Knjige
Moderators: TomDar, jang, Corto, Tornado, Mioke
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Jeff Hecht: Projekt Tesla
Še pred kakšno uro je Frankel paradiral po holovizijskem odru, kjer so ga predstavili kot člana moštva Beta.
»Letos mineva dvesto let od rojstva Nikole Tesle leta 1856,« je začel napovedovalec. »Združenje Enigme dvajsetega stoletja pošilja v preteklost tri moštva neustrašnih časovnih potnikov, da poiščejo izgubljene zapiske legendarnega izumitelja o brezžičnem oddajanju, žarkih smrti in teleportaciji. Da jih poiščejo, še preden se izgubijo
In tako se je Frankel znašel v preteklosti, v Manhattanu, in stopal severno po šesti aveniji, vse od 40. ulice do vhoda v Bryant park. Mimo so švigali velikanski rumeni taksiji, v modro uniformo oblečen policaj je preveril njegove dokumente in ga pustil naprej. Toda Frankela je kljub vsemu skrbelo. »Watkins se mi še vedno ni javil,« je spregovoril v miniaturni mikrofon, ki je bil všit v njegovem ovratniku.
»Saj sem ti povedal, da imamo še vedno bele lise, čeprav so glavni oddajnik namestili na vrh Empire State Buildinga,« je skrajno nejevoljno odvrnil Johnson.« Res je sicer, da so taki telefoni v 2056 že zastareli, vendar so jih tako dobro skrili, da se jih sploh ne da opaziti. Prav vse kar imaš na sebi, sodi v oktober 1937.«
»Dobro, dobro,« se je slabe volje strinjal Frankel. Bil je hvaležen, da so pravila dopuščala uporabo kakršnihkoli tehničnih pripomočkov iz dvajsetega stoletja, saj bi bilo kak elektronski mobilnik bolj težko skriti. Kot če bi tlačil nabito poln kovček v hlačni žep. Dovolj težav so imeli že z žensko kozmetiko, ko nekako niso mogli povsem zadeti modnih barv. Še sreča, da so bili v moštvu Beta sami možakarji, ki so lahko nosili temne obleke in bele srajce.
Čeprav to očitno ni kaj prida koristilo moštvu Alfa, ki se ni uspelo pravočasno vrniti v svoj čas.
»Ali si že opazil Teslo? Zdaj bi moral krmiti golobe. Nekje v parku, blizu knjižnice,« je zašepetal Johnson.
Frankel, ki je sedel na klopi v parku, se je zazrl proti knjižnici. In res. V daljavi je opazil visokega, mršavega moškega srednjih let, ki je sedel na klopi in krmil jato golobov s krušnimi drobtinami. Frankel je takoj prepoznal izumitelja. »Vidim ga. Kje pa je Watkins? Že več kot četrt ure ga nisem slišal,« je odvrnil in se spraševal kakšne skrivnosti o brezžičnem oddajanju in žarkih smrti so zapisane v Teslinih papirjih.
»Watkins je bil takrat ravno na poti v hotel New Yorker. Opazoval sem ga iz bifeja ob diskontni trgovini nasproti osme avenije. Privoščil sem si kozarec mineralne vode. Stavba je triinštirideset nadstropni hotelski kompleks in nekaj notri blokira povezavo. Povedal mu bom, da si opazil Teslo. Če ga ne bom dobil po mobiju, bom kar sam vdrl v Teslino sobo. Saj imam vlomilski komplet.
»Kaj pa, če te ne bom mogel več priklicati?« je bil zaskrbljen Frankel. Predvideno je bilo, da morajo biti udeleženci projekta ves čas v medsebojnih stikih in da naj bi se potem, ko bi fotokopirali dokumente, našli na istem mestu. Od koder naj bi se vrnili v prihodnost. Če bi se vračali z različnih mest, bi izgubili precej točk.
»Kar brez skrbi bodi. Na te naprave se ne da prisluškovati. Nihče te ne bo odkril. Ti samo pazi, kaj počne Tesla,« ga je miril Johnson.
»Prav,« se je strinjal Frankel. Sicer pa je bilo njegovo delo itak najlažje. Namen projekta Tesla je bila povrnitev izgubljenih dokumentov. Tvrdka Enigme dvajsetega stoletja je ponujala slavo in zajetno nagrado tistemu moštvu, ki bi se vrnilo z največ izgubljenimi skrivnostmi. Watkins in Johnson sta bila prepričana, da so bili Teslini zapiski v njegovi hotelski sobi. Odpiranje starodavnih, mehaničnih ključavnic naj ne bi bila nikakršna težava, bistveno je bilo najti in fotokopirati prave zapiske.
Frankel je tako obsedel na klopi in skrivoma opazoval Nikola Teslo. Izumitelj se je popolnoma zatopil v krmljenje golobov, kot če bi vsakega osebno poznal. Medtem je Frankel odprl časnik New York Sun, ki ga je kupil v bližnjem kiosku. Naslovi so bili polni od svetovne politike do športa. Roosevelt se je po transatlantičnem radiofonu pogovarjal z ministrskim predsednikom Neville Chamberlainom o sestanku Adolfa Hitlerja in Benito Mussolinija. Policija je zasliševala uslužbence bellevuejske bolnišnice, od koder so iz zaprtega oddelka brez sledu izginili trije duševni bolniki. V svetovni končnici baseballa so yankeeji z 4:1 premagali new york giants, nek znan športni novinar pa se je spraševal, kako dolgo bo Lou Gehrig sploh lahko še igral.
Frankel je s pogledom ošinil svojo uro, avtentično uro iz tridesetih let, in videl, da se mora ponovno javiti. Pozorno se je ozrl po parku. Tesla je še vedno hranil golobe, po poti, ki se je vila mimo njega, pa so prihajali trije policaji. »Tesla še vedno hrani golobe,« je Frankel spregovoril v mikrofon.
Nihče ni odgovoril. To je bilo skrajno nenavadno. »Johnson! Watkins! Odgovorita!« Frankena je začelo skrbeti, da so morda policaji prijeli Watkinsa in Johnsona, ko sta vlamljala v Teslino sobo. Medtem, ko se je na vso moč trudil, da bi bil za časopisom čim bolj neopazen, je klical sodelavca. »Johnson! Watkins! Kje sta? Čez uro in četrt se moramo dobiti.«
Nenadoma se je na njegovo ramo spustila težka roka zakona in ko je poskušal vstati, se je na drugo ramo spustila še ena. »Je, že dobro, kolega. Odpeljali te bomo na varno. Nazaj v oblazinjeno celico, od koder si jo pobrisal,« je dejal eden od policaj, ki je stal pred njim. Vzeli so mu časopis iz rok, mu nataknili lisice, ga temeljito preiskali in mu vzeli listnico z dokumenti. Seveda pa ob tem niso zasledili miniaturnega oddajnika, ki je bil všit v ovratnik.
»Johnson! Watkins! Pomagajta« je vzkliknil Frankel.
Prvi policaj je skomignil z rameni. »Norci. Malora, kaj šele bo, ko bo polna luna. No, če kličeš na pomoč svoje prijateljčke iz norišnice, potem ti lahko povem, da so že na naši postaji. In da se, tako kot ti, pogovarjajo sami s seboj.«
Frankela je zmrazilo. »Na pomoč. Na pomoč. Zajeli so moštvo Alfa. Zdaj so ujeli še mene. Pojma nimam, kako so nas odkrili,« je obupano govoril v skriti oddajnik.
Policaji so ob vsem tem samo pomenljivo zavijali z očmi.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Še pred kakšno uro je Frankel paradiral po holovizijskem odru, kjer so ga predstavili kot člana moštva Beta.
»Letos mineva dvesto let od rojstva Nikole Tesle leta 1856,« je začel napovedovalec. »Združenje Enigme dvajsetega stoletja pošilja v preteklost tri moštva neustrašnih časovnih potnikov, da poiščejo izgubljene zapiske legendarnega izumitelja o brezžičnem oddajanju, žarkih smrti in teleportaciji. Da jih poiščejo, še preden se izgubijo
In tako se je Frankel znašel v preteklosti, v Manhattanu, in stopal severno po šesti aveniji, vse od 40. ulice do vhoda v Bryant park. Mimo so švigali velikanski rumeni taksiji, v modro uniformo oblečen policaj je preveril njegove dokumente in ga pustil naprej. Toda Frankela je kljub vsemu skrbelo. »Watkins se mi še vedno ni javil,« je spregovoril v miniaturni mikrofon, ki je bil všit v njegovem ovratniku.
»Saj sem ti povedal, da imamo še vedno bele lise, čeprav so glavni oddajnik namestili na vrh Empire State Buildinga,« je skrajno nejevoljno odvrnil Johnson.« Res je sicer, da so taki telefoni v 2056 že zastareli, vendar so jih tako dobro skrili, da se jih sploh ne da opaziti. Prav vse kar imaš na sebi, sodi v oktober 1937.«
»Dobro, dobro,« se je slabe volje strinjal Frankel. Bil je hvaležen, da so pravila dopuščala uporabo kakršnihkoli tehničnih pripomočkov iz dvajsetega stoletja, saj bi bilo kak elektronski mobilnik bolj težko skriti. Kot če bi tlačil nabito poln kovček v hlačni žep. Dovolj težav so imeli že z žensko kozmetiko, ko nekako niso mogli povsem zadeti modnih barv. Še sreča, da so bili v moštvu Beta sami možakarji, ki so lahko nosili temne obleke in bele srajce.
Čeprav to očitno ni kaj prida koristilo moštvu Alfa, ki se ni uspelo pravočasno vrniti v svoj čas.
»Ali si že opazil Teslo? Zdaj bi moral krmiti golobe. Nekje v parku, blizu knjižnice,« je zašepetal Johnson.
Frankel, ki je sedel na klopi v parku, se je zazrl proti knjižnici. In res. V daljavi je opazil visokega, mršavega moškega srednjih let, ki je sedel na klopi in krmil jato golobov s krušnimi drobtinami. Frankel je takoj prepoznal izumitelja. »Vidim ga. Kje pa je Watkins? Že več kot četrt ure ga nisem slišal,« je odvrnil in se spraševal kakšne skrivnosti o brezžičnem oddajanju in žarkih smrti so zapisane v Teslinih papirjih.
»Watkins je bil takrat ravno na poti v hotel New Yorker. Opazoval sem ga iz bifeja ob diskontni trgovini nasproti osme avenije. Privoščil sem si kozarec mineralne vode. Stavba je triinštirideset nadstropni hotelski kompleks in nekaj notri blokira povezavo. Povedal mu bom, da si opazil Teslo. Če ga ne bom dobil po mobiju, bom kar sam vdrl v Teslino sobo. Saj imam vlomilski komplet.
»Kaj pa, če te ne bom mogel več priklicati?« je bil zaskrbljen Frankel. Predvideno je bilo, da morajo biti udeleženci projekta ves čas v medsebojnih stikih in da naj bi se potem, ko bi fotokopirali dokumente, našli na istem mestu. Od koder naj bi se vrnili v prihodnost. Če bi se vračali z različnih mest, bi izgubili precej točk.
»Kar brez skrbi bodi. Na te naprave se ne da prisluškovati. Nihče te ne bo odkril. Ti samo pazi, kaj počne Tesla,« ga je miril Johnson.
»Prav,« se je strinjal Frankel. Sicer pa je bilo njegovo delo itak najlažje. Namen projekta Tesla je bila povrnitev izgubljenih dokumentov. Tvrdka Enigme dvajsetega stoletja je ponujala slavo in zajetno nagrado tistemu moštvu, ki bi se vrnilo z največ izgubljenimi skrivnostmi. Watkins in Johnson sta bila prepričana, da so bili Teslini zapiski v njegovi hotelski sobi. Odpiranje starodavnih, mehaničnih ključavnic naj ne bi bila nikakršna težava, bistveno je bilo najti in fotokopirati prave zapiske.
Frankel je tako obsedel na klopi in skrivoma opazoval Nikola Teslo. Izumitelj se je popolnoma zatopil v krmljenje golobov, kot če bi vsakega osebno poznal. Medtem je Frankel odprl časnik New York Sun, ki ga je kupil v bližnjem kiosku. Naslovi so bili polni od svetovne politike do športa. Roosevelt se je po transatlantičnem radiofonu pogovarjal z ministrskim predsednikom Neville Chamberlainom o sestanku Adolfa Hitlerja in Benito Mussolinija. Policija je zasliševala uslužbence bellevuejske bolnišnice, od koder so iz zaprtega oddelka brez sledu izginili trije duševni bolniki. V svetovni končnici baseballa so yankeeji z 4:1 premagali new york giants, nek znan športni novinar pa se je spraševal, kako dolgo bo Lou Gehrig sploh lahko še igral.
Frankel je s pogledom ošinil svojo uro, avtentično uro iz tridesetih let, in videl, da se mora ponovno javiti. Pozorno se je ozrl po parku. Tesla je še vedno hranil golobe, po poti, ki se je vila mimo njega, pa so prihajali trije policaji. »Tesla še vedno hrani golobe,« je Frankel spregovoril v mikrofon.
Nihče ni odgovoril. To je bilo skrajno nenavadno. »Johnson! Watkins! Odgovorita!« Frankena je začelo skrbeti, da so morda policaji prijeli Watkinsa in Johnsona, ko sta vlamljala v Teslino sobo. Medtem, ko se je na vso moč trudil, da bi bil za časopisom čim bolj neopazen, je klical sodelavca. »Johnson! Watkins! Kje sta? Čez uro in četrt se moramo dobiti.«
Nenadoma se je na njegovo ramo spustila težka roka zakona in ko je poskušal vstati, se je na drugo ramo spustila še ena. »Je, že dobro, kolega. Odpeljali te bomo na varno. Nazaj v oblazinjeno celico, od koder si jo pobrisal,« je dejal eden od policaj, ki je stal pred njim. Vzeli so mu časopis iz rok, mu nataknili lisice, ga temeljito preiskali in mu vzeli listnico z dokumenti. Seveda pa ob tem niso zasledili miniaturnega oddajnika, ki je bil všit v ovratnik.
»Johnson! Watkins! Pomagajta« je vzkliknil Frankel.
Prvi policaj je skomignil z rameni. »Norci. Malora, kaj šele bo, ko bo polna luna. No, če kličeš na pomoč svoje prijateljčke iz norišnice, potem ti lahko povem, da so že na naši postaji. In da se, tako kot ti, pogovarjajo sami s seboj.«
Frankela je zmrazilo. »Na pomoč. Na pomoč. Zajeli so moštvo Alfa. Zdaj so ujeli še mene. Pojma nimam, kako so nas odkrili,« je obupano govoril v skriti oddajnik.
Policaji so ob vsem tem samo pomenljivo zavijali z očmi.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
V zadnjih 3-4 tednih prebral:
Game of thrones od George R.R. Martin-a zdaj na drugem (a Clash of Kings)
Haruki Murakami: kaj govorim ko govorim o teku.
Dušan Mravlje: Neskončne ceste
Game of thrones od George R.R. Martin-a zdaj na drugem (a Clash of Kings)
Haruki Murakami: kaj govorim ko govorim o teku.
Dušan Mravlje: Neskončne ceste
Odstrani se pošast!
Re: Knjige
Manjša napaka: neki fali:
Tale je dobra: "Meja med človeško razumnostjo in čisto živalskostjo se je severno od Colfaxa že skoraj zabrisala."
-----------------
Mike Resnick: Aleja spominov
"In tako sva ostala tam, kjer sva začela. Samo midva. Sama.
In zdaj je eden od naju začenjal izginjati. Dan za dnem. Minuto za minuto."
in pol oba. Super
veseu
Za začetek - dobra zgodba.sigismundus wrote: James Van Pelt: Sladoledar
Tako je nekaj ur je preživel v hladilnici, kjer je trl jajca, dodajal sladkor, mešal kakav in smetano in dodajal vanilijevo kremo.
Tale je dobra: "Meja med človeško razumnostjo in čisto živalskostjo se je severno od Colfaxa že skoraj zabrisala."
-----------------
Mike Resnick: Aleja spominov
"In tako sva ostala tam, kjer sva začela. Samo midva. Sama.
In zdaj je eden od naju začenjal izginjati. Dan za dnem. Minuto za minuto."
in pol oba. Super
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
tole bo verjetno izšlo aprila v ŽiT-u
pa na radiu bo tud, v literarnem nokturnu
Shelly Li: Dekle z mrtvim srcem
Svojo ljubezen sem našla pod vrtinčastimi barvami velikanskega padala,
vendar sem jo izgubila kmalu zatem. Mar je mogoče, da bi mi jo skrivnostni
šangajski trgovec lahko povrnil?
***
Dežne kaplje nežno pršijo okoli mene in še bolj zastirajo svet v sivino.
Morda pa je bolje, da tukaj niti en sam sončni žarek ne predre debele
odeje smoga. Bolje, da bog ne vidi, kaj se dogaja tukaj. Da ne vidi, kaj
počnem.
Namesto boga pa tik ob meni lebdi moja duša. Tako kot vedno. Velika je kot
pest in se modrikasto svetlika. Zavita je v temačen obstret in medtem, ko
poplesuje okrog mene kot kak brezskrben potepuh, zapisuje vsak moj gib in
vsak izraz na mojem licu.
Čeprav to nekatere ljudi moti, pa je meni čisto vseeno. Moje življenje je
moja stvar in duša mi ne pomeni dosti. Sploh pa ne nekaj, kar ni. Sicer pa
modrikasti disk, na katerem je vse polno nanokamer, ni nič drugega kot
del nadzornega sistema. Nekakšen zapomnjevalnik dogodkov, katerih si
človeški možgani ne morejo ali pa nočejo zapomniti.
Medtem, ko se sprehajam po zakotnih uličicah največjega šangajskega
črnega trga, si ogledujem ljudi, ne da bi z njimi spregovorila eno samo
besedo. Na prodajnih štandih, ki se eden za drugim vrstijo po uličicah, je
vse polno virtualne pornografije, ponarejene draguljarije in raznih drog
na "recept".
Med pohajkovanjem videvam ledvica, srca, možgane. Včasih tudi oči.
Izkušeni prodajalci jih prodajajo v parih, nekateri pa imajo kar zmešane v
velikih epruvetah z formaldehidom
Prebrskala sem že več kot dobršen del črnih trgov s človeškimi orgami. V
New Delhiju, Kuvajtu... Čeprav sem večino pomembnejših organov kupila kar
v Združenih državah. Doma, v New Jerseyu. Pri nekaterih ni treba biti
posebno pozoren na kakovost, medtem ko pri srcu, pljučih, jetrih, trebušni
slinavki in seveda čisti krvi, ne kaže škrtariti.
