Med vojno je nek izstrelek domala zravnal staro hišo z zemljo. Leseno pročelje je bilo tako močno vdrto, kot če bi vanj treščila ogromna pest. Prednja stran hiše je bila tako razdejana, da so tramovi štrleli ven kot polomljeni prsti. Drugo nadstropje se je sesulo na to, kar je še preostalo od prvega, na vse skupaj pa je zrušil še dimnik, tako da so njegovi ostanki prekrivali ruševine kot nekakšna rdečkasta preproga. Na desni strani podrtije je zijala velika luknja, ki je razkrivala plasti staljenega kamenja, plastike in ožganega lesa, vse to pa se je zvijalo navznoter in je še najbolj spominjalo na gangrenozno rano. Blago nabrežino med cesto in hišo, je že davno zarastel plevel, ki je prerastel tudi ruševine in jih ovil z vitičevjem in divjim cvetjem in tako vsaj donekle ublažil sledi razdejanja z zelenim plaščem.
Williams je malodane vsakdan pripeljal Johna k stari podrtiji. Pred mnogimi leti je bil to njun dom in čeprav se je otrok le medlo spominjal tistih dni, je bilo več kot očitno, da se tamkaj prijetno počuti, pa četudi je bila hiša vsa v ruševinah. Pravzaprav je kar sijal od sreče, ko je posedal na razpadajočih, kamnitih stopnicah in se zadovoljno igračkal s palicami in kamenčki ali pa se kriče poganjal skozi podivjano rastje, ki je tako prerastlo nekdanjo livado, da se je spremenila v džunglo. Pogosto pa se je igral tudi nekakšne skrivalnice in že kar nekoliko zlovešče zalezoval Williamsa, ki je medtem polnil bisage z borovnicami, maslenicami, divjim krompirjem, regratom in še z drugim užitnim rastlinjem in koreninicami.
Sicer pa je tudi Williams rad obiskal ruševine nekdanje domačije, čeprav je ob tem obujal spomine, katere bi najrajši prepustil pozabi. Na tem kraju, kjer je sveže zelenje prekrivalo stare, z mahom porasle ruševine, ga je obhajala prijetna melanholija, ki ga je pomirjala in opominjala na neizbežen ciklus. Ciklus življenja in smrti. Smrti in življenja.
Nenadoma je iz visokega rastja pridrvel John in se od srca nasmejal, ko je zagledal Williamsa s polnimi bisagami. "Boril sem se z dinozavri. Velikanskimi dinozavri," je povedal. "Superca," je odvrnil Williams, se hudomušno nasmehnil in fantiču z roko skuštral lase. Tako sta stala še nekaj trenutkov, saj je bil malček, ki so mu oči kar žarele, še vedno tako zadihan, da je komaj lovil sapo. Williamsova roka se je tako, kar sama od sebe, še malo zadržala na fantičevi, skuštrani glavici. Malček se je prav vsako jutro preganjal s takšnim žarom. Ob takšnem času je kot za stavo tekal sem ter tja, tako da je njegovo nenehno divjanje ustvarjalo nestvarno iluzijo popolnega mirovanja. Tako, kot se na prvi pogled dozdeva, da enakomerno tekoča reka miruje, dokler ne naleti na oviro , ki razburka vodo.
Tako zgodaj dopoldne je bil John le redko pri miru. Takrat, ko pa se je to le zgodilo, je v začudenju popolnoma otrpnil in zavzeto nekaj poslušal. Zvoke, katerih ni slišal nihče drug. V takih trenutkih ga je Williams opazoval in v nemi bolečini skušal v otroku prepoznati vsaj delček samega sebe. Včasih mu je to uspelo, včasih ne, in takrat se je spraševal, kaj ga bolj boli. In seveda zakaj.
Williams je vzdihnil in odmaknil roko. Sonce je bilo že visoko in bil je že skrajni čas, da se vrneta v tabor. Kjer ju je čakalo še vse kaj težjega. Možakar se je počasi sklonil, pobral polne bisage in zaječal pod težkim bremenom, ko jih je zavihtel na ramo. Bil je zadovoljen, saj sta imela nadvse uspešen dan.
"Greva, John. Čas je za odhod," je dejal Williams in krenil na pot. Malček, ki je s svojimi kratkimi nožicami neutrudno capljal za njim, je opazil, da moški zaradi težkega tovora šepa še bolj kot običajno. Ali lahko še jaz nesem bisage? Prosiiim! Saj sem že velik," je začel moledovati. "Ne še, John. Morda malo kasneje," je moški zmajal z glavo in se nasmehnil.
Hladna senca razrušene domačije je kmalu ostala za njima in možakar je z otrokom nadaljeval pot po zapuščeni cesti proti taboru. Na nebu ni bilo niti oblačka in sonce je pripekalo kot za stavo. Nekje v bližini se je začel oglašati vročinski mrčes, njihov škrebet pa je še najbolj spominjal na rezko, kovinsko škripanje zarjavele cirkularke. Nobenih drugih zvokov ni bilo slišati. Razen vršenja vetra skozi visoko travo in divje žito, pozibavanja in šepeta drevesnih vrhov in seveda vreščavega, piskajočega glasu malega Johna. Iz cestišča je poganjal plevel. Drobni, zeleni poganjki, zaradi katerih je razpokal asfalt, ki se je tako izbočil, da je bila cestna prevleka le še skupek neravnih, asfaltnih zaplat. Še nekaj let, pa ceste sploh ne bo več. Skozi podrastje bo vodila le še ozka stezica, nato pa tudi nje ne bo več. Čas bo vse skupaj izbrisal, zrastla bodo nova drevesa, oblikovali se bodo novi griči in doline in sčasoma bo pokrajina bo dobila novo podobo. Trava in plevel sta že dodobra odškrnili ostre robove in veter je na cesto nanesel svežo zemljo. Na nekaterih delih cestišča so že poganjale mladike, ki so s svežimi, zelenimi krošnjami kljubovale obledelim smerokazom, ki so še vedno kazali proti porušenim mestom.
John je stekel naprej, pobral kamen, ga zalučal daleč pred seboj, nato pritekel nazaj in začel krožiti okrog starejšega moškega, kot da bi bil privezan na neviden povodec. Medtem, ko sta nadaljevala pot, je malček kot kak vrvohodec stopal po obledeli, beli liniji na sredini cestišča in krilil z rokami, da bi obdržal ravnotežje. Delal se je, kot da hodi po vrvi in se drl na ves glas, da ga bodo pošasti požrle, če bo storil napačen korak in omahnil v prepadno globočino.
Možakar je medtem enakomerno stopal naprej. Ni se mu mudilo. Bil je prava prilika starčevske vitalnosti in neomajnosti. Njegovi snežno beli lasje so se svetlikali v sončnih žarkih, za pasom je imel dolg lovski nož, na rami pa staro vinčesterko. Sicer pa je bil prepričan, da orožja ne bo nikoli več potreboval. Saj je vedel, da nista sama na svetu, vendar pa se mu je kljub temu včasih dozdevalo, da prav nikjer ni več žive duše. Tukaj, kjer je stala njuna domačija, ljudi že dolgo ni bilo več. Na vsej dolgi poti z juga, ko sta se vračala domov, nista srečala nikogar in bilo je več kot gotovo, da sta tudi v teh krajih popolnoma sama.
Kaj kmalu sta ob cesti naletela na nove ruševine. Na to, kar je ostalo od majhnega podeželskega mesteca. Ožgane strešne tramove, ki jih je prerastel plevel; kamnite, hišne temelje, ki so še najbolj spominjali na bojna polja pritlikavcev; podrt vodnjak, ki je bil ves prekrit s pajčevinami; porušeno bencinsko črpalko, v kateri so se nastanili ptiči in podgane. Zavila sta na stransko, makadamsko pot, mimo počrnelih zidov še ene požgane bencinske črpalke in razpadel, obcestni štand, v katerega je veter nanosil najrazličnejšo navlako. Nad cesto se je na povešeni žici pozibaval zarjavel semafor. Nekdo je nanj privezal veliko oranžno tablo, na kateri je bil naslikal črn heksagram. Na drugi strani, na tisti strani, ki je bila usmerjena ven iz mesta, pa je nekdo z živo rdečo barvo upodobil oko, ki je bilo polno zlobe in ki je zrlo proti zunanjemu, sovražnemu svetu. V tistih, zadnjih, dnevih vojne, so se dogajale zelo čudne stvari.
Williams je le še s skrajnimi težavami dohajal Johna, ki jo je mahal z vse večjimi koraki. Zavedel se je, da je že skrajni čas, da mu dovoli nesti bisage. John jih je z lahkoto zavihtel na ramo in se tako na široko nasmehnil, da je pokazal svoje močne, bele zobe. Nato se je kot za stavo zapodil še v zadnji klanec, ki je bil pred taborom, tako da ga Williams sploh ni mogel več dohajati. Možakar je prostodušno zaklel, John pa se je veselo nasmejal in ga počakal na vrhu strmega klanca.
Tabor je bil precej daleč od ceste, na manjši vzpetini, ki se je pela nad bližnjim potokom. Prav tam je nekoč stala restavracija, od katere pa je ostal samo še vogal. Dve, napol porušeni steni. Vogal, ki sta gatvorili, pa je še vedno prekrivala streha. Williams je odprto stran prekril s ponjavo in tako naredil zasilno zaklonišče. Za poletni čas je bilo to še kar v redu, vendar pa se je zavedal, da bo moral, zaradi bližajoče zime, poiskati kaj primernejšega. Sicer pa je bil tabor na samem, pa še voda je bila blizu. Proti severu in vzhodu se je širilo gozdnato hribovje. Proti jugu, na drugi strani potoka, kjer je hribovje prešlo v ravnino, pa se je odpiral razgled, ki je segal vse do horizonta.
Popotnika sta na hitro nekaj pojedla in se vrgla na delo. Nasekala sta drva, pobrala mreže, ki jih je Williams nastavil v potoku, da bi ujela kaj rib in po strmi poti znosila vodo za kuhanje do tabora. John, ki je bil vse bolj pri močeh in je opravil večino težjega dela, je ves čas veselo požvižgaval in prepeval. Takoj zatem, ko je v zaklonišče prinesel še zadnje naročje drv, se je na široko zarežal in zgrabil Williamsa pod pazduhama. Dvignil ga je visoko v zrak, se z njim nekajkrat zavrtel in ga šele nato postavil na tla.
"Malo se važnamo, kajne?" je strogo pripomnil Williams, ki se je zazrl navzgor v Johnov prepoten, nasmejan obraz in se še kar naprej delal, kot da govori popolnoma resno.
"Nekdo vendar mora delati," je odvrnil John, ki je kar prekipeval od dobre volje. Moška sta se ob tem od srca nasmejala, John pa je vneto nadaljeval" "Kaj pa morem, če se tako dobro počutim. Saj bi kar gore premikal! Komaj čakam, da greva zopet domov. Saj bova šla, kajne? Kmalu? Ali bova tokrat ostala dalj časa?" je kar naprej moledoval John.
"Ja, ja. Kmalu se bova vrnila domov," se je zlagal Williams.
Toda John je bil vse bolj in bolj utrujen. Ko se je začelo mračiti, je že čisto upešal, pa tudi dihal je vse težje in sunkovitejše. V takih trenutkih je kar obstal sredi dela, odložil sekiro in se z odsotnim pogledom zazrl nekam daleč stran. Brezizrazno in s praznimi očmi. Bil je tako negotov, da ga je kar zanašalo in ko si je z dlanjo obrisal pot s čela, mu je Williams pomagal, da je sedel na štor tik poleg ognjišča. Tam je tiho obsedel in odsotno zrl v tla, medtem ko si je Williams dal opraviti s hrano. Zakuril je ogenj, očistil in spaniral ribe, nasekljal malo peteršilja in regratovih koreninic in zavrel vodo. Medtem je sonce že zašlo in nad potokom so začele letati kresnice, ki so kot pravljične lanterne utripale v žametasti temi.
Williams je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi Johna pripravil do tega, da bi kaj pojedel. Dokler mu ne bodo začeli izpadati zobje. Vendar je John spravil vase le nekaj grižljajev, odložil pocinkan krožnik in se otopelo zazrl proti jugu. Tja, kjer je v medli mesečini, na drugi strani potoka, hribovje komaj opazno prehajalo v ravnino. John je bil zamišljen in slabe volje. Lasje so mu začeli izpadati, tako da imel že veliko plešo, oblikoval pa se mu je tudi podbradek. Nekajkrat je skušal brezuspešno spregovoriti, dokler končno ni le izdavil: "Ali sem bil...bolan?"
"Da, John. Bil si bolan," je blago odgovoril Williams.
"Ne morem... Ničesar se ne spomnim. Vse je tako zmedeno. Sploh ne morem urediti misli," je zastokal John.
Nenadoma se je v daljavi, kakih dvesto kilometrov stran, zabliskalo in z roba sveta, tam nekje blizu nevidnega horizonta, je proti nebesnemu svodu šinil ognjeni steber.
Medtem, ko sta možakarja prestrašena opazovala kaj se dogaja, so se ognjeni zublji peli vse višje in višje, kilometre in kilometre visoko v nebo, dokler ni bleščeč plamen razparal temni, nebesni svod na pol. Od tal pa vse do stratosfere. Ognjeni steber je enakomerno plamtel na horizontu še kakšno minuto ali dve, nato pa se je začel še bolj bleščati in spreminjati barve, ki so se prelivale ena v drugo. Plamen je bil enkrat zelen, drugič moder, pa zopet srebrn in oranžen. Polagoma, z nekakšno grozljivo dostojanstvenostjo, se je plamteči steber razširil, tako da je postal podoben velikanskemu, sploščenemu diamantu, ki je žarel v zaslepljujočem, belomodrem siju in se počasi obračal okoli svoje osi. V razžarjenih plamenih so plesale gargantovske podobe neslutenih oblik in tako kot molji okoli sveče, metale velikanske nerazpoznavne sence daleč naokrog.
Nenadoma je ozračje prevelo gromoglasno, žalobno tuljenje, ki je zlovešče odmevalo med hribi in dolinami, dokler se celotna pokrajina ni znova pogreznila v tišino. Nato je velikanski, žareči diamant utrnil. Na njegovem mestu so zaplesale bledikave zvezde, ki pa so še kar naprej bledele, dokler niso utrnile tudi te.
Ponovno je zavladala trda tema. In srhljiva tišina. Nekaj časa je bilo vse tiho kot v grobu, nato pa so se eden za drugim začeli polagoma oglašati črički in žabe, tako da se je noč znova napolnila z njihovim čebljanjem.
"Vojna... Ali je še vedno vojna?" je utrujeno, komaj slišno zašepetal John. Bil je na koncu moči in spregovoril je s hripavim, zamolklim glasom.
"Proti koncu je bila vojna vse bolj čudna. Čim dlje je trajala, tem bolj čudna je bila. Novi zavezniki, nova orožja..." je tiho odvrnil Williams in se zazrl v temo. Tja, kjer so še malo prej plamteli ognjeni zublji. Tja, kjer je bilo v zraku še vedno opaziti nejasno migljanje, čeprav je žar že davno ugasnil. "Veš, verjetno je bilo zate usodno eno od takih orožij, kot sva ga pravkar videla. No, vsaj predvidevam, da je bilo tako." Williams je z otrdelim obrazom pomignil proti horizontu. "Sicer pa pojma nimam, kaj se je pravkar zgodilo. Še sanja se mi ne, kaj se dogaja s svetom. Kdo ve, morda pa je za tvojo bolezen krivo kaj drugega. Morda so te okužili, ko so na tebi delali biološke poskuse. Res ne vem, kaj se dogaja. In zakaj? Možno je celo, da so te okužili namenoma. Morda je bila bolezen mišljena kot kazen. Ali pa kot nagrada. Kdo bi vedel! Navsezadnje pa je prav tako mogoče, da je bil to le stranski učinek kakšnega žarčenja ali eksplozije in da si se pač znašel ob nepravem času na napačnem kraju. Williams je bil nekaj trenutkov tiho, nato pa je vzdihnil. "Karkoli se je že zgodilo, nekako ti je uspelo, da si pobegnil. In odkar sem te našel, skrbim zate. Ves čas sva na poti. Beživa od enega skrivališča do drugega," je še dodal.
