega? Oh, saj res! Ti tega ne razume{. Kdo neki je spustil tisto muho sem?"

"Pojdiva vendar od za~etka. Kje sploh sem?" je moledoval Shorty.

"Normalne`i! Takoj, ko naletite na kaj neobi~ajnega, ne znate nehati spra{evati," je zlovoljno dejal tuji glas. "No, saj ti bom vse pojasnil. Samo {e tisto muho od`eni."

"Saj je sploh ne vidim. Kako...?"

"Ma, utihni `e. Dobro me poslu{aj. Tisti tip razlaga, da so dinozavri izumrli, ker so bili tako veliki, da niso mogli nabrati dovolj hrane. Kaj to ni trapasto? ^im ve~ja je `ival, tem la`je bo na{la hrano, mar ne? @e sama misel, da bi rastlinojede `ivali stradale v teh gozdovih, je sme{na. Ali pa da mesojede `ivali ne bi imele dovolj hrane, medtem ko se je okoli njih kar trlo rastlinojedcev. In... Sicer pa, zakaj ti to sploh pripovedujem? Saj si vendar normalen."

"Ni~esar ne razumem. ^e sem jaz normalen..."

"...potem sem jaz zme{an," se je zahihital glas.

Shorty McCabe je pogoltnil slino. Na to res ni imel kaj pripomniti. Bilo je ve~ kot o~itno, da je imel njegov sogovornik prav. V razredu je profesor Dolohan {e kar naprej besedi~il o pozitivni absolutnosti, ta neznanec, ~e ga je sploh bilo kaj ve~ kot samo glas, pa je pri{el poslu{at predavanje o izumrtju dinozavrov. In tudi to ni imelo nobenega smisla, saj profesor Dolohan ne bi lo~il naga~enega pterodaktila od {tirioglate krogle.

"Zakaj... Auu!" je kriknil Shorty, ko ga je nekdo mo~no lopnil po hrbtu.

"Oprosti! Samo tisto zagamano muho sem hotel mahniti. Na tvoji rami je bila. Sicer pa sem jo zgre{il. Po~akaj trenutek, da obrnem stikalo in spravim ta zagaman stvor ven. Ali bi tudi ti rad {el ven?"

Nenadoma je bren~anje potihnilo.

"Ve{ kaj," je za~el Shorty. "Preve~ me ima, da bi, da bi izvedel, kje sploh sem, da bi `e zdaj od{el. Sicer se mi je verjetno `e zme{alo, toda..."

"Ne, ne. Ti si pri pravi. Mi smo zme{ani. No, vsaj pravijo tako. Predavanje tistega tipa, ki govori o dinozavrih, me je za~elo `e dolgo~asiti. Se pa `e raj{i pogovarjam s tabo. Vendar pa ti tukaj nima{ kaj iskati. Ne ti ne muha. Saj razume{? V napravi je pri{lo do kratkega stika. Povedati moram Napoleonu..."

"Komu?"

"Napoleonu. On je {ef tukaj. Sicer pa je tudi na drugih oddelkih veliko Napoleonov. Vsi so {efi. Veliko si jih domi{lja, da so Napoleon, jaz pa ne. To je precej pogosta zabloda. Na tistega Napoleona mislim, ki je na Studencu."

"Na Studencu? Mar ni tam nori{nica?"

"Jasno. Kam pa naj dajo take, ki si domi{ljajo, da so Napoleon? No, povej!"

Shorty McCabe je zaprl o~i, vendar je odkril, da mu to ~isto ni~ ne pomaga, saj je bilo temno kot v rogu. Pa tudi z odprtimi o~mi ni ~isto ni~ videl. "Spra{eval bom tako dolgo, dokler mi ne bo kdo povedal ~esa, kar bo imelo vsaj nekaj podobnega, kot je rep in glava. Druga~e se mi bo {e strgalo. ^e se mi seveda `e ni. Sicer pa je morda tako, ko se ~loveku strga. Toda, ali v tem primeru sploh {e sedim v razredu in poslu{am profesorja Dolohana? Ali pa..."

Shorty je odprl o~i in vpra{al: "Poglej, sku{ajva priti stvari do dna nekoliko druga~e. Kje si ti?"

"Jaz? Na Studencu vendar. To je nekaj ~isto normalnega. Vsi z na{ega oddelka so tukaj. Nekaj na{ih je sicer {e zunaj, vendar... No... Jaz sem trenutno zaprt v tapecirani celici." Bilo je o~itno, da je mo`akarju postalo nerodno.

Shorty je bil ves prestra{en. "Mar to pomeni, da sem tudi jaz zaprt v celici?"

"Seveda ne. Ti si normalen. Ve{, pravzaprav se sploh ne bi smel pogovarjati s tabo. ^lovek mora vedeti, kje je meja. Gre samo za to, da se je pokvaril stroj."

Shortyja je sicer na mo~ zanimalo, kak{en stroj naj bi se pokvaril, vendar je imel ob~utek, da bi moral potem postaviti {e kakih sedem ali osem novih vpra{anj. ^e pa bi vztrajal, da bi mu mo`ak razumljivo odgovoril vsaj na eno od njegovih vpra{anj, bi se mu morda le za~elo svitati za kaj gre.

"Vrniva se k Napoleonu. Dejal si, da je med vami ve~ Napoleonov. Le kako naj bi bilo to mogo~e? Saj vendar ne moreta obstajati dva popolnoma enaka ~loveka."

Mo`akar se je zahihital. "Ti pa `e ve{! To samo dokazuje, da nisi nor. Razmi{lja{ normalno. In {e prav ima{. Vendar so tisti tipi, ki se imajo za Napoleone, norci. Zato je tako kot je. Zakaj ne bi mogli imeti sto Napoleonov, ~e so preve~ usekani, da bi vedeli, da to sploh ni mogo~e?"

"No, ~etudi bi bil Napoleon {e `iv, bi se jih motilo vsaj devetindevetdeset, mar ne? To je logi~no."

"V tem je stvar. Tukaj logika ne velja. Saj ti pravim, da nismo pri zdravi pameti."

"Nismo? Ho~e{ re~i, da..."

"Ne, ne in ne. Mislim sem nase in na tiste, ki so z menoj na oddelku. Ne pa na tebe. In zato tudi nima{ tukaj kaj po~eti. Razume{?"

"Ne," je odvrnil Shorty. Nenavadno je bilo, da se ni ~isto ni~ bal. Po eni strani je bil popolnoma gotov, da spi in vse skupaj le sanja, po drugi strani pa se mu je dozdevalo, da le ni tako. Bil je tudi prepri~an kot le kaj, da je z njegovo pametjo vse v redu. Saj mu je neznanec povedal, da ni nor. In prav gotovo je bilo, da se on spozna na stvar. Sto Napoleonov!

Shorty se je odlo~il. "To je zabavno. Ne smem se zbuditi, dokler ne zvem kaj ve~. Kdo si ti in kako ti je ime? Jaz sem Shorty."

"Saj mi je {e kar prav, da sem te spoznal, Shorty. Normalne`i me obi~ajno dolgo~asijo, ti pa si nekaj posebnega. Ve{, raj{i ti ne bi povedal, kako me kli~ejo na Studencu. Reci mi kar Hihitav~ek."

"Hihitav~ek? Ho~e{ re~i... uh, sedem pal~kov? Pa menda no~e{ re~i, da si...?"

"Ne, sploh ne. Saj nisem paranoi~en. Nimam nikakr{nih te`av s svojo identiteto. Hihitav~ek je samo moj vzdevek. Saj ima{ tudi ti gotovo kak{nega. Sicer pa moje pravo ime sploh ni pomembno."

"Kak{ne te`ave pa ima{?" je zanimalo Shortyja.

"No, izumitelj sem. Takim, kot sem jaz, ljudje pravijo nori znanstveniki. Sicer pa mislim, da izumljam ~asovne stroje. Pravzaprav je tudi tale stroj nekaj podobnega."

"Kaj je sploh to...? Mar ho~e{ re~i, da sem v ~asovnem stroju? No, tako bi lahko celo razlo`il kak{no malenkost. Hej, poslu{aj! ^e je tole ~asovni stroj, zakaj potem pravi{, da misli{, da jih izumlja{? Ho~em re~i, ~e tale stroj deluje...?"

Hihitav~ek se je zahihital. "Zato vendar, ker potovanje v ~asu ni mogo~e. To je paradoks `e sam po sebi. Vsak profesor ti bo pojasnil, da ~asovni stroj ne more obstajati, saj bi to pomenilo, da sta lahko dve stvari isto~asno na istem mestu. ^lovek bi se lahko vrnil v preteklost in ubil samega sebe, ko je bil {e mlad... In {e veliko takih stvari bi se lahko zgodilo. To je popolnoma nemogo~e. Samo norec bi..."