Danes sem prispela v Šangaj da prevzamem nekaj prav posebnega. To bo moj
zadnji nakup. Po vsem tem ne bom več hodila po tem zemeljskem peklu in
kupovala ali trgovala s človeškimi deli. S stvarmi, katerih ne bi smeli
nikoli prodajati. Katere ne bi smele nikoli ugledati luči sveta.
Ljubezen nas večkrat pripravi do tega, da počnemo neumnosti. Ne da bi
vedeli zakaj, ampak v prepričanju, da je to vredno storiti.
Imela sem dvanajst let, ko sem srečala ljubezen svojega življenja,
izgubila pa sem jo le teden zatem. Hodila sem na mednarodno fakulteto v
Washingtonu, kjer je bilo osemdeset odstotkov otrok iz vojaških družin,
preostalih dvajset pa iz družin tujih diplomatov. Kamor sem spadala tudi
jaz. Morda smo se ob kosilih res pogovarjali o različnih stvareh, drugače
pa so bila naša življenja na moč podobna.
Nekega petka je učitelj iz zaboja izvlekel in razprostrl velikansko
padalo, ki je bilo vsenaokrog poslikano s prameni najrazličnejših barv.
Igro smo že poznali, tako da je vsak od nas vstal in sedel pred nek
barvasti pramen.
Z nasprotne strani sobe sem ujela pogled fanta, ki je sedel pred enako
obarvanim pramenom kot jaz. Kobaltno modrim pramenom, mrzlim in temnim,
kot da je prihajal iz največjih oceanskih globočin.
Učitelj je dvakrat pokašljal in vzkliknil, tako da so njegovi brki kar
poplesavali z gibanjem ustnic: "Pripravljeni... gozdna zelena!"
Vsak od nas je takoj zgrabil svoj konec padala in barve so se dvignile s
tal. Bilo je tako, kot če bi opazovali velikansko papigo, ki je prav
počasi poletela proti nebu.
Ko smo dovolj dvignili padalo sta pod njega smuknili dve dekleti. Nato smo
ga spet spustili na tla in poslušali vznemirjene klice dveh senc, ki sta
se pod padalom hihitali in zafrkavali, dokler se učitelj ni
odločil, da pokliče nov par.
"Kobaltno modra. Dajmo, dajmo!"
Medtem, ko sem vstajala, se je padalo dvignilo, dekleti sta se skotalili
ven, jaz pa sem smuknila noter.
Svetle, tople barve, ki so se me sprva samo dotaknile, so postale še
izrazitejše, ko se je padalo spustilo na tla. Bilo je tako, kot da je
barvni kalejdoskop oživel in so se barve poigravale pred mojimi očmi kot
plesalci v živopisnih kostumih. Rožnato rdeče, svetlo rumene, motno
zelenkaste. Barvni odtenki so prosevali od zgoraj in se zvijali in vrteli
v moji barviti utrdbi.
Ozrla sem se proti robovom, kjer se je padalo dotikalo tal in opazovala
sence svojih sošolcev, ki so se šepetaje spraševali, kaj neki se dogaja za
pregrado iz blaga, ki nas je delila.
Nato pa sem se obrnila in ga zagledala.
***
Na zahodnem delu črnega trga sem dokaj hitro našla temačno, zanemarjeno
trgovinico. Zunaj seveda ni bilo nikakršnega napisa, vendar mi je že
pogled skozi okno, ki ga je delno zastirala prašna zavesa zadoščal, da sem
na pultu opazila svetleč, modrikast disk. Vedela sem, da sem prišla na
pravi kraj.
Stopila sem skozi vrata in medtem, ko sem po lesenem podu odštorkljala do
pulta, se je vame zazrl možakar z očali.
"Dober večer," je pozdravil. Govoril je angleško, odsekano, soglasnike pa
je izgovarjal mehko, tako kot večina kitajcev izgovarja tuje besede.
" Poklicala sem prejšni teden zaradi..."
"...retrogradne duše," je moški dokončal stavek, se nasmehnil in pritisnil
stikalo na pultu.
Preko okna se je prelil nekakšen črn sloj in sobico je napolnila umetna
svetloba.
"Američani imate lepe manire. Zadnjič ste mi naredili pravo zadovoljstvo,
ko sva se pogovarjala.
Moj obraz je preletel komaj opazen nasmešek, vendar nisem imela volje, da
bi mu karkoli odgovorila.
"Vaša duša je sorazmerno nov model. Dva tisoč petdeseta, zgodnja
šestdeseta leta. Saj jih nimate niti trideset," je pripomnil in pomignil
proti modremu disku, ki je lebdel slab meter na moji levi.
"Dobro opažate."
"Če potrebujete večji pomnilnik ali pa bi vas morda zanimal kak dodaten
snemalni kot, sem razvil poseben..."
"Zanima me samo retrogradna duša. Nič drugega," sem kratko odvrnila.
Šangajski trgovci so lahko zelo prepričljivi, če jim pustiš do besede. Kar
pa se mene tiče, sem itak kupovala samo tisto, kar bi mi pomagalo vrniti
Liama.
Moški je skomignil z rameni. "Ne zamerite, da sem se vsiljeval. Vsak cekin
pride prav," je dejal.
Pazljivo sem pregledala disk. Na prvi pogled je bil točno tak kot moja
duša, na vrhu popolnoma gladek in težak nekako kot hokejski pak. Toda tam,
kjer bi morale biti na spodnjem delu, kot majhne izbokline, nameščene
nanokamere, so bile le drobcene vdolbine, ki so bile prepletene s
prozornimi žičkami.
Ta napravica mi bo pomagala ponovno sestaviti Liamovo življenje. Vse kar
se je zgodilo prej in potem, ko sva se srečala. Znotraj in izven padala.
"Torej je dovolj, da vključim retrogradnik, ki bo prepoznal dušo in tako
sprožil ponovni pretok podatkov v možgane?" sem vprašala.
"Ljudje pogosto mislijo, da je za življenje potrebno delujoče srce. Pa ni
tako. Zadostuje že nekakšen posrednik, recimo računalniški čip, ki v
možganih shranjuje podatke in nato z retrogradnikom lahko obudimo mrliča,"
je pojasnil možakar.
Po kakem trenutku sem prikimala in spravila retrogradnik z dušo v žep.
"Predvidevam, da ste dobili denar, kajne?"
"Pravo zadovoljstvo je poslovati z zanesljivimi ljudmi," je prikimal
možakar in ponovno pritisnil stikalo na pultu. Luči so ugasnile in črn
sloj na oknih se je razbarval, tako da je v sobo zopet posijala svetloba.
Upam, da je vreden tega," je še dejal, ko sem odpirala vrata.
Medtem, ko je moja duša, ki mi je lebdela tik ob ušesu, tiho brnela, sem
zapustila trgovinico in še navrgla: "Da, vreden je."
Ko sedaj razmišljam o vsem tem, se zavem, da Liam sploh ni bil kaj posebno
privlačen. Na njemu ni bilo nič takega, da bi izstopal od drugih. Bil je
povsem povprečen, suhljat fantič, za malenkost manjši od mene. Imel je
dolge, rjave lase, ki so klicale po frizerju in ušesa, ki so bila nekoliko
višje kot pri drugih ljudeh. Bil je drobcen, nedolžnega videza in tako
patetičen, da se ti je takoj prikupil.
Toda njegove oči. Tiste motne, modre oči, ki so bile take, kot da bi jih
sestavljali ledeni kristali, so se tako silovito zapičile vame, kot da bi
me zadela ognjena strela. Še sedaj se točno spominjam, kako so se barve na
padalu zameglile in da sem popolnoma otrpnila.
Medtem, ko se mi je približeval po vseh štirih, ne da bi me za trenutek
spustil z oči, mi je zastal dih.
In takrat, ko se je ustavil čas, me je tako silovito poljubil, da me je
kar odneslo.
Tako zdaj stojim pred mizo, na kateri leži njegovo telo. Stegnem roko in
ga s prsti nežno pogladim po ustnicah. Kri se pretaka po njegovem telesu
in vsi organi delujejo.
Sicer pa telo ni prav nič podobno Liamu. Edini spomin, ki ga imam nanj, je tisti, ko sem imela dvanajst let. Telo sem sestavila iz slik, ki jih je posnela njegova duša. Bo pač že moralo zadoščati.
Sicer pa samo telo ne pomeni kaj dosti, se prepričujem, medtem ko opazujem
modrikasto dušo, ki leži ob njegovi glavi. Od vseh telesnih delov, od
notranjih organov, kože in krvi, sem najtežje prišla prav do njegove duše.
Zabodli so ga blizu neke reke v Nebraski. Reke Elkhorn. Znova in znova sem
opazovala posnetek njegove smrti. Zapomnila sem si vsak gib, vsak
prestrašen pogled in v želodcu me nenehno tišči, v prsih me nenehno boli.
Vendar pa bom zdaj naredila tako, da bo prav. Liamu bom dala možnost
ponovnega življenja in nikoli več ne bom dovolila, da bi mu kdo storil kaj
žalega.
Postavila sem retrogradnik tik ob njegovo dušo in ga vključila.
Nato sem sedla za zaslon in opazovala posnetke, ki so se pretakali v
možgane. Sedem let sem potrebovala, da sem obredla ves planet in
obiskovala kraje, kamor si niti nočne more ne bi upale vstopiti. Kjer sem
kupovala človeške organe.
Samo pol minute je trajalo, da je retrogradnik iz arhivov duše prenesel
vse podatke. Liamovo celotno življenje. V računalniškem čipu v njegovih
možganih, so se začeli ponovno nameščati njegovi spomini. Beseda za
besedo. Dogodek za dogodkom.
Toda medtem, ko sedim tukaj in opazujem, kako se postopek bliža koncu, se
zavem, da je za tem veliko več. Besede so lahko goljufive. Ljudje so
sposobni samoprevare. Toda dogodki, ki jih je vsrkala duša, vzorci
obnašanja, ki so se zapisali navkljub zavajajočim besedam in mislim, so
gola resnica. Katerih niti življenje niti smrt ne bosta mogli nikoli
ovreči.
Dojela sem, da imajo naša življenja veliko širši smisel in po rokah me je
oblila kurja polt.
Pretok podatkov se je končal in telo na mizi se je nenadoma premaknilo. S
težavo sem vstala, saj sem se tresla kot šiba na vodi.
Liam je odprl oči in me bežno pogledal. "Kaj... Kaj se je zgodilo?" je
spregovoril. Potipal se je po glavi, trenil z očmi in se počasi spustil z
roba mize na tla.
"Pazi! Prepričati se moraš, če sploh lahko hodiš," sem vzkliknila in
stopila k njemu, da mu pomagam. Liam se je sprsti močno oklenil moje roke,
kot da se je skušal prepričati, koliko je sploh pri močeh. "Kaj se je
zgodilo?" je ponovno vprašal in se tokrat zazrl vame.
Na licu se mi je porajal nasmešek. Strmela sem se v njegove oči, ki so bile
prav take, kot sem se spominjala. Šokantna, predirljiva modrina.
Potrebovala sem dve leti, da sem našla njegove oči.
"Sploh se me ne spomniš, kajne?" sem končno spregovorila. In ko je nagubal
čelo, sem vedela, da se ne spomni niti mojega obraza. Čutila sem, da
mi bo od žalosti počilo srce.
"O..oprosti," je spregovoril Liam, izpustil mojo roko in kar sam naredil nekaj korakov.
Nato, ko je prehodil kak meter in pol, se je obrnil. "Kako, za božjo voljo
sem sploh...?" Od silnega presenečanja se je zasmejal, meni pa je bilo,
kot da mi nekdo zabija žeblje v glavo.
Vrnil se je. Stal je tik pred mano. Ljubezen mojega življenja. Začetek in konec mojega otroštva.
Deček, ki me je poljubil tako silovito, da mu nihče še blizu ni prišel.
Tišina, ki je napolnila velikansko skladišče, me je kot gromozanski krik
prebadala znova in znova. Dokler tega nisem mogla več prenesti.
"Ljubezen je res ena hecna stvar," sem še komaj uspela izustiti, preden mi je zastal glas. Vse odkar sem ga izgubila, sem se počutila, kot da sem bila pravzaprav izgubljena jaz.
In vse od takrat, hodim po svetu z mrtvim srcem. S srcem, ki nekako ni
moje in ki v sebi skriva skrivnosti, ki bi jih lahko povedala samo Liamu.
Z mize sem vzela njegovo dušo in mu jo izročila. "To je tvoja duša," sem
dejala in vpisala varnostno kodo na njeno ohišje. "Vzemi jo in
vrni se k svojim domačim."
Vrata skladišča so se odprla in bleščeči sončni žarki, ki so dišali po
topli jeseni, so razsvetlili notranjost.
Ko se je svetloba vpijala vame, me je prevzel nekakšen občutek
breztežnosti in počutila sem se tako lahkotno, da bi kar poletela.
Nebeški občutek spoznanja.
Liam je stopil ven in naredil še nekaj korakov, ko se je obrnil in se mi
nasmehnil. "In ti? Povej, kako ti je ime. Da se ti bom lahko spodobno
zahvalil za ta... čudež."
Ob tem sem se samo nasmehnila in zmajala z glavo. "Nisem vredna tega," sem odvrnila in medtem, ko mu je nasmeh zamiral na obrazu, zaprla vrata.
Z retrogradnikom sem Liamovi duši vrnila resnico. Življenje. Okamenjen
spomin, ki je postal stvarnost. Prečudovit spomin, ki je zaledenel v zraku in lebdel tik pred menoj.
Hočem Liama, ki ne bo nikoli odrastel. Ki se ne bo nikoli postaral. Hočem Liama, ki bo vedno bdel na robu mojih sanj in ki ga bodo obkrožale barve, ki ne bodo nikoli zbledele.
Takega, kot je bil takrat pod padalom.
Prevedel: Žiga Leskovšek
pa na radiu bo tud, v literarnem nokturnu
Shelly Li: Dekle z mrtvim srcem
Svojo ljubezen sem našla pod vrtinčastimi barvami velikanskega padala,
vendar sem jo izgubila kmalu zatem. Mar je mogoče, da bi mi jo skrivnostni
šangajski trgovec lahko povrnil?
***
Dežne kaplje nežno pršijo okoli mene in še bolj zastirajo svet v sivino.
Morda pa je bolje, da tukaj niti en sam sončni žarek ne predre debele
odeje smoga. Bolje, da bog ne vidi, kaj se dogaja tukaj. Da ne vidi, kaj
počnem.
Namesto boga pa tik ob meni lebdi moja duša. Tako kot vedno. Velika je kot
pest in se modrikasto svetlika. Zavita je v temačen obstret in medtem, ko
poplesuje okrog mene kot kak brezskrben potepuh, zapisuje vsak moj gib in
vsak izraz na mojem licu.
Čeprav to nekatere ljudi moti, pa je meni čisto vseeno. Moje življenje je
moja stvar in duša mi ne pomeni dosti. Sploh pa ne nekaj, kar ni. Sicer pa
modrikasti disk, na katerem je vse polno nanokamer, ni nič drugega kot
del nadzornega sistema. Nekakšen zapomnjevalnik dogodkov, katerih si
človeški možgani ne morejo ali pa nočejo zapomniti.
Medtem, ko se sprehajam po zakotnih uličicah največjega šangajskega
črnega trga, si ogledujem ljudi, ne da bi z njimi spregovorila eno samo
besedo. Na prodajnih štandih, ki se eden za drugim vrstijo po uličicah, je
vse polno virtualne pornografije, ponarejene draguljarije in raznih drog
na "recept".
Med pohajkovanjem videvam ledvica, srca, možgane. Včasih tudi oči.
Izkušeni prodajalci jih prodajajo v parih, nekateri pa imajo kar zmešane v
velikih epruvetah z formaldehidom
Prebrskala sem že več kot dobršen del črnih trgov s človeškimi orgami. V
New Delhiju, Kuvajtu... Čeprav sem večino pomembnejših organov kupila kar
v Združenih državah. Doma, v New Jerseyu. Pri nekaterih ni treba biti
posebno pozoren na kakovost, medtem ko pri srcu, pljučih, jetrih, trebušni
slinavki in seveda čisti krvi, ne kaže škrtariti.
Danes sem prispela v Šangaj da prevzamem nekaj prav posebnega. To bo moj
zadnji nakup. Po vsem tem ne bom več hodila po tem zemeljskem peklu in
kupovala ali trgovala s človeškimi deli. S stvarmi, katerih ne bi smeli
nikoli prodajati. Katere ne bi smele nikoli ugledati luči sveta.
Ljubezen nas večkrat pripravi do tega, da počnemo neumnosti. Ne da bi
vedeli zakaj, ampak v prepričanju, da je to vredno storiti.
Imela sem dvanajst let, ko sem srečala ljubezen svojega življenja,
izgubila pa sem jo le teden zatem. Hodila sem na mednarodno fakulteto v
Washingtonu, kjer je bilo osemdeset odstotkov otrok iz vojaških družin,
preostalih dvajset pa iz družin tujih diplomatov. Kamor sem spadala tudi
jaz. Morda smo se ob kosilih res pogovarjali o različnih stvareh, drugače
pa so bila naša življenja na moč podobna.
Nekega petka je učitelj iz zaboja izvlekel in razprostrl velikansko
padalo, ki je bilo vsenaokrog poslikano s prameni najrazličnejših barv.
Igro smo že poznali, tako da je vsak od nas vstal in sedel pred nek
barvasti pramen.
Z nasprotne strani sobe sem ujela pogled fanta, ki je sedel pred enako
obarvanim pramenom kot jaz. Kobaltno modrim pramenom, mrzlim in temnim,
kot da je prihajal iz največjih oceanskih globočin.
Učitelj je dvakrat pokašljal in vzkliknil, tako da so njegovi brki kar
poplesavali z gibanjem ustnic: "Pripravljeni... gozdna zelena!"
Vsak od nas je takoj zgrabil svoj konec padala in barve so se dvignile s
tal. Bilo je tako, kot če bi opazovali velikansko papigo, ki je prav
počasi poletela proti nebu.
Ko smo dovolj dvignili padalo sta pod njega smuknili dve dekleti. Nato smo
ga spet spustili na tla in poslušali vznemirjene klice dveh senc, ki sta
se pod padalom hihitali in zafrkavali, dokler se učitelj ni
odločil, da pokliče nov par.