Nastopila je tako trda tema, da možakarja nekaj časa nista videla niti pedi pred nosom. Šele ob medlem soju tabornega ognja so se njune oči tako privadile temi, da sta videla drug drugega. John je medtem postal že popolnoma plešast, imel je upadla lica in njegove porumenele oči so se kar ugreznile v razbrazdan obraz. Napenjal je moči, da bi vstal, vendar je le nemočno obsedel na štoru. "Ne morem..." je še zašepetal in medtem, ko ga je pretresalo grčevito drhtenje, so se mu po licih ulile solze.
Williams je vzdihnil in v vrelo vodo vrgel polno pest borovih iglic. Skuhal je čaj in pomagal Johnu, da je odšepal do ležišča. Pri tem ga je moral tako močno podpirati, da ga je že skoraj nosil. Vendar pa to sploh ni bilo težko. John je bil namreč čisto na koncu z močmi in je že tako močno upadel, da je bil malodane lahek kot peresce. Kot če bi bil iz trsja in vate, ne pa iz mesa in kosti. Williams je položil starca na ležišče in ga kljub temu, da je bilo toplo, pokril z odejo ter ga skušal pripraviti, da bi popil vsaj malo čaja.
Starec je popil dve skodelici čaja, vendar kmalu ni več zmogel moči, da bi skodelico obdržal v roki. In še malo, pa ni mogel več dvigniti niti glave. Njegov pogled je postal odsoten in kalen, oči prazne. Starčeva glava je bila vse bolj podobna mrtvaški lobanji, starikava koža, ki je prekrivala njegov upadel, koščen obraz, pa je bila polna starostnih peg. Koža, na njegovih starčevskih, malodane mumificiranih rokah, je bila prosojna kot pergament in skoznjo so se nazirale modrikaste žile.
Medtem se je že popolnoma stemnilo in starec, ki je nenehno tarnal in stokal, nemočno obračal glavo sem ter tja in ves čas nerazločno nekaj momljal, je občasno povzdignil glas, tako da mu je iz prsi privel pridušen, grgrajoč krik. Niti ene same besede ni bilo, katero bi bilo mogoče razumeti. Samo zaprepadenje, bes in bolečina. Ves ta čas je Williams potrpežljivo stal ob njegovi strani, ga držal za uvelo roko in brisal znoj z njegovega vročičnega čela.
"Zaspi. Daj no, zaspi," je Williams miril starca, ki je še komaj slišno stokal. "Jutri se bova vrnila k podrti hiši. Saj si to želiš, kajne? Zdaj pa zaspi. Naspati se moraš," je še dodal Williams.
Končno se je starec le umiril, zaprl je oči in tudi dihal je vse bolj globoko in enakomerno.
Ves ta čas je Williams potrpežljivo sedel ob starcu in ga miril s tem, da je držal roko na njegovi rami. In počasi, prav počasi, so Johnu zopet začeli rasti lasje, njegov zguban obraz je postajal vse bolj gladek in starec se je začel, kot po kakšnem čudežu, ponovno spreminjati v otroka.
Ko je bil Williams prepričan, da je John zaspal, je popravil odejo, s katero ga je prekril in vstal. "Mirno spi, oče," je še tiho dejal, nakar so ga v hudi duševni stiski, oblile neme solze.
Ko je Gant odprl oči, je za hip pomislil, da je zopet doma. V Pennsylvaniji. Sunkovito je sedel, se začel divje ozirati po temni votlini in šele takrat se je zavedel, kje sploh je. Hrup je prebudil tudi njegovo ženo in sina Duna, ki sta se prestrašena dvignila in se nagonsko pripravila na beg. Gant je pomirjajoče zagodrnjal in zvalil z mahom poraščene kamnite plošče, na kateri je spal. Ob vhodu v votlino je še vedno tlela žerjavica, v notranjost pa so se prikradli tudi prvi žarki jutranje svetlobe. Gant je stopil h kurišču, podrezal tleče ogorke, naložil nekaj trsk in razpihal plamene. Minilo je že zelo dolgo časa, odkar so ga prešinili tako živi spomini na njegovo prejšnje življenje, ki je bilo kakih pol milijona let v prihodnosti. Zazrl se je v steno votline, na koledar, ki ga je trudoma vrezoval v skalo. Prav tega dne je minilo celih deset let, odkar je na državni univerzi v Pennsylvaniji vstopil v časovni cilinder iz molibdenskega jekla. Kaj je že rekel takrat? "Seveda bom šel. Na prvo potovanje skozi čas mora zdravnik. Kdo drug kot zdravnik pa lahko bolje oceni, kako človek prenaša potovanja skozi čas? Nedvomno bo tole postalo del zgodovine, v zgodovino pa hočem priti tudi jaz."
Gant je stopil čez ogenj in obstal ob vhodu v votlino, ki je bil zaprt z drevesnim deblom. Očitno se je zunaj potikala velika zver, saj je razločno slišal njeno težko sopenje in šumenje listja. Vedel je, da ne sme ven. Vzel je bučo z vodo, naredil požirek in nato pa skupaj z ženo in sinom pojedel malo posušenega bizonjega mesa. Bili so čisto tiho.
Ko se je povsem zdanilo je spet odšel k vhodu v votlino in napeto prisluhnil. Nevarnost je minila, zato je pomahal ženi in Dunu, da so s skupnimi močmi umaknili prepreko in stopili ven.
Medtem, ko je hodil po strmem pobočju, je pazil, da se ni preveč približal gostemu podrastju, ki je rastlo ob spodnjem robu. Sklenil je, da bo v podrastje stopil ob vrnitvi in takrat poiskal kaj primernega za pod zob.
Močvirje, ki je ležalo nekoliko naprej, ga je spominjalo na enega od njegovih mnogih spodrsljajev. Na skalovju in drevesnih štorih, tam kjer je bilo vse polno jagod, je doživel popoln neuspeh, ko je skušal iz sladkih sokov gozdnih sadežev vzgojiti penicilinsko plesen. Stiskal je mehke plodove in njihov sok vlival v desetine in desetine najrazličnejših vdolbinic. Tri dolga leta se je na vse kriplje trudil, da bi vzgojil zelenkasto plesen, vendar mu je uspelo pridobiti le nekakšno sivkasto sluzasto tvar, ki je zgnila takoj, ko je nanjo posijalo sonce.
Gant je z desno roko potežkal veliko, kamnito sekiro. Bil je že tik pred vhodom v veliko votlino, kamor je bil namenjen, zato je glasno zabrundal in stopil noter. Bil je zadovoljen, da je najavil svoj prihod, saj so ga ljudje v votlini pričakali z orožjem v rokah. Gant jih ni niti pogledal, ampak je stopil naravnost v zadnji del votline. Tam je na skali sedelo majhno dekletce in z odprtimi usti ter praznim pogledom slonelo ob steni votline. Imela je temne oči, njen obraz pa je bil poraščen s svetlimi dlakami. Dekletce je otopelo strmelo v Ganta, ki se je obrnil, glasno bevsknil na ljudi v votlini, pograbil veliko medvedjo kožo, ki je ležala na bližnjem ležišču in jo ogrnil dekletcu okoli ramen. Nato je potipal njeno čelo. Tam, kjer ni bilo dlak. Dekletce je naravnost kuhalo od vročine. Gant jo je položil na tla in z roko pritisnil na njene prsi. Imela je popolnoma zamašena pljuča. Nobenega dvoma ni bilo več, da je imela hudo pljučnico. Sunkovito je hlastnila je za zrakom. Dihala je s skrajnimi napori. Gant jo je ponovno dvignil in jo vzel v naročje. Tako jo je pestoval kako dobro uro in pri tem skrbno pazil, da jo je večkrat premaknil, da bi ji bilo čim bolj ugodno, ko je hlastala za zrakom. Nato je na njeno goreče čelo položil še šop mokrih listov, da bi ji vsaj nekoliko zbil vročino, vendar tudi to ni kaj prida pomagalo. Tik pred smrtjo so jo začeli pretresati močni krči in nato je bilo vsega konec.
Gant je položil trupelce na kamnita tla in povlekel dekličino mamo k sebi, da je lahko videla svojo punčko od blizu. Mama se je sklonila, mrtvega otroka okorno pobožala po licu. Nemočno je pogledala Ganta, ki je vzel trupelce v naročje, odšel iz votline in se napotil v gozd. Minilo je več ur, predno mu je uspelo s palico izkopati dovolj globok grob.
Medtem, ko se je vračal proti svoji votlini, je stopil še v podrastje, kjer je ubil ubiti manjšo, čokato žival, ki je visela na eni od nizkih drevesnih vej. Čeprav je njegov plen smrdel kot kuga, je Gant vedel, da se bodo lahko vsi do sitega najedli. Nekoliko naprej je na velikem kamnitem zatrepu, kjer je izpod skalovja izviral majčken potoček. Vsenaokrog je iz namočene zemlje poganjalo nešteto svežih poganjkov. Gant je populil vse do zadnjega in nato stopil do svoje votline, kjer sta ga čakala žena in sin. Njuna obraza sta kar zažarela, ko sta zagledala njegov ulov. Ženska se je takoj vrgla na delo, odrla žival s svetlečim, ostrim kamnom in jo dala kuhat. Fantič, ki je vse to napeto opazoval, se je nagnil nad mesom in željno vdihaval duhteče vonjave. Gant je s pogledom ošinil majhno, čokato, poraščeno ženščino in se nato zagledal še v sina. Moški se je zlahka prepoznal v tem krhkem, koščenem fantu. Tako žena kot sin sta imela velikanske, košate obrvi in naprej štrlečo čeljust. Kot vsi jamski ljudje. Vendar pa je imel njegov sin vitko telo, njegove modre oči so se svetlikale in pogosto je prisedel k njemu in mu skušal slediti, ko je zapuščal votlino. Ko je nekoč sredi nevihte, v začudenju, brez strahu, zrl v nebo, medtem ko je bliskalo in grmelo, kot da bi bil sodni dan, je Gant položil roko na sinovo ramo in skušal najti besede, s katerimi bi pojasnil razelektritve v ozračju in vdor zraka v brezzračni prostor. Vendar ni našel pravih besed.
Kmalu sta bila meso in zelenjava kuhana in vsi trije so počepnili ob ognju in začeli jesti. Nenadoma so zaslišali, škripanje peska, kot da bi se zunaj gibala velika žival. Gant je zagrabil gorjačo, žena pa se je z otrokom umaknila v dno votline. Na vhodu v votlino sta se pojavila dva moška. Bila sta brez orožja in eden od njiju je podpiral drugega. Gant je še nekoliko počakal, ko pa je videl, da je moški poškodovan, saj se ni mogel opreti na desno nogo, je stopil nekaj korakov naprej in mu pomagal vstopiti v votlino. Nato je pregledal možakarjevo nogo. Gleženj je bil ves črn in močno otekel in bilo je tudi očitno, da je zlomljen, saj je bilo stopalo zasukano pod napačnim kotom. Vse je kazalo, da je bila zlomljena tudi piščal. Gant je vstal in začel iskati opornice. Moškega je najverjetneje čakala smrt, saj gotovo ni imel nikogar, ki bi skrbel zanj več tednov, v katerih bi mu zarastle kosti. Nikogar, ki bi lovil namesto njega in ga hranil ves čas, ko bi bil skoraj popolnoma nepokreten.
Gant je med drvmi izbrskal nekaj daljših trsk, dve krajši veji in poiskal še nekaj posušenih, kožnih trakov. Nato je pokleknil pred ranjencem, pazljivo položil roke na oteklo nogo in se dotaknil poškodovanega gležnja. Možakar, ki je bil bled kot stena, je v silnih bolečinah tako napenjal mišice, da ga je zgrabil krč. Gant je pomignil njegovemu spremljevalcu, da je stopil nekoliko vstran. Tato, da ga je imel ves čas na očeh. Nato je prijel zlomjeno nogo in jo začel počasi naravnavati. Ranjenec je nekaj še vzdržal, nato pa je zarjovel od bolečine in popolnoma nagonsko brcnil z zdravo nogo. Gant se je zlahka izognil brci, ni pa pričakoval udarca od zadaj. Možakov spremljevalec ga je tako močno udaril po glavi, da se je prevrnil in skotalil iz votline. Gant se je hitro pobral in se vrnil v votlino. Odrinil je moškega, ki je zaštitniško stal pred ranjencem in znova pokleknil. Na nogo, ki jo je malo prej naravnal, je namestil trske in veje in vse to prevezal s kožnimi trakovi. Ranjenec je bil tako slaboten in nebogljen, da se sploh ni več upiral. Nato je Gant vstal in pokazal spremljevalcu, kako naj podpira ranjenega možakarja. Pospremil ju je še del poti in se nato vrnil v votlino.
Čeprav se je medtem hrana že shladila, je bil več kot zadovoljen. To je bilo prvič, da so bolnika pripeljali k njemu. Kot kaže so končno le prišli k pameti. Ganta so sicer zaradi trdega, premalo kuhanega mesa, boleli zobje in gobasta zelenjava se mu je zatikala v grlu, vendar se je zadovoljno nasmehnil. Nekoč, tega je bilo že dolgo, je bil prepričan, da mu bodo ljudje hvaležni za delo, ki ga je opravljal. Da bo postal znan kot zdravitelj. In zdaj, po dolgih letih, je bil presrečen, da se je končno pri njem le oglasil nekdo, ki je potreboval pomoč. Seveda pa je Gant predobro poznal te ljudi, da bi se pustil zavesti. Vedel je, da se jim še sanja ne, kaj pomeni zdravniška pomoč in da ga bodo po vsej verjetnosti nekega dne ubili prav pri opravljanju zdravniškega poklica.
Gant je vzdihnil, pobral gorjačo in stopil iz votline. Dober kilometer stran je živel možakar, ki je imel na levi nogi dolgo vreznino. Gant jo je očistil, prekril z mahom in prevezal s kožnimi trakovi. Bil je že skrajni čas, da pogleda rano. Vso pot je bil zelo previden in nenehno se je oziral naokrog, da ne bi naletel na kakega od velikih plenilcev, ki so tavali po okoliških gozdovih.
Moški, ki je stal pred svojo votlino, je klesal večji kamen. Ko se mu je Gant približal, je možakar pokimal z glavo, pomahal in v prijateljskem nasmehu pokazal zobe. Tudi Gant je po prijateljsko pokazal zobe in si nato ogledal njegovo nogo. Opazil je, da je možakar snel mah in prevezo, rano pa natrl z blatom. Ko se je sklonil, da bi si jo pobliže ogledal, je takoj zavohal nagnusen vonj po gnilobi. Na vrhnjem delu rane, takoj pod kolenom, je bilo vse črno. Gangrena. Edina rešitev je bila amputacija. Gant se je zravnal in se razgledal naokrog, če je še kdo v bližini. Stopil je k ljudem in jim skušal dopovedati, kaj mora storiti, vendar se ni nihče zmenil zanj. Nato se je vrnil k možakarju in opazil, da so njegovi gibi še vedno hitri in dobro usklajeni. Bil je izredno krepak, tako kot vsi drugi in Gant je samo zmajal z glavo. Nobene možnosti ni imel, da bi sam izvedel amputacijo, pomagal pa mu tako ali tako ne bi nihče. Še enkrat je poskušal dopovedati ljudem, da bo možakar brez njegove pomoči umrl, vendar je bilo vse bob ob steno. Zato se je kar pobral.