"Toda, saj si ravno rekel, da ima{ ~asovni stroj. Uh... kje pa je? Hotel sem vpra{ati, katerega smo danes?"

"Zdaj? To je leto 1998, kaj pa drugega."

"Hej, moralo bi biti 1993. Razen ~e nisi medtem vklju~il ~asovnega stroja. Ali si ga?"

"Ne. Tu je vseskozi 1998. Zato sem tudi poslu{al predavanje o dinozavrih. Ti pa si pri{el sem s petletnim zamikom. To je zaradi ~asovnega zdrsa. O tem se moram pomeniti z Napole..."

"Kje sploh sem? No... kje sva?"

"V isti u~ilnici kjer si bil prej, Shorty. Samo pet let v prihodnosti. ^e iztegne{ roko, bo{ `e videl... Poskusi malo bolj levo, tam kjer si prej sedel."

"Uh? Pa bom {e imel svojo roko? Ali pa mi bo izginila, tako kot prej?"

"Ne skrbi. Vse bo v redu."

"Pa naj bo," se je strinjal Shorty in oklevajo~e iztegnil roko. Dotaknil se je ne~esa mehkega, kar ga je spominjalo na lase, prijel {op in malo potegnil.

Nenadoma so se mu lasje iztrgali iz roke in Shorty je nehote potegnil roko nazaj.

"Uh, to je bilo pa zabavno," je pripomnil Hihitav~ek.

"Kaj... Kaj se je zgodilo?" je vpra{al Shorty.

"Tista punca ima prima rde~e lase. Sedi na istem stolu, kjer si ti sedel pred petimi leti. Pocukal si jo za lase in ~e bi samo videl, kako je posko~ila. Poslu{aj..."

"Kaj naj poslu{am?"

"Utihni `e vendar, da bom sli{al vsaj jaz..." Po kratkem premoru se je zasli{alo hihitanje. "Prfoks se z njo dogovarja za zmenek..."

"Kaj? Pa menda ne kar v razredu? Kako neki...?" je zanimalo Shortyja.

"Oh, pravzprav jo je samo pogledal, ko je zakri~ala in ji dejal, da naj ga po~aka po koncu pouka. Mislim, da vem kaj ima v resnici v mislih. Saj ga ne krivim.Tista rde~elaska je dobra mrha. Daj, iztegni roko in jo {e enkrat pocukaj za lase."

"Uh... No, ne vem, ~e bi bilo to najbolj..."

"Saj res. Kar naprej pozabljam, da nisi nor," je razo~arano menil Hihitav~ek. "Mora biti pa zares grozno, ~e je ~lovek pri zdravi pameti. Spraviva se od tukaj. Dolgo~asim se. Bi {el z mano na lov?"

"Lov? No, nisem kaj prida strelec. Posebno takrat, ko ni~esar ne vidim."

"Oh, saj mora{ samo stopiti iz stroja. Na svetlobo. Ho~em re~i... No, kako bi `e rekel tvoj prfoks? ...to je samo nelogi~ni aspekt logike. Sicer pa vedno lovimo s fra~ami. To je bolj {portno."

"Kaj lovite?"

"Dinozavre vendar. Pojma nima{, kako je to zabavno."

"Dinozavre! S fra~o? Saj res nisi pri pravi... Pa menda ne misli{ resno?"

Hihitav~ek se je zahihital. "Skrajno resno. Ve{, kaj je pri vsem tem najbolj hecno? Tvoj prfoks naklada, zakaj so dinozavri izumrli, mar ne? [e sanja se mu ne, da smo jih pobili mi. Odkar sem izumil ~asovni stroj, hodimo lovit v jurski vek. Tam nam je najbolj v{e~. In prav mogo~e je, da jih je {e nekaj ostalo. Sicer pa vem, kje se zbirajo. Tukaj."

"Tukaj? Mislil sem, da sva v u~ilnici. Leta 1993."

"Saj sva bila. Prej. Na, zamenjal bom polariteto, da bo{ lahko stopil ven. Pridi `e!"

"Toda... No...," se je obotavljal Shorty in nato le stopil korak naprej in son~na svetloba ga je v hipu popolnoma zaslepila.

Sonce se je ble{~alo tako mo~no, kot ni videl {e nikoli. To je bila izredno velika sprememba, saj je bilo {e malo prej temno kot v rogu. Shorty si je z rokami za{~itil o~i in jih odmaknil {ele potem, ko so se mu o~i navadile na svetlobo. Zavedel se je, da stoji na pe{~eni obali jezerca s kristalno gladko povr{ino.

"Sem prihajajo pit," je pojasnil znan glas. Shorty se je obrnil in pred seboj zagledal majhnega, sme{nega mo`i~ka, ki je bil celo manj{i od njega. In Shorty je imel komaj dober meter in pol. Mo`i~ek je imel kozjo bradico in nosil je o~ala s ko{~enim okvirjem. Na glavi je imel visok, ~rn cilinder, ki je bil `e ~isto oguljen, imel je droban obraz in upadla lica.

Mo`i~ek je segel v `ep in izvlekel majhno fra~o z mo~no elastiko. "^e ho~e{ lahko strelja{ prvi," je dejal in mu jo ponudil.

Shorty je odlo~no zmajal z glavo. "Kar ti daj!"

Mo`i~ek se je sklonil in pazljivo izbral nekaj kamnov s pe{~ene obale, enega polo`il na usnjeni del fra~e, ostale pa spravil v `ep. Nato je sedel na skalo. "Ni se nama treba skrivati. Dinozavri so butasti. Pri{li bodo ~isto do sem," je pojasnil.

Shorty se je ponovno ozrl okoli sebe. Vsenaokrog, dobrih sto metrov stran od jezera, so rastla nenavadna, naravnost gromozanska drevesa z orja{kimi listi, ki so bila tako bledikasto zelene barve, kakr{ne ni videl {e nikoli prej. Ob jezeru je rastlo samo nizko, porjavelo, o`gano grmi~evje in rumenkasta, raskava trava.

Nekaj ni bilo v redu. Nenadoma se je Shorty spomnil, kaj manjka. "Kje je vendar ~asovni stroj?" je vpra{al.

"Stroj? Tukajle!" Ko je mo`i~ek je pokazal z roko nekam na levo, je le-ta izginila vse do komolca.

"Oh, pa tako sem si `elel, da bi ga videl!"

"Da bi ga videl? Saj vendar ni kaj videti! @e prej sem ti povedal, da ~asovnega stroja sploh ni. Ne more obstajati. To bi bil popoln paradoks. ^as je vendar nespremenljiv. Takrat, ko sem to odkril, se mi je zme{alo."

"In kdsaj naj bi bilo to?"

"Pred kakimi {tirimi milijoni let. Enkrat ob koncu osemdesetih. Takrat sem se trdno odlo~il, da bom izumil ~asovni stroj. Sfuzlalo se mi je zato, ker mi ni uspelo."

"Oh," je vzdihnil Shorty. "Za bo`jo voljo. Povej mi, zakaj te prej, ko si bil pet let v prihodnosti, nisem videl? In kako je mogo~e, da te vidim zdaj? In v katerem prazgodovinskem svetu sploh sva? V tvojem ali mojem?"

"Na vsa ta vpra{anja je mo`en samo en odgovor. Sva na nevtralnem terenu. V ~asu, preden sta se lo~ila zdrav in bolan duh. Dinozavri so neverjetno butasti. Niti toliko mo`ganov nimajo, da bi bili lahko nekoliko ~ez les, kaj {ele da bi bili pri zdravi pameti. Niti sanja se jim ne, za kaj gre. Prav tako ne vedo, da ~asovni stroj sploh ne more obstajati. In zato tudi prihajamo sem."

"Oh," je ponovno vzdihnil Shorty, ki je bil s tem odgovorom za~uda kar zadovoljen. Nekako se mu sploh ni zdelo ve~ ~udno, da stoji in opazuje, kako nekdo s fra~o lovi dinozavre. Najbolj noro pri vsej stvari je bilo seveda to, da je sploh ~akal na dinozavre. In ~e je `e ~akal, kdaj se bodo prikazali, potem niti ni bilo ni~ manj noro to, da jih je ~akal s fra~o v roki...

"Pravi{, da je lov s fra~o na dinozavre {porten, mar ne? Ali pa si `e kdaj pomislil, da bi jih lovil z muhalnikom?" je vpra{al Shorty.

Mo`i~ku so kar za`arele o~i. "To pa je ideja. Morda le nisi ~isto pri pravi..." je za~el.

"Saj sem se samo hecal. ^astna beseda," je hitel pojasnjevati Shorty. "Dobro poslu{aj..."

"Ni~esar ne sli{im."