"Kobaltno modra. Dajmo, dajmo!"
Medtem, ko sem vstajala, se je padalo dvignilo, dekleti sta se skotalili
ven, jaz pa sem smuknila noter.
Svetle, tople barve, ki so se me sprva samo dotaknile, so postale še
izrazitejše, ko se je padalo spustilo na tla. Bilo je tako, kot da je
barvni kalejdoskop oživel in so se barve poigravale pred mojimi očmi kot
plesalci v živopisnih kostumih. Rožnato rdeče, svetlo rumene, motno
zelenkaste. Barvni odtenki so prosevali od zgoraj in se zvijali in vrteli
v moji barviti utrdbi.
Ozrla sem se proti robovom, kjer se je padalo dotikalo tal in opazovala
sence svojih sošolcev, ki so se šepetaje spraševali, kaj neki se dogaja za
pregrado iz blaga, ki nas je delila.
Nato pa sem se obrnila in ga zagledala.
***
Na zahodnem delu črnega trga sem dokaj hitro našla temačno, zanemarjeno
trgovinico. Zunaj seveda ni bilo nikakršnega napisa, vendar mi je že
pogled skozi okno, ki ga je delno zastirala prašna zavesa zadoščal, da sem
na pultu opazila svetleč, modrikast disk. Vedela sem, da sem prišla na
pravi kraj.
Stopila sem skozi vrata in medtem, ko sem po lesenem podu odštorkljala do
pulta, se je vame zazrl možakar z očali.
"Dober večer," je pozdravil. Govoril je angleško, odsekano, soglasnike pa
je izgovarjal mehko, tako kot večina kitajcev izgovarja tuje besede.
" Poklicala sem prejšni teden zaradi..."
"...retrogradne duše," je moški dokončal stavek, se nasmehnil in pritisnil
stikalo na pultu.
Preko okna se je prelil nekakšen črn sloj in sobico je napolnila umetna
svetloba.
"Američani imate lepe manire. Zadnjič ste mi naredili pravo zadovoljstvo,
ko sva se pogovarjala.
Moj obraz je preletel komaj opazen nasmešek, vendar nisem imela volje, da
bi mu karkoli odgovorila.
"Vaša duša je sorazmerno nov model. Dva tisoč petdeseta, zgodnja
šestdeseta leta. Saj jih nimate niti trideset," je pripomnil in pomignil
proti modremu disku, ki je lebdel slab meter na moji levi.
"Dobro opažate."
"Če potrebujete večji pomnilnik ali pa bi vas morda zanimal kak dodaten
snemalni kot, sem razvil poseben..."
"Zanima me samo retrogradna duša. Nič drugega," sem kratko odvrnila.
Šangajski trgovci so lahko zelo prepričljivi, če jim pustiš do besede. Kar
pa se mene tiče, sem itak kupovala samo tisto, kar bi mi pomagalo vrniti
Liama.
Moški je skomignil z rameni. "Ne zamerite, da sem se vsiljeval. Vsak cekin
pride prav," je dejal.
Pazljivo sem pregledala disk. Na prvi pogled je bil točno tak kot moja
duša, na vrhu popolnoma gladek in težak nekako kot hokejski pak. Toda tam,
kjer bi morale biti na spodnjem delu, kot majhne izbokline, nameščene
nanokamere, so bile le drobcene vdolbine, ki so bile prepletene s
prozornimi žičkami.
Ta napravica mi bo pomagala ponovno sestaviti Liamovo življenje. Vse kar
se je zgodilo prej in potem, ko sva se srečala. Znotraj in izven padala.
"Torej je dovolj, da vključim retrogradnik, ki bo prepoznal dušo in tako
sprožil ponovni pretok podatkov v možgane?" sem vprašala.
"Ljudje pogosto mislijo, da je za življenje potrebno delujoče srce. Pa ni
tako. Zadostuje že nekakšen posrednik, recimo računalniški čip, ki v
možganih shranjuje podatke in nato z retrogradnikom lahko obudimo mrliča,"
je pojasnil možakar.
Po kakem trenutku sem prikimala in spravila retrogradnik z dušo v žep.
"Predvidevam, da ste dobili denar, kajne?"
"Pravo zadovoljstvo je poslovati z zanesljivimi ljudmi," je prikimal
možakar in ponovno pritisnil stikalo na pultu. Luči so ugasnile in črn
sloj na oknih se je razbarval, tako da je v sobo zopet posijala svetloba.
Upam, da je vreden tega," je še dejal, ko sem odpirala vrata.
Medtem, ko je moja duša, ki mi je lebdela tik ob ušesu, tiho brnela, sem
zapustila trgovinico in še navrgla: "Da, vreden je."
Ko sedaj razmišljam o vsem tem, se zavem, da Liam sploh ni bil kaj posebno
privlačen. Na njemu ni bilo nič takega, da bi izstopal od drugih. Bil je
povsem povprečen, suhljat fantič, za malenkost manjši od mene. Imel je
dolge, rjave lase, ki so klicale po frizerju in ušesa, ki so bila nekoliko
višje kot pri drugih ljudeh. Bil je drobcen, nedolžnega videza in tako
patetičen, da se ti je takoj prikupil.
Toda njegove oči. Tiste motne, modre oči, ki so bile take, kot da bi jih
sestavljali ledeni kristali, so se tako silovito zapičile vame, kot da bi
me zadela ognjena strela. Še sedaj se točno spominjam, kako so se barve na
padalu zameglile in da sem popolnoma otrpnila.
Medtem, ko se mi je približeval po vseh štirih, ne da bi me za trenutek
spustil z oči, mi je zastal dih.
In takrat, ko se je ustavil čas, me je tako silovito poljubil, da me je
kar odneslo.
Tako zdaj stojim pred mizo, na kateri leži njegovo telo. Stegnem roko in
ga s prsti nežno pogladim po ustnicah. Kri se pretaka po njegovem telesu
in vsi organi delujejo.
Sicer pa telo ni prav nič podobno Liamu. Edini spomin, ki ga imam nanj, je tisti, ko sem imela dvanajst let. Telo sem sestavila iz slik, ki jih je posnela njegova duša. Bo pač že moralo zadoščati.
Sicer pa samo telo ne pomeni kaj dosti, se prepričujem, medtem ko opazujem
modrikasto dušo, ki leži ob njegovi glavi. Od vseh telesnih delov, od
notranjih organov, kože in krvi, sem najtežje prišla prav do njegove duše.
Zabodli so ga blizu neke reke v Nebraski. Reke Elkhorn. Znova in znova sem
opazovala posnetek njegove smrti. Zapomnila sem si vsak gib, vsak
prestrašen pogled in v želodcu me nenehno tišči, v prsih me nenehno boli.
Vendar pa bom zdaj naredila tako, da bo prav. Liamu bom dala možnost
ponovnega življenja in nikoli več ne bom dovolila, da bi mu kdo storil kaj
žalega.
Postavila sem retrogradnik tik ob njegovo dušo in ga vključila.
Nato sem sedla za zaslon in opazovala posnetke, ki so se pretakali v
možgane. Sedem let sem potrebovala, da sem obredla ves planet in
obiskovala kraje, kamor si niti nočne more ne bi upale vstopiti. Kjer sem
kupovala človeške organe.
Samo pol minute je trajalo, da je retrogradnik iz arhivov duše prenesel
vse podatke. Liamovo celotno življenje. V računalniškem čipu v njegovih
možganih, so se začeli ponovno nameščati njegovi spomini. Beseda za
besedo. Dogodek za dogodkom.
Toda medtem, ko sedim tukaj in opazujem, kako se postopek bliža koncu, se
zavem, da je za tem veliko več. Besede so lahko goljufive. Ljudje so
sposobni samoprevare. Toda dogodki, ki jih je vsrkala duša, vzorci
obnašanja, ki so se zapisali navkljub zavajajočim besedam in mislim, so
gola resnica. Katerih niti življenje niti smrt ne bosta mogli nikoli
ovreči.
Dojela sem, da imajo naša življenja veliko širši smisel in po rokah me je
oblila kurja polt.
Pretok podatkov se je končal in telo na mizi se je nenadoma premaknilo. S
težavo sem vstala, saj sem se tresla kot šiba na vodi.
Liam je odprl oči in me bežno pogledal. "Kaj... Kaj se je zgodilo?" je
spregovoril. Potipal se je po glavi, trenil z očmi in se počasi spustil z
roba mize na tla.
"Pazi! Prepričati se moraš, če sploh lahko hodiš," sem vzkliknila in
stopila k njemu, da mu pomagam. Liam se je sprsti močno oklenil moje roke,
kot da se je skušal prepričati, koliko je sploh pri močeh. "Kaj se je
zgodilo?" je ponovno vprašal in se tokrat zazrl vame.
Na licu se mi je porajal nasmešek. Strmela sem se v njegove oči, ki so bile
prav take, kot sem se spominjala. Šokantna, predirljiva modrina.
Potrebovala sem dve leti, da sem našla njegove oči.
"Sploh se me ne spomniš, kajne?" sem končno spregovorila. In ko je nagubal
čelo, sem vedela, da se ne spomni niti mojega obraza. Čutila sem, da
mi bo od žalosti počilo srce.
"O..oprosti," je spregovoril Liam, izpustil mojo roko in kar sam naredil nekaj korakov.
Nato, ko je prehodil kak meter in pol, se je obrnil. "Kako, za božjo voljo
sem sploh...?" Od silnega presenečanja se je zasmejal, meni pa je bilo,
kot da mi nekdo zabija žeblje v glavo.
Vrnil se je. Stal je tik pred mano. Ljubezen mojega življenja. Začetek in konec mojega otroštva.
Deček, ki me je poljubil tako silovito, da mu nihče še blizu ni prišel.
Tišina, ki je napolnila velikansko skladišče, me je kot gromozanski krik
prebadala znova in znova. Dokler tega nisem mogla več prenesti.
"Ljubezen je res ena hecna stvar," sem še komaj uspela izustiti, preden mi je zastal glas. Vse odkar sem ga izgubila, sem se počutila, kot da sem bila pravzaprav izgubljena jaz.
In vse od takrat, hodim po svetu z mrtvim srcem. S srcem, ki nekako ni
moje in ki v sebi skriva skrivnosti, ki bi jih lahko povedala samo Liamu.
Z mize sem vzela njegovo dušo in mu jo izročila. "To je tvoja duša," sem
dejala in vpisala varnostno kodo na njeno ohišje. "Vzemi jo in
vrni se k svojim domačim."
Vrata skladišča so se odprla in bleščeči sončni žarki, ki so dišali po
topli jeseni, so razsvetlili notranjost.
Ko se je svetloba vpijala vame, me je prevzel nekakšen občutek
breztežnosti in počutila sem se tako lahkotno, da bi kar poletela.
Nebeški občutek spoznanja.
Liam je stopil ven in naredil še nekaj korakov, ko se je obrnil in se mi
nasmehnil. "In ti? Povej, kako ti je ime. Da se ti bom lahko spodobno
zahvalil za ta... čudež."
Ob tem sem se samo nasmehnila in zmajala z glavo. "Nisem vredna tega," sem odvrnila in medtem, ko mu je nasmeh zamiral na obrazu, zaprla vrata.
Z retrogradnikom sem Liamovi duši vrnila resnico. Življenje. Okamenjen
spomin, ki je postal stvarnost. Prečudovit spomin, ki je zaledenel v zraku in lebdel tik pred menoj.
Hočem Liama, ki ne bo nikoli odrastel. Ki se ne bo nikoli postaral. Hočem Liama, ki bo vedno bdel na robu mojih sanj in ki ga bodo obkrožale barve, ki ne bodo nikoli zbledele.
Takega, kot je bil takrat pod padalom.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
večina pozna vsaj delčke naslednjega prispevka, saj sem ga uporabil tako v tekstu o miki mustru, kot vojščakih
no, zdaj sem ga končno zaokrožil kot samostojno zgodbo. kot sem že dolgo nameraval. avtobiografskega značaja je. objavljena bo na radiu. za pisno objavo pa še razmišljam.
sicer pa se mi je to že skoraj zgodilo. ali pa tudi ne. pisna objava, namreč. ko sem tale tekst fotokopiral na pošti, je uslužbenka vzkliknila, da je to že nekje brala. izpadlo je, da je bilo to nekakšno poštno glasilo. in ko sem se z neko deklino pogovarjal po internetu, mi je povedala neke bistvene dele prav iz te zgodbe. češ, da se je to zgodilo njeni prijateljici, ki ji je to povedala. sem bil vljudno tiho. ampak skrajni čas je že, da tole objavim pod svojim imenom, kot samostojno zgodbo. kot drobček literature izpod mojega peresa. tolk da se ve.
Žiga Leskovšek: Moški, ki je izgubil dušo
To je zgodba o človeku, ki je izgubil dušo. No, morda pa tudi ne. Morda je
to samo uvod v zgodbo o človeku, ki ni izgubil duše. Čudna so pota pisane
besede. Nenavadne so pravljice, ki jih piše tisti, ki se igra z besedami.
Besede. Te zapisane misli, ki so močnejše od vseh vojska na svetu. Besede,
ki bodo ostale še dolgo potem, ko se bo za človeštvom izgubila sleherna
sled v vesoljstvu stvari. Besede, ki bodo samo čakale na nekoga, da jih bo
zopet zapisal. To naj bi bila torej zgodba o človeku in njegovi duši. O
tem ali jo je izgubil ali ne, pa boste morali presoditi sami.
Zgodilo se je v daljni preteklosti človeštva. Nekateri tistemu obdobju
pravijo tudi prihodnost. Moški, o katerem govorimo, je nekega dne
ugotovil, da mu nekaj manjka. Nekje v sebi je začutil hudo neugodno
praznino. Začel se je zavedati, da nima nobenega odnosa do sveta okoli
sebe. Da mu je vseeno, kaj se dogaja z ljudmi. Kot da je izgubil del
samega sebe. Kar nekaj časa je trajalo, da se je domislil, da nima več
svoje duše. Da jo je očitno nekje pozabil. Založil.
Kar je bila hudo neugodna zadeva. In ker tisti, ki se igra z besedami,
pripoveduje nenavadne pravljice, zgodbe v katerih je vse mogoče, potem
povejmo, da se je možakar odločil poiskati svojo dušo. In ker je bilo v
tem svetu preteklosti, ali pa je bila morda to prihodnost, pač vse mogoče,
je odšel naravnost v agencijo za iskanje duš. Uslužbenci so bili z njim na
moč prijazni. Najprej so ga poslušali, potem pregledali, napravili
rentgenske in kaj vem še kakšne posnetke in mu dali izvid. Na katerem je
pisala točna geografska lokacija duše v njegovem telesu. Zemljepisna
dolžina in širina. No, telesna dolžina in širina. Točna
lokacija. Možakar je bil z uslugo agencije za
iskanje duš na moč zadovoljen. Zdaj je namreč točno vedel, kje mora
iskati. Seveda pa je bila še ena težava. Navidez skoraj nepremostljiva.
Kako do tja? Kako do svoje duše? No, s takimi malenkostmi vas res ne
mislim obremenjevati. Saj živimo v prosvetljeni dobi. Saj je skoraj
vseeno, kakšno pot si je izbral naš nesrečnik.
Morda se je dal pomanjšati in vbrizgati v svoje telo? Ali je vstopil v
astralne svetove? Ali pa si je pomagal z navidezno resničnostjo?
Virtualnostjo, kot temu pravijo po domače. Bistveno je samo to, da se je
možakar znašel v svojem telesu in da je imel v rokah karto, na kateri je
bila označena točna lokacije njegove duše. No, seveda je imel
tudi kompas, da ne bi slučajno zašel. In kot vsi popotniki je imel pri sebi
malico in čutarico vode. In tako se je odpravil po gričih in dolinah
svojega telesa. Najprej je hodil po cestah, nato po makadamu, dokler se ni
znašel na vaških poteh. Pa naprej po gozdnih stezicah, čez mostove in
brvi. V divjino. Kjer so skale zamenjale rastje in kjer so se izgubili
sledovi sleherne obljudenosti. Popotnik je pogumno prečil reke in
hudournike, se vzpenjal po ostrih skalah in povzpel na osamljenega,
zasneženega vršaca, kjer si je spočil oči na nepregledni snežni belini. In
nato še naprej, spust po ledeniku in po prodnatih plazovih v dolino. In
hodil in hodil je še naprej. Dokler ni prišel na sam rob velikanske
puščave. Še enkrat je pogledal karto, se orientiral s kompasom in videl,
da je na pravi poti. In tako pogumno stopil naprej v peščeni pekel. In
hodil in hodil. Že zdavnaj mu je zmanjkalo hrane, imel je le še nekaj
kapelj vode. In kmalu ni mogel več naprej. Vlekel se je po vseh štirih in
preklinjal samega sebe, ker se je dal zapeljati. Samemu sebi, seveda. Saj
je bil on tisti, ki je hotel vse to. Z zadnjimi močmi je še enkrat
preveril, kje se pravzaprav nahaja in ugotovil, da je le nekaj metrov
stran od kraja, kje bi morala biti njegova duša. Kot v transu je prelezel
tistih nekaj metrov in zmedeno gledal naokrog. Nikjer ni bilo ničesar.
Pesek in samo pesek. Prešinilo ga je, da je njegova duša morda zakopana in
začel je kopati. Meter, dva metra peska je izkopal. Ko je končno naletel
na nekaj trdega. Lesenega, obdanega s kovinskim ogrodjem. Na staro
skrinjo. Tisti, ki se igra z besedami bi verjetno rekel, da je možakar
odkril gusarski zaklad. Samo povejte mi, kaj naj bi gusarski zaklad počel
sredi puščave? Tistemu, ki se igra z besedami pač ni mogoče vsega verjeti,
saj je on eden tistih, ki sanjajo z odprtimi očmi. Pri takih pa človek
nikoli ne ve, kje se končuje stvarnost in začenjajo sanje. No, naj bo tako
ali drugače, možakar je izvlekel skrinjo in jo dolgo časa gledal. Skrinja
je bila zaklenjena s tremi velikimi ključavnicami in je ni mogel odpreti.
Ko se naenkrat spomni, da ima okoli vratu ključek. Ki ga je nosil že od
otroštva kot drag spominek. In glej, čudež. Ključek je odprl prav vse tri
ključavnice, tako da je lahko odprl skrinjo. Kjer je bila seveda njegova
duša.