***
Gant se je odpravil najprej. V eni od votlin, ki so bile raztresene po bližnjem skalnem pobočju, je naletel na žensko, ki je imela zateklo čeljust in je stokala od bolečin. Na široko je odprla usta in Gant je videl, da ima popolnoma gnil kočnik. Prisedel je in poskušal z rokami dopovedati, da ji bo moral izpuliti zob, kar bo sprva bolelo, da pa bo potem zopet vse v redu. Kazalo je, da ga je ženska razumela, zato je poiskal manjšo palico, jo priostril in pobral kamen, ki je bil vsaj še enkrat večji od njegove pesti. Ženska je sedla poleg njega, položila glavo na njegovo stegno, Gant pa je potisnil ostri del veje tik nad njeno dlesnijo in jo zapičil pod gnilo zobno korenino. Nato je previdno dvignil kamen, saj je vedel, saj ne bo imel še ene priložnosti. sme spodleteti. Da ne bo imel druge priložnosti. Zamahnil je s kamnom, zob je popustil in kri je brizgnila iz ust. Ženska je skočila na noge in se zapodila proti njemu, vendar se je Gant spretno umaknil. Takrat ga je nekdo močno udaril od zadaj in padel je po tleh. Dva moška sta pokleknila nanj, tako da se ni mogel niti ganiti. Medtem, ko sta grozeče renčala, mu je eden porinil palico v usta in mu s kamnom izbil prednji zob. Nato sta ga vrgla iz votline. Gant se je prekopiceval in kotalil po peščenem pobočju, dokler se ni zaustavil tik pred grmičevjem, vendar se je v hipu pobral in se pognal nazaj v votlino. Tokrat je eden od obeh moških zamahnil z gorjačo, vendar se je Gant sklonil in ga treščil s kamnom po glavi. Drugi moški je pobegnil. Gant je s stene votline nastrgal pest mahu in zamašil svojo rano, kjer je izgubil zob. Nato je stopil k ženski in se klonil čisto blizu k njej, tako da je videla, da je krvavitev prenehala. Ko ji je ponudil mah, ga je takoj zgrabila in si ga še ona stlačila v luknjo v dlesni. Zadovoljno pokimala, ga potrepljala po roki in si obrisala kri, ki se ji je nabrala na dlakavi bradi. Gant je odšel iz votline, ne da bi z enim samim pogledom ošinil nezavestnega moškega na tleh.
Gant se je zavedal, da ga bodo prej ali slej ubili. Medtem, ko mu je v ustih še vedno kljuvalo od bolečine, jo je ubral po peščenem grebenu, ob vznožju skalnega pobočja. Ni mu bilo do tega, da bi se še kjerkoli ustavil, zato se je naravnost proti domu. Med potjo je poslušal glasove, ki so prihajali iz votlin in ko je iz neke večje votline zaslišal razburjene krike, je obstal. Ni mu bilo do tega, da bi vstopil, saj ga je čeljust še vedno bolela, vendar je bil hrup vse večji. Pomislil je, da morda delijo kak večji ulov in ker mu je kos mesa vedno prišel prav, si je premislil in vstopil. V votlini je zagledal fantiča sinovih let, ki je ležal na tleh in nemočno hlastal za zrakom. Bil je že modrikast v obraz in z vsakim vdihom zraka je tako napenjal mišice, da se mu je od napora krivil hrbet. Gant ga je porinil na bok in mu na silo odprl usta. Fant je imel grlo in mehkonebni jeziček tako otekla, da je bil sapnik že skoraj zaprt. Na hitro ga je pregledal, vendar ni našel nobenega bolezenskega znaka ali poškodbe. Gant je bil zmeden in je lahko samo še sklepal, da je fant bodisi žvečil ali pojedel nekaj, na kar je bil alergičen. Ponovno si je ogledal fantovo grlo. Oteklina je bila vedno večja. Zaradi njegove naprej štrleče čeljusti ni mogel dajati dihanja usta na usta in ni mu ostalo drugega kot traheotomija. Stopil je k ognju, z vso silo treščil skupaj dva kamna in začel prebirati okruške. Na koncu je izbral kratek, posebno oster drobec in se sklonil nad fantom. Nastavil je ostro konico tik pod fantovo grlo, s palcem in kazalcem odmeril dober centimeter od kamnite konice in jo nato zapičil tako globoko v sapnik, da se je prsti dotaknil vrhnjega dela rane. Za seboj je zaslišal hrup in ko se je ozrl, je še ravno videl, kako so ljudje vlečejo neko žensko, ki je vihtela kamnito sekiro, iz votline. Gant je še malo počakal in se šele nato ponovno posvetil fantu. Nekajkrat je previdno obrnil ostro konico in mu naredil luknjo v sapniku. Nato ga je položil na bok, da droben curek krvi ne bi stekel v odprtino. Učinek je bil naravnost neverjeten. V mrtvi tišini, ki je vladala v votlini, se je jasno slišal vdor zraka zkozi odprtinico v fantovem sapniku. Deček se je popolnoma umiril in začel globoko dihati. Tudi ljudje, ki so bili v votini, so doumeli, da se je fantovo stanje močno izboljšalo. Zbrali so se okoli bolnika in ga v popolni tišini, z zanimanjem opazovali. Njegove mame pa ni bilo več v votlino.
Gant je še kake pol ure sedel ob bolniku in držal kamnito konico v pravilnem položaju. Fant se je sem ter tja nemirno premaknil, vendar ga je Gant takoj umiril. Ljudje so se začeli vračati k svojemu delu v votlini, medtem ko je Gant še naprej negoval bolnika. Sklonil se je tik nad njega in po pazljivem poslušanju ugotovil, da je fant začel ponovno dihati skozi sapnik. Oteklina je začela plahneti. Čez kakšne četrt ure, ko je fant dihal že skoraj povsem normalno, je Gant bliskovito izvlekel kamnito špico iz rane. Fant je poskušal vstati, vendar ga je zadržal na tleh in zatisnil rano na sapniku. Rana se ni več odprla. Gant je vstal. Ko je odhajal, ga ni nihče niti pogledal.
Gant se ni več zmenil za to, kaj počno ljudje v votlinah, mimo katerih je hodil, ampak se je odpravil po peščenem grebenu proti domu. Kmalu je prišel do velikanske skale, stopil okrog nje in se znašel pred svojo votlino.
Nekdo je odmaknil deblo, ki je zapiralo vhod v notranjost, iz katere se je slišal vik in krik. Gant je stekel noter in zagledal svojo ženo in tujko, ki sta se na tleh borili na življenje in smrt. Medtem, ko sta si z močnimi, ostrimi nohti trgali kožo s teles, sta se na vse kriplje trudili, da bi druga drugi z dolgimi, porumenelimi zobmi, pregriznili vratno žilo. Gant je z vso silo brcnil tujo žensko tik nad ledvica, tako da je ostala brez zraka in omedlela. Zgrabil jo je za lase in jo odvlekel stran od žene, ki ji je še vedno hotela pregrizniti vrat. Nato jo je zvlekel do vhoda v votlino in jo je tako močno porinil, da se je skotalila po pobočju navzdol. Še pravi trenutek se je obrnil, da je prestregel svojo ženo. Pridivjala je ven in se začela z njim na vso moč z njim ravsati, saj je hotela steči za žensko, ki je obležala ob vznožju pobočja. Gant jo je komajda obvladal, pa še to samo zato, ker jo je medtem minila ubijalska sla. Nato jo je zvlekel nazaj v votlino, kjer se je popolnoma umirila. Ženska je stopila k ležišču in pokleknila, Gant pa si je pogladil razbolelo čeljust in stopil bližje, da bi videl, kaj počne. Pogledal je navzdol in v medli svetlobi prepoznal svojega sina, ki je z zdrobljeno lobanjo ležal na tleh. Bil je mrtev. Gant se je opotekel do stene in iz njegovih prsi se je izvil presunljiv krik. Nato je pokleknil, odrinil ženo in privil sinovo truplo k prsim. Naslonil je glavo na fantovo ramo in premišljeval o letih, v katerih ga je nameraval naučiti zdravilstva. Šele takrat, ko ga je nekdo potrepljal po ramenu, je dvignil pogled. Zavedel se je, da ga po ramenu nerodno treplja njegova žena, ki ga je skušala potolažiti.
In takrat se je spomnil ženske, ki je ubila njegovega otroka. Stekel je iz votline in se ozrl navzdol po pobočju, vendar je bilo več tam. S kotičkom očesa je opazil, kako se je opotekala po peščeni poti proti svoji votlini. Pognal se je za njo, vendar se je že po nekaj korakih ustavil. Jeza ga je minila in občutil je le še grozljiveo praznino. Vrnil se je v votlino, vzel sinovo truplo v naročje in ga odnesel v gozd. Tam je počasi in ves otopel izkopal globoko luknjo. Šele takrat, ko je na grob zvalil velik kamen, je pokleknil, položil glavo na kamen in se razjokal. Čez čas se je ob reki odpravil do velike kamnite planote. Ob njenem robu, tam kjer se je dvigoval visok skalni previs, tam je napol skrita v grmičevju, ležala gmota zveriženega železja. Gant je dolgo časa zrl v kovinske razbitine in znova in znova premišljeval o tistem dnevu pred desetimi leti. Prav na tem mestu, kjer bo nekoč stala pennsylvanijska državna univerza, se je vse začelo. In tudi vse končalo. Vendar pa je od začetka do konca minilo pol milijona let.
Še nedolgo tega, so mu ob pogledu na uničeno cilindrično plovilo, prišle solze v oči. A zdaj je bilo drugače. Zavedal se je, da ga čaka še zelo veliko dela in da je on edini, ki ga lahko opravi. Prikimal je in se odpravil nazaj v votlino. Tam je bilo še nekaj hladnega mesa in zelenjave. Pa tudi žena ga je čakala tam. In morda bo nekoč imel še enega sina.
In konec koncev, je prav ta dan, prvič prišel bolnik k njemu na dom.
''... i tako je asteroid Prokletnik, zaveden u katalogu kao AD288OC, stigavši iz Oortovog oblaka, udario u naš Mesec kao u bilijarsku kuglu i izbacio ga iz orbite oko Zemlje. Taj dogadaj je na Zemlji uzrokovao neuobicajne plime i oseke, poznatije kao ''Velika Plima''. Mi smo to slutili, a kasnije i gledali na snimcima, jer mi smo sa Zemlje pobegli 6 meseci ranije, mi, sretnici u brodovima za kolonizaciju...''
Ime mi je Anka. Živim na planeti Dom i jedna sam od retkih staraca ovde. Ja sam Ona što vidi Smrt i Ona što je Smrt drži u narucju, na jednom zaboravljenom jeziku nazvana ''rhyena'v'rae''.
Imam znanja mnogih '' rhyena'v'rae'' pre mene, možda cak deo znanja Smrti, i oduzeto mi je pravo slepe boli i mržnje, jer ne možeš mrzeti onu koja hoda uvek sa tobom, iako ti uzima najdraže.
Ako se dogovorimo, ja sam ta što pomaže da se lakše prede na drugu stranu. Da se umre. Zapravo sam samo katalizator, Smrt je ta što odreduje i što odvodi.
Stojim na vrhu brežuljka i gledam dole. Pod mojim nogama prašnjava staza, oko mene tracci zalazeceg sunca, u zraku zvuk zrikavaca, a u udolini kucica. Nevoljno silazim. Znam, bila sam pozvana. Znam, to je moja dužnost. I znam, tako mora biti. Moji koraci sa svakim predenim metrom postaju sporiji, sve više se trudim da se zadržim na putu, ali tu je sad kraj putovanja.
Sa mnom do kuce stižu i sene. Sedam na klupu i cekam da se neko prikaže odnekud. Ne znam da li živiš sam ili ...
''Zdravo,'' rece glas, još uvek mekan i tih, '' mogu li nekako pomoci?''
Pogledam te i nasmešim se.
''Zdravo.'' Dva puta udahnem. ''Živiš li još sam?''
Vidim da si me prepoznao. Zenice se ti raširiše za trenutak, a pogled odluta u stranu. ''Znaš da sam sam. Kako da si me našla? Ili me nisi ni tražila, vec si jednostavno zalutala?''
'' Imaš li kafu? Ili nešto da popijem, bilo šta, žedna sam. Ipak sam prešla preko 800 km zbog tebe.''
''Sedi tu, idem u kucu da nešto nadem.''
Sedim na klupi gledajuci kako se polako produžavaju senke, zrikavci postaju sve glasniji, a drugo sve tiše. Trudim se da ovoj put zapamtim svaki tren; precesto sam se trudila da zaboravim ili umanjim doživljaj. Da posle manje boli.
Iznosiš sok, spuštaš ga na sto i sedaš preko puta mene. Gledamo se, postaješ zbunjen i da se zabaviš, sipaš u caše.
'' Još uvek si tako mlada.'' Kažeš gledajuci u cašu.
''Nisam mlada, samo ocuvana. Ipak imam dobru pratilju.''
''I? Da li si zalutala ili si baš mene tražila?'' Ponoviš pitanje.
''Znaš da sam tebe tražila.'' Tiho se nasmješim. ''Ne zaluta se preko pola svijeta.''
''Rekla si da si 800 km odavde. To nije preko pola svijeta. Živiš u gradu?''
''Ne, selo je, nikad nisi cuo za njega. Grad, jednostavno, grad više nije bio za mene.'' Ispustim polako vazduh iz pluca.
''Otišla sam malo posle tebe.''
Opet pogled pun pitanja.
''Onda mi je vreme? Zato si došla? Nikad te nisam zvao...''
Gledam te, iako bih trebala biti cvrsta, suze polako klize. Jeste, ostario si, ali ko nije? ''Zvao si me. Ali i da me nisi zvao, došla bih. Dug srca.'' Opet se nasmešim.
''Ajmo u kucu, nešto cemo naci za veceru, a posle... ''
Ostavljaš recenicu u zraku i pitanje sa njom.
''Idemo.''
Ustajem i krecem za tobom. Na vratima se sudaramo, okreceš se k meni i pocnemo se ljubiti. Dvadeset godina, a kao da se nikad rastavljali nismo. Celu noc se mazimo, ljubimo i istražujemo one sitne promene na našim tjelima. Jer još ne želimo znati, ne ispitujemo, samo se snažno grlimo; povratak kuci.
Budim se sama. Osluškujem da li si blizu, ali ne cujem ništa. Podižem se i ugledam te na stolici kako gledaš u mene. Još se nisi nasmešio.
''Voda kuva za kafu. Još je puno piješ?''
Zahvalno te pogledam.
''Smem li uz kafu da zapalitm?''
''Hahahahaha, nisi se promenila, nisi.''
Ustajem, tražim svoju odecu i oblacim se polako. Cujem te kako zvižduceš u kuhinji. Prvi put te cujem da si toliko opušten i zadovoljan. I drago mi je.
''Idemo napolje. Jutro je lepo, zašto da ga provedemo u polumraku.''
Krecem za tobom, usput uzimam šecer i kolacice.
''I?'' konacno me pitaš '' Moram li ispitivati ili ceš mi sama ispricati?''
''Pocekaj malo, makar prvu šoljicu, onda ceš sve cuti. Ali te molim, ne prekidaj me, možeš posle da me pitaš.''
U znak slaganja osmehneš se i po prvi put me stvarno pogledaš. Vidim ti odobravanje u ocima i drago mi je zbog toga.
''Ima tome oko pola godine kad sam te se setila. Onda svakim danom jaca želja da te vidim. Želela sam biti sa tobom ali znam da ljudi, a i ti, znaju ko sam... pa nisam znala kako ceš me docekati. Ali kao što rekoh, dug srca. To mora biti isplaceno. Kod kuce sam sve spremila, sin zna svoja zaduženja, a i vec se navikao na te moje odlaske. Ostali su otišli...''
Odgovorim na neizgovoreno pitanje.