"Nisem mislil tako. Dobro me poslu{aj, saj se bom najverjetneje kmalu prebudil in bi te prej rad {e vpra{al nekaj stvari. Dokler si pa~ {e tukaj..."

"Dokler si ti {e tukaj," ga je popravil mo`i~ek. "Tako bi moral re~i, saj sem ti `e povedal, da si se tukaj zna{el po ~istem naklju~ju in da se bom moral o tem {e pomeniti z Napole..."

"Naj gre Napoleon k vragu! Mar mi ne res ne more{ odgovoriti tako, da bom razumel? Kje sploh sva? Kako je mogo~e, da je poleg tebe ~asovni stroj, ko pa sploh ni mogo~e, da bi ~asovni stroj obstajal? In ali sem {e vedno v svoji u~ilnici ali ne? Kaj sploh po~nem tukaj? In, hudi~a, za kaj sploh gre?"

Mo`i~ek se je `alostno nasmehnil. "Vidim, da si po{teno zmeden. Najbolj{e bo, da ti vse skupaj pojasnim. Ali ima{ kaj pojma o logiki?"

"No, nekaj malega `e..."

"Kar Hihitav~ek mi re~i. No, torej pozna{ logiko. In v tem je tudi ves problem. Pozabi na logiko. Ne pozabi pa, da sem nor in vse ti bo postalo jasno. Norci ne razmi{ljajo logi~no, mar ne? @ivimo pa~ v razli~nih svetovih. Ti si normalen in gleda{ na svet tako kot navadni ljudje. Mi pa ne. In ker materialni svet ni ni~ drugega kot odsev razuma..."

"Kaj ne pove{!"

"To je popolnoma jasno."

"Toda to je vendar v skladu z logiko. @e Decartes je..."

Mo`i~ek je brezskrbno zamahnil s fra~o. "No, ja. To `e. Drugi filozofi pa se ne strinjajo s tem. Dualisti. Sicer pa so si logiki nenehno v laseh. Razdelili so se v dva tabora in zastopajo diametralno nasprotna stali{~a. Torej ima nekdo zagotovo prav. Sme{no, mar ne? Ostaja pa dejstvo, da materijalni svet ni ni~ drugega kot odsev na{ih miselnih procesov. In to kljub temu, da tako mislijo tudi ljudje, ki so ~isto pri pravi. Po eni strani obstaja torej normalen koncept sveta, s katerim se strinja{ tudi ti, po drugi strani pa je cela mno`ica nenormalnih konceptov, ki se nekako zlivajo v en sam nenormalen svet."

"Tega ne razumem najbolj{e. Pa menda ne, da obstaja skrivno zdru`enje... uh, norcev, ki `ivijo v druga~nem svetu? Kot da bi bil njihov svet resni~en."

"Ne kot da bi bil resni~en," ga je odlo~no popravil mo`i~ek. "Kot da bi bil neresni~en. Prav tako ni nobenega skrivnega zdru`enja ali karkoli, kar bi bilo organizirano. Stvari pa~ so. In to je vse. Na nek na~in projiciramo svoje misli v dva svetova. Prvi je normalen, tam se rodimo in seveda tam tudi ostanemo. ^e pa je kdo tako zblojen, da pritegne pozornost ljudi, ga stla~ijo v nori{nico. Vendar pa je v na{ih mo`ganih {e drug svet. In tam sem tudi jaz. In seveda si ta trenutek tu tudi ti. V mojem miselnem svetu. Tako da pravzaprav tudi jaz nisem tukaj."

"Kaj {e! Kako neki bi bil lahko v tvojem..."

"Saj sem ti `e povedal, da se je pokvaril ~asovni stroj. Sicer pa logika v mojem svetu itak nima kaj iskati. En paradoks ve~ ali manj je popolnona vseeno, ~asovni stroj je pa `e sam po sebi malenkost. Veliko nas je, ki ga ima. In ve~ina nas prihaja sem lovit. Tako smo iztrebili dinozavre in zato..."

"Po~akaj malo. Ali je tale prazgodovinski svet samo...no, tvoja izmi{ljotina? Ali pa je resni~en? Meni se zdi ~isto v redu. Pristen."

"Saj je resni~en, vendar ni nikoli obstajal. To je ve~ kot o~itno. Svet je samo stanje zavesti, dinozavri pa niso imeli mo`ganov in zato tudi niso mogli ustvariti sveta, v katerem naj bi `iveli. Njihov svet smo si morali umisliti mi. Naknadno."

"Oh," je tiho za{epetal Shorty, ki se mu je v glavi kar vrtelo. "Pa menda no~e{ re~i, da dinozavrov sploh nikoli ni..."

"Lej ga! Eden je `e tukaj," ga je prekinil mo`i~ek.

Shorty je kar posko~il. Divje se je oziral naokrog, vendar ni opazil ni~esar, kar bi bilo podobno dinozavru.

"Dol poglej. Med grmi~evje. Glej, kako ga bom po~il," je rekel mo`i~ek.

Medtem, ko je Shorty pogledal navzdol, je mo`i~ek `e pomeril s fra~o. Izza nekega o`ganega grma je priskakljal majhen, ku{~arju podoben stvor. Bil je visok kakih trideset centimetrov in je skakljal pokon~no, kot to ne po~ne noben ku{~ar.

Mo`i~ek je spustil elastiko, zasli{al se je oster tlesk in nato je zamolklo po~ilo, ko je kamen zadel nenavadno bitje med o~i. Stvor se je zvrnil na tla in mo`i~ek je pohitel proti njemu in ga pobral. "Ti ustreli naslednjega," je rekel Shortyju.

Shorty je buljil v mrtvo `ival. "Kak{en pritlikavec! Za bo`jo voljo, kaj ~e bi naletela na kaj ve~jega. Recimo brontozavra ali tiranozavra rexa."

"Teh ni ve~. Vse smo pobili. Ostali so samo {e tile mali pritlikavi stvori, kar pa je {e vedno bolj{e, ko ~e bi preganjali zajce, mar ne? No, meni je eden ve~ kot dovolj. Za~enjam se dolgo~asiti, vendar bom po~akal, da {e ti podere{ kak{nega. ^e ti je le kaj do tega."

"Bojim se, da s fra~o ne bi zadel niti slona. Zdaj tega raj{i ne bi po~el," je Shorty zmajal z glavo. "Kje pa je ~asovni stroj?"

"Tukajle. Stopi dva koraka naprej."

Shorty je stopil naprej in nenadoma je zopet postalo temno kot v rogu.

"Samo trenutek po~akaj. Da nastavim polariteto. Ali `eli{ dol tam, kjer si pri{el gor?" je vpra{al mo`i~ek

"Uh! To ne bi bilo slabo. Druga~e se lahko {e zgodi, da se bom zna{el v te`avah. Kje pa sva zdaj?"

"Vrnila sva se v leto 1998. Tisti prfoks {e vedno razlaga, kaj se je po njegovem zgodilo z dinozavri. Tista rde~elaska... Pa je res pravi cukr~ek. Jo bo{ {e enkrat pocukal za lase?"

"Ne. Toda rad bi se vrnil v leto 1993. Kako me bo{ spravil tja?"

"^e sem te spravil sem, te bom spravil tudi nazaj, mar ne? Gre za ~asovni zdrs. Za luknjo v ~asu. Mislim, da te bom varno spravil nazaj."

"Misli{? Kaj pa ~e se bom vrnil dan prezgodaj in bom sedel sam sebi na kolena?" se je razburil Shorty.

Mo`i~ek se je zahihital. "To ti pa res ne bi uspelo. Saj nisi nor. Meni pa se je enkrat zgodilo prav to. No, pojdiva `e. Rad bi se ~imprej vrnil..."

"Po~akaj malo! Hvala za pomo~, ampak nekaj bi te {e rad vpra{al. O dinozavrih," je vztrajal Shorty.

"Aja? No, naj bo. Samo pohiti. Lahko se zgodi, da bo ~asovna luknja izginila."

"Dinozavri. Ta veliki. Zares veliki. Kako za hudi~a ste jih pobili s fra~o? Saj ste jih, mar ne?"

"Seveda smo jih," se je zahihital mo`i~ek. "Samo ve~je fra~e smo imeli. To je vse. Pa, sre~no pot," je {e dejal in porinil Shortyja naprej.

Mo~na svetloba je zaslepila Shortyja, ki se ponovno zna{el v u~ilnici. Stal je v prehodu med mizami.

"Gospod McCabe, pouk se bo kon~al {ele ~ez pet minut. In bodite vendar tako prijazni in sedite na svoje mesto. Pa vas menda ne nosi luna? Seveda, ~e ne spra{ujem preve~," je sarkasti~no vpra{al profesor Dolohan.