Moški je dolgo časa buljil v predmete, ki so bili v skrinji. Njegove
stare, polomljene igračke, dnevnik, ki ga je pisal kot mlad fant, njegov
plišasti medvedek, ki je izgubil tačko, slika njegove prve ljubezni, ki pa
je ni nikoli izpovedal. Oh, pa ljubezenska pisma njegovega prvega dekleta,
pa izrezki starih časopisov, pa sličice, ki so bile v čokoladkah in
napolitankah in albumi, v katere jih je lepil. In še in še. Pa še slikanice,
ki jih je izrezoval iz časopisov. In seveda stripi. Moški je skrbno
pregledoval vse te malenkosti, ki so ga tvorile in naredile kot mladega
fanta in kasneje moža, skrbno je sestavljal vse te delčke svoje duše, in z
njimi polnil praznino v svojem telesu. In nenadoma je začutil, da je
ponovno cel. Da ni več prazen. Da ima zopet svojo dušo. Zavriskal je, se
dvignil in se s prešernim nasmehom na licu mirno odpravil po poti nazaj,
od koder je prišel.
To je torej zgodba o človeku, ki je iskal svojo dušo. Povedal pa sem že,
da je to morda le uvod v zgodbo človeka, ki ni izgubil svoje duše. Kako
to? Mar je mogoče, da je ta moški, kljub temu, da je pozabil na vse te
malenkosti, ki so ga opredeljevale kot otroka in označile kot moža, živel
življenje, ki mu ga je zapisala usoda. Da je oboževal knjige, stripe in
filme. In da se je v nekem smislu v celoti predal domišljijskim svetovom.
In ko je tako strumno maširal domov, je v svojem spominu če vedno
premleval predmete, ki jih je našel v skrinji. V mislih mu je lebdela
slika dekleta, ki jo je nekoč izrezal iz časopisa. Bila mu je seveda
neznansko všeč. Ob tej sliki je večkrat premišljal o tisti pravi ljubezni.
Saj veste, o tisti edini, tisti, ki ti je usojena. Tisti, ki je samo ena
na svetu. Ali pa na vseh svetovih. Takrat je še sanjaril, da ga nekje
čaka. In upal. Sedaj, ko je bil starejši pa je vedel, da ni tako. Vedel
je, da smo izgubljeni tako v prostoru kot času, tako da je na svoja vrata
nalepil napis:
moja prava ljubezen je umrla pred tristo leti
moj pravi prijatelj pa se še ni rodil
Verzi japonskega pesnika pač, napisani pred dobrim stoletjem, ki pa so še
kako dobro odražali stanje njegovega notranjega nemira.
Rekli smo že, da je bil pisatelj in prevajalec. Pa tudi esejistika mu ni
bila tuja. In ker je v njegovem srcu, venomer tlel nemir, ni bilo prav nič
čudno, da se je pustil zapeljati domišljiji. Fantazijskim svetovom, ki
lebdijo na samem robu našega sveta. In ko se mu je življenje postavilo na
glavo, ko je izgubil vse, kar je imel, seveda tudi dušo, je nekega dne s
stene snel velik, star ključ. Takrat je stopil do reke, ki je tekla skozi
mesto in še naprej na sredino mostu. Dolgo je strmel v temačno, vodno gmoto,
ki se je valila pod njim. In nato segel v žep, izvlekel ključ in zaklenil
svoje srce. In ga odvrgel v vodo. Pravzaprav se sploh ni dobro zavedal, kaj počne, le bežno so mu prišle na misel posledice, ki jih je s tem povzročil. Še na kraj pamet mu ni prišlo, da bo neko dekle, ki je ne bo nikoli spoznal, večkrat prav zaradi njega stopilo na ta most in skoraj vedno potočilo kako solzo. Saj tega pa res ni mogel vedeti, kajne? Takrat je bilo vse videti nepovratno izgubljeno. Vse njegovo življenje je šlo v prazen
nič. Kot da ga nikoli ni bilo. In s tem, ko so se za njim in pred njim
zrušili vsi mostovi tega sveta, je izgubil sleherni smisel življenja. In
takrat se je odrekel tudi svojim sanjam. Sklenil je, da ne bo sanjal nikoli
več. Saj je bil prepričan, da si sanj sploh ne zasluži. Da ne sme nikoli
več sanjati ne o sreči, ne o ljubezni. In tako se je odrekel vsemu, kar si
človek sploh lahko zaželi.
Ampak kaj, ko takrat še ni vedel nečesa pomembnega. Da je vse tisto, kar se izgubi,
mogoče tudi najti. Ni vedel, da obstaja emporijum izgubljenih sanj, kjer
je mogoče najti prav vse. Od izgubljenih ključev do izgubljenih let. Od
izgubljene ljubezni do spoštovanja ljubljene osebe. In seveda tudi
življenja, ki se mu je nekako zmuznilo med prsti. In še nekaj se mu je
prikradlo v misli. Pravzaprav v sanje. Tuje sanje. Sanje, ki mu jih je
prinesel peščeni človek. SANdMAN. Tisti, ki sanja tuje sanje. Mladenič, ki
nekako ni več razločeval stvarnega sveta od domišljije, je pač slepo verjel peščenemu
človeku in je bil vedno bolj prepričan, da lahko samo v še v tujih sanjah najde vsaj približek svojega življenja. Tu pa je seveda majčkena
težavica. Vrata v tuje sanje so zaprta. Zaklenjena z nebroj ključavnicami.
In če želiš, da se ta čudežna vrata odprejo, te mora v sanje kdo povabiti.
Morda dekle, ki si se ji slučajno prikupil. Morda stara ljubezen, ki ni
pozabila nate. Ali pa dekle, ki ti ljubezni sploh ni izpovedala, v njenem
srcu pa je leta in leta tlel ogenj, ki je gorel samo zate. Brez dovoljenja
so ta vrata pač večno zaprta.
Rekli smo že, da je to zgodba o moškem, ki je izgubil dušo. Ali pa tudi
ne. O tem boste morali pač sami presoditi. Morda je samo malo pozabil, kje
je. Tako kot je ohranil ljubezen do lepih stvari, ki so mu vseskozi
krojile življenje. Tudi do žensk. Do vseh tistih, ki niso bile njegove
ljubice, niso in tudi nikoli ne bodo. Ali pa je tudi tukaj ravno obratno.
Da je prav tako. Tudi do žensk. Do tistih, ki so bile, ki so in bodo njegove ljubice.
No, sicer pa je že dolgo tega, ko je zapustil ta svet. Ki mu pravimo realnost. Umaknil se je v večno sivino, nekam na mejo med življenjem in
smrtjo. Tja, kjer vladajo iluzije. In verjetno mu ni zameriti, če včasih
sanja tuje sanje. Saj ničesar drugega nima več. In verjamete mi lahko, da
je cena, ki jo za to plačuje, ogromna. In takrat, ko se bodo razblinile še
iluzije, bo v nepovrat izginila tudi misel o njegovem bivanju in zabrisala
se bo slehernega sled njegovega življenja. Ali pa tudi ne. O tem boste pač
presodili sami.
no, zdaj sem ga končno zaokrožil kot samostojno zgodbo. kot sem že dolgo nameraval. avtobiografskega značaja je. objavljena bo na radiu. za pisno objavo pa še razmišljam.
sicer pa se mi je to že skoraj zgodilo. ali pa tudi ne. pisna objava, namreč. ko sem tale tekst fotokopiral na pošti, je uslužbenka vzkliknila, da je to že nekje brala. izpadlo je, da je bilo to nekakšno poštno glasilo. in ko sem se z neko deklino pogovarjal po internetu, mi je povedala neke bistvene dele prav iz te zgodbe. češ, da se je to zgodilo njeni prijateljici, ki ji je to povedala. sem bil vljudno tiho. ampak skrajni čas je že, da tole objavim pod svojim imenom, kot samostojno zgodbo. kot drobček literature izpod mojega peresa. tolk da se ve.
Žiga Leskovšek: Moški, ki je izgubil dušo
To je zgodba o človeku, ki je izgubil dušo. No, morda pa tudi ne. Morda je
to samo uvod v zgodbo o človeku, ki ni izgubil duše. Čudna so pota pisane
besede. Nenavadne so pravljice, ki jih piše tisti, ki se igra z besedami.
Besede. Te zapisane misli, ki so močnejše od vseh vojska na svetu. Besede,
ki bodo ostale še dolgo potem, ko se bo za človeštvom izgubila sleherna
sled v vesoljstvu stvari. Besede, ki bodo samo čakale na nekoga, da jih bo
zopet zapisal. To naj bi bila torej zgodba o človeku in njegovi duši. O
tem ali jo je izgubil ali ne, pa boste morali presoditi sami.
Zgodilo se je v daljni preteklosti človeštva. Nekateri tistemu obdobju
pravijo tudi prihodnost. Moški, o katerem govorimo, je nekega dne
ugotovil, da mu nekaj manjka. Nekje v sebi je začutil hudo neugodno
praznino. Začel se je zavedati, da nima nobenega odnosa do sveta okoli
sebe. Da mu je vseeno, kaj se dogaja z ljudmi. Kot da je izgubil del
samega sebe. Kar nekaj časa je trajalo, da se je domislil, da nima več
svoje duše. Da jo je očitno nekje pozabil. Založil.
Kar je bila hudo neugodna zadeva. In ker tisti, ki se igra z besedami,
pripoveduje nenavadne pravljice, zgodbe v katerih je vse mogoče, potem
povejmo, da se je možakar odločil poiskati svojo dušo. In ker je bilo v
tem svetu preteklosti, ali pa je bila morda to prihodnost, pač vse mogoče,
je odšel naravnost v agencijo za iskanje duš. Uslužbenci so bili z njim na
moč prijazni. Najprej so ga poslušali, potem pregledali, napravili
rentgenske in kaj vem še kakšne posnetke in mu dali izvid. Na katerem je
pisala točna geografska lokacija duše v njegovem telesu. Zemljepisna
dolžina in širina. No, telesna dolžina in širina. Točna
lokacija. Možakar je bil z uslugo agencije za
iskanje duš na moč zadovoljen. Zdaj je namreč točno vedel, kje mora
iskati. Seveda pa je bila še ena težava. Navidez skoraj nepremostljiva.
Kako do tja? Kako do svoje duše? No, s takimi malenkostmi vas res ne
mislim obremenjevati. Saj živimo v prosvetljeni dobi. Saj je skoraj
vseeno, kakšno pot si je izbral naš nesrečnik.
Morda se je dal pomanjšati in vbrizgati v svoje telo? Ali je vstopil v
astralne svetove? Ali pa si je pomagal z navidezno resničnostjo?
Virtualnostjo, kot temu pravijo po domače. Bistveno je samo to, da se je
možakar znašel v svojem telesu in da je imel v rokah karto, na kateri je
bila označena točna lokacije njegove duše. No, seveda je imel
tudi kompas, da ne bi slučajno zašel. In kot vsi popotniki je imel pri sebi
malico in čutarico vode. In tako se je odpravil po gričih in dolinah
svojega telesa. Najprej je hodil po cestah, nato po makadamu, dokler se ni
znašel na vaških poteh. Pa naprej po gozdnih stezicah, čez mostove in
brvi. V divjino. Kjer so skale zamenjale rastje in kjer so se izgubili
sledovi sleherne obljudenosti. Popotnik je pogumno prečil reke in
hudournike, se vzpenjal po ostrih skalah in povzpel na osamljenega,
zasneženega vršaca, kjer si je spočil oči na nepregledni snežni belini. In
nato še naprej, spust po ledeniku in po prodnatih plazovih v dolino. In
hodil in hodil je še naprej. Dokler ni prišel na sam rob velikanske
puščave. Še enkrat je pogledal karto, se orientiral s kompasom in videl,
da je na pravi poti. In tako pogumno stopil naprej v peščeni pekel. In
hodil in hodil. Že zdavnaj mu je zmanjkalo hrane, imel je le še nekaj
kapelj vode. In kmalu ni mogel več naprej. Vlekel se je po vseh štirih in
preklinjal samega sebe, ker se je dal zapeljati. Samemu sebi, seveda. Saj
je bil on tisti, ki je hotel vse to. Z zadnjimi močmi je še enkrat
preveril, kje se pravzaprav nahaja in ugotovil, da je le nekaj metrov
stran od kraja, kje bi morala biti njegova duša. Kot v transu je prelezel
tistih nekaj metrov in zmedeno gledal naokrog. Nikjer ni bilo ničesar.
Pesek in samo pesek. Prešinilo ga je, da je njegova duša morda zakopana in
začel je kopati. Meter, dva metra peska je izkopal. Ko je končno naletel
na nekaj trdega. Lesenega, obdanega s kovinskim ogrodjem. Na staro
skrinjo. Tisti, ki se igra z besedami bi verjetno rekel, da je možakar
odkril gusarski zaklad. Samo povejte mi, kaj naj bi gusarski zaklad počel
sredi puščave? Tistemu, ki se igra z besedami pač ni mogoče vsega verjeti,
saj je on eden tistih, ki sanjajo z odprtimi očmi. Pri takih pa človek
nikoli ne ve, kje se končuje stvarnost in začenjajo sanje. No, naj bo tako
ali drugače, možakar je izvlekel skrinjo in jo dolgo časa gledal. Skrinja
je bila zaklenjena s tremi velikimi ključavnicami in je ni mogel odpreti.
Ko se naenkrat spomni, da ima okoli vratu ključek. Ki ga je nosil že od
otroštva kot drag spominek. In glej, čudež. Ključek je odprl prav vse tri
ključavnice, tako da je lahko odprl skrinjo. Kjer je bila seveda njegova
duša.
Moški je dolgo časa buljil v predmete, ki so bili v skrinji. Njegove
stare, polomljene igračke, dnevnik, ki ga je pisal kot mlad fant, njegov
plišasti medvedek, ki je izgubil tačko, slika njegove prve ljubezni, ki pa
je ni nikoli izpovedal. Oh, pa ljubezenska pisma njegovega prvega dekleta,
pa izrezki starih časopisov, pa sličice, ki so bile v čokoladkah in
napolitankah in albumi, v katere jih je lepil. In še in še. Pa še slikanice,
ki jih je izrezoval iz časopisov. In seveda stripi. Moški je skrbno
pregledoval vse te malenkosti, ki so ga tvorile in naredile kot mladega
fanta in kasneje moža, skrbno je sestavljal vse te delčke svoje duše, in z
njimi polnil praznino v svojem telesu. In nenadoma je začutil, da je
ponovno cel. Da ni več prazen. Da ima zopet svojo dušo. Zavriskal je, se
dvignil in se s prešernim nasmehom na licu mirno odpravil po poti nazaj,
od koder je prišel.
To je torej zgodba o človeku, ki je iskal svojo dušo. Povedal pa sem že,
da je to morda le uvod v zgodbo človeka, ki ni izgubil svoje duše. Kako
to? Mar je mogoče, da je ta moški, kljub temu, da je pozabil na vse te
malenkosti, ki so ga opredeljevale kot otroka in označile kot moža, živel
življenje, ki mu ga je zapisala usoda. Da je oboževal knjige, stripe in
filme. In da se je v nekem smislu v celoti predal domišljijskim svetovom.
In ko je tako strumno maširal domov, je v svojem spominu če vedno
premleval predmete, ki jih je našel v skrinji. V mislih mu je lebdela
slika dekleta, ki jo je nekoč izrezal iz časopisa. Bila mu je seveda
neznansko všeč. Ob tej sliki je večkrat premišljal o tisti pravi ljubezni.
Saj veste, o tisti edini, tisti, ki ti je usojena. Tisti, ki je samo ena
na svetu. Ali pa na vseh svetovih. Takrat je še sanjaril, da ga nekje
čaka. In upal. Sedaj, ko je bil starejši pa je vedel, da ni tako. Vedel
je, da smo izgubljeni tako v prostoru kot času, tako da je na svoja vrata
nalepil napis:
moja prava ljubezen je umrla pred tristo leti
moj pravi prijatelj pa se še ni rodil
Verzi japonskega pesnika pač, napisani pred dobrim stoletjem, ki pa so še
kako dobro odražali stanje njegovega notranjega nemira.
Rekli smo že, da je bil pisatelj in prevajalec. Pa tudi esejistika mu ni
bila tuja. In ker je v njegovem srcu, venomer tlel nemir, ni bilo prav nič
čudno, da se je pustil zapeljati domišljiji. Fantazijskim svetovom, ki
lebdijo na samem robu našega sveta. In ko se mu je življenje postavilo na
glavo, ko je izgubil vse, kar je imel, seveda tudi dušo, je nekega dne s
stene snel velik, star ključ. Takrat je stopil do reke, ki je tekla skozi
mesto in še naprej na sredino mostu. Dolgo je strmel v temačno, vodno gmoto,
ki se je valila pod njim. In nato segel v žep, izvlekel ključ in zaklenil
svoje srce. In ga odvrgel v vodo. Pravzaprav se sploh ni dobro zavedal, kaj počne, le bežno so mu prišle na misel posledice, ki jih je s tem povzročil. Še na kraj pamet mu ni prišlo, da bo neko dekle, ki je ne bo nikoli spoznal, večkrat prav zaradi njega stopilo na ta most in skoraj vedno potočilo kako solzo. Saj tega pa res ni mogel vedeti, kajne? Takrat je bilo vse videti nepovratno izgubljeno. Vse njegovo življenje je šlo v prazen
nič. Kot da ga nikoli ni bilo. In s tem, ko so se za njim in pred njim
zrušili vsi mostovi tega sveta, je izgubil sleherni smisel življenja. In
takrat se je odrekel tudi svojim sanjam. Sklenil je, da ne bo sanjal nikoli
več. Saj je bil prepričan, da si sanj sploh ne zasluži. Da ne sme nikoli
več sanjati ne o sreči, ne o ljubezni. In tako se je odrekel vsemu, kar si
človek sploh lahko zaželi.
Ampak kaj, ko takrat še ni vedel nečesa pomembnega. Da je vse tisto, kar se izgubi,
mogoče tudi najti. Ni vedel, da obstaja emporijum izgubljenih sanj, kjer
je mogoče najti prav vse. Od izgubljenih ključev do izgubljenih let. Od
izgubljene ljubezni do spoštovanja ljubljene osebe. In seveda tudi
življenja, ki se mu je nekako zmuznilo med prsti. In še nekaj se mu je
prikradlo v misli. Pravzaprav v sanje. Tuje sanje. Sanje, ki mu jih je
prinesel peščeni človek. SANdMAN. Tisti, ki sanja tuje sanje. Mladenič, ki
nekako ni več razločeval stvarnega sveta od domišljije, je pač slepo verjel peščenemu
človeku in je bil vedno bolj prepričan, da lahko samo v še v tujih sanjah najde vsaj približek svojega življenja. Tu pa je seveda majčkena
težavica. Vrata v tuje sanje so zaprta. Zaklenjena z nebroj ključavnicami.