''Jedino brata sam teško otpratila, drugi nisu bili deo mene,'' objasnim. ''Prodala sam deo žetve, nešto stvari sa Zemlje i kupila bonove. U policiji sam rekla u kom smeru cu se kretati i zamolila ih za propusnice. Ne, nisam znala gde živiš, ali sam osetila zov sa juga. Tako da sam im rekla da imam rodbinu sa Zemlje na jugu, ali ne znam u kojem selu, pa nisu pravili probleme. Otkad cesto dolaze brodovi mi stari nismo više zanimljivi. Boje se došljaka, kao što je uvek bilo.''
''I svuda,'' dodaješ. ''Šta si prodala sa Zemlje?''
''Ništa tvoje. Jedan lancic sa keramickim priveskom, drvena kašika i drveni tanjir sa klještima za orahe. Stari turisticki suveniri... Cak i same reci sada zvuce smešno, ali cena je dobra. Zemlja je opet moderna. Znaš sam kako je teško putovati. Ipak sam imala srece. Stigla sam do tebe za cetrnaest dana. Šest dana sam se vozila sa nekim u pravim kolima na drva,'' pohvalim se. '' Stvarno mi je dobro došlo. Kupilo nam je dosta dana.''
''Tebi i meni?'' zasmejuljiš se. Onda opet ona tvoja olujna raspoloženja.
''Tako smo malo poneli sa sobom. Niko od nas se cak nije ni potrudio da skupi cim više znanja, samo svaki svoj dio, a sad niti želimo nazad, a napred ne znamo kako.
'' Ljuti me ''
'' Ni ti nisi bio bolji, poneo si, šta? Samo svoje knjige i racunar.''
''To je kompjuter.'' Kažeš uvrijedeno. ''Pravi kompjuter, ima bateriju i unutra je puno mojih uspomena.Moram ici u selo da tražim hranu.''
Ustaješ sa klupe.
''Sada smo ipak dvoje. Hoceš li da mi kažeš kad ce se desiti?''
''Ni sama nisam sigurna, znaš dobro da kada se radi o voljenima maglimo pogled na vreme odlaska.''
''Znam,'' gledaš me smireno i dodaješ ''Još voliš meso?''
Nasmejem se.
'' Volim, volim, ali ne ovo lokalno. Poslednjih godina jedem sve.''
Ostajem sama pred kucom, dovršavam kafu i tražim gde da operem šoljice. Aha, kuhinja. U kuci polumrak pa mi treba vremena da se naviknem. Ogledam se. Još uvek nered. Ali ne nered duše, večnered siromaštva. Gledam, gde su ti postavili LINK, ali vidim samo prazno mesto u prozoru. Stara garda, zasmejuljim se, morate imati kontrolu, ali nečete, da budete kontrolisani. Operem šolje u kuhinji, imaš tekucu vodu, verovatno si dovukao generator. Tražim iole cistu krpu da pospremim korito i šoljice, kad mi zapne pogled za ruže na zidu. LINK ploca od plasticnog cveca kao zaštita zida. Dobar nacin skrivanja.
Dok te cekam, još malo istražujem po kuci. Kuhinja, dve sobe, toalet napolju. Soba u kojoj smo spavali je i dnevna soba, malo popravim krevet i nastavim prema drugoj. Ali na vratima zastanem. Koliko te znam, tamo je svetište. Smem li uopšte uci bez tvog poziva? Ne, necu. Sam ceš me pozvati, ako budeš hteo. Vremena ce biti.
Sedam na krevet i rukom prelazim preko jastuka. Još miriše na tebe.
''I ja još mirišem na tebe'', nasmešim se u sebi.
Donosiš hranu iz sela, kuvam rucak, pricamo, kuvam veceru, pereš sude, pricamo, navece se zavucemo u krevet i opet pricamo. I tako svaki dan. Svako vece zaspemo zagrljeni.
Pricamo kako smo bežali sa Zemlje, šta smo poneli sa sobom, kako nam je bilo prvih godina ovde kad smo saznali da cemo izgubiti Mesec. Kad smo saznali da moramo bežati radi toga. Velika Plima. I koliko smo srece imali da smo uspeli otici na vreme. Kako su našli ovu mirnu planetu koju su nazvali Dom, i još tri druge, negde tamo vani. Koja luda sreca. Naci planete pogodne za život coveka osam godina prije nego što se saznalo za asteroid koji je razbio Mesec. Kupljenih osam godina u kojima su se gradili svemirski brodovi. Kako smo se i on i ja prijavili za mjesta na brodovima cim su objavili mogucnost kolonizacije. Svako od nas je bežao od svojih zemaljskih demona. I kako je bilo lepo kad sam tri meseca poslije dolaska na Dom osetila da je i on ovdje.
''To još ne shvatam'' kažeš. ''Kako si to znala? Proveravala si spiskove?''
'' Ne, osetila sam te, jednostavno.''
Držiš me u narucju
'' Kako si postala to što jesi?''
'' Rhyena'v'rae?''
Zamislim se.
''Na brodu je bila jedna starija gospoda. Odmah je osetila da imam moc, ali da nije kanalisana. Imala sam pune ruke posla sa sinom i bratom,'' uzdahnem. ''Morala sam im objasniti jednostavno kuda idemo. Zašto, to nisam tada ni pokušavala. Bila sam preumorna od svega.''
''Kao uvek'' nasmešiš se.
''Ajde, dobro, pusti da sada pricam. Ta gospoda mi je pomogla stvarno puno i oko Mirka i oko Darka. Zapravo, kad pogledam unazad, uvek je bila tu negdje oko mene. Ali bila sam umorna i satrta, a to onoj dvojici ipak nisam smela pokazati. Na nju nisam obracala previše pažnje, iako sam joj bila stvarno zahvalna. Ipak smo ostavljali naše mrtve tamo, našu istoriju i naše korijene. Licno sam se osecala kao da živim na silu. I tako, jedno popodne, kad su se stvari normalizovale i kad smo poceli da mislimo o brodu kao o domu, kad su njih dvojica imali svako svoju zabavu, sedimo nas dve uz ono što smo na brodu zvali kafa, i pricamo. Ne znam kako, došle smo i do naših mrtvih, zašto se neki kremiraju, neki pokapaju i šta to meni znaci. U jednom trenutku se zagledala u mene i u ocima joj vidim da je nešto važno.
''Dali bi im htela pomoci?'' upita me.
''Mrtvima?''
''Ne, umirucima. Znaš, najgore je umreti sam.''
To sam i sama shvatala, ali još uvek nisam videla smisla. Tada mi objasni, da imam moc i da ne bi trebala puno da ucim. Možda samo malo, oko formalnosti i oko uzimanja i davanja.''
''Cega?''
''Uzimaš bolove, patnju, strah i sve one tajne stvari, koje ni sami sebi ne priznajemo. A daješ ono, za cime umiruci žudi.''
'' Na kraju sam shvatila da je sve isto. Postoje samo stvari, mi dodajemo prideve. Vec se vidjelo ovo naše sunce kad me je pozvala u svoju kabinu. Bila sam šokirana. Pošto su moji momci zaživjeli svoj život, našli si obaveze i drugove, imala sam vremena, a na kraju krajeva, tako sam tada mislila, zašto ne. I tako sam ucila onih osamnaest meseci. Velike stvari, sitne stvari, male stvari i velike stvari. Videla sam je dva dana ranije a sad je bila skoro 50 godina starija, pa ako hoceš veruj mi ili ne. Rukom mi je mahnula da udem, sednem na krevet kraj nje i primaknem se bliže.
''Ovo mora biti formalno'' objasni, ''Da li si spremna?''
Odgovorila sam joj da jesam.
''Anka, da li si spremna preuzeti od mene pratilju, koja ce biti do kraja tvog veka sa tobom? Anka, da li shvataš sve implikacije ovoga cina? Anka, da li prihvataš Smrt kao svoju prijateljicu i pomocnicu u životu, koji te ceka?''
Potvrdno sam joj odgovorila na svako pitanje ponaosob.
''Kremirajte me'' još je šapnila i umrla, sa mojim rukama u svojima. I tada me je nešto zagrlilo. Nježno, mekano, toplo i puno shvatanja. Tako sam postala ona što vidi Smrt i ona što je Smrt drži u narucju.''
''Znaci sad držim vas dve?'' zakikoceš se.
Zakikocem se i ja. Zagrlim ti lice i poljubim te, kao u dobra stara vremena. Ukociš se. Pogledam kroz tvoje oci i vidim duplo.
''Je li sad pocelo? Umirem?''
Grlim te sve jace.
''Da''.
Te noci si imao još tri napada. Pred zoru više nisi mogao da ustaneš sa kreveta. Podastrla sam pod tebe sve krpe što sam našla u kuci, prala te i hranila. A sve ostalo vreme držala u narucju, ljubila i oduzimala ti bol. I strah. I znanje da si nepokretan. Davala ti ljubav, svu svoju ljubav koju sam mogla. I svo znanje koje sam imala o drugom svetu. Popodne drugog dana cetvrti napad udara. Najjace. Poceli su epilepticni napadi. Više nije bilo važno da li si cist ili ne. Samo da sam kraj tebe, da ih smirujem. Ležim ti za ledima, moja glava iza tvoje, moja prsa na tvojim plecima, kukovi na zadnjici, a kolena pod tvojim kolenima. Izmedu napada dajem ti vode. U jednom trenutku dolaziš k svesti
''Ovako sam ja voleo ležati iza tebe'', i vec se gubiš. Kao oluja, napad za napadom... grand mal za grand malom... Pojma nemam koliko traje. U jednom trenutku osetim je iza sebe. Dajem te njoj. Ona zna put dalje. Spavam.
Budim se sa tvojim ukocenim telom u zagrljaju. Sama sebi smrdim. I tvoje telo smrdi. Ne znam koliko je sve skupa trajalo.
Palim vatru u šporetu i pristavljam vodu. Okupam prvo tebe, jer ipak si bio veliki covek, iako sada ukocen, a ja umorna, slaba i malena. Nekako te operem i zavijem u caršave koje sam donela sa sobom. Tvoje telo stavljam na sto i popravljam prekrivace. Okupam se i ja. Operem svoju odecu, okacim je napolju i zavijem se i ja u caršave; moja crnina.
Osecam da se Smrt vratila. Opet je deo mene. Moja senka. Izlazim iz kuce i pocinjem kopati blizu bašte. Kopam rukama, jedini nacin da ožališ voljenog. I placem. Placem za tobom, placem za bratom, placem za roditeljima koje sam sahranila na Zemlji, placem za svima onima koji su umrli bez nade za vreme i poslije Velike Plime. Placem i kopam. Placem za onim što smo nas dvoje mogli biti i placem od srece što na kraju nisi bio sam, što sam uspela da stignem na vreme. Placem i kopam. Polako pocinjem da se gubim. Pratilja me uzima u narucje i ljulja me, teši me na svoj nacin. Kopam, više ne placem. Ne osecam ruku, ne osecam kolena. Budim se u rupi. Nastavljam kopati.
Telo dovlacim iz kuce, spuštam ga u jamu i zatrpavam. Pred kraj stavljam svoju odecu u grob i zakopavam i nju. Operem se u potoku i obucem putnicku odecu.
Vracam se u selo, odlazim do starešine i kažem mu da si umro. Gleda moje ruke, gleda moju propusnicu i veruje mi. Samo je jedna Anka na Domu. Devojcicama se jednostavno ne daje to ime.
Svome domu se vracam dva meseca. Pešacim, zahvaljujem se na ponudama za prevoz ali moram da pešacim. Za to vreme zarastaju mi ruke, izrastaju opet nokti, srce zarasta i duša zaceljuje. Ipak sam te volela.
Na putu pomažem jednoj starici i jednom deckicu da predu na drugu stranu. Zahvalnost bližnjih i strah i odbojnost u njihovim ocima. Svet onakav kakvog ga znam.
Darko me ceka na kapiji. Moj sin. Jedini koji je ostao, a da me se ne boji.
''Ovaj put je bilo gadno, a? Izgledaš kao nešto što bi macka dovukla sa nocnog pohoda.'' Ceri se. Dajem mu torbu, ulazim u kupatilo i perem se. Snaha donosi cist veš.
''Pristavila sam vodu za kafu, a i narezala malo meze.'' Kaže i odlazi.
Ona me voli, ali me se i boji, a pošto voli moga sina, volim i ja nju.
Prolazi godina. Snaha je otišla svojima da pomogne na njivi, Darko i ja smo sami kod kuce. Postavljam sto za veceru. Gleda me.
''Veceras je taj dan?''
Veceramo u tišini. Kada smo završili samo odmicem tanjir i pogledam ga. Gleda i on u mene. Zna.
''Znaš da imaš moc,'' kažem. ''Ali da li prihvataš, da te ucim? Ili bi radije jednostavno bio srecan?''
Iako znam odgovor, cekam da mi sam kaže.
''Mama, znam da imam moc i zadržacu je u ovom obliku. Pomagacu ljudima a da toga nisu svesni. A i meni ce biti tako lakše. Možda stignu i deca, i ja i Klara bi to voleli.''
Klimam glavom, razumem ga. On je svestan moga života, svestan šta dobija, a šta gubi. A ne gubi puno.
''Onda ja odlazim u Grad, kada se Klara vrati. Prazni brodovi voze natrag. Karta nece biti skupa.''
Sledece nedecje vec sam na putu. U Gradu ulazim u banku, zatvaram racun, dobijam stvarno puno para i kupujem brodic. Za jednu osobu. Još nisam sigurna kako cu ga voziti, ali ja sam pratilja Smrti, a ona zna mnogo. Znace i da upravlja brodom.
Dok uzlecem, gledam Dom. Ostavljam svoga brata u toj zemlji, svoga voljenog u toj zemlji i svoga sina na toj zemlji. Smrt me obavija i teši.
Na izlasku iz sistema pocinje promena. Telo mi se podmladuje. Padam u nesvest.
Budim se a brod kaže da su prošle tri godine. Drugacija sam, stvarno mlada i crnka. Moram reci da sam puno sam lepša nego u svom prvom obliku. Makar sebi. Ali sve uspomene su još tu, to se ne menja. Razmišljam kuda da podjem. Lenjost pobjeduje, najbliži je Spas. Do tamo je pet godina puta. Dosta vremena da isplaniram šta cu dalje. Nešto se mora promeniti. Moram naci nekoga sa mocima i voljnog.
Jer ja ne mogu umreti, ne dok ne predam Smrt drugome.
Prvič sem jo videl v parku. Ko je trimčkala. Sedel sem na klopci in bral časopis, kar počnem vsako jutro. Nisem ji posvetil kakšne posebne pozornosti, opazil pa sem, da ji je bila podobna.
Naslednjič sem jo videl v supermarketu. Znova sem se moral založiti z instant hrano: kavo, smetano, sladili in takrat sem si jo bolje ogledal. Sprva sem pomislil, da me oči varajo. Sicer pa se to pri šestinsedemdesetih ne bi zgodilo prvič.
Dva dni kasneje, ko sem zvečer obiskal restavracijo Vincenzo, moj priljubljen italijanski lokal, v katerega sem zahajal že štirideset let, sem jo spet videl. Povrh tega pa je takrat nosila modro obleko, ki mi je bila najbolj všeč. No, krilo je bilo morda res nekoliko krajše, pa tudi rokavi so se malenkostno razlikovali, vendar je bila to prav tista obleka, ki sem jo poznal.
Vse skupaj ni imelo nobenega smisla. Bila je taka kot pred štiridesetimi leti. Za božjo voljo, saj je vendar minilo že sedem let, odkar je umrla in če je se že vrnila iz groba, zakaj ni prišla k meni. Saj sva konec koncev skupaj preživela več kot pol stoletja.
Ko sem odšel na stranišče, sem šel tik mimo nje. Njen vonj me je udaril kot strela z jasnega. Uporabljala je isti parfum kot takrat, ko sva živela skupaj.
Ko je umrla jih je imela oseminšestdeset. In ko sem zdaj zrl vanjo je bila prav taka, kot sem jo prvič videl. Šel sem mimo njene mize in se skušal nasmehniti, vendar je gledala skozme, kot da me sploh ni bilo.