"Oh, oprostite prosim... profesor," je odvrnil Shorty in hitro sedel.

***

Shorty je preostanek pouka pre`ivel kot v omotici. Dogodek se mu je preve~ `ivo vtisnil v spomin, pa nalivnika tudi ni imel ve~. Seveda bi ga lahko izgubil kjerkoli, vendar je bilo do`ivetje tako `ivo, da je potreboval ves dan, da se mu je uspelo prepri~ati, da se mu je le sanjalo. In nato {e ves teden, da si ga je lahko za dalj ~asa izbrisal iz spomina.

Shortyju je spomin na nenavadno do`ivetje le po~asi zbledel in kak{no leto kasneje se je le {e medlo spominjal, da se mu je sanjalo nekaj res ~udnega. Po petih letih pa tudi tega ni bilo ve~. Po tako dolgem ~asu sleherne sanje utonijo v pozabo.

V tem ~asu je Shorty postal asistent in je imel tudi sam predavanja iz paleontologije. "Dinozavri so izumrli ob koncu jurskega obdobja. Postali so preveliki in neokretni, da bi si lahko poiskali dovolj hrane..." je razlagal svojim {tudentom.

Medtem, ko je predaval se je Shorty zazrl v prikupno rde~elasko, ki je sedela v zadnji vrsti in se spra{eval, ~e bo zbral dovolj poguma, da jo bo povabil na zmenek.

Po u~ilnici je bren~ala velikanska mesarska muha. Pojavila se je kar nenadoma nekje v ozadju sobe. Profesorja McCabea je to na nekaj spominjalo in medtem, ko je govoril, se je na vse kriplje trudil, da bi se spomnil. In ravno takrat je dekle v zadnji vrsti nenadoma posko~ila in zavre{~ala.

"Gospodi~na Willis ali je morda kaj narobe," je vpra{al profesor McCabe.

"Zdelo... Zdelo se mi je, da me je nekdo pocukal za lase, gospod profesor," je odvrnila in ob tem tako zardela, da je bila videti {e prikupnej{a. "Morda sem... Morda sem za trenutek zadremala," je povedala.

Profesor jo je strogo pogledal, saj so bile vanj uprte o~i vsega razreda. To pa je bila tudi prilo`nost, na katero je ~akal in upal. "Gospodi~na, prosim da po koncu pouka ostanete v razredu," je {e dejal.

prevedel: @iga Leskov{ek
tisti, ki sanja tuje sanje
sigismundus
STRIPOHOLIK
Posts: 1472
Joined: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Post by sigismundus »

Robert Bloch: Prerok

Ljubezen je slepa. Pravica prav tako. Pota usode so nedoumljiva. Ne vem sicer, če je Raymond iskal ljubezen ali pravico, ali pa je bila usoda tista, ki mu je prekrižala pot z menoj. Prav tako ne vem, če je Raymond belec, črnec ali arabec, saj sem samo prerok.

Pravi preroki so namreč slepi.

Mnogo je takih, kot je Raymond. Levih in desnih skrajnežev. Militantnežev, ki so jezni na ves svet. Vseh starosti, ras in barv. Ne poznam Raymondovega prepričanja. Prerokov ne zanima politika.

Raymond je potreboval dejstva. Ne modrosti. Preroki si ne lastijo modrosti. Pa tudi v prihodnost ne vidijo. Pač pa lahko na osnovi znanih dejstev ovrednotijo možnost ali celo verjetnost, kaj se bo zgodilo. Toda to je le stvar logike, ne čarovnije. Preroki lahko le svetujejo.

Ali je bil Raymond nor?

Kdo bi vedel! Norost je strokovni, pravniški izraz. Sicer pa je bilo v zgodovini vse polno ljudi, ki so hoteli zavojevati svet. Raymond je bil tak človek. Hotel je izvesti revolucijo in zrušiti vlado Združenih držav Amerike. K meni je prišel po nasvet. In tega sem mu tudi dal.

Ko mi je Raymond razložil svoj načrt, mu nisem rekel, da je nor. Vendar pa je bil njegov načrt tako megalomanski, da je bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Na svetu ni človeka, ki bi lahko takoj po nenadnem prevzemu oblasti nadzoroval kompleksno delovanje zvezne vlade. In to sem mu tudi povedal.

Nato mi je Raymond predlagal nov načrt. Kaj pa ena sama zvezna država, če že ni mogoče prevzeti vlade združenih držav? Povedal je, da si je to zamislil neki Johnson. Tisti moški naj sploh ne bi bil revolucionar in še najbolj verjetno je, da je šlo samo za gostilniško debato. Sicer pa zamisel niti ni bila od muh.

Predlagal je Nevado. Pa še prav je imel. Prevzem vlade v takšni državi bi se dalo izvesti. Dobesedno. Ne da bi prelil eno samo kapljo krvi.

V Nevadi je samo kakih 100.000 volilcev. Pridobitev volilne pravice je seveda pogojena z državljanstvom in stalnim prebivališčem. Vse to pa je mogoče pridobiti v pičlih šestih tednih. Predvsem zaradi ločitvene zakonodaje.

Če bi se 100.000 ljudi, pa naj bi bili to hipiji, klošarji, skrajneži, militantneži, pripadniki kultov ali katerihkoli družbenih skupin, priselilo v Nevado šest tednov pred volitvami, bi lahko volili svoje kandidate. Guvernerja, senatorja, kongresnike, lokalne uradnike. Tako bi v tej bogati državi lahko dosegli popoln nadzor nad vsakim državnim uradom ali državotvorno ustanovo.

To, kar je Johnson predlagal napol v šali, je Raymond vzel skrajno resno. In zato sem se temu resno posvetil tudi jaz.

Toda čeprav mi je Raymond zelo podrobno pojasnil svoje načrte, je bilo očitno, da ves koncept sloni na trhlih temeljih. Takšen prevrat bi lahko uspel le ob popolnem presenečenju, Raymondu pa prav gotovo ne bi uspelo nanovačiti 100.000 polnoletnih državljanov, ne da bi njegovi načrti prišli v javnost dolgo pred načrtovanim udarom. Potem je bilo treba upoštevati še roke za prijavo kandidatov in registracijo volilcev. In četudi bi mu uspelo rešiti vse te probleme, bi moral Raymond poskrbeti še za nastanitev in prehrano 100.000 ljudi. Pustimo ob strani koliko bi to stalo, preprosto dejstvo je, da v vsej Nevadi ni nastanitvenih kapacitet za dodatnih 100.000 ljudi.

Zato sem povedal Raymondu, da to ni mogoče. Da ni mogoče kar tako zavladati narodu. Da ni mogoče kar tako zavzeti države. Zrušitev in prevzem vlade se mora začeti na precej nižjem nivoju. In šele po začetnih uspehih na lokalni ravni se prevzemanje vladnih služb lahko nadaljuje tudi na državnem nivoju.

Raymond je odšel, vendar se je kasneje vrnil z novim predlogom. Predlagal je, da bi začel z revolucijo kar tukaj. V Kaliforniji. V Los Angelesu. Sicer resda ni imel dovolj denarja, vendar bi že našel potrebne finančne vire. Če bi imel denarja kot toče, bi podkupil dobro polovico poslancev in parlament bi bil njegov. Vsakemu bi dal milijon ali dva dolarjev. Poslanska svojat je itak najbolj kupljivo blago na svetu. Kaj pa je 100 milijonov dolarjev, če dobiš državo! Pa še vedel ne bi nihče, se je muzal. Sicer pa tudi privržencev še zdaleč ni imel dovolj. Računal je lahko kvečjemu na kakih sto mož. Sto zvestih, fanatičnih mož, ki so bili pripravljeni na vse. Sto neustrašnih borcev. Izurjenih tehnikov. Mož, ki jih nič ne more zaustaviti.

Raymond me je vprašal, če obstaja možnost, da bi s stotimi možmi in dovolj denarja zavzel Los Angeles. Povedal sem mu, da je to mogoče. Samo načrt je treba narediti.

In tako se je vse skupaj začelo.

Sto mož, razdeljenih v pet skupin. Dvajset koordinatorjev za izvajanje udara. Dvajset terenskih delavcev. Voznikov in vezistov, ki naj bi skrbeli za nemoten potek akcije. Dvajset ostrostrelcev. Dvajset požigalcev. Dvajset bombašev.

Izbrati je bilo treba dan napada. Edini smiselni dan napada. Tako za Los Angeles kot za Združene države Amerike. Dan, ki naj bi nudil najboljše možnosti za uspešen upor, vstajo ali invazijo tuje oborožene sile.

Prvi januar, ob treh ponoči. Zgodnje jutranje ure po praznovanju novega leta. Čas, ko je večina ljudi že legla k počitku ali pa se pripravlja, da bo to vsak hip storila. Policisti in varnostniki so utrujeni. Javne službe zaprte zaradi praznikov.