In če želiš, da se ta čudežna vrata odprejo, te mora v sanje kdo povabiti.
Morda dekle, ki si se ji slučajno prikupil. Morda stara ljubezen, ki ni
pozabila nate. Ali pa dekle, ki ti ljubezni sploh ni izpovedala, v njenem
srcu pa je leta in leta tlel ogenj, ki je gorel samo zate. Brez dovoljenja
so ta vrata pač večno zaprta.
Rekli smo že, da je to zgodba o moškem, ki je izgubil dušo. Ali pa tudi
ne. O tem boste morali pač sami presoditi. Morda je samo malo pozabil, kje
je. Tako kot je ohranil ljubezen do lepih stvari, ki so mu vseskozi
krojile življenje. Tudi do žensk. Do vseh tistih, ki niso bile njegove
ljubice, niso in tudi nikoli ne bodo. Ali pa je tudi tukaj ravno obratno.
Da je prav tako. Tudi do žensk. Do tistih, ki so bile, ki so in bodo njegove ljubice.
No, sicer pa je že dolgo tega, ko je zapustil ta svet. Ki mu pravimo realnost. Umaknil se je v večno sivino, nekam na mejo med življenjem in
smrtjo. Tja, kjer vladajo iluzije. In verjetno mu ni zameriti, če včasih
sanja tuje sanje. Saj ničesar drugega nima več. In verjamete mi lahko, da
je cena, ki jo za to plačuje, ogromna. In takrat, ko se bodo razblinile še
iluzije, bo v nepovrat izginila tudi misel o njegovem bivanju in zabrisala
se bo slehernega sled njegovega življenja. Ali pa tudi ne. O tem boste pač
presodili sami.
tisti, ki sanja tuje sanje
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Ronald D. Ferguson: Na tiskovki
Ja, dobili ste me. Pošteno, ni kaj. Nisem mislil, da me boste prepoznali.
Ja, vladni prevajalec sem. Tisti, ki bedi nad glavnim pogajalcem za
vesoljske programe, ki popravlja besede in stavke in ki prepoznava
morebitno drugačno pomenskost, ko računalnik preveč dobesedno prevaja tuja
besedišča. Besedišča tuje življenjske oblike. Utmano. Tu gre seveda tudi
za prevajalčevo kazensko odgovornost. Nič nimam z ljudmi, ki ta jezik
govorijo. O tem, kaj gre noter in ven iz računalnika pa se pogovorite kar
s programerji.
Upam, da snemate. Ker je to tudi edino, kar boste od mene dobili. Nehajte
vpiti. Odgovoril bom še na nekaj vprašanj in nato grem domov. Razumete?
No, zgodilo se je takole. Srečanje se je začelo z uradnim pozdravom...
Radi bi primer? Kaj so utmano dejansko rekli. Mar govorite utmanščino?
Aja, dobeseden prevod v angleščino hočete. Prav. Naj vam bo.
Jutri bo zelo lep dan, kajne?
To seveda ni dobeseden prevod. Je pa dober približek tega, kar vam lahko
ponudim v torek. Kaj? Da je danes že sreda? No, tudi v sredo ne bo nič
drugače. Kot sem rekel, takle dobeseden prevod ni tisto, kar so utmano
hoteli povedati. Gre za variacije višine tonov. Na osnovi intonacije bi
prevedel takole:
Jutri naj bi uspešno zaključili pogajanja. Trenutno vzdušje je dobro, pa
tudi pravila igre, ki smo jih sprejeli pred tem, so sprejemljiva.
Računalniški prevod niti ni bil tako slab. Čeprav se je preveč opiral na
intonacijo in premalo na kontekst samega besedila.
Diftong? Dvoglasnik, mislite? Ne, za intonacijo gre. Tako kot sem rekel.
Intonacija je še najbolj smiseln opis tega jezika. Med našimi jeziki je
tajščina temu najbližja. To mi najprej pride na misel. Jezik intonacije.
Utmanščina pa je intonacija na steroidih. Govorjeno utmanščino je treba
peti.
Ne, jasno da ne mislim, da so utmano podobni kitom. To je popolna bedastoča.
Če govorim utmanščino? Brez tehničnih pripomočkov ne morem govoriti
utmanščine. Moj osnovni besednjak je sicer zadovoljiv in morda bi mi celo
uspelo, da bi izdavil kako besedo. Vendar pa imajo utmano glasovni razpon
celih štirinajst oktav. Nekateri glasovni preglasi pa segajo tudi do
20.000 hercov. No, sosedov pes bi verjetno začel lajati, če bi to slišal.
Ljudje imamo pač bolj omejen doseg. Za take reči uporabljam sintetizator,
tako da...
Človeški razpon? Mislite glasovni razpon pri ljudeh? Oh, kaj vem! Če ste
kdaj poslušali stare plošče... Julie Andrews, recimo... Ona je imela
razpon štirih oktav. Mariah Carey morda celo pet, ampak večina ljudi tega
ne zmore. Jaz prav gotovo ne. Poslušanje simfonije, kateri utmano pravijo
govor, pa mi gre kar dobro od rok. Nisem Mozart, imam pa dober posluh, saj
sem šolan glasbenik.
Ne. Julie Andrews! Mar ne poznate filma Moje pesmi, moje sanje. No?
Simfonija? Vsak utmano ima dva para glasilk in lahko govori z obema
naenkrat. Tako utmano lahko prepeva simfonijo kar sam s seboj. Utmano
lahko razdeli oktavo na 32 delov. Zato za prevajanje uporabljamo
računalnike, s Fourierjevo analizo pa skušamo...
Ne, ne. Saj razumem, kaj ste vprašali. Prevajanja utmanščine ni mogoče
primerjati s prevajanjem jezikov, ki jih govorijo ljudje. Utmanščina, kot
taka, ima tudi svojstven pogled na čase. Pretekli čas, sedanji čas,
prihodnji čas. Saj razumete, kaj govorim? To sicer ne velja za vse stavke,
ampak za celotno miselno komunikacijsko strukturo. Psihologi trdijo, da
imajo utmano izjemno živ spomin, ki ga povezujejo s preteklostjo in
dopolnjujejo z bližnjimi vizijami. Tega, kar bo. To naj bi nekako
zaobjemalo njihovo pojmovanje sedanjega časa. Pravijo, da njihova
sedanjost sega od sredine minulega tedna do nekaj ur v prihodnosti. Pa
čeprav je utmanščina slišati kot navadna žlobudravščina.
Če prevajamo iz angleščino v grščino, francoščino ali katerikoli naš
jezik, so nam v pomoč skupne človeške izkušnje. Z utmano pa imamo bore
malo skupnega.
Ne, ne. Prav nič se ne izgovarjam. Sprejemam krivdo, če sem prezrl kakšno
suptilno nianso, vendar pa, konec koncev, še nismo prejeli njihovega
odgovora. Kar pojdite na računalnik in pogooglajte literaturo. Samo pri
osebnih žalitvah prihaja do nasilnih, pretiranih odzivov.
Ostaniva pri temi razgovora. Še enkrat bom ponovil. Intonacija ni bistvena
karakteristika jezikov, ki jih govorijo ljudje. V utmanščini, pa je že
malenkostna sprememba glede višine glasu, bistven del komunikacije.
Lejte, iti moram. Zaključiti moramo. Ne, nikakršnih podrobnosti o tekočih
pogajanjih ne morem dati. Pogajanja so tajna. Lahko pa potrdim uradno
poročilo. Da, precej kratko je. Imate kopijo? V redu, prebral ga bom, tako
da ga bodo slišali tudi tisti bolj zadaj.
"Glavni pogajalec dr. Simon Mann je danes umrl, ravno takrat, ko se je
poslavljal od utmano ambasadorja. Močan, zvočni snop je spržil njegove
možgane. Ker ni bilo nikakršne možnosti, da bi preživel, je njegova
družina soglašala z izklopom aparatur, ki so ga ohranjale pri življenju.
Kaj? Da ste slišali, da je bil silovit zvočni snop pravzaprav samo izbruh
besa utmano ambasadorja? Ne. Nič takega ne morem potrditi. Da, bil sem
tam. Ampak ni vse tako, kot je videti na prvi pogled.
Da, vedel sem, da se je dr.Mann naučil nekaj stavkov v utmanščini. Ne,
nisem mu pomagal, saj nisem bil njegov svetovalec. Sicer pa me tudi nihče
ni prosil za kaj takega. Poleg tega pa pri govorjenju utmanščine
uporabljam zelo dolgotrajen postopek računalniške modulacije glasov. No,
dr.Mann sploh ni bil glasbenik in se mi niti ne sanja, kako bi mu lahko
pomagal. Če bi vedel, da bo na pogajanjih nameraval govoriti utmanščino,
bi mu to vsekakor odsvetoval.
Kaj? Govor Johna Kennedyja v Berlinu? Ich bin ein Berliner? Seveda poznam
ta govor. Saj so ga vrteli v vseh filmskih novicah. Ne, ni se izrazil
napak. Da bi moral reči: Ich bin Berliner. Ne, sploh ne. Saj ni bil
berlinčan. To je bilo simbolično. In to tudi ne pomeni, da se je z
besedico ein označil kot predmet. Takrat so naziv berlinčan uporabljali
tudi za krofe. Za sladico. To da je rekel, da je krof, je neumnost.
Ne, pojma nimam, če je dr. Mann nameraval kandidirati na prihodnjih volitvah.
Pogajanja? Pogajanja naj bi nadaljevali v kakih dveh tednih. Ko bomo
utmano koncept sedanjega časa pustili za sabo. Ne, ne verjam, da gre za
kupovanje časa, ali pa celo za kakšno zamero.
Še eno vprašanje. Dobro. Vi v ozadju. Kar vprašajte. Če je dr. Mann
naredil napako? No... O tem lahko povem seveda samo moje, skromno mnenje.
Ne kot prevajalec, ampak kot glasbenik.
Dr. Mann je bil čisto brez posluha. Pa si je kljub temu domišljal, da zna
peti.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Ja, dobili ste me. Pošteno, ni kaj. Nisem mislil, da me boste prepoznali.
Ja, vladni prevajalec sem. Tisti, ki bedi nad glavnim pogajalcem za
vesoljske programe, ki popravlja besede in stavke in ki prepoznava
morebitno drugačno pomenskost, ko računalnik preveč dobesedno prevaja tuja
besedišča. Besedišča tuje življenjske oblike. Utmano. Tu gre seveda tudi
za prevajalčevo kazensko odgovornost. Nič nimam z ljudmi, ki ta jezik
govorijo. O tem, kaj gre noter in ven iz računalnika pa se pogovorite kar
s programerji.
Upam, da snemate. Ker je to tudi edino, kar boste od mene dobili. Nehajte
vpiti. Odgovoril bom še na nekaj vprašanj in nato grem domov. Razumete?
No, zgodilo se je takole. Srečanje se je začelo z uradnim pozdravom...
Radi bi primer? Kaj so utmano dejansko rekli. Mar govorite utmanščino?
Aja, dobeseden prevod v angleščino hočete. Prav. Naj vam bo.
Jutri bo zelo lep dan, kajne?
To seveda ni dobeseden prevod. Je pa dober približek tega, kar vam lahko
ponudim v torek. Kaj? Da je danes že sreda? No, tudi v sredo ne bo nič
drugače. Kot sem rekel, takle dobeseden prevod ni tisto, kar so utmano
hoteli povedati. Gre za variacije višine tonov. Na osnovi intonacije bi
prevedel takole:
Jutri naj bi uspešno zaključili pogajanja. Trenutno vzdušje je dobro, pa
tudi pravila igre, ki smo jih sprejeli pred tem, so sprejemljiva.
Računalniški prevod niti ni bil tako slab. Čeprav se je preveč opiral na
intonacijo in premalo na kontekst samega besedila.
Diftong? Dvoglasnik, mislite? Ne, za intonacijo gre. Tako kot sem rekel.
Intonacija je še najbolj smiseln opis tega jezika. Med našimi jeziki je
tajščina temu najbližja. To mi najprej pride na misel. Jezik intonacije.
Utmanščina pa je intonacija na steroidih. Govorjeno utmanščino je treba
peti.
Ne, jasno da ne mislim, da so utmano podobni kitom. To je popolna bedastoča.
Če govorim utmanščino? Brez tehničnih pripomočkov ne morem govoriti
utmanščine. Moj osnovni besednjak je sicer zadovoljiv in morda bi mi celo
uspelo, da bi izdavil kako besedo. Vendar pa imajo utmano glasovni razpon
celih štirinajst oktav. Nekateri glasovni preglasi pa segajo tudi do
20.000 hercov. No, sosedov pes bi verjetno začel lajati, če bi to slišal.
Ljudje imamo pač bolj omejen doseg. Za take reči uporabljam sintetizator,
tako da...
Človeški razpon? Mislite glasovni razpon pri ljudeh? Oh, kaj vem! Če ste
kdaj poslušali stare plošče... Julie Andrews, recimo... Ona je imela
razpon štirih oktav. Mariah Carey morda celo pet, ampak večina ljudi tega
ne zmore. Jaz prav gotovo ne. Poslušanje simfonije, kateri utmano pravijo
govor, pa mi gre kar dobro od rok. Nisem Mozart, imam pa dober posluh, saj
sem šolan glasbenik.
Ne. Julie Andrews! Mar ne poznate filma Moje pesmi, moje sanje. No?
Simfonija? Vsak utmano ima dva para glasilk in lahko govori z obema
naenkrat. Tako utmano lahko prepeva simfonijo kar sam s seboj. Utmano
lahko razdeli oktavo na 32 delov. Zato za prevajanje uporabljamo
računalnike, s Fourierjevo analizo pa skušamo...
Ne, ne. Saj razumem, kaj ste vprašali. Prevajanja utmanščine ni mogoče
primerjati s prevajanjem jezikov, ki jih govorijo ljudje. Utmanščina, kot
taka, ima tudi svojstven pogled na čase. Pretekli čas, sedanji čas,
prihodnji čas. Saj razumete, kaj govorim? To sicer ne velja za vse stavke,
ampak za celotno miselno komunikacijsko strukturo. Psihologi trdijo, da
imajo utmano izjemno živ spomin, ki ga povezujejo s preteklostjo in
dopolnjujejo z bližnjimi vizijami. Tega, kar bo. To naj bi nekako
zaobjemalo njihovo pojmovanje sedanjega časa. Pravijo, da njihova
sedanjost sega od sredine minulega tedna do nekaj ur v prihodnosti. Pa
čeprav je utmanščina slišati kot navadna žlobudravščina.
Če prevajamo iz angleščino v grščino, francoščino ali katerikoli naš
jezik, so nam v pomoč skupne človeške izkušnje. Z utmano pa imamo bore
malo skupnega.
Ne, ne. Prav nič se ne izgovarjam. Sprejemam krivdo, če sem prezrl kakšno
suptilno nianso, vendar pa, konec koncev, še nismo prejeli njihovega
odgovora. Kar pojdite na računalnik in pogooglajte literaturo. Samo pri
osebnih žalitvah prihaja do nasilnih, pretiranih odzivov.
Ostaniva pri temi razgovora. Še enkrat bom ponovil. Intonacija ni bistvena
karakteristika jezikov, ki jih govorijo ljudje. V utmanščini, pa je že
malenkostna sprememba glede višine glasu, bistven del komunikacije.
Lejte, iti moram. Zaključiti moramo. Ne, nikakršnih podrobnosti o tekočih
pogajanjih ne morem dati. Pogajanja so tajna. Lahko pa potrdim uradno
poročilo. Da, precej kratko je. Imate kopijo? V redu, prebral ga bom, tako
da ga bodo slišali tudi tisti bolj zadaj.
"Glavni pogajalec dr. Simon Mann je danes umrl, ravno takrat, ko se je
poslavljal od utmano ambasadorja. Močan, zvočni snop je spržil njegove
možgane. Ker ni bilo nikakršne možnosti, da bi preživel, je njegova
družina soglašala z izklopom aparatur, ki so ga ohranjale pri življenju.
Kaj? Da ste slišali, da je bil silovit zvočni snop pravzaprav samo izbruh
besa utmano ambasadorja? Ne. Nič takega ne morem potrditi. Da, bil sem
tam. Ampak ni vse tako, kot je videti na prvi pogled.
Da, vedel sem, da se je dr.Mann naučil nekaj stavkov v utmanščini. Ne,
nisem mu pomagal, saj nisem bil njegov svetovalec. Sicer pa me tudi nihče
ni prosil za kaj takega. Poleg tega pa pri govorjenju utmanščine
uporabljam zelo dolgotrajen postopek računalniške modulacije glasov. No,
dr.Mann sploh ni bil glasbenik in se mi niti ne sanja, kako bi mu lahko
pomagal. Če bi vedel, da bo na pogajanjih nameraval govoriti utmanščino,
bi mu to vsekakor odsvetoval.
Kaj? Govor Johna Kennedyja v Berlinu? Ich bin ein Berliner? Seveda poznam
ta govor. Saj so ga vrteli v vseh filmskih novicah. Ne, ni se izrazil
napak. Da bi moral reči: Ich bin Berliner. Ne, sploh ne. Saj ni bil
berlinčan. To je bilo simbolično. In to tudi ne pomeni, da se je z
besedico ein označil kot predmet. Takrat so naziv berlinčan uporabljali
tudi za krofe. Za sladico. To da je rekel, da je krof, je neumnost.
Ne, pojma nimam, če je dr. Mann nameraval kandidirati na prihodnjih volitvah.
Pogajanja? Pogajanja naj bi nadaljevali v kakih dveh tednih. Ko bomo
utmano koncept sedanjega časa pustili za sabo. Ne, ne verjam, da gre za
kupovanje časa, ali pa celo za kakšno zamero.
Še eno vprašanje. Dobro. Vi v ozadju. Kar vprašajte. Če je dr. Mann
naredil napako? No... O tem lahko povem seveda samo moje, skromno mnenje.
Ne kot prevajalec, ampak kot glasbenik.