Na stranišču sem si z vodo dodobra osvežil obraz in se pogledal v zrcalo. Samo toliko, da sem se prepričal, da jih imam še vedno šestinsedemdeset in da zadnjih štirideset let nisem preživel v sanjah. Da, to sem bil jaz. Skoraj plešast, moral bi si nekoliko pristriči zalisce, eno oko sem imel napol zaprto, saj sem preživel manjšo kap, kar sem si priznal le v redkih trenutkih iskrenosti. Pa še manjšo vreznino na bradi sem imel, kjer sem se urezal pri britju. Nikakor ne prenašam teh novih električnih brivnikov, čeprav jih verjetno izdelujejo dlje, kot jaz tlačim zemljo in zato niti niso kakšna posebna novotarija. Sicer pa tudi v najboljših časih nisem bil ravno lepotec. In tistega dne sem videl žensko, ki je bila na las podobna moji Deirdre.
Ko sem se vračal, je bila še vedno sama in poskušala je sladico.
"Oprostite, ali lahko za trenutek prisedem?" sem vprašal, ko sem stopil k njeni mizi.
Pogledala me je, kot da se mi je zmešalo. Ozrla se je naokrog, tako da se je prepričala, da je v lokalu dovolj ljudi, če bi potrebovala pomoč in se nato le odločila, da sem dovolj nenevaren in je kratko prikimala.
"Najlepša hvala. Hotel sem samo povedati, da me spominjate na neko gospo, ki sem jo poznal. Nosite celo enako obleko in uporabljate isti parfum," sem povedal
Ženska je zrla vame, vendar ni črhnila niti besede.
"Dovolite, da se predstavim. Walter Silverman sem," sem dejal in ponudil roko.
"In kaj hočete," je odvrnila, ne da bi se ozirala na ponujeno roko.
"Po resnici? No, hotel sem se vas samo bolje ogledati.Neverjetno me spominjate na tisto drugo gospo," sem povedal. Bilo je očitno, da je v dvomih, zato sem dodal. "Saj vas ne osvajam, za božjo voljo. Dovolj sem star, da bi bil vaš dedek, osebje tukaj pa vam bo povedalo, da zahajam sem že štirideset let in da nisem še nikogar nadlegoval. Prevzela me je samo vaša podobnost z osebo, ki mi je bila zelo pri srcu."
Ženski se je omehčal obraz. "Oprostite, ker sem bila osorna," je dejala in takrat sem se zavedel, da je imela tudi podoben glas. "Ime mi je Deirde," je dodala.
Bil sem tako zaprepaden, da me je vprašala, če je z mano vse v redu.
"V redu je. V redu. Toda tudi ženski, na katero me tako spominjate, je bilo ime Deirdre," sem komaj spravil iz sebe.
Tokrat je bila zaprepadena ona.
"Dovolite, da vam nekaj pokažem," sem dejal, izvlekel listnico in ji dal ženino fotografijo.
"Saj to je neverjetno. Celo enako frizuro imava," je pripomnila, ko si je ogledala fotografijo. "Kdaj se je slikala?" jo je zanimalo.
"Pred sedeminštiridesetimi leti."
"Je že umrla?"
Prikimal sem.
"Vaša žena?"
"Da."
"Moje sožalje. Bila je prava lepotica," je dejala. "Upam, da to ne zveni preveč domišljavo, saj sva izredno podobni," je še dodala.
"Sploh ne. Res je bila lepotica. In kot sem že povedal, uporabljala je celo isti parfum."
"Zares nenavadno. Šele zdaj razumem, zakaj ste hoteli govoriti z mano," je rekla.
"Za hip se mi je zazdelo... kot da sem se vrnil pol stoletja v preteklost. Celo barva vaše obleke je tista, ki jo je imela moja Deedee najrajši."
"Kaj ste ravnokar rekli?"
"Da je celo barva vaše obleke..."
"Ne, ne. Kako ste ji ravnokar rekli?"
"Deedee? To je bilo njeno ljubkovalno ime."
"Tudi moji prijatelji me kličejo Deedee. Mar to ni nenavadno?" je pripomnila.
"Ali vam lahko pravim tako? Hočem reči, če se bova še kdaj srečala?" me je zanimalo.
Skomignila je z rameni. "Seveda. No, Walter, povej mi kaj o sebi. Ali si upokojen?"
"Že dobrih deset let," sem povedal.
"Kaj otrok ali vnukov?"
"Ne."
"Kaj pa potem počneš v prostem času, če že ne nimaš družine, pa še v službo ne hodiš?"
"Berem, gledam filme, sprehajam se. Na googlu je na tisoče stvari, ki me zanimajo. V bistvu pa samo čakam, da bom spet skupaj z Deirdre. Upam, da to ni slišati preveč noro," sem dejal po krajšem premoru.
"Kako dolgo si bil poročen?"
"Petinštirideset let. Tista fotografija je bila posneta več let pred poroko. V tistih časih smo pred poroko kar dolgo hodili skupaj," sem pojasnil.
"Ali je imela v službo? Vem, da takrat veliko žensk ni delalo," jo je zanimalo.
"Ilustrirala je otroške slikanice. Dobila je celo nekaj nagrad.
"V redu, Walter. Zdaj mi pa povej, kako dolgo že vohuniš za mano?" se je namrščila Deirdre.
"Vohunim za vami?" sem zmedeno ponovil. "Pred nekaj dnevi sem vas videl na trimu, potem pa tukaj v restavraciji pri kosilu..."
"Pa menda ne misliš, da ti bom kar verjela?"
"Zakaj pa ne?" sem vprašal.
"Zato, ker tudi jaz ilustriram otroške slikanice."
"Kaj ste rekli?" To je bilo pa že preveč naklučij.
"Ilustriram otroške slikanice."
"Kako se pišete?" sem hripavo vprašal.
"Zakaj?" je sumnjičavo odvrnila.
"Povejte mi, no," sem komaj spravil iz sebe.
“Aronson.”
“Hvala bogu!”
“Kaj sploh hočete reči?”
"Dekliški priimek moje žene je bil Kaplan. Zaradi vseh teh naključij sem že pomislil, da se mi meša. Če bi se tudi vi pisali Kaplan, bi bil siguren, da se mi je strgalo," sem odvrnil.
"Oprosti, ker sem izgubila potrpljenje. Vse skupaj je... več kot čudno,"
je dejala Deirdre.
"Nisem vas hotel vznemiriti. Veste, bilo mi je tako, kot da bi znova videl
svojo Deedee. Lepo in mlado. Tako, kot se je spominjam," sem priznal.
"Pa menda ne, da še vedno tako razmšiljaš o njej? Taka, kot je bila pred petinštiridesetimi leti?" jo je zanimalo.
Izvlekel sem še eno fotografijo, ki je bila posneta tistega leta, ko je umrla. Imela je kakšnih štirideset kil več, bele lase in gubice okoli oči. Kakšno minuto sem zrl v fotografijo in jo nato podal Deirdre.
"Tudi to je njena slika. Kadarkoli jo pogledam, sploh ne opazim odvečnih kilogramov in minulih let. Mislim, da je vsaka ženska lepa. Vsaka po svoje. Moja Deedee pa je bila najlepša od vseh," sem povedal.
"Pa je res škoda, da nisi kakšnih petdeset let mlajši. Za takšnega človeka bi se zlahka ogrela," je pripomnila.
Še sanjalo se mi ni, kaj naj odgovorim, zato sem bil rajši tiho.
"Kako je umrla?" je končno vprašala.
"Šla je čez cesto, ko je nek zadrogiran mulc pridivjal s stotimi kilometri na uro. Še zavedla se ni, kaj se je zgodilo." Za trenutek sem zastal, ko so me prešinili spomini na tisti strašni dan. "Mulc je donil pol leta pogojno in izgubil izpit. Jaz pa sem izgubil Deedee."
"Si videl nesrečo?"
"Ne. Bil sem še v trgovini in plačeval račun. Pač pa sem slišal. Bilo je, kot da bi udaril grom."
"Grozno."
"Vsaj čutila ni ničesar. So še hujši načini, kako lahko umreš. Počasnejši, če nič drugega. Večina mojih prijateljev ima prav takšne težave."
Tokrat je ona ostala brez besed. Končno je pogledala na uro. "Walter, iti moram. Bilo je...zanimivo," je rekla.
"Morda bi se lahko še kdaj dobila?" sem upajoče predlagal.
Ošinila me je s takšnim pogledom, kot da so se ji uresničili najhujši strahovi.
"Saj se ne skušam dogovoriti za zmenek. Star človek sem in samo pogovarjal bi se rad z vami. Samo za nekaj trenutkov bi bil rad spet z Deedee," sem hitro pojasnjeval. Zastal sem in že pričakoval, da mi bo rekla, da je vse skupaj bolano, vendar ni črhnila niti besede. "Glejte. Tukaj hodim večerjat. Kaj če bi se dobila čez kak teden in se med večerjo malo pogovorila. Na moj račun seveda. Obljubim tudi, da vas ne bom zasledoval domov, pa še artritis me daje preveč, da bi vas dregal pod mizo."
Ni si mogla kaj, da se ob moji zadnji pripombi ne bi nasmehnila. "Prav, Walter. Naslednji teden bom od šestih do sedmih tvoj duh iz preteklosti."
***
Naslednji teden, ko se je bližala šesta ura, sem bil tako živčen kot kak šolarček. Po večih mesecih sem oblekel suknjič in kravato, pa med britjem sem se kar trikrat porezal. Upal sem, da tega ne bo opazila.
Ura je bila šest, pa deset čez šest. Končno se je le prikazala četrt čez šest. Na sebi je imela bluzo in hlače, za katere bi lahko prisegel, da jih je nosila moja Deedee.
"Oprosti, da zamujam. Brala sem in izgubila občutek za čas," je povedala in sedla nasproti mene.
"Naj uganem. Jane Austen, kajne?" sem vprašal.
"Kako si vedel?" je presenečeno vprašala.
"Deedee jo je imela najrajši."
"Jaz nisem rekla, da jo imam najrajši," je odvrnila.
"Vendar jo imate najraši, kajne?" sem vztrajal.
Zavladal je trenutek mučne tišine.
"Da," je končno priznala.
Naročila sva večerjo.Ona je izbrala malancane s parmezanom. Sicer pa je to Deedee vedno naročila. Nato je iz torbe izvlekla nekaj revij. Nekaj je bilo žepnih izdaj, nekaj pa večjega formata. Nato mi je pokazala svoje ilustracije.
"Izvrstne so. Posebno mi je všeč tale z svetlolaso deklico in konjem. Spominja me..."
"Na nekaj, kar je narisala vaša žena, kajne?"
Prikimal sem. "Dolgo je že tega. Že leta nisem pomislil nanjo. Najbolj mi je bila všeč, ona pa je bila prepričana, da je narisala veliko boljših."
"Tudi jaz sem narisala veliko boljših. Vendar sem imela te pri roki," je povedala.
Malo sva se še pogovarjala, nato pa so nama prinesli večerjo. Skušal sem se držati bolj splošnih tem, saj sem videl, da ji je neprijetno, kadar sem jo primerjal z Deedee. Vinzenzo je imel stene prekrite s fotografijami slavnih igralcev. Vedela je, kdo je je Franka Sinatra, Dean Martin in Joe DiMaggio, moral pa sem ji razložiti, v katerih filmih sta igrala Carmine Basilio in Eddie Arcaro in še nekaj drugih, ki so si zaslužili takšno slavo.
"Veste, kaj," sem začel, ko je natakar prinesel solato. "Deedee je imela prekrasno, v usnje vezano zbirko zbranih del Jane Austen. Jaz tega ne berem, zdaj pa se na njih samo nabira prah. Bil bi zelo srečen, če bi vam jih naslednji teden lahko prinesel."
"Oh, tega pa res ne morem vzeti. Taka zbirka je zagotova vredna pravo bogastvo."
"Niti ne. Sicer pa jo bodo po moji smrti itak dali v garažo ali prodali za star papir," sem povedal.
"Nikar ne govori tako," me je pokarala.
"Kako?"
"Tako brezčutno."
"Čim starejši je človek, tem bolj je neizbežna tudi njegova smrt. Sicer pa ne skrbite. Obljubim, da me ne bo pobralo med večerjo. Kar pa se tiče zbranih del Jane Austen..."
Videl sem, kako se je borila s seboj. "Ali si res prepričan," je končno vprašala.
"Seveda sem. Če hočete lahko dodam še enak komplet sester Brontë."
"Ne, hvala. Te knjige mi niso ravno pri srcu."
"Se mi je zdelo. Tudi Deedee jih je komaj kdaj odprla."
"Prav. Torej samo Jane Austen. Naslednji teden bom prinesel knjige."
"Oh, Walter. Mislim, da naslednji teden ne bom mogla priti. Moj zaročenec je službeno odsoten in zdi se mi, da se bo vrnil prav ta dan," je zamišljeno pojasnila.
"Zaročeni ste? Tega še niste povedali," sem pripomnil.
"Walter, saj sva šele dvakrat pogovarjala. Saj ničesar ne skrivam," je odvrnila.
"Srečna ženska ste. Za mene pa že veste, da verjamem v poroko," sem dejal.
"Mislim, da tudi jaz," je pripomnila.
"Mislite?"
"Saj verjamem v poroko. Nisem pa povsem prepričana, da bi se obnesla z Ronom."
"Zakaj pa sta se potem zaročila?"
"Imam jih že enaintrideset. Čas bil že bil. Ron pa je čisto spodoben fant."
"Zdi se mi, kot da sem zaslutil nekakšen "ampak"."
"Nisem popolnoma prepričana, če hočem z njim preživeti vse življenje." Zmedeno je zastala. "Zakaj pa sem ti to sploh povedala?"
"Kako naj vem. Zakaj pa ste mi torej povedali?" sem odvrnil.
"Tudi meni ni jasno. Očitno imam občutek, da ti lahko zaupam."
"Cenim vaše zaupanje. Sicer pa se dandanes ljudje ves čas poročajo in ločujejo. Morda ti sploh ne bo treba preživeti vsega življenja s svojim izbrancem."
"No, ti pa res znaš potolažiti žensko," je pikro pripomnila.
"Oprostite. Vaše osebno življenje se me čisto nič ne tiče. Nisem vas hotel prizadeti."
"Prav. O čem se bova še pogovarjala?" je vprašala.
Pomislil sem na Deedee. Z njo sem se lahko pogovarjal o vsem, kar mi je padlo na pamet, najrajši pa je imela gledališče. "Kateri dramatik vam je ljubši: Tom Stoppard ali Edward Albee?"
Obraz ji je kar zažarel in vedel sem, da mi bo v naslednjih desetih minutah natančno razložila koga ima rajši. In seveda zakaj.
Nekako me vse to sploh ni presenetilo.
***
Naslednji teden sva preskočila, vendar pa sva se naslednje tri mesece redno dobivala. Enkrat je prišel zraven celo Ron. Verjetno zato, da bi se prepričal, če sem res tako star in neprivlačen, kot me je opisala. Bilo je očitno, da je bil z opisom zadovoljen, saj se ni prikazal nikoli več. Bil je prijeten mladenič in že na prvi pogled je bilo jasno, da je zaljubljen vanjo.
Enkrat sem naletel nanjo v lokalnem antikvariatu, drugič pa v knjigarni Barnes&Nobles. Obakrat sem jo povabil na kavo. Zavedal sem se, da se zaljubljam vanjo. Hudiča, saj sem bil zaljubljen vanjo od prvega trenutka, ko sem jo zagledal. Pravzaprav je bilo vse skupaj malo zmedeno, saj sem tudi vedel, da se nisem zaljubil vanjo, ampak v mlajšo podobo moje Deedee, ki jo je predstavljala.