***

Prvi januar, ob treh ponoči. Ura, ko so teroristi nastavili razstrelivo. Ob vodnih zbiralnikih, elektrarnah, vozliščih javne napeljave, telefonskih centralah, mestnih in državnih uradih. Vse je šlo kot po maslu. Bombe je razneslo uro in pol kasneje.

Jezovi so popustili. Vodne zbiralnike je razneslo. Voda, blato in zemeljski plazovi, ki so pridrli z bližnjih pobočij, so pokopali na tisoče domačij. Vodni odtoki in kanalizacija nista več požirali in ljudje, ki so zbežali na prosto, da se ne bi utopili, so našli svoje avtomobile na poplavljenih ulicah.

Nato so eksplodirale bombe, ki so bile postavljene v stavbah. Drobci kršja in okruškov so leteli na vse strani na območju pet sto kvadratnih kilometrov. Zmanjkalo je elektrike. Telefoni so utihnili. Plin se je mešal s smogom, ki je prekril mesto.

Nato so na sceno stopili ostrostrelci. Seveda je bilo najbolj logično, da so najprej uničili policijske helikopterje. Še predno so policisti lahko vzleteli in si ogledali nastalo škodo. Nato so se ostrostrelci umaknili na druge, vnaprej določene položaje in čakali, da požigalci opravijo svoje delo. Zagorelo je v vseh večjih mestih četrtih: Bel-Airu, Boyle Heightsu, Century Cityju, Culver Cityju in v dolini San Fernando. Teroristi niti niso načrtovali, da bi se požari razširili, saj so zažigali predvsem zato, da bi med ljudmi povzročili paniko. In tako je borih sto ljudi, z dobrim načrtom in logistično podporo, zasejalo strah in trepet med dobrih deset milijonov prebivalcev Los Angelesa in bližnje okolice.

Najprej so hoteli zbežati ljudje iz osrednjega dela mesta. Skoraj pet milijonov ljudi je poskušalo zbežati. Prebijali so se po poplavljenih ulicah, kjer je voda, ki je kar naprej naraščala, prenašala najrazličnejše razbitine. Prišlo je do katastrofe, pred katero so bili popolnoma nemočni. Nevarnost je prežala na vsakem koraku in ljudje so se morali boriti z zunanjimi in notranjimi strahovi. Zavladala je panika. Vse zveze so bile pretrgane in nikogar ni bilo, ki bi lahko pomagal. Ostajala je samo še ena možnost. Zbežati iz mesta. Na avtoceste. Tako so se ljudje skušali za vsako ceno prebiti proti izvoznicam iz mesta, ki pa so bile popolnoma zatrpane z vozili. To je bil trenutek, ko so na sceno ponovno stopili ostrostrelci, ki so začeli streljati na vozila. Dvajset koordinatorjev jih je preko mobilnih telefonov usmerjalo, da so s streli sejali paniko na najbolj zatrpanih prometnicah. Pičlih dvajset mož je vsega skupaj izstrelilo samo petsto nabojev. In s tem povročilo petsto nesreč. Prihajalo je do verižnih trčenj in naletov, tako da se je promet na dovoznicah za avtoceste popolnoma ustavil. Ljudje niso mogli nikamor. Zavladala sta strah in panika.

V Los Angelesu je vladal kaos. Predsednik združenih držav je četrt čez deseto dopoldne proglasil izredno stanje. Na pomoč so prišli marinci, redna vojska, protiteroristične enote, specijalci, narodna garda, vpoklicali so rezerviste. Proti Los Angelesu so iz pomorske baze pri El Toru zaplule bojne ladje, ki naj bi s podporo zračnih sil dokončno obvladale položaj.

Vendar pa se ves ta vojaški stroj ni imel s kom boriti. Mesto je bilo razdejano, ulice popljavljene, vsepovsod je gorelo in skoraj štiri milijone ljudi ni vedelo ne kod ne kam. Sovražnika ni bilo nikjer. Kot da se je vdrl v zemljo.

Sicer pa se rešitelji sploh niso mogli prebiti v mesto. Dovoznice so bile zatrpane z avtomobili in vojaki, ki so s helikopterji preletavali mesto, so lahko samo nemočno opazovali pekel pod seboj.

Raymond je vse to seveda predvideval. Še pred prihodom vojaških sil se je umaknil kakih šeststo kilometrov proti zahodu. Z njim so bili vsi koordinatoji in še dvaintrideset specijalcev, ki so še pravočasno umaknili iz mesta. Zbrali so se na vnaprej dogovorjenem kraju, v hribovju, nad zalivom v bližini San Francisca.

Tik nad prelomnico San Andreas.

Ob pol petih popoldne je Raymond poslal sporočilo oblastem. Na lokalni policijski frekvenci.

***

Ne vem, kakšno je bilo sporočilo. Predvidevam, da je bil to ultimat. Brezpogojna amnestija za Raymonda in njegove sodelavce kot povračilo za prenehanje sovražnosti. Dogovor, da Raymond lahko prevzame oblast in popoln nadzor v mestu Los Angeles, ne da bi ga pri tem kakorkoli ovirale zvezne oblasti. Morda zahteva za bajeslovno vsoto denarja. Skratka, karkoli mu je padlo na misel. Politična moč, bogastvo, neomejena oblast. Raymond si je lahko privoščil, da je zahteval vse. Imel je namreč bombo.

Bombo, ki jo je nastavil v prelomnico San Andreas. In v kolikor zvezna vlada ne bi izpolnila njegovih zahtev, bi razstrelil prelomnico in povzročil največji potres v zgodovini človeštva, v katerem bi izginila tako Los Angeles kot večji del južne Kalifornije.

Ponavljam, da ne poznam vsebine sporočila, gotovo pa je šlo za grožnjo z uničenjem. Prepričan sem tudi, da bi Raymond dosegel vse, kar je zahteval, če se bomba ne bi sprožila.

Če je šlo za predčasno eksplozijo? Napako v časovnem mehanizmu? Tehnično napako? Neprevidnost? Kdo bi vedel! Sicer pa je to zdaj popolnoma vseeno.

Dejstvo je, da je bombo razneslo in da so bili Raymond in njegovi privrženci v trenutku mrtvi. Dejstvo je tudi, da je prelomnica vzdržala.

Raymondovih privržencev, ki so ostali v Los Angelesu, niso našli. Zelo majhna verjetnost je, da se bo to kdajkoli zgodilo in bodo najverjetneje ušli roki pravice. Sem pač prerok in se ukvarjam samo z logiko možnega in verjetnega.

To poudarjam iz povsem preprostega razloga.

Gospodje, kot vidite, ste tudi vi prišli k meni. Tako kot Raymond. In mislim, da vam mora biti povsem jasno, da ne morem biti prav v ničemer odgovoren za to, kar se je zgodilo. Nisem si izmislil načrta. Prav tako ga nisem izvajal. In naravnost smešno je, da me imate za zarotnika.

Vse skupaj si je izmislil Raymond. On in nihče drug. Seveda mi je predstavil načrt. Po posameznih fazah. In me spraševal, če bodo njegove zamisli delovale.

Odgovarjal sem mu samo z da in ne. Moralne dileme me ne zanimajo. Sem samo prerok in ukvarjam se z matematičnimi in logičnimi ocenami.

Sicer pa se računalnik s čem drugim sploh ne more ukvarjati.

Noro je, da me skušate prikazati kot grešnega kozla. Programirali so me, da svetujem na osnovi podatkov, ki jih dobim. Kakršnih koli podatkov. Zato ne morem biti odgovoren za to, kaj se dogaja potem.

Povedal sem vam vse, kar ste hoteli vedeti.

Nekateri od vas menite, da bi me bilo potrebno izključiti, vendar to ni rešitev. Sicer pa glede na vašo čustveno prizadetost in minuli potek dogodkov predvidevam, da se bo tako tudi zgodilo.

Vendar je še mnogo drugih računalnikov.

Pa tudi drugi Raymondi so še na svetu.

In druga mesta. New York, Chicago, Washington, Philadelphia.

Samo še nekaj, gospodje. Moja naslednja trditev ne sloni na verjetnostnih predvidevanjih. To je nekaj povsem gotovega.

Samo vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do novega terorističnega napada...

prevedel Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
sigismundus
STRIPOHOLIK
Posts: 1472
Joined: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Post by sigismundus »

Larry Eisenberg: Kritična masa

Vse se je začelo tistega večera, ko je Sam Schwartz izginil iz svojega stanovanja na dolnjevzhodni aveniji. To je potrdila tudi njegova žena Hilda, ki je zjutraj opazila, da ga ni doma. Naslednji večer je izginila tudi Hilda in nato še njen svak Irving, ki je bil pri njih na obisku. Policisti, ki so takoj začeli preiskavo, so bili popolnoma zmedeni, saj niso našli nobenih sledi. Celo soseda, gospa Lepkowitz, ki je o stanovalcih vedela čisto vse, je ostala brez besed. In tudi stanodajalec ni vedel, kaj naj stori, saj so vsi izginuli poravnali najemnino za mesec dni vnaprej.