Dr. Mann je bil čisto brez posluha. Pa si je kljub temu domišljal, da zna
peti.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
Pravkar prebral Projekt Tesla, dobra zgodbica...tale s sanjami in dušo, te pa kar potegne not in se malo zamisliš...
Preden začneš slikati, moraš imeti v konici čopiča srce, roko in misli!
Re: Knjige
Prebral sem knjigo Profil serijskega morilca, ki jo je napisala Karmen Šterk.
Knjiga je zanimiva, še posebaj za ljudi, ki jih zanimajo serijski morilci, čeprav pa tudi ni za ljudi z slabim želodcem, ker so zelo nazorno opisane določene mučilne in morilske prakse najbolj razvpitih serijskih morilcev, posiljevalcev, kanibalov in nekrofilov...
Skratka če vas zanimajo ljudje kot so Ted Bundy, Jeffrey Dahmer, John Wayne Gacy, Albert Fish, Ed Kemper, Henry Lee Lucas, Andrei Chikatilo ter tudi "naša" Metod Trobec in Silvo Plut potem je ta knjiga kot nalašč za vas
Knjiga je zanimiva, še posebaj za ljudi, ki jih zanimajo serijski morilci, čeprav pa tudi ni za ljudi z slabim želodcem, ker so zelo nazorno opisane določene mučilne in morilske prakse najbolj razvpitih serijskih morilcev, posiljevalcev, kanibalov in nekrofilov...
Skratka če vas zanimajo ljudje kot so Ted Bundy, Jeffrey Dahmer, John Wayne Gacy, Albert Fish, Ed Kemper, Henry Lee Lucas, Andrei Chikatilo ter tudi "naša" Metod Trobec in Silvo Plut potem je ta knjiga kot nalašč za vas
GOTOF JE!
Re: Knjige
hvala, ampak ne hvalaGusar wrote:Prebral sem knjigo Profil serijskega morilca, ki jo je napisala Karmen Šterk.
Knjiga je zanimiva, še posebaj za ljudi, ki jih zanimajo serijski morilci, čeprav pa tudi ni za ljudi z slabim želodcem, ker so zelo nazorno opisane določene mučilne in morilske prakse najbolj razvpitih serijskih morilcev, posiljevalcev, kanibalov in nekrofilov...
Skratka če vas zanimajo ljudje kot so Ted Bundy, Jeffrey Dahmer, John Wayne Gacy, Albert Fish, Ed Kemper, Henry Lee Lucas, Andrei Chikatilo ter tudi "naša" Metod Trobec in Silvo Plut potem je ta knjiga kot nalašč za vas
-
sigismundus
- STRIPOHOLIK
- Posts: 1472
- Joined: 08.02.2005 15:16:02
Re: Knjige
Jack McDevitt: Peti dan
Francis A. Gelper je bil biolog. Za svoje delo je dobil eno ali dve manjši priznanji, vendar nič takega, kar bi res kaj pomenilo. Tako da izven Lockporta niti ni bil kaj prida poznan. Vsi, ki so ga poznali, pa so ga imeli za genija. To so povedali tako, da si moral verjeti. Povrh vsega pa je bil še prijeten človek. Vsi so ga imeli radi. Ko je umrl, so njegovi sodelavci v nejeveri samo majali z glavo. Nekaj njegovih študentov, s katerimi sem se skušal pogovoriti, pa je dobesedno planilo v jok. Gelper je v prostem času treniral lokalno moštvo v bejzbolu in po svojih močeh tudi marsikaj postoril v športnem centru. Ob sredah zvečer pa je igral bridž.
Zgodilo se je, ko se je vračal domov z družabnega srečanja na univerzi, kjer so proslavljali nagrado, ki jo je dobil eden od astrofizikov. Očitno je zaspal za volanom in z avtom zapeljal s ceste. Imel je osemintrideset let.
Nisva se poznala. Sem pa tja sem ga opazil od daleč, ali pa sem ga videl ko je nakupoval v supermarketu. Sem pa že nekaj časa načrtoval, da o njem napišem članek. Biolog s srcem. No, namesto tega pa sem moral napisati nekrolog. Bil je iz Alabame, iz mesteca Twin Rivers. Prepričan sem bil, da ga bodo pokopali doma, vendar so pogrebne storitve opravili kar v lokalnem pogrebnem zavodu McComber na ulici Park. Na njegovem pogrebu se je kar trlo njegovih študentov in prijateljev. Še na ulici jih je bilo polno. To je bila slovesnost, kjer se je častilo življenje, ne smrt. Veliko ljudi je bilo, ki so hoteli spregovoriti o njem. In prav vsem so se tresli glasovi. Ko je bilo konec, sva s Harveyem Pointerjem, predstojnikom oddelkom za biologijo opazovala, kako so se ljudje razhajali. Bila sva sošolca, pa še pri tabornikih sva bila skupaj. Harvey je bil majhne postave, imel je velikanske brke in nagajiv pogled, zaradi katerega so ga vedno sumničili, pa karkoli se je zgodilo. "Ali je imel kašno punco? Se je nameraval poročiti?" me je zanimalo. "Mislim, da ne. Ni bil tak tip," je Harvey zmajal z glavo. "Veš, Frank se je zapisal svojemu delu. Življenje je posvetil genetiki. Lahko bi dobil subvencijo pri večih raziskavah, ampak svojega dela ni hotel pustiti. Genetika je bila gonilna sila v njegovem življenju."
Bil je eden tistih, sončnih dni, ko je bilo sonce tako čisto, da se nisi mogel niti zazreti vanj. "No, in kaj je narobe z genetiko?" me je zanimalo, Harvey pa se je nasmehnil. "Gre za nastanek življenja. Kako je nastala prva celica," je povedal. "Mislil sem, da je to povsem jasno. Da so to že pred leti razrešili v nekem laboratoriju. Mar niso zmešali neke kemikalije, dodajali vodo in vse skupaj segrevali? Mar ni bilo nekaj v zvezi z elektriko, ali kaj?" sem skušal ugovarjati.
"Ne," je na kratko odvrnil Harvey, ki je zastal, in izmenjal par besed s študentom z biološkega oddelka. Ja, vsi so ga pogrešali. Prava sramota, da je umrl. "Ne. Kot sem že rekel" je nato nadaljeval Harvey. "Čeprav je že veliko ljudi trdilo, da je razrešilo uganko, se je na koncu vedno izkazalo, da rešitev ni bila prava. Res škoda! Kdor bo rešil to uganko, mu Nobelova nagrada ne uide," je menil Harvey.
Geneza. Bilo bi res super, če bi lahko zgodbo o stvarjenju dodal k tekstu, ki sem ga že napol napisal. Sicer pa se na pogrebno slovesnost ni prikazal nihče od Gelperjevih bližnjih. Oče in mama sta bila še vedno živa, imel pa je tudi brata in sestro. Ko sem to omenil Harveyu, je odvrnil, da ne pozna podrobnosti. Gelper o svoji družini ni kaj dosti govoril. "Mislim, da si niso bili blizu," je še dodal Harvey. Sicer pa sem v svojem življenju videl že marsikaj čudnega. Kako se je Arnold Brown versko spreobrnil na pogrebu svoje mame. Ali pa, ko je Morey Thomas vztrajal, da nima smisla pokopati njegovega očeta, saj naj bi itak vstal od mrtvih. Običajno pa se ob smrti družinski člani le zberejo. Še posebno takrat, ko je izguba nepričakovana. Potem ko sem napisal članek, sem se znova posvetil socialni rutini Lockporta. Porokam, obiskovanju pisateljev v knjižnicah ni pisanju o vsemogočem, kar je kakorkoli izstopalo iz vsakdana. Če ste odkrili, da lahko igrate banjo medtem, ko stojite na glavi, potem se lahko zgodi, da boste pristali na naslovnici Registra. Tako sem kar pozabil na Gelperja in njegovo družino, ki se ni prikazala na pogreb, dokler me kak mesec kasneje ni poklical Harvey. "Oglasi se pri meni. Naletel sem na nekaj zanimivega," mi je javil.
Človek bi pričakoval, da bo imel predstojnik oddelka spodobno pisarno, v bistvu pa je bil še na slabšem kot jaz. Strpali so ga kar v malo večji kabinet. Sedel je za mizo, ki je bila natrpana s fascikli, revijami, disketami in uradnimi zaznamki. Oglasna tabla za njim je bila vsa prelepljena z lističi, članki iz časopisov in urniki sestankov. Ko sem vstopil, mi je Harvey pomignil naj grem naprej. Nato sva se rokovala in sedel sem na bližnji stol. "Lepo, da si prišel, Ron," me je pozdravil in se s prekrižanimi rokami naslonil na stol. Nekaj časa sva kramljala o nepomembnih stvareh, nato pa je le prišel z besedo na dan. "Saj se spomniš, ko sem ti povedal, na čem je delal Frank." "Seveda. Za nastanek življenja je šlo," sem odvrnil. "Pa veš, da je vse svoje raziskovalno delo zapustil univerzi?" Seveda o tem nisem imel pojma. Kaj takega mi še na kraj pameti ne bi prišlo. "Veš, pregledal sem Gelperjeve papirje," je spregovoril, se sprehodil okoli mize in končno sedel. "In...", Zavedel sem se, da bo povedal nekaj pomembnega. "Veš, Ron, lahko bi poklical CNN ali pa A.P. Pa sem se odločil za tebe."
"Cenim to, Harvey," sem odvrnil. Harvey je imel rjave in tako predirljive oči, da se je s pogledom kar zapičil vate. Tisti trenutek pa je imel popolnoma odsoten, meglen pogled, kot da ga je odneslo daleč stran. "Veš, Frank je odkril rešitev. Razrešil je genezo," je povedal. Strmel sem v njega s široko razprtimi očmi. "Kaj?" sem komaj izustil. Končno se je Harveyev pogled le osredotočil. "Da. Ustvaril je življenje. Izpopolnil postopek. Kako so se pojavile prve žive celice." Besede so obvisele v zraku. "Pa menda ne misliš resno?" sem vprašal, Harvey pa je samo prikimal. "Mar misliš, da bi o tem zbijal šale? Jasno, da je res. Sicer nismo naredili še vseh testov, ampak vse kaže na to, da je res."
"Pošten možakar si, Harvey. Tole odkritje bi si lahko prisvojil. Velikanska reč je. Saj nihče ne bi vedel."
"Hja, kako pa veš, da si ga ne bom?"
"Za precej denarja gre, kajne?" me je zanimalo.
"Veš, saj me je zamikalo, Ron. Vendar mi ne bi uspelo. Takih enačb ne bi nikoli spravil skupaj in prav vsi v oddelku to dobro vedo. Za tole odkritje je pač potreben nekdo, ki je pametnejši od mene." Harvey se je pogladil po brkih in se zahahljal. Nato se je zazrl skozi okno proti predavalnici Culbertson, ki je stala nasproti. Središče študentskega centra. Pozvonilo je, vrata so se odprla in hodnike je napolnil študentski vrvež.
"Kakšna škoda!" sem dejal.
"Kaj?"
"Hočem povedati, da je naredil velikansko odkritje in umrl, predno ga je lahko objavil. Saj gre za Nobelovo nagrado, kajne?"
"Da. Če bo vse tako, kot predvidevam, bo Nobelovo nagrado tudi dobil. Ampak, mislim da se ne razumeva. Ne gre za nekaj, kar je odkril pred kratkim, Ron. Kot vse kaže je to odkril že pred dobrimi sedmimi leti in vse skupaj zaklenil v predal."
Vprašal sem ga, če mi lahko malo razloži. Tako po domače. Da bom lahko tudi jaz to posredoval svojim bralcem. Na kratko mi je odgovoril, da ne more. Da pa vse kaže na to, da je imel Frank odkritje zaprto v predalu več kot sedem let. Vendar pa se je Harvey kljub temu odločil, da poskusi. Vzel sem magnetofon in začel snemati. Pripovedoval mi je o prvobitnih pogojih za nastanek življenja in kaj ga je lahko sprožilo, o ogljiku in bohsigavedi kaj še vse. "Pa bi tak poskus lahko ponovili v laboratoriju," me je zanimalo. "Saj smo ga že. Virtualno, no," je odvrnil. Le kaj bi še zanimalo moje bralce, sem se spraševal. "Zakaj pa ni objavil svojega odkritja. Saj je nastanek življenja vendar sveti gral genetike! To sploh nima nobenega smisla. Le kaj je počel vsa ta leta?" sem vpraševal.
"Morda je preverjal rezultate. Ali pa samo odlašal. Kdo bi vedel?" Harvey je globoko zajel sapo. "Ali te zanima, kakšne so sploh možnosti za nastanek življenja?" je vprašal. "Pojma nimam. Vedno sem mislil, da mora do tega priti prej ali slej," sem odvrnil.
"Še zdaleč ni tako. Če je imel Frank prav, je možnost nastanka življenja tam okoli ena proti nekaj trilijonom. Zelo verjetno so možnosti še manjše. Ena proti nekaj kvadrilijonom. Za nastanek prve žive celice je potrebno točno določeno zaporedje zelo dolgega niza popolnoma nepričakovanih dogodkov. Nato pa mora novonastalo življenje še preživeti. In se reproducirati. Življenje je posledica najdaljšega možnega niza naključnih dogodkov. Končni rezultat smo pa ljudje."
Stala sva in zrla eden v drugega. "Zdaj se mi končno svita, zakaj še nismo vzpostavili stika s tujimi civilizacijami," sem zinil.
Sicer pa nihče, ki je poznal Gelperja, ni vedel odgovora na vprašanje, zakaj ni objavil svojega odkritja. In ko je Harvey sporočil, da vsi poskusi samo potrjujejo, da je imel prav, sem se začel spraševati, če se je sploh zavedal daljnosežnih posledic tega, kar je odkril.
Harvey je temu odločno nasprotoval. "Seveda je vedel, za kaj gre. Ni šans, da ne bi vedel," je rekel. In tako sem napisal zgodbo, ki je pritegnila pozornost vsega sveta.
Resnici na ljubo je treba povedati, da se zaradi tega prav nihče v Lockportu ni vznemirjal. Jaz sem se sicer trudil na vse kriplje, da mi je agencija A.P. podelila pooblastila in da so naju nato s Harveyem intervjuirali na znanstvenem kanalu. Seveda je Harvey pobral vse zasluge, saj je prav on predstavil odkritje javnosti. In tako je začel Gelper postopoma toniti v pozabo. Sam sem poiskal nekaj žensk, ki so se dobivale z njim, vendar se nobeni ni niti sanjalo, da bi imel kakšno skrivnost. Končno sem poklical še njegove starše. Dobil sem njegovega očeta in mu izrazil sožalje. Zahvalil se mi je in me nezainteresirano vprašal, če sem bil njegov prijatelj. Odgovoril sem, da sem novinar in da pišem za Lockportski register. "Vaš sin je odkril nekaj veličastnega, gospod Gelper. Gotovo ste zelo ponosni nanj," sem povedal, vendar je le na kratko odgovoril, da je nekaj bral o tem.
"To veliko odkritje mu je uspelo že pred leti, vendar ga ni objavil. Ali kaj veste o tem," me je zanimalo. "Ne," je sledil kratek odgovor. "Ne smete mi zameriti, gospod Gelper, ampak pričakoval bi, da se bo vaš sin najprej zaupal prav vam," sem vztrajal.
"Gospod Haight... Saj ste gospod Haight, kajne. No, povedati vam moram, da si s sinom nisva bila ravno blizu. In to že kar nekaj časa."
"Oh, žal mi je," sem dejal, vendar je na drugi strani zavladala tišina. "Ali si mogoče predstavljate kak razlog, zaradi katerega vaš sin ni objavil odkritja?" sem vrtal naprej.
"Pravzaprav me to sploh ne preseneča. No, hvala, ker ste poklicali," je odvrnil možakar. "Kaj! Zakaj vas to ne preseneča?" sem osuplo vprašal. "Pustite zadevo pri miru," je še dejal in prekinil zvezo. Čeprav sem skušal z njim narediti intervju, ni pristal. Prav tako ni odgovarjal na moje klice. Zato sem prepričal Harveya, da je univerzitetni oddelek Francisu A. Gelperju podelil posebno priznanje in ga tudi uokviril. Na lastne stroške sem kupil vozovnico do Huntsvila, najel avtomobil in se odpeljal v mestece Twin Rivers. Njegov oče je bil upokojeni posrednik z nepremičninami. Svoje čase je prodajal avtomobile in se neuspešno potegoval za mesto v upravi šolskega centra. Otroke je šolal kar doma.
Ko je Gelperju umrl sin, je bil le delno upokojen. Enkrat na teden se je pojavil v partnerski firmi Gelper in Martin, kjer je razvijal nove tipe lastništva. Njegova žena je svoje čase poučevala matematiko na lokalni višji šoli. Živela sta takoj izven mesta, v dvonadstropni opečnati hiši s stebrički na vhodu in manjšim vrtičkom. Ko sem pripeljal na dovoz, je vrtnar ravno urejal azaleje. Gospa mi je odprla vrata. Čeprav nisem videl še nobene njene fotografije, sem jo takoj prepoznal. Bila je že blizu šestdesetih, svetle lase je imela počesane nazaj, imela je modre oči in odsoten pogled, ki mi je dal vedeti, da jo niti najmanj ne zanimam. "Želite," je spregovorila in s pogledom ošinila veliko ovojnico, v kateri sem imel Frankovo priznanje. Predstavil sem se in pojasnil da sem z Lockportske univerze v Marylandu. Ni me povabila, naj vstopim. "Na univerzi so vašemu sinu izdali posebno priznanje za njegovo delo," sem nadaljeval . "Oh, kako lepo," je menila in tako sva stala pri vratih in zrla eden v drugega. "Margaret, kdo je prišel?" se je nenadoma zaslišalo od zadaj. Gospa je stopila vstran in prikazal se je Gelper. Charlie Gelper, ki je med med očitno poležaval na kavču. "Vstopite, prosim," je dejala ženska. "Nekaj je prinesel. Za Franka," je še navrgla možu.