Ko je moral Ron ponovno na službeno pot, me je povabila v gledališče na reprizo Stoppardove drame Jumpers, jaz pa sem jo odpeljal na hipodrom na konjske dirke. Gledališka predstava je bila kar v redu, sicer manj znana, vendar so bili igralci odlični, medtem ko njej ni bila všeč niti barvitost niti vznemirjenje, ki so ga prinašale dirke. Sicer pa tudi moja Deedee ni bila navdušena nad tem.
Nenehno sem se spraševal, če je mogoče, da se je Deedee nekako reinkarnirala, vendar sem globoko v sebi vedel, da je to nemogoče. Če bi bila to moja Deedee, bi se to zgodilo zaradi mene, ona pa se je nameravala poročiti s tipom, ki mu je bilo ime Ron. Poleg tega je imela svoje življenje. Pokazala mi je svoje fotografije, ko je bila še majhna punčka in veliko prijateljev, ki so jo poznali leta in leta. Moja Deedee pa je umrla šele pred sedmimi leti. In čeprav se mi še sanjalo ni, kaj se dogaja, mi je bilo popolno jasno, da dve isti osebi ne bi mogli obstajati istočasno. Ne da bi se to kaj posebno spraševal, enostavno sem vedel, da je tako in nič drugače.
Včasih sem za pokušino naročil kakšno vino ali omenil igro, knjigo ali film, ki jih Deedee ni marala in moja nova znanka se je neizbežno namrdnila in povedala, da ji te stvari niso prav nič všeč.
To kar se je dogajalo, je bilo prav skrivnostno. Obenem pa tudi zastrašujoče, saj nisem imel pojma, za kaj sploh gre. To pač ni bila moja Deedee. Ona je svoje življenje preživela z mano in tega je bilo konec. Imel sem šestinsedemdeset let, kopico bolezni in bil sem takorekoč že z eno nogo v grobu. Še na misel mi ni prišlo, da bi se vsiljeval svoji novi znanki, ki bi me zagotovo imela samo za ekscentričnega starca. Zakaj sem jo torej sploh srečal?
Vedno znova me je obhajala romanična misel, da sta dva človeka, ki se ljubita in sta ustvarjena eden za drugega, kot sva bila midva z Deedee, za večno zapisana ljubezni. Da sta se sprva našla v času kot Adam in Eva, pa kasneje kot Lancelot in Guinevera in še kasneje kot Bogart in Bacallova. Da bi živela skupaj. Nobenega smisla ni imelo, da bi se srečala kot starec in mlada ženska, ki nista imela nič skupnega.
Bil sem petdeset let starejši in imel prav toliko let izkušenj, ki jih z njo nisem mogel deliti. Prav tako pa sem bil prepričan, da bi se ji že ob sami misli, da bi se je dotaknil, naježila koža. Sicer pa je že davno minil čas, ko bi lahko storil še kaj več, kot da bi se je samo dotaknil. Vprašanje je torej bilo, pa če je bila moja Deedee ali ne, zakaj sva se sploh srečala v tem prostoru in času.
Še sanjalo se mi ni, kaj se dogaja.
Le nekaj dni kasneje pa sem spoznal, da bi bilo več kot dobro, da čimprej izvem, za kaj gre. Bil sem na pregledu v bolničnici, kjer so odkrili, da gre z mano na slabše. Predpisali so mi cel ducat novih zdravil, dali močne tablete proti bolečinam in mi povedali, naj ne delam kakšnih dolgoročnih načrtov.
Hudiča, sicer pa sem bil s tem kar zadovoljen. Končno bom spet skupaj s svojo Deedee. Pravo Deedee. In ne z očarljivim nadomestkom.
Naslednji večer, ko sva se zopet dobila na večerji, sem se odločil, da ji tega ne bom povedal. Nobenega smisla ni imelo, da bi jo vznemirjal.
Izkazalo pa se je, da je bila že dovolj vznemirjena. Ron ji je postavil ultimat. Da se dogovorita za poroko ali pa gresta narazen. Očitno se je od mojih časov marsikaj spremenilo. Takrat bi bila večina fantov več kot navdušena, če bi imeli za ljubico takšno lepotico, ki ne bi bila navdušena nad poroko.
"In kaj boš storila?" sem prijazno vprašal.
"Ne vem. Saj ga imam rada. Res ga imam. Ampak... ne vem."
"Pusti ga," sem dejal.
Vprašujoče me je pogledala.
"Če po vsem tem času nisi prepričana, da je pravi, ga pusti," sem ponovil.
"Ron je vse, kar si želim od moža," je globoko vzdihnila. "Je pozoren in uvideven, veliko skupnega imava, pa kot arhitekt ima pred sabo lepo prihodnost. Celo njegova mama mi je všeč," je skrušeno pripomnila.
"Ampak?“ sem jo vzpodbudil.
"Nisem prepričana, da sem v njega tudi zaljubljena." Zazrla se je vame. "Vedno sem menila, da bom takoj vedela, kateri je pravi. Vsaj tako sem mislila že kot majhna deklica, potem pa sem prebrala na kupe romantičnih romanov in pogledala nešteto filmov. Kako pa je bilo s tabo in tvojo Deedee? Ali si kdaj podvomil, da je prava?"
"Niti enkrat. Od prvega do zadnjega trenutka," sem odgovoril.
"Walter, že enaintrideset jih imam, pa še zmerom nisem srečala pravega tipa," je začela z otožnim glasom. "Le kakšne možnosti imam, da naletim nanj, predno bom stara štirideset ali šestdeset let. In kaj bo, če bom hotela otroka? Mar naj ga imam z moškim, v katerega nisem zaljubljena, ali pa s tipom, ki se bo preselil na drug konec sveta, še predno bom rodila?" Nesrečno je vzdihnila. "Imam dve prijateljici, ki sta se poročili z moškima svojih sanj. Obe sta se že ločili. Moja najboljša prijateljica se je poročila s simpatičnim tipom, v katerega pa ni bila zaljubljena. Bila sta srečno poročena deset let in mi še zdaj govori, da sem nora, če mislim pustiti Rona. Vse na svetu bi dala, če bi bila lahko tako gotova, da sem našla pravega moškega, kot si bil ti prepričan v svojo Deedee," je povedala in se zazrla vame z mučeniškim izrazom na licu.
In prav tisti trenutek sem se zavedal, zakaj mi je bilo dano, da sem jo srečal, in zakaj so mi zdravniki povedali, da bom samo še nekaj mesecev tlačil zemljo, predno me bo za večno prekrila.
Ko sva povečerjala, sem jo prvič spremil do doma. Živela je v enem od tistih velikih stanovanjsko poslovnih kompleksih, ki so bila prava mesta v malem. Poljubila me je lice, medtem ko jo je nekaj sosedov, ki so ravno prihajali iz stavbe, gledalo, kot da se ji je zmešalo. Počakal sem, da je stopila v dvigalo in se nato vrnil domov.
Ko sem naslednje jutro vstal, sem se takoj spravil na delo. Če nič drugega, sem nameraval obiskati nekaj krajev, kamor sem včasih zahajal in kjer sem bil kot doma. Oblekel sem se, odšel na hipodrom, kjer sem nekaj časa s stojišča opazoval dirke. Niti enkrat nisem stavil, samo malo sem postopal sem ter tja. Nato, po večerji, pa sem začel obiskovati najljubše prodajalne knjig. Dve popoldnevi sem taval po živalskem vrtu in prirodoslovnem muzeju, kjer sva z Deedee preživela toliko lepih trenutkov. Naslednji dan pa sem šel še na kegljišče, kjer sem z nepokritega dela nekaj časa pasel oči. Med potjo sem moral zaradi hudih bolečin vzeti nekaj tablet, kar pa me ni zaustavilo. Zvečer sem še naprej hodil po knjigarnah, antikvariatih in kavarnicah.
Šesti dan sem imel že dovolj italijanske hrane... no, dovolj sem imel že vsega, tako da sem šel v Olympus. To je bila še ena restavracija, v katero sem hodil dolga leta. Saj na pogled res ni bila kaj posebnega, nikakršnih grških kipov ni bilo tam, kaj šele trebušnih plesalk ali igralcev na grški bouzouki, imeli pa so najboljšo pašto in dolmadoje v mestu.
In prav tam sem ga prvič opazil.
Sprva nisem bil popolnoma gotov, da je to res on. Tako kot sem bil pri Deirdre. Sicer pa si tega obraza že kar nekaj časa nisem temeljito ogledal. Bil je sam. Počakal sem, da je odšel na stranišče in nato sem stopil za njim.
"Prijeten večer, kajne?" sem začel, medtem ko sem si umival roke.
"Če tako pravite," je odvrnil nezainteresirano.
"Zrak je čist, luna sije, prijetno pihlja in prav vse se lahko pripeti. Mar bi bilo lahko še kaj boljšega?" sem vprašal.
"Poglej, kolega. Ravnokar sem se razšel s punco in res nisem razpoložen za pogovor," mi je zabrusil nazaj.
"Nekaj te moram vprašati, Wally."
"Kako veš, kako mi je ime?" je zahteval.
Takšno ime ti nekako pristoji," sem skomignil z rameni.
Na hitro je pogledal k vratom. "Kaj za hudiča se sploh dogaja? Kaj sploh hočeš? Takoj bom..."
"Ne skrbi. Sem samo starec, ki je z eno nogo v grobu in bi rad storil še zadnje dobro delo," sem dejal in iz denarnice izvlekel staro fotografijo in mu jo pokazal. "Ali se prepoznaš?" sem vprašal.
Namrščil se je. "Ne spomnim se te fotografije. Si me slikal ti?"
"Ne. Nek prijatelj. Kdo je tvoj najljubši igralec?"
"Humphrey Bogart. Zakaj?" Jasno. Bogie je bil tudi moj najljubši igralec. Vse od otroštva.
"Zanima me, pač. Samo še eno vprašanje. Kaj meniš o Agathi Christie?"
"Zakaj?"
"Zanima me, no."
Nekaj časa je samo zrl vame, nato pa je skomignil z rameni. "Ne prenesem je. Umori se dogajajo v zakotnih ulicah. Ne v župniščih." Točno tako. Nikoli nisem maral kriminalk, kjer je bil umor samo izgovor, da se je detektiv lahko ukvarjal s truplom.
"Pravilen odgovor, Wally."
"Zakaj se tako smehljaš? " je sumnjičavo vprašal.
"Dobre volje sem."
"Lepo, da je vsaj eden od naju dobre volje."
"Veš kaj. Mislim, da tudi tebe lahko spravim v dobro voljo. Saj poznaš restavracijo Vincenzo, kajne? Tista mala oštarija tri ulice stran od tukaj?" sem vprašal.
"Ja. Sem ter tja se oglasim tam. Zakaj?"
"Jutri zvečer bi te rad povabil na večerjo."
"Zakaj vendar?"
"Samo starec sem, ki ne ve kako naj zapravi denar. Zakaj mi ne bi ustregel?"
Nekaj čaja je premišljeval, nato pa skomignil z rameni. "Zakaj pa ne. Saj itak nimam nikogar, s katerim bi lahko šel ven."
"Trenutno res," sem odvrnil.
"Kaj hočeš vendar povedati?"
"Ti samo pridi," sem dejal. Ko sem že stopal k vratom, pa sem se obrnil in dodal: "Veš, še sanja se ti ne, kakšno fejst punco sem našel zate."
Gvendolina je vtaknila prst v torto, ga izvlekla in obliznila z blaženim izrazom na obrazu.
»Tako rada imam rojstne dneve,« je rekla in se navdušeno zahehetala.
Sklonil sem se čez mizo in obrisal nadev z njenega lica. »Daj no, ne packaj. Saj se boš morala še umiti, preden odpreš darilo?« sem rekel.
»Darilo? Ali lahko odprem darilo že zdaj? Ali lahko? Ali lahko?« je vznemirjeno ponavljala, medtem ko je gledala škatlico, ki je bila zavita v barvni papir in prevezana z veliko svileno pentljo.
»Da, seveda lahko. Srečen rojstni dan, Gvendolina,« sem ji zaželel in ji dal darilo v roke.
Gvendolina je strgala okrasni papir, odložila voščilnico in odprla škatlo. Naslednji hip je ven izvlekla punčko iz cunj in kar zavriskala od navdušenja. »To je najlepši dan v mojem življenju,« je povedala.
Vzdihnil sem in poskušal zadržati solze.
Gvendolina je stara dvainosemdeset let. In že celih šestdeset let sem poročen z njo.
Ne vem, kdaj so ubili Kennedyja. Ne vem, kaj sem počel tisti dan, ko so teroristi z letali porušili svetovni trgovinski center. Zelo natančno pa se spominjam dneva, vsako minuto in vsako sekundo, ko sem izvedel slabo novico.
»Vsekakor gre za demenco, je pojasnjeval dr. Castleman. »Saj ni nujno, da je to Alzheimerjeva bolezen. Zadnje čase postaja to kar nekakšna krilatica za vsa senilna obolenja. Sčasoma bomo seveda odkrili točno za kakšno obliko senilnosti gre, dejstvo pa je, da Gvendolina postaja dementna.
To seveda ni bilo nikakršno presenečenje. Saj sem konec koncev vedel, da je nekaj narobe. Sicer jo sploh ne bi pripeljal na pregled. Kljub vsemu pa je bil to še vedno šok.
»Ali sploh je kakšna možnost, da bo ozdravela? » Sem vprašal in se trudil na vso moč, da sem ostal miren.
»Trenutno ji lahko pomagamo samo tako, da skušamo bolezen upočasniti,« je doktor žalostno zmajal z glavo.
»Kako dolgo bom še živela?« je s stisnjenimi ustnicami in mračnim izrazom vprašala Gvendolina.
»Saj sploh ne gre za to. Popolnoma ste zdravi. Lahko živite še vsaj deset, celo dvajset let,« je odvrnil Castleman
»Kako dolgo bo trajalo, dokler ne bom več prepoznala niti svojih bližnjih?« je vztrajala. Doktor je nemočno zmignil z rameni. »Kdo bi vedel? Demenca se razvija različno pri vsakem posamezniku. Sprva sploh ne boste opazili sprememb, ki pa bodo sčasoma postajale vse bolj očitne. Vi se tega ne boste niti zavedali, pač pa bodo to opazili vaši bližnji. Proces ne napreduje premočrtno. Nekega dne se boste enostavno zavedli, da ne znate več brati, par mesecev kasneje pa boste z lahkoto prebrali časopisne članke ali jedilnike v restavraciji, kot da se ni nič zgodilo. Vaš mož, Paul, bo ves navdušen in prepričan bo, da se vam stanje izboljšuje. Klical me bo in mi razlagal, kako vam gre na bolje. Vendar ne bo tako. Čez nekaj dni, morda celo ur, ali pa tednov, bo zopet tako, kot je bilo.«
»Ali se bom sploh zavedala, kaj se dogaja z mano?«
»To je v vsej stvari še najboljše. Zdaj točno veste, kaj vas čaka, ko pa bo demenca napredovala, se boste vse manj in manj zavedali, da izgubljate spomin. V začetku boste seveda zagrenjeni in boste morali jemati antidepresive, sčasoma pa se ne boste več niti zavedali, da ste, še ne dolgo tega, vedeli veliko več.
»Tako hudo mi je, Paul,« je zašepetala moja žena.
»Saj nisi nič kriva,« sem odvrnil.
»Prav gotovo je nekaj, kar lahko narediva. Lahko se boriva, mar ne?« sem zamrmral.
»Žal ne moreta ukreniti čisto nič. Pravijo, da gre človek tudi pri umiranju skozi različne stopnje. Najprej nastopi nejevera, nato bes, samopomilovanje in končno sprejetje neizbežnega. Nikomur še ni uspelo določiti takšnih stopenj pri demenci, ampak na koncu bosta morala bolezen sprejeti in z njo tudi živeti,« je pojasnil Castleman.