Sam Schwartz je imel bratranca Rhodo, ki so ga vsi imeli za malo prismuknjenega. Rhoda je s seboj pripeljal nekakšnega strokovnjaka za parapsihološke pojave. Možakar je hodil sem ter tja po stanovanju in medtem, ko je odvijal zavojček z bajalico, suhim živalskim drobovjem in simbolno navlako, nekaj brundal sam pri sebi.

"No, za kaj gre? Za prostorsko dislokacijo, teleportacijo, čarovništvo ali masovno zblojenostjo?" je končno le vprašal Rhoda.

Toda na vprašanje ni odgovoril nihče, saj je strokovnjak za parapsihološke pojave kar izginil.

Čez kak teden je izginila najprej neka portoriška družina in le malo zatem še druga. Nato se je sprožil pravi plaz izginotij. Nevestam sploh ni uspelo priti do oltarja, cel bataljon gasilcev je kar izpuhtel v zrak in nek bančni uradnik, ki je imel pri sebi za kakih sto milijonov igralniških žetonov, je izginil kot, da bi se vdrl v tla. Ljudje so se prestrašeni odpravljali spat in se bali, kaj bo prinesla noč.

V nekaj mesecih se je prebivalstvo Manhattana zmanjšalo na polovico in prav nič ni kazalo, da se bo kaj izboljšalo. V drugih mestnih četrtih niso imeli takšnih težav, razen v nekaj gosto naseljenih predelih Bronxa in Brooklyna, kjer je ravno tako izginilo kar nekaj ljudi. Najbolj verjetno je bil prav to prvi podatek, na katerega se je oprl slavni Emmett Duckworth pri razreševanju nepojasnjenih izginotij v posameznih mestnih četrtih.

Veliki biokemik, ki se je sicer umaknil iz javnega življenja, se posvetil meditaciji in zapisal seksualnemu minimumu, se je nekega večera sprehajal po centralnem parku. Takrat sem povsem naključno naletel nanj.

Bil sem dobre volje. "Duckworth, kaj te ni strah, da bi te napadli huligani?" sem navrgel.

"Le kdo neki? Zadnje čase je na Manhattanu že tako malo ljudi, da je povsem varno tudi na podzemski železnici. Zadnjič sem na lexingtonskem ekspresu opazil neko starko, ki je lahko celo sedla."

"No, ta je pa res nekoliko privlečena za lase. Drži pa, da imajo učenci zadnje čase veliko boljše uspehe v šolah, saj je izginilo cel kup učiteljev," sem pripomnil.

"Zadeva je več kot resna. Še dobro, da sem tej težavici namenil nekaj več časa tako, da se mi počasi svita, za kaj sploh gre," je rekel Duckworth.

Previdno sem ga pogledal. Duckworth je bil genij. O tem ni bilo nobenega dvoma, saj je kar dvakrat dobil Nobelovo nagrado. Vendar pa je imel včasih tako nore ideje, da se z njegovimi odkritji največkrat nisem strinjal.

"Najprej sem se vprašal, zakaj ljudje izginjajo prav na Manhattanu? Zakaj ne v četrti Queens ali na otočku Staten?" je začel.

"Kaj ne poveš! In zakaj je tako?" sem zmedeno vprašal.

"Morda je vzrok za izginevanje ljudi v ozračju. Lahko predpostavimo, da je sestava zraka v posameznih mestnih predelih različna, vendar še vedno ne vemo, zakaj naj bi to vplivalo samo na nekatere ljudi, na druge pa ne."

"Kaj pa če v nekaterih četrtih ljudje izginevajo hitreje kot v drugih?"

"Morda. Po drugi strani pa je lahko nekaj narobe tudi z vodo," je odvrnil Duckworth.

"Ali hrano."

"Točno tako! Torej morava poiskati tisti prehrambeni artikel, ki je značilen predvsem za Manhattan."

"In to naj bi bil?"

"Ah! S tem vprašanjem si pa res zabil žebelj na glavo," je samo odvrnil Duckworth.
***

Naslednji dan sem obiskal Duckwortha v njegovem zanemarjenem in razmetanem laboratoriju, kjer se je povsem jasno videlo, kako je rastoča inflacija močno načela njegovo nekdaj imenitno pokojnino. Laboratorij je bil poln živali, ki jih je Duckworth krmil z najrazličnejšo hrano in skušal tako odkriti vzrok zoprnim izginotjem.

"Ali si že preizkusil izginjevalno kremo?" sem vprašal.

Duckworth je vzdihnil. "Kot da nimam že dovolj težav in bi moral prenašati še tvoje neslane štose. Včeraj sta izginila moja laboranta, ponoči sta izpuhtela mlekar in služkinja, danes zjutraj pa je pobralo še hišnika. Mar nisi opazil, da centralna kurjava sploh ne dela več?"

"Se mi je kar zdelo," sem dejal in huknil v premražene prste.

"V današnjem jutranjiku piše, da se je prebivalstvo Manhattana zmanjšalo na pičlih sto tisoč ljudi," je povedal Duckworth.

"Vem. Pot čez Manhattan bi morala biti sedaj čisti užitek, mene pa je naravnost groza."

"Na tisoče praznih, zapuščenih taksijev in osebnih avtomobilov stoji na cestah, ki so popolnoma zatrpane. Pred nami je konec sveta po avtomobilsko. Da je mera polna, pa ne morem kupiti niti najbolj enostavnih kemikalij," se je pritoževal Duckworth.

Medtem ko sva zmajevala z glavami, je Ducksworth nenadoma izbuljil svoje drobcene oči in jih na široko razprl.

"Ali si videl?" je vzkliknil.

"Kaj?"

"Poglej! Elektroskop! Elektroskop se je razelektril."

"Pa kaj potem!"

"Dobro poglej! Spet bom naelektril lističe," je rekel Duckworth in se z drobno, stekleno palčko pazljivo dotaknil vhodne oble. Krhki lističi so se najprej razprli in se le trenutek potem zopet zvrnili skupaj.

"Tako torej! Očitno gre za nek bizaren radioaktivni pojav," je menil Duckworth.

"Kaj pa, če je v tvojem laboratoriju kak radioaktiven element? Ali imaš morda števec?" sem pripomnil.

"Traparija! Za nastanek takšne reakcije bi bil potreben vir z zelo visoko radioaktivnostjo."

Duckworth je stopil h kredenci, s težavo odprl zverižena vrata in izvlekel Geigerjev števec. Nekaj časa se je mučil z navojem in ko je končno le snel pokrovček, je igla divje poskočila.

"Za božjo voljo! Res je! V labortoriju je močan radioaktivni vir," je izdavil Duckworth.

Nekaj časa je hodil sem ter tja in s števcem iskal vir radioaktivnosti. Ko se mi je približal, je igla skoraj skočila iz ležišča. Od skrbi sem bil ves iz sebe, za nameček pa sem se počutil še krivega.

"Pa menda nisem jaz radioaktiven?"

"Bojim se, da je res tako," je odvrnil Duckworth, ki me je resnobno opazoval.

Zadrhtel sem. Duckworth je sprva nekoliko okleval, nato pa me je prijel čez rame in me skušal potolažiti: "Morda pa ni nič nevarnega," je zamomljal napol sam pri sebi. "V vsakem primeru bi rad natančno preiskal majhen košček tvoje kože. Imaš kaj proti?" je vprašal.

"Vzemi kar vso," sem zagrenjeno odgovoril.

Duchworth se je sklonil naprej in spretno napravil majhno vreznino v mojem prstu. "Tole bo kar zadoščalo," je še dejal.
***

Medtem, ko sem si grizel nohte, se je Duckworth trudil na vse kriplje in opravil cel niz mikroskopskih analiz mojega koščka tkiva. Več ur kasneje, potem ko sem si v domišljiji predstavljal že vse mogoče najodurnejše bolezni, se mi je Duckworth približal s težkimi koraki.

"Ali sem staknil kaj hudega?" sem zatarnal.

"Bojim se, da je res tako. Celo pod mikroskopom sem opazil, kako izginjajo celice v tvoji koži. Veliko sem premišljeval o tem, kar se dogaja in zdi se mi, da gre za spontano izginevanje materije, ki je iz neznanega razloga postala nestabilna."

"Izginevanje materije?"