Ne bi mogel reči, da je imel možakar kaj proti meni. Bilo pa je povsem jasno, da se me je hotel čimprej znebiti. Očitno ni dobro razumel za kaj gre, saj je dejal, da je Frank umrl. "Prinesel sem priznanje za njegovo delo," sem pojasnil. Opazoval me je, ko sem odvijal plaketo, nato pa jo je vzela Margaret. "Najlepša hvala. V čast nam je," je dejala in se nasmehnila. Mož je prikimal. Opazil sem, kako sta si bila s sinom podobna. Enake obrazne poteze, široka ramena, enake oči. Možakar je malo počakal in nato še sam vzel plaketo. Namrdnil se je in se še enkrat zahvalil. Čeprav sem plaketo že predal, sem vztrajal. "Ne vem, če se zavedate, ampak vaš sin je naredil zelo pomeben prispevek na svojem področju. "Da, vemo," je pripomnila Margaret, jaz pa sem nadaljeval. "Veste, na univerzi so zaradi njegovega odkritja precej zmedeni." Poskušal sem biti čim manj vsiljiv, vendar sta se starca samo nasmehnila. "Boste kavo," je vprašala gospa. "Da, prosim," sem odvrnil, saj sem bil vesel, da se je vsaj ona nekoliko sprostila. Medtem je Gelper odložil plaketo na mizo. Bili smo v dnevni sobi. Očitno jim ni manjkalo denarja. Usnjeno pohištvo, velika dvojna okna. Jedkana steklovina. Umetelno izrezljane knjižne police. Na stolu je ležal lovski priročnik, na policah pa je bilo kar nekaj knjig. Reprodukcije klasičnih umetniških del, knjige o umetnih rožah, albumi s fotografijami.
"Vi ste iz Lockporta, kajne?" je zanimalo Gelperja. "Da, gospod. Domačin sem," sem odvrnil in preusmeril pogovor na lov, priznal da o tem sicer nimam pojma, da pa me je to vedno privlačilo. Medtem je Margaret prinesla kavo in vprašala, kako dobro sem poznal njujega sina. "Samo bežno," sem odvrnil. "Vsi, ki so delali z njim, tudi študentje, pa so ga zelo cenili." Končno sem lahko znova omenil, da Frank o svojem odkritju ni povedal ničesar. "Veste, na univerzi so vsi popolnoma zapredani. Vodja oddelka pravi, da bi zagotovo dobil Nobelovo nagrado, če bi razkril svoje odkritje.
Margaret je prikimala. "Lahko vam povem, zakaj je prikril odkritje," je spregovorila s tresočim glasom. "Zakaj?" sem vprašal. "V časopisih piše, da je postopek izredno zapleten in da zahteva kombinacijo tako nepredvidjivih dogodkov, da so možnosti nastanka življenja skoraj nične. Kaže, da so znanstveniki pričakovali, da bo to rutinski postopek. Malo vode, sončna toplota, še nekaj osnovnih elementov in že imamo veveričko, ki skaklja naokrog," je še omalovažujoče dodala.
"Da. Ni bilo tako," sem jo skušal opogumiti. Margaret je prikimala. "Da, kljub vsemu besedičenju je bil za nastanek življenja potreben bog. Prav to je dokazal Frank in to je tudi skušal zanikati. Peti dan. Dan stvarjenja." Po licih so ji začele polzeti solze in Gelper, ki jo je objel čez ramena, se je zviška zazrl vame. Bil je postaven možakar. "Veste, moj sin ni mogel prenesti pomena svojega odkritja. Ne vem, če lahko razumete, kaj to pomeni, vendar je že dolgo tega, odkar se je odrekel vere. Zato tudi ni oznanil svojega odkritja. Zanikal je vse, v kar verujemo. Vse do konca je zanikal obstoj boga. Samo pomislite, moj sin je v peklu," je tiho povedal Gelper, ki je bil očitno zelo pretresen.
Nisem vedel, kaj naj rečem, zato sem se poslovil. Čim sem zapustil soseščino sem poklical Harveya. "Veš, njegovi domači ga niso marali. In veš zakaj? Za vero gre. Omenili so peti dan, kar pomeni, da so mislili na genezo. Na peti dan, ko je bog ustvaril življenje. Veš, mučna scena je bila. Bil sem prepričan, da je vera človeku v uteho, vendar ni tako. Pa tudi to, da je bil gej, mu ni bilo ravno v pomoč," sem pojasnjeval.
"Nikoli nisi rekel, da je bil gej," je vskočil Harvey.
"Ron, nobenega razloga ni bilo, da bi govoril o tem. Sicer pa mi je tudi zdajle ušlo in cenil bi, če tega ne objaviš."
"Saj ne bom. Vendar pa sem intervjuiral nekaj žensk, s katerimi se je dobival. Kako to?"
"Kot kaže je bil zelo previden," sem odvrnil in v mislih sem si predstavljal njegovega očeta, ki je stal pred menoj in se ves tresel. Kot da bi bil v peklu on sam.
***
Zapeljal sem se v lokalno knjižnico, sedel za računalnik in začel iskati podatke o Francisu Gelperju. Ko sem pisal nekrolog, sem sicer že marsikaj izbrskal. Odkril sem na tisoče zaznamkov. Za revijo Nature je pisal o kromosomskih telomerih, za Darwinistično glasilo o evolucijskih izvlečkih, za Scientific American pa o mejnikih celičnih ciklusov. Tokrat pa sem zožil iskanje. Dodal sem besedo gej. Pojavila se je množica najrazličnejših zadetkov. Kako je Joe Gelper igral homoseksulnega princa v rokoborski operi Čez štrik, pod taktirko Georga Francisa, ali pa roman Marie Gelper o potovanju skozi čas Nazaj v gejevska devetdeseta. Baje ena najboljših knjig po Marku Francisu. Nato pa sem opazil zaznamek, ob katerem sem kar odrevenel. Nekakšen pamflet: Poročila o razkritjih. Članek z naslovom: V nedeljo je v naši sveti, dobrodelni cerkvi častitljivi Harry Parver izvedel eksorcistični obred za tri mladostnike. Bilo naj bi prisotnih na stotine vernikov, ki so s strahospoštovanjem opazovali ceremonijo. Navedena so bila tudi imena teh treh mladostnikov. Eden od njih je bil Francis Gelper. Preveril sem datume. Takrat je imel petnajst let. Poiskal sem naslov te svete, dobrodelne ustanove in se zapeljal tja. Cerkev je bila sveže prepleskana, ograjena z lično belo ogrado in veliko tablo, ki je opozarjala verne služabnike, naj se konec tedna udeležijo maše za obujanje mogočnih borcev za božjo vero. Kot rektor je bil naveden častitljivi Harvey Parker.
***
Pičlih deset minut kasneje sem bil že nazaj pri Gelperjih. Bili so na moč presenečeni, da sem se spet prikazal. "Povejte mi o eksorcističnem ritualu," sem zahteval. Margaret je prebledela, Gelper pa je samo bolščal. "To se vas pa čisto nič ne tiče," je zabrusil.
"No, kaj je moral storiti? Je stal pred cerkvijo in poslušal litanije, medtem ko so ga prijatelji opazovali? Je kdo molil za njegovo dušo?"
Margaret me je predrla s pogledom. "Saj nismo imeli nobene izbire. Borili smo se za njegovo dušo."
"Aha, torej je moral priznati svoje grehe pred vsemi ljudmi? Zdaj postaja končno jasno, zakaj ni objavil svojega odkritja" sem vztrajal.
Gelper je s stisnjenimi pestmi stopil korak naprej. "Izginite! Saj sem že povedal, zakaj ni ničesar objavil. Zanikal je boga. Nič čudnega, da je umrl tako mlad."
Običajno sem bolj strahopeten, ko pride do fizičnega obračunavanja, tisto popoldne pa sem kar prekipeval od besa,tako da sem vztrajal. "Motite se, Gelper. Vaš sin je dobro vedel, kaj si boste mislili. Da boste njegovo odkritje imeli za potrditev vaše vizije stvarjenja. Da je svet ustvaril bog. Tega pa ni hotel. Ni zanikal boga. Zanikal je vaše religiozne blodnje. Zanikal je vas samega. Žrtvoval je vse, kar je imel, da ne bi vi napačno tolmačili njegovega dela.
***
Harvey mi je povedal, da so možnosti nastanka življenja kjerkoli v vesolju, tako neznatne, da prekašajo število planetov, za katere ocenjujemo, da imajo atmosferski ovoj, vsaj za trikrat. Če seveda predvidevamo življenje, ki je zasnovano na ogljiku in ki potrebuje tekočo vodo. Možnosti, da bi se kjerkoli pojavila življenjska oblika, ki bi bila podobna nam, je neznatna. Harvey pravi, da smo pač imeli srečo.
Sicer pa je število planetov, za katere ocenjujemo, da bi bilo na njih možno življenje, stvar teorije. Nihče ne ve, kako veliko je vesolje v resnici. Tako, da je vse to besedičenje o možnostih življenja, še vedno samo besedičenje. Ko pa se zdaj zazrem v nočno nebo, se mi zdi, da ni več tako, kot je bilo. Tako hladno je. Tako brezosebno. Tako mehansko. Sprašujem se, če se je tudi Frank Gelper počutil enako. In da je morda ravnal tako, kot je, prav zaradi tega.
Prevedel: Žiga Leskovšek
Francis A. Gelper je bil biolog. Za svoje delo je dobil eno ali dve manjši priznanji, vendar nič takega, kar bi res kaj pomenilo. Tako da izven Lockporta niti ni bil kaj prida poznan. Vsi, ki so ga poznali, pa so ga imeli za genija. To so povedali tako, da si moral verjeti. Povrh vsega pa je bil še prijeten človek. Vsi so ga imeli radi. Ko je umrl, so njegovi sodelavci v nejeveri samo majali z glavo. Nekaj njegovih študentov, s katerimi sem se skušal pogovoriti, pa je dobesedno planilo v jok. Gelper je v prostem času treniral lokalno moštvo v bejzbolu in po svojih močeh tudi marsikaj postoril v športnem centru. Ob sredah zvečer pa je igral bridž.
Zgodilo se je, ko se je vračal domov z družabnega srečanja na univerzi, kjer so proslavljali nagrado, ki jo je dobil eden od astrofizikov. Očitno je zaspal za volanom in z avtom zapeljal s ceste. Imel je osemintrideset let.
Nisva se poznala. Sem pa tja sem ga opazil od daleč, ali pa sem ga videl ko je nakupoval v supermarketu. Sem pa že nekaj časa načrtoval, da o njem napišem članek. Biolog s srcem. No, namesto tega pa sem moral napisati nekrolog. Bil je iz Alabame, iz mesteca Twin Rivers. Prepričan sem bil, da ga bodo pokopali doma, vendar so pogrebne storitve opravili kar v lokalnem pogrebnem zavodu McComber na ulici Park. Na njegovem pogrebu se je kar trlo njegovih študentov in prijateljev. Še na ulici jih je bilo polno. To je bila slovesnost, kjer se je častilo življenje, ne smrt. Veliko ljudi je bilo, ki so hoteli spregovoriti o njem. In prav vsem so se tresli glasovi. Ko je bilo konec, sva s Harveyem Pointerjem, predstojnikom oddelkom za biologijo opazovala, kako so se ljudje razhajali. Bila sva sošolca, pa še pri tabornikih sva bila skupaj. Harvey je bil majhne postave, imel je velikanske brke in nagajiv pogled, zaradi katerega so ga vedno sumničili, pa karkoli se je zgodilo. "Ali je imel kašno punco? Se je nameraval poročiti?" me je zanimalo. "Mislim, da ne. Ni bil tak tip," je Harvey zmajal z glavo. "Veš, Frank se je zapisal svojemu delu. Življenje je posvetil genetiki. Lahko bi dobil subvencijo pri večih raziskavah, ampak svojega dela ni hotel pustiti. Genetika je bila gonilna sila v njegovem življenju."
Bil je eden tistih, sončnih dni, ko je bilo sonce tako čisto, da se nisi mogel niti zazreti vanj. "No, in kaj je narobe z genetiko?" me je zanimalo, Harvey pa se je nasmehnil. "Gre za nastanek življenja. Kako je nastala prva celica," je povedal. "Mislil sem, da je to povsem jasno. Da so to že pred leti razrešili v nekem laboratoriju. Mar niso zmešali neke kemikalije, dodajali vodo in vse skupaj segrevali? Mar ni bilo nekaj v zvezi z elektriko, ali kaj?" sem skušal ugovarjati.
"Ne," je na kratko odvrnil Harvey, ki je zastal, in izmenjal par besed s študentom z biološkega oddelka. Ja, vsi so ga pogrešali. Prava sramota, da je umrl. "Ne. Kot sem že rekel" je nato nadaljeval Harvey. "Čeprav je že veliko ljudi trdilo, da je razrešilo uganko, se je na koncu vedno izkazalo, da rešitev ni bila prava. Res škoda! Kdor bo rešil to uganko, mu Nobelova nagrada ne uide," je menil Harvey.
Geneza. Bilo bi res super, če bi lahko zgodbo o stvarjenju dodal k tekstu, ki sem ga že napol napisal. Sicer pa se na pogrebno slovesnost ni prikazal nihče od Gelperjevih bližnjih. Oče in mama sta bila še vedno živa, imel pa je tudi brata in sestro. Ko sem to omenil Harveyu, je odvrnil, da ne pozna podrobnosti. Gelper o svoji družini ni kaj dosti govoril. "Mislim, da si niso bili blizu," je še dodal Harvey. Sicer pa sem v svojem življenju videl že marsikaj čudnega. Kako se je Arnold Brown versko spreobrnil na pogrebu svoje mame. Ali pa, ko je Morey Thomas vztrajal, da nima smisla pokopati njegovega očeta, saj naj bi itak vstal od mrtvih. Običajno pa se ob smrti družinski člani le zberejo. Še posebno takrat, ko je izguba nepričakovana. Potem ko sem napisal članek, sem se znova posvetil socialni rutini Lockporta. Porokam, obiskovanju pisateljev v knjižnicah ni pisanju o vsemogočem, kar je kakorkoli izstopalo iz vsakdana. Če ste odkrili, da lahko igrate banjo medtem, ko stojite na glavi, potem se lahko zgodi, da boste pristali na naslovnici Registra. Tako sem kar pozabil na Gelperja in njegovo družino, ki se ni prikazala na pogreb, dokler me kak mesec kasneje ni poklical Harvey. "Oglasi se pri meni. Naletel sem na nekaj zanimivega," mi je javil.
Človek bi pričakoval, da bo imel predstojnik oddelka spodobno pisarno, v bistvu pa je bil še na slabšem kot jaz. Strpali so ga kar v malo večji kabinet. Sedel je za mizo, ki je bila natrpana s fascikli, revijami, disketami in uradnimi zaznamki. Oglasna tabla za njim je bila vsa prelepljena z lističi, članki iz časopisov in urniki sestankov. Ko sem vstopil, mi je Harvey pomignil naj grem naprej. Nato sva se rokovala in sedel sem na bližnji stol. "Lepo, da si prišel, Ron," me je pozdravil in se s prekrižanimi rokami naslonil na stol. Nekaj časa sva kramljala o nepomembnih stvareh, nato pa je le prišel z besedo na dan. "Saj se spomniš, ko sem ti povedal, na čem je delal Frank." "Seveda. Za nastanek življenja je šlo," sem odvrnil. "Pa veš, da je vse svoje raziskovalno delo zapustil univerzi?" Seveda o tem nisem imel pojma. Kaj takega mi še na kraj pameti ne bi prišlo. "Veš, pregledal sem Gelperjeve papirje," je spregovoril, se sprehodil okoli mize in končno sedel. "In...", Zavedel sem se, da bo povedal nekaj pomembnega. "Veš, Ron, lahko bi poklical CNN ali pa A.P. Pa sem se odločil za tebe."
"Cenim to, Harvey," sem odvrnil. Harvey je imel rjave in tako predirljive oči, da se je s pogledom kar zapičil vate. Tisti trenutek pa je imel popolnoma odsoten, meglen pogled, kot da ga je odneslo daleč stran. "Veš, Frank je odkril rešitev. Razrešil je genezo," je povedal. Strmel sem v njega s široko razprtimi očmi. "Kaj?" sem komaj izustil. Končno se je Harveyev pogled le osredotočil. "Da. Ustvaril je življenje. Izpopolnil postopek. Kako so se pojavile prve žive celice." Besede so obvisele v zraku. "Pa menda ne misliš resno?" sem vprašal, Harvey pa je samo prikimal. "Mar misliš, da bi o tem zbijal šale? Jasno, da je res. Sicer nismo naredili še vseh testov, ampak vse kaže na to, da je res."
"Pošten možakar si, Harvey. Tole odkritje bi si lahko prisvojil. Velikanska reč je. Saj nihče ne bi vedel."
"Hja, kako pa veš, da si ga ne bom?"
"Za precej denarja gre, kajne?" me je zanimalo.
"Veš, saj me je zamikalo, Ron. Vendar mi ne bi uspelo. Takih enačb ne bi nikoli spravil skupaj in prav vsi v oddelku to dobro vedo. Za tole odkritje je pač potreben nekdo, ki je pametnejši od mene." Harvey se je pogladil po brkih in se zahahljal. Nato se je zazrl skozi okno proti predavalnici Culbertson, ki je stala nasproti. Središče študentskega centra. Pozvonilo je, vrata so se odprla in hodnike je napolnil študentski vrvež.
"Kakšna škoda!" sem dejal.
"Kaj?"
"Hočem povedati, da je naredil velikansko odkritje in umrl, predno ga je lahko objavil. Saj gre za Nobelovo nagrado, kajne?"
"Da. Če bo vse tako, kot predvidevam, bo Nobelovo nagrado tudi dobil. Ampak, mislim da se ne razumeva. Ne gre za nekaj, kar je odkril pred kratkim, Ron. Kot vse kaže je to odkril že pred dobrimi sedmimi leti in vse skupaj zaklenil v predal."
Vprašal sem ga, če mi lahko malo razloži. Tako po domače. Da bom lahko tudi jaz to posredoval svojim bralcem. Na kratko mi je odgovoril, da ne more. Da pa vse kaže na to, da je imel Frank odkritje zaprto v predalu več kot sedem let. Vendar pa se je Harvey kljub temu odločil, da poskusi. Vzel sem magnetofon in začel snemati. Pripovedoval mi je o prvobitnih pogojih za nastanek življenja in kaj ga je lahko sprožilo, o ogljiku in bohsigavedi kaj še vse. "Pa bi tak poskus lahko ponovili v laboratoriju," me je zanimalo. "Saj smo ga že. Virtualno, no," je odvrnil. Le kaj bi še zanimalo moje bralce, sem se spraševal. "Zakaj pa ni objavil svojega odkritja. Saj je nastanek življenja vendar sveti gral genetike! To sploh nima nobenega smisla. Le kaj je počel vsa ta leta?" sem vpraševal.