»Koliko časa bo Paul še lahko skrbel zame? Koliko časa nama je sploh še ostalo?«
Castleman je globoko zajel sapo in spregovoril s stisnjenimi ustnicami. »To je odvisno. Lahko, da imata samo še pet, šest mesecev, ali pa par let. Morda celo več. Kdo bi vedel. Vse skupaj je odvisno tudi od vas.«
»Od mene?« se je začudila Gvendolina.
»Da. Postajali boste vse bolj in bolj otročji in zaradi tega vas bodo vse bolj zanimale stvari, katere boste pač pozabili. Paul mi je povedal, da ste bili vedno zvedave sorte. Ali boste takrat, ko bo vaš mož zaposlen ali pa bo mogoče zaspal na kavču, še naprej gledali televizijo, ali pa vas bo zamikalo, da boste šli malce ven in na sprehodu pozabili, kje ste doma. Morda pa vas bodo premamili najrazličnejši gumbi in stikala na kuhinjskih napravah? Nekajletni malček ne doseže stikal, niti ne more odpreti predalov in vrat. Vi pa boste lahko naredili vse to. Tako kot pravim, marsikaj bo odvisno prav od vas in tega ne more predvideti nihče. Lahko pa se tudi zgodi, da boste imele občasne napade,« je še dodal zdravnik.
»Občasne napade?« sem ponovil.
»To se dogaja v več kot polovici primerov,« je odgovoril zdravnik.
»Vaši ženi se še sanjalo ne bo, zakaj ima napade. Vi boste seveda vedeli, vendar ji ne boste mogli pomagati. Ko bo prišlo do tega, bom pač predpisal določena zdravila,« je pojasnil zdravnik.
Vse skupaj me je tako potrlo, da sem začenjal razmišljati o samomoru. Takrat pa se je Gvendolina obrnila proti meni in dejala: »Paul, kot kaže, si bova morala v naslednjih nekaj mesecih privoščiti bolj polno življenje. Vedno sem želela na križarjenje po Karibih. Jutri, ko bova šla domov, bova to uredila na potovalni agenciji.«
Tako se je moja žena odzvala na najbolj grozljivo novico, ki jo je lahko doletela. Zahvaljeval sem se bogu, da sem z njo preživel celih šestdeset let in ga obenem preklinjal, da ji je jemal vse, zaradi česar sem jo tako ljubil. Še preden sva se eden drugemu v celoti izpovedala in naredila vse, kar sva imela v načrtih.
***
Nekoč je bila prava lepotica. In še vedno je bila. Telesna lepota sčasoma obledi, notranja pa nikoli. Šestdeset let sva živela skupaj, se ljubila, delala in uživala drug v drugem. Prišla sva tako daleč, da sva vedela, kaj misli drugi povedati, še preden je zaključil stavek in poznala sva se tako dobro, da sva oba vedela, kaj nama prija. Morda celo bolje kot sama. Seveda sva se tudi sporekla. Kdo pa se ne. Nikoli pa nisva odšla v spalnico, da bi bila jezna eden na drugega.
Imela sva tri otroke. Dva sinova in eno hčerko. Eden je padel v Vietnamu, drugi sin in hčerka pa sta živela daleč stran. Imela sta svoji družini in sta se po svojih močeh trudila, da bi ostala v stiku z nama.
Sčasoma pa so najini družabni stiki postajali vse redkejši. Potrebovala sva samo eden drugega. In zdaj naj bi opazoval edino osebo, ki sem jo resnično ljubil, kako bo vsak dan izgubila delček svoje človečnosti, dokler ne bo od nje ostala samo še prazna lupina.
***
Na križarjenju je bilo prelepo. Do središča Jamajke, tam kjer je tovarna ruma, sva se celo peljala z vlakom. Nekaj dni, pred poletom domov, sva preživela v Miamiju. Moja ljuba je delovala povsem normalno, bila je tako samozavestna, da sem začenjal dvomiti v dr. Castlemanovo diagnozo.
Nato pa se je začelo. Saj se ni zgodilo nič takega, kar se ni pripetilo že kdaj prej. V zadnjih petdeset letih. Nič, za kar ne bi mogel najti kakega pametnega razloga. Ampak, stvari so se dogajale kar naprej. Enkrat je dala pečenko v pečico in sva šele čez par ur ugotovila, da jo je pozabila izključiti. Dva dni kasneje sva gledala Malteškega sokola, pa se ni mogla spomniti, kdo je ubil Bogartovega partnerja. Čeprav sva film gledala že stokrat. In nenadoma je odkrila Raymonda Chandlerja. Pisatelja, ki ga je oboževala leta in leta. Sicer je bilo res, da ni imela napadov, vse pa se je dogajalo tako, kot je napovedal dr. Castleman.
Začenjal sem šteti tablete, ki jih je jemala. Imela je pet različnih zdravil, od tega je morala tri jemati dvakrat dnevno. Saj ne, da jih je kar pozabila jemati, ampak število tablet se ni nikoli izšlo.
Dogajalo se je, da sem omenil kak dogodek, kraj ali osebo, ki sva ju oba poznala. Od treh primerov se vsaj enkrat ni spomnila, za kaj gre. Potem je bila pa slabe volje, ko sem ji povedal, da je pozabila. Minil je samo en mesec, pa se od treh primerov ni spomnila niti dveh. Nato je nehala brati. Izgovarjala se je na očala, ko pa sem jo peljal k okulistu, je ta ugotovil, da se njen vid v zadnjih dveh letih sploh ni poslabšal.
Ni se dala. Poskušala je vse, da bi obudila svoje možgane. Reševala je križanke, matematične uganke Vendar pa je imela z enigmatiko vsak mesec večje težave. Pa tudi vse manj križank in ugank je rešila. Še vedno pa je imela rada glasbo in hranila je ptice na okenski polici. Čeprav ni več znala napevov, pa tudi ptic ni več prepoznavala.
Že od nekdaj mi ni dovolila, da bi imel doma orožje. Pravila je, da je boljše, da tatovi vse pokradejo, kot da bi bila ob življenje. Pravila je, da je to itak samo lastnina in da štejeva samo midva. Šestdeset let sem spoštoval njene želje, nato pa sem kupil pištolo in zavitek nabojev. Za takrat, ko me ne bo več prepoznala. Dopovedoval sem si, da bom tistega dne ustrelil najprej njo, potem pa pognal kroglo v glavo še sebi. Čeprav sem vedel, da tega ne bi mogel storiti. Sebe bi že ubil, nje pa nikoli. Saj je bila vse, kar sem imel. Življenje mojega življenja.
Spoznala sva se med študijem. Imela je državno štipendijo, jaz pa sem bil ne ravno nadarjen športnik. Zadnji branilec v nogometu in rezervni krilec v košarki. Velik, močan in bebav. Še sanja se mi ne, kaj je videla na meni. Opazil sem jo, ko je pohajala po študentskem naselju. Bila je preveč luštna, da bi jo lahko spregledal. Vendar pa se je večidel družila z odličnjaki, tako da skoraj nikoli nisva prišla skupaj. Edini razlog, da sem jo enkrat povabil ven, je bil ta, ker je kolega stavil deset čukov, da me bo zavrnila. Še sanja se mi ne, zakaj je privolila in naslednjih šestdeset let je skorajda nisem spustil izpred oči. Kadar sva imela denar, sva zapravljala, ko sva bila suha, sva se pa ravno tako imela v redu. Le da sva si bolj malo privoščila in da sva manj potovala. Imela sva otroke in jih poslala v svet. Eden je umrl, druga dva pa sta se odselila in začela novo življenje. In tako sva ostala tam, kjer sva začela. Samo midva. Sama.
In zdaj je eden od naju začenjal izginjati. Dan za dnem. Minuto za minuto.
Nekega dne se je zaklenila v kopalnico in se ni mogla spomniti, kako naj odklene vrata. Bila je tako iz sebe, da me sploh ni slišala, ko sem ji pravil, kaj na stori. In ko sem klical gasilce se je nenadoma pojavila ob meni in vprašala, koga kličem in kaj se žge na štedilniku.
»Sploh se ni spomnila, da se je zaklenila,« sem naslednji dan pojasnjeval doktorju Castlemanu. »Sprva ni znala odkleniti vrat, ki bi jih lahko odprl vsak triletni otrok, nato pa jih je odklenila in se ni niti spomnila, da še malo prej imela težave.«
»Bolezen pač tako napreduje,« je pojasnil zdravnik.
»Kdaj me bo pozabila?«
Zdravnik je vzdihnil. »Ne bi vedel, Paul. Ti si najpomembnejša stvar v njenem življenju, zato je tudi smiselno, da boš zadnje, kar bo pozabila. Lahko, da se bo to zgodilo čez nekaj mesecev, morda pa celo čez več let… Seveda pa se lahko zgodi že jutri.«
»To ni pošteno,« sem zamomljal.
»Nihče ni rekel, da je. Ko je bila zadnjič tukaj, sem opravil sistematski pregled in lahko rečem, da je bila za svoja leta popolnoma zdrava. S srcem in pljuči je bilo vse v redu, pa tudi s krvnim pritiskom ni bilo nič narobe.«
Jasno kot beli dan, da je bilo z njenim pritiskom vse v redu. Saj se ni vsak dan prebujala z mislijo, kaj bo potem, ko je ljubezen njenega življenja ne bo več prepoznala, sem grenko pomislil. In šele nato sem se zavedel, da se je vsak dan prebujala, ne da bi sploh na kaj mislila. Da je bila ona tista, ki so jo tako razum kot spomini zapuščali z vrtoglavo naglico in da nisem imel nikakršne pravice, da bi se smilil samemu sebi.
Kaka dva tedna kasneje sva šla po nakupih. Gvendolina je tavala po trgovini, mislim, da je iskala sladoled, in ko sem naložil v voziček, kar sem potreboval, sem jo šel iskat. Pregledal sem oddelek z zmrznjeno hrano in še nekaj sosednjih, vendar je ni bilo nikjer.
Poprosil sem eno od prodajalk, da je pogledala v ženske toalete, vendar je tudi tam ni bilo.
Postajal sem vse bolj paničen, stiskalo me je v želodcu in bil sem že na tem, da jo začnem iskati po parkirišču, ko jo je nek policist za roko pripeljal v trgovino.
»Tavala je po parkirišču in iskala svoj avto. Nash rambler, letnik 1961,« je pojasnil.
»Saj tega avta nimava že več kot 40 let,« sem odvrnil. »Draga, ali je s tabo vse v redu?« sem vprašal.
»Tako mi je žal. Sploh se ne morem spomniti, kje si parkiral avto,« je pojasnjevala vsa objokana.
»Saj je vse v redu,« sem odvrnil.
Ona pa je še kar naprej jokala in mi razlagala, kako ji je žal. Ljudje so začeli buljiti v naju, tako da je prišel poslovodja in vprašal, če bi morda stopila v njegovo pisarno, kjer bi se moja žena lahko spočila. Ker sem menil, da je najpametneje, da greva domov, sem se zahvalil tako njemu kot policistu in nato odšla na parkirišče, sedla v Forda, ki sva ga imela že pet let in se odpeljala proti domu.
Ko sem pripeljal v garažo, je izstopila in se zagledala v avto. »Kako lep avto. Čigav pa je?« vprašala.
»Pravzaprav nihče ne ve, zakaj prihaja do demence,« je razlagal dr. Castleman. »Predvidevajo, da gre za amiloidni beta protein. Bolniki z alzhajmerjevo boleznijo in downovim sindromom imajo prevelike količine tega proteina.«
»Mar ne morete zmanjšati količine tega proteina ali ga celo nevtralizirati?« me je zanimalo.
Medtem je Gvendolina sedela na stolu in strmela v steno. Vse skupaj ji je bilo tako malo mar, kot če bi bila midva na drugem koncu sveta.
»Če bi bilo tako enostavno, bi z demenco že zdavnaj opravili.«
»Torej, pravite da gre za protein. Kaj je v hrani? Ali morda česa ne bi smela jesti?«
Zdravnik je zmajal z glavo. »Proteinov je veliko. S tem proteinom pa se človek že rodi.«
»Ali je v glavi?«
»Sprva se nahaja v hrbtenjačni tekočini.«
»Kaj ga ne morete punktirati?« sem vztrajal.
»Takrat, ko se zavemo, da ima kdo s tem težave, je običajno že prepozno. Protein se razširi na možgane in tvori nekakšne obloge. Takrat bolezni ni več mogoče preprečiti,« je vzdihnil zdravnik in utrujeno nadaljeval. »No, vsaj dandanes je tako. Nekega dne bo to seveda drugače. Verjetno bodo prav kmalu znali upočasniti demenco. Čisto nič ne bi bil presenečen, če bi se to zgodilo že v naslednjih dveh, treh desetletjih. Morda bodo nekega dne lahko celo testirali zarodke in odpravili neravnovesje amiloidnih beta proteinov že pri nerojenih otrocih. Znanost nenehno napreduje.«
»Žal pa bo to za Gvendolino že prepozno.«
»Da, žal bo prepozno.«
V naslednjih nekaj mesecih se je Gvendolina celo nehala zavedati, da ima alzheimerjevo bolezen. Nič več ni brala, pač pa je nenehno gledala televizijo. Najrajši je imela otroške oddaje in risanke. Ko sem stopil v sobo, sem zagledal 82-letno starko, ki sem jo ljubil z vsem srcem, kako je prepevala z Miki Miško in njegovimi prijatelji. Imel sem občutek, da bi lahko ure in ure gledala testno sliko, če bi jo še vedno predvajali.
In nato se je nekega jutra zgodilo to, kar sem ves čas pričakoval. Pripravljal sem zajtrk, ovsene kosmiče, za katere je videla reklamo na televiziji. Takrat je dvignila pogled in zavedel sem se, da je pozabila, kdo sem. Oh, saj ne, da bi se bala in sploh je ni zanimalo, kdo sem, vendar v njenem, praznem pogledu ni bilo niti sledu, da bi me kdaj poznala.
Naslednji dan sem jo odpeljal v dom ostarelih, kjer so se posebej ukvarjali z ljudmi, ki so bolehali za demenco.
»Zelo mi je žal, da je prišlo do tega, vendar mi lahko verjamete, da je to zanjo najbolje,« me je tolažil dr. Castleman. »Saj veste, da potrebuje strokovno pomoč. Vi ste pa shujšali, premalo spite in če lahko povem kar naravnost, je sedaj popolnoma vseeno, kdo jo hrani, čisti in ji daje zdravila, mar ne?«
»No, meni pa prav gotovo ni vseeno. Z njo se obnašajo, kot da je otrok,« sem jezno zabrusil.
»Saj tudi je.«
»V domu je že dva tedna, pa še nisem opazil, da bi se kdorkoli z njo pogovarjal. Zares pogovarjal.«
»Saj se z njo sploh ne da več pogovarjati.«
»Seveda se da. Nekje v glavi je še vedno takšna, kot je bila.« sem ugovarjal.
»Pa ni. Spremenila se je in s tem se boste morali sprijazniti,« je odgovoril Castleman.
»Prezgodaj sem jo dal v dom. Prav gotovo bi ji lahko še pomagal,« sem pripomnil.
»Odrasel človek ste, ona pa je navkljub svojemu videzu, na ravni štiriletnega otroka. Nič skupnega nimata več,« je blago pojasnil Castleman.
»Vse življenje sva preživela skupaj,« sem bevsknil in ker nisem mogel več poslušati njegovih marenj, sem vstal in odšel iz pisarne.
Ugotovil sem, da sem z dr.Castlemanom zašel v slepo ulico in sem začel hoditi k drugim specialistom. Pravzaprav nisem izvedel čisto nič novega. Eden od njih mi je celo razkazal svoj laboratorij, kjer je delal poskuse z amiloidnimi beta proteini in še kup drugih reči. Saj je bilo videti kar spodbudno, dejstvo pa je bilo, da do bistvenega napredka ne bo prišlo dovolj hitro, da bi lahko pomagali Gvendolini
Vsak dan sem dvakrat, trikrat vzel v roke tisto pištolo, ki sem jo kupil in se poigraval z mislijo, da bi vse skupaj končal. Obenem pa sem razmišljal, da je čisto mogoče, da se zgodi čudež, pa naj bo na zdravstveni ali verski podlagi, in da bi Gvendolina lahko zopet postala takšna, kot je bila prej. In ostala med senilnimi starci in starkami, saj bi jo jaz pustil na cedilu.