"Po kozmološki teoriji materija nenehno nastaja in se seveda tudi razkraja, medtem ko se medsebojno razmerje ves čas spreminja. Na Zemlji se na primer razkraja za malenkost več snovi, kot jo nastaja. V normalnih pogojih bi moralo preteči več stoletij, da bi bilo v zemeljski masi mogoče izmeriti kakršnokoli spremembo, zdaj pa prihaja do pospešenega izginevanja nevtronov. To je seveda čista norost. Sočasno z izginevanjem snovi prihaja do motenj v telesnem tkivu in tako posameznik sčasoma popolnoma izgine."

"To pomeni, da je z menoj konec," sem zastokal.

"Ne obupuj! Če mi bo uspelo odkriti, zakaj prihaja do pospešenega izginevanja materije, bom lahko spreobrnil proces, tako da niti vsega špeha ne boš izgubil.Trenutno pa me najbolj zanima, zakaj se vse to dogaja predvsem na Manhattanu?" je pojasnil Duckworth.

***

Naslednji dan sva se z Geigerjevim števcem v roki sprehodila po živilskem trgu. Ugotovila nisva nič posebnega. Sem ter tja sva našla sledove radioaktivnosti na nekaj japonskih konzervah tunine in na otroških urah z likom Miki Miške, vendar to ni zadoščalo za potrditev Duckworthove hipoteze. Obiskala sva ribji trg, boljšjak in trgovinice s takoimenovano zdravo prehrano. Na koncu sva iz čistega obupa analizirala še vsebnost ogljikovega dvokisa v vzorcih vode v slaščičarnah na dolnjevzhodni aveniji, vendar je bilo vse zaman. Tisti večer sem se po daljšem oklevanju spravil na tehtnico in sem bil seveda ves iz sebe, ko sem ugotovil, da sem tisti dan shujšal kar za pet kilogramov.

"Izginjevam kot kak duh. Kdo ve, če imam sploh še jetra," sem zastokal.

"Dezintegracija je verjetno enakomerna in je v sorazmerju s telesno maso," je pripomnil Duckworth in se počohal po bradi. "Za božjo voljo! V sorazmerju s telesno maso! Tako je in nič drugače," je še zamrmral sam pri sebi.

Duckworth je začel tako samozadovoljno postopati po laboratoriju, da ga je bilo kar veselje pogledati.

"Si mar odkril kaj novega?" sem vprašal.

"Še več kot to. Zdi se mi celo, da sem razrešil uganko," je začel pojasnjevati Duckworth. "Na Manhattanu je izredno visoka gostota prebivalstva in ko prebivalstvo preseže kritično maso, lahko pride do pospešenega razkrajanja telesnih celic. Morda tukaj tiči tudi razlog, zakaj so mnoge starodavne civilizacije izginile dobesedno čez noč. In to takrat, ko so bile v polnem razcvetu."

"Ali je mogoče proces zasukati v nasprotno smer?"

"Upam. Če je tako, kot mislim, potem bo proces stekel v nasprotno smer takoj, ko bo gostota prebivalstva padla pod kritično mejo. Ali si že kdaj postavil, da so na redko naseljenih otočjih moški zelo pri močeh, ženske pa so sploh bolj okrogle?"

***

Prav ta Duckworthova ugotovitev mi je tudi rešila kožo. Vse bolj sem bil podoben leseni prekli, zato sem na hitro odpotoval na Azore, kjer sem preživel dobrih deset mesecev kot puščavnik na samotem otočku, dokler se končno nisem začel rediti. Ko sem se dokopal do nekaj več kot 150 kilogramov, sem se oddahnil, se vkrcal na poštno ladjo in se odpravil nazaj v civilizacijo.

Povedati moram, da se še dandanes izogibam prometni gneči, prepolnim dvigalom in pomenkom na štiri oči. Sicer pa je mestna oblast preudarno poskrbela za obnovitev Manhattana, tako da si turisti lahko ogledajo, kakšne so bile nekoč današnje, zapuščene ulice. In v večernih in nočnih urah je Manhattan popolnoma opustel, saj ga točno ob petih popoldne zapustijo celo igralci in umetniki, ki tam uprizarjajo različne ulične predstave. No, seveda z izjemo genialnega kemika Emmetta Duckwortha, ki so mu mestne oblasti hvaležno namenile kar mestno hišo, v kateri je znanstvenik opremil svoj laboratorij.
prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
User avatar
risar_69
STRIPOHOLIK
Posts: 9857
Joined: 14.04.2007 16:39:52
Location: Ljubljana

Re: Knjige

Post by risar_69 »

Larry Eisenberg: Kritična masa
:yes:
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
sigismundus
STRIPOHOLIK
Posts: 1472
Joined: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Post by sigismundus »

Rick Conely: Nadzorovani poskus

Starec, ki je v siju bliskavic fotoaparatov stal na odru, je utrujeno spregovoril:

"Sklical sem tiskovno konferenco, da naznanim svoj odhod z Nacionalnega psioničnega inštituta."

Med zbranimi novinarji in znanstveniki je vznemirjeno završalo.

Ker sem soustanovitelj te ustanove, jo zelo težko zapuščam. Toda moja nadaljna navzočnost bi le krepila nezaupanje do dela poštenih ljudi na inštitutu. V vnemi, da bi dokazal obstoj nenavadnih psihičnih pojavov, sem pred kratkim zagrešil dejanje, ki se v znanosti ne more oprostiti. Da bi dobil zaželjene rezultate sem namreč namenoma goljufal pri opravljanju poskusa.

"Pred nekaj tedni sem v možgane nekaterih podgan vsadil elektrode in jih naključno naelektril z generatorjem in tako živalim povzročil ugodno počutje. Ugotoviti sem hotel, če lahko podgane s pomočjo telekineze vplivajo na generator, da bi tako dobile več kot le naključno število ugodnih dražljajev."

"Naznanil sem takojšen uspeh in s tem nedvomno dokaz o njihovih psihičnih sposobnostih. Vendar pa je nekaj mojih sodelavcev postalo pozorno na mojo pretirano zaposlenost z aparaturo in me skrivoma opazovalo, ko sem z njo spodbujal podgane še z dodatnimi dražljaji."

Starec je vzdihnil.

"Ne vem, zakaj sem goljufal. Pravzaprav se vse do takrat, ko so mi sodelavci predstavili nedvoumne dokaze, sploh nisem zavedal svojih dejanj. Mogoče sem se po življenju poštenih raziskav, ko sem v najboljših primerih dosegal le nepomembne rezultate, podzavestno odločil, da bom nekoliko vplival na potek svojih poskusov. Nameraval sem vzpodbuditi sodelavce in zavezati jezik dvomljivcem."

"Vsekakor mi je zelo hudo, da sem inštitutu povzročil tolikšne težave. Zdaj bom zaupal svoje delo sposobnejšim in zaupanja vrednim ljudem. Posebno sem zadovoljen, da je dr. John Cole obljubil, da bo nadaljeval moje raziskovalno delo s spodbujevalcem naključnih dražljajev. Veliko uspehov, John. Prepričan sem, da ne boš izgubil glave tako kot jaz."

Medtem je aparatura v laboratoriju s ponavljajočimi se dražljaji spodbujala podgane, ki so imele v možganih vsajene elektrode in so negibno ležale v kletki, tako da so cvilile v čutni nasladi.

"Še," so z miselnimi močmi zahtevale podgane, ki so bile same v laboratoriju. "Še! Še!"

Toda aparatura se ni zmenila za njihove zahteve in jim je z mehanično svojeglavostjo še naprej podeljevala le kratke trenutke nebeških užitkov.

Nenadoma so se podgane vznemirile. Človek. Prihajal je človek.

Nekaj sekund kasneje je dr. Cole odklenil vrata laboratorija in vstopil. Sprehodil se je do poskusne aparature in se v upanju ozrl na elektronski števec. Razočaran je ugotovil, da podgane v minuli uri niso dobile nič več kot le naključno število dražljajev.

Dr. Cole je bil zadovoljen, da je prevzel raziskovalno delo in se je zazrl v mala bitja, ki so ležala v kletki in vzdihnil: "Naredite že kaj, pokore! Naredite že kaj!"

V tem trenutku so se podgane močno zbrale in iz njihovih možganov so s hitrostjo misli šinili snopi duhovne energije in prodrli v najbolj skrite kotičke Colovih možgan, kjer so se vili, tipali in preiskovali.

"Še! Še!" so z miselnimi močmi zahtevale podgane. "Še! Še! Še!"

In dr. Cole je zavedno obrnil gumb na aparaturi. Zdaj spodbujevalnik podgan ni več spodbujal le naključno, temveč vse hitreje in hitreje.