"Morda je preverjal rezultate. Ali pa samo odlašal. Kdo bi vedel?" Harvey je globoko zajel sapo. "Ali te zanima, kakšne so sploh možnosti za nastanek življenja?" je vprašal. "Pojma nimam. Vedno sem mislil, da mora do tega priti prej ali slej," sem odvrnil.
"Še zdaleč ni tako. Če je imel Frank prav, je možnost nastanka življenja tam okoli ena proti nekaj trilijonom. Zelo verjetno so možnosti še manjše. Ena proti nekaj kvadrilijonom. Za nastanek prve žive celice je potrebno točno določeno zaporedje zelo dolgega niza popolnoma nepričakovanih dogodkov. Nato pa mora novonastalo življenje še preživeti. In se reproducirati. Življenje je posledica najdaljšega možnega niza naključnih dogodkov. Končni rezultat smo pa ljudje."
Stala sva in zrla eden v drugega. "Zdaj se mi končno svita, zakaj še nismo vzpostavili stika s tujimi civilizacijami," sem zinil.
Sicer pa nihče, ki je poznal Gelperja, ni vedel odgovora na vprašanje, zakaj ni objavil svojega odkritja. In ko je Harvey sporočil, da vsi poskusi samo potrjujejo, da je imel prav, sem se začel spraševati, če se je sploh zavedal daljnosežnih posledic tega, kar je odkril.
Harvey je temu odločno nasprotoval. "Seveda je vedel, za kaj gre. Ni šans, da ne bi vedel," je rekel. In tako sem napisal zgodbo, ki je pritegnila pozornost vsega sveta.
Resnici na ljubo je treba povedati, da se zaradi tega prav nihče v Lockportu ni vznemirjal. Jaz sem se sicer trudil na vse kriplje, da mi je agencija A.P. podelila pooblastila in da so naju nato s Harveyem intervjuirali na znanstvenem kanalu. Seveda je Harvey pobral vse zasluge, saj je prav on predstavil odkritje javnosti. In tako je začel Gelper postopoma toniti v pozabo. Sam sem poiskal nekaj žensk, ki so se dobivale z njim, vendar se nobeni ni niti sanjalo, da bi imel kakšno skrivnost. Končno sem poklical še njegove starše. Dobil sem njegovega očeta in mu izrazil sožalje. Zahvalil se mi je in me nezainteresirano vprašal, če sem bil njegov prijatelj. Odgovoril sem, da sem novinar in da pišem za Lockportski register. "Vaš sin je odkril nekaj veličastnega, gospod Gelper. Gotovo ste zelo ponosni nanj," sem povedal, vendar je le na kratko odgovoril, da je nekaj bral o tem.
"To veliko odkritje mu je uspelo že pred leti, vendar ga ni objavil. Ali kaj veste o tem," me je zanimalo. "Ne," je sledil kratek odgovor. "Ne smete mi zameriti, gospod Gelper, ampak pričakoval bi, da se bo vaš sin najprej zaupal prav vam," sem vztrajal.
"Gospod Haight... Saj ste gospod Haight, kajne. No, povedati vam moram, da si s sinom nisva bila ravno blizu. In to že kar nekaj časa."
"Oh, žal mi je," sem dejal, vendar je na drugi strani zavladala tišina. "Ali si mogoče predstavljate kak razlog, zaradi katerega vaš sin ni objavil odkritja?" sem vrtal naprej.
"Pravzaprav me to sploh ne preseneča. No, hvala, ker ste poklicali," je odvrnil možakar. "Kaj! Zakaj vas to ne preseneča?" sem osuplo vprašal. "Pustite zadevo pri miru," je še dejal in prekinil zvezo. Čeprav sem skušal z njim narediti intervju, ni pristal. Prav tako ni odgovarjal na moje klice. Zato sem prepričal Harveya, da je univerzitetni oddelek Francisu A. Gelperju podelil posebno priznanje in ga tudi uokviril. Na lastne stroške sem kupil vozovnico do Huntsvila, najel avtomobil in se odpeljal v mestece Twin Rivers. Njegov oče je bil upokojeni posrednik z nepremičninami. Svoje čase je prodajal avtomobile in se neuspešno potegoval za mesto v upravi šolskega centra. Otroke je šolal kar doma.
Ko je Gelperju umrl sin, je bil le delno upokojen. Enkrat na teden se je pojavil v partnerski firmi Gelper in Martin, kjer je razvijal nove tipe lastništva. Njegova žena je svoje čase poučevala matematiko na lokalni višji šoli. Živela sta takoj izven mesta, v dvonadstropni opečnati hiši s stebrički na vhodu in manjšim vrtičkom. Ko sem pripeljal na dovoz, je vrtnar ravno urejal azaleje. Gospa mi je odprla vrata. Čeprav nisem videl še nobene njene fotografije, sem jo takoj prepoznal. Bila je že blizu šestdesetih, svetle lase je imela počesane nazaj, imela je modre oči in odsoten pogled, ki mi je dal vedeti, da jo niti najmanj ne zanimam. "Želite," je spregovorila in s pogledom ošinila veliko ovojnico, v kateri sem imel Frankovo priznanje. Predstavil sem se in pojasnil da sem z Lockportske univerze v Marylandu. Ni me povabila, naj vstopim. "Na univerzi so vašemu sinu izdali posebno priznanje za njegovo delo," sem nadaljeval . "Oh, kako lepo," je menila in tako sva stala pri vratih in zrla eden v drugega. "Margaret, kdo je prišel?" se je nenadoma zaslišalo od zadaj. Gospa je stopila vstran in prikazal se je Gelper. Charlie Gelper, ki je med med očitno poležaval na kavču. "Vstopite, prosim," je dejala ženska. "Nekaj je prinesel. Za Franka," je še navrgla možu.
Ne bi mogel reči, da je imel možakar kaj proti meni. Bilo pa je povsem jasno, da se me je hotel čimprej znebiti. Očitno ni dobro razumel za kaj gre, saj je dejal, da je Frank umrl. "Prinesel sem priznanje za njegovo delo," sem pojasnil. Opazoval me je, ko sem odvijal plaketo, nato pa jo je vzela Margaret. "Najlepša hvala. V čast nam je," je dejala in se nasmehnila. Mož je prikimal. Opazil sem, kako sta si bila s sinom podobna. Enake obrazne poteze, široka ramena, enake oči. Možakar je malo počakal in nato še sam vzel plaketo. Namrdnil se je in se še enkrat zahvalil. Čeprav sem plaketo že predal, sem vztrajal. "Ne vem, če se zavedate, ampak vaš sin je naredil zelo pomeben prispevek na svojem področju. "Da, vemo," je pripomnila Margaret, jaz pa sem nadaljeval. "Veste, na univerzi so zaradi njegovega odkritja precej zmedeni." Poskušal sem biti čim manj vsiljiv, vendar sta se starca samo nasmehnila. "Boste kavo," je vprašala gospa. "Da, prosim," sem odvrnil, saj sem bil vesel, da se je vsaj ona nekoliko sprostila. Medtem je Gelper odložil plaketo na mizo. Bili smo v dnevni sobi. Očitno jim ni manjkalo denarja. Usnjeno pohištvo, velika dvojna okna. Jedkana steklovina. Umetelno izrezljane knjižne police. Na stolu je ležal lovski priročnik, na policah pa je bilo kar nekaj knjig. Reprodukcije klasičnih umetniških del, knjige o umetnih rožah, albumi s fotografijami.
"Vi ste iz Lockporta, kajne?" je zanimalo Gelperja. "Da, gospod. Domačin sem," sem odvrnil in preusmeril pogovor na lov, priznal da o tem sicer nimam pojma, da pa me je to vedno privlačilo. Medtem je Margaret prinesla kavo in vprašala, kako dobro sem poznal njujega sina. "Samo bežno," sem odvrnil. "Vsi, ki so delali z njim, tudi študentje, pa so ga zelo cenili." Končno sem lahko znova omenil, da Frank o svojem odkritju ni povedal ničesar. "Veste, na univerzi so vsi popolnoma zapredani. Vodja oddelka pravi, da bi zagotovo dobil Nobelovo nagrado, če bi razkril svoje odkritje.
Margaret je prikimala. "Lahko vam povem, zakaj je prikril odkritje," je spregovorila s tresočim glasom. "Zakaj?" sem vprašal. "V časopisih piše, da je postopek izredno zapleten in da zahteva kombinacijo tako nepredvidjivih dogodkov, da so možnosti nastanka življenja skoraj nične. Kaže, da so znanstveniki pričakovali, da bo to rutinski postopek. Malo vode, sončna toplota, še nekaj osnovnih elementov in že imamo veveričko, ki skaklja naokrog," je še omalovažujoče dodala.
"Da. Ni bilo tako," sem jo skušal opogumiti. Margaret je prikimala. "Da, kljub vsemu besedičenju je bil za nastanek življenja potreben bog. Prav to je dokazal Frank in to je tudi skušal zanikati. Peti dan. Dan stvarjenja." Po licih so ji začele polzeti solze in Gelper, ki jo je objel čez ramena, se je zviška zazrl vame. Bil je postaven možakar. "Veste, moj sin ni mogel prenesti pomena svojega odkritja. Ne vem, če lahko razumete, kaj to pomeni, vendar je že dolgo tega, odkar se je odrekel vere. Zato tudi ni oznanil svojega odkritja. Zanikal je vse, v kar verujemo. Vse do konca je zanikal obstoj boga. Samo pomislite, moj sin je v peklu," je tiho povedal Gelper, ki je bil očitno zelo pretresen.
Nisem vedel, kaj naj rečem, zato sem se poslovil. Čim sem zapustil soseščino sem poklical Harveya. "Veš, njegovi domači ga niso marali. In veš zakaj? Za vero gre. Omenili so peti dan, kar pomeni, da so mislili na genezo. Na peti dan, ko je bog ustvaril življenje. Veš, mučna scena je bila. Bil sem prepričan, da je vera človeku v uteho, vendar ni tako. Pa tudi to, da je bil gej, mu ni bilo ravno v pomoč," sem pojasnjeval.
"Nikoli nisi rekel, da je bil gej," je vskočil Harvey.
"Ron, nobenega razloga ni bilo, da bi govoril o tem. Sicer pa mi je tudi zdajle ušlo in cenil bi, če tega ne objaviš."
"Saj ne bom. Vendar pa sem intervjuiral nekaj žensk, s katerimi se je dobival. Kako to?"
"Kot kaže je bil zelo previden," sem odvrnil in v mislih sem si predstavljal njegovega očeta, ki je stal pred menoj in se ves tresel. Kot da bi bil v peklu on sam.
***
Zapeljal sem se v lokalno knjižnico, sedel za računalnik in začel iskati podatke o Francisu Gelperju. Ko sem pisal nekrolog, sem sicer že marsikaj izbrskal. Odkril sem na tisoče zaznamkov. Za revijo Nature je pisal o kromosomskih telomerih, za Darwinistično glasilo o evolucijskih izvlečkih, za Scientific American pa o mejnikih celičnih ciklusov. Tokrat pa sem zožil iskanje. Dodal sem besedo gej. Pojavila se je množica najrazličnejših zadetkov. Kako je Joe Gelper igral homoseksulnega princa v rokoborski operi Čez štrik, pod taktirko Georga Francisa, ali pa roman Marie Gelper o potovanju skozi čas Nazaj v gejevska devetdeseta. Baje ena najboljših knjig po Marku Francisu. Nato pa sem opazil zaznamek, ob katerem sem kar odrevenel. Nekakšen pamflet: Poročila o razkritjih. Članek z naslovom: V nedeljo je v naši sveti, dobrodelni cerkvi častitljivi Harry Parver izvedel eksorcistični obred za tri mladostnike. Bilo naj bi prisotnih na stotine vernikov, ki so s strahospoštovanjem opazovali ceremonijo. Navedena so bila tudi imena teh treh mladostnikov. Eden od njih je bil Francis Gelper. Preveril sem datume. Takrat je imel petnajst let. Poiskal sem naslov te svete, dobrodelne ustanove in se zapeljal tja. Cerkev je bila sveže prepleskana, ograjena z lično belo ogrado in veliko tablo, ki je opozarjala verne služabnike, naj se konec tedna udeležijo maše za obujanje mogočnih borcev za božjo vero. Kot rektor je bil naveden častitljivi Harvey Parker.
***
Pičlih deset minut kasneje sem bil že nazaj pri Gelperjih. Bili so na moč presenečeni, da sem se spet prikazal. "Povejte mi o eksorcističnem ritualu," sem zahteval. Margaret je prebledela, Gelper pa je samo bolščal. "To se vas pa čisto nič ne tiče," je zabrusil.
"No, kaj je moral storiti? Je stal pred cerkvijo in poslušal litanije, medtem ko so ga prijatelji opazovali? Je kdo molil za njegovo dušo?"
Margaret me je predrla s pogledom. "Saj nismo imeli nobene izbire. Borili smo se za njegovo dušo."
"Aha, torej je moral priznati svoje grehe pred vsemi ljudmi? Zdaj postaja končno jasno, zakaj ni objavil svojega odkritja" sem vztrajal.
Gelper je s stisnjenimi pestmi stopil korak naprej. "Izginite! Saj sem že povedal, zakaj ni ničesar objavil. Zanikal je boga. Nič čudnega, da je umrl tako mlad."
Običajno sem bolj strahopeten, ko pride do fizičnega obračunavanja, tisto popoldne pa sem kar prekipeval od besa,tako da sem vztrajal. "Motite se, Gelper. Vaš sin je dobro vedel, kaj si boste mislili. Da boste njegovo odkritje imeli za potrditev vaše vizije stvarjenja. Da je svet ustvaril bog. Tega pa ni hotel. Ni zanikal boga. Zanikal je vaše religiozne blodnje. Zanikal je vas samega. Žrtvoval je vse, kar je imel, da ne bi vi napačno tolmačili njegovega dela.
***
Harvey mi je povedal, da so možnosti nastanka življenja kjerkoli v vesolju, tako neznatne, da prekašajo število planetov, za katere ocenjujemo, da imajo atmosferski ovoj, vsaj za trikrat. Če seveda predvidevamo življenje, ki je zasnovano na ogljiku in ki potrebuje tekočo vodo. Možnosti, da bi se kjerkoli pojavila življenjska oblika, ki bi bila podobna nam, je neznatna. Harvey pravi, da smo pač imeli srečo.
Sicer pa je število planetov, za katere ocenjujemo, da bi bilo na njih možno življenje, stvar teorije. Nihče ne ve, kako veliko je vesolje v resnici. Tako, da je vse to besedičenje o možnostih življenja, še vedno samo besedičenje. Ko pa se zdaj zazrem v nočno nebo, se mi zdi, da ni več tako, kot je bilo. Tako hladno je. Tako brezosebno. Tako mehansko. Sprašujem se, če se je tudi Frank Gelper počutil enako. In da je morda ravnal tako, kot je, prav zaradi tega.
Prevedel: Žiga Leskovšek
tisti, ki sanja tuje sanje
Re: Knjige
Kolebal sem med zgodovino in horrorjem, pa sem potem kot dolgoletni fan Stephena Kinga glasoval za slednjega. Sicer rad berem veliko in raznoliko, poleg Kinga še npr. Tolkiena, Rowlingovo, Browna, Folletta, razne (avto)biografije in zgodovino 20. stoletja, predvsem II. svetovne vojne. Ne vem, če spada med branje knjig tudi branje in študij orkestralnih partitur, kar kot glasbenik zelo pogosto in zelo rad počnem, so pa pač natisnjene "v knjižnem formatu" in jih je pač treba listati kot običajne knjige. 
Aja, trenutno pa imam v branju tole knjigo kot celostno in integralno študijo 11. septembra - kaj, zakaj in kako je do dogodkov tega dne privedlo, kako so se zgodili in kakšne so posledice 9/11.
Aja, trenutno pa imam v branju tole knjigo kot celostno in integralno študijo 11. septembra - kaj, zakaj in kako je do dogodkov tega dne privedlo, kako so se zgodili in kakšne so posledice 9/11.
Daj takvu zapovijed i u trbuhu ću ti napraviti toliku rupu da ćeš u njemu moći držati otvoreni kišobran!
-- Kit Carson
-- Kit Carson
Re: Knjige
v kolikor ni kaka zbirka ali integralna "teorija zarote", bi te prosil po koncu branja za tvoj komentar oz recenzijo!?Maglorfin wrote: Aja, trenutno pa imam v branju tole knjigo kot celostno in integralno študijo 11. septembra - kaj, zakaj in kako je do dogodkov tega dne privedlo, kako so se zgodili in kakšne so posledice 9/11.
WHOOOOA BIG FELLA; WHOOOA.
Re: Knjige
Sploh ne, nikakor ne gre za knjigo o teoriji zarote, ampak za zelo celosten in objektiven pogled na 9/11. Je pa v knjigi vse zajeto in obdelano, od uradne razlage (ki jo najbolj zastopa The 9/11 Commission Report) do različnih neuradnih verzij in teorij zarote, ki so se pojavile ure, dneve, tedne ali leta po dogodku.
Sicer pa vsekakor - ko končam branje, z veseljem zapišem svoje videnje oz. mnenje o knjigi.
Sicer pa vsekakor - ko končam branje, z veseljem zapišem svoje videnje oz. mnenje o knjigi.
Daj takvu zapovijed i u trbuhu ću ti napraviti toliku rupu da ćeš u njemu moći držati otvoreni kišobran!
-- Kit Carson
-- Kit Carson
Re: Knjige
Maglorfin, sem prebral, da si fan Stephena Kinga
Jaz sem že prebral nekaj njegovih del, zanima me pa kakšna tvoja priporočila glede njegovih del, če je možno
Jaz sem že prebral nekaj njegovih del, zanima me pa kakšna tvoja priporočila glede njegovih del, če je možno
GOTOF JE!
Re: Knjige
Res je, in to dolgoletni in ortodoksen!Gusar wrote:Maglorfin, sem prebral, da si fan Stephena Kinga![]()
Kar se tiče priporočil, je moj absolutni favorit Needful Things, en najbolj demoničnih romanov ever! 'Salem's Lot je en najboljših vampirskih romanov ever, potem pa so tu še Carrie, The Green Mile in seveda IT. Trenutno me še čakata Under the Dome in 11/22/63; komaj čakam!
Daj takvu zapovijed i u trbuhu ću ti napraviti toliku rupu da ćeš u njemu moći držati otvoreni kišobran!
-- Kit Carson
-- Kit Carson