Zato se nisem smel ubiti, pomagati ji tudi nisem mogel. Prav tako pa nisem mogel samo stati ob strani, ne da storil karkoli. Prepričan sem bil, da mora biti nek način, da stopim z njo v stik. Da bi se lahko zopet pogovarjala tako kot včasih. V življenju sva doživela marsikaj hudega. Najin sin je umrl, Gvendolina je imela splav, pa še smrt najinih staršev sva morala dati skozi. Vendar sva vse to prebrodila, saj sva bila skupaj. Vsako težavo sva reševala posebej, saj je za vsako obstajala rešitev.
Tudi za najnovejšo težavo sem našel rešitev. Resda ni bila taka, kot sem sprva pričakoval in na začetku se mi še sanjalo ni, kako se bo izteklo. Vendar nisem okleval niti za trenutek, saj je bilo Gvendolini že 82 let in je hitro izgubljala tla pod nogami.
In tako je zdaj tako kot je. Danes zjutraj sem kupil beležnico, v katero bom zapisoval vse, kaj se mi bo dogajalo.
Petek, 22 junij
Za kliniko sem izvedel, ko sem na internetu brskal za podatki o demenci. Država je prepovedala njihovo dejavnost in zaprla kliniko. Zato so se preselili v Gvatemalo. Saj ne, da bi kaj dosti pričakoval. Mogoče samo to, da se zgodi čudež.
Povsem odkrito so povedali, kaj pričakujejo, če bo šlo vse po načrtih. Sicer pa so zaradi tega itak sprejemali samo paciente, ki so bili na smrt bolni. Po drugi strani pa so tako krvavo potrebovali prostovoljce, da me sploh niso pretirano zasliševali, ko sem povedal, da imam raka. Podpisal sem papirje, ki verjetno ne bi vzdržali na nobenem sodišču razen v Gvatemali in jim tako dal proste roke, da z mano počnejo, kar se jim zljubi.
Sobota, 23 junij
Začelo se je. Mislil sem, da mi bodo injekcijo vbrizgali v hrbtenico, pa so me pičili kar v vratno žilo. Saj je smiselno. Vrat povezuje hrbtenico in možgane. Če je kak način, da spravijo protein tja, kamor je treba, potem je že prav tako. Mislil sem, da me bo bolelo kot hudič, pa me je samo malo zapeklo. Sicer pa se ne počutim čisto nič drugače kot prej.
Sreda, 27 junij
Že štiri dni poslušam dolgočasne litanije o tem, da bomo umrli, da pa se lahko tudi zgodi, da bomo nekateri preživeli in da bo s tem človeštvo na boljšem. Nekaj takega. Zdaj se mi vsaj malo sanja, kako se počutijo laboratorijske miši in podgane. Sploh se ne zavedajo, da bodo poginile. Sicer pa tudi mi kmalu ne bomo več vedeli, da bomo kmalu umrli.
Sreda, 3 julij
Potem, ko sem moral ves teden reševati najrazličnejše bebave uganke, so mi povedali, da so se moje miselne sposobnosti zmanjšale za kakih šest odstotkov in da se moje stanje hitro poslabšuje. Videti je bilo, kot da so s tem silno zadovoljni. Sam pa v to nisem preveč prepričan. Če bi imel več časa, bi zagotovo rešil tiste zagamane teste. Hočem samo povedati, da je že dolgo tega, ko sem hodil v šolo. Pač nisem več v najboljši formi.
Sobota, 7 julij
Veste kaj, mislim, da zadeva deluje. V dnevni sali sem nekaj bral, potem pa se dolgo, dolgo časa sploh nisem mogel spomniti, kje je moja soba. Demenca napreduje. Odlično. Čim hitreje tem bolje. Toliko tega je, kar moram nadoknaditi.
Torek, 16 julij
Danes je bil spet sestanek. Povedali so mi, da so mi začeli dajati močnejše doze in da se moje stanje poslabšuje celo hitrejše, kot so upali. Menda naj bi že nastopil čas, da poskusijo z anekdotami. Anekdotami. Saj se reče tako, mar ne?
Petek, 26 julij
Pa mam res srečo. Še dobr, da sem se zadnji hip spomnu, zakaj sem sploh šu ven. Čaku sem, da se je stemnil in takrat sem se zmuznu ven. Ko sem pršu na letališe, nisem mel nč dnarja. Vprašal so me, če lahk vzamejo dnarnico, vn vzel plastično kartco in nekaj naredil z no. Nato se rekl, da je vse v redu in mi dal karto.
Sobota, 27 julij
Zapisu sem svoj naslov, da ne b pozabu. Mu sem srečo, da sem to naredu, saj sploh nism vedu, kaj naj rečm taksistu. Vozla sva se in vozla, pa sm se spomnu, da sem zapisu naslov. Končn sm prišu domu, pa nism mu kluča. Razbiju sm po vrath, vendr ni bilo nkogar, da b me not spustu. Nato so pršli s sireno in me odpelal nekam drgam. Tuki ne morm bit dolg. Poiskat morm Gvendolino, da nau prepozn. Ne morm se spomnt, zakvab lak blo prepozn.
pondeljk, august
prav, da je dohtr Kaslman in da se poznava vs čas je govoru oh pol oh pol zakva s to naredu reku sm da navem zakva da pa vem da sem mu dobr razlog da je blo v zvezi z gvendolino prašu me je če se sploh spomnm jasn sem reku sej je lbezen mojga živlena prašu sm kdaj jo bom lahko vidu pa je reku da kmal
srada
dal sm sobo ampk nočm svoje sobe hočm bit z gvendolino ko sem jo končn vidu je bla lepa kt zmeri hotu sem jo objet in polubt ampk ko sem se prbližu je začla jokt in sestra jo je odpelala
že 8 dni j, kar sem tlele pisu alpa 9 kr pozabm dons sem v sali sreču lepo deklco, z lepmi belmi lasmi na enga me spomina, ampk s ne morm spomnt če se bom spomnu ji bom jutr prnesu daril
dons sem spet vidu lepo deklco vzeu sem rožco z vaze in jo dal nej nasmehnla se je in rekla hvala in velik sva se pogovarjla rekla je da je vsela da sva se srečla in da je končn srečna reku sm da sm tud jest mislam da bova ratla velika prijatla sej mava velik skupnga reku ji bom kar gvendolina ker se mi zdi, da sem enkrat poznou eno gvendolino in to je res en lep ime za mojo novo prijatlco
Dr Kramer je bil od navdušenja čisto iz sebe. S preprosto napravico, s
slušalkami, ki jih je noseča ženska nosila na pasu prek svojega trebuha,
je bilo mogoče pretvoriti možganske impulze razvijajočega se zarodka v
prve, slišne misli. Le katera mama bi se temu lahko uprla?
Prvi, naključni poskusi so veliko obetali. Res je sicer, da so bile prve
takšne misli zelo enostavne. Nekaj popolnoma osnovnega. Besede kot so:
lačen, utrujen, hrup ipd. Sicer pa dr Kramer tudi ni pričakoval kaj več od
zarodkov, ki še niso imeli izkušenj s pogovornim jezikom. Dejstvo je bilo,
da je napravica delovala uspešno in tako se je odločil razširiti testne
poskuse na sto nosečnic.
Medtem, ko je sedel za svojo pisalno mizo in prebiral dnevnike zarodkov
nosečih žena, ki so zvesto zapisovale misli svojih, še nerojenih otrok, in
je bil že na tem, da zapre fascikel, je dr Kramer zastal. V enem od
novejših dnevnikov, ki je bil precej zajetnejši od ostalih in se je nehal
kak teden prej, je opazil nekaj nenavadnega.
Na hitro je prelistal dnevnik, nato pa je z vse večjo zaprepadenostjo
začel brati od začetka.
Ženski je bilo ime Christine Smith in je bila noseča dvaintrideset tednov.
Bilo je več kot očitno, da mora z njo čim prej opraviti razgovor, zato jo
je na hitro naročil kar za naslednje dopoldne. Sicer pa nosečnica, vsaj po
telefonu, ni kazala, da bi bilo kaj narobe.
Christine je prišla na razgovor točno ob dogovorjeni uri in se pričakujoče
zazrla v dr Kramerja. Bila je visoka ženska z dokaj širokimi boki, tako da
je njen, vse večji trebuh, deloval na njeno postavo nekoliko neskladno.
Sicer pa je bila je tajnica enega njegovih sodelavcev, tako da jo je že
poznal od prej.
"Dobro jutro, Christine. Kako kaj otročiček?" jo je prijazno
pozdravil, da je ne bi vznemiril.
"Odlično, hvala," je odvrnila in se podzavestno potrepljala po
trebuhu. "Sicer pa razmišljam, da bi se umaknila iz testne
skupine."
Svetovalec tega ni pričakoval. "No, to je vsekakor vaša pravica.
Najprej pa bi vas rad malo povprašal o vašem dnevniku."
"Seveda, kar dajte."
"Ali bi pred tem malo pogledali še druge dnevnike?" je vprašal
in ji dal sveženj listov. "Vse to so dnevniki, ki so jih pisale druge
ženske. Kakih sto jih sodeluje v tem poskusu in ne poznajo se med seboj.
Prav tako nobena ne bi smela prebirati drugih dnevnikov. No, v bistvu vam
jih sploh ne bi smel pokazati, vendar boste na ta način lažje razumeli,
kaj vam hočem povedati," je pojasnil svetovalec.
Christine je na hitro preletela zapiske, v katerih so bili, v glavnem kar
na eni sami strani, strnjeni pogovori s fetusi. Nekateri dnevniki so bili
napisani na roko, drugi natipkani. Tako kot njen. Vendar pa je bil njen
dnevnik dolg kar dvajset strani.
"Vse je tako kratko. Prav tako pa se zdi, da otroci v njih izražajo
samo osnovne potrebe. Je kaj narobe z njimi," je pripomnila Christine
in vrnila papirje.
Dr Kramer je zmajal z glavo. "Mislim, da ne. Nasprotno, prepričan sem
da je vaš otrok nekaj posebnega in sem vam zato tudi pokazal te dnevnike.
Zelo rad bi, da nadaljujete s tem poskusom," je pojasnil dr Kramer.
Christine je še enkrat položila roko na svoj trebuh in se zamislila.
"Ne. Žal mi je Dr. Kramer, vendar sem se odločila. V bistvu, zdaj ko
sem prebrala te zapiske, si samo želim, da bi bil moj otrok bolj podoben
njim. Saj ste prebrali moj dnevnik, kajne?" jo je zanimalo
Dr Kramer je samo prikimal, saj je ni hotel prekiniti
"Ali si lahko sploh predstavljate, kako je, če vnaprej izveš, kaj vse
se bo zgodilo? Dobro in slabo. Tudi za dogodke, ki se te sploh ne tičejo.
Vse je nekako naključno. Grozno je. Tistega pasu sploh ne nosim več,
veste. Ne nosim več tistega pasu z napravo, veste."
Dr Kramer je prebral vse napovedi v njenem dnevniku. In tudi vse so se
uresničile. V parih dnevih ali kak teden kasneje.
"Prav tako pa ste videli, da teh sporočil ne dobivam v nekakšni
otroški spakedranščini. Kot ste brali, izvem vse podrobnosti, kaj se bo
zgodilo," je žalostno dejala.
"Zakaj pa ste nehali pisati dnevnik?" je zanimalo dr Kramerja.
Christine sprva sploh ni odgovorila. Tiho je zrla na svoj trebuh in ga
nežno božala..
"Ali ste prenehali pisati dnevnik iz istega razloga, kot nameravate
odstopiti od poskusov?" je zanimalo dr Kramerja
Ko je Christine končno dvignila pogled, so se v njenih očeh nabirale
solze. "Večina napovedi, ki jih je naredil moj otrok, so se nanašale
na druge ljudi in dogodke, ki niso bili v zvezi z mano. Napovedal je
glavni dobitek na loteriji, vodno ujmo, železniško nesrečo. Kljub vsem
podrobnostim pa ni povedal nobenih drugih podatkov. Časa, kraja ali česa
drugega. Tako si s tem nisem mogla čisto nič pomagati!"je vzkliknila
in tako končno povedala, kaj jo je najbolj mučilo.
"Sčasoma sem se s tem sprijaznila, vendar sem bila prepričana, da
imajo tudi druge ženske podobne težave. Dokler mi seveda niste pokazali
njihovih zapiskov.
Christine je za trenutek premolknila."Pred nekaj tedni je moj otrok
napovedal, da se bo moj mož ubil v avtomobilski nesreči. Seveda tudi
tokrat nisem izvedela niti kraja niti časa nesreče."
Ženska je ponovno zastala. Nato je odprla torbico in iz nje vzela list
papirja. "Nato sem izvedela tole in to tudi napisala. Tako, kot mi je
naročil otrok."
Dr Kramer je vzel papir in prebral sporočilo. Pisalo je, da bo Christine
naredila splav.
"Pa ste prepričani, da to hočete tudi res narediti," je vprašal
dr Kramer.
"Seveda. Saj nimam izbire, kajne?" je odvrnila ženska.
Nato je dr Kramer opazil, da je bil na dnu lista pripisan še en stavek.
Tako želi tudi on, je pisalo.
Christine se je še enkrat pogladila po trebuhu. "Sicer pa si to želi
tudi moj nerojeni otrok," je vdana v usodo, tiho dejala.
Že zelo dolgo sem si želel to knjigo, pa sem jo vendarle vzel. Za zmerno ceno 10eu.
Mladinska knjiga,1987
Če jo imate na polici, jo vzemite spet v roke.
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
Društvo Svetilnik bo v sodelovanju z European Students for Liberty (ESFL) v vseslovenski kampanji razdelilo 1.000 kopij odlične knjige na vse kotičke Slovenije.
Knjiga After the Welfare State je zbirka esejev, ki kritično obravnavajo sodobno socialno državo. Eseje v knjigi so prispevali avtorji petih narodnosti.
Sve što znam o životu…odabrao je Đelo Hadžiselimović. Registriraj.si domeno.
Predstavitev knjige Komunizem-Dušana Rutarja.
Založba: Za-misli, 2012
mehka vezava, 133 str.
Mere: 21x13,5 cm, 216 g
Cena: 16,66 €
Založnik o knjigi
Komunizem je kompleksna ideja, s pomočjo katere ljudje lahko spoznajo resnično jedro kapitalističnega življenja in družbenih odnosov, ki jih sicer nujno živijo vsak dan. Spoznanje je pomembno, kajti medtem ko mogotci rešujejo banke na naš račun, rešujejo pa jih zato, da bi kapitalizem preživel, se moramo na novo učiti preživeti. Komunizem je zato tudi praksa tistih, ki imajo jajca, da preizkušajo nemogoče.
Kaj danes pomeni nemogoče? Pomeni zmožnost ljudi, da v ključenm trenutku preprosto nehajo reševati korporacije in ne naredijo ničesar.
Kmalu bo zato napočil čas, ko se ljudje, ki jih je danes zgolj strah, ne bodo mogli pretvarjati, da ne vedo, kaj se s kapitalizmom dogaja v resnici, kar bo pomenilo, da bodo končno vzeli moč v svoje roke. Danes je še nekaj ljudi, ki verjamejo ekonomistom, čaš da vedo, kako deluje kapitalistično gospodarstvo in da ga bodo popravili na njihov račun, toda že jutri bo povsem drugače
film sem gledal pred parimi leti in nekatere stvari so bile prikazane po svoje. Takrat me je malo razočaral ker sem pričakoval nekaj takšnega kot Gladiator, bil je pa dosti bolj cenena zadeva. Ga bom pogledal še enkrat.