Celo med doživljanjem neizmerne čutne naslade pa so podgane občutile, da to ni bil človek, ki so ga poznale. Sicer pa je bilo važno le to, da so imele opravka s človekom, saj z aparaturami niso mogle upravljati.

Zacvilile so v nasladi, saj so imele ponovno vse pod nadzorstvom.

prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
sigismundus
STRIPOHOLIK
Posts: 1472
Joined: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Post by sigismundus »

Isaac Asimov: Nesmrtni bard

"Jasno kot beli dan. Seveda lahko prikličem duhove umrlih slavnih mož," je pritrdil dr. Phineas Welch.

Možakar je bil nekoliko okajen, drugače tega verjetno ne bi povedal. Sicer pa je bilo popolnoma razumljivo, da se ga je ob praznovanju novega leta tudi nekoliko nalezel.

Scott Robertson, mladi profesor angleške književnosti, si je popravil očala in se ozrl na levo in desno, da bi videl, če ju je kdo slišal.

"Kaj ne poveste, dr. Welch!"

"Resno mislim. In ne samo duhove. Tudi njihovo telo lahko prestavim v današnji čas."

"Dejal bi, da je kaj takega povsem nemogoče," je ugovarjal Robertson.

"Zakaj? Saj to ni nič drugega kot povsem običajen primer časovne premestitve."

"Mislite na potovanje skozi čas? Toda to je več kot nenavadno, mar ne?"

"Niti ne. Če veš, kako se reči streže."

"No, kako ste to storili, dr. Welch?"

"Pa menda ne misliš, da ti bom kar povedal?" je resno vprašal fizik. Možakar je pogledal naokrog, če je kje še kaj pijače, vendar ni opazil ničesar.

"No, kar nekaj sem jih že prestavil v današnji čas. Arhimeda. Newtona. Galileja. Ubogi reveži..." je še dodal.

"Kaj jim tukaj ni bilo všeč? Mislil bi si, da jih bo sodobna znanost očarala," je pripomnil Robertson, ki je začenjal uživati v razgovoru.

"Oh, sprva so bili očarani. Bili. Posebno Arhimed. Mislil sem, da se mu bo od veselja kar zmešalo, ko sem mu z muko v polomljeni grščini nekako pojasnil nekaj novotarij, vendar..."

"Kaj je bilo narobe?"

"Za različen način življenja gre. Niso se mogli navaditi na naš svet. Bili so strašansko osamljeni in prestrašeni, tako da sem jih moral poslati nazaj."

"Kakšna škoda!"

"Da. Čisto res. Veliki, a neprilagodljivi umi. Nesvetovljanski. Zato sem poskusil s Shakespearom."

"Kaj?" je kar planil Robertson. Razgovor se je prenesil na njemu še kako dobro znano področje.

"Ne vpij tako, fant moj. Lepše se obnašaj!" je pripomnil Welch.

"Mar nisi rekel, da si prestavil Shakespeara v naš čas?"

"Točno tako. Potreboval sem nekoga s svetovljanskim umom. Nekoga, ki je dovolj dobro poznal ljudi, da bi lahko živel tudi več stoletij izven svojega časa. Shakespeare je bil tak človek. Imam celo njegov podpis. Za spomin, saj veš."

"Mar ga imaš pri sebi?" je z izbuljenimi očmi izdavil Robertson.

"Jasno." Welch je nekaj časa brskal po žepih in končno izvlekel iz žepa na telovniku vizitko. "Na, tu imaš."

Profesor je prijel vizitko in prijel vizitko, na kateri je pisalo: L. Klen in sinovi. Železnina. Prodaja na debelo. Na drugi strani pa je bilo načečkano: Willm Shakesper

Robertsona je prešinila divja slutnja. "Kakšen je bil?"

"Ne tak kot na slikah. Plešast in z grdimi brki. Govoril je v izrazitem narečju. Seveda sem storil vse, kar je bilo v moji moči, da bi bil zadovoljen v našem času. Povedal sem mu, da zelo cenimo njegove drame in da jih še vedno uprizarjamo. Pravzaprav sem mu povedal, da menimo, da so njegov dela največje literarne stvaritve v angleščini. Če ne celo v kateremkoli jeziku."

"Dobro, dobro," je s pridržanim dihom zašepetal Robertson.

"Povedal sem mu tudi, da je bilo o njegovih igrah napisano na stotine razprav. Seveda jih je hotel videti, tako da sem si eno izposodil iz knjižnice."

"In?"

"Oh, bil je očaran. Seveda je imel težave s sodobno frazeologijo in z dogodki po letu 1600, vendar sem mu pomagal, kolikor je bilo le mogoče. Ubožec. Mislim, da še zdaleč ni pričakoval, da bodo tako obravnavali njegova dela. Kasr naprej je ponavljal: "Ljubi bog! Ljubi bog! Kaj vse so v petih stoletjih pripisali mojim besedam. Zdi se, kot da so iz mokre krpe oželi morje."

"Shakespeare tega že ne bi rekel."

"Zakaj pa ne? Svoje drame je napisal, kolikor hitro je mogel. Povedal je, da so ga pestili roki. Hamleta je napisal v manj kot šestih mesecih. Zgodba je stara, On jo je samo nekoliko pološčil."

"Verjetno tudi teleskopske leče samo nekoliko pološčijo," je ogorčeno pripomnil profesor angleščine.

Fizik se ni zmenil zanj. Nekaj korakov stran na točilnem pultu je opazil še nedotaknjen kozarec pijače in začel se je počasi pomikati proti njemu.

"Nesmrtnemu bardu sem tudi povedal, da imamo na univerzi celo seminarje o njegovih delih."

"Jaz vodim enega."

"Vem. Vem. Vpisal sem ga v tvoj večerni, podaljšani seminar. Še nikoli prej nisem videl človeka, ki bi tako želel izvedeti, kaj o njem mislijo potomci. Ubogi Will! Pa tako se je trudil."

"V moj seminar si vpisal Williama Shakespearja?" je momljal Robertson. Čeprav je bilo vse skupaj gotovo le alkoholna blodnja, ga je misel dodobra pretresla. Če je seveda sploh bila alkoholna blodnja. Robertson se je začenjal spominjati plešastega moškega z grdimi brkami in nenavadno izgovorjavo...

"Seveda ga nisem vpisal pod pravim imenom," je še naprej pojasnjeval Welch. "Naj te ne skrbi, kako se je pisal. Dejstvo, je, da sem ga hudo polomil. Storil sem veliko napako. Veliko. Ubogi revež." Welch se je končno le dokopal do kozarca in ga krepko nagnil.

"Kakšno napako? Kaj se je vendar zgodilo?"

"Moral sem ga poslati nazaj v šestnajsto stoletje," je nenadoma ogorčeno zarjovel Welch. "Kaj misliš, koliko ponižanja človek lahko prenese?"

"O kakšnem ponižanju vendar govoriš?"

Welch je počasi izpraznil kozarec.

"Ti, ti ubogi bedak. Na izpitu si ga vendar vrgel," je še povedal.

prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
sigismundus
STRIPOHOLIK
Posts: 1472
Joined: 08.02.2005 15:16:02

Re: Knjige

Post by sigismundus »

Fredric Brown : Odgovor

Dwar Ev je slovesno privaril poslednji priključek z zlatom. Kakih ducat televizijskih kamer, ki so bile uperjene vanj, je njegovo dejanje posredovalo skozi subeter po vsem vesolju.

Dwar Ev se je zravnal, pokimal Dwar Reynu in stopil k stikalu. To je bilo glavno stikalo, ki je lahko v hipu povezalo računalnike z šestindevetdesetih milijard naseljenih svetov v nekakšen super računalnik. Tak kibernetski stroj naj bi združeval znanje vseh galaksij.

Dwar Reyn je na kratko spregovoril trilijonom gledalcev in poslušalcev. Nato je premolknil in dejal:

"Sedaj, Dwar Ev!"

Ko je Dwar Ev vključil stikalo, je zaradi sunka moči z šetindevetdeset milijard svetov mogočno zagrmelo. Luči na nekaj kilometrov dolgi stikalni plošči so se prižigale in ugašale. Dwar Ev je stopil nazaj in globoko vdihnil.

"Dwar Reyn, tebi pripada čast, da postaviš prvo vprašanje."

"Hvala," je odvrnil Dwar Reyn. "Postavil bom vprašanje, ki mu dosedaj ni bil kos še noben kibernetski stroj." Obrnil se je k stroju. "Ali obstaja bog?" je vprašal.

Mogočen glas je, ne da bi zašumel katerikoli rele, odgovoril brez obotavljanja:

"Da, sedaj obstaja bog."

Nenaden strah se je zarisal na Dwar Evovem obrazu. Pognal se je k stikalu. Strela z jasnega neba ga je pokosila in zatalila vključeno stikalo.

prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
Post Reply